"V ŽIVLJENJU
JE STRAŠNO MALO
ODVISNO OD ENEGA ČLOVEKA" str. 2
GDA SE JE ŽMETNO ODLAUČITI str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 25. julija 2002	 Leto XII, št. 15
Stau lejt monoštrske kose
V petek, 12. julija, so v Mu-zeji Avgusta Pavla v Monoštri odprli nauvo razstavo z naslovom Stau lejt monoštrske kose. Pred stau lejti, 15. juliuša 1902. leta, so regi-strirali "Monoštrska prvo madžarsko kosino in kosi-emofabriko ”. Fabriko je dau registrirati baron Jožef Wie-ser. Wieserova držina je prišla v Avstrijo s Hrvaškoga, iz vesi Petrinja. Leopold je doj-küpo kosino fabriko v Avstriji, v Varaši Mondsee, štero je po oči prejk vzüu sin Jožef. Jožef Wieserje od tistec pripelo v Monošter škferi; med šterimi je bilau pet veuki kla-pačov. Tem klapačom pravijo, ka so prej klapačizrepom (farkas kalapacs). Tau so veuki ameri, šteri majo leseni štüu. Veuke klapače so zdigali z remlami, štere so poganjali s kolauf na vodau. Wieser je dojküpo mlin pa fundos od cistercijanski redovnikov, pa je mlin prejknaredo za fabriko.
Do 1920. leta so kosé redli zvekšoga austrijski delavci. Po tistom so nutvčili delavec iz Monoštra in z vesi kauti Varaša. V Kosinoj fabriki je delalo dosta Porabski Slovencov tö. Žmetno je bilau kosau redti, delavci so mogli meti dugo prakso. Edno kosau je bilau potrejbno 42-krat v roké vzeti. Kak je z železne palce kosa gratala, leko vidite na razstavi tö. Pa makete mašinov, štere smo na pausado dobili od šaule Bela in.
Na konci so v koso nutvdarili znak (védjegy) Varaške kosine fabrike. Najstarejši takši znak je kača s koronov, štera je eške gnes na den vanej na vrataj fabrike. Po tistom so
gorzakelili na kose vinjete s papira. Takše lejpe, farbaste vinjete leko vidite na razstavi tö. V 30. lejtaj 20. stoletja je varaška kosina fabrika oda-vala kose z 98 različnimi vin-jetami. Za Austrijo so meli 27, za Češko 13, za Jugoslavijo edno in za Nemško tö edno vinjeto. Tau je pomenilo, ka so delali 190 fele različni kos. Železo za kose so do 1945. leta kipüvali na Švedskom in na Štajerskom, po tistom pa v Diósgyőri.
Med prvo in drügo bojno so kosé nej mogli odati, tak ka so v tisti lejtaj podkev redli za konje sodakov. Med dvöma bojnama so začnili športne sable (vívópenge) delati. Z monoštrske sablami so madžarski športniki dobiu dve/ zlati medalji na olim-piji! Zvün kose pa kosice aU srpa so sledik redli motke, lopate, sable, zage, brane in
drüge škeri za pavre.
Kosino fabriko so decembra 2001. leta cüzaprU. V najsta-rejšom tali fabrike, gde so veuki klapači, bi radi edno stalno razstavo naredU, gde bi nutpokazaü nej samo kosino fabriko, liki vse drüge fabrike v Monoštri in indrik v Že-leznoj županiji. Stalno razstavo o kosinoj fabriki bi radi odprU k leti, gda de Muzej Avgusta Pavla dvajsti lejt star. Zatok bi radi gorpoiskali tiste lidi, šteri so gda sveta delali v Kosinoj fabriki, pa je malo spitavali. Prosimo, po-magajte nam!
Razstava ob stauti oblejtnici monoštrske kose bo odprejta edno leto. Leko si go pogled-nete v varaškom muzeji vsakši den (Zvün pondejlka), od desetedo pete vöre.
Marija Kozar
2
„V življenju je strašno malo odvisno od enega človeka"
prekmurskih Madžarih. Na
tak način je potem tudi slovenska delegacija lahko zaprosila za obisk pri porab-skih Slovencih.
»Prvič sem prišel v stik s Porabjem 1971. leta, ko so nas
ne v Sloveniji. Kljub temu si pa v zadnjih dvanajstih letih
ogromno pomagal, delal za nas. Zakaj?
»Sam sebi ne bi odpustil, če nekomu, ki ga ceniš, spoštuješ, ga imaš rad, po svojih mo-
Geza Bačič, svetovalec slovenske vlade, ki se bo kmalu tudi uradno upokojil, se je
na začetkujulija poslovil od sodelavcev zveze, našega časopisa. Državne slovenske samouprave in slovenskega radia. Na vprašanje, ali bi, če bi lahko začel na
novo, počel kaj drugega, kot je delal v času svoje službe, je odgovoril naslednje: »V življenju sem pravzaprav tri stvari počel, poučeval sem otroke, šel sem se politika, v zadnjem obdobju sem pa bil uradnik pri slovenski vladi. Če bi modroval, da sem vse najbolje napravil pa brez napak, bi lagal sam sebi pa vsem drugim. Če pogledam svojo vlogo v šoli, ugotavljam, da me eni moji bivši učenci še vedno pozdravljajo, se pogovarjajo z mano, skratka ne obračunavajo z mano. Če se ozrem v čase v politiki, bi rekel malo šaljivo, mogoče je lepo, da te vsaj nihče ne namlati, ti pri šanku kakšnega špricerja v glavo ne vrže. Tudi to je nekaj. Znana stvar je za vse politike, tudi za velike na svetu, da jim ljudje, ko več niso v politiki, ne ploskajo. Kar se tiče tega zadnjega obdobja, se mi zdi vendarle »fajn«, da sem bil zraven. Nekaj smo le ustvarili z manjšinami v Sloveniji in tudi z vami, zamejci. Če bi ponovno začel, kaj dosti ne bi menjal. Dodal bi pa, da je v življenju strašno malo odvisno od enega človeka.«
Geza Bačič je tesneje sodeloval s Porabci v dveh obdobjih. Kot politik pri SZDL je navezoval stike med Pomurjem in Železno Županijo, kot svetovalec za manjšine pri slovenski vladi je pa veliko pomagal pri rojevanju prve samostojne porabske organizacije, Zveze Slovencev na Madžarskem.
Na začetku 70. let so madžarski kolegi pri Domovinski ljudski fronti slovensko delegacijo odpeljali na obisk med gradiščanske Hrvate, češ da so tudi oni »južnoslovanska« narodnost. Na povratnem obisku v Sloveniji je madžarska delegacija bila v gosteh pri
madžarski obmejni politiki končno pustili med naše Slovence. To so nepozabni spomini, to pač nosiš v sebi. Srečaš se s svoje ljudmi, se pogovarjaš v svojem maternem jeziku. Ljudje so bili čudoviti. Otroci so za tiste čase relativno lepo govorih slovensko. Tudi od starejše generacije porabskih politikov jih imam nekaj v dobrem spominu, kajti niso zatajiti maternega jezika. Razmere so pa pač bile takšne, kakršne so bile. Težko bi rekel, da je Madžarska vse napravila za manjšine. Pa tudi ne morem reči, da smo mi vse narediti. Koliko se je dalo, se je Slovenija trudila že v prejšnji državi, da bi pomagala...
Med Slovenci v Porabju je moralo preteči nekaj časa, da je prišlo do korajže, da je prišla mlajša generacija ljudi, ki je nastopila z novo iniciativo, z voljo in pripravljenostjo, ki je ugotovila, daje odvisno tudi od manjše same, ati hoče ohreti svoj jezik, svoje dostojanstvo, svojo identiteto. To je bilo na koncu 80. let in je sovpadlo z obdobjem, ko sem bil svetovalec vlade za manjšme.«
- Uradnopravzaprav nisi bil zadolžen za nas, porabske Slovence, temveč za manjši-
Čeh ne bi pomagal. To dela človeka človeškega. Porabje sem doživel v obdobju mojega političnega delovanja pa kasneje, ko sem bil uradnik. Bi celo upal reči, da sem v tem obdobju kakšno stvar celo lažje reševal, kot ko sem bil politik. To sicer ni moja zasluga, tudi na tem koncu Evrope so se razmere spremenile, izboljšale.
