626
SLOVENSKA.
Narečje v Bočni in njega sklanjatev.
Spisal dr. Jos. To mi nšek. Jahresbericht des k. k. Kaiser Fr. Jos. Staatsgvmn. in Krainburg 1903. 27.
Vendar enkrat nekaj po dolgem času ! Pred nekaj časom pridno započeta in med južno-slovanskimi narodi najbolj cvetoča dialekto-logija slovenska je po Oblaku kar zapravo zaspala. Gori stoječa študija je šele prekinila to letargijo. Zato jo pozdravljamo z veseljem; zasluži pa pozdrava tembolj, ker ga je po svoji vsebini tudi res vredna. — V uvodu nam podaja dr. Tominšek lapidarno začrtan zgodovinski obrazec našega dialektološkega pro-učavanja, kateremu je pristavljenih nekaj — izvečine Jagičevih — opazk zastran splošno južno-slovanskih narečij. Med imeni, ki so tamkaj našteta, je postaviti mesto Klaiča seveda Raiča (str. 1)! Po dobro začrtanem uvodu preide gosp. pisatelj k bočkemu dialektu, ki je vsled svojih velikih posebnosti res zaslužil svojega preiskovavca. V razpravi podane posebnosti si oglej vsak sam, nam bi pač hodilo odveč, ako bi jih prepisavali sem; zadnje besede o njih pa še ni mogoče reči, ker imamo poleg nekaj k glasoslovju spadajočih podatkov opisano samo sklanjatev. Sklanjatev, ki tvori v ti razpravi poglavitni del, nudi jezikoslovcu globok pogled v razvoj slov. sklanjatve. Veliko bolj kot kje drugod se opaža tu nagib k izenačevanju, ki poprijema sicer splošno slovensko sklanjatev. Z bočkimi končnicami se skoro povsod primerjajo pregibni deli drugih slovenskih dialektov ali pa zgodovinske končnice, ki so posnete po Oblakovi razpravi o nominalni sklanjatvi. To ni nič napačnega, ker ima človek kar pred očmi razliko opisanega dialekta mimo drugih. Sestavljena je sklanjatev prav priročno in z veliko pazljivostjo, tako da se mi ne zdi potrebno, da bi kaj več govoril o tem. Ne moremo pa soglašati z vsem, kar zadeva glasoslovje. Sicer ni to poglavitni del razprave, ali en del je le; in zavoljo tega naj zabeležimo nekaj poprav, ki jih g. pisatelj blagovdli upoštevati pri nadaljnji objavi nabra-
nega gradiva. — Najprej se mi zdi grafika netočna in, kakor skoro lahko rečem, nedosledna. Postavimo semkaj najprej samoglasnik e. V uvodu str. 7. napove pisatelj, da mu rabi znak „ča = širok č, Jč = ozek e"; toda v razpravi piše za širok e, t. j. tisti e, ki odgovarja v splošni slovenščini širokemu e in ki se tudi bolj ali manj široko izgovarja, znak le (n. pr. j{ekli, itd.), včasih pa e* (šteak\ itd.). Zakaj ne označi pisatelj že v uvodu precizno svojih znakov? Razvidno je pa iz razprave, da ima bočko narečje dvojen naglašen širok e, kar je pač zanimivo. Tominšek rabi ta znak (ča) tudi za ne-naglašen e, ki ga, kakor stoji v uvodu, imenuje tudi širokega. Toda v nenaglašenih zlogih v slovenščini ne moremo iskati takih, dasi mu je glas, katerega zaznamuje gosp. pisatelj tako, precej podoben. Ta glas je nekak preglas, ki naj bi se v razločevanje od poudarjenega širokega e zaznamoval kako drugače. Kako da naj bi se, bo izprevidel že dr. Tominšek sam najbolje, ki glas pozna. Vzporedno z dvojnim širokim e nahajamo tudi dvojni ozki e. Pisatelj ga označuje z znaki {?