Vsebina 7. zvezka:
1.	Gorazd: črnošolec. Balada.............385
2.	S. Savec: Postilion d amour. Povest. XII.. . . . . . .	386
3.	Ivan Berbuč: Na školji Sv. Pavla v Wpavski dolini. . . .	394 4 E. Lah: Črtice o ljubljanski Čitalnici.............39S
5.	Jos Apih: Plemstvo in narodni razvoj. III.......403
6.	M. Cilenšek : Kaj pripovedujejo ob Lošniei, III......408
7.	Fr. Leveč: Pran Erjavec, . ...........413
5. Fr. Gestrin: Na samostanskem vrtu. Pesem.......425
9. Radinski: Diobne pesmi. . . . .!•...■......426
10.	I. Šubic: /Rastlinske bolezni. III...........42b
11.	Književna poročila:
IV. V. Oblak: Morphologie des Cörzer Mittelkarstdialektes . mit besonderer Berücksichtigung der Retonttngsverhält-nisse von Dr. Karl Strekelj. Wien, /S87, S9, 122. /430
III. F. Hubad : Imenitna knjiga. (Konec.)......43^
12. Listek: Stritarjevi zbrani spisi. — 7 omanova slavnost. — f An-ton Hribar. —. Pre sir nova podoba. — Ivan Trnski. — Gledališki oder v Rudolfovem. — Pedagogiško društvo v Krškem.
—	Ihe doslej neznani knjigi. — Nove mir.ikalije. — AngeljČek.
—	Fr. Jeriša. — Pred svojim pragom. — Popravki.
Vabilo na naročbo.
Ker se je spet približal čas, s katerim mnogim naročnikom poteka naročnina, obračamo se do njih s prijazno prošnjo, naj jo blagoiz volijo o pravem času ponoviti, da v dopošiljanji lista ne nastane kaka nerednost.
Kakor doslej, tako bode »Ljubljanski Zvon« tudi odslej v prvi vrsti gojil leposlovje, prinašal razprave iz zgodovine, zemljepisja in drugih znanstvenih strok, pri-občcval književno-zgodovinske podatke ter poročal o važnejših pojavih slovenskega javnega življenja.
Štev. 7.	V Ljubljani 1. julija 1887.	Leto VII.
Črnošolec.
R»la<!a.
Sdm samcat ide iz vas«, Lajajc spremljajo ga psi.
In okna sc odpirajo, Za njim sc vsi ozirajo.
In mnog sc ozre vsinj ohrilz. In mnog za sdboj čujc glas:
»Glej črnošolca tam-le, glčj !« »»Uščl je. — Hog mu v greh nc štčj!««
»Sosedov Martin Luter, lul!« »»»Zanj m nc pbkla ne Hoga . . .«««•
In okni se odpirajo, Vsi se za njim ozirajo.
A črnošolec učni in bUJd Skoz vas koraka v tuji svet.
l'a pride tjTi na kraj vasi, Tam l>čla hišica stoji.
Tik hiše mfmo mladec grč, I tam se okence odprt.
I tam se okence odprč, Obrazek v oknu sine 11 j 6.
»Zliok 111 5 11 c si od vseh proklet . . . O, vrni mi se skoro spet!« —
C* or dz d.
J rišel je po slovo domov, Po 6čin, majkin blagosldv,
»Poberi mi se spred očij!« Grdo ndnj oča «akriči.
»Zdaj kruha iskat pojtli sdm! Za sina več tc nc spoznrtm.«
Prokolnši sina ko besdn Obrne se od njega v strdn.
A mati plače, da jc joj!
»Sin moj, sin moj, kdj bo s lelx>j ?«
»Gospdd postati nisi htčl, Iz črne šole nam uščl!«
»Nc boš, oh, pred oltarjem stal, Nikddr nc nove maše bral!« . . .
In brez slovesa sin-dijdk Prestopi zadnjič rodni prag.
Klobtfk pomdkne na oči — K rt j komu mar, kdj v njih rosi?! —
Od vseh zapdščen in proklet Skoz
vas koraka v tuji svčt.
Postilion (T amour.
Iz spominov «lalmalinskcga slikarja. Priobčil S. Savec.
XII.
(Dalje.)
ospa hvali delo, čudi se spretnosti in hitrosti slikarjevi; pola-B ugPjj goma, previdno ji zleze radovednost na jezik, kdaj je prišel B^Mcgal sem, kdaj v Shangaj, po katerem poti, kje se je prej kaj mudil. Pripravljen na taka vprašanja daje slikar točne, nebrižne odgovore, tako kakor je nameri njegovi prav; izbiti hoče namreč gospč najprej vsako sumnjo, da je 011 tisti, ki je imel pri Tjepušinu avdi-jenco in o katerem je ona brez dvojbe poučena.
Po končanem delu pričneta govoriti o drugih slikarskih predmetih in slikar prosi gosp6, naj pusti še jutri na mestu sivi svoj brodič, ker se glede barve tako lepo zlaga z okolico; gospa dovoli in želi gledati, kako bode nastajala podoba, kar si šteje slikar v veliko čast.
»Kaj je. novega v Shangaji? Je li še tam ruski veliki knez?« vpraša gospa in zopet uprč v slikarja tisti preiskovalni pogled.
»Ruski včliki knez?« reče slikar hladno in gleda gospri čisto nedolžno, kakor bi se dobro ne spominjal. »Da, res, čul sem o nekem ruskem poslanstvu, ki potuje po Kitaji, pa se nisem dalje brigal; mudil sem se le teden dnij tam in slikal sampane, džonkc. O. milostiva, to kitajstvo ima toli slikovitega, kamor pogledam, da ne utegnem zanimati se za Evropcc. Častilo me bo, če blagovolite pogledati dela moja. Imam jih s seboj.« —
Ker se gospa napoti proti brodu, ponudi ji slikar svoje spremstvo in opravlja spretno tiste majhne nične dvorljivosti, katerih menda nc odvrača nobena dama. Počasi stopata, postäjata večkrat, ker gospa zvišuje drugo poglavje preiskovalnega izpita, slikarjevo domovino. »Vi torej niste Anglež, pozna se Vam na lici in jezici, oprostite!«
Cetinovič ima tudi popolnoma v oblasti italijanske sikalcc in šu-mčlcc ter ostro pazi na doslednost izgovarjanja svojega. Nekoliko mu je znano o sardinskem otoku, drugo si smelo izmišljuje in slika v živih podobah krasote daljne domovine svoje; oči se mu žarijo, govor ogreje
ognjevito. Potem se toŽno zamisli, vzdihne globoko. »Razvpiti so moji rojaki po svetu za divje, krvoločne; krvna prosveta pri nas še velja. No, v resnici, prosveta jih še ni ugladila in, oprostite, omchkiižila, vzela jim ni one prirodne kreposti in poezije. Zal, tudi pri nas se porodi v kratkem tista prozaična jednoličnost moderne kulture.«
Gospa radovoljno sluša in pritrjuje, da so res moderni ljudje največ jednolično dolgočasni, zlasti gospodje Angleži, in razodeva posebno veselje do romantike. Te je v Italiji še vedno, a na Sardiniji po slikarjevem živahnem popisu največ.
»Poznate li Benetke?« vpraša gospa in zopet zahode pogled svoj v oči slikarjeve. Z mirnim pogledom odgovori ta hladno in malomarno, da mu tam ni bilo dolgo strpeti; razven starih umotvorov mu ni ugajalo nič, ljudje pa najmenj, ker so moški preveč ženski in ženske preo-trričje. Seznanil se je v Benetkah z nemškim slikarjem, ki ga jc spravil na Dunaj; bil je tudi na Bavarskem in se naučil nemščine blizu toliko, kakor angleščine.
»A, Vi govorite i nemški,« reče gospa gladko in pravilno.
»O, knedike, spreken au daje, vi sön,« in znova odvzdigne Cetinovič zatvornice zgovornosti svoje; marsikak smehljaj izvabijo gospe pogosti smešni pogreški smele nemščine Italijanovc. Pri brodu se poslovita in gospa razodene še posebno željo. Svoje dni je risala in bi še rada. zlasti pod vodstvom tako spretnega učitelja. Razumno, da ji jc slikar ves na uslugo.
Precej zadovoljen s prvim nastopom komedije svoje sedi Cetinovič na prednjem krovci. Pali smodko za smodko in puši v tiho noč. splakuje grlo z vinccm in sc pripravlja za prihodnji dan. Bedeti mora, ker igra zahteva motnih očij, upadlega obraza. Upa popolnoma utrditi guvernanti misel, da je pravi vročekrvni Sardinec in izbiti ji iz glave vsako sumnjo o sebi. Le jedna misel ga še vznemirja: kje jc deček?
XIII. Na Sardiniji.
Ko opravi gospa jutranjo toaleto, proti devetim, pokloni ji slikar podobico njenega brodiča z okolico, razsvetljeno od jutranjega solnca. Vesela jo vsprejme in se čudi toliki pridnosti. Zapazivši izpremenjeni obraz slikarjev in bolestni izraz na njem, vpraša pomiluje po vzroku.
»Hvala Vam na sočutji, gospa draga, imam se dobro, nisem bolan. Prosim, idiva na delo, to me zopet oživi. Imel sem res slabo noč, kakeršnih ima človek, katerega je posebno kruto zadela usoda.«
Gospa ne ve, kako bi si tolmačila izpremembo moža, prejšnji večer tako zgovornega, ognjevitega, danes tožnega, malobescdnega, dasitudi prijaznivega.
Pričneta delo. Gospa veliko prej zgotovi izbrani predmet, nego Cetinovič svoj, t. j. ona ne zna dalje in nc brani onemu vzeti v roke delo in jc popraviti, da je napdsled nečemu podobno. Razgovor se oživi po malem, obgovorita moderne in stare slikarje, katere vč gospa po imeni, in spominja se jih še dokaj ter vpraša mimogrede tudi po nekem Cetinoviči, ki je pred par meseci prišel iz Benetek v Shangaj. Slikar jo krotko pogleda meneč, da mu ni nič znano o tacem konkurentu; čul jc pač o Nemcu Hildebrandtu, ki je bil pred leti v deželi, siccr je pa Kitaj dovolj velik za mnogoglavo akademijo slikarjev.
Ko prinese opdludnc Čin gospodu nekaj krepila, pride Kitajka klicat gospo na zajutrek in plavolas deček ž njo. »Evo, gospod dci Lanzi, sinček moj Fred, ostanek rodbinske moje sreče, dva fanta in soprog sta mi umrla« — izkuša se žalostno namrdniti. — »V Shangaji počivajo, težko se ločim od njih, čc pojdem drugam.«
Fred, zal, zdrav plavolasčck, mora na povelje materino pokloniti se gospodu in podati mu roko, kar pa stori nerad in plahd.
»Prosim potrpljenja, kadar se iznebim tožnosti, ki me tare, pokažem Vašemu sinku prijaznejši obraz in poprijateljiva se. Lep jc, kakor sem jih malo videl.«
»Igra je vspešna, pokazala je Vladimirčka,« misli Cetinovič.
Ko sta popoludne posvetila zopet umeteljnosti in se jc Frcdck šetal v obližji pod varstvom Kitajke, povabi gospa slikarja na obed, da se nekoliko razvedri. Sčdeta h kosilu. Kabinica je ukusno opravljena, vsak prostorček je zagnečen z mnogovrstnimi potrebami ženskega komforta.
Gospa strčže in je zgovorna, dci Lanzi pa zatira vzdihe, poveša klaverno oči in se vidno premaguje ne žaliti z molkom gospč, ki ga začujeno pogleduje in draži šaljivo z »nesrečno ljubeznijo«.
»Nerazumno Vam mora biti vedenje moje,« izpregovori Cetinovič, kar more žalostno; »z nepremagljivo silo me prijcmljejo spomini, nc morem se jih iznebiti, niti ne jim ubežati. Bil sem lehkega srca, veselega duha, brezskrbno sem živel, svetila mi je izborila sreča, dokler nisem pal po tuji krivdi med nesrečnike. Po prirodi jasno in veselo razpoloženje obvladuje mi časih pretožna nedavna prošlost«
»Res, ljubica, nevesta se Vam jc izneverila. Stara pesem!« reče smchljivo gospa.
»Da bi bilo samo to, milostiva I Veste li, kaj je prognanstvo ?«
»Torej zarotnik, imeli ste prevroče politične misli?«
»O, tudi to ni!«
Guvernanti raste radovednost, prijazno prigovarja tožnežu olajšati si srce in povedati ji, gotovo je zanimivo, nenavadno, romantično. Take reči jo na vso moč zanimajo.
»Ste li čuli kaj o krvni osveti?«
»Nekoliko.«
»Mi Sardi in Korzi, oboji smo iste krvf, imamo iste navade, nismo se opustili tiste nekdaj povsodi veljavne navade odbijati in kaznovati sami krivico, storjeno nam in našincem. Kdor vzraste na takih tleh, nikdar se ne iznebi mladostnih vtiskov; i mene so zapeljali.«
»Prosim, povejte! Ako treba molčati, umejem bolje, nego mnogi moški,« meni Schwerzerica ponosno.
Cctinovič zvrne hlastno kupo šampanjca, in potem še drugo, seže s prsti skozi zmršene črne kodre, očf se mu strastno zablisnejo in prične burni nastop komedije svoje.
»Bojim se, minulo Vas bo zanimanje, mrzili me boste, ko zveste usodo mojo, ker, žal, strast mi je vodila roko; ta desnica bi imela voditi le čopič, pa je krvava,« reče gospod in povesi glavo.
»Govorite, prosim, Vi ste nenavaden človek.«
Preseda se nemirno po kl(5pi, poleg nje se je položil deček in mirno zaspal. Prestavi petrolejko malo na stran, da bolje vidi čez ozko mizo rjavi obraz, na katerem igrajo divje strasti.
»Kaj morem za to, bil sem pohlevna duša, nikogar nisem srdil, dokler mi niso prekrižali pota drugi krutim načinom. Prišel sem iz Monakovcga na dom svoj, gradič pri mesteci Sassari na Sardiniji, ki je bil dedščina po ranjkem očetu. Oj, kako lepo je tam pod starimi kostanji! Nisem mislil dolgo ostati doma; hotel sem prepustiti posestvo mlajšemu bratu, a Margherita, šestnajstletna hči lekarjcva iz mesteca Sassari mi je zmešala naklepe; nisem mogel dalje, kakor mi je veleval poklic. Margherita, prava južna lepota, ljubila me je strastno, ognjevito. Nič se ni ustavljalo najini sreči, srečna sva bila, neizmerno srečna.
Ponosno, lepo deklč je vzbudilo tudi drugim ogenj ljubezni in zlasti Picrro Belloti, lep, toda malopriden sin ondotnega prefekta, ne davno prišlega z Napolitanskcga, prisezal je, da mora Margherita biti njegova. Ljubosumnost mi jame trgati srce, dasitudi zaročenka ni dala nikakeršnega povoda, temveč mi je vse povedala, kako se ji Pierro dobrika, kako mene obrekuje in spleta o meni grde laži. Da mu le-karjevi nekoliko verjemö, spoznal sem na hladnejšem vedenji proti sebi. Zagrozim se Pierru, da ne bo dalje onečeščeval mojega imena
brez kazni. On me javno zasmehuje in dam mu krepko zaušnico, češ, pozvati me mora zdaj na dvoboj. Ne pozove me. Izogiblje se me, sovražnega pogleda njegovega se nikakor nc boji'm. V tem me na gradiči obišče slikar, iskren prijatelj moj. Dojde proti večeru, prav ko mi jc iti k lekarjevim. Gostoljubnost me veže na dom; da bi ne žalil milo zaročenke in ji nc delal nepotrebnih skrbij, pošljem ji pisemce po bratu svojem, obema jako naklonjenem. Brata zadrži pri lekarjevih. Pozno je, ni ga še domov. Skrb, strah me obhaja, s prijateljem mu greva naproti. Najdcva ga na tleh ležečega, v krvi, nezavestnega. Hladna voda mu pomore k zavesti za kratek čas. »Tebi je bilo namenjeno, brate! Pierro meje in njegov tovariš. Maščuj me, bratcc!« To so bile poslednje besede njegove. Težko boste razumeli, gospa, kar boste culi dalje. Kaj so mi bili v tem trenutku nauki prosvete! Nisem živel druzemu, nego li osveti, kakor terja stari naš zakon, tako ukoreninjen v srcih, da jc vsak zaničevan plašljivec in kukavica, kdor ga ne izpolnuje.
Brata prinesö domov že mrtvega, jaz bežim v mesto Sassari, vzbudim lekarjeve; poklicati morajo Marghcrito. Poslovim se od nje. Ona dobro vi, kaj mi jc storiti, in nc brani mi. Solzna mi obeta zvestobo do smrti, pridi, karkoli hoti.
Bellotti nc pričakuje tako hitre osvete. Sedi na pol oblečen pri postelji, luč brli na mizi pred njim v pritlični sobi. Okno je na vrt in odprto. Visok zid okoli vrta me ni zadržaval. Tiho se približam oknu, skočim v sobo, prldcnj. Od strahu oblcdi, oči strmi vame, odpira usta, beseda ne more iz njega. Divje srdit stoji pred njim 6ni, kateremu je, kakor jc mislil, s svojo roko porinil bodalo med rebra, pustil ga na tleh v krvi, pred dvema urama. Gospa, zel6 me je hladil ta pogled; nc vem, kako dolgo sem se naslajal s smrtnim strahom njegovim. .Ohrdbri sc Pierro, brani se, s čimer hočeš, da nc pogineš, kakor jagnjc v mesnici. Umoril si mi brata, saj veš, kaj mi je storiti/ siknem mu.
»Zdaj se zgane, vzame bodalo in se zaleti proti meni. Vidite, gospa, tako le;« slikar vzame namizni nož, vstane in izpeljava z nožem burne manevre po zraku, kolikor dopušča nizki strop. »To je bil lep trenutek; divje se zagrohočem, ko sc mu umaknem. ,Bolje, Pierro, bolje suni, tako, kakor si brata,' siknem mu. Besneje se vrže name, na čelu mu stoji debele srage, roka mu krvavi, razparal jo jc nož moj pri drugem sunku. Vzame bodalo v levico, v očeh mu tiči smrt, nikdar je nisem videl tako odkrito. Umiče se, jaz za njim. Smili se mi, a zazveni mi v ušesih besede bratove in globoko mu porinem bodalo v srce, samö jedenkrat, nc večkrat, kakor bratu mojemu on. O, jaz urnem to predobro!«
»Grozovito!« vzdihnegospa. — Pripovedovalce utihne, sčde, zagrebe glavo v roke in mrmra kakor v sanjah dalje: »Oh, mili bratec moj, spavaj mirno, nc kliči me vsegdar. Tudi drugi pride na vrsto, nisem zabil nanj.«
»Druzega morilca niste usmrtili?«
»Nisem ga našel tisto noč, jelo seje svitati zgodaj, poleti je bilo, nisem li tega povedal ? Iskal ga nisem zgolj jaz, tudi karabinijeri so prežah za njim; popdludne prihodnjega dnč tudi za menoj, ker vlada nc pripoznava zakonov naših. Prijatelji so mi pomogli skrivaj na morje, peljal sem se v Marseille in od tam s prvim odhajajočim brodom dalje, na Javo, kjer sem počakal prvo Margheritino pismo. Zdaj me vidite tukaj in čakal bom drugega njenega pisma, ne morem prej dalje, da je dobim. Mislim v Ameriko. Domdv ne morem. Porotniki bi me morda oprostili, dokler pa nc sklenem računa z onim drugim, onečeščen sem v očeh rojakov svojih. Gotovo, kolikokrat sc mi zdi' krvna osveta grda, ostudna in neumna, a zopet so trenutki, ko vse vre po meni, ko imam le jedno željo na tem svetu, usmrtiti tudi onega. Bog daj, da se ne snideva nikdar! Potrta je duša moja, mrzi mi življenje, neizmerno pust mi jc svet, bolje bi bilo, da bi ležal na dnu occana.«
»Ubožec, smilite se mi! Ne obupavajte, čas ozdravi vse. S svojim tako izvrstnim delom se motite in tolažite. V Ameriki Vam vsevete novo življenje, saj ste šc tako mlad. Zaročenka Vaša pride za Vami in srečni boste brez Sardinije in brez — krvne osvete.«
»Kadar komu nesreča sede na vrat, ne pusti ga rada. Srečen dni, kdor ima sebe v oblasti. Kadar mirno preudarjam, bojim se samega sebe.«
Pozno jc bilo; lepo se zahvali slikar blagi gospe za izraz sočutja, zagotavlja, da čuti olajšanje; prvikrat po nesrečnih dogodkih jc imel priliko občevati z odlično damo, prvikrat mu je šlo iz ust, kar mu teži življenje, odganja spanje.
Iz jezera odsevajo zvezde jasnega neba, Cetinovič pa izpusti smeh v tiho noč, sam se čudi igri svoji, tako dobro mu je šla. »Zdaj imaš romantike,« misli si, »poln koš, toda čakaj, ti ptica zvita, prava šele pride!«
XIV. Razboj in beg.
Jeden dan še je treba žrtvovati gospe! ki nc more zabiti prejšnjega večera povesti in išče za to in dno natančnejšega pojasnila. Slikar pa ne razkriva danes tolike tožnosti, temveč peča sc z Vladi-
mirČkom, ali s Frcdkom, kakor ga je prekrstila Schwerzerica. Zbral si jc ves dan jeden sam predmet in tako najde poleg dela še Časa narisati in nastriči dečku od popirja možice, psička, konjička. Fredck se približuje sam zaupno slikarju in materi je tudi povšeči prijaznost gospodova s sinkom.
Zvečer pri sprehodu ob jčzeru (brodfča sta zdaj le kakih sto korakov narazen), naznani Čin važno kuhinjsko novico. U16vil jc večjo žlahtno ribo — kajti razven z 6pijem preganja si čas tudi z ribarjenjem v jčzeru — in mčni, da ukusnejše jedi ni na svetu. Slikar poprosi damo, naj blagovoli počastiti njega in kitajskega umetnika in priti na prihodnji zajutrek. Gospa obljubi; rada bi še dalje kramoljdla. Ni čuda, da ji ugaja govoričenje po dolgem postu, in to s človekom, ki umeje tako zanimati, ki je tako »nenavaden»; toda slikar se nocoj kmalu poslovi, ker hoče uživotvoriti neko umetniško misel, katero že jutri pokaže gospe.
Kitajci vcsldči imajo dobre ure v Tajhu. Na gospodov brodič so prišli tudi iz sosednega, tu smejo slobodno početi, kar jim drago; kadar ne vozijo, tedaj je disciplina preprosta. Gospe pa se gadi öpij in glasna zabava. Zadaj čepč veslači na kupu, premetavajo kocke, dva ali trije godejo. Dobro voljo jim množi steklenica močnega ,sherrya', darilo Činu za ribo.
Cetinovič sedi po obedu v kabini, pretehteva »svojo umeteljniško misel« ter pokliče »lavdo«. Reče mu sesti nasproti; Kitajec vidno ne razume vabila in šele po daljšem prigovarjanji sčde, pričakujč po takem nenavadnem uvodu česa posebnega.
»Lavda,« prične gospod, »Vi ste pameten mož, ulovite lahko mnogo dolarjev, če hočete.«
»Kjer«
»Hočete lir«
»Gotovo!«
»Jutri grem nazaj v Shangaj. Ho li veter dober na jčzeru?»
»Dober, kakor danes.«
»Prav, Vi boste vozili jutri po zajutrku v Shangaj, hitro, hitro, toda sivi brod, öni tuje žene, ne sme za nami, ostati mora tukaj.«
Oči se zasvetijo Kitajcu, naloga mu je toliko jasna, da jc gospodu veliko do njene zvršitve.
»Nc morem, gospod.«
»Dobro, z dolarji ne bo nič.«
Brodnik praska obrito kožo za ušesi, prav kakor našinci v zadregi, in meni, da tfni drugi »lavda« tudi ne bo hotel.
»In dolarji, mnogo dolarjev,« reče Cetinovič, »petdeset!«
Kitajec pomišljujc, razklada z besedo, z rokami. Težavno je sporazu-menje. Gospod vzame svinčnik in popir, nariše brod s krmilom, veslom in jadrom in s pomočjo podobic se zmenita, da je treba ukrasti sivemu brodu krmilo in veslo, vrhu tega pa še privezati zadaj pod brodom težak kamen; tako brod ne more hitro dalje, ko bi tudi našli drugo pripravno veslo, krmila pa todi ni hitro nadomestiti.
Po končanem dogovoru položi Kitajcc roko na mizo rekoč:
»Deset dolarjev, gospod!«
»]litri: večer ptfcfet: CcT ÖUV Jttftf1 tffttcMr ctllte)M
»Za druzega »lavdo« bodo,« reče mož in ne gane z roko, dokler vseh deset dolarjev ne čuti na dhlni.
»Tedaj jutri mora biti vse v redu, kuliji vsi na krovu, tudi Čin, jadro pripravljeno, potem hitro čez Tajhu do Hvang-pu.«
Cetinovič vzdigne klop, izvleče zopet steklenico ,sherrya' in izro-čivši jo brodniku veli: »Dajte Činu, da bo še jutri ujel ribo, toda pij6 naj vsi kuliji, tudi <5ni s sivega bröda.«
»Lavda« se namuzne zvito, ker razume namen darila, in odide.
Mine ura, mine druga, kuliji so utihnili; Cetinovič misli, da je zopet vrgel denar v vodo, ko začuje nekaj drgniti zunaj ob steno. Stopi pred vratca in razloči skozi temo dve človeški postavi tik broda čez pas v vodi. »Vse prav,« šepne »lavda«, zleze na krovec in vsi trije privežejo težko krmilo in dolgo veslo tujega broda k steni svojega broda tako, da s kopnega ni moči česa videti.
Točno ob osmih zjutraj želi slikar gospe in Fredku dobro jutro, spremi ja na svoj brodič in postreže s zajutrkom, za Tajhu prav razkošnim. Kaže se jasnega zatrjujoč, da ga močno obhaja želja po izobraženi družbi, da ne bo več dolgo samotaril: vzbudila mu je to hrepenenje gospa s prijetno in duhovito konverzacijo. Riba je ukusna, izvrstna, gospa pregleduje skice in slikarske knjige, vesela, jasna, zgovorna je, ker slikar izpolnuje strogo kavalirske dolžnosti, katerih spretno zvrševanje tem bolj ugaja tej dami, ki je najbrž videla to prijetno kadilo vonjati le srečnejše sovrstnfce svoje.