Formalno gledano sem pravzaprav samo po dveh zadevah bil vezan na sodelovanje z vami. V času ustanovitve zveze preko predsednika države, gospoda Milana Kučana. Hitro smo pač ugotoviti, če hočemo kvalitetnejše odnose med porabske Slovenci in matico Slovenijo, moramo zagotoviti podporo pri vrhu. Ne samo moralno, ampak tudi materialno. Potem smo speljali nekaj akcij, med drugim se je tako rodil tudi časopis Porabje.
Kasneje me je pa uradno vezala funkcija tajnika Madžar-sko-slovenske manjšinske mešane komisije. Formalno torej nisem bil zadolžen za vas, porabske Slovence, ker sem sodelavec Urada za narodnosti, ki se ukvarja z manjšine v Sloveniji.«
- Kakšne izkušnje si imel z njimi?
»Slovenska država ima - in na to sem ponosen - resnično pozitiven odnos do manjšin, do narodnih skupnosti pa tudi do zamejcev. Miše, da, za našo malo državo, relativno velika sredstva vlaga v to. Manjšinskih pravic ne zagotavlja le ustava, temveč tudi zakonodaja. Mogoče ni nepomembno povedati, da ima slovenska država 40 zakonov o skrbi za madžarsko in italijansko avtohtono manjšino. To so zakoni s področja kulture, šolstva, javnega obveščanja, do takozvanih simbolov manjšme, do enakopravne rabe jezika na sodišču itd. Lahko bi biti za vzor za kako resno državo v Evropi po takozve pravni zaščiti manjšin. Bojim se pa - in to bom na glas povedal - da obe manjšini, bolj pa to zadnje čase velja za madžarsko manj-šmo, ne znata do kraja izkoristiti teh možnosti, danosti, teh demokratičnih pridobitev slovenske države. Na eni stre niso zadosti enotni, preveč poteka neki nepotrebni dialog, obračunavanje znotraj raznih inštitucij manjšinske skupnosti. Ni zadostne pripravljenosti, da se za najpomembnejše stvari združi aktivnost in kadre. V tem primeru bi se dalo veliko več narediti.
Moja izkušnja je, da pravzaprav ni recepta za to, kako bo manjšina svoje potenciale izrabila. Tudi ko država nudi vse možnosti - mislim, da jih v glavnem slovenska država nudi - se ti včasih zgodi, da kakšna skupnost nima pravega pristopa. Navsezadnje imamo v parlamentu manjšinska poslanca, imamo v občinah svetnike s pravico veta, kar ni nepomebna zadeva... Poznam pa tudi druge primere. Veliko časa ste biti po-rabski Slovenci dokaz za to, ko ti država ne pomaga ne z zakoni, ne materieo, kljub temu lahko manjšina ostane, ker obstaja zavest, ker obstaja pripravljenost, ker pripadnikov manjšme ni sram jasno in javno pokazati, da ni nobeden greh biti Slovenec na Madžarskem, kakor tudi ne Madžar v Sloveniji.«
-Kljubpozitivnim spremembam v zadnjem desetleljupa nam, Slovencem ob Rabi,
vseeno preti nevarnost, da bomo »pozabili« materni jezik.
»Veliko je realnih zgodovinskih in objektivnih vzrokov za to, da je situacija danes taka na tem koncu. Zamuda je prevelika, toda ko se nekaj deset let ni omogočal, prej onemogočal tvoj materni jezik, potem so pač rezultati taki, kakršni so.
Kar se pa tiče sedanjega obdobja, bi jaz od zunaj povedal, boljše je, kot je bilo. Včasih se to doma ne quti, ko pa prideš z druge stre meje, opaziš spremembe. Prideš v gostilno, pa tam, kjer se je včasih sramežljivo slišala slovenska beseda, se zdaj vseeno bolj glasno sliši. Tako je na avtobusu, tako je v ambulanti. To je velik napredek. Res je, da slišiš večerna starejše ljudi. To mene včasih prizadene. Šole bi morale več svojega napraviti. Nekateri pogoji so de, upam, da bo tudi madžarska država dala več sredstev za to šolstvo. Upajmo, da bo Slovenija tudi na tem vašem kohcu, ki je še zmeraj obmejni in nerazvit, postavila kakšen obrat, kakšno podjetje. Ne mise na nekaj velikega, ampak takega, v katerem bi porabski Slovenci čutiti, da so zaposleni pri slovenskem podjetju, kjer bi dobiti plačo za m^o boljši Standard, kjer bi lahko svobodno govoriti v maternem jeze tudi v firmi. S tem bi se jim lahko okrepila nacionalna zavest.
Sicer je pa ob vsem tem ena stvar bistvena. Vsak pripadnik katerekoli narodne skupnosti bi moral sam za sebe vedeti, da ima svoj materni jezik, svojo mamo, svojo preteklost. V tem jeze je zajokal, je povedal prvo »rejč«. To je potrebno ceniti in spoštovati. To moraš nositi v sebi. Ne da se ne v Ljubije, ne v Budimpešti ohranjati slovenstva, ohranjati identitete, to morate storiti sami.«
Marijana Sukič
Porabje, 25. julija 2002
3
Izšli sta publikaciji o manjšinskih in drugih temah
Panonski letopis 2002 (skoraj) brez Slovenije
Te dni smo lahko prelistali dve publikaciji, povezani z manjšinami v širšem evropskem prostoru, pretežno pa v Avstriji, na Madžarskem in v Sloveniji. Med stalnimi knjižnimi izdajami je od leta 1994 Panonski letopis, ki ga pripravlja Panonski inštitut v gradiščanskem Pinkovcu (Guttenbachu), medtem ko so zdaj v zborniku objavljeni referati s konference, ki je bila v Monoštru leta 2000 pod naslovom Narodnostne šole - dvojezično izobraževanje.
Panonski letopis 2002 nadaljuje z ustaljenim konceptom, ko je poudarek na aktualni tematiki, tokrat širitev Evropske unije, hkrati pa je v njem vrsta prispevkov o manjšinskih temah, pogledu na zgodovino, bogato so zastopane kultura, književnost in tudi šport, največ iz avstrijske Gradiščanske pa iz Madžarske in zlasti Hrvaške. Avstrijski predsednik dr. Thomas Klestil, ki je napisal prvega izmed uvodnikov, poudarja, da opravlja Panonski inštitut z izdajanjem publikacije pomembno poslanstvo; je neke vrste zgodovinski in zemljepisni most med državami, narodi in kulturami. Avtor je prepričan, da bo članstvo v Evropski uniji tudi bodoče članicam zagotovilo več blagostanja in vzpodbudilo gospodarski in družbeni razvoj. Med avtorji uvodnih razmišljanj sta tudi gradiščanski deželni glavar Hans Niessl in predsednik skupščine Železne županije Peter Mark6. Tudi v Panonskem letopisu 2002 ni zastopana Slovenija, kot jp bila vse od začetka izhajanja pa do smrti dr. Vaneka Šiftarja. V sodelovanju z dr. Robertom Hajszanom se je z avtorji iz Slovenije, predvsem iz severvzhodnega dela, uspešno dogovarjal dr. Vanek Šiftar, zdaj pa kaže,
da urednik ne more najti ustreznega naslednika. Ker Panonski letopis berejo v 'več državah, s tem Slovenija zgublja priložnost za promocijo dosežkov in stališč na različnih področjih, vključno z manjšinsko tematiko.
