IDXJüO'VlSrO ŽlVLOTEUSTJIE ~213 HÄ WDM ISMDTIUIM LET0me^£2-,2S NUESTRO FESTIVAL ANUAL 1,jI 1 erflival artistico anual de la Revista “La Vida EspirituaV’ se realizarä el 30 DE SEPTIEMBRE, A LAS 15 HORAS en el salön Don Bosco, Solls 252, segun el programa que va en las päginas 194 - 196. LA PEREGRINACION ESLOVENA A LUJAN se reah/ara d 7 de oetubre en coches pullman. La salida sera a las i hs. desde distmtos Iugares. Los boletos pueden retirarse en 1 asco 131 (U. T. 48-3361), Paz Soldan 4924 (U. T. 59-6413) Avda. Ijr. Beirö 5388 y en Avellaneda: Dean Funes 254 y Santiago de! Estero 1932 (Pineyro). — Mayores $, 3.50, Menorcs $ 2.50. . ATJSENTÄRA de Buenos Aires P. JUAN HLADNIK, para visitar a c Colectmdad yuqoslava en Rio Ncqro. Neuquen y Bariloche, desde el o nasta el // de octi’bre. EI pröximo nümero de "La Vida Espiritual" aparecerd en noviembre. Se vc aqui la cüspide de Triglav, la punta mäs alta de Yugoslavia (2864 mts.) Esta cumbre, situada en el centro geogräfico de lo que fue Eslovenia de hace mil anos, que-dö despues de Versalles guardian ironte-rizo yugoslavo-itaiiano, distante apenas 50 mts. del limite tan injustamente trazado alli; el limite etnogräfico actual se encuen-tra a 50 kms. al oeste y 40 lcms. al norte, que confiamos serä el futuro limite yugo-eslavo con Italic y Austria. Triglav es la cumbre mäs alta de los Alpes Julios y la meta mäs buscada del alpi-nismo alto. En la subida de 8 horas por caminos distintos. Io mäs pintorescos, de en-vidiable competencia a las monianas mäs famosas de Suiza, brinda Triglav al turista unas vistas inolvidables sobre ios lagos, bosquos, picos, pueblos, rlos, colinas, cam-Pos • • • • Todo una poesia. Hay caminos para turistas monos arries-gados; poro los hay tambien sumamente pcligrosos. A unos 350 mts antes de la cumbre hay un cömodo refugio con una capilla (Kredarica), que brinda una escena ünica y hace comprender porque uno puede enamo-rarse de las montanas; hasta alli llegan los turistas el primer dia, para conlinuar la ascension a la manana siguiente antes de la salida del sol. Penosa es la subida. pero bien recompen-sa al que vence todas las dilicultades . . Hermoso simbolo es tambiän de la subida hacia las cumbres eternas, pues con todo derecho puede compararse la vida cristiana a la subida por un sendero rocoso, erizado de espinas, penoso, entre precipicios y otros peligros del camino . . . Poro tambien es simbolo del esfuerzo mi-lenario del puebio esloveno que, prendido a las laderas del "patriarca" Triglav, lucha para ver realizado el alto ideal de una pa-tria libre, y poder asi proceder on paz a la conauista de la patria eterna en los cie-los. Prehod čez snežno polje _______________Pogled na Pončo (2772 m) Na Gorenjsko oziram se skalnato stran Triglava bleste se vrhovi. Prot jasnemu nebu kipi velikan kaj delajo gleda sinovi. On videl je zgodbo Slovenje otrok je slišal njih petje, njih vrisk in njih jok. Vse je vihar razdjal, narod pa zmiraj stal, gledal na Triglava neba obok! DUHOVNO ŽIVLJENJ ESP Opozarjamo, da ie romanje v Lujan je mesečnik. Uredništvo: Pasco 431 Urednik: Hladnik Janez. Telefon 48 - 3361 (48 - 0095) Kliči od 11—13 ure in po 8 uri zvečer. Ob sredah in petkih ni doma. Uprava: Paz Soldän 4924 Telefon 59 - 6413 Reg. Prop. mlel. 155424 CERKVENI VESTNIK s— možno tudi z vlakom in pulmanom redne - -linije, toda vsaj nai računa na to, da - iso s povratkom velike težave. Zato pripo- - ročamo, da se poslužite prilike skupne vožnje, da se bo treba komu do 22 ure čakati v Lujanu na prostor. Listke si preskrbite v predprodaji. Zaključi se prodaja listkov 30. sept. Na Veselici D. Ž. (Soliš 252) bo zadnja prilika. - KRŠČENI SO BILI ALBERTO NOVAK in HERMINIA ANA MARIA ČESNIK. Krščeni je bil pri Sv. Rozi HUGO ALBERT PELJHAN. CERKVENI VESTNIK 30. SEPT.: Maša na Paternalu za f Milko Ferligoj. Pri sv. Rozi za f Anton Škrt obletna). Molitve se ne vrše, ker je prireditev Duhovnega iŽ vij en j a ob 15 h. 7. OKT.: Gremo na bož;o pot v Lujan. Maša ob 10 h. Molitve ob 16 h v baziliki. 14. OKT.: Maša v Villi Regini. 21. OKT.: Maša v Plaza Huincul. 28. OKT.: Maša na Avellanedi za t Martina Nemec. Pri sv. Rozi za f Familiio Jejčič. Molitve na Paternalu. I. NOV.: Maša obl. za -j- Marico Jazbec na aPternalu. Pri sv. Rozi za f Peter Horvat in -j- Ana Kovač. Ob 16 uri žalni obred na Ča-kariti. 4. NOV.: Za f Anton Pišot in tovariše padle za domovino v Čavnu 22. in 23. sept. 1943. Pri sv. Rozi za f Kat. in -j- Ivan Jermol. Molitve na Paternalu. II. NOV.: Maša na Avellanedi za f Peter Horvat in f Ano Kovač. Pri sv. Rozi za f stariše Sever. Molitve na Paternalu. 18. NOV.: Maša na Paternalu za Janez Turk. Molitve na Avellanedi. I ______________________________________ ROMANJE V LUJAN se vrši 7. okt. Ker so bili vsi posebni vlaki odpovedani, bomo potovali s pul-mani z odhodom iz Avellanede, Sv. Roze, Paternala in Ville Devoto, in istih mest kot navadno. Čas in kraj odhoda (6.45 in 7 h) je označen na voznih listkih, katere si pravočasno poskrbite. Število je omejeno in se bo 30. sept. zaključila prodaja listkov. Cena: Veliki 3.50 $; Mali (do 14 leta) 2.50 $. Menda je odveč, če povdarjamo dolžnost, da damo z našim obnašanjem dober zgled drugim. Vsak rojak naj smatra za svojo nalogo, da kar najbolj uspešno sodeluje pri vzdržanju reda. Če bi bilo kaj treba, se je obrniti na romarski odbor, čigar člani bodo imeli na roki slovenski trak in, ki so postavljeni tudi kot reditelji. Izdali smo prav lično knjižico romarskih pesmic in glavnih molitev, ki so lep spomin na romanje. Imeli pa bomo tudi za naprej te knjižice stalno v roki za naše shode. Sveto mašo v Lujanu in govor bo imel č. g. Prohazka, češki duhovnik, med tem ko bo g. Hladnik spovedoval in imel ob II uri mašo pri stranskem oltarju. 3 seboj bomo imeli obe zastavi. Ob 14 uri bo obisk muzeja, ob 16 uri slovesne večernice. Odhod iz Bs. Aires bo točen. Če bi pa kdo zamudil, nai takoi hiti v Liniers. Na Rivadaviji (nasproti postaji) se zbero vsi naši vozovi. Tja naj pridejo do 7.15 tisti, katerim je ugodneje kot na kraj odhoda. POROČILA SE JE Melena Gorza, doma iz Čepincev v Prekmurju in Demetrio Romaniuk, v Lantis Oste v cerkvi S. J. Tadeo. Poročeni v San Miguelu HIBERJA VIDIČ rojena v Marija Celje in IVAN IVANČIČ iz Drežnice. NOVA MAŠA č. g. JANA BUREŠA v cerkvi sv. Frančiška je zbrala obilo njegovih sorodnikov, a tudi naših je bilo precej pri svečanosti. 2. sept. pa smo imeli lepo doživetje na Paternalu. Bilo je vse sicer s skromnostjo, tudi vdeležba bi morala biti bolj številna, kot gre za pomembnost deja nja, a vsem bo ostal najlepši spomin na prelepo petje, s katerim so naši mladi pevci ta dan nastopili. Tako med prvo kot med drugo mašo je bilo petje izredno ljubko. Med novo mašo je pel mladi mešani zbor prvič mašo in prav razveselil je ne le nas temveč tudi novomašnika z novomašnim pozdravom in “Povsod Boga", ki sta obe pesmi udomačeni tudi med Čehi. Pevovodja g. Jekše Ciril ie vedno menil: le počasi, bomo videli če bo kaj Pa je bilo in prav lepo je bilo! Le poguma in stanovitnosti ie treba, pa se bo odgojil nov zbor, ki nam bo v ponos. NOVA MAŠA NA AVELLANEDI Napovedana je bila za 30. sept., pa je odgodena. Novomašnik MARIO PERKAT še ni izpolnil 24 let in ni mogel priti pravi čas spregled iz Rima, zato bo posvečen šele 25. nov. Nova maša bo na Avellanedi 2. decembra. Bomo pa tisti dan lahko napravili vse z večjo slovesnostjo ker bomo imeli cel dan na razpolago. V NOVO POMPEJO bomo pohiteli tudi letos. Toda ker gremo v oktobru v Lujän, bomo preložili za pozneje kar bo že javljeno, najbrže 9. decembra. kaj priložite za tiskovni sklad. Saj vsak rojak uvideva, da je D. Ž. vredno mnogo več kot tisto malo naročnino. Saj stane sedaj 320 $ vsaka številka v tiskarni in na pošti in ima znaten primankljaj. ZA TISKOVNI SKLAD so prispevali: Rozina 1.—, Ušaj 1.— Jas nič 2.—, Oselj 8.—, Fatur 2.—, Rožič 1.—, Humar 2.—, Tinta I.—, Zobec 2.—, Česnik 1.—, Bensa 1.—, Jerič 1.—, Lipiča: 3.—, Neimenovani in v manjših zneskih 12.—. Č. g. HLADNIK SPOROČA, da je z nogo že bolje. Kot otrok ie imel vnetje petne kosti, ki se mu ie zopet ponovilo. Opeiacije ga ie rešilo zdravilo “sulfami-da", če se stanie ne poslabša. KRIZA SLOVENSKEGA LISTA ie končana. Samopomoč, GPDS. v V. Devoto in Slov. Dom so prevzeli odgovornost za list in je že zbran fond za začetek. Na-daljno delo pa morajo izvršiti naročniki, ki naj poravnajo takoj naročnino, ki so jo zaostali. Vsi, kateri so plačali, bodo list dobivali naprej. Glavni urednik je obče spoštovani naš rojak Josip Novinc. Naslov uredništva ie: Cardoso 299, U. T. 67-6988). LA VIDA ESPIRITUAL Revista mensual. Direccion: Pasco 431 U. T. 48 - 3361 y 0095 Director: P. Juan Hladnik Administracičn: Paz Soldän 4924 U. T. 59- 6413 Suscripcion anual $ 2.—. PASO UN ANO MAS de trabajo de la Revista “La Vida Espi-ritual". Con el festival del 30. de sept. celebraremos este hecho. No es fäcil la tarea de una revista co-mo la nuestra. Otras publicaciones tie-ner. objeto comercial. Para conseguir-lo buscan como agradar a los leetores. Ser interesantes y halagar las pasiones del pueblo son los dos medios con los cuales hacen su conquista. “La Vida Espiritual" anda por distintos caminos, pues la finalidad suya no es blico. el lucro ni tampoco el aplauso del pti-La Vida Espiritual" guiere servir a la Verdad e indicar a la gente el cami-no bueno. Uno y otro no se reciben siem-pre con ogrado. Hay muchisimos que huyen de la verdad. Cuando los hecho 3 les convienen, entonces si, pero cuando los acontecimientos divergen con los ideales de ellos, cuando los hechos con-denan los errores con que ellos se en-ganan a si mismos, entonces se tapan los ojos, para adormecerse en sus ilu-siones. Pero es un error proceder asi, pues la verdad temprano o tarde des-garra todos los disfraces y disipa las ilu-siones colocando a la gente enganada frente a la dolorosa realidad. Para pre-servar a la gente bienintencionada de penas inütiles y mayores, debemos po-ner de manifiesto la verdad aün cuando sea desagradable. Se corre con eso el riesgo de perder las simpatias de algunos. Pero como no se trata de ganancias ni de aplausos, sino de servir para el bien aun con sa-crificio, hemos de ser sinceros. La gr an mayoria de nuestra gente conserva la sobriedad y el juicio. A ellos, capaces de afrontar los hechos de frente se dirige La Vida Espiritual" y de ellos espera tambičn la comprensiön de su obra y el apoyo material. No nos interesa la palitica. Nuestra Revista es örgano de orientaeiön religiöse. Bajo este aspecto habla a sus leetores. En lo referente a acontecimientos politicos, culturales y sociales de la patria y de aeä; no es mäs que simple cronista, para registrar imparcialmonte los acontecimientos tal como se presenten. Es muy costosa la sustentaeiön de una revista. La suscripciön estä muy por debajo del costo verdadero, los avisos son insuficientes, de modo que apela-mos a la generosidad de nuestros ami-gos. Tambičn el festival anunciado tiene la finalidad de reunir fondos; para cubrir el deficit. Es pues dober de todo amigo de “La Vida Espiritual" que nos de muestre su simpatia con su generös« concurrencia al festival. UN REMATE FENOMENU! Una suscriptora regalö para la rifa 28 discos muy bien conservados, algunos sin usar, una colecciön de Irozos cläsicos y populäres selectos en giaba-ciönes inglesa y francesa. Los