Ko se vrača gospa proti brodiču svojemu, vede slikar Fredka za roko in meni, da danes ne bo delal'; predlaga torej sprehod na najvišji grič otoka, odkoder ima biti jako lep razgled. Misli tako odpeljati guvernanto daleč od bröda, ob ugodnem trenutku jo prijeti, povezati in zbeŽati z dečkom, njenemu brodniku pa povedati, da gospa tam gori čaka, naj gre pönjo. Gospö sprehod popolnoma ugaja, le po solnčnik, pravi, mora še stopiti in gospod naj vede Fredka počasi dalje.
Komaj izgine počasi guvernanta za vratci svoje kabine, pride Cetinoviču druga misel v glavo. Potegne težko desko, dva sežnja dolgo, ki služi za brv na gospin brod, k sebi na suho, pograbi dečka v naročaj in steče, kar ga nesö noge, k svojemu brodu ter vpije: »Lavda, jadro, in hitro naprej!«
Ni še na brodu, že začuje za seboj: »Du verdammter welscher Hund, du infamer Heuchler!«
Cetinovič potisne dečka v kabino, obrne se in vidi Schwerzcrico kobacati po vodi in laziti na nevisok, a strm breg. Veter prime jadro, brod se maje, ženska hiti ob vodi za njim, nameri z revolverjem in streli šestkrat zapöred. Veslači se stisnejo k tlom, krogle pa frče po zraku, le dve sta našli jadro; njeni Kitajci debelo gledajo; ne gane se nikdo, akoravno kriči' na vso moč nanje. Kaj jih briga to, kar imajo ti »tuji hudiči« med seboj! Od daleč jo pozdravlja »nenavadni« človek s klobukom, potem pa gre tolažit svoj plen, ki se joka in več i, da se mu vidi globoko v grlcc.
(Dalje prihodnjič.)
Na školji Sv. Pavla v Vipavski dolini.
Spisal Ivan Berbuč.
rav sredi pustega, z vapnenikom gosto nasutega Cavcnskega po-I bočja pod najvišjim vrhom Kuceljem, ki si krasi glavo svojo s planinskim očincem (graphalium leontopodicum) ter ponosno gleda tja čez sivi Kras na sinjo Adrijo, stoji skala ali — kakor Vi-pavcc pravi — školj Sv. Pavla, malo znan sicer, toda zgodovinsko znamenit. Tožno gleda sedaj tja po dolini, kjer se počasno vije tiha Vipava med trtonosnim poljem, med solnčnimi vindgradi in zlatega sadja polnimi vrti proti bistri Soči; žalen premišljuje vrstitev časa in ž njo zvezane izpremene krajev in običajev, motreč, koliko življenja in veselja jc sedaj tam doli, a kako pustotno in mrtvo tu gori. Nekdaj j c bilo drugače: tam doli neprodrljiv prales, tu gori živahno gibanje in delovanje, taborišče in zavetje čilemu narodu.
Često koraka Vipavski dolincc sedai mimo njega tja za Cavcn v Trnovski gozd po drva, ali nikdar ne pohodi velikana, ki jc nosil na hrbtu Žc v predrimski dobi mesto neznanega imena. Kaj pa hoče tud
tam gori, kjer kraljuje sedaj le silovita burja in brizga čez razvaline te malo gostoljubne samote? Časih spleza pač nanj Vrtovinski ali Go-jaški pastir, da opazuje od todi zvonec nosečo Lado svojo, ki se pase pod Čavnom, in izvablja piščalki svoji razne glasove, razlegajoče se daleč tja po dolini in samotnem pobočji, ali pa sanja o bogati kraljici in njeni krasni hčerki, ki sta morali tu — kakor pripoveduje ljudstvo — od glada umreti, velevši mnogobrojni vojski svoji pred odhodom na sovražnika zazidati vhodna vrata nepremagljivi trdnjavi, ki je tu stala, in šele tedaj jih odzidati, ko bi nasprotnika uničila in nevarnost odstranila. Toda, grozna usoda! — niti jeden vojakov sc ni vrnil, vse do zadnjega je pokončal nasprotnikov meč, in kraljica in njena hči in vse, kar je ostalo v trdnjavi, moralo je poginiti.
Nehote obrne časih pastir pogled svoj tudi tja proti vshodu na mogočni Nanos, kateremu črni' vrh krasen gozd, in na sosedno Ilru-šico, čez katero prilomasti silna burja, ki igraje rujc drevje in premeta vozövc. Pred seboj proti jugu vidi gorovje brezstudenčnega Krasa, ki varuje dolino od južne strani ter se razteza tja do iztoka smaragdno-zclene Soče; za hrbtom pa mu moli v zrak Čavensko in Vitovsko gorovje, braneče dolino pred mrzlim ozračjem Tolminskih gora. Od severo-zahoda se mu sveti solnčna Gorica nasproti, za njo cerkve in sela valovito gorastih Brd, pod njo se pa razprostira Furlanska dolina tja do morja, od koder pihlja in greje dolino zrak laškega podnebja, ki zori prvo sadje in mehča Vipavsko ozračje v taki meri, da bi ondu zime niti nc poznali, ko nc bi pregnala burja časih te laške toplote. V tem okvirji se razprostira pod njim bujna dolina, kras slovenske domovine, dom zavednemu in poštenemu Vipavcu.
Stoječega na tem pustotnem školji očara te stoprav razgled po dolini, a bližnja okolica odvrača pozornost tvojo šiloma od tega sve-tozora ter ti vsiljuje sto druzih mislij in vprašanj; žal, da nc najdeš niti najskromnejši radovednosti pravega zadostila. Na prvi pogled spoznaš, da je stalo tu utrjeno mesto, ali nikdo ti nc vč povedati, kakšno mu je bilo ime, kdo je je sezidal, kdo razrušil; zastonj se trudiš, da bi pozvedel, kateri närod je tu bival in kdaj.
Odkod pa ime »Sv. Pavel«? — porečeš. Razvaline ccrkvicc, Sv. Pavlu posvečene, ki še dandanes molč v zrak, daj<S odgovor temu vprašanju. Slovenska navada ccrkvice zidati na vzvišenih mestih, postavila jc tudi sem hram božji, v kateri so hodili sosedje ob različnih praznikih k sv. maši, kakor zahajajo šc dandanes k Materi božji na Vitovje. Še pred sto leti — tako pripovedujejo bližniki — zvonil jc tu gori Vrtovinski cerkovnik »Zdravo Marijo«, večkrat nadlegovan po
zakleti kači, ki varuje tu zakopane zaklade ter ponuja srečo in bogastvo önemu, ki bi imel dovolj poguma in bi našel način, da bi jo rešil. Od te cerkvice izvira sedanje školjevoime; a površen pogled kaže, da so ostale razvaline brezmerno starejše od ravnokar navedenih. Zato pa se nddejemo, da ustrežemo čitatelju, ako opišemo podrobneje ta svet in mu podamo tesno sliko tega v zgodovinskem oziru prezanimivega kraja.
Skolj Sv. Pavla je planota, ki se vzdigujc od druzega svetd kakor naravna trdnjava: strme navpične skalnate stene jo omejč-vajo od vseh strani j, tako da je ločena od druzega sveta in skoraj nedosežna. Na jednakem školji stoji stari Vipavski grad blizu trga istega imena, a na holmci blizu Ajdovščine temu podobno »Gradišče«; vendar je Sv. Pavel višji nego prejšnja, namreč 525 m nad morskim licem. Površje je obrasteno sedaj večinoma s travo, toda ni povse ravno, vendar povprek skoraj horizontalno; tako da se vzdigujc severni rob kakih 20 do 30, južni 50 do 60 m nad okolico; dolžina mu je kakih 250 ///, širina pa ni povsod jednaka, največja na južni strani meri kakih 120, najmanjša proti severju pa 70 do 80 ///.
Ves ta prostor je omejeval dva metra debel zid, ki je po nekoliko še dobro ohranjen; drug povprečen zid iste debelosti jc delil pa vso planoto v dva skoraj jednaka dela. Dolenji jc po naravi trdnejši in varnejši, dočim pojema visokost strmih sten gorenjemu in planejšemu. Jedini vhod v to naravno in umetno trdnjavo je bil na gorenji strani nasproti Čavnu; tri metre dolga in 30 cm široka žleb (na, v živo skalo izklesana, znači še sedaj mesto, kjer so bila vhodna vrata, ki so se pri otvarjenji vzdigovala in zopet doli spuščala. Pred njimi so stoprav znamenja v skalo vrezanih stopnic in koloteče, potem pa drži umetno napravljena pot preko školjevih sten na Cavensko postran. Tam se je delila: jedna je držala preko gore proti Kamenjam, druga proti Vi-tovjam; za to in 6no se še dandanes nahajajo sledovi.
Na gorenji polovici se razprostira proti zahodu lepa ravan, rahlo nagnena od obeh stranij proti sredini; tu vidiš kakih dvanajst vzporednih širokih Ich od razvalinskih preostankov, katere sedaj prcprčzata trava in mah, med njimi pa isto toliko ulic. Na južni polovici jc tudi mnogo razvalin, ostankov bivših poslopij; osobito zanimivi pa so tu »velbi« in »grobišča«. Grobišča imenuje ljudstvo nekoliko vzvišen, s travo zarasten prostor v podobi elipse, kateri jc premer kakih 10 m, dolg, in kakih 6 m širok. Preko eliptičnega oboda so izkopani jarki drug poleg druzega vsi jednake velikosti, nad meter globoki, obzidani jn kriti z navadnimi, blizu dva centimetra debelimi skrilji. Ti čve-
tcrostrani prizmatiČni oddelki so bili najbrž grobnice posameznim rodbinam. Njih prostornost svedoči, da je tu bivajoče ljudstvo mrliče sc-žigalo ter hranilo le pepel.
Konečno si oglejmo še oboke ali — kakor ljudstvo pravi »vclbe«. Kjer so školjeve stene najvišje, to jc na južni strdni, zidan jc stolp, ki jc šc nad polovico ohranjen, z namenom, da bi branil dohod po sttfpnicah, v školjevo stran izklesanih, k studencu, ki izvira pod školjem. V njegovem zidovji ni škrbin, niti okenskih znamenj, vendar vidi se mu, da je slabejc zidan nego drugo zidovje, torej jc stalno tudi iz poznejše dobe. Stolp stojf na velikem oboku, ki jc sedaj nekoliko zasut in je služil oči vidno v to, da se je studcnčnica sközenj odtekala. Studenec izvira še dandanes na onem mestu, toda vode ima sedaj malo, kar ni čudno, če pomislimo, da je Cavenska postran sedaj od školja do vrha povse gola.
Čudom se bodeš čudil, ako si vse zidovje ogledaš podrobneje, kajti uveriš se takoj, da je vse kamenje skrbno izbrano, toda neobdelano. Ni dvojbe, da ni videlo to zidovje niti kladiva niti dleta, in vendar jc gladko in po izvrstni malti tako trdno spojeno, da se le težko ruši; malta sc je v teku časa strdila kakor cement. Izjema so v tem oziru seveda razvaline cerkvicc Sv. Pavla, ki so brez dvojbe iz novejše dobe. Isto tako čudno je, da nc najdeš nikjer najmanjšega znamenja niti kovinskih ostankov, niti opeke. Sicer pa se niso do sedaj grobovi in drugi prostori na drobno preiskovali, ali mogoče je, da se to v kratkem zgodi in takisto najde ključ različnim vprašanjem tega mesta.
Iz vsega, kar smo do sedaj navedli, moremo sklepati, da je bilo to taborišče nedvojbeno iz predrimske dobe. Profesor Rut ar, kateri si je ogledal te razvaline, meni tudi, da so bili taborci pri Sv. Pavlu živinorejci, kajti on zmatra gori navedene lčhe na gorenjem školjevem delu za razvaline zidanih staj, kjer so imeli tamošni prebivalci živino svojo (Glej listek »Soče« št. 52. 1. 1885.) Vendar je opomniti, da dotičnih razvalin, leham podobnih, ni še nikdo preiskoval, in z ozirom na prostorni obseg vsega školja bi bilo verjetneje, da so bila tu poslopja namenjena vojski.
Kdo so pa bili taborci pri Sv. Pavlu, so li bili v zvezi z tfnimi pri Ajdovščini in Vipavi, kam je držala pot preko Vitovšče i. t. d., na vsa ta vprašanja ni mogoče danes še dati odločnega odgovora. Ker so bili Kami najstarejši po Vipavskem bivajoči narod, med katere so se naselili že zgodaj galijski Kelti (potem ko so se začeli 1. 600 pr. Kr. seliti proti iztoku), trdi navedeni strokovnjak, da so ti sezidali taborišče pri Sv. Pavlu.
Črtice o ljubljanski čitalnici.
Spisal Evgen Lah.
(Koncc.)
d prvega početka sem je čitalnica poleg vokalne glasbe marljivo gojila tudi instrumentalno ter skrbela za to, da bi se bil osnoval iz čitalniške srede močan orkester. Nikoli se pa, žal, vkljub hvalevrednemu potezanju in trudu nekaterih požrtvovalnih rodoljubov, ta lepa ideja ni mogla povspeti do zaželenega vrhunca. Domači orkester je zamrl, pozneje se zopet oživil, vendar ne za stalno. Sele v novejšem času zvršuje to nalogo »Glasbena Matica« dosledneje in vspešneje. Pač je spravila Čitalnica na svoj oder iz svojih močij tudi dobre, časih celö sijajne stvari. Največkrat so ji morali pa vendar pomagati do zaželenega vspeha, da zadovolji svoje dru-štvenike tudi v tem oziru, nečitalniški krogi. Vselej pa, kadar je kak godbeni umetnik bival v Ljubljani, potrudila se je čitalnica pridobiti ga za kak svoj večer. Slišati je bilo zarad tega pogostokrat produkcij tujih umetnikov na klavirji, goslih, citrah, cellu in druzih godälih.
Predmet čitalniškim besedam so bile pogostokrat, zlasti pa pri spominskih slavnostih, obletnicah itd. deklamacije, večkrat navlašč na dotično priliko se nanašajoče resne in šaljive, slavnostne in priproste. Zaslug v tej miri si ni pridobilo jedino le moštvo, častno je to stroko gojilo in v veselje društvenikom, odborovim pozivom in vabilom vedno prijazno ustrezajoč, zvrševalo sebi v ponos ženstvo naše. Ako se jc odboru v pretečenih letih posrečilo stavljeni sebi nalogi častno zadostovati, ima v tem obziru obilo zaslug nežni naš spol.
Prehajam k drugi vrsti točk društvenim besedam in zabavam, pri kateri sta jednako požrtvovalno tekmovala moštvo in ženstvo. V mislih so mi gledališke predstave, ki jih je ves čas prirejala na svojem odru čitalnica naša. Ko še ni bilo »Dramatičnega društva«, imela jc v tem oziru čitalnica veliko večjo in tudi hvaležnejšo nalogo. Do novembra 1867. 1., tedaj v teku Šestih let, priredila je čitalnica v svojih prostorih triindvajset večjih in manjših predstav, vseskozi s povoljnim vspehom-Največ zaslug za predstave prvih let si jc pridobil g. Jakob Zabu k o v e c, ki je igre sam slovcnil in tudi dobro igral. Ko sc je v omenjenem času lotilo istega leta osnovano »Dramatično društvo« tc naloge, ni mogla biti čitalnici v prvi vrsti skrb za to. Vendar gledališke
igrfc v čitalnici niso nikoli prenehale in z jednakim naporom so se naši diletantje marljivo urili ter želi za prijazni svoj trud zasluženo priznanje. Vsako leto, posebno o postnem in adventnem času, prirejala jc čitalnica pri običnih besedah poslušalcem priljubljene krajše igre ter s tem kolikor toliko pripomogla k boljšemu vspehu vcselic in zabav. Ta običaj sc je ohranil do denašnjega dne. Bodi vsem poŽrtvo valnim rodoljubom in rodoljubkinjam, ki so v ta namen kaj pripomogli, najprisrčnejša zahvala l
Z besedami v ozki zvezi ali vsaj v nekaki dotiki, bila so mnogovrstna znanstveno-poučna in tudi popularna berila, bodisi resnega ali pa humorističnega obsega, prvotno osnovana od čitalniškega odbora, ali pa vsaj iz srede društvenikov, tedaj vendar iz društva. Dosti dobrih, zdravih mislij je bilo tu izraženih, dosti humorja razvitega; obilo so pripomogla berila k pouku in zabavi. Taka predavanja je čitalnica pozneje kot društvo opustila, prirejala so jih v čitalnici druga društva, ali pa osebe in siccr na korist narodnim ali pa humanitarnim podjetjem. To nalogo imajo v novejšem času »jour fixi« zimske sezone, ki jih prirejata ali »Pisateljsko, podporno društvo« ali pa »Sokol«.
Običaj čitalniški iz prejšnjih let »prirejati ob ugodnem letnem času izlete v bližnjo ali pa tudi nekoliko daljšo mestno okolico« je. prešel v novejšem času popolnoma v prvi vrsti ali v področje »Sokolovo« (z običnim dežjem), ali pa v najnovejšem času nekaj tudi v področje »Pisateljskega podpornega društva«.
Jeden del prvotne čitalniške naloge je prevzelo mimo »Dramatičnega društva« in »Sokola« šc tretje narodno društvo, to jc »Glasbena Matica«. To društvo v novejšem času sijajno napreduje in si pridobiva od dne do dnč med Slovenstvom trdnejših tal. Kar se čitalnici vkljub hvalevrednemu trudu in žrtvam nekaterih njenih društvenikov po večkratnih poskusih in v tej meri ni posrečilo, kakor bi bilo želeti z ozirom na korist stvari same, posrečilo se bo »Glasbeni Matici«. Morebiti ji bo namreč že v kratkem mogoče stopiti pred slovensko občinstvo s toli potrebnim domačim orkestrom, ki bo imel za n<irodnc društvene namene veliko pomembo.
Resnejše, za društveni obstanek važnejše, bilo je in mora biti delovanje gospodarskega odseka. Glavna njegova naloga je skrbno čuvati nad društvenim premoženjem in previdno paziti, da se ohrani ravnotežje med dohodki in troški. V prvem letu, ko je imela čitalnica še manjše društvene prostore, bili so tudi njeni troški manjši, znašali so 1388 gld. 82 kr.; takrat jc bilo pa tudi še menj udov in zarad tega svota dohodkov v znesku 2044 gld. 68 kr. manjša; pre-
bitck je znašal 655 gld. 86 kr. Višje so bile že potrebe poznejših let. Nastopna tabela nam kaže stan premoženja zadnjega dvajsetletja:
m 00 i 0s- »o I
M O
»O »o
»o r*. m r— ■t "t r- ro O Cl O O) 10 -t f; M
C"-00 O
C^ M C CO CO
I «	i s I I
O SO C fO
i"	r i i
- I I
I ? i s» I I
i >00
I - t
O C« tO o
II""
I »o CC
I o t
rr
tO tO M
00 fOC -t C" CC O cj N fi r- CO O Tf N O vO C O »O N m fo 00 COHHO^MNNf 00 000 C> « « CO fC ro f) -f -t *t to fO
t- X C fO N "t	C* C
C f> fo I"	CC
to	C C
O fO *t C vo >-<	C C
C" O N ** M C	« N
«O -1- -t- -t -+ >00 to	-f -f
H-.O O O O CO *+■ CO CO co O
O	10 O M	to O« C >0
C	O -t- -t-	C O tO N
to	«co	CI CCO r- -f O —
tO 10 M OZC	»O tO to «t	CO
CO
l— CC
to to
c— tO CC Is- "t C -1- 1- "t tO to Tj-
cj vO C ci N C«	rt- -t
i> C^ C co O "t N CC to vo CO CN O CC M -t C -t C^
O co
CO *+
o -t 10-o
fo w c »o -t -t
co	
tO	
C	M.
O cc Cl	»0
CO'	*G
_	to
co	_
	tO
	
	
M	1
co	
0107
CC O C >-< cj fO -t 10O r^. CO O C ci co «O vo O O i-- i>. r» IN i> tN tN t> N X CC X M CC CO C0
CCCOCOOOCCCOCCCOCOCCCCCOCOCCCCOOCCCOCO
Iz povedanega je razvidno, da sta se odbor oziroma gospodarski odsek po vsi moči sicer, toda, žkl, ne vselej z najsijajnejšim vspehom, ker od slovenskega občinstva ne v zaželeni meri podpirana, trudila, vzdržavati ravnotežje med društvenimi dohodki in troški. Konečni vspeh je vendar še precčj zadovoljiv, če pomislimo, da število ndrodnih društev posebno v novejšem času ogromno narasta, da je težko povsod gmotno vstrajati, da je pa vkljub temu letni primankljaj znašal povprek le po 6 gld. 87 kr. Višina troškov in dohodkov je še precej močno menjavala: po navadi so znašali od 4000—5000 gld., časih so segli še pod 4000 gld., časih pa tudi skočili nad 5000 in cel<5 nad 6000 gld. (cesarski dnevi iz 1. 1883).
Najvažnejši vir čitalniškim dohodkom so doneski društvenikov, bodisi že samih, ali pa z rodbinami, tukajšnjih ali pa zunanjih. Ko je bilo število čitalnic in bralnih društev po deželi še zel<5 redko, imela je ljubljanska čitalnica veliko več vnanjih članov, kakor dandanes: nekdaj nad 100, sedaj še menj kot 10. Glavni steber čitalnici so in ostanejo stanovitni društveniki; seveda ta steber ni tako trden, kakor bi moral biti in kakor bi bilo prvemu poučnemu in zabavnemu zavodu na Slovenskem pristojno. Peščica društvenikov je, ki so vstrajali pri društvu od prvega početka do denašnjega dnö. Res je, da je obilo rodoljubov,
ki bi bili sigurno in z veseljem vstrajali, pokosila neizprosna smrt; nasprotno se jih je pa društvu tudi dosti izneverilo. Na njih mesto so morali stopiti drugi, da je število ostalo staro, ali da se v bistvu vsaj ni močno izpremenilo. Da bi se čitalnici posrečilo (in več pozornosti brez ilvojbc zasluži) dobiti vsaj 300 zanesljivih, stanovitnih in rednih plačnikov, bilo bi njeno stališče osigurano, društvo in njegovi odbori pa vednih skrbij za prihodnjost prosti. Naslednja tabela poučuje nas o natančnejšem številu društvenikov iz zadnjega dvajsetletja:
0 0	Število društvenikov			0	Število društvenikov			J	Število društvenikov			
	S	ljubljanskih*) _ zunanjih	1		s. •Ü	£ ^ V) -C rt "3s ia 1 £ u	i		£	M 1 ti	J=- 'Ž a s	skupno
1867	_	245 75	320	1874	l	3<>3 3°	334	1881	2	297	7	306
1868	—	26670	336	1875	1	278 28	307	1882	3	3l6	6	325
1869	I	292 52	345	1876	I	2X8 21	310	1883	3	324	5	332
1870	I	274 54	329	iS77	I	279 18	298	1884	3	306	4	3 13
1871	I	281 46	328	187S	I	225 10	236	1885	4	322	5	-t •» T O J 1
1872	l	3 * 2 3 1	344	1879	2	256 11	269	1886	4	308	5	317
>873	1	312 2 i)	342	1880	2	281 9	292 1	l'ovjink	i	288	26	315
Preobširno bi bilo opisavati natančneje zgodovino druzih manjših dohodkov, ki so se ponavljali v vseh društvenih računskih sklepih: to so povrnene najemščine podnajemnikov raznih delov društvenega stanovanja, dohodki veselic in porabe dvorane od strani druzih društev itd.
Poleg troškov ali pravo za pravo nad troški za žc opisovane besede in plese so izdatki za stanovanje. Le jedno leto je bila čitalnica v skromnejših prostorih pri »Mokarji«. Potem seje pa preselila v sedanje prostore, v katerih biva tedaj nad štiriindvajset let. Dvorana je bila navlašč v ta namen prizidana. Najemščina za skupno stanovanje z dvorano in vsemi postranskimi prostori je znašala letnih 1400—1800 goldinarjev, za katere je dobivala čitalnica letnega povračila od 600—1000 gld. Poleg druzih vsako leto običnih izdatkov (pevovodstvo, sluga, luč in kurjava, vsak izmed teh omenjenih izdatkov v znesku 300—400 gld.) so važna rubrika med troški naročnine na časnike, bodisi žc zabavne, poučne ali politične. Svoje dni je imela čitalnica nekoliko več čas-
*) V" zadnjih letih so iiueuiku tukajšnjih udov dodani tudi zvrsujoči neplaču-joči člani.
nikov na razpolaganje, ker jih je dobivala nekoliko brezplačno, ali od dotičnih uredništev ali pa tudi od privatnih oseb. Troški, ki jih ima društvo v ta namen vsako leto, znašali so vedno od 300—400 gld. Imela je pa čitalnica časopisov:
političnih zab.-poučnih skupaj	političnih zab.-poučnih skupaj
L.	I 867	25	+	25	=	50	L.	1877	27	+	23	—	50
»	1868	31	+	22	=	53	>1	1878	21 ,	+	19	=	40
tt	I869	33	+	23	=	56 ■	tt	1879	21	+	«9	=	40
tt	1870	26	+	21	=	47	tt	1880	22	+	18	=	40
ft	I87I	26	+	23	=	49	ft	1881	22	+	l9	=	41
ft	1872	28	+	24	—	52	tt	1882	21	+	21	=	42
f»	1873	28	+	24	=	52	tf	1883	21	+	19	=	40
»	1874	31	+	24	=	55	tt	1884	21	+	*9	=	40
tt	1875	30	+	27	=	57-	tt	1885	22	+	19	=	41
}t	1876	28	+	23	=	51	tt	1886	18	+	19	=	37
Sploh jc bilo v čitalnici na razpolaganje 191 raznovrstnih časopisov; izmed njih 106 političnih, 70 belctrističnih in poučnih, 15 pa • oboje vrste skupaj. Dobivala jih jc čitalniea: 36 z Dunaja, 23 iz Ljubljane, 20 iz Prage, 18 iz Zagreba, 9 iz Celovca, po 7 iz Novega Sada in Trsta, 6 iz St. Peterburga, 5 iz Maribora, po 4 iz Gorice, Karlovca, Stuttgarta in Zadra; po 3 iz Bcrolina, Budimpešte, Budvšina, Lipsijc, Lvova, Monakovcga, Moskve in Piseka; po 2 iz Belega Grada, Brna, Gradca, Pariza in Skalice; po 1 iz Bcnetek, Cetinja, Cincinatija, Kinsiedclna, Hildburgshausna, Novega Mesta, Siska, Sušaka, Varaždina in Varšave. Časopisov je bilo 65 nemških, 42 slovenskih, 26 hrvaških, 25 čeških, 10 ruskih, 9 srbskih, po 4 francoski in slovaški, 3 poljski, 2 laška in i sorbsk.