Z osnovnimi podatki so v zborniku predstavljene države, ki se pripravljajo na članstvo v Evropski uniji. Slovenije se nekoliko dotika le zapis Franje Ostoviča o tridržavnem narodnem parku Raab - Orseg - Goričko. Omeniti velja še vrsto fotografij, ki dopolnjujejo tekste, reprodukcije likovnih del dveh madžarskih slikarjev Csabe Totha in Bele Szilarda ter bogat književni del, ki je najprej z naslovom Panonska lirika izhajal samostojno, že nekaj let pa je sestavni del zbornika.
Z letnico 2002 je natisnjen tudi zbornik referatov s konference leta 2000 v Monoštru: Narodnostne šole
-	dvojezično izobraževanje. Objavljenih je 22 referatov, razdeljenih na tri tematska področja, in sicer: Položaj manjšin v Prekmurju, v Porabju in na Štajerskem (Avstrija); Primeri iz drugih regij in Perspektiva
-	računalniška podatkovna baza.
Za zaključek dva navedka: Gabor Ruda, urednik zbornika, v Sklepni besedi: »Najpomembnejše prizorišče razvoja, ohranitev maternega jezika je šola. V prekmurskem dvojezičnem izobraževanju, ki dopolnjuje 41. leto, pa je madžarski jezik vedno bolj v ozadnju, dvojezični model se bojuje z velikimi pomanjkljivostmi. V madžarskih šolah, ki poučujejo slovenščino, pa dejansko ne moremo govoriti o dvojezičnosti zaradi pomanjkljive kompetence standardne različice manjšins-
kega jezika. Štajerske Slovence posredno omeni (napaka, omenja jih enako kot koroške Slovence in gradiščanske Hrvate, op. eR.) 7. člen državne pogodbe iz leta 1955. Priznanje statusa ljudske skupine pa še čaka na uresničitev. Poučevanje slovenščine pa v veliki meri otežujejo tudi neugodni predpisi: sloven-ščinaje izbirni predmet, ki ga izvajajo v popoldanskem času, ki za učence ni ugoden.«
Predsednik skupščine Železne župeje Peter Marko pa je v pozdravnem nagovoru tudi povedal: »Tu, v Monoštru, je potrebno še posebej poudariti, da je zgodovina Slovencev na Madžarskem skupna z zgodovino madžarske države. Slovenci v Železni županiji so na sedanjem poselitvenem območju avtohtona narodna manjšina. Naselitev njihovih prednikov sega v Čase pred ustanovitvijo madžarske države.«
eR
Slovenci ali „Krobotke’
Pismo, stero te Zdaj šteli, je nam napisala pa po-slala edna slovenska ženska, stera žive v vogrskoj vasnici. Prosila je, naj njeno menje ne podpišemo, ka nešče, ka bi jo ništerni grdo gledali, če sami sebe spoznajo.
Tau Še je Zgodilo V našoj maloj fali v vogrskoj vesi, gde nas samo par Slovencov geste. Mi trno veijemo Boga pa Odimo k meši. Istina, cerkve nemamo, liki na mejsec gnauk znamo mešo v staroj šauli, ka mlajši v drugo ves ojdijo v šaulo. Tü všaulije narejeni en mali oltar, tü držijo nam mešo naš madžarski dühovnik. Oni z druge vesi odijo k nam mešo slüžit. Tau, ka vam Zdaj pišem, še je Zgodilo eške pred vüz-mom. Gda smo vöprišli od meše, nam dühovnik pravijo, naj si ženske greje vküppoberemo, ka se na vüzenek trbej spovedati. Ge sam na tisto tak prajla, ka bi baukše bilau, če bi nam nej trbelo šaušnjati greje, liki bi vsi zamajpravli, ka smo grejšnike pa bi sé nam greji odpistili. Na tau so mi dühovnik pravli, ka sam ge prej nej Vogrinka. Pravla sam njim, kaje
10 let Slovenskega kulturnega društva Lipa v Munchnu
Po razpadu Slovenskega kulturnega društva Triglav okrog 1. 1990 je v Munchnu nastala praznina na področju slovenske kulture in dejavnosti. Pred desetimi leti so se nekateri aktivni Slovenci v Munchnu odločili, da v okolju, ki je zaradi različnih vzrokov postalo njihov drugi dom, poživijo slovenstvo na tem območju. Tako so leta 1992 ustanoviti Slovensko kulturno društvo Lipa, ki je postalo simbol slovenstva. Danes se že lahko pohvalijo z vidne dosežki, kar pomeni, da je bila takratna odločitev pravilna. Glavna naloga društva je, ohreti slovensko besedo, kulturno dediščino in jo prenesti na mlajšo generacijo. Na ustanovnem zboru se je zbralo 34 pobudnikov. Število članov se je iz dneva v dan povečevalo in danes šteje društvo okrog 350 članov. Kme po ustanovitvi društva Lipa so se začela prizadevanja za orgezirano kulturno delovanje. Leta 1999 se je zbralo 18 članov in so ustanoviti folklorno skupmo. Folklorna skupina si je že na začetku svojega delovanja zastavila cilj, da privabi v svoje vrste čimveč plesalcev in da goji kvaliteten repertoar.
Slovenskemu kulturnem društvu Lipa čestitamo ob 10. jubileju in mu žeMo uspehe v prihodnjem. Slovenci na Madžarskem vemo, da njihovo delo veliko prispeva k promociji Slovenije pred vstopom v EU.
J.H.
moj materni gezik slovenski. Te so mi pa pravli, ka sam ge prej »Krobot«. Drüge slovenske ženske so tau tö čüle. Nasje trno žmetno stalo (prizadelo), ka nas dühovnik dojgleda, ka sé špota z nas, samo zato, ka vejmo eno drugo rejč. Zatoga volo zato nemo dojtagili naš materni gezik, Vej pa tak gestejo takši zavole, ka zatagijo svoj materni gezik.
Gda so lani lüstvo vküppir šali, so bili, steri so nej pokisili nutpovedati, ka so Slovencipa so nutspisli, ka so Vaugri. Depa vama« taši, steri z menov vret ne znajo dobro Vogrski gučati. Tau naj človek nigdar ne pozabi, Sto smo mi gé, Odkec smo Prišli.
Ge sam Vesela, ka sam Slovenka. Trno rada poslüšam slovenski radio z Győ-ra. Mi Radio Monošter ne moremo poslüšati, ka je vaš »kokaut« daleč od nas pa sé ne čüje es.
V nedelo sam poslüšala in-tenju s Svetec Margitom. Ona je z Gorenjoga Senika pa Že dugo na Tonndsligeti Žive, dapa eške itak lepu guči slovenski. Najbole me je zgrabilo, gda se je spominali} na pokojnoga gospoda Kühara paje pravla, ka so Zdaj duhovniki več tö nej takši, kak so inda svejta bili. Oni tö majo falinge zavolé. Samo si zmislite, kak so naš Vogrski dühovnik nas zbantüvali. Istina, ka doste vesi majo, velko faro pa dosti dela. Kak bi pa te mi bili dobri kršča-nge, če so naši voditeli tö nej takši, kak bi mogli biti.
Tau je dolspisala Slovenka, stera je v drugi očaj »krobot«. De pa mi zatok, kakoli sé špotajo, tadale Slovenci ostanemo, dočas, ka de naše srce klepalo.