interesados podrän adquirirlos en el festival. SPET JE MINILO LETO Štev. 213 pomeni spet nov mejnik v zgodovini D. Ž. Vemo, da je med našimi ljudmi takih, kateri nimajo besede priznanja za naše delo. Pa saj je jasno da od tistih, kateri za D. Ž. nič ne žrtvujejo, kteri ga le s takim namenom bero. da bi v njem kaj spodiakljivega našli, pač ne moremo pričakovati, da bodo pravično presodili, kaj je D. Ž. vredno. Ni važno, kaj oni sodijo. Važno pa je to, da D. Ž. pravično ocenijo tisti naši rojaki, kateri kot iskreni Slovenci, kot dobri narodnjaki, kot zavestni svoje dolžnosti tu v tujini, naše delo razumejo in podpirajo. Pač je ogromna večina našega naroda tukaj, kateri z željo čakajo D. Ž. in kateri ga prebero od začetka do konca. Oni vedno vidijo kaj je D. |. vredno, ki je od vseh naših publikacij edino kljubovalo težavam časa in bo kljubovalo tudi naprej. Glavni naš namen je služiti resnici in ljudem. Oboje! Resnica ni vedno prijetna. Nekateri si pred njo zatiskajo oči, toda možko tako ravnanje ni. Hudujejo se na D. Ž. ki pove včasih kaj takega, kar bi bilo po njihovih željah treba prikriti. Naša želja je, da bi se nobena taka stvar ne zgodila, katera boli, toda D. Ž. ne piše za otroke, pred katerimi je treba včasih stvari prikrivati, marveč za ljudi, kteri imajo pravico in dolžnost vedeti resnico. D. Ž. hoče služiti resnici, ker sicer je bolje dt; ga ni. Vsi zvesti naročniki D. Ž. prav zato željno čakajo kdaj se spet ogiasi naša revija, ker vedo, da bodo kaj zvedeli. Nihče p nam ne more očitati, da ravnamo pristransko. Objavimo stvari kakor so. In nihče ne bo bolj vesel kot naše uredništvo kadar bomo dobili od doma take novice, ki nas bodo razveselile in bomo takoj in br"z pridržka na ves glas pohvalili sedanje vladarje in njihovo delo. kadar nam bodo prišla zanesljiva in nepristranska poročila, dočim pridržujemo v uredništvu v pričakovanju boljših, tista poročila, katera prinašajo bolestne novice. Nihče se ne more hvaliti sam, zato se seveda tudi naše uredništvo ne, toda to pa gotovo smelo trdimo, da nima nihče pravice, da dvomi o naši iskreni ljubezni do domovine, do našega naroda in do njegove srečne bodočnosti. Naše vrste so namenjene razsodnim in pametnim ljudem, kateri nočejo slepomišenja, potvarjanja in prikrivanja dejstev. Ne gre nam za ugajanje javnemu mnenju, kakor to delajo dnevni čsonisi, katerim je resnica postranska stvar, ker jim gre le za simpatije. D. Ž. hoče imeti simpatije pametnih in prevdarnib. kateri umejo. da moramo resnici vedno pogledati v oči. Pravijo nekateri, da ni treba, da bi se vse tiste stvari zvedele. . vedele se bodo prav gotovo! To je eno! Drugo je pa to, da mi, ki živimo daleč od doma, ki pa čutimo z domovino, ki molimo zanjo in smo pripravljeni zanjo tudi trpeti, imamo možnost, da tudi nekoliko uplivamo na razvoj dogodkov doma. Če se dogajajo stvari, katere nas pred svetem postavljajo v nelepo luč, če o nas drugi slabo pišejo, nas obrekujejo in naš ugled spodkopavajo, je rojakom v tujem svetu vedno dana možnost, da uplivajo na zunanje javno mnenje javno mnenje kakor tudi na oblasti v domovini, In kako naj se to zgodi, če ne vemo kaj se tamkaj godi? Živimo v času demokracije, ko je vsakemu dovoljeno, da upliva dobronamerno na razvoj javnih dogodkov, če ima za to potrebno pripravljenost. Ni dvoma, da je tukaj med nami takih rojakov, kateri imajo zveze in možnosti, da kaj store za resnični blagor domovine, zato pa je treba da poznajo položaj! Zato nam bodo gotovo hvaležni za resnicoljubna poročila, katere prinašamo in bodo tudi zastavili svoj vpliv v prid dobre stvari. Da res hočemo delati za dobro ime naše domovine je vsakem" na dlani, kdor hoče stvari prav videti. Boleče vesti iz domovine so objavljene samo v slovenskem jeziku, dočim v kasteljanščini objavljamo le stvari, katere so že splošno znane in vedno v takem tonu, da postavljamo v kar najbolj ugodno luč Jugoslavijo. Če nos eni kritizirajo radi bolestnih dejstev, katera smo poročali in nas obrekujejo za “fašiste", naj jim bo znano, da ni manj tistih, kateri nas štejejo med "komuniste", meneč, da bi takega in onakega članka ne bilo treba objaviti, da ni treba Tita kar nič hvaliti .... Ali mar to ni izdaten dokaz, da je očitek pristranosti neupravičen? Resnica je navadno v sredini! D. Ž. ni politično glasilo, zato prepuščamo prepiranje drugim. Nikakor pa ne bi spolnilo svoje naloge v službi pravico in resnice če bi ne podajalo prave sliko o dogodkih doma. S takim programom bo D. 2. nadalje valo svoje delo in gotovo smemo zaupati. da bo pri tem uživalo priznanje in podporo vseh resnih naših ljudi in s tem tudi najbolje služilo našim visokim ko- HOIAKOM NA JUGU. V oktobru bom obiskal Rio Nogro. Neu-qušn in Bariloche po temle redu, seveda če bo moj načrt obveljal. 8. okt. ob 8 uri odidem z vlakom naravnost do Cipoletti. V B. Blanki bom ob 19 h. 9. okt. ob 10 uri maša v CIPOLETI. 10. okt. maša v CINCO SALTOS. 11. okt. maša v CENTENARIO (če je že kapela). 12. okt. maša v CINCO SALTOS. Odpotujem ob 19 uri in pridem v VILLO REGINO ob 24 uri. 13 okt. obiščem tam rojake. 14. okt. needlja. bo maša v Villi Rogini ob 10 uri. Isti večer odpotujem z vlakom v Za-palo. 15-19 okt. obiščem Junin de los Andes, San Martin in druge kraje. 19. okt. pridem ob 16.47 v Plaza Huin-cul. V PLAZA HIUNCUL ostanem' v soboto in nedeljo, odpotujem 21. okt. ob 16.47 uri do • NEUQUENA, kjer bom imel 22. okt. mašo in nato odpotujem v BARILOCHE, kjer bom 23., 24. in 25. okt. imel sv. mašo. Rojaki boste imeli priliko, da prejmete svete zakramente ob priliki svete maše v vsakem kraju. Če kdo želi, naj mu prinesem kaj iz Buenos Airesa, naj mi takoj sporoči. ristim tukaj v tujini in tam v domovini, v posvetnih in še prav posebno v duhovnih stvareh. Tistim bralcem, kateri menijo, da našo ravnanje ni pravično in pošteno, je odprta pot, da nam svoje mnenje sporočijo, toda ne v obliki žaljivih napadov temveč z dejstvi in stvarnimi razlogi. Uredništvo VESELICA “DUHOVNEGA ŽIVLJENJA" Posebno priliko za doprinos v kritje primanjkljaja bo Veselica “Duhovnega Življenja" 30. sept. v salonu Soliš 252 (ena kvadra od Plaza Congreso proti jugu). Pač bo vsak naš zaveden in hvaležen bralec tisti dan prihitel in pripeljal kaj svojcev. Tudi prelepi spored jo vreden da prihitite. Boste videli marsikaj za zabavo in zares in posebno pa našo male v njihovih srčkanih nastopih. IZ UREDNIŠTVA IN UPRAVE. Ob priliki svečanosti naše revije je treba dati zahvalo vsem tistim, kateri dokazujete dobro voljo za našo stvar. Najprej zahvala sodelavcem, posebno č. g. DOKTORIČU, gospodičnama DARINKI in VANDI ČEHOVIN, sestri ILUMI-NATI in drugim, ki sodelujejo pri uredništvu. Posebna zasluga gre tudi lino-tipistu STANKO BARETTO. tipogialu JO-ŽEKU IVANIČ ter JOSIPU ŠVAGELJU, kot korektorju. Prosimo rojake, da nam javite pravi čas vse važne vesti in pisma, ki so za- * nimiva tudi za javnost. Iskrena hvala pa tistim, kateri ste že doslej sodelovali na ta izdatni način. Upravo vodijo SESTRE na PATERNALU z vso skrbjo in natančnostjo in — brezplačno. Kar je sprememb v naslovih ali novih naročnikov pa tudi naročnine so tam poravna (Paz Solddn 4924. U. T. 59-6413), ali pa na Pasco 431 (U, T. 48-3361). Če kdo no dobiva v redu, naj se pritoži, kajti kjer ni tožnika, ni sodnika. Poskrbite da poravnate naročnino in priložite kaj za tiskovni sklad.. Č9n Ospitnlu ij en uemad E! 7 de octubre se realiiard la peregrinacičn eslovena a I ujem. Se termine la guerra. Entre angustias y penurias gimon millones de seres Hum anos deseosoö de poder empezar a re-construir sus hogares para un porvenir feliz. Para agradecer el lin de la guerra y para suplicar por el rmeglo justo del mundo, se dirigirč la Colectividad eslovena a Lujän, a donde peregiinč la ultimo vez en 1939. Con esto motive se nos oirece la oportunidad para dar algunas aclarc-ciones aceraa de pcregrinaciones y otros temas relacionados con e! culto externo, ya que actualmente hay mucha confusičn en estos asuntos. Algunos depositan en las peregrinaciones todo el peso de sus präcticas religiosas, como si con alguna visita a algun santuario y con sus respectivas promesas ya quedara cumplido todo el deber de un buen cristiano. Otros se valen de las peregrinaciones para hacer excur-siones y hasta para eneubrir asi sus aventuras y malas andanzas. Pero no faltan tambien aquellos que se burlan de los fieles en los cuales ven esa gran confianza en el val or de las pero-grinaciones. Y no solo ellas les estorban, sino que condenan mordazmente tambien todas las cosas' del culto externo, las ceremonias pomposas y el adorno de la časa de Dies y de las vestimentas. San Pablo compara la vida con una peregrinacičn. Dico que. los justos son “peregrinos y hučspedes sobre la tierra que llegan a morir sin haber recibido los bienes prometidos, contentändose con mirarlos de lejos .... Es que buscamos la patria de la cual h cm 33 salido y a la cua! hemos de vo'-ver . . . " (Hebr. 11, 13-15). En el antiguo testamonto hallamos como ley que obligaba a todo varčn desde los 13 anos a tres peregrinaciones anuales a Jerusalčn. De modo que la idea de la peregrinacičn se pre-senta al cristiano bajo un doble aspeeto: el de visitar un lugar sagrado y como simbolo de la vida que es una peregrinacičn a travčs del exilio terreno liacia la patria celestial. Desde los principios se inirodujo entre los cristiano s la cost.umbre de concurrir a los lugares consa-grador cor. la pres.encia de Jesucristo. Belen, Nazaret, Terusalen han sido siempre lugares hacia los gue se sentiar. atraidos los cristianos para poder contemplar alli la vida de Jesus, para documentar asi su carino hacia el Redentor y para pedir alli gracias especiales. Fronto consagrč la fe tambien los lugares honrados con la presencia de los apčstoles. Los milagros que se producian er recompensa por la gran confianza hacia Jesus y los santos, atraia a los lugares sagrados siem-pra nuevas generaciones. Tan era asi en los tiempos de la Edad Media que se consideraba la peregrina-cion a la Tierra Santa, a Roma, a Santiago de Com-postela y a Colonia como la mayor obra de fe, como garantia del perdčn de algun gran peča do y de la Salvador, etarna. Las peregrinaciones se realizaban a pie, cami-nando samanas, meses y hasta anos, a solo pan y agua y descalzos. Los sacrificios de cansancio, de penuria, de la sed, del calor, del frio, de mal trato de porte de la gente y los peligros, han. sido por cierto obras de gran mčrito, si se cumplian con dignas inten ciones. El fin de la Edad Media trajo una devocičn espe-dal hacia Nuestra Senora. Como reaccion a las ideas protestantes dirigidas contra el culto de la Madre de Jesucristo, se formaron en todos los lugares san-tuarios dedicados a Nuestra Senora, a donde se diri-gtan las procesiones de los fieles para documentar su fe, para reformar su vida en una buena coniesičn y para pedir gracias especiales. En la Argentina hallo nuestra Senora su lugar en Lujän, donde con prefe-rencia auiere escuchar las siiplicas de los fieles. LOS CATÖLICOS DE MEDALLAS . . . El espiritu que anima y no el viaje al santuario de Lujän, Lourdes, Nueva Fompeya y otros lugares do devocičn, es lo que consagra la peregrinacičn. Los mahometanos creen que la peregrinacičn a Mecca asagura la salvacičn. El Evängelio por el contrario nos enseha, que Dies no tema para nada en cuenta los actos externes si ro ve:?, animados