To so važnejši podatki, osvetljeni tako, kakor se da o njih sploh poročati, ker primanjkujejo natančnejša poročila. Letna poročila, ki jih društvo o svojem delovanji izdaja, so pač v nekaterih obzirih natančna, splošno pa vendar nc toli natančna, da bi se dala na njihovi podlagi sestaviti obširna in pregledna zgodovina. To bi se dalo /.vršiti le s primočjo vestnih zapisnikov ob odborovih sejah, katerih pa ni.
Mr
Plemstvo in närodni razvoj.
Spisal Jos. Apih. (Dalje.)
Hrvatih nam ni mnogo govoriti. Plemstvo se je tudi Hrvatom žc davno potuj čilo, nekoliko pomadjdrilo, ponemčilo ali poitalijančilo; dokaj se je naselilo ondu inorodnih pleme-nitašev. To razmerje je obrodilo grenak sad: zatirajc ndrodno zavest se je prelevilo to plemstvo tudi v izdäjico zgodovinske državno-pravne samostalnosti; pridno so pomagal» Madjarjem uničevati samoupravo in ustavo hrvaško. Pogoj obstanku madjarske države' je bilo utelešenje najvažnejšega dela dežel krone Sv. Štefana; le v čisto odvisni krono-vini jc moglo madjarstvo doseči tisti presilni vpliv, katerega jc od hrvaške zemlje odbijala ustava hrvaška. Dvojin je bil zmoter mogotcev rinkraj Litavc: na jedni strani so se v bran stavili tujemu, posebno avstrijskemu gospodstvu in branili državno pravo Ogrske; na drugi strani pa so se trudili odpraviti vse tisto, kar je bilo v tej državi mad-jarstvu tujega po jeziku in od njega neodvisnega po političnih ali cerkvenih svoboščinah; za pravno podstavo takih posebnostij se brezobzirni Madjar niti zmenil ni, ni pri Srbih, ni pri Rusinih, ni pri Ru-munih in Saših; in s Hrvati tudi niso delali izjeme. V mejah ogrske krone se jc ponavljala tista težnja, ki poleg drugih znači razliko med držav nop ravni m i načeli srednjega veka in nove dobe: nivelizovanjc, pojednačenje državnih pokrajin in prebivalcev brez ozira na vero, narodnost, naravne, politične in gospodarske stvari. Tak ustroj države jc seveda Madjarjem sila po godu in je opravičen tam, kjer je razmerje preprosto vsaj v narodnem oziru, tam kjer biva samö jeden narod. Ako pa država obseza različnih ndrodov, mora se iz takih načel poroditi zatiranje (Snih narodov, ki niso dospeli do take moči, da bi sc ubranili nasilstvu gospodujočega näroda. Na onem stališči stojč tudi Madjarji, in znano je, kako so oslabili Hrvate in njih ustavne pravice dejali pod nič. Da se je dandanes na Hrvaškem vzbudil narod in krepko zahteva staro svoje pravo, to je baš nekoliko posledica brez-ozirnega zatiranja, nekoliko narodnega probujenja. Katero stališče zavzema v tem böji plemstvo? Žal, da ni še prišlo do prave narodne zavesti, razven nekaterih vrlih izjem; a dvoj iti ne smemo, da ndrodna zavest prcdcrc prej ali slej tudi v tc kroge, in potem bo tudi to plemstvo vodja narodu svojemu.
Ako se ozremo pri tem razgledu napösled tudi na Srbe, nikakor nc mislimo opisovati razmerja pri Srbih v kraljevstvu srbskem: ondu nimajo plemstva, tam vlada demokratiška osnova, nje verna zgodovinska zaveznica je pa bila cerkev. Znano je, kako trdna stebra sta ta bila narodu, sosebno za turške vlade. Nadejati se je, da zagotovita narodu obstanek tudi v bodočnosti. Ves drugačen jc položaj Srbov v Bosni in Hercegovini: ondu se je plemstvo upognilo turškemu jarmu, izneverilo narodu v veri in mu postalo hujši zatiralec od samega Turka. Za tako ceno si je kupilo milost dušmanovo, otelo posestva svoja in gospodstvo nad kmeti, ki so ostali verni kristjani. S pomočjo tega poturčenega plemstva so brzdali Turki čvrsti narod srbski. Vendar je pomniti, da jc plemstvo postalo turško jedino po veri Mohamedovi, po narodnosti pa je ostalo srbsko in se ni pomešalo z Osmani. Tu je važna razlika v primeri s potujčevanjem zapadnih Slovanov po Nemcih. Seveda ni koristilo narodu nič, da je ostala narodna zveza s plemstvom nepretrgana: tam doli ima versko prepričanje silnejšo moč od narodne zavesti, tem silnejšo tam, kjer je iz verskih razlogov.narod moral trpeti tako silno zatiranje. Poturčcnim begom in agam ni bilo mari blaginje naroda svojega; ali uprli so se tudi Sultanu, ako je hotel kje se dotekniti osobnih ali gmotnih stvarij. Dandanes je to plemstvo pod avstrijsko vlado. Važnosti svoje ni izgubilo in jc menda ne bode, naj se reši agrarno vprašanje šc tako ugodno za kmete. Podstava tej važnosti ostane tudi v bodoče bogastvo plemstva. Nehotč se pa nam vriva vprašanje: kaj ukrene plemstvo o narodnem svojem stališči? Ali ostane zvesto islamu in ohrani ta kitajski zid, ki ga loči od naroda ? Ali bode imela zapadna, krščanska omika toliko moči, da potisne islam nazaj preko Bospora v azijatsko domovino ? Težko je, odgovoriti odločno temu vprašanju: ali poudarjati smemo, da so že često trdili poznavalci tistih dežel, da so se v nekaterih srbsko mohamedovskih rodbinah ohranile do denašnjega dn<5 narodne in krščanske tradicije, da hranijo take rodbine še svetinje iz (Sne davne dobe in da se niso nikakor pokorile vsem zapovedim prerokovim niti nc družbinskih in drugih uredeb osnovale na njegovih ukih, temveč v marsikaterem oziru ohranile oblike iz nekdanjih, krščanskih časov. Iz tega bi bilo sklepati, da vsaj pri nekem delu tega plemstva ni šc pretrgana popolnoma zveza s krščanstvom; tem lože se smemo nadejati, da spet zavlada krščanstvo. Največ pa jc pričakovati vspeha od vseh drugih činiteljev: od narodne ideje in od pametnega vladanja zapadno-krščanskega državnega reda. Taki oblasti se vsiljeno mohamedstvo nc bode moglo ustavljati dolgo, izvzemši v prvih rodovih. Potem pa bode srbstvo
spet vsaj narodno združeno in bode vrlo tekmovalo z ostalimi rodovi slovanskimi v vedi in omiki. Plemstvu se ni bati, da bi tak posledek uničil moč in veljavo njegovo: ravno nasprotni učinek bode posledica, ako se plemstvo odločno postavi na nžrodno stališče; njega vpliv se ne bode mogel prezirati niti ob vprašanjih državnih, niti kulturnih, dokler si ohrani zdravo materijalno podstavo.
IV.
Toliko vzgledov nam menda dovolj jasno dokazuje, kako imenitno je plemstvo v življenji narodov. Med te vzglede, žal, ne moremo vštevati našega naroda, ker nimamo svojega plemstva. A baš zategadelj jc zgodovina našega naroda vzgled negativne vrste za naš predmet.
Slovenci smo izgubili narodno plemstvo; na njegovo mesto so sčdli tuji gospodje in porabljali velike pomočke svojega stanu v pogubo slovenstva; dušili so ndrodno zavest v podložnih jim kmetih, naseljuje med njimi tuje kmete ali otujčujč jih v svoji službi, v potujčeni šoli in v potujčenem uradu. Na naša tla so uvedli tujci tuje institucije in odstranili domače staroslovcnske uredbe, ki so bile dostikrat močni jezovi v obrambo domaČega življenja pred navalom tujstva. V teh tdžnih časih je narod nahajal pomoči in tolažbe samd pri duhovščini svoji, ki je bila jako različna od svojih vladik. Ti vrli duhovniki so bili večinoma sinovi kmetskih roditeljev; usoda jih jc posadila med narod, zanj so skrbeli po očetovski, ž njim so se radovali, ž njim trpeli, in kar je narod dobival dušne hrane, to so mu delili jedino duhovniki, oznanujoči mu slavo in čuda božja v materinem jeziku.
Jako skromno jc moralo biti narodno življenje pri nas; manjkalo je närodu kril, da bi se vspel nad duhomornc skrbi in težave trudapol-nega svojega delokroga. Velikodušnih mecenov nam ni prišlo od nikoder — za mecenatstvo kmetski narod nima niti močij niti sposobnosti. Res, da jc dežela rodila nekaj odličnih mož. ki so radodarno podpirali razvoj vede in umetnosti; ali vodila jih je pri tem nekoliko gola, da ne rečem suha ljubezen do mednarodne ali breznarodne vede in umetnosti same po sebi, brez ozira na katere praktične, naj menj pa slovensko • narodne potrebe, nekoliko pa naravnost navdušenje za kulturo germansko in laško, nekoliko tudi oba razloga za jedno. Taki možje, naj zaslužijo sicer šc toliko slave, zmatrali so nas itak že godne za grob, v katerega je bilo položenega že toliko slovenstva; kar je bilo še ostalo narodu, to jim je bila morebiti le zanimiva, menda iz diluvijalne dobe prihranjena zanimivost ali rariteta! Zanimiva jc ta-le dogodba: Leta 1651. so se upravitelji zbora Sv. Jcronima v Rimu
obrnili do kranjskih stanov z vprašanjem, da li se smejo Kranjci prištevati Ilircem, t. j. Slovencem ali ne. Kranjski stanovi so se moški odrezali, rekoč, da se kranjski n&rod ima razumevati pod nemškim narodom, kjer zemlja kranjska pripada »sveti nemški državi!«
A tudi »mi vstajamo!« Prebudil je revolucijski duh novega veka naš närod iz dolzega, predolzega spanja; v otrple ude jc šinilo novo življenje. Sloven neče več biti samö trpin in neče nositi samö more težkega fizičnega života: kakor sosedje, hrepeni po višjih idejalnih zmotrih, hoče imeti svoje mesto med ndrodi. Kar smo do danes dosegli po hudih borbah, to nam ni podarila boginja slepe sreče, niti blaga volja vlade; ponosno smemo trditi, da smo sclfmade man, svoje sreče kovači. Večji närodi, bogatini v primeri z nami, seveda se nam posme-hujejo in nc morejo umeti, da se radujemo, ako si priborimo to ali öno trohico narodnih pravic, mi smo jim ubogi Lazarji, katerim pripadajo k večemu drobtine, ako se gospodu zljubi, da nam dovoli jih pobrati na tleh. Tem narodom velja tisto neusmiljeno načelo, da imajo močnejša bitja pravico, zatreti slabejša in da jc torej »boj za obstanek« nraven pomoček, po katerem si smejo mogotci podmetati slabejše organizme. In vendar je najzadnjejšemu siromaku življenje tako drago, neprecenljivo, kakor najbogatejšemu možu; oba imata isto pravico do življenja.
Je li to drugače, kar se tiče narodov ? Tudi najmanjši in najbednejši narod hoče živeti in nikdo mu nc sme odrekati pravice, da sme živeti. Kdor mu neče priznavati tega prava, ta nc pozna, ako je tudi najgla-sovitejši pravnik, drugega zakonika za mednarodne razmere, nego — golo silo!
Nič nc clč, ako nas svetovna zgodovina nikdar ne uvrščeva med narode, ki ustvarjajo usodo sveta in vladajo zemljo; preporod našega malega, že skoraj uničenega naroda je vendar kulturno-zgodovinski Čin prve vrste, kateri bodi naš ponos in porok lepše bodočnosti. Naš narod je razkosan, ker ga poleg zemljepisnih posebnostij delč tudi politične meje; živahni promet sc pomika skozi naše dežele in odpira na iztežaje vrata tujemu vplivu; mnogi kraji so nerodovitni in revni; narod sam pa jc mehak in sc rad klanja samosvestim inostrancem. Istina jc pa dalje, da ima narod tem težje breme narodnih dolžnostij, čim manjše jc njega število; z večjim brojem rastejo ndrodne duševne in gmotne sile in pomočki v geometrični progresiji. Malim narodom, sosebno v slabih zemljah, težko je že samim producirati, kar zahteva kulturna njih stopinja; posledica jc slabeča odvisnost od tujih sosedov; še teže pa je ustvariti celotno samostalno duševno omiko,
narodno vedo in umetnost; zajemaje pa iz tujih virov, srka närod v s6 strup potujčevanja, ne da bi zapazil, kako se potujČuje narodu mišljenje in vedenje. Tsta nesamostolnost se kaže na polji javnega življenja, na polji politike. Kako bi takim närodom ostajalo kaj moči za ekspanzijo? V takem položaji smo mi; tega nc smemo nikdar pozabiti; isto tako ne smemo pozabiti, da so mogočni naši nasprotniki brezozirni, podjetni in bogati ndrodi in da so ekspanzivne težnje očiten znak njih zgodovine, mi pa da smo zaostali za njimi, nc po svoji nemarnosti, nego po tuji krivdi.
Navzlic temu ne smemo obupavati in pomčtati orožja od sebe! Težak jc boj za nas; kaj nam storiti ? Širiti slovanstva preko naših mej nam ni mogoče, niti nas ni volja; zato pa se moramo tem bolj razvijati intenzivno: na podlagi naravnega in političnega razmerja moremo z neumornim delovanjem razvijati narodove moči' in zmožnosti na vse strani; navzlic neizogibni dotiki s tujci in tujimi kulturnimi krogi nam je ustanoviti in dovršiti narodno omiko, duševno in gmotno; učeči se vedno od tujcev osvohijajmo mili narod gmotno in duševno kolikor mogoče raznarodujočega vpliva, bistrimo mu um, blažimo srce, krepimo rokč! Duševni napredek mora biti vedno zvest zaveznik gmotnemu napredku; v tesni zvezi bodeta obrodila najlepšega sadu. Delo — to mora biti naše geslo, prvo odgojevalno načelo vsem, ki imajo sveto nalogo, pripravljati mladi zarod za življenje. Vse življenje pa prešinjaj sveto navdušenje, ki ne trpi prazne, gole ali cel<5 lažnjivc fraze! »Sveto služimo sveti domovini!«
Vse to moramo storiti brez plemstva! To nam je izgubljeno za vselej in nadomestila nam ga ne bode nobena vlada, bodi nam še tako prijazna! Narod, »kmetski narod« sam mora biti sebi vse za-jedno: nositi nam je torej tudi butaro tistih narodnih dolžnostij, katere pri drugih närodih radovoljno in vspešno izpolnuje najbogatejši in najomikanejši stan — plemstvo. Ako nas naudaja ogenj narodne zavesti in izpolnujcmo dolžnosti svoje v najširšem pomenu, prebijemo vse nezgode srečno tudi brez plemstva.
Brez »višnjeve krvi« smo in ostanemo; težko, da bi se kdaj narodil državnik = zdravnik, ki bi nam mogel po transfuziji vliti take krvi v naše — kmetske žile. Pa to nič nc dč več: priborimo, pride-l a j m o si novodobno plemstvo, ki ga podelujeta pridnost in vstrajnost. To plemstvo bo seveda ohranilo svojo plebejsko rdečo kri; a zdravniki porckö, da jc to zdravo, čvrsto plemstvo. Zdrav narod pa menda še ni bil pokopan nikdar!
(Konec.)
Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Spisal M. Cilenšek.
III.
ečki, ki so jedva oblekli hlače, poznali so vsi »Zaloškega Sestoprstnika«. Ko so ga ugledali z daleka, spominjali so ga z glasnim vriščem na napako, katero je nosil na obeh rokah. Gorki so mu bili vsi, kajti vsak je že izkusil njega koščeno pest. Hodili so namreč, ker jim je v vasi ncdostajalo sadja, v hribe in z dolgo roko jemali, kjer so prišli blizu. Mimo hiše našega junaka pa so morali vsegdar, ker je stala ob vznožji. Ker ga je njegovo rokodelstvo — bil je čevljar — zadržavalo v hiši, prestregel je vaške fantaline dostikrat in jih našeškal tako, da so se sramovali kopati v v Ložnici. Das i ravno še majhni, takih rdečkastih prog bi vendar nc bili kazali nikomur. Doma povedati pa tudi ni kazalo, kajti očetje so imeli za preprečnikom shranjenega brezovega olja, katero bi jim bilo take muhe pregnalo Še bolj. Torej jim ni preostajalo ničesa drugega, kakor voljno nositi tiste neplemenite grbe, katere jim je vrezalo toli plemenito olje. Zato so se pa tudi vaški ncplcmcnitniki odškodovali takoj pri prvi priliki. Kakor hitro se je med njimi raznesel glas, da se približuje »Prst Skaza«, vse jc bilo okoli njega in se poskrilo za grmovje, drevje, jarke itd. Oglašali so se dečki zaporedoma in se smolcu smijali, da jc bilo groza. Ker se niso upali izza svojih kotov, bilo je vsega stoprav konec, ko se jim je skril za logom. Zato pa jih je zopet nažulil. kadar so mu prinesli v mlin, da j e bilo joj.
Poznal Šestoprstnik fantov sevčda ni, zato pa tudi ni delal nobenega razločka, kar mu jc donašalo mnogo nevšečnosti. Navadno se ljudje res ne pipljejo preveč za otroke, a naletel jc časih vendar na pravega, ki mu je povedal, kar mu jc šlo.
Najtcžavncjc je bilo dečku iti k njemu z očetom, umerit prve čevlje, katerih bo treba, kadar se začnejo trgati hlače po šolskih klopčh. Vsak se je skrival in odlašal, dokler se je dalo, a naposled vendar šel trepetaje za očetom. Vsak se je kar tresel, kdaj potegne »kneftro« in ga začne krotavičiti. A nikdar se ni kaj takega pripetilo. Dečki so mu gledali vedno le na prste in šteli i, 2, 3, 4, 5, 6 na desni in zopet tako na levi roki. Kolikorkrat so to tudi ponavljali, nikdar se niso ušteli. Pa je bilo res nekaj posebnega, kajti saj so jim vendar doma pravili, da dvakrat pet prstov ima človek na obeh rokah. Ta suhi mož pa
sc nc strinja z drugimi ljudmi in naj bi bil šesti prst v kaj drugega porabil.
Domöv grcdč pa je marsikateri vprašal svojega roditelja, zakaj kličejo drugi dečki tega moža Scstoprstnik i ? Ali je to morda v zvezi s tem, ker nosi na palci še palček? »Sevčda, zato!« bil je odgovor; »le potrpi, ko prideš v latinske šole, pojasni se ti marsikaj, kar niti jaz ne včm in zvedel boš tudi to. Meni so sosedov novomašnik pred leti to razložili, a zapamtil sem si sam<5 toliko, da Scstoprstnik pomenja človeka, ki ima šest prstov.«
»Palček, prst Skaza« ali Sestoprstnik je bil v okolici jedini čevljar, kajti tedaj še niso drug drugemu kruha tako zavidali, kakor dandanes, ko je že v vsaki vasi po več rokodelcev tiste vrste. Ko so dečki v šolo hodili, bali so se ga še zmerom, kajti vedeli so, da je že časih katerega pri učitelji zatožil in tedaj se mu ni veliko bolje godilo, kakor v njegovih pestčh. Da pa ne izumrje rod človeški, prihajali so seveda zmerom drugi zakrpanci, kateri so mu ravno tako nagajali, kakor njih predniki. Ko se je pa postaral in jim ni mogel več do živega, opustili so fantalini grdo razvado in zdaj je vse to malone pozabljeno. —
Ko so dečki odrastli šoli in si s kakim delom prislužili nekoliko drobiža, poiskali so si za kakim grmom ali drugje primernega prostorčka, položili desko na t^avo, v klobuk pa nekoliko soldo v in tresli »parto«. Posebno ob nedeljah so se pečali s to igro in marsikateri je prišel na večer prazen domöv. Mlajši so se naučili od starejših in tako se je ukoreninila ta navada, da, ko so nastopili boljši Časi, ni je bilo moči hkratu zatreti. S časoma pa se je obrnilo vse na bolje in sedaj se nekdanja strast sam6 še omenja pri posebnih prilikah. Želeti bi ne bilo, da se zopet oživi! —
Hudobnemu človeku se ni dobro zameriti, kajti lahko te spravi v nesrečo. Kako, kje itd. se to more dogoditi, nam ni treba šc na tanko razlagati, kajti je itak povsod predobro znano. Pa Ložničanom je bil znan poseben način, kako nahuditi sosedu na vrtu, da mu več ne obrodi drevje; da, šc več, da se sadna drevesa cclo posušč. Živela sta bajč soseda v velikem sovraštvu. Kjer jc bilo mogoče, oškodovala sta drug drugega in napösled so jima pošli vsi pomočki. Oglasi se nekega večera berač in poprosi prenočišča, ali surovo zavrnen, gre k sosedu, kateri ga, dasi tudi ne posebno prijazno, pa vendar vsprejme. Po večerji, katere so dali tudi njemu, pušita še moža vsak iz svoje lule ter se pogovarjata o tem in dnem. Govorica nanese tudi na gospodarstvo in malhar priporoča posebno sadjarstvo, katero dajč pri ma-
lern trudu lep dobiček. Hvalil je gorjance, ki si vedd s sadjem dobro pomagati, grajal pa dolincc, ki se navadno izgovarjajo s tem. da je že prepozno, da ne učakajo niti jabolka itd. Bodem li morda sadil za druge ljudi ? Tu pri vasi je preveč dolgih rok, ki bi le grabile brez razločka. Temu je tujec sevčda ugovarjal, kajti imel jc o takih rečeh precej izkušnje.
»Toda«, namuznil se je skrivnostno, »velika nesreča se človeku lahko pripeti na vrtu. Jedna noč zadostuje in vse je izgubljeno.«
»Kako mislite, ne razumem Vas?«
»I, kako mislim? Tako, kakor sem že večkrat slišal po svetu. Saj vem, da ste dobri, ker radi izkazujete usmiljenje ubožcem. Zato Vam tudi lahko to skrivnost razodenem. ker se ne bode te ravnali po slabem nauku. Stvar jc prav kratka. Ako se namreč sadno drevo med jednajsto in dvanajsto uro po noči s svedrom navrta do stržčna in v nastalo luknjo pričvrsti lesen klin, posuši se prihodnjo pomlad in tudi drugo se na istem prostoru nekako počasi obira.«
Naš sosed je zvedel dovolj.
»Tisto jablano, na katero je tako ponosen, bodem mu navrtal, potem oa naj drugim oponaša, da nimamo niti peške.«
Te misli so mu rojile po glavi, ko se je spravljal k počitku.
Prihodnjo jesen pa je res njega nasprotnik bil podrl na vrtu prej toli čislano drevo. Posušilo se jc bilo, in nikdo ni včdcl temu vzroka. On se je pa smijal in na tihem zagrozil, češ, tako bomo delali naprej, ako nc boš miroval. Prepričan je bil namreč, da je njegova hudobija uničila sosedu najlepše drevo. Ta pa je poklical svojo ženo in ji kazal rov pri rovu, katere so neki napravili raznovrstni žužki. Kako se je godilo mlademu drevesu na istem prostoru, bralcem ne moremo povedati, ker ga sosed ni zasadil. —
Uro hodä od Žalskega trga proti severozahodu jc Peklo, jako dolga in pri vhodu zcld visoka jama, katere navpične stene zapirajo kratko dolinico. Iz nje teče potok, kateri si je izdolbel svojo pot v triasnem vapnenci. Povse še jama ni preiskana, ali toliko vemo, da se onda dobivajo dokaj lepi kapniki. Na levi strani vddi steza v hribe.
Po noči je bilo in zvezde so migljale na nebu. Mimo pride vinjen hribovec, ki se ga jc bil navlekel nad navadno mero. Blizu jame malo postoji in se s hripavim glasom zadere: »Ali si doma?«
»Sem, sem!« pritrdi mu hudobec, »toda takih pijanih muh tukaj ne pobiramo, le spravi se naprej.«
To mu je bilo dosti. Vsa pijanost ga je minula in pobiral je stopinje, da mu je sape zmanjkovalo. Od te dobe neki ni več hodil
po noči mimo omenjenega kraja in še o mraku ga ni spravil nikdo tjakaj. —
Pod Mrzlico v Celjskih hribih je bilo bajč svoje dni jezero. Kmet je prignal jarem volov mimo ter ondu napajal. Zdajci se po-grezne žival v globino in nikdar ni bilo sledu po nji. Po nekoliko letih pa najde pastirček ob vznožji raztrgane telege, katere jc voda prinesla izpod hriba. Po tem poti se je tudi jezero izlilo v Sävinjo in od istega časa je ondukaj suha zemlja. —
Vozil je proti polunoči voznik od sv. Petra po poljski cesti v Godomlje. Blizu znamenja ga sreča velik mož z mrtvaško glavo, noseč mejnik na rami.
»Kam naj dam?« glasilo se jc vprašanje.
Voznik, od strahu trepetaje, ni odgovoril ničesar, ampak po konjih udaril. A pomagalo mu je malo in še drugikrat in tretjikrat mu je stavila prikazen 6no vprašanje. Naposled pa vendar izpregovori: »Tjakaj, kjer si vzel.«
»Rešil si mc groznega trpljenja, hvala ti!« reče in mu izgine izpred očij koščeni mož. Velik greh je prestavljati mejnike, zavoljo tega pa tudi duše ne najdejo miru, predno niso poravnale krivicc, katero so za življenja storile sosedu — tako te pouči pošteni kmet, ki je s tem zadovoljen, kar mu jc odkazala gosposka.*) —
Ob poti k sv. Jcderti se potagajo veje, šibice, storži itd. na kup, kateri se prilično zažgč. To je grmada, ki se dela na spomin »stari Mariljki«. Šla je neki od vinograda, pa razbojniki so jo ondu usmrtili in oropali. Ker je torej storila naglo smrt, na katero ni bila pripravljena, zažiga se v vzveličanjc nje duše omenjena grmada. Ker jc to mesto v gozdu, plaši se posebno mladina in nikdar bi mimo ne šla brez kakega dodatka, katerega si je že prej pripravila. Pa še potem jo ulijejo drug za drugim, da se kar prah vzdiguje za njimi. —
Tisti čas, ko je bil šc bob v klasji in pšenica v stročji — tako navadno pričn6 pripovedovati kako »štorijo« — nesla jc žena otroka h krstu, pa botre ni mogla dobiti nikjer. Na poti jo sreča bela žena ter vpraša: »Kaj pa nosiš, dobra žena?«
»Otroka nesem h krstu, pa nikdo neče botrinjstva sprejeti,« bil je kratek odgovor.
