ZLATA VRATA
Anton   Vodnik
Večer, slovesno iu tiho, na stežaj
zlata ti odpiram vrata — v mrak, v nov sijaj? O zelena luč v topolih! O izadnji šum utrujenih srebrnih vrh, čebel, ognjev pastirskih pepel, ki veiter ga že davno je kot sneg raizvel — —
In že zagledam stari skalnati vodnjak. Nad njim se sklanjajoi pastirji, sivi kot lišaj, in negibne bele črede so od kdo ve kdaj — —
Poslednji naj sijaj iz tvojega zajameni vala —¦ —
Kmalu mi nad glavo prva zvezda bo obstala!
Ah, ko bodo pO' dobravi sapice zažuborele, kdo ve kaj mi šepetale, nevidne me dlani objele.. O, ležati v dišeči travi, čutiti tvojo roko v svoji in tvoj glas v daljavi!
Kakor kresnice zasijejo' ptičkom oči, srebrno zagOTe cvetlice. Tedaj zaslišim klice od vsepovsod:
882
Vstanita, hitita
skozi prelahne meglice
in snežno' temino
vse dalje in dalje
v zvezdno globino —!
Kako žarijo svodi, koder tvoja noga hodi, kakoi se moč svetlika! Mar nisva ise objela na predaljni zlati trati kakor v siju mozaika?
O tvojih lic milina! O sijaj, tišina-------•
! 56*
883