por el verda-dero espiritu de fe, pues “no aquel que diga: Sehor, S.anor, entra en el reino de Dies sino aquel que cumple la voluntad de eii Padre" a quien hay que "adorai en espiritu y en ve.rdad", pues ni en palabras, ni en las corridas ni hasta en las mismas obras de caridad y apostolado, hechas por ostentacičn y otro motivo egoista ajeno al cumplimianto de la voluntad de Dios y bien del prčjimo expresados en los manda-mientos, no hay valor ninguno para el bien del alma. La gente, que atribuye valor milagroso, o espera la gracia especial solo de la visita a algun santuario vive muy equivocada; solo en cuanto esos actos son animados por la verdadera fe merecen la recompensa da Dios; pues si El no queda debiendo a nadie ni un vašo de agua que se dč a alguien en Su nombre, tendrä mäs todavia en cuenta lo que se hizo con. gran sacrificio para documentar su confianza en la Madre de Jesus, Auxiliadora y Consoladora de los gue a Ella acuden Hay catčlicos, y |ay de quien se atreve a dudar de su sinceridad!. que reducen toda su vida religiöse a algur.as medallas que ll.evan puestas, a algunas visitas a algun santuario y a prender alguna vela al santo de su predileccičn. No les importa la Obligation de cumplir con la miso, ni con ayunos, ni con los sacramentos, ni con !a caridad con el prčjimo. Andan como si aquella medalla, recuerdo de su paregrina-cičn, o aquella vela, prendida a San Expedito, aquellos 15 säbados a N. Sta. de N. Pompeya o cualquier otro objeto o devocičn pudiera tenor un valor mila-groso. que obliga a Dios a concederle cuanto pide para la vida y para la eternidad. Es esa un error grandisimo, fatal para aauel que sueumbe a ose engano y muv perjudicial para la re-putacičn de nuestra religičn de parte de los inere-dulos o heterodoxos a guienes se brinda asi oportunidad para burlarse de ella, juzgändola mal por lo que ven en aquellos ignorantes, o indignos del nombre de catčlicos. DONDE SE RECIBEN LOS DONES Todo lo contrario resulta la peregrinacičn de aquella gente que acude al santuario de su confianza con un corazčn integramente entregado a la voluntad de Dios, dispuestos a corregir su vida, arre-pentidos de sus faltas v decididos a seguir fieles en el camino de Dies sin claudicacičn. Abundan en aquellos templos objetos votivos, pruebas de las gracias recibidas; pero mucho mayor todavia es el numero de las curaciones espirituales, producidas en Lourdes, Ars, Pilar, Cb.enstohova. Monte Santo, Lujän, Cata-marca, Guadalune, Loreto . . . , No lo largo ni penoso ni costoso del viaje, sino la disposicičn espiritual del alma determina la cantidad de gracia que se recibe. Pero bien ha de tenerse en cuenta que, si bien puedo ser una neregrinacičn ocasion de una conver-sion verdadera, la mayor cantidad de gracias materiales y espirituales ti.ene prenarada Dios para čada fiel er santuario de su propia parroquia. Grandemente se nerjudica a si mismo cualquiera que circula desperdiciando su tiempo en visitas de templos especiales arriesgando asi el perder la misa; para nada le sirve correr el säbado a N. Pompeya si el damingo queda sin misa. LOS EXCURSIONISTAS no constituycn la m.enor parte de los visitanles de Lujän, de Paray le MoniaL de Fatima, de Poma o Tierra Santa. Habrä algunos que en esa forma solo matan su tiempo y dinero sobrante. Pero entie esa clase de p.eregrinos suele Haber muchos “Nicodcmos", muchos de aquellos catölicos que carecen de aplomo procedente de su cre.encia; por eso la encubren con suficiente, para reconocer la intima intenciön suyc apariencias mundanas. Dios es quien escruta las intenciones de los pere-grinos; El es tambien quien escucha las oraciones de las madres, hermanas, hijos y otras almas nobles que imploran para sus sei es queridos la gracia nečesa-ria. Nuestra Senora, tan poderosa en su intercesidn por ser Madre del Salvador, Ella, Refugio de los pe-cadores y Consoladora de los afligidos, puede inter-venir poderosamente por todos los que a Ella acuden. La intervenciön de Ella en los santuarios de su pre-dilecciön es un hecho innegable. Cuäntos medicos incrödulos y otros intelectuales, nobles de corazön pero carentes de fe, Han concurrido a Lourdes en Francia, a veces hasta con intenciones de "descu-brir el fraude". Alli les tocö la gracia de Dios, tan confiadamente implorada por alguna persona de su carino. Testigos de milagros patentes y conmovidos por la fe volvieron a su hogar como aquel del Evan-gelio que a los pies de Jesus, interrogado si cree en El suplicaba “Creo Senor, pero ayudad vos a mi in-cerdulidad". En los anos 1890 hasta 1932 constatä una comisiön mödica, compuesta de especialistas creyentes e incrödulos de todos los palses mäs de 4000 curaciones milagrosas de los cnfermos. desahuciados ya por los mčdicos. Mayormente son curaciones instcmtäneas en el momento de la procesiön o del baho con el agua de la fuente. que hizo salir la Virgen. Todos los em-penos de los enemigos de la religiön quedan frustrados fren-to a los hechos que demuestran visiblemnte el poder de la confianza en Dios por intermedio de la Santisima Virgen. Las crönicas de sus famosos santuarios comprueban que no se debe jamäs desesperar sobre la salvaciän de nadie pues las süplicas de los demäs pueden, con la intercesion de Maria, su-perar la oposociön del mäs rebelde y tambiön la dolencia corporal mäs incurable, si asi resulta conveniente para la sal-vaciön del alma. LOS AVENTUREROS que van llevados a la peregrinaciön sin ninguna intenciön indigna, siempre pueden salir beneficiados. Pero iquö diremos de aquellos que las aprovechan para sus intenciones perversas? No pudiendo sus-traerse al controi de sus mayores en otra forma aprovechan la ingenuidad de eilos. La madrecita, toda contenta por la ocurrencia de su hijo, de ir a la peregrinaciön. le permite tal salida con mil amores prove-yöndole todavia de buenas alforjas. Dios puede tocar tambiön aquel corazön, si lo mereče. Pero si se trata de malicia liana, que a san-gre fria busca oportunidcdes de entregarse a sus vicios impunemente, ha de saber que a Dios nadie podrä engahar y que tamano malicia cae bajo aque-lla clase de pecados que son "contra el Espiritu Santo" y que no tienen perdön . . . Tan cierto como aquello, de que nadie acude a Maria Santisima, sin que su süplica halle aceptaciön, es tambiön aquello otro de que despreciar a su buena Madre es la raiz de maldiciones durisimas. Ademäs del perjuicio que trce a la persona el abuso de la peregrinaciön, es tambiön grave ESCANDALO para los enemigos de la Iglesia. que por eso calumnian cosas santas y un importante Colegio primarici y normal "Santa Isabel" que aparece aqui. salvadoras. Desgraciadamente siempre hay gente que se fija solo en lo malo. No les falta pues la opor-tunidad de hallar cosas condencible? en las peregri-naciones catölicas, ya que los peregrinos, con el hecho de dirigirse a un santuario, no se convierten en Angeles; y cuando se fiscalizan a uno todos los pasos siempre puede encontrarse alguno para interpretacio-nes malevolas, aunque quizäs injustamente. En vista del muchisimo bien espiritual que dan las peregrinaciones, hechos con noble intenciön, ani-madas por verdadera fe y esperanza cristianas, ya er evidente que el demonio no dejarä de hacer todo lo que este a su alcance para desacreditarlas. La vida del santo Vianney, cura de Ars, estä llena de luchas durisimas que trababa contra los demonios empe-hados en impedir la llegada a Ars a los pecadores, dirigidos alli para reconciliarse con Dios y empezer una vida nueva. Las peregrinaciones son de enorme utilidad espiritual ya por la abundante gracia que Dios por eilas dispensa, ya por una disposieiön mäs profunda del penitente, y tambiön por aquella fe especial que dis-pone a uno a sacrificios en la peregrinaciön. Pero donde falta una intenciön digr.a, cuando no se piensa nada en el alma sino sölo en las cosas materiales. puede degenerar uno de estos actos en cosas escandalosas, lo que obligö frecuentemente a la Iglesia a intervernir con todo rigor. Las peregrinaciones han de ser una espocie de renovaeiön espiritual, una revisiön mäs profunda de la vida, un arreglo de cuentas atrasadas . . . pero con el propösito de seguir en adelcmte con las cuentas espirituales "al dia". De ninguna mancra dispen-san del cumplimiento fiel de los mandamientos de Dios y de la Iglesia sino que han de conducir a la fiel, practica de ellos. Si no sucede asi, las peregrinaciones no son mas que un pasatiempo esteril si no sacrilego y motivo de eseändalo para gente mezqui-na y enemiga de la Iglesia. Ni medallas, ni estampas, ni velas. ni bendecidas ni sin bendecir, ni besar los dedos de las estatuas vale nada, st no les da vida una conciencia bien for-mada y una intenciön noble. Es cierto que la ignoran-cia disculna y sUstituy.e mucho. pero iamäs puede iustificar el forraalismo carente de espiritu. Se acusa a la Iglesia por que se ven en muchos catölicos formas de devoeiör muy exteriorizada. Pero la Ialesia nunca deia de repetir, que hay qi'e adorar a Dios en "el esniri/u y en la verdad", de modo que los qestos, pa-labras. präcticas devotas v objetos materiales en ni no valen nada en la mente de la Iglesia sino tan solo PO ARGENTINI SEM IN TJA 16. nov. je bila ura *e 11 zvečer, ko smo slednjič srečno prišli v zavod Santa lsabel, kjer imajo naše šolske sestre svoj največji zavod v Argentini. Še smo sedli in. vzeli malo okrepčila, in kar nič se ni mudilo spat. Saj sem našel toliko znanih obrazov, ki jih že več let nisem videl. Sestri Roze in Majda sta imeli ne-broj vprašanj, kako je z našimi patemalčki in drugo. V bližnjem hotelu je bila že pripravljena postelja, kjer sem kar kmalu pozabil na skrbi naslednjega dne. Zbudil me je čuden, občutek, da mu sam ne bi verjel . . . Gledal sem, kje bi se našla še kaka odeja, tako zelo se je shladilo čez noč, toda kaj bi se zavijal, ko je bilo pa treba že vstati . . . SLOVENSKA FORMOZA. Krasno jutro je vstalo nad Formozo. Sestre so bile zbrane že pri jutraziji molitvi. Njihov dan so začne, ko drugi .