»No, čc jc taka sila, pa jaz stopim s teboj, odgovorila je bela žena — smrt —.
') Glej prekrasno balado Gor&cdovo »Mejnik« v 2, št. letošnjega »Ljublj. Zvona«,
Uredn.
nikov na razpolaganje, ker jih je dobivala nekoliko brezplačno, ali od dotičnih uredništev ali pa' tudi od privatnih oseb. Troški, ki jih ima društvo v ta namen vsako leto, znašali so vedno od 300—400 gld. Imela je pa čitalnica časopisov:
političnih zab.-poučnih skupaj	političnih zab.-poučnih skupaj
L.	I 867	25	+	25	=	50	L.	I 877	27	+	23	=	5«
»	1868	31	+	22	=	53	tt	1878	21	. +	19	=	40
»	I869	33	+	23	=	56 "	tt	1879	21	4-	19	=	40
n	I87O	26	+	21	=	47	tt	I88O	22	+	18	=	40
i»	1871	26	+	23	=	49	tt	I88l	22	+	»9	=	41
tt	1872	28	+	24	=	52	tt	1882	21	+	21	—	42
tt	1873	28	+	24	=	52	ff	1883	21	+	19	=	40
»	1874	3»	+	24	=	55	rt	I884	21	+	>9	=	40
tt	1875	30	+	27	=	57-	tt	1885	22	+	19	=	41
tt	I876	28	+	23	=	51	tt	1886	18	+	T9	=	37
Sploh je bilo v čitalnici na razpolaganje 191 raznovrstnih časopisov; izmed njih 106 političnih, 70 beletrističnih in poučnih, 15 pa • oboje vrste skupaj. Dobivala jih ječitalniea: 36 z Dunaja, 23 iz Ljubljane, 20 iz Prage, 18 iz Zagreba, 9 iz Celovca, po 7 iz Novega Sada in Trsta, 6 iz St. Pctcrburga, 5 iz Maribora, po 4 iz Gorice, Karlovca, Stuttgarta in Zadra; po 3 iz Bcrolina, Budimpešte, Budysina, Lipsijc, Lvova, Monakovega, Moskve in Piseka; po 2 iz Belega Grada, Brna, Gradca, Pariza in Skal ice; po 1 iz Benetek, Cetinja, Cincinatija, Kinsiedclna, Hildburgshausna, Novega Mesta, Siska, Sušaka, Varaždina in Varšave. Časopisov je bilo 65 nemških, 42 slovenskih, 26 hrvaških, 25 čeških, 10 ruskih, 9 srbskih, po 4 francoski in slovaški, 3 poljski, 2 laška in i sorbsk.
To so važnejši podatki, osvetljeni tako, kakor se da o njih sploh poročati, ker primanjkujejo natančnejša poročila. Letna poročila, ki jih društvo o svojem delovanji izdaja, so pač v nekaterih obzirih natančna, splošno pa vendar ne toli natančna, da bi sc dala na njihovi podlagi sestaviti obširna in pregledna zgodovina. To bi se dalo zvr-šiti le s primočjo vestnih zapisnikov ob odborovih sejah, katerih pa ni.
Fran Erjavec.
Predavanje Fr. Levca dne 17. aprila t. 1. v čitalnici ljubljanski v prid Erjavčevi ustanovi.
Čestita družba! lovensko »Pisateljsko podporno društvo« me je pozvalo, da bi v javnem predavanji izpregovori! nekoliko besed o slovenskem pisatelji, pred kratkim umrlem profesorji Franu K r j a v c i
in o njegovem mnogostranskem književnem delovanji. Prevzel sem sicer to nalogo, toda bojim se, da mi je ne bode možno zvršiti častno in v zadovoljnost Vašo. Kajti težko je zanimivo opisati življenje možd, kateri je dolgo vrsto let živel med nami, katerega smo do malega vsi poznali osebno ter prijateljski občevali ž njim —, katerega zunanje življenje leži kakor odprta knjiga pred nami. Najmikavnejših dogodkov iz njegovega življenja pa zaradi raznih obzirov do soudeleženih oseb, ki bivajo še zdaj med nami, ni možno javno razpravljati.
A tudi o njegovem književnem delovanji je težko kaj novega povedati; kajti ni ga popularnejšega pisatelja v Slovencih, nego je bil pokojni Erjavec. Njegova pisava je ugajala duhovnikom, kakor posvetnjakom; učenjak, kakor učenec, kmet in gospod prebirata njegove spise z isto naslado; duhovita gospodična v gosposkem salonu, kakor priprosto kmetsko dekle v zadnji pogorski koči nahaja v njegovih spisih iste dobrodejne zabave. Erjavec je bil jeden tistih redkih pisateljev, ki je znal pisati za ves närod, a ne samo za posamezne dele njegove. Zategadelj jc pa tudi smrt, ki nam je z neodvratno tragiko pobrala tega izbornega moža, živo občutil ves narod kakor splošno podeželno nesrečo.
I.
Fran Erjavec jc bil porojen dne 4. septembra 1834. leta v Ljubljani v hiši Bernarda Klobovsa na Poljanah pod št. 26. (zdaj 49.) nasproti Marijanišču. Sedanji posestnik Klobovsovc hiše je doktor Oskar P on gr a t z.
Oče njegov, Mihael K rjaveč, bil je dolenjske krvi. Doma v Kriški vasi pri Višnji Gori, zvršil je nekoliko gimnazijalnih razredov v Karlovci, bil pozneje vojak, kjer je dospel do časti narednika ali fclcl-veblja, potem pa jc služil pri zakupništvu užitninskega davka ter bil naposled «paznik ali priglednik v mestni klavnici ljubljanski. *)
*) Za mnogo podatkov ob Erjavčevih roditeljih se mi je zahvaljevati gospodu Petru Grassclliju, županu ljubljanskemu, kateri jih je izcrpil iz uradnih spisov na mestnem magistratu.	Pis.
Mati Erjavčeva je bila Ljubljančanka. Roditelji njeni so imeli malo branjarijo in trafiko v zgoraj omenjeni hiši na Poljanski cesti. Elizabeta Bezljajeva, tako je bilo njeno ime, slovela je v mladosti zaradi izredne lepote svoje. Ko je bil 1. 1821. v Ljubljani zgo-dovinsko-imenitni vladarski kongres, prigodi se nekega dnč, da je Eliza Bezljajeva prala perilo na Ljubljanici ter si po zvr.šenem delu umivala obraz, kar pride mimo ruski car Aleksander I. s svojim adjutantom. Ko car ugleda cvetočo perico, ustavi se, potegne iz žepa rdeč svilen robec ter ga smehljaje pomoli' lepi deklici, da si obriše ž njim mokri obrazek.
Iz zakona Mihaela Erjavca z Elizo Bezljajevo se jc porodilo četvero otrok, izmed katerih je bil naš Fran predzadnji. Zakon jc bil srečen; vendar se mi zdi, da je pri Erjavčevih materina beseda ve ljala več nego očetova. Življenje v domači hiši nam Erjavec sam opisuje tako:
»Stanovali smo zunaj mesta. Pri hiši je bil vrt, v njem so rasla jabclka, hruške, češplje in tudi jedna češnja. V gornjem konci so bile gredice, na katerih so vse leto noter do pozne jeseni cvetele cvcticc modre, rdeče, rmcnc in pisane. Moj oče so imeli ž njimi posebno veselje in če le niso imeli boljšega opravka, gotovo so bili na vrtu. Mati so bili pa bolj praktični; po strani so gledali lepe rože, in čc je prišla govorica na vrt, vedno so godrnjali, zakaj jc ta lepi prostor brez vsaccga dobička na vrtu. Oče, ki jim je bil hišni mir nad vse, udali so se napösled materinim željam, in neko pomlad, jaz sem začel ravno v šolo hoditi, vrgli so mati z vrta vse rože in vse korenine, katere so oče šc prejšnjo jesen s slamo zavarovali proti mrazu. Iz gredic je postala njiva, in namesto tulipanov in narcisov, namesto balzamin in georgin so posadili mati drago amerikansko zelišče — krompir. Le za plotom so pustili očetu majhen prostor, kamor so presadili tiste cvcticc, ki so jim najbolj k srcu prirasle, ker materi bi se bili oče na tihem vendar le smilili, ko bi jih bili pripravili ob vse veselje.«
»Ali ljubša ko cvetlice in krompir, ljubša ko jabclka in češnje, dasi tudi sem jih prerad zobal, bila mi je velika mlaka konec vrta, ki tudi v najhujši suši ni usehnila. To je bilo moje morje, po njem so se vozile moje barke v daljna mesta; na niti sem jih vodil celö v Ameriko. Tja sem vozil pesek, nazaj sem pa nakladal češnjevih pešek. In če se mi je po nesreči potopila barka, nisem dolgo žaloval, naredil sem si drugo — od popirja.«
»Moje morje je bilo tudi živ0. Zabe vsake velikosti so gospodovale v njem; vodni močeradi so kakor somi plavali semtertja, široki
vodni kebri v črnih frakih so se potapljali, vodni Ščipalec je s kleščami prežal na mušice, ki so plesale nad vod6. Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in trpele. Še po noči v sanjah sem bil pri njih in o pomladnih večerih, ko sem ležal že v postelji, bila mi je najslajša muzika regljanje mojih žab, ki sem jih vse poznal, od najmlajše do najstarejše, ki je bila lepo zelena, po hrbtu pa je imela tri rmene proge. Najprej je jel moški bas poskušati žalostne glasove, odgovarjal mu je pa tanek glas — zdelo se mi je, da ga poznam. — Nekaj časa sta si odgovarjala v zateglih akordih, potem vse potihne; ali v tem hipu zagrmi' ves kor, in regljanje se je razlegalo daleč okoli v neizrečno moje veselje, ali v veliko nejevoljo matere moje. In tudi po zimi, ko je moja regljajoča banda spala pod ledeno skorjo, imel sem na morji nepopisno veselje. Bilo je mraz, da je vse pokalo; s sosedovim Andrejčkom sva se pa drsala po vrtu, da so iskre švigale izpod podkovanih peta, kadar ni bilo matere doma. — Nikoli te ne pozabim, mlaka na vrtu! Dnevi, ki sem jih preživel kraj tebe, bili so moji najsrečnejši!«
A kmalu je bilo konec te lepe idile.
Neko noč ljubljanski mesarji neusmiljeno pretepo Erjavčevega očeta; zjutraj ga najdejo nezavestnega ležočega pred klavnico in umrl jc malo dnij potem. Pri Erjavčevih se jc udomačilo uboštvo. Naš Fran je iz šole gredč večkrat gladen pobiral po tlčh češnje, katere so poizgubljale branjevke; o prostih dnčh pa je s starejšo sestro hodil na Golovec po gozdno suhljäd. Čez nekoliko let se mati njegova znova omožf v Zcllog. Fran pa ostane pri stari svoji materi. A kakor je na naglem izgubil očeta, tako nekoliko let pozneje tudi mater. V Zalogu je imela mati njegova krčmo. Nekega dnč hoče brzo steči po stopnicah v globoko klet, opotakne se in pade tako nesrečno, da se ubije pri tej priči. Skrbela je že tedaj in tudi pozneje največ teta njegova, očetova sestra, bivša kuharica pri kanoniku Andrijolliju, kateri jc Erjavec pozneje to dobroto povračal z otroško ljubeznijo, hraneč jo kakor mater svojo pri sebi v Gorici do smrti njene.
V šoli se mu sprva ni dobro godilo. Prilezel je sicer do četrtega razreda pod ostrega učitelja Ivanetiča, a tu mu je pošla vsa njegova učenost. Pouk jc bil ves nemški in Erjavec je ujel komaj vsako deseto besedo, konec leta pa nesel debelo dvojko na svoje Spodnje Poljane. Vendar poskusi srečo svojo še drugo ieto. Zdajci se mu pa, kakor mi je sam pravil, kar nekega dnč odmaše ušesa in razveže jezik, da jo je znal rezati po nemški. Odslej je bil Erjavec ves čas četudi
ne izvrsten, vsaj soliden in dober dijak, tudi na gimnaziji, kamor je vstopil jeseni leta 1847. ter jo zvršil leta 1855.
Tista leta je živel v Šiški pri Ljubljani znani prirodopisec Ferdinand Schmidt. Za ogromne svoje prirodopisne zbirke je potreboval pomočnika in dobra sreča privede Erjavca že v drugi šoli v Schmidtovo hišo. Vse proste dni je odslej pomagal Schmidtu urejati njegove zbirke, ali pa jc staremu mužu prebiral prirodopisne knjige. Ondukaj se je Erjavec seznanil tudi z mnogimi drugimi kranjskimi pri-rodopisci, tako z Dežmanom, Hauffenom in Hofmannom. V njih družbi je obläzil velik del kranjske dežele ter preteknil, iščoč redkih žuželk in polžev, marsikatero podzemeljsko jamo in otlino. Erjavec je sam to življenje opisal z nedosežnim humorjem v »črticah iz življenja Šnakšnepsko vskega,« natisnenih v Janežičevem »Glasniku« 1. 1858.
Po zvršeni maturi leta 1855. se Erjavec odloči za učiteljski stan ter odide na Dunaj študirat kemije in prirodopisja. Tukaj jc pridnemu dijaku učna uprava naklonila izdatno podporo s tem, da mu jc podelila državno ustanovo, znašajočo 300 gld., pod tem pogojem, da se Erjavec pripravi za učitelja na realkah, katere so takrat začeli snovati po Avstriji. Že junija mcscca 1859. leta, tedaj ne še po cclo štiriletnih študijah, oglasi se Erjavec za preskušnjo, pri kateri je imel pa nekoliko nesreče, kajti iz glavnega svojega predmeta, iz kemije, bil jc potrjen samö za nižje razrede, iz prirodopisja pa za višjo realko.
Poskusno leto je potem Erjavec odslužil na realki v Gumpcn-dorfu ter bil poleg tega od dne 15. junija do dne 30. oktobra i860, leta prefekt v Terezijanski akademiji.
Ker je pa tedaj vsemogočni ministerski svctovalec Klccman, poročevalec v naučnem ministerstvu, pri vsaki priliki poudarjal, da nobeden profesorski kandidat slovenskega rodu nc dobi službe na Slovenskem, odloči se Erjavec iti na Hrvaško in dne 30. oktobra i860, leta jc bil imenovan za pravega učitelja na zagrebški realki.
Tu jc prebil Erjavec j cd naj s t jako srečnih let.
Hrvatje so Erjavca visoko čislali zaradi njegovega korenitega strokovnjaškega znanja, in tudi zategadelj, ker je bil izboren in vesten učitelj, ljubezniv prijatelj in kolega in redek, pošten značaj. Bil jc na Hrvaškem kakor domd, govoril je izvrstno hrvaški in kmalu se privadil tudi hrvaškim društvenim običajem. Hrvaško zemljo jc kmalu bolje poznal, nego vsak Hrvat; prepotoval jc vso od konca do kraja. Tako n. pr. je septembra meseca leta 1S64. z direktorjem Torbarjem in prof. Matkovičcm potoval na Kick, na Plišivico in na Plitvička jezera. Iz Gospiča se je Torbar povrnil v Zagreb, Erjavec in Matkovič
pa sta šla v Zrmanjo, Knin, Šibenik in odondot po morji v Trst. Erjavec jc na turški meji, zlasti v Kršlji, preiskal ondotne podzemeljske jame. Na turškodalmatinsko-krajiški meji ustavi popotnika sredi gozda znani razbojnik Skundrič, a ne stori jima ničesa, ko mu povesta, da sta učitelja, a ne uradnik a.
Prepotoval je največ peš tudi Slavonijo, krenil je celö čez državno granico v Banj a lu k o ter obiskal tudi Srem in Bcligrad. Leta 1867. je bil z realčnim direktorjem Torbarjem, prof. Rihtaričem in sedanjim senj-skim škofom Posilovičem v Parizu. Sicer pa je počitnicc prebil v prijateljski družbi ali v Ljubljani, v Železnikih, v Škofji Loki, na Bledu ali v Kamniku. Kajti dasi udomačen v Hrvaški, srce je vedno ohranil svoji slovenski deželi. Ko tedaj leta 1871. nastopi doba Hohcn-wartovega ministerstva, misli Erjavec, da so Slovencem napočili ugodnejši časi; zato poprosi učiteljske službe na realki v Gorici, kamor jc bil res tudi imenovan dne 17. avgusta leta 1871.
Gorica jc solnčno in prijazno mesto z lepo, vinorödno okolico. Vendar se je tu jelo Erjavcu kmalu močno tožiti po veselem, živahnem Zagrebu. V Gorici ni bilo nobene vesele prijateljska družbe, nobene znane rodbine, nobenega javnega slovenskega življenja. Po krčmah in kavarnah je gospodarila furlanščina, kolegi so bili z redkimi izjemami sami Italijani, nemški Pcmci in Tirolci ali pusti Slovenci; lc redkokdaj se je mala domača družba zbrala v čitalnici. Naravno, da sc je Erjavec čutil jako zapuščenega in večkrat jc meni, ki sem ž njim vred prišel v Gorico, rekel naravnost, kakö mu je žal, da je odšel iz Hrvaške. A ker ni našel v pofurlanjeni Gorici nobenega dušnega užitka, zatekel se je v naročaj večnolepe prirode. Ni ga bilo prostega dnč, da bi Erjavec nc bil obesil popotne torbe čez rame, pa hajdi na kršni Kras, v Trnovski gozd, v ravno Furlanijo, v solnčna Brda ali proti vinorodni Vipavi. Časih je odšel tudi kar za več dnij v snežene vrhove Julskih Alp, na Krn, Prestreljenik, Matajor ali v Triglavsko pogorje.
Ker sem čestokrat spremljal Erjavca na teh izletih, bila mi je prilika natančneje opazovati in spoznati vse mnogovrstne vrline tega i zbornega moža.
Vsak izprehod, vsaka pot mu je imela znanstven namen. Hotel je upoznati vse Primorje v geološkem, zemljepisnem in prirodoznan-skem oziru. Prebrskal je vsak grmič, zdaj pobral drobnega polža, zdaj ujel brzonozega hrosta, zdaj odkrušil kos kamena, zdaj utrgal neznatno bilko. A vse to nabiranje ni kar nič motilo prijateljskega razgovora. Erjavec je včdel vedno kaj novega povedati. Zanimali so ga vsi dogodki javnega življenja, zlasti ako so se tikali slovenskega naroda; za-
27
nimala ga jc vsaka politična in literarna novica in ob vsaki stväri je imel svojo utemeljeno sodbo. Mož obširnega strokovnega znanja bil je obdarjen s prirojenim tankim ukusom in poznal jc tudi leposlovne proizvode raznih velikih literatur; pesnike slovenske pa jc znal do malega vse na pamet in znana mu je bila vsaka povest, vsaka, Ac tako nedolžna razpravica domača. O sebi in spisih svojih ni govoril nikoli; ako pa sem jaz zasukal govorico na literarno delovanje njegovo, po-mudil se je rad pri takem razgovoru, toda samö zategadelj, da mi jc našteval formalne napdkc in tehniške nedostatke svojih povestij in znan stvenih razprav.
In kakor sebi, tako jc bil tudi drugim pisateljem jako oster, toda pravičen kritik; večkrat je grajal, nego hvalil, a graja njegova ni bolela; kajti Erjavec je imel obilo na razpolaganje tiste čudovite stvari, katere tolikrat pogrešamo tudi pri omikanih ljudeh in katero imenujemo takt. Morebiti nikoli v svojem življenji ni razžalil nobenega človeka, dasi je kaj rad ugovarjal trditvam, s katerimi se ni ujemal, ter trdovratno branil svoje mnenje, katero je modro izrekel. Mnogo sem v svojem življenji srečal omikanih ljudij, a malo poznam takšnih, da bi bila njih družba prijetnejša nego njegova. In ako sva po daljšem potovanji zvečer posčdla okoli ognjišča med vesele Vipavce ali glasne Kraševcc ter se krepčala s sladko reboljo ali kraškim teranom, oživel je Erjavčev humor in v veselem razgovoru nam je potekel večer. Pii vsem tem pa je Erjavec vlekel na uhö vsak glas, vsako frazo in besedo, velikrat mc je dregnil z nogö, rekoč: »Ali ste čuli?« In reči moram, da večkrat nisem čul ničesa, dasi je bila slovenščina moj metier; Erjavec pa je molčč dnevnik potegnil iz žepa ter zapisal novo frazo, nov izraz iz narodovih ust. In tako je nabral tisto neprecenljivo jezikovno gradivo, katero je več let priobčeval v Matičincm letopisu »iz potne torbe« in s katerim je tako lepo obogatil slovenski slovar in slovensko frazcologijo.
Drugo leto svojega bivanja v Gorici se Erjavec oženi z lepo, ljubeznivo gospodično. A medeni tedni njegovega zakona so bili kratki. Mlada žena zboli nevarno in ni šc dobro okrevala, zgodi se Erjavcu druga nesreča. Neko poletno noč je v Gorici razgrajala silna nevihta; strela udari v Erjavčevo stanovanje in ubila bi bila brez dvojbe oba, Erjavca in gospö njegovo, da ni bil na veliko srečo k posteljima napeljan zvonec, po čigar jekleni vrvici je odskočila smrtonosna električna iskra. Strah, katerega je Erjavčeva gospa prebila tisto noč, imel jc zänjo hude nasledke; poprej vesela in živahna, postala je odslej melanholična in nervozna in z leti se jc povečala ta bolezen tako, da Erja-
vcc ni užival tiste blagodejne sreče, katere se je nadejal in katero bi bil po vsi pravici zaslužil v toliki meri, kakor nobeden drug človek ne.
Ko je bil tedaj dnč 13. novembra leta 1875. imenovan za rednega vseučiliškega profesorja v Zagreb, moral se je temu jako čast-nemupozivu odpovedati zaradi svojih rodbinskih razmer. Z vso očetovsko ljubeznijo pa se je oklenil svojih otrök, dveh hčera in živahnega dečka Milana. A tudi v to srečo je nemila usoda posegla z neusmiljeno roktf. Duševno in telesno lepo razviti in bogato nadarjeni Milan umrje po kratki bolezni leta 1884. v sedmem letu dobe svoje. Tega udarca Erjavec ni mogel preboleti, zlasti, ker je bil nesrečni mož prisiljen ločiti se tudi od svojih dveh hčera ter ji iz hiše domače poslati v Skofjo Loko tujim ljudem v vzgojo. —
V svetovni zgodovini, kakor v vsakdanjem Človeškem življenji velikrat opazujemo rodbine, katere od rodu do rodu preganja usodna tragika, dokler z neusmiljeno močjo ne uniči zadnjega bitja.
In takim nesrečnim rodbinam bi jaz prišteval Erjavčevo.
Očeta so mu ubili ljubljanski potepuhi; mati se mu je ubila sama; v mladosti še je izgubil svoja dva brata; smrt mu je vzela iskreno ljubljeno sestro. Zapuščena sirota je ostal sam na svetu.
In ko si hoče ustanoviti domače ognjišče, spet poseže vmes tista tragična usoda, razdcrc mu srečo, ugrabi mu dragega sina, odvede ljubljeni hčerki; a te nesreče ni še dovolj — tudi on sam mora priti na vrsto! Zdrav in krepak mož nenadoma in neprevidoma po jednourni bolezni izdihne dnč 13. januvarija t. 1. plemenito svojo dušol
II.
Oglejmo si nekoliko še književno delovanje pokojnega Erjavca.
Njegovo pisateljevanje je ravno tako mnogovrstno, kakor raz-sežno. Erjavcc je napisal dolgo vrsto učenih prirodopisnih razprav; sestavil nam je celo kopo šolskih knjig; nabral obilo jezikoslovnega jeklenega zrnja; njegove povesti in novele se prištevajo najboljšim, kar jih imamo Slovenci; v humoreskah in potopisih ga doslej še nihče ni dosegel in s svojimi »Domačimi in tujimi živalimi v podobah«, s katerimi je genijalno in samostvorno populariziral prirodopis, podal je Slovencem pravo zlato knjigo.
Erjavcc je bil med svojimi kolegi in tovariši na glasu učenjak, ki je paznim očesom zasledoval vsak napredek prirodopisne vede ter
27*
svoje razsežno in korenito znanje pokazal z mnogimi razpravami, spa-dajočimi v njegovo strokö.
Pod naslovom »o postanku i razvitku trakavica« je 1. 1862. v programu zagrebške realke korenito opisal trakuljo.
Dve leti pozneje je v »Književniku« priobčil lepo razpravo »o vlasicah ilitrihinah«. V 31. knjigi »Rada« jugoslavenske akademije je napisal epohalno razpravo »Slavonija v m al ako logi č-nom pogledu«, ki je bila sad večletnih njegovih študij in večletnega nabiranja in opazovanja. Zlasti zaradi tega spisa njegovega ga je jugo-slavenska akademija dne 23. novembra 1875. izvolila za svojega dopisujočega člana.
Njegovo ime je zaslovelo tudi med nemškimi in francoskimi učenjaki. Družba »Socičtč malacologique de la Belgique« v Bruselji ga je pozvala na sodelovanje in v njenih letopisih je priobčil razpravo »Contribution a la malacologie de la Croatie«.
A najimenitnejša znanstvena razprava, katero je priobčil Erjavec, slove: »Die malakologisehen Verhältnisse der gefürsteten Grafschaft Görz im österreichischen Küstenlande«. Na-tisnena je v programu goriške realke 1877. 'cta ter obseza 82 stranij velike osmerke. — Pri vseh malokologih ali polžarjih tc ta učena razprava vzbudila soglasno hvalo.