Porabje, 25. julija 2002
4
Kučan na turneji po jugovzhodni Evropi
Predsednik Milan Kučan se jev spremstvu močne gospodarske 'delegacije in zunanjega ministra Dimitrija Rupla mudil na petdnevni turneji po Romuniji, Moldaviji in Ukrajini, ki je bila osredotočena na poglobitev gospodarskih stikov. Predvsem v Romuniji sta bila v pogovorih z najvišjimi državnimi predstavniki ob dvostranskih temah v središču tudi širitev EU in NATO. V vseh državah so pripravili tudi poslovne konference. V Bukarešti sta Kučan in romunski kolega Ion Iliescu izrazila pričakovanje, da bosta obe državi na novembrskem vrhu zveze NATO v Pragi dobili povabilo. Kučan in moldavski predsednik Vladimir Vo-ronin sta potrdila dogovor, da bo Slovenija pomagala Moldaviji na poti v EU s svojimi izkušnjami, in se dogovorila za stalne posvete med ministrstvi. V Kijevu pa sta Kučan in ukrajinski predsednik Leonid Kučma obisk označila kot potrditev dobrih odnosov med državama in kot priložnost za dogovore o prihodnjih projektih.
Slovenija ratificirala nasledstveni sporazum
Državni zbor je ratificiral sporazum 6 nasledstvu. Okvirni sporazum o nasledstvu so zunanji ministri petih držav naslednic nekdanje SFRJ na Dunaju podpisati 29- junija lani. Leto dni po podpisu so sporazum že ratificirale Makedonija, BiH in ZRJ, na Hrvaškem pa še ni prišel v parlamentarno obravnavo. Poleg preambule, ki obravnava politična vprašanja - med drugim ugotavlja, da so vse države podpisnice enakopravne naslednice nekdanje SFRJ - nasledstveni sporazum vključuje več aneksov. Ti govorijo o razdelitvi premičnega in nepremičnega pre-moženja nekdanje SFRJ, lastnine nekdanje skupne države zunaj njenega nekdanjega ozemlja (diplomatska predstavništva), o finančnih vprašanjih (delitev deviznih rezerv in tujih dolgov), arhivih, pokojninah, zasebni lastnini in pridobljenih pravicah ter nekaterih drugih pravicah (blagovne znamke...). V skladu z okvirnim nasledstvenim sporazumom bo Slovenija dobila 16 odstotkov finančnega premoženja. Sporazum med tem ne rešuje vprašanja prevzema garancij za stare devizne hranilne vloge občanov, saj pogajalci na Dunaju niso uspeti dovolj zbližati stališč.
preteklost in sedanjost si segata v roko"
Že deveto leto se dela prava žetva po indašnjom na Fe-rencovi kmetiji v Krašči, v občini Cankova. Ferencova kmetija se je napunila z gledalci, kak njiva z vlatmi. Ka vse vleče telko lidi, kak si je tau velko brigo, delo leko na vse vzela Ferencova držina, leko zvejmo od samoga gazdana TonetaKousa.
»Istina, tau je velko delo. Mi ne bi mogli sami tö napravili brez naši padašov, sau-sadov, znancov. Eno je
istina, ka moramo mi vse nositi v glavi, moraš meti pregled nad vsem. Samo te si brige raztalane pa te tau leko tak fajn vöspadne. Ka je telko lüdi, je pa zatau gelte, ka je Zanimivo, kak je včasin bilau. Te moderen tempo življenja je vse tisto zbriso, ka je včasin bilau. Vse pokažemo, kak je Včasik bilau, zatau, ka se tü skriva ena lepota, eden Spomin na tista mlada lejta nam Starejšim. Te drüge prilike nej bilau, ka bi vküp Prišli, kak geseni lüpanje kukarce, v zi-mi lüpanje semena. Ah naj-lepši je pa biu te žetvenski cajt. Smo mlatili pa želi, ka se je bogše gelo, ka smo vküper Prišli sausadge pa z vesi. Tau je nostalgija, ka smo te za te par vör pa za eno petdeset lejt ali več mlajši. Za mlade je pa tö potrejbno, ka vidijo, kak se je Včasik tež-ko-težko prišlo do krüja. Kelko je trbelo švica, kelko je trbelo žülov, gorspauka-
nena rokaj meti, ka si prišo do krüja. Tak do uni tü leko malo bola ceniu te krüj. Gnes ideš v pekarno ali v bauto pa ga küpiš, ka pejnaz nej več problem. Tak ga leko ta ličiš v smetjak ali vseposedik pistiš nakli. Mi starejši, če ga najdemo, ga gor po-beremo pa ga lepau odloži-mo nikam, ka ga stvar pogej. Pri tej mladi trbej tau iskrico vužgati, ka tü majo v sebi tisto kak mi, vejdar nej njim je dano bilau, ka bi spoznali
le naklali pa so s starim traktorom pripelali vcuj k mašini, potistim pa mlatiti. Vmes je pa biu kulturni program, tü so Vaše ljudske pevke iz Monoštra lepau popejvale. Pa je ena skupina bila, en skeč so izvajali v povezavi s tisto rajnov ali pa mftvov Jugoslavijo^ ka jAe prišo minister z Beograda. Zenim se pa na njivi tü prikazuje žetev s tisto kosilnicov, ka snope veže. Zdaj de se kaza-lo, kak se šaupe delajo. Tau je tista prečesena slama za streje slamnate pa za plete-nje krabül pa ptt. Mlatili mo s capami, zatau mamo napravleno pod, ka do tak cepe na ritem djale. Te SO tam izdelki iz slame, krmil-nice, Vsefale okraski. Zatok naša prireditev tak obiska-na ge, ka kažemo vse, ka je ta slama ali žetev našim prednikom davala.”
• Kak ste leko tau doseglo kaje ta prireditev na telki popularna, ka telko obis-kovalcov vleče es?
»Zdaj računajte, ka je na Cankovi gnes ferma. Tak, ka
iz Ljubljane, s Kranja, ka so Prišli gledat tau, že več lejt odijo.”
•	• Te dojde telko povedati, ka se na Ferencovi kmetiji nika dogajapaje lüstvo že tü? ’
„Skaus tej prireditev smo znani gratali. Naš slogan je, pri našoj kuči si preteklost pa sedanjost podavlata roke, v roke si segata. Tau|p Zdaj preteklost, ka küjemo domačo hrano pa doma delamo šunko, sir, tak kak včasin smo delati pa tö davlamo našim gostom. Sedanjost pa prihodnost je pa, ka mamo tenis igrišče, ka mamo mesto za igre z žogov, ka mamo internet. Vsaki den pride kašo naročilo, včera smo gti iz Izraela dobili dvej navčiti za dopust, te s Holandije, z Nemčije. Tau je tö, gda se modernost povezuje s preteklost Pa še okoli kuče mamo slamnatne streje pa strejice. Mi smo prvi v Sloveniji napravili šaulo za polejvanje slamnatni strej. Ge sam državi razlago, ka tau trbej, ka so zadnji se-demdeset-osemdeset lejtni-ki štja živi, šteri več na streje ne morejo, leko pa mladim, šteri nemajo dela pa malim kmetom pokažejo tau delo. Tau nam je uspelo. Sedem lüdi se je zašaulalo v dvajsti mejsecaj pri naši kuči. Ge sam biu odgovoren za te program pa tau rosag plačo. Še pravi, ka ne pistimo pozabiti, ka se tau ohrani za rodöve, šteri prideu sledi. Zatau mam v srci, ka sam v tau raso pa živo, ka tö ohranjamo
•	Zakoj ste si vözbrodili, ka te s takšnimiprireditva-mi ohranjali paversko delo?
„ Zatau, ka smo mi turistična kmetija. Mamo turizem, ka sprejmemo goste, ka njim davlamo domačo hrano, ka prideu k nam na dopuste. Turizem je nej samo hrana, piti pa postela, turizem je šurši pöjem. Turizem je tü kultura, etnologija, šport, rekreacija, doživetja..Mi pavri, ka drügo naj napravimo, ka leko nika našoga da-
kakša je pot do krüja. V tom je vrejdnost te prireditev, ka so tau naturšč-niki, tau nej igrano, kak drama na odti, tau se dogaja v naravi na kmetiji.”
• Ka vse se je gnes dogajalo na vaši kme-tiji?