še sladko počivajo, ker najprej morajo poskrbeti za svoje lastno posvečenje, urediti svoje lastne zadeve; šele potem, ko znova obnove vsak den svoj sklep, da hočejo delati za blagor drugih in ne iskati same sebe, se razidejo po svojem delu, ki je v tistem zavodu pač brezkončno. Saj imajo 6 razredno ljudsko šolo razne gospodinjske tečaja in sedaj že tri letnike učiteljišča, dopoldne in popoldne. Saj je njihov zavod najboljša šola v celi Formozi in one imajo tudi edino učiteljišče za celo deželo, ki se šele postopoma spo-polnuje. Sestra Lavrencija je prednica zavoda, sestra Majda pa ravnateljica šole. Skupno prizadevanje dobrih sester je pridobilo zavodu tak ugled v 7 letih, do: smo lahko ponosni vsi Slovenci. Začele so v skrom- en. cuanto sirven esas fčrmulas como vehiculo de la piedad y virtud. EL LÜJO DE LOS TEMPLOS las ceremonias, vestidos y adornos en el culto tambien constituyen blanco de los ataques de parto de algunos. Hay quienes no aleanzan a ver la abundan-cia de la riqueza espiritual condensada en las ceremonias y practicas del culto. EUos han de saber, que tambien la Iglesia condena todo lo que carece de verdadero espiritu. Ella usa aquellos gestos y obje-los sagrados porque sirven de apoyo al espiritu. Se vale de ello porque el hombre consta de cuerpo y de alma. Uno y otro deben servir a Dios y ademas icomo puede el alma poner de manifiesto sus verdaderos sentimientos, si no es por los gestos fisicos? Y para eso ha de valerse de las mejores cosas en su alcance, pues ni lo mejor es digno en si de Dios a auien se debe la devocion. Las ceremonias, el lujo del culto y templo tienen solo un. valor relative, pero son tan importantes y tun indispensables para la fe verdadera como es importante el vehiculo, sea avion o camion. tren o barco, para transporter objetos de un Iugar a otro. Ya sabemos que no es Dios quien reclama tem-plos lujosos y aparato brillante del culto, pero es el hombre que conforme con su naturaleza demuestra precisament.e en esa forma visible su verdadera en-freget a Dios. Para simbolizarla da tambien lo mas grandiose que tiene tanto de riquezas cuanto de qenio. tanto en el arte cuanto en la palabra .... Pero jamäs ha de deseuidarse lo principal que es el espiritu, pues ni las cumilas, ni los altares, ni los cuadros ni los vasos ni las telas ni los palacios valen nada en si, r.ino tan. solo como instrumenta del espiritu de la piedad verdadera. ni hišici, danes pa ses a pomočjo dobrih src postavile že vzorno zgradbo, kateri je pa še marsikaj treba ir se delo kar pridno nadaljuje. Pa je še en vzrck, ki je pripomogel k tako lepemu napredku te šole. Formoza je namreč sprejela naše sestre že c posebnim priporočilom. Slovenska zgodovina v Formozi sega nazaj v leto 1878. Tistega leta, ko je bila še vojna s Paragvajem, je Argentina prosila v Gorico za 100 družin, katere naj bi se naselile v Formozi, ki so jo Paragvajci hoteli Ar gen'ini iztrgati. Res se je zbralo tedaj sto družin iz goriške okolice, največ Slovenci, ki so se odzvali temu pozivu. Vsakemu je bilo obljubjenih 100 ha zemlje zastonj in še pomoč v začetku. Ko so prišli v Buenos Aires so zvedeli, da je v Formozi vojna. Večina družin se je tedaj ustrašila. Nekateri so se tedaj odločili za Entre Rios, drugi so ostali v Buenos Airesu. Le kakih 10 družin je ostalo zvestih svojemu sklepu. Med temi je bila družina Pavlina, oče in mati in nekaj otrok, med katerimi je bil najstarejši Angel s 6 leti. Doma so bili iz Maina v Mirnu pri Gorici. SLOVENSKA MATI Trdi so bili njihovi začetki. Prodno so si zgradili lastne domove in. odggjili nekaj živine, so prestali premnogo bridkosti. Toda mri Ana Pavlina je bila junaška žena, ki je držala po koncu dom in v njem ‘udi stare lepe krščanske navade. S svojo neumestnostjo in globoko življensko izkušnjo si je pridobila zaupanje vseh okel’Sano v in. ko je začelo pred njenimi očimi rasti mesto Formoza je ona vedno zavzemala odlično mesto v javnosti; bila je steber verskega življenja v kraju. Ko je Formoza dobila cerkev in zvonik, je bila gospa Ana, ki ie preskrbela za zvon, katerega je dala pripeljati iz Gorice, tako da še danes poje v Formozi slovenski zvon. Ko so prišle v Formozo slovenske šolske s.estre, so doživele nekaj podobnega kot 55 let preje gospa mama Pavlina. Nihče ni njihovega položaja razumel bolje kot ravno mama in nrav ona je bila sestram v tistih težkih poč.etkih opora in 'olažha. Kolikokrat se je zgodilo, ko je bil čas kosila, pa sestre niso imele kaj k ognju postaviti. Tedaj se je prikazala s svojim prijaznim nasmehom mamica Pavlina s košarico, iz katere je vzela ducat jajc ali krompirjev ali kokoš ali karkoli . . . Pač bo za vedno ohranjen nepozaben, spomin. na mamo v kroniki slovenskih sester v Formozi. Pred 6 leti jo je Bog poklical v boljše življenje, bogato zaslug ne le za Slovence temveč za celo okoico. Prav posebno na živi njen spomin na njenem nekdanjem domu, kier me i.e sprejel z vso slovensko gostoljubnostjo šc živi sir Anael, ki ima danes 72 let. Možak, da ga je kaj videti! Pa tudi žena mu je še živa. SLOVENSKI GAUČO. Težki so bili začetki v Formozi kjer 1. 1878 ni bilo nobene podobe z današnjo Formozo, ki je vzorno moderno mesto z lepimi ulicami, ponosnimi zgradbami, s ‘rg: in pomembnim pristaniščem, katero bo v svojem položaju kot mejno nristanišče za rečni promet s Paragvajem. Boliviin in Brazilom še vse večji mm.sn dobi'o v bodočnosti. Pred 66 leti je bila to še indijanska zemlja, na kateri ni nihče nič delal. Indijanci so lovili tam divjačino. Od časa do časa so zažgali suho travo- da je pogorelo vse grmičje in drevje, ker niso marali, da jih povsod duši gozd. Naseljence je čakala torej poleg naloge, da izrabijo svet. tudi nevarnost pred Indijanci, ki so včasih ogrožali njihovo mimo delo. Začeli 'so z živinorejo. Govedo jo postalo v nekaj letih njihovo bogastvo; tro-pično podnebje pa je nudilo tudi vsakovrstnega sadja. Težava je bila za vo'dp, ker tam je zelo suho podneLle. Rečni promet v tistem času ni bil še tako organiziran, da bi nudil zadostne pogoje gospodarskemu napredku. Tako se jo zgodilo, da so imeli že lepe črede živine, toda cone *i£ ;ik> nobene. Pet krav za en groš: Tisti čas je pa že tekla železnica po ; sredi • Argentino skozi Rosario in Tucumdr vse do Salte, ki leži 800 km daleč na seevrozahoda od Formoze. Zvedeli so naši rojaki, da se tar.! "ere"vede' ddKrb procldi pa ho »o odlo \ čili, da odpeljejo živino v Salto. Angel, ki je imel tedaj 24 let, velik kot gora in močan kot hrast je sprejel odgovornost za čredo, ki je štela več sto glav. 13 oseb je štela četa mož, ki so si utirali pot, znano le -napol in le nekaterim. Cel mesec so potovali. Čez dan počivali v senci in pasli živino, ponoči nadaljevali ali taborili, kakor je pač c vet kazal. Nekega dne jih obkoli četa Indijancev. Bili so mongo bolj številni kot naši poganjači. Ko pa so videli orjaško postavo vodnika gonjačev, je razbojnikom kar naenkrat srce padlo v hlače. Stvar je bila pa tudi taka, da je nekdo že ovadil načrt Indijancev, tako da jih niso našli nepripravljene. Pa, da bi imeli zanaprej mir, so jih prav diplomatsko povabili in so jim rekli: vemo, da ste lačni in nočemo vam biti nečloveški. Tu smo že pripravili pečenko, pa vas povabimo, ker smo nekaj pripravili tudi za vas. Tako se je nevarni razbojniški napad spremenil v prijateljsko večerjo. Za po-ganjače je pa bila naprej varnost zasigurana. V Salti so napravili prav dobro kupčijo. Angel je menil, da je bolj varna pot iz Salte do Santa Fe in od tam nazaj po reki do Formoze in je tako napravil,' med tem ko ro gonjači potovali nazaj po isti poti, Pot v Salto je trajala 1 mesec, pot skozi Tucuman in Santa Fe ter navzgor po reki je pa Angelu vzela 2 meseca. MED ROJAKI V OKOLICI Še marsikaj zanimivega ve povedati Angel iz tistih romantičnih dni, ko so prihajali tigri med njihove črede in Indijanci z ognjem ogrožali njihove domove. Bile so slabe letine, viharji, kobilice, suša, da jim je živina žeje in lakote poginila , pa čas je tekel. Sestra Majda, ki je bila vsepovsod kot doma, je pokazala na uro: Gospod, moramo dalje! Priskrbela je auto, ki je bil za cel dan na razpolago, zato smo kar pognali in Angel je šel z nami, da nam pokaže najkrajšo pot do drugih rojakov, ki žive tam okrog raztreseni. Najprej smo se oglasili pri njegovem bratu, ki še tudi uživa dobro zdravje. Nadalje je spet skočil Angel iz voza in hitel odpirati leos. Kdo živi tamkaj? ''Pernoči'' je odgevrila sestra Majda. Pernoči? Le kakšno ime bi to bilo? Prijazno so nas sprejeli in kar takoj seveda skrbeli za kako okrepčilo. Mene je pa imelo, kakšen priimek bi bil ta Pernoči". Kmalu mi je mož prinesel svoj Krstni list", pisan po naši stari šegi, ven dan v Doberdobu na Krasu. Priimek pa je bil “Pernarčič". Drugi sosed je Kristančič iz Tolmina, tretji, še živi, je Cijan, živi še tudi Kocjančič. Pri ostalih slovenskih družinah iz tistega davnega časa pa je prvi rod že izumrl. V naglici smo oblekli vse rojake v kolikor je bilo mogoče. Ob 12 uri je bilo treba biti doma, kajti popoldne nas čaka se dolga pot. Oblak prahu je vstajal Fueron muy difici-les los primeros pasos de las her-monas en Formosa. Pero Dios les puso en el cami-no a la Seiiora Luisa Semorille de Castaneda. quien les dono un am-plio terreno con algunas construc-ciones, donde ac-tualmente se le-vantan los edili-cios modernos. La S. de Castaneda fu6 lundado-ra y direetora del primer Colegio de Formosa (Sarmien-to). za nami, ko smo brzeli po glavni cesti, ki tamkaj ni še tlakana. Sestra Majda, pravi tip gorenjske Slovenke, je dajala vozniku navodila, kam naj krene. Saj bi najraje kar sama zgrabila za krmilo, in se menda ne motim, če trdim, da bi ne bila v zadregi, če bi morala voziti sama. Pa to pot ni bilo treba, ker je bil tudi šofer dovolj spreten in je pravi čas krenil, kamor treba. Tukaj le so tudi Slovenci, je povedala sestra in že klicala pred vrati. Bili smo pri Klautu, ki je stavbenik. Doma je družina iz Šenpetra v Gorici. Prišli so pa v Formozo in iz domovine že po vojni. Ravno pravo uro smo bili tam, kajti ravno vsi so se zbrali doma. ker je bila urakosila. Tudi nas so povabili, toda že je čakalo drugje kosilo. Njihova hčerka je bila tudi gojenka naših sester. Le škoda, da je čas tako kratek, ko je vendar toliko vprašanj, na katera bi rojaki radi dobili odgovore. Saj žive vsi njihovi poznani v Bue-nosu in. mnogo njih poznam. DELO NAŠIH SESTER Menda se je v zavodu sestra kuharica že kai hudovala, da tako dolgo mudimo! Pa nazadnje smo se zbrali okrog mize, da je bila kar velika. Saj imajo sestre tam še eno hišo. One vodijo namreč mestno bolnico in ta dan so prihitele tudi od tam, da smo enkrat imeli priliko, da malo pokramljamo. Že davno sem obetal, da pojdem v Formozo in tudi to je prišlo. Večino sester sem že od preje poznal, a nekatere sem le mimogrede videl. Sestra Lavrencija in Majda, obe od Kranja doma, nosita težo hiše in šole, zato nista imeli niti za pol ure miru. Sedaj je prišla kaka mamica, sedaj kaka gospa iz mesta, sedaj inženir. . . Osebe, katere se posvete božji službi, morajo premno-gokrat nase pozabiti. Sestro Rozo pozna ves Pat.ernal in tudi Villa Devoio. Saj je tako vzljubila naš mladi slovenski Buenos Aires, da ji je srce krvavelo, ko jo je njena dolžnost klicala na drugo delo. Toda ravno v teh žrtvah osebnih želja je blagoslov in čudoviti uspeh dela tistih duš, katere res delajo za božjo čast. Srečanje z menoj ji je zdramilo lepe spomine na ona leta in na znane obraze iz Buenosa. Sestra Evelina Vrhovec je mati bolnikov. Ona je prednica v bolnici. Tudi sestri Božena Gubac in Henrika Fabjan sta mi bili že poznani. Nekaj sester pa je že tudi tukajšnje krvi, so Argentinke in Paragvajke. Težki so bili njihovi začetki v Formozi. Plemenita žena, dobra prijateljica Slovencem, gospa Luisa Cas-taneda, je darovala sestram zemljišče s hišo, kjer so začele svojo apostolsko delo. Omenjena gospa je bila dolga leta učiteljica v Formozi in je videla živo potrebo dobrega vzgojnega zavoda. Saj je na dlani, da človek brez vere postane žival; otroci brez verske vzgoje so nesreča za stariše in za narod. Naše sestre, ki so prišle v Ameriko z namenom da kaj store za božjo čast in na zveličanje duš med tistimi, kateri imajo : Kilo priliko, da božjo besedo slišijo, so zvedele za Formozo in se odločile, da tamkaj začno s svojim apostolskim delom, katerega uspeh je danes že lepo viden, ne le v tem, da imajo sedaj že prostorne in lepe zgradbe, ki pa še od daleč ne zadoščajo potrebam kraja, temveč tudi v javnosti v Formozi se že čuti blagodejni uspeh njihovega dela. Njihove prireditve so najboljše, najbolj umetniško in tudi najbolj obiskane, kar pomeni nemajhno pohvalo, če