Doktor Kornhuber, profesor na politehniki dunajski piše n. pr. o nji (»Zeitschrift f. d. Realschulwesen«, Wien 1877, pag. 189): »Der Verfasser liefert .... in dieser Arbeit eine Aufzahlung der in Görz und Gradišča lebenden Binncnmollusken in systematischer Anordnung mit Angabc der gebräuchlichsten Synonymen der einzelnen Species und der bisher bekannten Fundorte der letztern, zu deren Feststellung derselbe auf Excursionen durch das interessante Ländchen nach allen Richtungen, während seiner sechsjährigen Wirksamkeit als Lehrer der Naturgeschichte an der oben bezeichneten Lehranstalt, wesentlich beitrug . . •
Die angezeigte Abhandlung kann als eine recht erwünschte Vervollständigung gelten von Krcglingcrs systematischem Verzeichnis der in Deutschland lebenden Binnenmollusken (Wiesbaden 1870) . . . • Der Aufzählung von 421 Arten schickt Herr Prof. Erjavec cine interessante Charakteristik der Regionen des Landes mit Rücksicht auf vertikale Erhebung, Klima und Boden voraus, indem er I. Hoch-, II. Mittelgebirge, III. Isonzoebene, Brda und Wippachthal, IV. dcnKarst und V. die Meeresküste unterscheidet, und gibt für jede Region die sie bezeichnenden Mollusken-Arten an. Endlich folgen drei Ucbersichts-tabellen, deren erste die Verbreitung der Arten nach den fünf Regionen,
die zweite die Verthcilung der Familien und Gattungen, und die dritte das numerische Verhältnis der in den verschiedenen Gebieten vorkommenden Mollusken darstellt. Kin vollständiges Register der Artnamen und Synonymen erhöht die Brauchbarkeit der Abhandlung, welche wir als ein neues Zeichcn verdienstvoller naturwissenschaftlicher Thätigkeit.....der Görzcr Oberrealschule begrüssen und wertschätzen. «
Prvi nemški konhiliolog K o be It omenja v svoji kritiki, da je Erjavec v tej razpravi opisal 111 polžev, ki poprej niso bili znani na Goriškem ter dostavlja: »Wir begriiszen darum mit Freude eine neue gründliche Bearbeitung, wie sie das Gebiet von Görz nun durch Prof. Erjavec erfahren hat. Nicht nur erhebt sich die Zahl der bekannten Arten von 90 auf 201, sondern wir erhalten auch zahlreiche, sehr interessante Angaben über die Verbreitung der einzelnen Arten, über Lebensweise und Vorkommen. — Der Verfasser hat zweifellos mit seiner Fauna von Görz der europäischen Mollusken-Geographie einen nicht unwichtigen Beitrag geliefert«.
Znani polžar Oskar Böttger v Frankfurtu na Odri imenuje Erjavčevo razpravo »eine meisterhafte Arbeit« (Palacontographia, Suppl. III. pag. 31, Cassel 1877). Ist' učenjak jc nekega novega polža krstil »Clausilia Er ja ve ci« z dodatkom: »Ich nenne sienach dem um die Malakozoologie der Länder der Adria so hochverdienten Herrn Prof. Erjavcc in Görz« (Cf. Rossmässler, Iconographic VI, pag. 101).
Toda več nego s temi učenimi študijami in razpravami koristil je Erjavec narodu slovenskemu z drugimi spisi svojimi prirodoznanske vsebine. Poudarjati nam jc tukaj, da je Erjavcc prvi profesor, ki nam jc razven botanike oskrbel vse v njegovo stroko spadajoče šolske knjige. Spisal nam jc živalstvo, kemijo, mineralogijo, somatologijo. Res, da so nekatere teh knjig poslovenjene, toda kako so poslovenjene! Ta lepi jezik, ta krepki in jedrnati zlog, ta bistra in prozorna pisava — to so svojstva s katerimi se nobena druga šolska knjiga slovenska ne more ponašati v toliki meri, kakor se odlikujejo ž njimi Erjavčeve knjige. Njemu prelaganje ni bilo hlapčevsko, mehanično delo. Bil jc tudi v prevodih svojih silno vesten in natančen. Znano mi je, kakd je prirejal za natisek svoj »Prirodopis živalstva« v drugem izdanji 1. 1872 Po tri dni, po ves teden je časih razglabljal in premišljaval kako po. sebno karakteristično besedo ter ugibal, kako bi ji dal pravo slovensko, lice. Prcgledavala sva Cigaletov, Vukov in Miklošičev slovar, a napd-slcd je morala vendar priti na vrsto — ultima ratio: pisal je pdnjo Levstiku v Ljubljano ali Šulcku v Zagreb. Zategadelj pa tudi nobeden
učni predmet v slovenščini nima tako izbornih učil, nobeden predmet tako dovršene terminologije, kakor zoologija, mineralogija in soma -tologija. In kar je največ vredno, to terminologijo je Erjavec iz večine zajčl naravnost iz narodovih ust!
A ne sam6 za učenjake in za šolo, tudi za priprosti narod je Erjavec zastavil vešče svoje perö, učil ga je ljubiti prirodo, v njenih bitjih čestiti vsemogočnega Stvarnika, na drugi strani pa v svoj prid obračati mnogovrstne prilike, katere priroda podaje človeku. Njegove »Domače in tuje živali v podobah«, kakor tudi »Naše škodljive živali v podobi in besedi« so pisane tako izborno, da poleg prijetne zabave človeku blažč srce, bistrijo um in mu povzdigujejo dušo do Bogi Takö pa je bilo mogoče pisati tudi samö možu, ki je bil ves čas svojega življenja s preprostim narodom v živi dotiki, ki jc korenito poznal njegove nazore o živi prirodi, poznal njegove pesmi in pravljice o živih bitjih, in ki jc bogate zaklade svojega znanja zavijal v besedo, kakeršno je čul iz narodovih ust samih.
In kaj naj rečem o njegovi »Mravlji« in o njegovem »Raku?« To sta spisa, ki bi Francozu Michclctu ali Nemcu Brehmu delala veliko čast; v slovenski literaturi nimata sebi podobnega södruga. Človek nc ve, ččmu bi se bolj čudil, ali ljubeznivemu humorju, ali divnemu jeziku, ali pisateljevi nedosežni spretnosti, s katero na najjednostavnejši in najpreprostejši način bralcu tolmači največje prirodnopisne uganke in probleme. »Mravlja« se bere kakor epos in pisana jc z vsem znanjem prave pesniške tehnike. Pisal jo jc pa Erjavec, ko je imel dveindvajset let; ali beri jo danes, — trideset let po tem, ko jc prišla prvič na svetlo — mikala te bode, kakor bi bila včeraj potekla izpod Erjavčevega peresa. In to je naravno! »Mravlja« je klasičen umetniški proizvod in vrednost in slava njena je neminljiva. Samö jeden spis se v naši literaturi more meriti ž njo, in to je »Rak«, katerega je opisal Erjavec 1. 1881. v »Ljubljanskem Zvonu«. — »Mravlji« in »Raku« je dal Erjavec tako obliko, da bralec prvi hip ne v<5, kaj jc bila pisatelju prvotna in glavna namera: jc li hotel ta dva objekta na poseben način znanstveno opisati, ali jc hotel ž njima bralca samö zabavati: težko je najti mej<5, kje v teh dveh spisih jenjava prirodopis in kjer se začenja leposlovje. In gotovo je upravičena želja, da bi spisi, kakeršni so »Mravlja«, »Rak« in »Rastlinske svatbe« Erjavčeve, postali tipični v našem slovstvu in da bi tudi drugi učenjaki, kadar obravnavajo znanstvene tvarine, dajali spisom svojim tako obliko, kakeršno jim je znal dati Erjavec; potem bi pojenjale tožbe, da so slovenski pisatelji vselej dolgočasni, kadar tolmačijo večjemu občinstvu kakšen znanstven predmet.
Z navedenimi spisi pa še nikakor ni izcrpljeno poročilo o Erjavčevem književnem delovanji, kajti Erjavec zavzčma tudi v lepo-s 1 o v j i slovenskem častno mesto, in kjer se imenujejo prvi novelisti naši, tam se mora poleg Levstika in Stritarja, Jurčiča in Mencingerja, poleg Kersnika in Tavčarja omenjati tudi dično njegovo imel
Z vsemi odličnostimi izborile svoje pisave združeval je Erjavec neki posebno ljubezniv humor in izreden dar prijetnega pripovedovanja. Ne rečem preveč, ako trdim, da ga doslej v tem oziru razven Levstika ni prekosil nobeden slovenski pisatelj, niti Jurčič ne. Tudi Jurčič ima obilo humorja, toda njegov humor je nekako rezek, suh in premišljen, Erjavčev pa nežen in naraven; Jurčič pripoveduje točno, natančno in počasi, Erjavec naglo in prijazno. Res, da v fotografični karakteristiki delujočih oseb in v psihološkem razvoji njih dejanja Jurčič daleč nad-kriljuje Erjavca, a nasproti ima Erjavcc spet prednost, katere zastonj iščemo pri Jurčiči. Jurčič za prirodo nima nobenega očesa, njemu jc človek glavni in jedini predmet opisovanja; nikjer nc nahajaš v Jurčičevih spisih kakega prizora iz večnolepe narave; on nc vidi niti ptic, niti cvetlic, ker je preveč realist, da bi se oziral na take stvari. Erjavčevim leposlovnim spisom pa ravno prekrasne slike in epizode, izvirajoče in zajete iz natančnega opazovanja prirodc, dajö neko posebno milino in lepoto.
Prvo povest je priobčil Erjavcc v »Novicah« leta 1857. Imenuje se »Včliki petek«. V Janežičevem »Glasniku« je objavil povesti »Na stricovem domu«, »Zamorjeni cvet«, »Husarji na Polici« in »Izgubljen mož«. — »Družba svetega Mohorja« je dala na svetlo njegove povesti »Hudo brezno* in »Ni vse zlato, kar se sveti«. Povest »Hudo brezno« spada med najlepše, mladini in preprostemu narodu namenjene povesti slovenske. Vredna vrstnica je Ciglarjevega »Svetina« ali Jurčičevega »Jurija Kozjaka«. — Povest »Na stricovem domu« je spomina vredna zategadelj, ker se vidi iž nje, kakö je bilo pisatelju ležeče na tem, da bi Slovencem podal novelo, zajeto iz domačega življenja, in pisano samostvorno, ne ukrojeno po tujem vzgledu. — Novelo »Zamorjeni cvet« preveva neka posebno blaga melanholija. In kako bi je ne; saj nam je pisatelj v nji, seveda v pesniški obliki, podal žalostno zgodovino prve svoje nesrečne ljubezni. Valentin, ki po neizmernih gozdih daljne Minnesottc in ob prostih bregovih veličastnega Missisippija išče miru in pokoja srcu svojemu, to je mutatis mutandis Erjavec s<tm, in nesrečno omožena in zapuščena Regina v lepem slovenskem gradu, kateri hoče počiti v brezkonečni bridkosti srce, to je bivša nevesta njegova, katero
je izgubil, kakor mi je sam rekel, po svoji krivdi. In kako je pisana ta povest l Kakö lepö se prilega elegični ton nesrečnemu koncu dejanja! In s prvo vrstico vzbudi pisatelj zanimanje bralčevo, katero raste od odstavka do odstavka; bojiš se konca in vendar ga komaj pričakuješ!
Kaj pa naj rečem o njegovi noveli »Husar j i na Polici«? Samö jedno napako ima, to namreč, daje prekratka! Kakor v »Raka« in »Mravljo«, tako je zbral Erjavec vse raznovrstne prednosti svoje pisave in jih položil v to povest. Živahno dejanje, dovršena karakteristika, prava resničnost poleg pesniškega zanosa, duhovit dialog, humor, dovtip in šala — vse to podaja duši tvoji tisti slastni užitek, ki je svojstvo pravih klasičnih proizvodov. Ni ti še zamrl smeh na ustnih, Že ti igra solza v očesi in težko ti je zbrati čute svoje ter povedati, katera oseba v povesti ti bolje ugaja, ali modri oče župan, ki brati ne zna,ali potepuh Matizelj, ki jc zdaj, ko prihajajo husarji v zapuščeno vas na vkvartiranje, najimenitnejša oseba v vasi zatö, ker zna nekaj nemški lomiti; ali lepi vahtmajster, ali možaželjna vdova krčmarica, ali ljubezniva Anka, ali premeteni husar cigan Miško — dokler se vse tvoje zanimanje nc koncentruje okoli junaškega, značaj-nega in moškega ritmajstra Mokošinija in okoli živahne grajske Berte!
Povedal sem že, da je bil Erjavec velik prijatelj peš-koraka in ako je le utegnil, porabil jc vsak prost dan za daljši izlet. Odtod izvirajo mnogi njegovi potopisi, katere jc objavil v raznih časih in raznih časopisih. Nekateri izmed njih, n. pr. »Pot iz Ljubljane v Šiško« ali »Kako se je Slinjarju iz Golovca po svetu godilo?« imajo namen s satiro in ironijo šibati napake slovenskih turističnih pisateljev; drugi pa n. pr. »Gostba v Mazinu«, »Spomini s pota« in »Med Savo in Dravo« smejo se prištevati pravim biserom našega slovstva. Število slovenskih potopisov je — legijon! A kje je brati potopis, ki bi se le iz daleka mogel primerjati Erjavčevemu potopisu »Na kraški zemlji« (»Zvon«, 1877.)? Vzemi v roke ta potopis in beri ga, ne vzdržiš se solze! Kako ti je tu opisano kraško ognjišče, »beseda« v kraški vasi, pri kateri zložno sodelujejo sivi župnik, mladi kaplan, šibki učitelj, kmetski fantje, zorna dekleta, in se napöslcd vsi vaŠčanje od prijazne deklamovalkc do sivega očeta župana navdušijo za sveto stvar domovinsko, da stojč in odkriti na župnikovo znamenje zapojö: »Ilej, Slovenci!« Pravijo, da jc kitajski car ukazal Državinovo odo »Bog« z zlatom in svilo vezti ter jo obesiti na steno palače svoje. Tako bi moral tudi nedosežni ta potopis viseti po šolah naših, kakor pravi vzor lepe pisave, prijaznega humorja in poštenega mišljenja v vzgled in posnemanje mladini naši.
Drobnejših spisov njegovih ne bodem našteval, dasi tudi oni' niso brez pomena. Omeniti hočem samö, da je zadnje čase pripravljal za tisek »Malakologične razmere mejne grofije Isterske« in »Zoologične črtice s kvarnerskih otokov« in da je Študiral zlasti ribe ter zadnjih pet let v ta namen prepotoval vse Primorje in vso Kranjsko; toda ni mu bilo dano zavrŠiti včlikih teh svojih del.
Gospoda moja, pri kraji sem! Samö še dve, tri besede. Kajti poročilo moje o književnem delovanji Erjavčevem bilo bi jako nedo-statno, ako bi izrecno ne poudaril, kako čisto jc bilo njegovo perö! Nikoli ni zapisal nobene besede, ob katero bi se mogel kdo spotikati v moralnem ali čtičnem oziru. Njegovi čisti spisi so lep odsev njegove plemenite duše. Lepo je opazovati mladino v šoli, kadar pride v berilu na vrsto Erjavčev spis. Obrazi se učencem razvedri, oko jim žari in po petnajst rok se vzdigne na jeden pot: vsak hoče brati!
Preverjen sem, da on, ki je dela Stvarnikova slavil v taki nedo-sežno lepi besedi, kakor doslej šc nihče v Slovencih, on je prejel od vsemogočnega Stvarnika zasluženo plačilo. A dolžnost naša je, da nc zabimo njegovih siröt. Njemu, ki je otrokom našim v spisih svojih ostavil toliko duševnega užitka, smo dolžni, da skrbimo za hčeri njegovi. In Vaša navzočnost, čestita gospoda, danes v tej dvorani mi je veselo poroštvo, da slovenski narod izpolni tudi to svojo dolžnost! *)
*) Ker podpisani pripravlja obširnejši životopis pokojnega Erjavca, da ga za uvod d od d njegovim »Izbranim spisom«, katere misli prihodnje leto na svetlo dati »Matica Slovenska«, bil bi jako hvaležen vsakemu, kdor bi mi ob izbornem tem pisatelji, o njegovem življenji in delovanji hotel poslati kakšen doslej neznau podatek.
Fr. Leveč.
Na samostanskem vrtu.
Z brcvirjem v roci po stezici bčli Molčč sprehrfja star se minorit. Za g<5ro že se žamo solnce sčli, Veččrnica z neb;S razsipa svit.
Skrivnostno skozi mlado se zelčuje Beli visoki samostauski zid, Na jedni strrini mirno zroč življenje, Na drugi tok borjenja valovit.
Meglica vonjajoča lalmo plava Nad zasajenimi gredicami Ter vzibajoČ jih v sanje poigrava Ljubo se s pčstrimi cveticami.
Menihu se smehljži okd — saj nosi V pobdžncm srci najrahlejši mir,
In pdmlad pisan cvčt na pot mu trosi, Na pot, lla golo t črne in — brcvir . . .
Fr. Gestrin.
Drobne pesmi.
(^j, studčna, šumna voda,
Zopet v tvoje zrfcm valove; Ptfmlad nova krije /črnijo, Zdme ni pomlddi nove.
Pokoj jc minil mrtvaški, Krfdosl se vrnila v loge, Jaz jedrni se ne morem Iznebiti temne toge.
V dolini tihi cv«5la je, Samo zame dehtela je.
Pokrila slana dol, goro, Pokrila rožo mi mlado.
In veli cvet sem v grob dej rt I, Src<£ se svoje mu dodril.
Zašlo solnce, kakor v sanjah,
Morje ziblje se; K njemu z vedre visočine Mrak nagiblje se . . .
Zitšlo solnce tudi meni
Osamljenemu ; V nemem jadu se nagibljem II grobu njenemu.
Kaj prišlh si iz temine, Iz nočf jadit in boja, Osamljena solza moja? Skrij se, vrni se v globine! Svetu bi izdala bolečine . . . Svet je brez sred, Ne ti m d gorjrt . . . Skrij se, vrni se v globine!
ŽN5
Rädinski.
Rastinske bolezni.
Spisal Ivan Šubic.
m.
(Dalje.)
astlina srka, razven ogljikove kisline, vso hrano iz tal in zato je kemijska kakovost redilne zemlje bistvene važnosti za zdravje cvetličnega organizma. Niti jednega izmed znanih potrebnih živil ne sme pogrčšati v prsti, ako hočemo, da nam rast lina ne boleha in ne pogine. V prvi vrsti mora imeti cvetlica primerno množino vode. Ko vlada suša, umira nam rastlina za rastlino. Najdlje se branijo cvetlice z mesnatimi debli in listi, n. pr. resne ho-
mulicc, netreski in kamnokreči ter mnogovrstni kakti; tudi lesnata debla primeroma lahko prebijejo dolgotrajno sušo. Te cvetlice prilično malo izhlaplvajo in zato ne porabijo toliko vodi, kakor mnogobrojne njih tovarišicc. Sploh pa razločujemo tudi gledi mokrote tal neko najmanj-šino in največjino, ki sta odvisni od rastlinske vrste in od zemlje, v kateri živi. Kadar je največjina prekoračena, cvetka pogine. Ako je spodnja plast gosta, ilovnata in za vodo nepredirna, nabira se v rodovitni zemlji preveč vode. V takih mokrih tleh začni rastline hirati in veneti, razven <5nih, ki ljubijo nenavadno močo. Na vlažnih travnikih ginejo sladke bilke leto za letom, na njih mesto pa se selijo kisle trave, ki niso tako izbirčne, a tudi gospodarju nc ugäjajo tako, kakor sladke. Bolezen se v mokri zemlji pričenja na koreninah: podzemeljski deli jamejo g n i t i. Tedaj pa kmalu pridejo na vrsto tudi nadzemeljski deli. Peresa povenejo in zelišče pogine v kratkem; drevesa se drži dlje časa, a tudi njim se začne vrh sušiti in odmirati, konečno pa propada vsa rastlina. Posebno pri cvetkah, koje gojimo v rlžnicah, treba skrbno paziti, da nimajo preveč moče v prsti. Ako je zemlja v rlžnici preveč ilovnata in zablačena, ako se je rlžnici zamašila luknja na dnu in preveč prilivamo, s k i s a se prst (kar takoj moremo spoznati po duhu), in korenine oboli. Cvetka začne hirati in veneti. Neizkušeni gojitelj njen misli, da cvctka pogreša vodi. Zato znova prilija in res, zelišče si nekoliko opomore. — A drugo jutro jc zopet velo! kmalu nc hasne nobeno prilivanjc, kajti korenine gnijl v premokri zemlji. Zvedeni vrtni'k pozna po glasu, da je preveč vode v rožnici. Treba jc potrkati na rlžnico. Ce ima preveč moče, podoben je glas önemu, ki ga daje od sebe gosta masa; suha rlžnica pa doni otlo. Iz skisanc prsti moramo obolelo cvetko takoj presaditi v dobro, svežo prst. Ako ji tedaj skrbno pristrižemo gnile korenine in jo previdno očedimo, ojači se kmalu in znova razvije v prvotni lepoti.
Množina vode tudi vpliva na temperaturo tal. Mokra zemlja je mrzla, suha pa topla. Rastline, ki so vajene gorke prsti, zatorej buj-nejc poganjajo v suhi, nego v mokri zemlji. Nakitnim cvetkam iz gorkih krajev moramo jako previdno prilivati, da jim z vodi ne shla-dimo prsti. Če zelišče nc dobiva dovolj gorkote v tleh, kmalu oblcdi in pormeni'. Takrat vrtnik prenese bolno gojenko v drugo, rahlejšo in priležnejšo ji prst ter skrbno uredi prilivanje. l)a se v rožnici ne nabere preveč vode, priporočajo zvcdcnci stolčeno oglje, ki naj se zmeša s prstjo. Luknjičavo oglje posrka določeno množino vodi in jo drži med svojimi drobci, ostalo močo pa izpušča na dno rlžnice v nižje plasti, kjer se odtaka skozi odprtino; zato ni nikdar preveč vode v rlžnici,
v kateri smo prst pomešali z ogljem, a tudi suša se malokdaj prikaže, ker oglje dolgo oBdržuje prilito vodo. Vrhu tega zadržuje oglje gnilobo in brani rdžnico vsem dnim škodljivim elementom, ki so z razkrajanjem črnice in korenin v zvezi.
Poleg vode mora imeti rodovitna prst tudi vse dne tvarine, ki pripädajo glavnim sestavinam v rastlinskem truplu. Vsaka javnocvctka potrebuje nekaj žepla, fosforja, kalija, kalcija, magnezija in železa. Kjer manjka le jedna teh prvin, javlja se rastlinska bolezen in smrt. Zčlišča pa jemljo vase opisane elemente v obče le kakor spojine raznih kislin, n. pr. žeplene, fosforove iz solitarne kisline. Naloga teh neor-ganskih živil nam še ni povse znana. Navadno le toliko vemo, da so potrebna za razvoj raznih organov, toda podrobnosti so nam večinoma skrite. Zanimive so posebno Önc bolezni, ki nastanejo, ako nc nahaja rastlina dovolj železa v tleh. Sicer je te prvine jako malo v cvetličnem truplu, ali neobhodno jc potrebna za vse zelene dele. Brez železa se ne dela klorofil — dno zeleno barvilo, ki je prvi pogoj asimilacije. Ako vzgojimo kal v vodi ali v prsti, ki nima nič železa v sebi, tedaj ji pač prvi listi še ozelenč; a ko jc zaloga svojega železa porabljena, postajajo novi listi bledi in beli. Takrat pravi vrtnfk, da ima cvetka zlatčnico ali bledico. Če damo v prst potrebno množino železa, ali pa čc pomočimo steblo in liste z razrejeno železovo razstopljino, opomore se kmalu zlatična bilina, listi ji znova ozelenč in bujno požend. Blcdičnc cvetlice pa nc ozelenč več — škodljivi proces je v tem slučaji že toliko napredoval, da ni več leka smrtni bolezni.
A časih opazujemo tudi pri popolnoma zdravih rastlinah bledi-čino. Po svojih vrtih gojimo več nakitnih cvetlic, pri katerih se čisto normalno prikažejo brezbarvena mesta na njih listih. Tu omenjam samd znane »židane trave«, katero pozna tudi preprosti kmetski vrtnfk. Na listih te trave (Phalaris arundinacca L.) se vrstč zelene in bledormcnc proge; strokovnjak pravi, da ima »panaširane« (pana-chures) liste. Takih rastlin sadi dandanes vrtnfk mnogo vrst, n. pr. be-lopisani jesenovolisti javor (Accr negundo L.), pisani grahovcc (Cara-gana arborescens Lam.), japonsko kerijo (Kerria japonica X.), rmeno-pisani in bledopisani bezeg, zlato drevo življenja (Bista orientalis Endl.). V rdžnicah gojimo panaširane pelargonije, kačnikc (Arum), azalejc, hortenzije in druge. Te normalne zlatenice pač nc moremo šteti med bolezni, kajti pojavlja se vedno pri nekaterih povrstah. Ako cepimo navadne rastline z njihovimi pisanimi in zlateničastimi vrstnicami, vcc-pimo jim tudi zlatenico — dokaz, da moramo tu računati z rednimi pojavi v rastlinskem življenji. V obče pa opazujemo, da so močno
panaširanc rastline slabotne in ničeve in da nam rade poginejo. Manjka jim sploh klorofila in zato le v mali meri asimilujejo ogljikovo kislino; ogljikove hrane pogrešajo in tedaj hirajo in bolehajo.
Tla sploh tudi vplivajo na zunanjo podobo rastline. Zemlja, ki ima obilno hrane, pospešuje nenavadni razvoj rastlinskega trupla. Obilica vode v prsti čestokrat provzročuje, da izgubi bil svoje lase in se ogoli. Zaradi bogatega živeža časih vzrast<5 nenavadna stebla. Ako dobi cvetlica v kratkem času prav veliko redilnih snovij, prisilimo jo s tem, da hitro dovrši svoj razvoj in doseže vrhunec svoje vegetacije. Rastline, ki jih gojimo v rtfžnicah, radi postavljamo v hladna, suha zavetišča, dokler ne pride najugodnejši čas. Potem se morajo hitro razviti, brzo cvesti in roditi sad ter dokončati svoj tek. Zato napravijo le kratka stebla in ostanejo majhna, pritlikava. Vrtniku se potem posreči, da mu take zaostale pojedinke rode jednake naslednike; — tako si vzgoji pritličen rod, ki na prvi pogled skoraj nič ni podoben svojim normalnim sorodnikom.
Poleg pritlikavih oblik nastanejo tudi orjaške forme, ako dovolj utegnejo razvijati se in imajo obilno hrane. Neprimerno bujna rast in debelost je vsekako tudi bolezen in nekaj nenavadnega, kakor pritličavost. Skoraj vse kultivirane rastline se odebelč in ojačijo v razkošni hrani. Ako odrežemo jeden del rastline, dobivajo drugi več živila in rastejo bujneje nego prej. Kadar ustavimo razvoj cveta, razvijajo se listi lepše; četudi liste odstranimo, odebeli' glavna 6s, n. pr. pri repi, redkvi, kolerabi itd. Drevesno deblo rodi v takem slučaji nenavadno izprevite lčtinc; mizarji iščejo desäk takih dreves in jih porabljajo v zdelovanje hišnega orodja.