„Prva.je biu pozdrav vodja te prireditve, potistim predstavitev tisti so-delujočih, poi-mensko po domačom, šteri so v tau žetvi pa mlatitvi vklüčeni. Te so pa šli vsi vküper, tak petnaj-set-osemnajset lüdi na njivo pa so te uni začnili žeti1 s kosauv, vezati snopke, križe Mati. Te so ene kravdje kau-
je z naše občine, z naše vesi gnes malo lüdi tü. Tau so lidge s cejloga Prekmurja pa od Maribora do Ljubljane. V našom panzioni mamo 35 postel pa je vse puno s gosti
Porabje, 25. julija 2002
5
mo, kak tau, ka je včasin na kmetijaj bilau. In tö se je Zdaj pokazalo, kak idealna rešitev, ka smo meli srečno rokau, ka lidge so radoved-ni. S tem bogatimo, opleme-nitimo tö našo ponudbo. Tu-rist, človik šteri pride, mora nika tü doživljati pauleg toga, ka je tau za nas potrejbno, za našo preteklost. Na drügi način povedano, tau so naše korenjé, tau moramo uživljati, ka te drejvo raste.”
• Na leto tau eno prireditev mate ali ške drüge tü?
»Mamo štja za Martinovo nika, te silvestrovanje tak po domačom, eno kukarčno prireditev. Te moramo dja-boke brati, te grozdje, krum-pičke se kopajo pa ne fol-gamo (zandolejo«)).”
• Leko nam voovadite, na kašno velko prireditev še 'pripravlate naslednjo leto?
»Malo bola navekša de ta mlatitev 13. julija, ka de 10 jubilejna. Eden den prlej de pa „1000 zlati zrn”. Tau pa ge setev pa žetev. Geseni,
oktobra mo sejali, nej na njivi, liki tü edno gredo napravimo v obliki djaboka, zatau, ka kmečki turizmi majo za simbol djaboko. V obliki djaboke de pšenica poseje-na in tista de kleti 12. julija, v soboto že ta. Pride najmenje deset turistični drüštev s cejle Slovenije, ka do te pomagali že ti.”
• Kak zandolejte telko dela, Vejpa zvöjn restavracije, penziona mate ške velko-velko kmetija?
„Pri nas v Sloveniji smo ostali kmetje še s svojimi mladimi. Mi mamo nasleds-tvo. Notri za šankom je gla-ven en zet, v küjnji je (h)či glavna küjarca, moj a žena vse napravi, drüga hči pomaga, drügi zet je v drügom glaven. Vidite, mi mamo svoje nasledstvo, tak, kak je tau Včasik bilau. Tak j e dosta ležej napravili. Ta tradicija kmetstva se v Sloveniji nadaljuje.”
Klara Fodor
Letos je organiziralo slovensko drüštvo s samouprave v Somboteli prauško na Bled, v cerkev svetoga Martina. V soboto, 6. julija, v šestoj smo vkraj šli iz Sombotela. Na avto-cesti smo se stavili pri Tepa-njah, gde smo kauštali krem-no rezino (krémes). V Ljubljani smo edno veuko bauto eške oprejto najšli, ka smo si leko
skor zgübo, smo mogli z busom nazaj po njaga titi. V Kranji smo rauže nesli na grob slovenskoga pesnika Franceta Prešerna. Pri grobi smo reciti-rali tisto kitico Zdravljice, štera je himna Slovenije. Na Bled smo prišli v štrtoj vöri. Brž smo se vöspakivali v Hoteli Krim in smo ništerni eške s slejdnji ču-nom prejk prišli na otok. V
küpili dinsko melo pa tikevni ob. Na letališči Brnik smo meli srečo, ka sta se ranč dva fligara (letali) v luft zdignila. Francek je nej najger biu na fligare, raj je v senci pivo piu. Tak se je pa
cerkvi smo trikrat potegnili zvon, ka se prej té nam tri žele spunijo.
„Zvonček Želja” so naredli 1534. leta v Padovi. Lidgé pa poznajo edno pripovejst o
tom zvoni. Tistoga ipa je na Blejskomgradi živejla mlada, žalostna dovica. Moža so gi bujti razbojniki in njegovo mrtvo tejlo v jezero ličili. Dovica je vküppobrala srebro in zlat, ka je mejla, pa je dala narediti zvonček za kapejlo, štera stogi na otoki (sziget). Zvon do kapejle nej prišo, ka je najezeri biu veuki viher, pa seje čun z zvonom pa lidami vred potopo. Lidgé na Bledi pravijo, ka Včasik vnoči sé eške gnes čüje glas toga zvona iz globočin jezera. Dovica je vse odala, ka je mejla, pa je penaze dala za nauvo cerkev na otoki, una pa odišla v sa-
ta v neogotskom stili. Pri meši je gorštejla štenjé v Slovenskoj knjižnoj rejči Ančika Braun-štem. Po meši smo tázospejvali naše porabske romarske pesmi: Češčena si Marija in Lejpa si rauža Marija. Gospaud župnik dr. Ambrožič so nam povedali, ka geseni pridejo romarji z Ble-da v Somboteu, v rojstni kraj svetoga Martina. Tak mo pá meli slovensko mešo Sombotelski Slovenci.
Po meši smo se odpelali v Bo-hinj, tam smo prejkvseli na gondolsko žičnico, štera nas je odpelala 1540 mejtarov visko. Od tistec smo vidli prave planine, nad njimi Triglav, naj-
mostan vRim. Tam je živejla do smrti. Gda je mrla, je Sveti oče blagoslovil eden nauvi zvon pa ga je poslo v cerkev, štera stogi na otoki vjezeri na Bledi. Ce stoj s tem zvonom zvoni in si nika želi, ma „gospa z jezera ” spuni željo. ”
V nedelo, 7. julija, v desetoj vöri, smo šli k meši v cerkev svetoga Martina, štero so zozidati pod gradom 1904. in 1905. le-
vekšo plamino v Sloveniji (2864 m). Zadvečarka na Bledi smo pogledali program, šteroga so organizirali za svetovne srečanje Slovencov.
Za pomauč pri ceringi za autobus se lepau zavalimo Javno-mi skladi za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. Hotel z večerjo pa zajtrkom je vsikši sam plačo.
Marija Kozar
Porabje, 25. julija 2002
Srečanje z
zamejskimi Madžari
17. julija je v Budimpešti zasedalo t. i. Stalno madžarsko zasedanje, katerega se udeležujejo zastopniki zamejskih madžarskih strank in organizacij, predstavniki madžarskih parlamentarnih strank ter vladnih struktur. Po majskih parlamentarnih volitvah je bilo to prvo tovrstno srečanje. Premier Peter Medgyessy je poudaril, da odnosi z zamejskimi Madžari ne smejo biti odvisni od strankarskih interesov. Odločitve v zvezi z zamejskimi Madžari se lahko sprejemajo le po usklajevanju z legitimnimi predstavniki zamejskih Madžarov in le takrat, če se z odločitvami tudi oni strinjajo. Nova vlada žeti glavni del podpore zamejskim Madžarom zagotoviti v rednem proračunu, je povedal zunanji minister Laszlo Kovacs.
Peter Medgyessy je na zasedanju predlagal, naj se v Budimpešti ustanovi t. i. Dom madžarskega naroda. V zvezi z Zakonom o statusu zamejskih Madžarov je poudaril, da se pri maksimalnem izvajanju zakona mora paziti na to, da bi druge minimalno provocirati.
Srečanje z novim
veleposlanikom
Novi veleposlanik R Slovenije v Budimpešti Andrej Gerenčer je 19- julija obiskal Monošter in Porabje. Obisk je začel na Generalnem konzulatu, na Zvezi Slovencev se je pogovarjal s predstavniki zveze, časopisa Porabje in Radia Monošter. Obiskal je tudi župana mesta Monošter, z njim je kot župan Murske Sobote dolga leta sodeloval. Popoldne se je ustavil na Gornjem Seniku, kjer ga je pričakal župan in predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš.