pomislimo da ima mesto 20.000 prebivalcev in vse polno raznih kulturnih ustanov javnih in zasebnih. MISIJON V LAISHI. Na pol pota med Zapallarjem in Formozo na glavni cesti je zanimiv kraj Laishi. Formoza je bila dežela, ki je imela do zadnjega in še ima nekaj ostankov neciviliziranih Indijancev. Bili so potrebni, da jim oblast kaj pomaga v njihovi bedi in nevednosti; bili pa so tudi nevarni javni varnosti, zato je oblast sprejela ponudbe frančiškanov, da se ustanovi za nje ustanova, kakor so jih jezuiti ustanovili pred stoletji v slavnih misijonih, ki so bili pozneje vničeni radi grde sebične politike. Tako je bilo odkazano frančiškanom 100 km na široko in 50 km na dolgo zemlje, v kateri naj naselijo in kultuvirajo Indijance, ki spadajo tamkaj v rod Toba. Zgradili so v Laishi zavod za vzgojo fantkov. Nekaj stotin Indijančkov so imeli kmalu v svojih šolah, toda kmalu se je izkazalo, da je delo zgubljeno, kajti, ko so se vrnili po končanih šolah spet v svoje življenje, ali če so se poročili z nevesto iz indijanske divjine, je bilo vse delo takoj ob tla. Zato so sprejele naše šolske sestre težavno nalogo, da poskrbe za vzgojo indijanskih deklic. Gospa Veniard Zubiaga, čeprav ne kaka bogata žena. toda zelo zavzeta za dobre stvari je odločila znatno vsoto denarja v pomoč tega lepega dela in tako se je zgradil precej velik zavod in kapela. Tako sta bili obe deli dobro zastavljeni in iz mladine, vzgojene v tistih hišah se sedaj že ustanavljajo novo družine. Sestra Evelina, večletna prednica tistega zavoda sedaj prednica v bolnici v Formozi je že doživela ustanovitev nekaterih takih družin. Misijon sam jim postavi hišice, jim odkaže nekaj sveta in moža zaoosli v gozdnih delih ali v lesni industriji. Tja v ta misijon smo se namenili tisto popoldne. 90 km daleč je. Treba bo torej dobro pognati, da bomo kaj videli in da se vrnemo še isti dan. Pognali smo so da je bilo kaj. MED INDIJANČKI. Dve uri smo se zamudili, pa že je zrastel pred nami čuden stvor, podoben tovarni z dimnikom. To je žaga, na kateri obdelujejo Indijanci les, ki ga sekajo v gozdovih, ki so last misijona in indijanske kolonije. Vse je bilo tiho. Žive duše ni bilo videti nikjer. Najbrže bodo pri šmarnicah ie menila sestra Evelina in res smo prišli ravno na blagoslov v cerkvi, kjer je bila zbrana vsa družina iz obeh zavodov in iz tovarne. Kmalu so se vsuli iz cerkve o ddrobnih fantkov pa do postavnih možakov, ki so me vsi s prijaznim pozdravom obstopili in z veselim klicom sprejeli moj Sporočamo žalostno vest, da je padel v letih težkega boja naš dobri brat f č. g. Ernest Bandelj na potu iz Brij v Dörnberg. Rojen 1914, je pel novo mašo v Vipavskih Šmarjih 4/6 1939. Najprej je bil kaplan v Nem Rovtu, nato pa v Brjih. Na potu, ko je šel najbrže na obisk k sestri ga je zadela zločinska roka. Dan smrti ni znan. Doma žalujejo za rajnim mati, če so še živi, brat Lojze in sestri Valerija in Marička, tukaj pa obžalujemo bratje Franc, Emilio in Andrej. Sveta maša za rajnega bo pozneje javljena. .......................Illllf....——— predlog, da jih fotografiram. Cerkve se drži zavod za deklice, kjer je bil pravi živžav petdeseterih Indijan-čic, ki so takoj prihitele, da se slikajo. Tako vesele so bile, da so kar takoj hotele svoje veselje pokazati tudi s pesmico. Bomo videli kaj znajo? . . Sestri Lidija ir. Marija sta jih takoj postavili na red in že so zakrožile; ptiček prav majhen je, na veji ziblje se, poje lepo . . Malo nerodno so izgovarjale naše besede, pa vendar dovolj jasno, da je bilo podobno slovenski pesmici. Poleg zavoda je bogat vrt, na katerem je tedaj že zorelo prvo grozdje. V novembru ga Buenos Aires še nima na mizi, a tam ga je bilo že na pretek. Seveda ni kako sortno grozdje, a je prav dobro. In tale sadež poznate? so me vprašale. Čudno drevo, s pahljatim listjem v velikih šopih izmed katerih visijo navzdol bučam podobni sadovi. ... Če bi to čudno sadje videl oni modrijan, ki je pod hrastom počival in modroval, da je Bog svet narobe ustvaril, kajti če bi bilo po njegovo, bi moral roditi buče hrast, želod pa bi pristoja). plazeči se bučevini . . . Povest pravi, da je svoje misli popravil, ko mu je padel z hrasta na nos želod in je modroval potem: "Kaj bi bilo pač, če bi padla name buča? Od želodovega udarca mi teče samo kri, buča bi mi pa glavo razbila"... Tisti čudni sadež, ki je bil pred mano, "buča" ki ie rastla na drevesu, se imenuje mamom in je prav okusna. Nato sem stopil da obiščem tudi fantovski zavod. Pridno so plozali na svoje inštrumente fantje, ki so imeli godbeno vajo. Kar hitro so se domenili: gosta je treba spodobno počastiti. Kar naenkrat so bili krog mene in že so jo udarili, da je kar grmelo. Ko so odigrali sem jim seveda ploskal, da je bilo kaj. Gotovo je bila kaka njihova melodija, tako sem si mislil in na skrivaj povprašal patra kaj so igrali. Skoro nevoljno me je pogledal in menil: "Ali niste spoznali, da je bila argentinska himna?". . . Na to sem jo pa ustrelili Ali so jo pa oni! “Evo, tukaj nekaj za godce. . ", Tako so bili veseli, da so mi jih še nekaj zakrožili in nato napravili posvet, kako bi tistih 5 $ najbolje porabili. "Sera para dos festejos"! V Laishi je seveda tudi pokopališče, kjer počivata že dve naši sestri: Ana ir. Frančiška. V cvetu let sta obe morali popustiti sredi dela. V prijaznem in mirnem kotičku v Laishi, kjer je kakor nekako okrevališče radi bol milega zraka, ker kraj leži med mnogimi gozdovi in ima dobro vodo, iščejo izčrpane sestre počitek. Tam sta obe blagi sestri ugasnili in tamkaj sta našli tudi zadnji počitek. Tudi njima je veljal naš pozdrav in molitev predno smo se poslovili in odbrzeli v gluho noč 99 km daleč nazaj proti Formozi. Nagla smrt je požela f Milko Cej, por. Ferilgoj doma iz Gorice, krščena in poročena je bila v stolnici v Gorici. Pred 18 leti je prišla v Argentino, kjer je boj za obstanek kmalu razrahljal njeno zdravje. Zadnja leta je bila več bolna kot zdrava, a vendar je bolezni junaško kljubovala. V Merlu, v dvorcu indus.trijalca Grego, je bila središče veselja in dela ne le v lastni družini temveč tudi za gospoarje, ki so mnogo tam živeli. Ni čudno, če jo je novica o smrti dobrega gospodarja, tako globoko ganila, da se je kmalu utrgala tudi njej nit življenja. Umrla je na posledici možganske kapi 6 sept. v Merlu. Bila je zavedna Slovenka in pevka v Vodopivčevem zboru doma. Zato je pa tudi tukaj vsak pohitel v Merlo, kdor je mogel, da jo pokropi. 7. sept., ko je bil njen pogreb, se je napolnila cerkev v Merlu in naši pevci so celokupno žrtvovali svoj dom in pohiteli, da so ji med mašo in na grobu zapeli. Počiva na pokopališču v Li-bertad. Zapušča žalostnega moža, vsem znanega zavednega rojaka Jožefa Ferligoja in sina Hermana, ter sestro Štefanijo por. Medvešček in nečakinjo Jožico. Tudi v Evropi ima nekaj svojcev še pri življenju. Maša za rajno bo na Pater-nalu 30. sept. Zapel bo žalni zbor. Žalostna obletnica. 1. nov. bo eno leto, ko je zatisnila oči v cvetu let f Marica Jazbec. Obletna maša bo na Paternalu 1. nov. ob 10 uri na Av. del Čampo. Žalostno novico je dobila iz Sel pri Črničah Katarina Jekše, da je zgubila brata, ki je padel kot žrtev za svobodo domovine. Bilo je v septembru 1943. ko je bilo poklanih več sto mož in fantov in med njimi tudi f Anton Pišot. Zanj in za žrtve istega plemenitega namena bo sveta maša 4. nov. na Paternalu. NAD ZVEZDAMI... Na vseh Svetih in. na v.celi mrtvih dan hite naše misli za rajnimi. Tako smo zakopani v dnevne skrbi in. tako navezani na življenje, da kar nimamo ne časa ne volje, da bi pogledali tja v daljo in v višino, ki je onstran, dosega našega pogleda. In vendar odhajajo tjakaj vsak dar naši dragi. Utrne se solza, zajoka vzdih in bridka žalost zatemni radost .... Tako stojimo nemi in strti pred mračno zaveso večnosti in na vlažnem robu hladnega groba, ki nam je zakril zernske ostanke ljubljenega bitja. P:ide pismo ... S tresočo reko ga odpreš . . . Slutiš, da bo kaj bridkega . . . Morda ?e ti razjasni lice. toda . . . Kdo ne pričakuje v negotovosti bridkih novic o dragih, katerih ne bomo videli — nikdar več . . . ? Pred zaveso večnosti in. na grobu premisli, verni kristjan, kuj je Tvoje življenje! Prazno in ničevo je vse! . . . Toliko skrbi, toliko dela, morda shranjenih žuljev, toliko srčnih vezi z dragimi, c vse to se vniči na mah! O smrt! Edini pridigar, katerega no more nihče preslišati! Ona nam pridiga: Kaj pomaga človeku ves svet, če pa svojo dušo pogubi! Ne lepe hiše, ne bogate službe, ne lepi otroci . . . vse ni nič, če je smrt le padec v — temo! ... Če je smrt le konec vsega kar ljubiš in nisi nič pomislil nato, da bi se nanjo pripravil tako, kot je naročil Gospod Jezus! Kdor v me verje bo živel tudi če umrje in kdor v me verje, vekomaj ne bo umrl (Jan 11. 25). Gorje mu, kdor samega sebe vara! Kdor strahopetno ne upa javno pokazati svoje zveste in dejavne vere! Kdor druge v temo zavaja! Spomni se človek na grobu in na pragu večnosti, da si na zemlji samo popotnik. Tvoja prava domovina je v večnosti. V domovini je zatisnila oči •j- Marija Lučovnik 17. febr. stara 69 let v Šmarjeti v Rožu na Koroškem. Bila je blaga žena, tistih solvenskih koroških mater, katera je sredi narodnega boja ohranila vero in jezik v svojem domu iz katerega sta izšli dve hčeri redovnici pri šolskih sestrah. Zapušča v Evropi 2 sinova in 2 hčeri. Tukaj žaluje za ljubljeno materjo Marija Lučovnik. * Že je minulo leto dni odkar so za večno zaspali naša mila, nikoli nepozabljena mati. Mati so umrli ali njihov duh živi in bo živel do konca dni, dokler nas Gospod Bog ne skliče skupaj v srečnih nebesih. Zatorej draga maii počivajte v miru božjem! Le križ nam sveti govori da vidmo zopet se nad zvezdami. Častiti gospod Janez Hladnik bodo darovali svete maše za pokojno našo mater Marijo Golobič, Krašnji Vrh, Radoviča pri Metliki. Mi pa žalostni ostajamo njeni sinovi Marko Golobič in Jože Golobič, Loma Negra. Maša za rajno bo 9. in 10. okt. 1! Poslovil se je od zemeljskega 1 življenja. Martin Nemec I ki je umrl 12. doc. 1943 v Filov- 1 cih v Prekmurju star 78 tel. Po- I ročilo je prišlo iz Francije, kjer H hci Marija. Doma žaluje za oče- |j tom žena in sin Štefan, poročen. V Argentini žaluje za njim hči S Terezija Ivanič, njen mož Jožef in B sin Jožko. 0 Maša za rajnega bo na Ave- g llanedi 28. oktobra. Dragi prijatelji in znanci v širnem svetu! Vam napišem žalostno novico iz pisma, katerega sem dobil 15/9 1945. od moje žalostne žene Neže Kraševec, iz Bušinje vasi v Beli Krajini. Naznanja mi, da so mi bili ubiti 4 sinovi v tej strašni vojski. Dragi, mili sinovi! Gospod Bog Vas je sprejel in Vas vidi med svojimi prijatelji v svetih nebesih.... Ne bo dolgo, ko se bomo spet videli. Saj križ nam sveti govori da vidmo zopet se nad zvezdami! Pozdravlja žalostni oče iz Gas-tona, Provvidencia, Olavarria. ___ Jože Kraševec. V CORDOBI je 4. avg. umrl f JOŽE KURINČIČ doma iz Iderskega. Tu žaluje za njim brat Jože. doma pa trije bratje. USTRELJEN JE BIL NARTE VELIKONJA, doma iz Otlice. Znani goriški pisatelj je bil obsojen kot kolaboracionist. Med njegovimi spisi najbolj znana so "Višarska polena". V PRVAČINI objokujejo svoici LOJZETA SULIČ (64 let) in sina BERNARDA. Doma zapušča ženo, tukaj pa hčer Marijo por. Gregorič in Sina Lojzeta. V FORTINU MERCEDES Je zapustil solzno dolino č. g. f HIERONIM PRE-LICH, salezijanski duhovnik, star 73 let. Bil je v mladih letih lekarnar v Litiji in tam je 1905 vstopil k salezijancem. L. 1914 je bil posVečen za mašnika in nato je odšel v Argentino. 