> in e (v uvodu pa, kakor rečeno, napove za oba znak le.) Za znak [t> ima n. pr. d^kla, deb^lga itd.), z znakom e pa zaznamuje e v besedi les1 o katerem pravi „da je čist" (str. 13.). To dvojno poznamovanje odgovarja natanko dvojnemu dolenjskemu ozkemu e, kakor ga je sprejel v slovar tudi Pleteršnik. Pleteršnikov e s ključico odgovarja bočkemu *•*, Pleteršnikovemu e s piko pa bočki „čisti" e. Dvojnost ozkega e je konštatiral za štajerščino ali za vzhod tudi Miklošič. Vergl. Gram. 12 308, 310 in tudi 37. Tako kaže ta dialekt, da ga je priklopiti štajerščini, in da se bistveno loči od bližnje in mejne gorenj-ščine, ki pozna samo en ozek e. Dvojen je tudi ozek o: u (ali ponekod u) in o. Kar se nadalje tiče grafike, omenim, da znak u (to je oni u, ki ne tvori zlogu) v vseh slučajih ni pravilno rabljen. V začetku besedi je u vendar zlogotvoren! Zato je napačna pisava: ubljduc (10). ušeseah (16), uči (23), une (24), usd (ali
o                                                     ^                                    r>                                      o
ne usd?),  ubd (25), us^č (27). Sploh mi pa ni povšeči, da piše Tominšek za konzonantični,
627
nezlogotvorni a ta znak, ampak nasvetovati je
O
zelo pripravni bilabijalni w, ki tudi ne dela težav pri tisku. Tudi nerodna pisava «1 ni rabljena vedno pravilno. Primerjaj le a^Ve3- in u?bl'a, kjer pisatelj izrecno pristavlja, da sta besedi Jzvzemši končnico . . ednaki" (str. 17). Čisto gotovo tudi ni prava pisava pron. de-monstr. uan poleg uana, iian^; a je za fem. in
n                                 n                 n
neutr. gotovo dolg, kratek je seveda za mase. Če bi bila ta pisava prava, bi bilo zoper vsak drug dialekt. Ali se dalje prvi zlog v besedi ao3ča (23) govori kaj drugače kot v vokk^l Gotovo ne. Ze iz teh malo zgledov je spoznati, da je glasoslovje tega dialekta zelo komplicirano. Zato bo treba velike pazljivosti in tenkočutnega pa dolgega opazovanja, da se le-to kolikor se da toč o zaznamuje. — Narečje ima dalje zlogotvorni n in /, glede r~3 pa je Tominšek menenja, da ni zlogotvoren, češ da radi tega ne, ker „stopi pred ali za r [Leveč zahteva pred r in za r!] kak, če tudi zamolkel samoglasnik" (str. 10.). Tudi n in 1 nista brez vsakega samoglasnega elementa. Pri vsakem konzonantu, ki tvori zlog, je nekakšen vokaličen element. Ako je le-ta bolj jasen, recimo podoben kakemu izmed vokalov, še zaradi tega oni konzonant ne neha biti zlogotvoren ; tako smatramo tudi ta ar za zlogotvoren. Saj ta vokalični element ni samostojen — tudi če je, kakor v našem slučaju, podoben vokalu a — ampak je tesno spojen s svojim konzonantom, katerega ravno dela zlogotvor-nega. To se jasno vidi n. pr. v onem (spodnjem) delu gorenjščine, kjer je zlogotvorni r = ar, torej sličen z bočkom. Ta a pri r~u je zase kratek, toda ima v kipečih zlogih z rom vred hkrati tudi kipeč glas, kar bi se za oko