Slovenski dan na Dolnjem Seniku
Slovenska samouprava na Dolnjem Seniku prireja 27. julija slovenski dan. Dopoldne je namenjeno kulturi, program se bo začel po maši (11.15) v kulturnem domu. Ob 14. uri se začne nogometna tekma Dolnji Senik-Čepinci, po kateri bodo vaške igre.
6
Gda se je žmetno odlaučiti
Pismo iz Sobote
Komi je lepše pa boukše kak pa tebi?
-	Komi je lepše pa boukše kak pa tebi? - me je vdaro po plečaj moj stari dober pajdaš.
Nika sam njemi nej pravo nazaj. Vej pa, ka bi njemi naj sploj povedo? Dobro, leko bi njemi vöovado, ka mi je nej glij najlepše. Leko bi njemi raztomačo, kak sam nej najboukše, dapa Zakoj? Zakoj bi njemi vse tou mogo sploj prajti? Vej bi mi pa nikak nej vörvo.
-	Tebije rejsan najlepše pa najboukše na tom svejti!-me je ške gnauk vdaro po plečaj, ka mi je vse lagvo gratalo.
Nika je nej pomagati). Mujs sam ga mogo pelati na pijačo. Tam v krčmej sam njemi začo pripovejdati, kak sploj nema istino. Lepo pomalek sam njemi vöovado, kak žena ponüca preveč pejnez. Kumaj že ladam zadosta slüžili. Naraučo sam novo rundo pijače in se njemi toužo, ka mlajši rastejo kak vrba in me vsikši den menje bougajo in vsikši den več škejo odmene. Pri tretjoj rundišpricerovjebilanaredimojatašča Regina, trno čedna ženska. Nejsam njemi od nje ške ranč vse povedo, že je doubo vcejlak skuznate oči. Dapa nej sam se doj Stavo! Med štrtim pa sedmim špricerom sam njemi vse povedo od njeni müj. Povedo sam njemi, kak je zavolo nje mogla cejla držina kile doj davati, kak smo za njou küpüvali auto, kak je bila zalübleni kak se je prijala poíitike, kak so vsi dobri, samo ge nej, kak ne smem v svojom rami na glas gučati in vse tak tadale. Gda je vse tou čüo, je že djouko kak kakši mlajši in kcuj mlato z glavou po šanki. Tak sam ga geno, ka mi je od moje slüžbe ranč nej trbelo gučati. Pa ške boukše je bilou, ka sam njemi o tom nika nej pravo. Leko bi njemi srcé počiio od vsega lagvoga.
Na, po trinajstom špriceri je té moj pajdaš ti nikak k sebi prišo. Zbriso si je skuze, spiu špricer in me vdaro po plečaj. -Komi je lepše pa boukše, kak pa tebi?- mi je nažmigno. -Komije lepšepa boukše, ka pa tebi, ka vse tou vejš, kakje Žitek leko naj-najlepši. Če človek Vej, kak njemi je bole lagvo kak pa dobro pa lepou, te je tomi človeki rejsan najboukše pa najlepše na tom svejti, - me je ške idnouk vdaro po plečaj in odišo iz krčme.
Malo za njim sam odišo ge tö. Doma so me na dveraj čakati moji mlajši. Včasi so mi sprazniti bukso do kraja. Ednomi je trbelo za kolo, drugomi za novi biciktin, tretjomi pa ka ge vejm, Zakoj. Obed je biu takši, ka se mi je ranč nej v zobe zgrabo. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je ležala in gledala televizijo. Ranč me je nej poglednila. Samo tak kre kraja je spistila za meuv:
-	Komije lepše pa boukše na tom svejti kak pa tebi?
Nika sam nej pravo. Šeu sam nazaj v kčmo. Moj najlübši kölnar mi je natočo špricer. Pravo sam njemi, ka njemi plačam na drugi den. Nikše nevole je nej delo po tistom, gda sam ji spiu ške štiri. Po tistom slejdnjom se mi je tak nika vidlo, ka mi je rejsan dobro pa lepou na tom svejti.
Miki
V Porabji, po naši vasnicaj, skurok vsepovsedik delajo kakše skupine, društva. Vsakša skupina, društvo ma svoje cilje, programe, stere se dam morajo držati. Samo ka je človeško živlenje nej tak leko, kak bi si človek mislo. Dostavse se ma s človekom, z držinov zgoditi. Zvünredno leko pride kakšo delo, beteg, no pa te, ka je v našom živlenji najbole
strašno, smrt tü. Človek pa tau vse mora vöprestati.
Že dvej leti je tomi, ka so v Števanovci ustanoviti gledališko skupino. Od tistoga mau delajo, redno majo vaje pa nastope. Člani skupine pa med tejm živejo svojo privatne živlenje tü. Delajo, opravlajo družinske dužno-sti. Pa takši človek, steri si glavau na tau da, ka de se držo k kakšoj skupini, buma se za tau tü vzema, ka dup-lanske dužnosti ma v svoji „držinaj”. Zdaj vam nut pokažem dvej takše ženske, stere delajo v gledališki skupini pa nej dugo so za toga volo doživele nika sploj žmetnoga.
Irena Svetec-Krujcar je 59 lejt stara. Včena je na vse žmetnoče, Vej je pa v takšoj držini gor rasla, gde je 10 mlajšov bilau. Tri odrasle srne ma, žau, mauž ji je letos majuša mrau.
• Irena, toga reda si nej tebe dneve, mejsece mejla.
V tvojom živlenji ka znamenüje držina?
»Kak sva že gučale, v velkoj držini sam gor rasla, vejm, ka znamenüje človeki držina. Človek cejli Žitek aldüje za držino. Ge sploj rada mam družbo tö, gda sam mogla, sam delala v kakši drüštvaj, skupinaj. Pet lejt sam popejvam v števanov-skoj pevskoj skupini. Te mi je mauž betežen grato, sam
mogla tam njati zbor. Pred-lani • gda je mužej že baukše bilau - so me zvali v gledališko skupino. Dončec Berta mi je v cirkvi prajla, ka naj notra stanem v skupino. Ona je strašno navdušena bila za tau skupino. Mauž me je tü pošilo, ka naj dem, če mam volau. Etak sam pa stanila v skupino pa sam sploj rada tüj. Letos me je pa velka nevola zaojdla. Nepri-čakovano mi je mauž mrau. Gda je on mrtev ležo, bi naša skupina na Porabski dnevaj v Varaši v gledališči mogla igrati. Pa za par dni pa v Budimpešti smo meti pozvanje, ka so »baugi vala« doj popinili. Dnevi so leteli, mo-jo velko žalost sam ešče nej mogla pozabiti, gda je skupina, 22. pa 23- juniuša, mogla nastopati. Velka dilema je bila tau zame. Edno sam pa gvüšno vedla. Če bi mi mauž živ bio, v etakšoj situa-ciji bi mi tak pravo: »Idi, ne njaj v nevauli tvoje!” Pa sam
üšla. Tak čütim, s tejm sam nikoga nej zbantüvala. Ka pa ge nosim znautra v srcej, tau je mojo, za tau ge Sama vejm. Pa tau tü, ka je ranč ta skupina tau, stera mi je na pomauč v moji težavaj. Če mo mejla zdravje pa de skupina delala, ge bi rada delala z njimi ešče več lejt.«
Zdaj pa spoznajte edno drugo žensko, stera je ranč etak-šo krizo doživela toga ipa. Tau je Aniko Kovač-Co-sar. Je 50 lejt stara, ma v Števanovci svojo držino, odraslo deco - sina pa čer -maužji je pa školnika on vodi v Števanovci drüštvo za lepšo ves. Z možaum vred delata v gledališkoj skupini, mauž je režiser skupine.
• Aniko, v vašoj držini je tak, ka največkrat tak morate „kradniti cajt” za svoje delo, za svojo držino. Nej dugo se je v držini lagvo Zgodilo. Tvoj Oča so mrli.