1. NOVEMBRA OB 16 URI ŽALNI OBRED NA ČAKARITI V JUGOSLO-. VANSKI GROBNICI I NEKAJ ZA STARIŠE Najlepši vzor med vsemi svetniki in svetnicami je gotovo preblažena Devica Marija. Med prednostmi Marijinimi ima prvo mesto njena brezmadežno^!. Čisto m brez vsake sence greha so jo starši prejeli iz božjih rok. Vsa čista in brez madeža je ostala vse dni življenja. Niti najmanjši greh je ni omadeževal. Zares, lepšega vzora si v vesoljnem stvarstvu ne more poiskati tudi najnujnejša fantazija, kakor ga imamo v Mariji. Ta vzvišeni vzor so jemali najboljši pesniki in najslacnejši glasbeniki, slikarji, kiparji kot zajernljiv predmet svojim nesmrtnim umotvorom. Tako je tudi posredno, po teh umotvorih, Marija postala vzor, ki blaži mlada srca. Marija je vzornica v vseh čednostih, posebno pa v onih, ki so najbolj odločilne za srečno vzgojo: v čistosti, ponižnosti, pokorščini in pobožnosti. Naj bo vzgojitelj kakršnekoli vrste, temu mora pač pritrditi, da je pogoj srčne vzgoje v tem, če deca ohrani čistost, nedolžnost. Ta nežna cvetka se pa najlažje ohrani pod varstvom vzornice naše Marije. Da si lažje predočuie-mo v celotni popolnosti prelepi ideal: vzornico Marijo, naj pomaga sveto pismo. V skrivnem razodenju beremo (12, 1): "Veliko znamenje se je prikazalo na nebu: Gospa, obdana s solncem, luna pod njenimi nogami, okrog glave pa venec 12 zvezd." Te besede, ki jih razlagalci obračajo na Marijo, služijo tudi umetnikom, ko slikajo in izražajo Marijine popolnosti. Svetlobni žarki okroginokrog pomenjajo notranjo lepoto, ki jo je izrazil angel z besedami: "Če-ščena, milosti polna!" Marijina duša je bila od prvega trenutka vsa prežeta z lepoto božje milosti. Ta dušna krasota bodi ideal tudi naši mladini. Ali ni to brez primere višji in plemenitejši cilj, kakor pa če bi se hotel mlad človek ponašati s telesne lepoto, ali pa z umetničeno in izbrano obleko zbujati pozornost sveta ter slepiti sebe in druge! In kako brzo mine zunanja lepota! Negujmo pri sebi in pri mladini lepoto duše, ki ne Se ven aqui las Hermanns Francis-canas que residen en el Colegio Santa Isabel de Formosa. O tras de ellas dirigen el Hospital de Bene-ficencia de la mišma ciudad. Elias tambičn or-ganizan cursos de economia domislica y de o tros ren-glones profesiona-les para la mu j er. vene z leti. marveč raste z vsakim dobrim delom, dokler se ne bo zaiskrila v nebeškem sijaju. "Luna pod njenimi nogami". . tako opisuje sv. Janez vzornico našo Marijo. Luna je znak nestanovitnosti, simbol spremenljivosti, pa tudi strasti, ki človeka zavaja zdaj v ta. zdaj v drug greh. — Luna pod nogami Marijinimi pa pomeni, da je presveta Devica vzvišena nad človeške strasti, da se ni nikdar spremenila v svoji notranjosti, marveč je bila vsekdar polna milosti. Ali ne obstoji samovzgoja, ki jo vedno poudarjamo, vprav v tem, da znamo gospodovati čez vsa slaba nagnjenja? Bolj ko je kdo gospodar samega sebe, bolj se približuje vzornici Mariji. Nespremenljivst Marijino naj bi posnemala zlasti tudi mladina, da sc oprosti očitka vehedravosti, nestalnosti, nezanesljivosti, lahko misij cnosti. "Dvanajst zvezd okrog glave".. S to zvezdnato krono je označen venec prelepih čednosti, ki so kras nebeške Matere. Število 12 izraža veliko množino, saj je bila Marija ozaljšana z vsemi čednostmi in obdarjena z vsemi darovi Svetega Duha. Kako lep opomin za mladino 1 Če hočejo postati krepostni, značajni, naj si izvolijo Marijo za svojo mater, gospo in zavetnico, za svoj vzor v "družbi Marijini". IMENA ROJAKOV V NEMŠKIH TABORIŠČIH 15. JULIJA. (Sedaj so že odpotovali) Vojaški kurat Leonard Bogolin je poslal par seznamov imen slovenskih rojakov in družin, ki se nahajajo v taboriščih Oberkassel in München-Gladbach v zapadni Nemčiji. Največ jih je od Krškega. Iz Vipavske doline so sledeči: Kobal Anton, Podkraj; Kosovel Ivan, Črniče; Zavadlav Stanko, Ajdovščina; Stemberger Jožef, Št. Vid; Gleščič Alojz, Črniče; Jazbec Štefan, Črniče; Trošt Bogomir, Št. Vid; Prezelj Alojz, Vipava; Krapež Franc, Angelska gora; Gerljevič Franc, Col; Kobal Ivan, Col; Bajc Alojz, Col; Benčina Alojz, Col; Koren Ivan, Podkraj, Bajc Ivan, Podkraj; Bajc Anton Podkraj, Bajc Ivan Višnje; Kobal Franc, Višnje. IZ GORENJSKE: Čebašek Vinko, Pole. Preddvor: Vreček Vinko in Cerar Janez. Št. Vid: Pogačnik Janez, Živalič Friderik, Žagar Vladislav; Golnik; Šober Valentin, Ribnikar Anton. Kavčič Mirko Štorje, Ajdovšč.; Krpan Jožef Sv. Križ Vip. dolina; Vrtovščenik Jo- žef z družino Dol pri Krškem; Andr e j as Jožef z družino. Hrastje pri Brežicah; Otorepec Ivan, Litija; Bevc Ivan, Dole, obč. Sv. Križ pri Litiji; Kovač Andrej, Cerklje pri Kranju; Miler Marija, Boršt obč. Cerklje ob Krki; Črnigoj Andrej. Ajdovščina pri Gorici; Vreček Vinko, Preddvor; Grašič Vinko, Golnik, Gorenjska; Dvoršek Leopold iz Brežic; Mauher Jernej, Vitanje. Iz PREKMURJA: Gašpar Franc, Čepine»; Časar Alojz, Čepinci; Krajcar Štefan, Markovci. Št. Vid: Stemberger Franc, Pižent Ivan, Zlobec Albin, Kosoveli, Komen; Švara Gabrijel, Gabrovec Komen; Kranjc Ivan. Ptuj. V taborišču München-Gladbach, med drugimi: Bučar Alojz. Krško; Božičnik Josip. Mali kamen Ljubljana. Buršič Bruno Trst; Vitez Štefan, Moravče; Vrček Marija. Raka; Zrin Franc, Murcska Sobota; Zvonar Andrej, Vidovec; Jančar Vicel. Rakovce; Jakupila Ivan Raka; Jordan Anton Raka; Jeršin Mihailj, Višna gora: Kukanja Jožef, Mali dol; Krejačič družina Brezje: Kodrič Angel, Mali dol; Kravos Franc, Sv. Križ; Leban Stanislav, Goriška; Leskovšek Ivan, Pilštajn; Love n jak Franc Bakovci; Mohor Ivan in družina, Mrzla vas; Mernik Franc, Teharje; Merljak Rihard, Volčja draga; Oštir Janez in družina. Bizeljsko; Pirž Alojz. Sp. Pijausko; Pirž Franc, Kalce; Puc Franc. Col. Goriška: Pešec Ignac, Bukovci: Pešec Anton. Dobrna; Premelc Andrej in družina, Bizeljsko; Pintarič August, Iva-novci; Plahuta Josip, Kalobje; Podgornik Franc Goriška; Pelikan Ignac i Franc, Goriška; Roravec Anton, Domžale; Rihter Zdravko, Istra; Rajzar Andrej, Roga-ševci: Sinčič Roza i Marija. Istra; Sino-žič Ivan i Pavel, Istra; Sancin Karlo, Trst; Topilšek Janez. Celje; Toplek Mihalj, Sen-kovec; Turusek Viktor. Pilštajn: Umek Dragutin, Gorica: Fabijan Franc in družina, Trbovlje; Fili Karlo, Tolmin, Gorica: Ficko August Gor. Črnuše; Fleger Josip Sotina; Ficko Josip, Večeslavci; Ferlan Anton, Lokve; Hostar Antonija, Raka; Ščuka Anton, Škrbina; Štefančič Viktor. Trst: Štok Alojz. Trst: Štefanec Franc, Tropuvce: Lesnikar Johan, Pilštajn: Godnič Ernest, Ljubljana; Balantič Paula, Zagorje; Slovenc Terezija. Šentvid; Slovenc Viktor, Šentvid; Sitar Jožef in žena, Kamnik; Leskošek Anton, Celje; Franc Josip, Bučka. ROMANJE V LUTAN SE VRŠI Z OMNIBUSI IZ ŠTIRIH IZHODIŠČ. PRESKRBITE SI PRAVI ČAS VOZNE LISTKE. KER JE ŠTEVILO SEDEŽEV OMEJENO. NAJKASNEJE 30. SEPTEMBRAI Bolo el M Libre DECIMOCUARTO CAPITULO Irene y Cirila descansaban bajo el platano del jardir. del prefecto. El cielo luminoso estaba dorado por los rayos del crcpüsculo. En la čopa del platano, se mecian suavc-mente las hojas. La brisa nocturna llegaba desde el mar Egeo, sobre las olas frescas, y acariciaba la tierra recalentada, como si una mano suavc pasara por la frente de un cansado jornalero. Cirila estaba sentada sobre un banco pequeno, junto a los pies de Irene. Sobre sus faldas, doblaba entrc los dcdos los pergaminos de las Escrituras. La esclava miraba con ojos grandes a Irene, que, apoyada sobre el tronco del platano v con los ojos semicerrados, suspiraba tras los rayos del sol crepuscular. Su derecha descansaba sobre la piedra blanca y bebia la frescura que en la espesa sombra, vencia al calor. “Preclara, ^continuo?” La esclava desenvolvič el rollo entre los dedos, y espero la respuesta. Irene le indico con uni gesto que guardara el pergamino. No se atrevia a hablar en voz alta, como si temiera que una palabra pronunciada desbaratara los misticos suetios en los que se habia internado su alma. Desde que habia huido de Bizancio y de la corte, desde que el dcstino le arrancara a los seres mas queridos, Iztok / Epafrodit, se hundia con frecuencia en suenos ardicntcs. La vida en Toper no la sujetaba. Cuando salia o se presentaba en puhlico, se debia, sin embargo, enterrar en el misterioso nimbo de las costumbres cortesanas. La abigarrada, ricamen-te bordada tunica, adornada de piedras preciosas, le parecia pesada, una cadena, una capa de hipocresia. En la compania de las mujeres distinguidas, aunque paisanas, debia hablar con un murmullo, con ficciön, para guardar el misterio y el ca-racter divino que la gente atribuia a la corte. Por eso huia de las companias, buscaba jardines silenciosos, bosquecillo.s solitarios, donde vivia tranquila su libertad, bajo las telas blancas, y cantaba en voz alta lo que decia su corazon. Čada vez que se volvia de las reuniones, se sacaba con desprecio y nauseas los pesados vestidos como si se librara de unas cadenas. Y repctia las palabras del Obispo Sinesios: “^Acaso sois Romanos mejores desde que os cubris de purpura v os hundis en oro? Sois comediantes en tunicas de piedra, sois lagartija:-, que no os atrevčis a hablar en alta voz, quc no os atrcveis a salir al aire desde el agujero de vuestros adornos, para que la gente no reconozca que a pesar de cllos, sois hombres”. Suspiro por el barbaro Iztok Lo vela en su traje de gruesa tela, veia revolotear sus no ungidos cabellos cuando ensillo el caballo en el hipodromu. La enamoro esa vez, sen-cillo, libre, sin cadenas, sin mascara. Y ahora se habia ido, arrojando el escudo, a la otra orilla del Danubio, cabalgaba al f rente de los soldados como cierta vez en el hipodromo. iPero pensaba en ella? ^Vcndria a buscarla? Los dias huian, se sucedian las semanas y no habia noticias del sur ni llegaban del norte. Y sus pensamientos se fucron por caminos desconocidos y buscaron al amado por los bosques, lo llamaron en los montes, indagaron entre los caminantes de las carrctcras, ro-garon que lo buscaran, ofrecieron monedas de oro a los comerciantes para que la llevaran con cllos a la tierra cslo-ven Cirila conocia a su amita. Se retirö en silencio, para quc quedara sola Irene con su dulce tristeza tras Iztok. Tambien esa noche abandono el jardin y fue a caminar por Toper. En el estrecho foro, delante de una pequcna basilica. se reunian las jovencitas de Toper. Exclamaciones de admira-ciön sc elevaban del gentio, cuando llegaron literas de seda, en las cuales venian las esposas de los oficiales, ricos comerciantes y de los cncargados de los impuestos. No las habia muchas en Toper, por eso eran aun mas respetadas y admi-radas. Tambien, Cirila, aunque sierva libre, era muy respe-tada, debido a la cortesana Irene. Las jovencitas le abrieron pašo viendola vcnir arrimada a una litera blanca, para llegarse hasta el lugar de venta y ver las hermosuras que hacian exclamar de asombro a las mujeres. El comerciante colocč sobre la blanca piedra, junto a la que estaba, d os hcmosos candelabros de bronce. Los ojos de Cirila se abrieron desmesuradamente, cuando refulgicron delante suyo los adornos expuestos. La magica luz aumentaba el hrillo de las hebillas, los aros de oro, los brazaletes incrus-tados de gernas, las pcinctas de coral y marfil. Cientos de ojos codiciosos bebian las joyas, y la envidia aumento en las almas, cuando una rica comerciante torno los preciosos objetos y los entregö a una esclava para que los guardara en un cofre. “j Ni en la Santa Corte tienen ornamentos tan her-mosos!” Este juicio se le escapo a Cirila sin querer, a media voz, y ya la captaron las jovenes a su lado y se lo murmuraron a las veti nas: “En la corte no lo tien mas hermoso!” Cirila se asusto. Por eso, arreglo enseguida la opjnion, diciendo en voz alta: “|Digo en la santa corte! Pero para la Santa Emperatriz, j estos son dcsperdicios! j Si vierais sus hermosuras!” La esclava sintio que los ojos del comerciante se prendian de ella. Se volvio hacia el. Un escalofrio le recorrio la espalda y busco atemorizada un camino para huir. Pero el comerciante la afcogio con simpatia, torno con los largos, nervudos dedos, un brazalete de oro, eran dos delfines enroscados, con las escamas cubiertas de ruhies y topacios, de ojos granate, lo lcvanto hacia la luz. “j Solo la Santa Emperatriz lleva un brazalete mas hermoso! j Dices verdad! .