V preveč rodovitni zemlji se veje tudi radč sploščijo. To bolezen zovemo sploščenje ali fascijacijo. Steblo se razširi traku podobno in listi izgubč prvotno svojo ležo. Časih pa otek<5 rastline, listi jim počijo, postanejo luknjičavi ali pa se nagrbančijo na mnogo-brojne načine. Vsem tem prikaznim večinoma iščemo vzroka v zemlji, ki donaša rastlini hrane. Nenavadne razmere v tleh rodč nenavadne pojave pri rastlinah.
• Književna poročila.
III.
Morphologie des Gör z er Mittclkarstdialcktcs mit besonderer Berücksichtigung der Betonungsi Verhältnisse von. J)r. Karl St rekel j. Wien,
fS'Sy, <?•», /22.
Slovenska narečja, posebno zapadna, so še dovolj dobro preiskann, dasi to ni naša zasluga. V prvi vrsti je omeniti tukaj izvrstnih in jako natančnih spisov poljskega učenjaka prof. Baudouina de Courtenav o rezijan-skern (Oiiijt 4>oiioTiii;n i>i>:ii>jihckii\' ronoron) in bohinjskem (Ot'Iotm kom.ui-pp. muh. Hai». 11 pock. II.) narečji; v Archivu f. slav. Ph. je opisal cirkniško narečje. Od domačinov imamo nekaj krajših spisov o slovenski dialcktolo-giji, tako od Valjavca o gorenjskem narečji v okolici Predvora v gimn. progr. Varažd. 1858, od Klodiča o beneškem, od Scheinigga o rožanskem in od Zakrajška o primorskih narečjih v Janež. Glas. XII. Mnogo lepili in minuciozno natančnih podatkov o posameznih sloven, narečjih nam je podal p. St. Skrabec. Nov lep donesek te vrsti je zgoraj omenjeni spis o kraškem narečji, katerega bode vsakdo veselo pozdravit če ve, kako redki so pri nas taki spisi. Želeti je samo, da bi to bil začetek novega časa med nami, da bi se tudi mi poprijeli z isto ljubeznijo in delavnostjo dialektičnega preiskovanja našega jezika, kakor Poljaki. Mi mnogo govorimo o ljubezni do našega jezika, toda delamo malo. Ta indiferentnost je vzrok, da dozdaj niso preiskana severna in vzhodna narečja, v katerih je marsikaj zanimivega.
Spis se odlikuje po natančnosti in zanesljivosti vseh podatkov, posebno pa po jako bogatem leksikalnem gradivu, katero je v njem nakopičeno; vsled tega je knjižica lep donesek za slovenski -slovar. Razvrstitev je pregledna, pisava trezna, brez vseh nepotrebnih lepodonečih fraz, in kratka, časih celo prekratka, tako da je na nekaterih mestih nekoliko nejasno, kaj je hotel pisatelj povedati. Tako n. pr. na str. 50: ,I)er loc. geht bei allen auf i aus, das bei den ^-Stämmen wohl auf I» zurückgeht,* kjer ni jasno ali se ima razumeti, da i odgovarja neposredno 'li ali pa posredno t. j. posnet po analogiji mehkih debel. Pisatelj je hotel gotovo reči prvo in pravo.
Dobro je pisatelj storil, da se je oziral, kjer le mogoče na stsl., a pustil v miru nesrečni sanskrit in tudi ni na pomoč klical indoevropskega pra-jezika, kakor je to najti v nekaterih dialektologičnih preiskavah, češ, da ima spis bolj učeno lice. Da nam predoči natančno govorjeni jezik, uvedel je v knjižico diakritične črke; da se naglasne posebnosti bolje razvidijo, obravnava g. pisatelj samostavnike in pridevnike ne v jednem nego v več razredih; pri tej razdelitvi mu ie bil odločevalen obseg besede. V prvem razredu razpravlja o besedah, katerim jc imenovalnik jednozložen, v drugem o
dvozložnem, v tretjem o trizložnem, in pri maskulinih je uvedel še četrti razred, v katerem nam podaje samostavnikc, ki imajo štiri uli več zlogov.
Opisano narečje se govori, kakor nam pisatelj v uvodu pripoveduje, na jugovzhodnem Goriškem in sicer v Komnu, Gorjanskem in bližnjih vaseh ter ^se more za glavnega zastopnika goriških kraških narečij zmatrati.* Kot južnozapadno slovensko narečje ima tudi vse lastnosti in ]M)sebnosti teh narečij, v prvi vrsti tako imenovano vokalno harmonijo, katero jc najpoprej prof. Haudouin d. Court, opazil v rezijanskem narečji in jo pripisoval vplivu turanskemu. oiii.it <i»oh. l'osfiflii. ronoi». § 211 — 217 ; r.iorro.ioni'iccKia (jhihi'ii.) :t;nrl»TKii 1. Primerov za ta pojav je vse polno najti v razpravi St rekel je v i n. pr. sät-ssdy, smnU-smridV-, hldt-hlsd^, krshč, mlšdič, psstičr, boystfn, strašilo, woprsvflo, mkdfka, ssmfca, tstinski, dshjr, cayaiika, vasočina, casärstvu, brazlnižn, toda brszvlčrn, chšica (= dušica), dššit. Na isti način spreminajo samo-stavniki, katerim je v nom. pl. končnica zu, zš, it, pred suf., v katerem je a, svoj z v a\ žfvsš gen. živaža. Ravno tako se assimiluje tudi zastopnik stsl. A naglašenemu glasu in tako imamo potem mesto pričakovanega nsl. e vsled vpliva vokalne harmonije v nekaterih slučajih a, na kar jc /.e Zakrajšek v Glasniku XII. opozoril in kar jc našega Miklosicha privedlo, da jc trdil: ^Das nsl. nähert sich in äussersten westen seines gebietes den sprachen erster reihe.® (t. j. češkemu, rusk, etc.) Vgl. Gramm. I2, 37 in tudi 308. 'laki slučaji so v kraškem narečji n. pr. dxsatäk toda dssletka, davatdk ali dsvietka, masü ali mčsy.
Druga posebnost tega narečja je, da pozna tudi glas č: v inf: ssč, lsc, stric; češčen, hristič, kršlič, hči itd, Ta glas ni omejen samo na omenjeno narečje, nego se govori tudi v drugih zapadnih narečjih, tako v rezijanskem, bene škem narečji in na Gorenjskem v okolici Predvora. Za stsl. nosni samoglasnik a govori se v nekaterih slučajih 11 n. pr. valüp, ziip, muš; dalje v acc. in instr. sgl. a-deb., v acc. sgl. sestavljene sklanje in v 3. pl. vseh glagolov, ker jc pri vseh predrla analogija V. vrste. Zapazujemo nadalje, da se mesto m na konci besede izgovarja v nekaterih končnicah n in sicer v 1. sgl. sedanjika, v instr._ sgl. in dat. pl. i»/o -deb. Tudi stsl. h» nadomestuje nekolikokrat u n. pr. duh (= dhig*i>) dežnik, puno, \vuk, tuči, woböe. Zadnje tri posebnosti (č, m = n in li. = u) ima goriško-kraško narečje skupno s čakavskim v Istri. Kakor v večini sloven, narečij zginil je tudi v kraškem razloček med trdimi in mehkimi debli in govori se n. pr. v dat. pl. in instr. sgl. jednako pri mehkih in trdih deblih am in v gen. pl. brez razločka -mi*. Ta razloček zginil ni še le danes iz jezika, nego že v prejšnjem času, in mi moremo lepo opazovati v naših starejših pisateljih, kako se vedno bolj in bolj zgubiva omenjeni razloček, kako vedno bolj nadvladuje analogija trdih debel. Ze Trubar, Dalmatin in Krel niso mnogokrat delali tega razločka: tako
piše Krel že koncom, farcom, mozhom itd. Assimilirana oblika se je ohranila pri o-debl. samö, če je bila njim končnica -ijc\ seleniem 19a, dianiem 23 b, priteniem 24 a, obrčsaniem 48 b, pitijem 108 a, fpaniem 109 a, dihaniem 162 a, itd. Isto pravilo je najti tudi v Trubarjevem Ta drugi deil tiga 110-viga testamenta 1560, kjer ima samo eno besedo s končnico -hh v instr. sgl. -om, namreč veffeliom, in v njegovem Catechis. in der windischen Sprach 1550. Tudi v Hrenovi knjigi Evangelia inu lystuvi 1612 so pri omenjenih besedah assimilirane oblike v veliki večini; v Schulli tiga premi-shluuania, ktero je prestavil Adam Skallar 1643, pa prevagujejo že prav znatno neassimilirane oblike, tedaj: veselam 12 a, 52 a, 54 b, ponishuanam 12 a, veffelom 24 a, 38 a itd. V III. knjigi Janeza Kriškega (1696) so sploh neassimilirane oblike v veliki večini in slučaji kakor n. pr. kamenjem 18, 20, so izjema. Od prvih decenij XVIII. stoletja je pa analogija trdih deliel popolnoma predrla v instr. sgl. in dat. pl. in izključljivo nadvladala v vseh onih narečjih, kjer se še dandanes tako govori. Isto opazujemo že v najstarejših poljskih spomenikih.
V sklanji se je ohranilo nekaj starih oblik, posebno v nom. pl. u-deb. in pri vseh besedah, katere se po tej sklanji sklanjajo, končnica -üövs ( = -ovc), n. pr. wolüövs, rovilövo, santtövs, dahuövs, wozüöv-, bogtiövs itd. Ta končnica, katera se je ohranila tudi v rezijanskem narečji, je že v naših najstarejših pisateljih prav redka; tako jo je v Trubarjevem Matevži samo enkrat najti, v njegovem Abcccdariumu in Catechis. jc pa celo ni; v Krc-lovi postili, katera vendar ol>sega 174 listov, nahaja se samo dvakrat. Izpodrinila jo je že v prvih naših pisateljih končnica -ovi, v kateri se je c nadomestil z i po analogiji velike večine moških samostavnikov. To končnici -ovi nahajamo že v pravem staroslovenskcm spomeniku, v psalt. Sinait. n. pr. chbii 28, 5, chobh 35, 8 itd. — Samostavniki na — anim> ohranili so v nom. pl. konsonantično končnico — ane (— e): Krždns, Trždčens.
G. pisatelj je pojasnil in razložil tudi mnogo oblik fn zadel gotovo nekolikokrat pravo, toda podal je nam tudi nekaj razlag, katere se bodo? če so še tako mamljive, morale zavreči, ker se jim upira zgodovina njenega razvitka. K zadnjim prispada — da se držim reda — tolmačenje končnice — am v instr. sgl. in dat. pl. \>lo -deb. in -ah pri istih deblih. Miklosich se ni spustil v razlago teh oblik ter samo pravi: ^In den westlichen teilen des nsl. Sprachgebietes wird am, ama ftir om, oma gesprochen*, toda o istih ruskih oblikah pravi, da so vzete od a-deb. Spominjam se tudi šaljive razlage Zolgarjeve, kateri je izrekel v nekem starem poročilu Celjske gimn. da je a v teh končnicah starejši od stsl. o in da kar naravnost odgovarja skr. a. Baudouin de C. trdi, da se je a v am razvil ne iz o, nego iz i>, da je tedaj am = 7>m. OneTM kom. muh. ihu>. iipocu. II. 56, 59. Tej
razlagi sc upira zgodovina te oblike, katera nam kaže, da je ta oblika sekundarna, da je nastala še le pozno, ne iz -i»m, — r»Mi», — f»M'i» nego, da je nadomestila -oni; am se je v tem slučaji dosti pozneje prikazal od om ter je organično končnico šele v teku časa izpodrinil. Da, če bi naši najstarejši pisatelji rabili v instr. sgl. in dat. pl. tako izključljivo am kakor rabijo om pri fi-debl., verjetna bi bila razlaga poljskega učenjaka. Strekelj je porabil Miklosichevo razlago istih ruskih oblik za omenjene slovenske ter pravi: »Die Endung am von dem aus der Verbindung des Stammesauslautcs f» mit dem Casus-Suffixe m*> entstandenen nsl. om ableiten zu wollen, wäre eine schwer erweist >arc Annahme. Wir haben hier vielmehr eine Anlehnung vor uns. Ks wird wohl allgemein zugegeben, dass das Russische ein amz, ac/n, ami in rabamr,, rab a ehr,, rabami den gleichen Casus der rt-Stämme entlehnte. Im Karstdialekte lautet plur. dat. wtikam,, loc. wukah„ instr. witki und wu-kami; ich glaube nun, dass hier dasselbe wie im Russischen eintrat, und dass man das a dieser Ausgänge nicht irgendwelcher vocalharmonischcr Beeinflussung verdanke. Sobald aber die Endung om im plur. dat. durch am verdrängt worden war, konnte von dem gleichen Schicksale auch das om des Instrumentals sing, nicht mehr lange verschont bleiben.* Da bi bil nsl. om iz -7>mv> nastal, kar je tukaj omenil pisatelj samo mimogrede, ni verjetno, ker bi iz -bmv> v sloven, narečjih moglo nastati samo am ali cm, na zapadu in jugu prvo, 11a severu drugo. Ne sili na> tudi čisto nič, da bi morali različne oblike instr. sgl. posameznih slovanskih narečij spraviti pod jeden klobuk, temu se tukaj upira glasoslovje. Na vsak način je v omenjenem sklonu za sloven, in srbo-hrv. prestara oblika om, katera ni šele iz -f.mi» nastala: najbrž velja isto tinli za stsl. poljska in češka oblika tega sklona cm in najbrž tudi ruska, kakor to sklepa Leskien iz tega, da se ni iz om razvil v maloruščini preglas i (0), razvila se je pa iz -&///*> in ne odgovarja neposredno stsl. oiwo, inače bi bilo om ostalo (cf. Vetter, Zur Gesell, d. nomin. Dcclin. im Russ. str. 22.).
Strekeljevi razlagi končnic am, a/i, katera je a priori prav verjetna, posebno, če se kaže na baje isti pojav v ruskem, upira se zopet zgodovina teh končnic. Dokazati se da, kar je že temeljiti poznavalec naše slovenščine in njene zgodovine p. St. Skrabec izrekel (Cvetje II. zv. 4.), da so končnice am, ah naj poprej nastopile pri neutrih in da, ko so pri teh že v večini, jih še ni najti pri moških samostalnikih. To gotovo ni slučajno in če rečemo, da so te oblike postale le po analogiji a-deb., ostane nam vedno nejasno in nerazumljivo, zakaj se so najpoprej pojdvile pri neutr. samostalnikih, tedaj pri besedah, katerim se nom pl. končuje na a. To se da samo na ta način razjasniti, da rečemo, a v am, ah m. organičnega in starejšega om, i/i, je vzet iz nom. pl., katerih se pri neutrih končuje na a; če bi
28
tega nc bilo, morali bi v istem času najti am, ah tudi pri moških samostalnikih, in vendar jih nahajamo še le mnogo jjozncjc. V instr. ogl. je am še le pozneje nastal vsled atrakcije, kar je omenil tudi pisatelj. Da jc res na ta način am iz om v dat. pl. nastalo in da jc pri moških samostalnikih šc le pozneje najti, hočem dokazati iz naših starejših pisateljev. Pri tem se seveda ne bom oziral na brizinske spomenike, kateri v tem slučaji nič nc dokazujejo in v katerih ni jedinstvenega jezika, nego zmes domačega slovenskega in cerkovnega jezika.
V našem najstarejšem spomeniku, če sploh smemo očitno izpoved (confcssio generalis) iz XV. stol. tako imenovati, sta dva primera pri neutr. o-debl na am: deylam i in 11; toda pri moških samostalnikih jc v tem spisu om: svetnikom 7 in 8. V Dalmatinovi bibliji (1584) prevagujejo pri neutrih že oblike na — am n. pr. dellam Pr. (= Predgovor), mestam Nem. 32, Dev. 2, 20, Gen. 18; jagnetam Nem 29 (trikrat); kraljestvam Dev. 3; nebessam Pr. Gen. 28, Kx. 9, Dev. 4. Najti je seveda tudi šc oblike na om ' v dat. pl. o - dcb. 11. pr. nebessom, jagnetom, viudstvom itd. Pri moških samostalnikih jc pa izključljivo samo om: grehom Pr. svetnikom Pr. norcom Pr. II., rodom itd. Da se je res pri moških samostalnikih v dat. pl. govorilo om in ne morda tudi am, dokazujejo nam oblike s končnico i/m, simim (Jen. 21, Ex. 28, Lev. 6; bogum Gen. 22, 23 itd., v-katerih se je um mogel razviti samo iz dolgo naglašenega om, kajti samo dolgo naglašeni o spreminja se v jeziku, katerega sta Trubar in Dalmatin pisala, v u. Tudi llohorič razločuje v svoji slovnici (1584) v tem obziru moške samostalnike od srednjih in piše samo pri zadnjih v tem sklonu am; pri moških samost. pa rabi izključljivo le končnico om: dulshnikom 39, dolsh-nikom 171, perjatlom, toda ncbeffam 168. Tega razločka držal se jc tudi v svojih paradigmih, kjer ima za moške samostalnike ozhetom 47, za srednje pa pifmam 60. V jednem slučaji nahajamo v njegovi slovnici tudi mn: vranum, kar dokazuje, da moramo res smatrati om, um za končnico pri mase. Se v Hrenovi knjigi Kvangelia inu lystuvi (1612) je dobro opazovati ta razloček, kajti tudi še tukaj imajo samostalniki moškega spola skoraj izključljivo om: ozhakom 4 b, zhlovčkom 9 a, vetrom 27a itd. (toda zhlo-včkam 126 b). Pri neutrih pa čitamo am n. pr. perfsam, 68 b, uftam 71 b, tcleffam 68, nebeffam 115 a.-Tedaj jc v začetku XVII. stol. glede ral>e om in am v dat. pl. še skoraj isto razmerje, katero smo videli pri naših prvih pisateljih. Šele v teku tega stoletja se je začela končnica am tudi pri moških samostalnikih naglo razširjevati, tako da beremo že v zgoraj omenjenem prevodu A. Skallarjevem (1643) dosti dat. pl mase. z am 11. pr. otrokam 19 1», podloslmikam 40 a, iogram 71 1>; 73 a itd. Tako piše tudi Schonlcben v svoji knjigi Kvangelia inu lystuvi (1672) pri moških samostal-
nikih om in am: ozhakom 4, zhlovekom 13, angelom 19, pifariom 24, ajdom 71 in, potam 11, pharifecrjain 24, jogram 274, zhlovekam 310 itd. Tudi v Kastelci (Nebeshki Zyl, 16S4) l>ercmo ol)e obliki, toda prevagujc že am. V začetku in v prvi polovici XVIII. stol. jc pa v nekaterih narečjih končnica am tudi pri mascul. žc popolnoma izpodrinila o m; tako je v knjigi Catholish kershanskiga vuka peissme izdane v Gradci 1. 1729. najti samo dat. pl. mošk. samost. na — am: poslushauzani 11, doushnfkam 145, grčshnikam 208, slushabnikam 231, svetnikam 239 itd. Tako piše tudi Rogerij v Palmarium empvreum (1731) am n. pr. ftanovam 4, padzam 5, angelam 5, sodnykam 10, |>odtoshnikam 13, Rimlanam 18, otrokam 20, hlapzam 25, miniham 39.
Videli smo tedaj, da je am v dat. pl. najti že v prvih naših pisateljih, da, celo v spisu iz XV. stol., toda samo pri neutrih, videli smo tudi, da om pri mošk. samost. nastopa šele pozneje in da se šele okoli polovice XVII. stol. rabi tako pogostem, kakor sc je rabil am pri neutrih sto let prej. Iz tega smemo in celo moramo sklepati, da ni am v dat. pl. analogija od a «dcbl. — v tem slučaji nam vse omenjeno ostane nejasen slučaj — nego, da je nastalo na ta način, da se je naslanjala končnica dat. pl. na 110111. pl., da jc tedaj vzela a, kateri se nahaja v 110111. pl. o -debl. v dat. pl.1) Da je to res tako, dokazuje nam jezik prekmurskih, hrvaških in sosednih štajerskih Slovencev, kateri še dandanes razločujejo v tem sklonu med samostalniki moškega in srednjega spola ter samo pri neutrih, toda pri teh i/.kljurljivo, govore trm, naslanjaje to končnico na nom. pl. Tako beremo v Klizmirevem Novem zakonu (izdaja 1X48) mestam 20, 111, 231, vüstam 20S, kolonam 1 11, vratam 117. 143 itd; toda pri moških samostalnikih samo om 11. pr. bratom 9, dužnikom 9, vötrom 14 itd. Ta razloček pozna dobro tudi Dainko v svoji slovnici (Lehrbuch der windischen Sprache 1824) ter stavi v paradigma za moške samost. rakom, rakih (str. 86), za srednje pa letam, letali (str. 108) in v pridejanem kratkem l>crilu čitamo: koseom 300, volom 336, a kolam 301. Tako je tudi v njegovih štajerskih narodnih pesmih (Posvetne pesmi 1827) najti: dvercam 30, kolam 65. Da tudi kajkavski Hrvati (Slovenci) poznavajo in delajo ta razloček, prepričujemo sc iz Valjavčcvih narodnih pri|)Ovcdek
Ko je začela končnica am v dat. pl. tudi pri mošk. samost. liolj in bolj prodirati, se ji tudi om v instr. sgl. b/o -del>. ni mogel dolgo ustav-
') V.nekaterih narečjih je pospešilo ta proces to, da se izgovarja nenaglašeni o kot a. V teh narečjih hi bilo pozneje i/, om nastalo am radi omenjene izreke; toda to izreko zapazujemo šele pozno, mnogo pozneje <hI am »n. om pri neutr. Najbr/. je I udi ta izreka nekoliko vzrok, da se je v «Irugi polovici XVII si. tako naglo-///// razširjal in v lako kratkem času izpodrinil om.
2 S*
ljati; najbrž koncem XVI. stol. ali v začetku XVII. jc začela nadomestovati organični om, kolikor se <la to razvideti iz Skallarjovcga rokopisa; da, v tem je am celo v večini. Na prvih 75 listih imamo om pri moških in srednjih samostavnikih b/o-dckl. 32krat, am pa 45krat. Skoraj isto razmerje jc v zgoraj omenjeni knjigi (NTebeshki Zyl) Kastclčcvi V tretji knjigi Janeza Kriškega (1696) prevaguje tudi že am znatno; na prvih 270 straneh nahaja se 33 krat, om je pa najti samo v 14 slučajih. Začetkom XVIII. stol. je končnica am že poj>olnoma nadvladala nad om, kakor se o tem lahko iz gore navedenih dveh knjig od 1. 1729. in 1731. prepričamo; v prvi beremo samo am: kralam 8, reshetam rt, mefam 27, telcffam 27, 88, synam 127, ozhetam 139, ftraham 211, trepetaniam 211 itd.; v drugi ni na prvih 42 straneh najti slučaja z om: čitamo samo am, katerih primerov je okoli 50. V prvih desetletjih XVII. stol. je pa am v instr. sgl. le redko najti; v Hrenovi knjigi (Kvangelia) je skoraj izključljivo brati samö om, cm: veßeljem 4 b, fhumenjem 5 a, velizhaftvom 5 a, redom 6 a, sahva-lenjem 7 a, bugom 7 a, kamenjem 13 h, 14 a, 31 a, kruhom 15 a, po-ftovanjem 23 b, oroshjcm 55 b, morjenjem 5 a; da celo um l>eremo dvakrat: s' svetim duhum 76 b, s' velikim glafum 71 b. V prvem slovenskem pastirskem listu od 1. 1631, katerega je izdal AVicsthaler v Letopisu Matice slov. 1882. in 1883. str. 96—122 najti je v instr. sgl. v štirih slučajih končnico am: sadershainam 100, mafillam 102, orofhjam 103 in perftam; organični om pa čitamo v jednajstih slučajih. Ce primerjamo tedaj v tem obziru jezik prevoda Skalarjevega 1. 1643 z jezikom samo 12 let starejšega pastirskega lista, vidimo dovolj veliko razliko, iz katere sklepamo, da se je v tem času ta proces razprostiranja končnice am in izpodrivanja om prav naglo in krepko vršil. Jasno je, da je krivo, če meni Vetter v svoji razpravi: Zur Geschichte d. nomin. Declin. in Russ. str. 33: r\m feinsten hat wohl das Neuslovcnische die Unterschiede (namreč v dat. pl. med spoli) erhalten*.	(Dalje prihodnjič.)	V. O bid k.
Videli smo do sedaj, koliko zanimivega gradiva obseza prvi del le knjige. V drugem delu govori pisatelj o slovanski tradicijonalni literaturi in o njeni važnosti za kulturno zgodovino in za bajeslovjc. Kakor se je opiral prej posebno na jezikoslovje, tako razpravlja tu na prvem mestu pomen jezikov za razvoj narodov in njegovo književnost. Jezik druži |>osamcznikc v narode, po njem postajamo udje človečanstva, brez narodnega jezika ni
Imenitna knjiga.
(Konec.) III.
individualnega življenja, ni zgodovine; jezik je najsvetejša lastnina vsakega naroda, ž njim stoji in pada narodnost, govori učeni profesor s Heysejem. Narod, ki izgubi svoj jezik, izgublja ž njim tudi karakteristične svoje nazore, za nekaj časa — in to navadno za prav dolgo — omahuje med starimi in novimi nazori, kar je njemu vedno na veliko kvar in škodo.
Z jezikom v najtesnejši zvezi je literatura. Po navadnem mnenji spadajo v slovstvo v ožjem pomenu le pisana dela vsakega naroda. Ravno Iti nam pa kaže prof. Krek prvi, da moramo prištevati literaturi narodovi tudi vse tradicijonalno blago, naj bode zapisano, ali naj še živi le v ustih narodovih. .Tu, kakor drugod, zadel je popolnoma pravo, kajti gotovo si ne moremo misliti nič lx>lj izvirno narodnega, kakor je ravno tradicijonalno nase slovansko blago in le tedaj ostanemo v tesni zvezi z narodom, ako se oziramo na to, kar je izumil sam. Pri drugih narodih, ki se dičijo, da so dospeli žc na vrhunec omike, vidi se velika razlika med omikanci, ki se vedo kot zastopniki svojega naroda, v pravem pomenu so pa že izgubili svojo dotiko z onimi krogi svojih rojakov, kateri so narod, iz katerega so se narodili sami. Krekova difinicija ni torej samo istinita in znanstveno upravičena, ona nam kaže zajedno v kratkih besedah tudi geslo, katerega se moramo držati, ako hočemo biti in ostati vedno narodni, to je: v tesni zvezi z narodom samim, kajti omikanci naj bodo vedno le cvet narodov, ne pa le narod zase, kateremu bi kmalu zmanjkalo trdne podlage.