zaznamovalo tako-le: dr; manj jasno se to more spoznati pri padajočih zlogih, kakor so ravno bočki; zakaj bočko naglaševanje je ekspi-ratorno, kar bomo videli pozneje. Tako naj se i za bočki dialekt k zlogotvornemu / in n pripiše brez skrbi še r. Da gosp. pisatelj tak ar ne smatra za zlogotvoren, se opira morebiti na Miklošiča. Ta se je v Vergl. Gram. I2 304 res izrekel za nezlogotvornost takega r, ko pravi: „Im W(esten) besteht ar statt des silbe-bildenden r." Toda Miklošičevo trditev je pobiti ravno tako kot gospod pisateljevo. — Do malega največje težave pa je delal dr. To-minšku naglas. Iz vseh besedi, ki jih govori pisatelj v poglavju o naglasu (str. 8), se odločno vidi, da je menenja, da ima bočki dialekt muzikalno naglaševanje, in rabi temu odgovarjajoče tudi znamenja muzikalnega naglaše-vanja.   Toda jaz trdim, da je bočko naglaše-
vanje ekspiratorno. To podprem s sledečimi dejstvi: Že pod omenjenim poglavjem o naglasu pravi pisatelj, da temu narečju, „očitno prija predteglo (padajoče) naglaševanje". Ta izpoved priča za mojo trditev, saj so ravno v ekspiratornem dialektu vsi zlogi padajoči (ali pravzaprav zelo slični muzikalnega narečja padajočim). Drugič je naglasil veliko besed prav tako, kakor so naglašene v ekspiratornih narečjih, v muzikalnih pa so narobe; te so: brata, štrika, bika, pota, groma, slama, podgana, žganc^ itd., ki pa imajo v muzikalnem kipeč glas. Te je naglasil pač nevede tako, ker je veliko besedi, ki imajo v muzikalnih narečjih res potisnjen glas, zaznamoval pisatelj tukaj s kipečim; prim. pduc, hlapec, miit^c, glase, zaje itd. Sploh je rabil pisatelj ta naglas (') skoro povsod in tako čisto zmešal naglaševanje. Tretjič govori nekaj za mojo trditev tudi dejstvo, da ta dialekt nima /rievske sklanjatve, ki v tem soglaša s splošno štajer-ščino, ki je tudi ekspiratornega naglaševanja. Tudi dvojnost ozkega e veže dialekt s splošno ekspiratorno štajerščino. Četrtič kažejo pojavi, ki so lastni le ekspiratornim dialektom; taki so n. pr. za en zlog nazaj prevržen kratek naglas: k^pc, kV^se3-, mače3-, pkšea, France3-, n^ga, m"hne3 itd., besede, ki imajo v muzikalnih narečjih kratek naglas na koncu. To, mislim, je zadosten dokaz za trditev. Zaznamovati bi bilo torej potreba le z ' in x naglasom. Ali bi bil potreben tudi xv, to se pravi, ali se v resnici v dialektu nahaja in zadostno čuje, bo sprevidel v prihodnje gospod pisatelj sam. Ker gospod pisatelj ni opazil ekspiratornega naglaševanja, je vse naglase pomešal. Zapomniti si je seveda treba, da se besede opazujejo — ali se najlažje opazujejo — v takoimenovanem „vocabulary style". Če bo delal tako, bo hitro spoznal naglaševanje.
To se mi je zdelo potrebno popraviti pri sicer tako skrbno in z veliko učenostjo sestavljenem spisu. Te namigljaje naj v prihodnje vpošteva gosp. pisatelj ter naj hitro nadaljuje objavo nabranega gradiva. Prihodnjič naj nam še postreže z več zgledi; najboljše po Štre-kljevem načinu. Za to pa naj nikari ne čaka gimnazijskega programa, ker je za kaj takega preozek in prepočasen !               A. Breznik.
Trstenik. Prispevek k zgodovini župnij v ljubljanski škofiji. Spisal dr. Franc Perne. V Ljubljani 1903. Založil pisatelj. — Tiskali J. Blasnika nasledniki. 80, strani 87. Cena 1 K. — Naše ljudstvo se zelo zanima za svojo domačo zgodovino, za dogodke, ki se tičejo domačega kraja in za dela svojih pradedov. Zato je profesor dr. Franc Perne — sam Trsteničan
40*