—Otroški orkester presenta sj Conjunto Orquestal. llgrado por sus alumnos. — Bandoneones: niiios: O. Fedicaro, N. Sandoval, J. Pörez. E-, Bruzzo: y jövenes: J. Borgio, R. Villalba, L. Gia-cchey. P. Amiratti. — Violines: V. Amicola. R. E. Stover: A. Leban, E. de Seta, J. Lewchuk y D. Yusit. — Cantor: *l0s Quintana. 6. —Alegre atardecer • I—Otroci plešejo “kolo" Diälogo y baile. — Interpretado < los mäs pequenos alumnos del Colegio de las Hnas. Franciscanas: Litiana Turfebio Trobec. Nčlida Leban, Ricardo E. Zidar. Diana Danielli, Oscar Strane ar Olga MiMc Norberte Furlan, Maria H. Jazbec, Eduardo Jazbec, Linka Troha, EmiHo Troha. — Ac4cma al piano: Silvio Kavčič. 7. —Apurog de un Fotčgrafo '—Fotograf v stiski Acto cömico — prosentado por 1°' 'enes de la Parroquia Santa Inčs. (Vea pög. 196). 8. —Momentes de alegria —Mladina raja Diälogo y baile. — Interpretado P os ex-alumnos y amigos del Colegio de las Hnas Franciscanas: Anita Lakner. Mer»‘ Stoka, Irene Vidmar. Herminia Bevcic. Antonio M. Milost, Walter Caldeiän Albino ar, y Ricardo E. Bevcic. Al piano: Silvio Kavčič! 9. —Coro Juvenil de Avellaneda '—“Jaz mam pa konjča" . . 10.—Ciganski ples j—Zambra Gitana Baile. — Dirigido por la Srta. Jo»1» Kipi; interpretado por las alumnas y ex-alumnas dol Colegio : Liria S. Calderön, 'j Pečenko , Cecilia Lakner, Maria Ester Ochiuzzi Olga L. Kosagovsky, Aurora Zö^lc, Herminia Bevcic. Irene Vidmar. Acompana al piano la Srta. Salomi Kipi. -Los Tres Valientes '—Trije junaki Comedia en dos aetos — por lo» 'hes de Santa Rosa. (Reparto en la päg. 196) Se priporoča rojakom JOSE DGVŽAK MERCADO “CIUDAD DE BUENOS AIRES" (MERCADO SPINETTO) Puesto 109 y 110 — Matheu 202 MEXICO 2065/3 U. T. 48-3542 11.- ENCUADERNACIONES TORRES HNOS. AffASCO 1303 U. T. 59-7939 Academia de Encuadernacion Venta de toda clase de maleriales del ramo. Doramos titulos en el lomo. Začetek točno ob 15 uri. - Dvorana je na ulici SOLIS 252. 1 kvadra od Plaza Congreso proti Constitucionu. GRANDES ALMACENES “CIUDAD DE MEXICO” FLORIDA esq. SARMIENTO LOS CREDITOS MAS LIBERALES. SOLICITE SU CREDITO HOY MISMO V novem domu Vas čaka FRANC KLAJNŠEK NAČRTI — STAVBE — FIRMA VILLA DEVOTO U. T. 50-0277 HABANA 4321 T1ENDA y m e r c e r i a m A R I L I T O de ANGEL PAVŠIČ Intendente Casares 218 SAN ANDRES STARII IN VZGOJITELJI! Ako ne veste kam se obrniti za vzgojo sinčkov Na razpolago vam je v Vlili Madero “LIPA” katero vodi naš priznani vzgojitelj Benedikt Gomišček Villa Madero Suc. 128 I “ČASA JUS TO ” JUSTIN MARUŠIČ _ marmoleria Construccion de Monuementos en los Cementerios PLAČAŠ DE BRONCE ABMENDIA 4947 __ v. T. 59-4318 “LA INTERNAL" DESÜA AN DRE 60 MB O C Dean Funes ** Avellaneda ---- -----^— .. ------ D E S F N S A JUSTIWGA David Doktorič: KAJ VSE SI TI MENI, MOJ DOM! Moj dom, ti si meni polnost življenja in kakor ribi brez vode živeti ni, največji napor tu ne da zadoščenja, razviti v tujini ne morem svojih moči. Saj imam tudi tu svoie delo, častnejšega ni, da bi" sam si želel, a delo doma bi bilo bolj veselo in bolj bi sadov še jaz sam bil veseb Moj dom! Ti si meni polnost vesolja! Mi y mladostnih spominih žariš in ti še edina moja si želja, ki v jeseni življenja srce mi polniš. Moj dom mi najdražji zaklad si te zemlje! ie v duši čarobnost skrivnosti objemlje, ee črne ločitve me žalost obhaja, ti, dom, mi podoba si večnega raja! V E N E C 1 A 1 IJ L I A - , . I? ,este tituI° apareciö el libro de Jose Defranceski. traducido por Juan Boric. que trata sobre las regiones yugoslavas de Trst. Gorica. Istra y Rijeka (Fiume), anexadas por Italia despuös de la primera guerra mundial. En 72 päginas analiza el autor las otapas histöricas do aquellas comarcas desde tiempos lejanos hasta nuestros dias, ambando certeramente, y con do-cumentos precisos. a la conclusiön, que aichag regiones. bautizadas por los im-penalistas italianos con el nombre de Venecia Juha", son partes integrantes de las tierras yugoeslavas. El libro es ilustrado con vartos mapas de la regiön, y con footgrafias de los prmcipales lideres croatas y eslovenos que iucharon por los derechos de su Pueblo y contra el avasailaje germano. hungere e itahano. Io que sirve al lector de guia. VENECIA JULIA" es de una importan-cia etraordinaria en estos momentos, ya que la comarca, cuyo nombre impuesto Jleva por titulo, es motive de acaloradas dlmUvL°nea en !a conferencia de Londres. tl libro puede adquirirse en las libre- n“estr” Direcciön. y en Corrientes »114 - Bs. Aires. — Precio $ 2.—. Vidal 2602 , U. T. 76 - 1220 fc;-- RESTAURANT Y CASA DE COMIDA "LOS OLIVOS" CANCHA DE BOCHAS — de — ŠPACAPAN U. T. 21 - 4317 PEDRO OSVALDO CRUZ 2575 ANGELERI iiermanos IMPORTADORES DE ARTICULOS SANITARIOS Callao 332 — U. T. 47, Cuyo 9051 — Capital iATENCION! — Cambio de Estudio: JULIO A. TORRES ASTIGUETA Procurador Nacional umcamente de 18 a 19^2 D o DIAGONAL NORTE 1119, Piso 8’, Escrit. Llame a: U. T. 35 - 6243 823 S A N T E R I A L U I S PO N T I F I C I A B A R R A -se- ih * H H 1 I y 1 $ I » •:<* >:♦>.: ::•»*. <♦> :« 5 5 D 0 1 ?er]asmenstamDaes Vestidos ^^rgicos, estandartes velas, estampas, cuadros, estatuas, rosarios, modallas iibros en surtido mas completo. en su ediiicio nuevo A V. BELGRANO 1728 U. T. 38, May o 2768 1736 Buenos Aires TALLER DE BORDADOS £ ROMERO y COMPAfilA 1 BI I T. 38-7933.!$ -se- se- -se- V S DESPENSA-TIENDA | Necesita una festoneadora y vainilladora para mäquina industrial Tacuari 625 M 8 de PEDRO CUČIČ S g Excelsior 1500 LOURDES £ i U. T. 757 - 0301 * g S A E M Z PENA * ^ -se- -se- -se- -se- -se- -se- :<£ | RADIO - ELECTRICIDAD ™ Reparaciones en general Aparatos nuevos y repuestos y i s * * I S I AUGUSTO COTIČ Radiotecnico diplomado Excelsior Saenz Peha 1500 — LOURDES U. T. 757-0301 | I I i S I i 'APUROS DE UN FOTOGRAFO" Sainete en un acto Interpretado por los jövenes de la Parroquia Santa Inčs. R E P A R T O Don Tranquilino...... Juan Di Pascua Sino, oficial................A. Durbn Ruiz, oficial...............J. A. Sosa Robustiano...................H. Massad Fefito........................J- Arias Sulpicio..................A. Cordero Anastasio.....................j. Arias Mariano, capataz...........Josč Carlos Liborio..............Walter Calderön Francesco..................R. Beučič “LOS TRES VALIENTES" Comedia cömica en un acto R E P A R T O Wilfredo...................Atilio Ghio Loreto.............Enrique De Martino Urzo ...................Alfonso Cortese Caraculiambro .........Antonio Ianelo Espantapdj aros.......Antonio Lavalle Bernardo Calesita . . Ricardo Merayo Apuntador: Jose Cucaro. i despensa EMILIO GERMEK jjj Rodriguez Pena 505 II VILLA PROGRESO g -:«- •:♦> <♦> BELL OT T I HNOS. FABRICA DE TRICICLOS I AV. LA PLATA U. T, 60-0657 1659 Bs. Aires J H 1 | I | I š ■ $ $ VILLA RECONQUISTA CIUDADELA^ ^ -m •» ^ ^ Se priporoča l | m -se- ALMACEN Y DESPACHO BEBIDAS Rojakom se priporoča i I LUIS KANDUS A B 8 i S I M i ŽS MESNICA RAVBAR SINOVI Stojnice 21, 24 in 25 Avda, Ir. Beiro y Lope de Vega VILLA DEVOTO I I I I TRŽAŠKA PRAVDA BO DOLGA. UP podaja v svetovnem časopisju tole sliko: Prva skupina, z jasno zahtevo so SLOVENCI, ki so trpeli neznosni fašizem. Te predstavlja Fran Bevk. Oni zahtevajo Trst in okolico za Jugoslavijo, a sprejmejo, naj bo pristanišče internacionalno. Italija nima prav nobene pravice, ne narodne, no gospodarske, na Primorsko. Druga skupina, ITALIJANI, so deljeni politično in imajo slabo vodstvo. Trdijo, pa vsi. da oni nimajo nič opravka z Musolinijevo politiko in da ie treba vedeti, da njega sedaj — več ni . . . Italija je pa “tako strašno veliko doprinesla k zavezniški zmagi"? . . . Tržačani sami, so zelo brezbrižni za okolico (Razumemo, ker vedo, da ni italijanska). KOMUNISTI so tretja sila, katera stavi svoj ideal nad narodnostni. Ti so začeli sedaj zavzemati nekako srednjo pot in se zavzemajo za popolno autonomijo spornega ozemlja. Pri tem jih menda podpira tudi ameriška vojaška oblast. Iz vsega tega je pa jasno, da se tržaška pravda ne bo končala s par podpisi v naglici. IZ KRASA POROČA PISMO, da Komna, Mavhinj in Štanjela ... ni več. Vse porušeno in požgano. Divjali so Nemci in fašisti, ki so večino možkih odpeljali. Sedaj se že vračajo. aopoL- i saooocL:___________________im <♦> se- sr' :-»> <«. I D ALMACEN DE COMESTIBLES y BEBIPAS de JOSE TINTA ARIAS e s q. C O N D E FINA E SASTRERIA DE MEDIDA " G O R I C I A 8 de FRANCISCO LEBAN 7 WARNES 2191 Buenos Aires » I*-*-.,.. ........ , , £<£ Se priporoča rojakom I !. 8 M TRGOVINA AUGUŠTIN BREZOVAR Carlos Tejedor y Almafuerte MUNRO FCE "—*"*"* "♦—"« « i »■.»„»„ .. - 'Ü i I FERRETERIA - TRGOVINA Z ŽELEZOM y v ... BARTOLOME FLOR S Vellka lz.faira železnine, gradbene- 0 T električnih potrebščin ■»!. A3unci6n 4602 U. T. 50-0724 »e*______________________________ 1 M J 8 I 1 1 2 I ,, DESPENSA 8 _ PEDRO ZAVRTANIK Avda. los Constituyentes 3731' 5? $-----.„.UlZ'. 