Žc jezik sam, nc le v svoji formalni obliki, ampak v svojem pomenu nam je vodilo, katero nam razjasnujc našo nekdanjost. On nam kaže duševni razvoj naših pradedov v jasni luči, 011 nam slika stanje njihovo v časih, o katerih nimamo nikakeršnega zgodovinskega spomenika, tako natanko, da nam ni treba boljših svedokov za starodavnost. Na osebnih in krajevnih imenih nam kaže pisatelj staro slovansko lastnino, ki nam priča narodov značaj že bolje, nego bi ga bili mogli opisati pisatelji. Narava jc dajala pra-<ledom našim imena za osebe in za kraje. Ta imena kažejo torej, da jc bilo mišljenje narodovo v tesni zvezi z naravo, da so bile natančno že odločene politične razmere, da so se razširjali Slovani po mnogih krajih, kjer jih zdaj ni več. V tem oziru so torej tudi velikega pomena za zgodovino; seveda se pa mora varovati učenjak tu ravno tako pretiravanja kakor malomarnosti, kar se kaže najbolje o sedanjih Grkih. Nekateri trdijo, da se pretaka po njih žilah skoro večine ma slovanska kri, ker se kažejo še sedaj slovanska imena med njimi, drugi pa menijo, tla bi to ne imelo nikakega pomena. Ali ravno tu se kaže, da je resnica med obema trditvama. Konstantina Porphyrogencta beseda, da se je poslovanila vsa dežela, je resnična ; resnično je pa, da so se pogubili Slovani v teku časa med Grki, ki so jih presezali v omiki. Ravno tako kažejo izposojene tujke tudi pri Madjarih,
kolik je bil vpliv slovanski na njihov razvoj. Vsega vkupaj naštevajo učenjaki 840 slovanskih besed v madjarščini za razne važne razmere, za katere v madjarščini ni drugih izrazov, ki pričajo torej, da so bili Slovani na višji stopinji izobraženosti nego njih sosedje, pa dokazuje to tudi, da so pospeševali naši pradedi omiko narodov, s katerimi so prišli v dotiko.
Tesno zvezo starih Slovanov z naravo nam predočujejo tudi imena za leto in za mesece. Leto se je delilo posebno le v dva glavna dela, v poletje in zimo, meseci so pa dobili svojo astronomično dobo šele z rimljanskim koledarjem, osnovana so pa imena njihova po opravilu kmetovem in pastirjevem v raznih letnih dobah; zato tudi ta imena niso v soglasji pri raznih plemenih, ker spadaja ta opravila po zemljepisni legi raznih krajev tudi v razne čase; le ona, ki se naslanjajo na razne praznike, veljajo povsod za isto dobo.
Koliko mične tvarine nam pravi jezik, ako se oziramo na pomen vsake besede, kaže se tukaj v jako lepi luči in čestitati moramo gospodu profesorju, da jc opozoril učenjake na to in podal krasne vzglede, katere daje narodna etimologija posebno o nekaterih cvetlicah, kakor materina dušica i. dr., v kateri se kaže pesniška žila narodova v najlepšem svitu. Že sama beseda ,človek' je dala Slovencem povod, da pripovedujejo, kako se-je rodil človek iz kaplje potu, ki je pal l>ogu raz čelo. Predaleč bi segli, ko bi hoteli navajati tudi na kratko, kako je delovala domišljija narodova in si tolmačila tudi tujke, kakor se je rodila srbskohrvaška »boginje* (oscpnice) iz nemške , Pocke', ali si je prikrojevala tuja krajna imena po svojem in je pretvorila n. pr. Adrianopolis v Drenopoljc, ali Philippopolis iz izvirnega Pulpudeva v Plovdivi>. Na istem poti so si prikrojevali Nemci slovanska krajevna imena mnogokrat na prav komičen način n. pr. iz Ročica Rotschütze, iz Sava Saudörrt, iz Zaloga Salloch i. t. d.
Čudovito bogat vir nam odkriva dalje v oddelku, ki govori o obi-č a j i h, med katerimi jih nahajamo obilico takih, ki kažejo na čase, o katerih nam zgodovina ne vč nikakega poročila Po stari misli slovanski sta se borila Noč z Dnevom, Zima z Letom. Ta nazor se kaže tudi v starih običajih. Ti nam pa pričajo tudi, kako so darovali nekdaj bogovom in so ohranili spomin na stara darovanja v kresovih, v odnašanji smrti, kakeršno praznujejo o pustu še po nekaterih krajih i. dr.
Še večjega pomena so oni običaji, pri katerih so se ohranile stare pesmi, katere so se sicer predrugačilc mnogokrat v krščanskem zmislu, ali dobile celö novo ime, kakor n. pr. koleda. I «ep vzgled nam opisuje natančneje srbske navade o lx>žiči in tolmači njihov pomen.
Iste vrednosti so pravni običaji, kakor n. pr. sklepanje pobratimstva ali ustanavljanje koroških vojvod. Iz vseh se pa kaže stara resnica, da je bil nekdaj gospodar tudi svečenik, ki je daroval v imeni svoje obitelji bogovom.
Važnost tradicionalnega slovstva za proučevanje narodnega našega življenja se pa kaže v najlepšem svitu pri bajkah in pripovedkah. Da pisatelj ni mnenja onih, ki hočejo izvajati vse bajke le iz indijskih izvorov, ni treba posebno omenjati; saj je jasno vsakemu mislečemu človeku, da to ni mogoče. Če se sklicujejo privrženci indijske teorije na to, da nahajamo v indijskih pričah toliko jednačic našim slovanskim in onim drugih narodov, vendar iz tega še ne smemo sklepati, da bi bilo vse le izposojeno blago, kakor naš jezik ni izposojen, ampak se jc razvil po svojih posebnih pravilih, odvisnih od značaja narodovega in od okolnostij, pod katerimi živi. Ko bi obveljala nauka, katere se je oklenil ruski učenjak Stasov, ne imeli bi le mi Slovani, ampak tudi vsi drugi narodi nič svojega; vse narodne bajke in pripovedke, narodne pesmi, običaji, vse narodno poverije bi bilo le tuje. Zato pa tudi Stasova nauka, akoravno se naslanja na slavnega Benfeya, ni mogla obveljati in so jo zavrnili že ne le slovanski, temveč tudi nemški učenjaki, ker se kaže očividno, da tu ni misliti na izposojilo, ampak le na vzajemni sta-roarijski vir, kakor pri jeziku, in nam kaže vse to le jednoto človekovega duha, da seza, kakor je dokazal H. V. Willer (Mythologie und Naturanscha-nung, Leipzig 1863) vzajemnost mičnih temeljnih nazorov še dalje, kakor jednota narodov in jezikovih plemen.
Kako l)ogati smo Slovani ravno v tem oziru, uči nas zopet Krekova knjiga, ki navaja čudovito veliko zbirk pripovedek in bajek. Najstarejše med njimi so one, v katerih se opisuje boj med lučjo in tmino v popolnoma fizični obliki: strašen pozoj požre n. pr. luč, mladenič (bliskajoči gro-movnik) pa razkol je pozoj u glavo, da zasveti luč zopet po vsem carstvu. Na višji stopinji razvitka se pa kažejo prikazni že v človeški podobi. Mladenič (n. pr. Dobrynja Nikitiči», Kgorij Chrabrvj, Pcrsej ali Siegfried) reši «levico (luč) iz oblasti pozojeve, ali pa oživi okamenelo devico itd.
Tudi živalska bajka se je ohranila pri Slovanih prav čila in kaže zopet jednoto človeškega duha.
Kako se kaže ista pripovedka v raznih oblikah, razlaga pisatelj na pripovedki o Polyphemu, katera se nahaja pri vseh slovanskih in neslovan-skih evropskih in pri drugih narodih. Natančna preiskavanja pisateljeva o nji so prava dika tej knjigi, ki nam osvetljuje pravo pot, po kateri se naj razpravlja narodna tradicija.
Ravno tako bogate so prislovice, poverija, zagovori in zagonetke, najlepši zaklad pa tiči v narodnih pesmih. Ni ga naroda, ki bi mogel tekmovati z nami v narodnih pesmih, in ravno ta cvetka, najmilejša in naj-
milejša in najlepša, kolikor se jih nahaja v človeškem življenji, ta je prava lastnina vsega naroda, ker' nam kaže njegovo mišljenje v največji čistoti, katere ne more doseči nobeden umetni pesnik.
Ponosni smemo torej biti, da je učeni pisatelj opozoril na ta zaklad in mu odločil pravo mesto v slovstvu. Rojakom pa priporočamo prav srčno knjigo njegovo, ker se bomo učili iz nje spoznavati sam svoj narod in se bomo prepričali iz nje, koliko lepe in divne svojine imamo, da se ni treba sramovati nobenemu nasproti tujcem; da smemo ponosni biti na proizvode narodove. Posebno onim pa, ki iščejo gradiva berilom za našo mladino, priporočamo to knjigo, ker jim 1k> kazala, kje naj iščejo primernega gradiva. Narodna tradicija slovanska obseza toliko veličastnega, da le treba sezati po njem in mahoma najdemo junakov, ki smejo tekmovati s starimi klasičnimi, kateri naj bi se opisovali v prvi vrsti za mladino, da se seznani najprej z domačim blagom in se nauči spoštovati svoj rod.
Knjiga je tplaj velikanska priča za temeljito učenost slavnega profesorja, ona vodi nas pravo pot in gotovo najde veliko učenjakov, ki bud o stopali po sledovih Krekovih in tako pokazali svetu vrednost in lepoto slovanskega slovstva.	K. Hubad.
Stritarjevih zbranih spisov I. in It. snopič je tc dni izšel v jako lepi opravi in priročni obliki. Obseza začetek poezij, zlasti nedosežno lepe „Popotne pesmi". Ves prvi zvezek nam prinese Stritarjeve poezije; za njimi pridejo na vrsto pripovedni, dramatični, šaljivi, nkoviti in meševiti spisi. Nekoliko spisov, u posebnih razlogov in ozirov ne vspre-jelih v naročitev, izide konečno v dodatnem zvezka. Vsak teilen izide po jeden snopič, vsak drugi mesce po jeden zvezek; snopiči so po 25 kr.. zvezki po 2 gld. 50 kr. Po-štarina tu ni všteta; kdor je naročen po pošti, plačati mu jc še za vsak snopič po 2 kr., za vsak zvezek po 10 kr. poštarine. Vsem prijateljem slovenskega leposlovja znova kar najtopleje priporočamo to lepo izdavo dičnega našega pesnika.
Tornanova slavnost. l)nč 3. julija t. 1. odkrije slovensko »Pisateljsko podporno društvo« v Kamni Gorici na rojstvenem domu Tomanovem spominsko ploščo, ki ima ta nadpis:
„ V tej hiši je bil porojen dne /o. avgusta 1S2J. leta
Dr. Lovro Tornau,
p es n i k in do tu o ljub s l oven s k i. Umrl je v Rodavnu dne 14. avgusta iSjo. leta.
Postavilo Slov. pisateljsko društvo
Za slavnost srfmo se delajo v Kamni Gorici in nje okolici velike priprave in ker se nudi lepa prilika, da si udeleženci ogledajo lepo gorenjsko stran, nadejali se jc iz Ljubljane in tudi od drugod obilne udeležbe
LISTEK.
f Anton Hribar. Zopet žaluje Slovenija na grobu moža, ki si je pridobil veliko zaslug za slovenski närod, posebno na Vipavskem in na Goriškem. Dud S. maja je umrl v Gorici po daljši boleha vosli, a po krajši pravi bolezni Anion Hribar, voditelj na c. kr. deški vadnici, nenavadno vešč in spreten pevec in pevovodja. Njegove nenavadne zasluge za cerkveno in naroilno petje se bodo mogle šele s časom popolnoma oceniti.
Anton Hribar se jc rodil v Gorenjem Tuhiuji pri Kamniku na kranjsko-štajerski meji leta 1839. Ljudsko šolo je zvršil v Kamniku, spodnjo gimnazijo v Ljubljani. Drugo-šolcc na gimnaziji jc prišel v Alojzijeviščc, v katerem je ostal kot odličnjak do zvršene četrte šole. Tedaj se ni mogel dalje ustavljati svojemu poklicu in. nenavadnemu veselju do cerkvene godbe, ki se je takrat jedino le na učiteljiščih gojila, ter jc stopil v tedanji preparandij, da bi imel priliko bavitise z orgijami in cerkvenim |>ctjcm vse svoje življenje. Dovršil jc preparandij z izvrstnim vspehom v dveh letih in šel kot začasni podučitelj v Ix>ko, kjer je prišel v dotiko z ondotnim duhovnikom Ant. Globočnikom, umrlim v Gorici. Leta i860, prišel je kot učitelj v Vipavo, kjer jc v malo letih, katera jc ondu prebil, cerkveno in nKrodno petje povzdignil do take stopinje, na kakeršni ni bilo v <5nih krajih nI prej ul poznej. V župnijski cerkvi so peli izvrstno in k shodu v I^og jc vrelo ljudstva tista leta prav mnogo tudi zaradi nepopisljivcga petja. Vipavski pevci so sloveli (isti čas po vsem Vipavskem in Goriškem. V Gorici jc nastopil Hribarjev Vipavski pevski zbor leta 1862. in 63. v čitalnici s takim vspehom, da mu je donela splošna hvala od Slovencev iu Neslovencev. Kanj k i Jurij Grabrijan, dolgoletni dekan Vipavski, poznal je dobro ranjkega Hribarja kot izvrstnega pevovodjo iu učitelja; zato ga jc srčno rad imel.
Leta 1S64. dobi Hribar službo v Gorici na c» kr. deški vadnici, tedanji normalni glavni šoli. Tudi tukaj ostane zvest svojemu poklicu, to je: orgijam, katere je vedno rajši imel nego klavir ali harmonij, ter cerkvenemu petju, katero je poučeval v raznih zavodih, dasi je čislal in učil tudi svetno petje. Njegove skladbe so večinoma cerkvene vsebine, in tudi ncccrkvena njegova dela spominjajo na cerkvena pravila, tako Slavček, Slovan, Prisega, Kviško sinovi; zložil je raznih kantat o prilikah in napeve Klodičevemu delu »Novi svet«. Kakor v Vipavi, tako je tudi v Gorici pričela s Hribarjem nova doba raznovrstnemu petju.
Hribar jc prevzel v Gorici pevovodstvo v čitalnici, kjer se je petje pod njegovim vodstvom tako marljivo gojilo in popolnilo, da jc silil čitalniški zbor daleč okoli. Takrat so se prirejale v čitalnici pogoste in krasne veselice. Po Hribarjevem prizadevanji seje ustanovil bil »Slavec«, pevsko društvo, kije živelo, dokler jc mogel Hribar zdcijc delovati. Bolchnost in druge razmere so zavirale v zadnjih letih, da se ni mogel pečati s poučevanjem narodnega petja s prejšnjim ognjem; ali kadar jc prilika nanesla, videlo se je, kako moč jc imel ranjki na pevcc. Ko jc bil cesar leta 1882. v Gorici, zbral je Hribar zadnjič velik zbor okoli sebe. Se par dnij pred ccsarjcvim prihodom ni bilo znano, ali nastopi pevski zbor javno na Rojicali ali ne; a komaj je bilo to določeno, že je imel »general« 200 pevcev okoli sebe, ki so na Rojicah tako krasno peli, da jim je došla pohvala od vseh stranij in od samega cesarja. Naslednje leto je sodeloval ranjki pri koncertu na morji, ki se je napravil v čast cesarja v Trstu. Še pri pogrebu ranjkega Erjavca je vodil l>ctje v ccrkvi sv. Ignacija; a zdaj so peli njemu žalostinko v prvostolni cerkvi. V svojem občevanji s pevci jc bil Hribar mehkega, prijateljskega značaja, tako da ni nikogar žalil ali odurno odrival, ampak vsakega pridobil 'zdse. Na tukajšnjem učiteljišči in na višjem gimnaziji poučeval jc petje, dokler mu je zdravje dopuščalo.
Kot učitelj je bil ranjki Hribar vesten in prevesten; njegova neumorna delavnost in vsestranska natančnost je gotovo mnogo prikrajšala njegovo življenje. Bil je rahlega,
občutljivega srca in je znal pridobiti srca svojih učencev v kratkem času. Kadi njegovih zaslug na učnem polji mu je podelil presvetli cesar zlati križec za zasluge. Ranjki je bil blag značaj in dober prijatelj; za ndrod in narodna društva daroval je svoj čas in denar; zato je umrl po navadi ndrodnih delavcev — revež. Svojo dražiuo je presrčno ljubil in šc na smrtni postelji je priporočal, naj prijatelji podelijo »jegovi družini, kar so namenili njemu za vence in trakove. Tako se je tudi zgodilo in darovi so bili toliko obilnejši. Okoli mrtvaškega voza ni bilo vencev (razven 3), a sprevod jc bil krasen in mnogoštevilen ter jc kazal, kako visoko jc bil čislan mož-šotnik po volji božji. Svojo bolezen (su-šicoj prenašal je jako udano in je umrl, kakor je živel, — veren kristijan. Naj v miru počiva blagi pokojnik in spomin na njegova dela naj sveti naslednikom kot luč pri delu v šoli in zunaj nje.	»Soča«.
Preširnova podoba. Oljnato podobo včlikega pesnika našega dr. Fr. Preširna, katere je ndrod naš doslej jako pogrešal, naslikal jc g. Srečko .1fagolič v Ljubljani ter nam jo te dni poslal na ogled. Portret je posnet po izvirniku Kitna pl. Goldensleina, kateri je leta 1850. PreŠima po spominu naslikal in sliko prodal go<p. Franu Potočniku, prijatelju Prcširnovcmu, sedaj v pokoji živočemu c. kr. stavbnemu svetovalcu v Ljubljani. Sedaj jc lastnik te slike prof. Fran Leveč. Magoličeva slika jc prav lepo delo. Nc bodemo obširneje opisavali te podobe, temveč opozarjamo le slovensko inteligencijo, posebno pa slavne čitalnice in bralna društva, naj pridno posežejo po nji; kajti v nobenem narodnem društvu, v nobenem stanovanji odlične imovite udrodne obitelji ne bi se smela pogrešati podoba največjega pesnika našega. — Podoba se dobiva v treh veličinah, in siccr: v prirodni veličini po 35 gld., v dveh tretjinah prirodne veličine po 25 gld., in v jedni tretjini po 15 gld. v krasnem okvirji in po tninc prosta pri zdelovalcKV Gradnikih ulicah Štev. ib v Ljubljani. Naroča se najlo/c po poštni nakaznici, ali pa se slika pošilia z dovoljenjem naročnikovim tudi proti poštnemu povzetju.
Ivan Trnski nam jc poslal naslednje pismo:
»Slavnomu urcdničtvu Ljubljanskoga »Zvona«.
Liepa hvala na uvrštaju Starčtova pisma o mojoj svečanosti u 6. broj »Zvona« i licpa hvala, što mi jc slavno uredničlvo dva primjerka toga broja, jedan u Zagreb, a drugi v Kamnik, gdje sada boravim, dostaviti izvolilo.
DiČni me Slovenci odlikovahu svojom pažnjom za mladih ljcta, kao i sada na kraju mojega vieka, Slovenka jc bila moja nezaboravljena pokojna druga, možete mi vje-rovati. da sam svih Slovenaca i slavnoga uredničtva
iskreni štovalac i prijatelj
U Kamniku 10. junija 1887.	Ivan Trnski.«
Gledališki oder v Rudolfovem. Ni nas siccr misel ponavljati in premlcvati Žc tako priznane resnice, kako važno je glcdali:čc vsakemu narodu, vendar si nc moremo kaj, da nc bi rekli, da je gledališče, če le kje, gotovo v manjših krajih (in tu s&m nam jc prištevati tudi naša mala mesta po deželi) jako potreben zavod. Po kmetih nima človek önih duh razvedrujočih, srce poblažujočih prilik, kakor po velicih mestih. Tam je človek cel6 v zadregi kateri duševni užitek naj si privošči danes, kateri jutri; na izbor ima deklamatoričnih, muzikaličnih, govorniških in drugih produkcij. Vsak teh duševnih užitkov pak bistri um, blaži srce, seveda Če izvirajo iz čistega studenca. Malomeščanu je ta dušna paša zaprta. V jednoličnem teku odvija se mu nit življenja, vedno isti opravki, isti pogovori, isti dolgočasni obrazi. Ce se mu ponudi kdaj prilika, udeležiti se kaccga pevskega večera, šteje tak dan med praznike; saj je vendar človeku vcepljena v dnu srca potreba, stopiti kdaj čez trde in njegov duh
k tlom tlačeče ojnicc vsakdanjega življenja. Olajšanega se čuti, če mu je mogoče razvedriti se po težavnih poslih dolgega dtič v družbi, kjer pozablja težo, ki mu jo je prisodila neizprosna usoda. Ako je ta družba izobraževalna in poblaževalna, vzpodbudili mora njegov duh in vneti njegovo srce. Tega pač ne more skoraj kateri zavod v toliki meri, kakor gledališče.
A za nas Slovence ima gledališče še drugo dosti večjo važnost, kajti najboljša in najizdatnejša šola je za probujenje in gojenje ndrodne zavesti — in kar je šc več, narodne značajnosti. Dobro vemo, da nam marsikdo ne pritrdi in da se celd temu in onemu zamrzi, če rečemo, da imamo o n d rod ni zavesti med preprostim nrirodom preoptimistične nazore. Res, da store časopisi, kolikor morejo; toda tudi le toliko, kolikor morejo. Da črnijo, psujejo in z blatom ometajo politične nasprotnike, to ni najboljši način, po katerem se vzbuja prava narodna zavest. Ljubezen do 11 d rod a jc tudi ljubezen, in mora biti torej plemenit čut. ki ima svoje korenine v dnu človeškega srca. Samo suhi politični raisonement ne more podžigati dne požrtvovalnosti, ki jo občudujemo pri klasičnih in drugih kulturnih ndrodih. Prava sveta in čista ljubezen bodi na<e geslo Gledališče pak jc ustvarjeno, kakor nalašč za to, da jo vnema in dalje goji. Gledališče naj kaže blage značaje ter naj s tem vnema, čisti, požlahtnuje z marsikatero nepristnostjo pomešani narodni značaj. Poblnžujmo srca svojih rojakov s tem, da jim kažemo plemenite značaje, in dosegli bomo več, nogo smo nameravali, kajti blag človek je tudi zuačajen v ndrodnem oziru, in lc blag, a drug nobedeu.
S tega stališča jc osnova vsaccga bodisi še tako majhnega gledališkega odra velika pridobitev za ndrodno stvar; zato smo z veseljem pozdravljali vest, da si je čitalnica v Rudolfovcm osnovala lep in velik oder; s tem je storila v dopolnilo svojega »Narodnega doma« zopet važen korak dalje. Kdor ni v našem materijalnem času izgubil šc vsega veselja do idealnih naporov, moral je radosten opazovati, kako so vsi stanovi novomeški vsak po svoji moči pripomogli, da se zvrši, kar se je nameravalo že pri osnovi dolenjskega »Narodnega doma«. Že ko so delali načrt zdnj, mislili so na to, da bode v krasni veliki dvorani stal gledališki oder, in po tem načrtu jc bilo poslopje tudi v istini zidano. A zaradi neugodnih gmotnih razmer so morali pozneje to misel opustiti in v dvorani cel<5 tu in tam kaj prezidati, da ne bi za gledališče prirejeno zidovje obiskovalca vedno spominjalo, česa mu manjka. Toda želja po gledaliških predstavah jc bila tolika, da so za dramatiko vneti gospodje in dame, njim na čelu g. KalliŽ starejši, igrali navzlic vsem oviram ter si v neprikladnih spodnjih prostorih pomagali, kakor so vedeli in znali.
Več let so dilctantjc navdušeno gojili dramatičuo umetnost; a pri obilih težavah, ki so se stavile gledališkemu delovanju na pot, opešali so morale najčilejše moči. Predstave so pojenjale, dokler ni lanski čitalniški odbor napel vseh sil, da jih oživ( znova. Odstopajoč je izročil pričeto delo letošnjemu odboru, ki je v kratkem času izpolnil vsaj jeden del svoje naloge, kajti brez razločka stanov so pokladali Novomeščanjc svoje doneske na domovinski žrtveuik in tudi s kmetov in s tujega so dohajale manjše in večje svote. Nestrpno je pričakovalo občinstvo prve predstave : ko pak se jc približal napovedani dan, bil jc že dolgo pred početkoin zaseden in zastavljen zadnji prostorček v dvorani, mnogi so se morali zadovoljiti v bralni sobi pred dvorano. Šs večja je bila gneča pri drugi predstavi, kar je najboljši dokaz, kako rado zahaja občinstvo k igro-kazoin.
Seveda pak je bilo res dovršeno igranje naših diletantov najizdatnejša vada za toliko udclcžl»o. Že pri prvih dveh predstavah je to osobje dokazalo, da l»odc tudi težkim igram kos. Meti damami, ki so se takoj pri prvem nastopa občinstvu prikupile v dno srca, omenjamo le gospo Schuhcvo, izurjeno igralko od prejšnjih predstav, gospodično
Amalijo Razpetovo, očarovalno ljubimko, gospodične fso/wlditw Kmuttitevo, I:Jo Kastelfcvo, Tonico PeintVevo, ki so zvršile svoje uloge prav po «nojstenki; in ako ih><1o gospodje: Jenit, /Yr/uf<irt ŽuZek, Česnik, Viratil in drugi dosedanji igralci posvečevali svoje i/.borne moči gledališkemu o<lru, prepričani smo, da postane novomeška čitalnica kmalu jedna prvih v deželi. O neugodnem poletnem času so predstave pojenjale, a kakor čn-jemo izza kulis, vežbajo in urijo se uaši diletantje prav pridno za predstave jeseni in po zim?, kajti ne marajo se zadovoljevati s tem, kar so že dosegli, ampak napredovali hočejo od predstave do predstave. Mi pak jim kličemo radostni: le tako dalje v prospeh svete domače stvari!	* * *
»Pedagogiško društvo« v Krškem je ravnokar izdalo in založilo „Peda^iški letnik", obsezajoč „Občno vz.ipjeslovje" (po dr. Jos. Michu |>oslovcnil Fr. (Jabršek), »Pouk o ertelih" s podobami, II. del (Jos. liczlaj) in nnm /»edagogičnodidaktitne spisu. Cena knjigi je za neude x gld. 40 kr. (po pošti 5 kr. več).
Poleg tega so se izdali posebni od tisk i „OWtugu vzgojeslwja" (cena So kr.) in „Pouka o žrtciih" (cena 30 kr.); po pošti 5 kr. več.