»Nej bi rada na dugo gučala, depa malo mo tanazaj üšla v cajti. Mojo živlenje je z mojim! starišami vred nej leko bilau. Dva mejseca staro dejte sam bila, gda so nas tavö odpelati. Pa te, gda sam že 4 lejta stara bila, sam vsigdar čüla od starišov, ka mo prej šli domau. Samo ka sam ge nej znala, gde je pa te té daum. Pa te smo rejsan gnauk samo prišli domau, tüj sam gor rasla. Mati mi je pred lejtami mrla, leko povejmo, ešče mlada. Oča so z nami živeti. 4 lejta so fejst betežni biti. Tau mi je pa itak sploj žmetno spadnilo, ka so tak ta mrli. Kak sva že gučala, v našoj držini je vsigdar vse živo, moj mauž dostavse kaj dela, organizira. Etak sva se pridrüžila gledališkoj skupini tü. Nej je leko bilau. Oča so nej steli, da bi ge ojdla na probe pa na nastope. Večkrat sam naskrivoma mogla vujdti. Pa te je prišla očina smrt, sploj britki, žmetni dnevi so bili. Očo smo v torek pokopali, gledatiška skupina je pana tisto soboto
pa nedelo že nastopa mejla. Nej je leko bilau se odlaučiti, ka naj napravim. Živlenje je že takšo. Kak je pa Irena pred menov že prajla, tak čütim, ka sam skupini tau dužnabilastoriti.«
Gnesden samo tau vidimo, ka se lüdje nikak „nut zapelo”, več negajo lejpi večeri, več se ne vejmo tak radüvali kak gnauksvejta. Naj bi
pa zatok nika nazaj sprajti od stari časov, če rejsan nej ranč tak kakjébilau, so sploj potrejbni takši lüdje, steri aldüjejo za kaj takšega. Al-düjejo cajt, če trbej pejnaze, živce, požrejo kritiko, ka udji najležejše je kritizerati. Gvüšna sam pa, ka te lüdi več lüdi poštüje pa njim je hvaležno kak pa nej.
I. Barber
Porabje, 25. julija 2002
7
Pripovejsti iz
Črnoga lauga
V	vasnicaj kouli Črnoga lauga so lidge trno radi nabirali grbanje. Geli so je pečene, skobacane in v pretepenoj župi tö. Če sta bila leto pa djesen rejsán zdraviva za grbanje, je po posüšeni grbanjaj dišalo kouli vsakšoga rama. Dapa prišo je takši lagvi cajt, ka je človek eden grbanj najšo na tri kilomejter. Lidam so se grbanji trno lüštali, pa so ji nej meli niti za prideniti. Tak so se najšli trge možakarge, steri so Prišli v Črni laug. Prišli so ranč ta, kama človek stoupi samo po nesreče Prišli so ranč ta, gde živejo samo čalejrge in čaralice. Prišli so ranč ta, gde je zavolo čalerije bilou zadosta vode in gde je vsigdar bilou zavole toplo. Prišli so ranč ta, gde je bilou telko grbanjov, ka bi je leko žeu s kosou.
-	Ka si nouri! Vej je pa tou nej mogouče! - se je prijo za glavau prvi možakar.
-	Ka si čistak zmejšam, kakši velki grbanji? Kak kakše drzence!-)e nej mogo vörvati drugi.
-	Če nej bi vido, bi si brodo, ka sam vcejlak oumani, - so tretjomi skur spadnile oči vö iz glave.
V	deseti minutaj so meli pune košare najvekši in najbole zdravi grbanjov. Po tistom so si slekli srajce iti ji napunili z grbanji. Gda so ji več nej meli kama klasti, so se zgučali, ka drugi den pridejo z najvekšim! košari, pa če de trbelo, nut v laug potegnejo ške koule, ka do leko več grbanjov domou vlekli.
Mogouče bi rejsan tak bilou, če bi tej grbanji nej bili iz Črnoga lauga. Vej so ji pa nabrali ranč tam, gde živejo čalejrge in čaralice. Tak so možakari vidli samo grbanje, nej pa nji, stere leko človek vidi samo te, če njemi majstri čelerije tou dopistijo. In zato, ka so ji nej vidli, so nej mogli vedeti, ka bi bilou boukše, ka bi grbanje njali tam v Črnom laugi. Zato so si veselo spejvali ške malo po tistom, gda so Prišli na paut prouti doumi. Grbanji v košaraj in v srajcaj so bili vsikši meter bole žmetni. Edni čidale bole leki, drugi pa nikši čüdno živi.
-Kasinouri, kak so zmetni, kak kamni!- se je mantrau prvi možakar.
-	Kak bi pa biu nouri, čidale bole so leki, kak če bi noso slamo, - se je zglaso drugi.
-	Rejsan se mi vidi, kak če bi se mi zmejšalo! Vej pa so čidale bole živi tej grbanji. Taksesüčejo, kak kakše kače, -je kcuj djau svojo rejč ške tretji.
Prvi je več nej mogo nesti, in gda je košar in srajco talüčo, so se vösipali debeli kamni. Drugi je namesto grbanjov meu samo slamo. Ovomi tretjomi pa so se iz košare vösipale velke, čme kače.
Nej trbej trikrat pravili, kak so možakarge bežali prouti doumi. Že malo po tistom, gda njim je od straja cük vujšo v lače, so iz kač, kamnov in slame vözrasli čalejrge in čaralice. Tak so se smejali iz pocükani možakarov, ka njim je vsem po redi od smeja cük vujšo. Tak dugo so cükali od smeja, ka se je na tistom travniki narodila velka mlaka, stera nigdar ne posene.
Lidge so njoj dali ime Žunta mlaka. Vej se vej, Zakoj.
Milivoj Roš
Tau se je že sploj davnik zgaudilo v Andovcaj, ka sam dj a tau tü od ednoga staroga dejdeka čüjo.
Živela je edna baba, stero so tak zvali, ka Rejzika. Sploj djizdava pa bogaboječa je bila. Kauli sedemdeset lejt stara mogla biti pa Sama živela, zato ka ji je mauž že mladi tamrau. Prvin je lüstvo bola čas melo kak Zdaj, zato so pa več ojdli vküper tö. Eden drügoma so pomagali pa je etak delo tü bola šlau. Najbola so Vzimi vküper ojdli, zato ka te bilau največ cajta. Tašoga reda je lüstvo, naj čas bola taodide, pripovej dalo. Največkrat od čaralic, od vragauv pa od smrti. Rejzika vsigdar samo poslüšala, dapa nikdar nika nej prajla. Gnauk, gda so ranč kukarco lüpali, go je nekak pito: »Rejzika, s teov se je eške kaj tašo nej Zgodilo?«
»Nej, zato, ka Sto je dober katoličan pa bogaboječi, s tistim se tašo nika ne zgodi,« je prajla tak djizdavo.
»Vej dja dam tebi dobroga katoličana,« pravi ozark po-tima Franci, »vej’š ti trpetala kak šiba na vodej.«
Ozark na velke vrate pomalek vöüšo pa na trnaci vzejo edno kosau. Od Štufaka, zato ka so pri njij lüpali kukarco, pa eden velki črni kaput. Te čas je lüstvo že zgutau-vilo z lüpanjom pa so že začnili domau titi. Franci ozark na vrata nazaj v štjedjan staupi pa tak pravi: »Tau sam eške vam ranč nej tapravo, ka včara, prvin kak bi zaspo, sam vöpogledno na okno pa sam vido, ka se smrt tam še-ta pod oknom. Leko mislite, ka sam skur nej strajé daubo. Edno velko kosau nosi na plečaj pa tak se šeta po vesi. Nekakoga gvüšno išče, koga de s seuv nesla.«
Smrt
»Nauri kalavin,« pravi Rejzika pa si kaput nase zema. Franci Pištaka srajco ozark potegne. »Ka je? Nauri si, Zaka mi srajco vö iz lač vlačiš?«
»Poj malo znak, nika ti škem prajti.«
Gda so Štufak vidli, ka sta Franci pa Pištak pod luga-šom bondrivala, so že vedli, ka se nika napelavata. Rejzika je vsigdar Sama ojdla domau, s tejm vöpokazala, kaseonaneboji.
Gda Rejzika stapla domau, eške tenje leko vidi, zato ka mejsec sploj svaklau svejti. Gda proti brga začne sta-pati, gnauk samo nika Črno zagledne vrkar. Stane pa si misli: »Ka vrag? Djeleni odijo?«
Malo čaka pa stapla tadala. Gda malo skrajej pride, te vpamat vzeme, ka nika vku-mas stodji. »Ka tau? Samo, samo nej kosa? Jaj, Mati bo-ža v nebesaj, pomagaj! Ka naj Zdaj delam? Dem naj tadala domau ali naj se obr-nem nazaj,« si misli Rejzika, dapa nodje ji že trpečejo. Kak si etak zmišlava, gnauk samo ozark nika velko bejlo dé prauti nje. »Jaj, sveti andjaldje v nebesi,« kriči pa tak praši domau, kak če bi dvajsti lejt stara bila. Doma klüko skurok dolavtrgne. Brž z omare dolavzeme pos-večano vodau pa v iži vsakši kaut posveča. Ranč zgutauvi, gda nekak kloncka.
»Jaj, Baudji vala, ka nekak prišo,« pravi Rejzika pa dvera odpre, dapa tam nikoga nejga. Dvera brž zalapne.
Stolec brž k stanej postavi pa mali križac s cvekom vret vövtme s stene. »Jaj, Baug moj, Baug moj, pomagaj nam grejšnikom!« Kak vö-pogledne na okno, vidi, ka se smrt šeta tam z edno velko kosauv. »Jaj, ka naj Zdaj delam,« krči Rejzika. »Že vejm. Raužni vejnec moram eške v roke vzeti pa moliti moram, te me vejn ne odnese. Oča naš, ki si v nebesaj... jaj brž, kak je tadala, njegvoga vraga, Zdaj pa ne vejm. Jaj, Zdaj pa grejk delam...« Drügo ne more, notra v postelo skauči pa si glavau pod vankiš potisne, rit pa goradrži.
Te čas se Franci pa Pištak od smeja že na tla mlatita pa se tam kobacata. »Vejš ka, Franci, telko ji je že dojšlo,« pravi Pištak, gda malo sape dobi, »nej ka bi od straja mrla.« Gda notra na dvera staupila, Rejzika glavau eške itak pod vankišom ma. »Na, grejšni ste ali nej?« pita Franci tak po globkom glasi.
»Jaj, grejšna sam, grejšna, samo me ne odnesi!«
»Ne bojte se, tašo staro babo eške vragaum nej trbej,« pravi Franci pa se začne smejati. Rejzika te pomalek vöpotegne glavau pa vse blejda grata, da vidi, ka Franci pa Pištek stojita v sobi. »Na, Rejzika, kakšna bogoboječa katoličanka ste, ka eške Očenaš ne vejte taz-moliti?« ji pravi Franci.
Od tistoga mau se je več nikdar nej valila, kakšna dobra katoličanka je.
K. Holec
RADIO MONOŠTER
na
UKV (FM) 106,6 MHz
Porabje, 25. julija 2002
Srečanje na Bledu
Slovenska izseljenska matica je letos organizirala "Srečanje v moji deželi” na Bledu, in sicer 7. julija 2002. Na srečanje so prišli Slovenci s cejloga sveta. Zrankma v devetoj so igrali veuki goslarge, v desetoj vori pa so meti mešo v cerkvi na otoki. Ranč tisti den so bili na Bledi slovenski prauš-
karge iz Sombotela, šteri so pa v cerkvi svetoga Martina meti mešo. Zadvečarka so leko po-gledniti kulturni program, v šterom so nastopale skupine Slovencev iz tihinski rosagov to. Na plesi je igro ansambel Murski val iz Kanade.
Piknik pevskoga zbora
Gorenjesenički mešani pevski zbor Avgust Pavel je na začetki leta na kratki cajt prekino svojo delo, zapro je sezono. Že več lejt mamo šegau etakšoga reda se zbrati na Grbenščeki na piknike Stroške piknika si sami vküp damo pa te nej samo pevci, liki njigvi bližnji - najbola deca - se vküper radü jemo. Letos je piknik 14. julija bio. Na piknik sta na našo pozvanje prišla Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, pa Eva La-zar, predsednica slovenske samouprave Gorenjoga Senika. Z nami je bio Ciril Kozar, naš pomočnik, orgonist tü. Ne moremo pa povedati, ka smo cejlak brez dela biti. Na pikniki smo si zgučali, ka nas čaka snemanje CD-ja. Etak smo pa z zborovod-kinjov Marijo Trifus ugotovili, da letos sploj kratek baude naš počinek, zatok ka de se CD že Septembra snemo.
Besedilo in stike: I. Barber
Informacije za porabske Slovence
Slovenska zvezaporabskim Slovencom v cejlomrosagi nika dobro leko včini s tejm, ka je dobila od Civilne zaščite v Sloveniji 2 prikaulici (lakokocsi). Etak 2 x 4 lidi ma nagnauk mesto. Tisti, steri bi se radi vospočinili med bregauvi v lejpom mirnom kraji, si tau zdaj leko privauščite. Ime toga kempa je Hotel in Čamp Špik, steri stoji v Gozdi
Martuljek, pauleg vesi Zgornje Rute pri Kranjski Gori. Nej daleč od tec je ena najlepša pokrajina Slovenije. Za plavanje, kaupanje je v kempi en bazen (medence) za odrasle pa dva za mlajše, zvojn toga ške Bled pa Bohinj. Gozd Martuljek je od Porabja kaulek 300 kilometrov daleč, prejk Avstrije je malo skrajej.
Prednost majo porabski Slovenci! Za porabske Slovence na Madžarskem ena prikolica na en den košta 3000 forintov. Za vse druge lidi pa košta 5000 forintov. Kemp je oprejt cejlo letb. Prikaulice leko rezervirate pri predsedniki Jožiji Hirnoki na Slovenskoj zvezi, telefonska numera je (94/552-595). Želimo vam lejpa doživetja, dobro počivanje v taujoj čiidovitoj krajini.
Klara Fodor
NIKA ZA SMEJ...
Astma
Miri je že nistarne mejsece zaročena z Hugonom. Etognauk je pa Micina padaškinja čüla, ka sta se Mici pa Hugo prej svadila pa sta več nej zaroče-niva. Padaškinja Lujza se je etognauk srečala z Mickov pa go etak pita: »Zakoj si pa Hugo-na tanjala?« Micka pa: »Vejš, Lujza, tau je tak bilau, ka je moj Hugo napona tak fejst zame bijo, ka si je Včasik tak fejst zdi-havo, ka sam mislila Zdaj pa Zdaj de fertik od veselja.« »Nopate?«
»Te sam gor prišla, ka si je nej za mene volo zdihávo, liki strašno velko astmo ma.«
Naja
Marinka je žemm mlada, ranč tak nej kak njeni mauž Šanji. Eden večer, gda si doj ležeta, je Marinki vse kaj napamet prišlo, pa etak pravi svojomi Ša-njini: »Šanji! Nejsam zadovolna s teov. Pred nistarnimi lej-tami si etakšoga reda vsigdar
tak romantičen bio. Küšüvo si me pa si mi vüje grizo.«
Šanji pa Zdaj etak pravi: »Malo Čakaj, Marinka. Vejš,'tavö morem leteli v kopalnico pa si morem zobe nut prinesti.«
I.B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1^|^|
Bi™—
tel.: 94/380-767 e-ntail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
.Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in  manjšine na Madžarskem.