Ker so te knjige prve v tej stroki, nadejati se je obile naroČbe. — Denar naj se pošilja odboru „Pedagodiškega društva" v Krškem.
Dve doslej neznani knjigi. V neki izvirni pergamentui listini iz 1484. leta, katero sem meseca maja 1887. leta prepisal, našel sem naslednji dve knjigi omenjeni: »Lihrum sermonum de tempore hiemali et estivali in papiro in carta a real i '/'home de Ha Selbach; item librum sermonum de Sanctis dieti Thome de Haselbach in carta arcali.c Torej je neki duhovnik iz Leskovca na Kranjskem, z imenom Tomai, te dve knjigi spisal in izdal že v srednjem veku.	Fr. Sumi.
Prenos Kopitarjevih kostij. Ker se je čulo, da mestna občina dunajska opusti dozdanjc pokopališče Sv. Marka (St. Marxer Friedhof), nasvetoval je prof. Leveč pred blizu dvema letoma, naj »Matica Slovenska« poskrbi za to, da se umrjoči ostanki Kopitarjevi prenes6 v Ljubljano. Matičiu odbor je v ta namen izvolil poseben odsek, da bi stvar pretehtal na vse strani. Ta odsek se je pozneje pomnožil z zastopniki mestne občine ljubljauske in deželnega odbora kranjskega ter stopil v dogovor z g. Ivan .Xavra-tilom na Dunaji, ki jo jako radovoljno in točno pri ondotnem mestnem magistatu dognal vse, kar je bilo treba o tej stvari. Ker je pa odsek pozneje zvedel, da misli mestna občina dunajska umrjoče ostanke Kopitarjeve na svoje troške prenesti na oiulotno osrednje pokopališče ter jih pokopati na posebnem mestu, odločenem »slavnim umrlim«, sklenil je odsek v zadnji seji z večino glasov, da Kopitarjevih kostij ni prenašati v Ljubljano, in sicer zategadelj ne, ker je za vdlikcga učenjaka gotovo častneje, ako bode pokopan v izbrani družbi slavnih mož na Dunaji, kjer je kot glavni zastopnik slovanske učenosti prebil dolgo vrsto let življenja svojega. Odsek je naprosil tudi g. Navratila, naj se bi a-goizvoli pobriniti za to, da se na novem pokopališči na Kopitarjevem grobu napise zgodovinsko imenitna nagrobnica z njegovega nagrobnega kamena, a da se spomenik sam, katerega so mu po trudu prof. Fessla postavili čestitelji Kopitarjevi, prenese na Kranjsko in morebiti shrani v deželnem muzeji.
Nove muzikalije slovenske. 1. Cant us saeri in sofemnitate Corporis Christi tam in expositione, quam in processione servientes ad IV. voces inaequales composuit /•,-. IlUtdnik. Op. 7. Sumptibus auctoris. Pr. 80 er. Typis J. Hlasnik. Labaci. 1887. Prodaja katoliška bukvama.
Ta lepi zvezek obseza zastopane skladbe za pra/nik presv. Uešnjega Telesa: i. Graduate, 2. Ofertorij, 3. Pange lingua, 4. Himna »Sacris solemniis«, 5. »Vcrbum super-
nurn«, 6. »Salutis liumanae«, 7, »Acteme Rex«, 8. »Tantum ergo», 9. »Tantum ergo«, 10. »Tantum ergo« za moški zbor. Glasba kaže izvzemSi st. 10. popolnoma cerkveni zna-čaj ter ni narejena, marveč se jc sama naredila, t. j., skladatelju so motivi k.\j gladko tekli izpod peresa. Sploh opazujemo pri g. skladatelju veliko glasbeno nadarjenost. Ako se bo držal poti, katero je nastopil, smemo od njega še k;\j posebnega pričakovali. Graduate ima khj resno in veličastno lice; polifonija pri »oculi omnium« se gladko razvija ter svedoči, da jc skladatelj že srečno odstranil trdote, ki so mu sicer še pretile v polifoniji. Himne in »Tantum ergo« so gladke glasl>ene fakture; korak, ki ga je storil skladatelj s tem delom je očiten. Obžalujemo le, da je g. skladatelj v to lepo zbirko sprejel svoj 10. »Tantum ergo«, katerega je zložil že kot petnajstletni mladenič. To je pest na oko. Harmonija v 2. taktu v presledkih iz h moll v a moli je trda. Mesta, ki se težko hannonizujejo, naj rajša ostanejo »unisono«. Pravilncjsa bi bila harmonizacija tega takta tako: d dur, g dur, e moli, d dur. Skladatelje začetnike opozarjamo na važno kon-trapunktično pravilo: *Za taktno črto prihajaj, kjerkoli jc mogoče, nova harmonija«. To pravilo je toliko tehtno, da je od njega odvisen naravno-prosti tek melodije. V 3. laktu i. udarec naj torej udobi harmonijo /is, ais, eis, Jis. Hlastno zvršeni »amen« se glasi naravnost komično in nas spominja dnega starega organista, ki jc pel zadnji taki pri
d C v. c c.
»amen« še četrtinke orgeljskcga spremljevanja tako: A- men, men, men, men.
Vse druge skladbe tega zvezka pa prav toplo priporočamo in prepričani smo, da bodo delale skladatelju čast, kakeršno si zasluži v polni meri.
2.	Sveta mala za mešani zbor sč spremljavo orgelj zložil in prečastitemu gospodu Francu Ilovarju, župniku udano poklonil Janez lAtharnar, organist na St. Vidski Gori. Cena zvezka 50 kr. Založil skladatelj. Tiskali J. Blaznikovi nasledniki v Ljubljani' 1SS7.
Cecilijansko prizadevanje, od nevednežev in strastnikov sumničcuo kol protivno narodnemu razvoju, vzbudilo je v Slovencih celo vrsto skladateljev, katerih izborna dela se po vrednosti zelo jednaČijo önim slavljenih nemških skladateljev, ali pa jih tu pa tam celo presezajo. Zatorej pa mi, ki nismo taki črnogledi, z veseljem pozdravljamo napredek vrlih Slovencev v glasbeni stroki, ki ima svoj izvor jedino le v cccilijanski glasbi in njenih naporih. — Taka lepa cvetka s cecilijanskega vrta je lepa maša (na slovenski tekst) mladega skladatelja — samouka. Znano nam je že ime g. skladatelja po mnogih lepih skladbah v »Cerk. Glasbeniku«, med katerimi se odlikuje skladateljeva »Regina coeli«, ki nas jc kar osupnila zaradi umetnosti zloga, vtiska, ki ga na poslušalca preuzročuje, in sploh zaradi glasbene dovršnosti. Jednako pohvalno se moremo izraziti tudi o maši, ki jc v vseh delih karakteristična, tu pa tam živahna ter povse melodijozna, ne le v prvem glasu, marveč v vsi skupnosti in celoti. Harmonizacija jc povsod pravilna, d.\, vzgledna.
Opozoriti nam je g. skladatelja le na to, naj prihodnjič pri avtografovanji bolje pazi, da se bodo repiči kot bistveni deli ndt tesno držali pik, kar, žJtl, pri tej maši pogrešamo. Tudi naj pazi na slovniška pravila pri razdeljevanji besedij, da se mu nc vrinejo napake: Gos-pod, mesto gospod itd.
Sicer pa se maša, katero stavimo v vrsti jednacih skladeb na odlično mesto, srfma vrlo priporoča.
3.	Osem Tantum ergo za štiri glasove postavil in prečastitemu gospodu, gospodu Francetu dr. Scdcju, profesorju v cent. seminišči v Gorici udano poklonil Danilo Fajgelj. Op. 25. Tiskali in založili J. Blaznikovi nasledniki v Ljubljani 1887. Cena zvezka 30 kr.
4.	12 Prediger za orgije ali harmonij po motivih pesmij iz »Cecilije« zložil in čast i temu gospodu, gospodu Feliksu Stcgnarju, c. kr. učitelju, deželnemu poslancu itd., v
srčni hvaležnosti poklonil Danilo Fajgelj. Op. 26. Cena 50 kr. Tiskali in založili Blazni-kovi nasledniki v Ljubljani 1887.
Na podlagi ugodne kritike, katero je prinesel »Cerk. Glasbenik« iz pere«» prvega našega glasbenega strokovnjaka g. Ani. Foersterja, smemo op. 25- in 26. priporočati Slovencem brez strahu, da bi se nam podtikali sebični nameni.
Danilo Fajgelj.
AngeljČek, otrokom učitelj in prijatelj. Izdal Anton AH/7, I. zvezek. Samozaložba. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani 1887, 8, 48 str. Knjiga se dobiva pri g. pisatelji po 12 kr.; kdor jih kupi več skupaj, dobi jih še ceneje. — Vsak, kdor ima z ljudskim šolstvom k.\j opravka, pritegne mi gotovo, ako trdim, da imamo Slovenci sila malo knjig, primernih učencem po ljudskih šolah, in da so naše ljudsko-šolske knjižnice na Kranjskem daleč daleč zaostale za tistim stališčem, katero jim odkazujejo šolski zakoni. Znan mi je 11. pr. Šolski okraj, ki ima 23 javnih šol, a samo na jedni je šolska knjižnica lepo urejena in dobro založena 's primernimi knjigami. K rajni šolski sveti nimajo denarja za take »nepotrebne stvari«; niti na »Vrtec« nc naročajo vsi svojih Šol; vrhu tega učitelj večkrat ne ve, če je kakšna nova knjiga primerna za šolsko knjižnico, in še večkrat nima khj kupiti. Tu jc pač upravičena želja, da bi se dcžčlno šolsko oblastvo lotilo perečega vprašanja o naših ljudsko->olskih knjižnicah, da bi sestavilo imenik vseh knjig, ki ugajajo našim Šolam, potem pa ukazalo, katere knjige mora imeti vsaka šolska knjižnica. Drugače l>ode težko stv:»r spraviti v pravi lir. —- Hvaležni pa smo vsakemu, kdor se usmili naše mladine ter ji oskrbi khj berila. Tudi g. Kržič nam je s svojim »Angeljčkom« jako dobro došel. Uustrovana knjižica obseza dolgo vrsto mičnih povcstcc in pesemc; resni pouk se vrsti z otročjimi igrami. V obče nam knjiga res ugaja; želeli bi le dveh stvarij: nekoliko menj moralizovanju bi knjigi le koristilo. Otrok iz |M>vesti sam posnemaj inoriilo; ni mu je treba na glas oznanjati, kakor pod dobro sliko nihče ne bode zapisoval, kaj nam slika upodablja. Potem bi v jezikovnem oziru želeli nekoliko več čistotc ; kajli g. pisatelj je semtertam v nekaterih oblikah res prekonservativen. Sicer pa kličemo I. zvezku: vivat sequens!
Pripovedke za mladino. Poslovenil J. Marki?. »Narodna Tiskarna«. — Založil in izdal M. Gerber v Ljubljani 1887, 8, 08 str. Cena mehko vezani knjigi 16 kr., trdo vezani 24 kr., s pozlačenimi platnicami 32 kr., lepo v platno vezani 45 kr., po pošli 5 kr. več. — Najlepšim biserom nemškega slovstva ves omikani svet prišteva prav-Ijiee, katere sta med nemškim ndrodom nabrala slavna brata Jakob in Viljem (Irimm. Učenjak jih razglablja ter išče v njih bajeslovnega zrnja in jezikovne lepole, a tudi mladina jih prebira z dovzetnim srcem in živo domi-ljijo. Malo jc knjig jh> šolskih knjižnicah naših in po obiteljskih hišah, ki bi imele toliko vstrajnih in hvaležnih mladih bralcev, kakor Grimmove pravljice. Pravo je tedaj pogodil g. y. Markig da jc iz lepe te zbirke poslovenil dvanajst pravljic ter tako priredil knjižico, ki izvestno jako dobro dojde šolskim knjižnicam našim, kakor tudi sploh vsi mladini slovenski. Pravljice, katere nam podaje g. Markič, so te: 1. »Žabji kralj ali železni Henrik«, (»Her Froschkönig oder der eiserne Heinrich«). — 2. Marijini (sic!) otrok« (»Marienkind«). — 3. »Kako jc ?el nekdo po širokem svetu, da bi zvedel, kaj je strah«, (»Märchen von Finem, der auszog das Fürchten zu lernen«). — 4. „Volk in sedem mladih kozic«, („Der Wolf und die sicl>cn jungen Geiszlein«). — 5. »Zvesti Ivan«. (»Her treue Johannes«.) —. 6. »Dobra kupčija«, (»Der gute Handel«). — 7. »Dvanajst bratov«. (»Die zwölf Brüder«), — 8. »Potepuhi«. (»Das Lumpengesindel«). — 9. »Bratec in sestrica«, („Brüderchen und Schwesterchen"). — 10. „Trije možički v gozdu", („Die drei Männlein im Wahle"). — II. „Tri pre-dice", („Die drei Spinnerinnen"). — 12. ,Janezek in Jerica", („Häusel und Gretel"). —
V »»brc je knjižica pisana prav dobro; samo zaradi l»csedncga reda l»i bilo marsikaj pripomnili; grajati jc posebno to, da so po nekaterih mestih glagoli preveč nakopičeni in zlasti v odvisnih stavkih na konec postavljeni. — Tudi založnik je knjigo kJtj lepo opravil. — Svetovali bi gospodu Markiču, ki ima, kakor se vidi, spretnost za take stvari, dn bi nam poslovenil tudi nekoliko prelepih srbskih pri|>ovcdek, ali pa na J »odstavi' narodnih pesmij opisal nekoliko srbskih junakov, kakor je n. pr. Marko Kraljevič. Triko berilo bi posebno ugajalo naši mladini.
Ljudmila. Roman. Nemški napisala * * *. Poslovenil Janko l.eban. Tiskarna V. Dolenca v Trstu 1SS7, S, 91 str. Cena 30 kr., po poŠti 35 kr. — Povest je pisana v oziru jezikovnem prav dobro in čisto in gotovo dobro dojde vsem prijateljem sentimentalnega berila, zlasti vsem rahločutnim, nekritičnim bralkam. Nam ugaja menj, ker je dejanje prenavadno in nekaj prizorov n. pr. Kadovanova smrt, ni utemeljena (Deus cx machiua !). Svetovali bi g. pisatelju, da bi prihodnjič poslovenil kakšno mičnejšo in res-ničnejšo povest.
Fran Jeriša. Jeden najl»o)jših mladih pisateljev slovenskih od leta 1848. do 1S55. bil je J'ran Jerila — Detomil. Sin jako ul»ožnih staršev je bil porojen dnč 3. aprila 1829. leta v Št. Martinu pod Šmdrijino Gorrf; a ker so se roditelji njegovi pozneje preselili v Smlednik, mislijo mnogi, da jc ta vas rojstveni kraj njegov. Gimnazijo je dovršil 1. 1S48. v Ljubljani, učil se |»otcm privatno pravoslovju dom*, pozneje na Dunaji, a po zvršenih pravoslavnih študijah je prestopil v modroslovjc. Toda dnč 2. septembra leta 1S55. umrl je za kolero na Dunaji.
Jeriša jc imel bistro glavo, po vseh šolah je bil odličnjak; a imel je tudi živo čuteče sri d; bil jc mladenič vzornega vedenja in živahnega, idealističnega mišljenja. Znal in govoril jc mnogo modemih jezikov, iz katerih je rad prelagal na slovenščino. A tudi izvirnih stvarij, povcstcc in pesmij, napisal je več v »Vcdeži«, v »Novicah«, v »Sloveniji« in v »Ljubljanskem Časniku«; nekoliko spisov je po smrti njegovi priobčil »Glasnik«. Le škoda, «la jc bil Jeriša živa ilustracija Jenkovi pesmi »Trojno gorjč« ; kajti v uboštvu svojem je bil tudi on prisiljen zatajevati »voljo in sreč« ter bedakom posojevati »čas, glavo in roke«. — Na Dunaji se je seznanil z nemškim rojakom, vseučiliškim sošolcem Isopoldom pl. Schulz-Straznickint, ki jc pred nekoliko leti umrl c. kr. sekcijski svetovalec v naučnem ministerstvu na Dunaji. Schulzev oče je bil poprej profesor na ljubljanskem liceji, prijatelj Čopov in Prešimov in tako jc tudi sin njegov I.eopold gojil simpatije do lepe Kranjske in do sinov njenih. Ko jc 1. 1S55. umrl Jeriša, dal mu jc I/CO|x>ld pl. Schulz - Straznicki na svoje troške (»ostaviti spomcnfk na )>okopališči Sv. Marka na Dunaji (na skupnem grobu št. 45.), kateremu jc Jcrišev prijatelj /'r. Cegnar naredil nastopni nadpis:	,/>, po^va
Franc Jeriša,
učence u'itcfjstra, rojen j», malega travna I$2Q. v Flödnika na Kranjskem, umrl 2. kimovea /SS3, na Dunaji.
Zgodaj «i sc svitla. 7vczd:i utemila, Zgodaj vdova si postala struna mila 1 Kako pela na zeleni Savi si! Po okrajna!», kjer slovensko serec bije, V kom pevcev ni več nežne harmonije,
Ker Tvoj serviii Rlas vec nc doni!	()(/ „j^.f/, prijatel/CV.*.
Leta 1868. jc «Inl pl. Schulz nagrobni križ |>opraViti. Ker se v kratkem opusti j okopali če Sv. Marka na Ihmaji in se potem pozabi (ali se je že morebiti pozabil) grob J erne v, priobeujemo te vrstice, za katere smo posebno hvalo dolžni g. prof. Vi Ubald u Zupančiču v Ljubljani. — Jcriševc dnevnike hrani gospodična Lujiza Oblakova na Dunaji.
Pred svojim pragom! V zadnji številki smo pov&Iali, kako krivično je v državnem zboru poslanec <lr. IVeitlof napadel naš list in kako dobro ga jc zavrnil poslanec Suklje. A kaj pomaga ta krepki zagovor g. prof. Sukljeta »Ljubljanskemu Zvonu«, ko je dr. IVeillof takoj v Ljubljani dobil vrednega tovariša, ki pritrjuje in pritrkava njegovim besedam in oporeka Sukljetovcmu zagovoru. In ta mož jc gospod Jožef Jerič, (/.M, še vedno!!) urednik »Slovencev«, kijev listu svojem (XV., št. 114) poleg diugili duhovitost ij izrekel piramidalno načelo, da bi moral izdavatelj »Ljubljanskega Zvona« vsakemu naročnikov svojih pretipati lcdice in obisti, da bi včdcl, kam ga jc prištevali, ali »mlečni mladini«, ali »zrelim ljudem«, ter tako znal, ga bode li »Ljubljanski Zvon« poliujšal, ali nc. Drugače, misli gosp. Jerič, da je prazna in pišfva, ako trdi »Zvon«, da ni pisan za »mladino«, ampak za »zrele ljudi«. —Krasno načelo! Tedaj, ko bi šlo po Jeričerem, tudi noben puškar bi nc smel prodajati revolverjev, ker bi si lehko kakšen razbojnik ali samodavljcncc pri njem kupil orožja. In kdo bi bil potem kriv zločinu, stoijcnemu s tem orožjem? Ti, puškar, ki si mu prodrtl revolver! — In vi, dolenjski gorniki in vinščaki, hvalite I>og:i, kadar vam pošlje slano, točo, palež in trsno uš na vinograde vaše. kajti s tem ste obvarovani greha, da se nol>eden pijanec ne opijani z vinom vaših vinskih trsov. Res lepa ndrod no-gospodar-ska teorija! Lepa teorija, le škoda, da se isti gospod sam ne ravnil po nji. Ta vam v jednem ter istem listu časopisa svojega (XV., št. 40) poleg Baragove »Dušne paše« po-nuja — nota bene „Skoraj vse zastonj!" — popotne pl&le, angleške posteljne, pivovar-ske in konjske odeje neke židovske tvrdke dunajske; poleg mašnih knjig vam vsiluje „Najvišjo slast", t. j. pipe od prave morske pene in od jantarja po i goldinarji (!!!) neke firme z lepim krščanskim imenom Rabinovicz, katera vrlin tega v Jeričevem »Slovenci« prodaja tudi »ncpokončljivc« konjske plahte »le po 1 goldinarii« in prav krščanski debelimi črkami »svari« pred vsemi druzimi prodajalci takih plaht; poleg Volčičevc knjige »Jezus iu Marija« priporoča vam »Čudež obrtnije« — ure na nihalo in bitje, ki se po noči svetijo in veljajo le 3 gld. 75 kr. (!!); poleg Belčevc razprave »Kmetom na pomoč« vam prodaja Kincsem-srečkc madjarskega Jockey-kluba itd. Pri vseh teh židovskih trgovcih g. Jerič ne kaže nič tiste sila tanke vesti, kakeršno priporoča »Zvonu«. Misli si: »Non olet!« ter srebrnik za srebrnikom spravlja v rejeni mošnjiček. — In ein Kloster geh', Ophelia ! Geh' schleunigst!
Popravki. V sestavku »V zaščičenje« popravi te pomote: Na strani 37b. v 4. vrsti od spodaj nam. „proročku" naj se bere „prozajku"; na istej strani v zadnjej vrsti nam. „rakou" naj se bere „narav"; na strani 377. v 5. vrsti od zgoraj nam. „potla, nijc", naj se bere „petlanijc"; na istej strani v (>. vrsti od zgoraj nam. „nagodjujc" naj se bere „nagrdjujc"; na istej strani v 9. vrsti od zgoraj nam. „morgaj" naj se bere „mozgaj"; na istej strani v 14. vrsti od zgoraj nam. „odverati", naj sc l)cre „odvezati"; na istej strani v lb. vrsti od zgoraj nam. „gorostaš", naj se bere „gorostas"; na istej strani v 2b. vrsti od zgoraj nam. „uprimo", naj se bere „oprimo".
V zadnji številki na 379. strani v 2. vrsti od zgoraj namesto Sc h mudi (lapsus calami!) l»eri Schumi.
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mescc v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. Oo kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. bo kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik : Fr. Leveč Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v knežjem dvorci v Gosposkih ulicah, 14.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.
Priljubljeni pripovedovalec naš, gospod Janko Kersnik, ki v prihodnji številki završi zanimivi svoj »Testament«, priobči v teku tega tečaja v našem listu prizor iz kmetskega življenja
»Otroški doktor«
in humoresko
»Kako je stari Molek tatu iskal.«
Izborni sotrudnik naš, gospod prof. Josip Stare iz Zagreba, poslal nam je Črtice iz velikomestnega življenja z naslovom
»Na oknu«.
(iospod Podlimbarski\ ki je s svojo sliko »Handžija Mato«s gotovo oveselil vsakega prijatelja našemu leposlovju, priobči novo sliko z bosenskih gor, ki slove
»Märkica«.
Gospod Fr. Podkrafiek, »Ljubljanskemu Zvonu« nov sotrudnik, priredil je prelepo krajepisno-zgodovinsko sliko
»Grad Predjamski«.
Trije prijatelji pokojnega Jurčiča so se združili, da objavijo v našem listu
»Spomine o Josipu Jurčiču«,
kot dodatek životopisu njegovemu.
Gospod Jos. Cimpeiman, novi urednik »Slovanov«, prirčja za naš list daljšo kito dovršenih sonetov pod skupnim nadpisom
»Satura«.
Gospod prof. Kari Pire nam opiše zanimivo potovanje svoje »Iz Ljubljane do Novega Jorka«, in gospod Evgen ImJi objavi humoristično in zabavno razpravo »O naših krajevnih imenih«.
Gospod prof. Janez Trdina bode nadaljeval svoje bajke; dični naš Gorazd prelepe svoje balade; gg. Fr. Gestrin, Jos. Krzišnik} Ra-dinski in dr. bodo skrbeli za lirične pesmi; g. prof. Fr. Hubad in g. V. Oblak bodeta poročala o imenitnih knjigah slovanskih; od gosp. Alfonza Pire a in Jos. Kostanjevea nam jc na razpolaganje več manjših novel; g. Velimir, ki je letos v listu našem priobčil dve izborni sliki iz življenja naroda našega, obljubil nam je tudi nadalje svojo pomoč, in gg. prof. Jos. Apih, prof. dr. Fr. J. Celestin, prof. M. Cilenšek, Andrej Fekonja, prof. dr. K. Strekelj, prof. Ivan Subie, prof. Ivan Vr/iovee in drugi so nam ali že poslali, ali obljubili poslati več raznovrstnih doneskov.
Iz tega vidijo čestiti gg. naročniki naši, daje »Ljubljanski Zvon« tudi v drugem poluletji dobro založen, za kar gre, seveda, posebna hvala vstrajno pridnim gg. sotrudnikom našim. Nadcjemo se zategadelj, da nam zvesti ostanejo dozdanji gg. naročniki; a ne samo tö, prosimo jih, da nam skušajo vsak v svojem krogu pridobiti novih naročnikov. Čim večja bode gmotna podpora, tem boljši bode naš list.
v Ljubljani dnč 29. junija 1887. ' Uredništvo.
„IfiMfiisM liti44
izhaja vsakega meseca i. dan v zvezkih, po 4 pole velike osmerke obsezajočih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po pošti prejeman: za vse leto . . . . 4 gld. 60 kr. » pol leta . . . . 2 » 30 » » četrt leta .... 1 » 15 » Po vseh deželah zunaj Avstrije stoji »Ljubljanski Zvon« po 5 gld.
60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se oddajajo po 40 kr.
Dobivajo se tudi še:
»Ljubljanski Zvon«, II. tečaj (1882) nevezan po . . 3	gld. — kr
v Bonačeve platnice vezan po........4 » 20 »
»Ljubljanski Zvon«, III. tečaj (1883) nevezan po . . 3	» — »
v Bonačeve platnice vezan po........4 » 20 »
»Ljubljanski Zvon«, V. tečaj (1885) nevezan po . . 3	» — »
v Bonačeve platnice vezan po........4	» 20 »
»Ljubljanski Zvon«, VI. tečaj (1886) nevezan po . . 4	» — »
v Bonačeve platnice vezan po . .......5	» 20 »
Letnika I. (1881) in IV. (1884) sta nam že pošla.
Vrhu tega se dobivajo pri podpisanem upravniŠtvu: »Rokovnjači«, Zgodovinski roman, spisala Jos Jurčič in
Jauko Kersnik po...............50 kr.
Upravništvo „Ljubljanskega Zvona".
Ljubljana, Gosposke ulice 14.
Večkrat mi dohajajo vprašanja, če se dobivajo [pri meni tudi platnice za prejšnje letnike »Ljubljanskega Zvona«. Naznanjam, da se dobivajo za vse dozdanje letnike v raznovrstnih barvah.
Janez Bonač,
knjigovez, Poljanska cesta 10.