51:°468 (Pgr<*u« Chas) g m |D ESPE g I y s? DFSppmqs A Y F 1 A m B R E DESPENSA y FIAMBRERIA , CARLITOS" de CARLOS BRUMAT Cnsčstomo Alvarez 4901 esq. Corv U. T. 68 - 9347 M 1 i I sonoi Č£VL J ARNIČA po meri za velike in male. Prav po domače vam bo postregel ALBERT BELTRAM Na razpolago je, bogata zaloga vsake vrste obuval in šolskih potrebščin Dto. Alvarez 2288 vogal Trelles ___ na Paternalu HELADERIA MARIO Plaza Estacičn Merlo FCO Pruebe nuestros heladoS y se convencerd que no hay mejor. Rojaki! Če vas privede pot v Merlo le oglasite se! ___________ MARIO ZOBEC DOBRO IN SVEŽE MLEKO Točna postrežba na dom JOŽEF BREZAVŠČEK Lope de Vega 2480 V. Devoto SV. CIRILU IN METODU METOD STOPI V OSPREDJE Doslej smo bili vajeni videti le Cirila v ospredju. on govori, on uči, on razpravlja, z eno besedo, Metod prepušča, vsaj deset let mlajšemu, živahnejšemu bratu, kakor vse kaže, drage volje vodilno vlogo pri tem silnem misijonskem podjetju. Gotovo je iskati razlago, za to v prvi vrsti v različnosti njihovih značajev in v precejšnji razliki njihove starosti. Ciril je bil pa tudi že kakih dvajset let pred Metodom posvečen v mašnika, radi česar je bilo naravno, da je Metod sebe smatral le bolj za njegovega pomočnika. Ali kakšen pomočnik je bil to! Mož, ki je nekdaj zavzemal tako važno mesto kot visok državni uradnik v vzhodnorimskem cesarstvu! Nikakor ne smemo tedaj podcenjevati Metodovega deleža že pri dosedanjem delu obeh bratov. Sedaj pa je Metod ostal sam. Bratova smrt ga je gotovo težko zadela. Ali ni ga toliko potrla, da bi radi tega svoje misijonsko delo med Slovani opustil. Breme, ki sta ga poprej nosila dva, in ni bilo to lahko delo, je možato on sam vzel na svoje rame in njegova nadaljnja življenjska pot nam pokaže jasno, kakšen mož je bil Metod. Ko je umrl Ciril je imel 5.3 let. Edina ugodnost, ki mu je bila sedaj v močno oporo, so bili slovanski učenci, ki sta si jih bila že vzgojila. Z njihovo podporo je Metod odločno nadaljeval in izpopolnjeval pred leti pričeto nalogo. Prav mu pride sedaj njegova izurjenost v posvetnih in državniških zadevah. Govorili smo že o nalogah, radi katerih sta brata bila prišla v Rim. Zadevo slovanskega bogoslužja, to važno točko svojega misijonskega načrta, sta uredila še predno je Ciril zatisnil oci. Ali ostalo je odprto še važno vprašanje ureditve cerkvene neodvisnosti slovanske zemlje in to je hotel izvesti vešči diplomat in mož silne volje, Metod. Posredoval je spretno med papežem in prizadetima vladarjema, moravskim Rastislavom in slovenskim Koceljem. Sled o tem najdemo v Metodovi legendi, ki pripoveduje, da je Kocelj poslal sla k papežu v Rim s prošnjo, naj mu pošlje “blaženega učitelja." Prejel je odgovor: “Ne samo tebi, marveč vsem slovanskim deželam ga pošiljam kot učitelja od Boga in apostola Petra, prvega naslednika in ključarja nebeškega kraljestva." HADRIJANOVO PISMO V staroslovenski Metodovi legendi je ohranjeno sledeče papeževo pismo, ki ga tu navedemo po dr. Grivčevi knjigi. Hadrian, papež in služabnik božji, Rastislavu, Svcto-polku in Koclju. Slava Bogu na višavah is na zemlji mir, v ljudeh dobra volja! Ker smo o vas slišali duhovne reči, se sedaj v željah in molitvah za vaše zveličanje veselimo, ko je (rospod zbudil vaša srca, da bi ga iskali, in vam je pokazal, da moramo služiti Bogu, ne samo z vero, temveč tudi z dobrimi deli. Mrtva je namreč vera brez del in motijo se tisti, ki menijo, da poznajo Boga, a se z deli od njega odvračajo. Niste ^namreč samo pri tem svetem prestolu prosili učitelja, temveč tudi pri cesarju Mihaelu. Pa vam je poslal blaženega filozofa Konstantina (Cirila) z bratom (Metodom), preden smo mi mogli. Onadva pa, ko sta zvedela, da vaše dežele spadajo k apostolskemu prestolu, nista nič storila proti cerkvenim pravilom, marveč sta k nam prišla in prinesla ostanke svetega Klementa. Mi pa smo, s trojno radostjo navdani, po dobrem premisleku sklenili, poslati Metoda v vaše dežele; posvetili smo njega in uccnce, sina našega, moža izobraženega in pravovernega, da hi vas, kakor ste prosili, učil in na vaš jezik preložil knjige popolno po vseh cerkvenih opravilih, tudi s sveto mašo in krstom. Kakor je začel Konstantin z božjo milostjo in na priprošnjo svetega Klementa, tako tudi, če bo kdo drugi mogel pristojno in pravoverno razlagati, naj bo sveto in blagoslovljeno po Bogu in po nas in po vsej katoliški in apostolski cerkvi, da bi se z lahkoto mogli božjih Zapovedi privaditi. Samo to navado ohranite, da se pri maši apostolsko berilo in evangelij najprej ata po latinsko, potem slovensko, da se izpolni svetopisemska beseda: Naj hvalijo Gospoda vsi narodi (Ps 116) — in na drugem mestu: Vsi naj v raznih jezikih oznanjajo veličja božja, kakor jim daje Sveti Duh izgovarjati (Apd 2, 11 in 4). Ako pa sc kdo izmed pri vas zbranih učiteljev in tistih, ki ušesa žgačejo in od resnice odvračajo v zmote (2 Tim 4-5), predrzne vas zapeljevati, sramoteč knjige vašega jezika, naj bo izobčen od obhajila in iz cerkve, dokler se ne poboljša. Ti so namreč volkovi, a ne ovce; spoznati jih morete po njih sadovih in sc jih ogibati. Vi pa, ljubljeni sinovi, poslušajte božje nauke in nc prezirajte cerkvenih določil, da boste pravi častilci božji, Očeta našega nebeškega z vsemi svetniki. Amen. METOD, SREMSKI NADŠKOF Metod sc je povrnil po Cirilovi smrti v Panonijo. Dr. Grivec meni, da morebiti že v prvi polovici leta 869. Najbrž je že takrat imel s seboj gornje papeževo pismo, iz katerega sledi, da je bil poslan k trem slovanskim knezom, imenovanim v nagovoru, kot posebni papežev poslanec ali delegat. Gotovo je prejel tudi navodila, da sc z vsemi tremi dogovori radi ureditve cerkveno pravnih vprašanj, to je, glede ustanovitve nove cerkvene organizacije v njihovih državah. Iz kasnejših dogodkov smemo sklepati, da je papež predlagal obnovitev nekdanje stare sremske škofije. Po starem izročilu, ki pa nima zgodovinske zanesljive podlage, je to škofijo ustanovil Andronik, eden izmed dvainsedemdesetih 'Gospodovih učencev. Bila je v rimskih časih zelo imenitna, ker je bilo mesto Sirmium (Srem, pri sedanji Sremski Mitroviči) važna rimska postojanka in nekaj časa celo prestolnica rimskih cesarjev. Pod to škofijo so spadale nekatere druge stare škofije, tako Emona (naša Ljubljana), Celje (Celeia), Ptuj (Petovium), Sisek (Scgestica, kasneje Siscia). V Sirmiju je imel v tistih davnih časih svoj sedež metropolit ali nadškof. Ko so Sirmij razdejali Huni in pozneje še Obri, je nadškofija leta 581 prenehala. V času kneza Kocelja je Sirmij spadal v njegovo Panonijo, zato se je moral Metod dogovoriti z njim o tem važnem vprašanju. Ni dvoma, da je Kocelj z veseljem pristal na Metodove, oziroma papeževe predloge in ko sta bila tudi glSdč izvršitve tega načrta podrobno domenjena, povrnil se je Metod s knezovim odgovorom v Rim. Spremljalo ga je dvajset panonskih Slovencev, ki naj bi v Rimu prejeli mašniško posvečenje. Kakor se vidi, se je bila vzgoja naraščaja nadaljevala tudi po odhodu svetih bratov, najbrž .pod vodstvom prvih, že naprednejših in sposobnejših učencev. V jeseni leta 869 je bil Metod v Rimu posvečen v škofa in papež ga je postavil za panonskega nadškofa metropolita Z izrednimi pravicami za širjenje krščanstva med Slovani in za ureditev cerkveno pravnih vprašanj med njimi. Tudi Moravska je spadala pod njegovo jurisdikcijo. Novi nadškof Metod se je najprej povrnil v Panonijo, kjer se pa ni dolgo pomudil, saj s Koceljem je bilo žc vse dogovorjeno. Temu, za sveto vero vnetemu in iskreno pobožnemu knezu je popolnoma zaupal. Pustil je v Panoniji nekaj svojih učencev duhovnikov in hitel naprej na Moravsko, kjer ga je po triletni odsotnosti čakalo mnogo dela in tudi trpljenje z bridkim razočaranjem. Vrnil se je v to svojo prvo postojanko pod precej različnimi pogoji. Sedaj je prišel med Moravanc kot papežev odposlanec in nadškof,, ter bi moral izvršiti preureditev vsega pastirovanja med njimi, urediti božjo službo, to je slovansko bogoslužje, po načrtu, ki ga je Hadrianovo pismo odobrilo v dogovorih s knezoma Rastislavom in njegovim nečakom Svc-topol kom. Nc moremo dovolj poudariti veliko važnost, ki jo je imela ustanovitev te nove slovanske cerkvene organizacije, te neodvisne Metodove nadškofije. Z njo so sc uresničili načrti, o katrih so sanjali in o katerih so se gotovo mnogo razgo-varjali brata Ciril in Metod s slovanskimi knezi, Z Rastislavom, Svetopolkom in Koceljem. FATIMA .... In rajska Gospa, prijazno sc smehljaje še dostavi; “Ste pripravljeni izročiti se Bogu, da nad vami gospoduje po svojem dopadenju? V duhu sprave sprejeti vse telesno in duševno trpljenje, skušnjave in preizkušnje s katerimi vas hoče obiskati božje Srce v spravo za številne žalitve, ki se mu gode, pa tudi za nesrečne' grešnike, da najdejo milost v božjih očeh?" “Hočemo, radi obljubimo!" “Trpeli boste mnogo mnogo, a milost božja bo opora vaših temnih ur!” .....Kaj je občutila presrečna trojica ob tem čudežnem doživetju, prvem srečanju z Marijo? Rajska sladkost je polnila njih duše ob njenem prvem smehljaju. Veselje in blaženost je prekipevala v njih srcih, ko so čutili bližino nje, ki je Mati božja in kraljica naša. Sveta in neomadeževana podoba j c ostala v skritih globinah srca, podoba Marije, pred kateri, je zagorela svetilka ljubezni in trden sklep — nikdar dati nepoklicani nogi dovoljen vstop v to svetišče. Trdna je bila sicer ta odločitev, mnogo težja nje izvršitev. Za srečo smo vstvarjeni in ne za trpljenje; za srečo, to nebeško cvetko, ki sc kar ne more prilagoditi naši temni -— mrzli zemlji. Zato tako tesnobno in sočutno zvene besede; “Trpeli boste mnogo mnogo,..” Sladka skrivnost “Marijo smo videli” je zarisala v poprej tako jasna detinska lica senco resne zamišljenosti. Prehudo je težilo breme pridržane tajnosti, izredno doživetje je prekipevalo v srcu. Hijacinta se prva razbremeni na materinem srcu. “Mati moja, rajsko Gospo sem videla v Go v a de Iria!" “Kaj govoriš, otrok božji” vzklikne prestrašena mati. “Da, videla sem jo, pa Franček in Lucija tudi”, nanovo zatrjuje Hijacinta. Prepozno... Izdana je skrivnost, zastonj in odveč naslednjega dne vsa ogorčenost Lucije in Franceka.... Kje so oni lepi dnevi pastirskega življenja? - Kakor sama večnost potekajo neizmerno počasi ure; ure, poprej tako sončne in jasne, sedaj tako mračne in grenke. Zamišljena sedi mala Z:: tožni ca na bližnjem kamnu odkoder z lahkoto nadzoruje svoje bele ovčice. —. Solzan pogled ji plava tja v višave, opore išče, ali vsaj, čisti, žarek tolažbe pri Njej, ki je prosila molitve svetega rožnega venca in -žrtev. 'Žrtev? Zgodovinar Milko Kos meni; “Kocelj in Rastislav sta dosegla višek' svojih prizadevanj. Slovanska nadškofija od Morave do Srema, samostojna slovenska kneževina v Spodnji Panoniji, politična in cerkvena neodvisnost od Nemčije in Salzburga, zato pa politična in nacionalno teritorialna zveza med severnimi in južnimi Slovani ter konec pritoka nemških kolonistov in duhovnikov — to so velikanski uspehi, doseženi v dobi kratkih par let, ki so morali vzbudi^ najhujše nasprotovanje in srd pri Nemcih. Kocelj sam je vladal od 869 do 874 panonskim Slovencem kot-suveren knez. Beseda do sedaj tako tuja bodoči učenki šole trpljenja. Vsak začetek je težak. Tudi v šoli trpljenja je začetek zelo težak! Toda, — ne boj se Hijacinta, zateci se k Njej, razumela te bo, ves nemir in žalost bosta odšla od tebe. . .. * Gospa Olimpia, Hijacintina mati je koj naslednjega dne zaupno govorila z Lucijino, le ta z najbližnjimi sosedi. — Po vsej dolini je bliskovito brzela novica od ust do ust, novica dvigajoča orkanski oblak prahu, ponižanja, pohujšanja in nejevolje med preprostimi Boga boječimi vaščani. Premnogo je bilo razpravljanja v vasi o te j novici. Večina se je togoti la, ali nihče verjel. Saj ni mogoče, — ne more hiti! Bridko prizadeta Lucijina mati se obrne do gospoda župnika; v srcu ji ruje, želi pojasnila, čemu ta nesreča.... “Čemu nesreča?” jo preročško dobrotno potolaži gospod. “V slučaju, da sc izkaže resnično, — velik blagoslov, — sreča, vsega zavidanja vredna!” “Da, sreča, vsega zavidanja vredna — ali.... ” Ona, ki je skušala svojim ljubljencem že od zibeli dalje vcepiti stud pred grdo lažjo, ona, ki je gojila s toliko skrbjo v njih srcih resnicoljubnost, prav ona mora doživeti to strašno kalvarijo sramote. ...” Kaj vse stori preizkušena mati v naslednjih dneh, da prisili Lucijo do izpričanja resnice. Vsa njena ljubezen, dobrota, pa tudi grožnje in kazen kot oster meč vise nad ubogo glavo mlade deklice. Ponovno in ponovno je povedena pred župnega gospoda, ki jo vselej očetovsko dobrotno sprejme, prigovarja, izprašuje. Zastonj! Pa ne le duhovni gospod, sam mestni župan jo da privesti z Fiijäcinto in Francckrim pred sc. Koliko zvijačnega nastavljanja. Svetna gosposka z dobrim in s hudim izprašuje otroke, da hi jih vloviia in na laži dobila. Nič ne opravi. Odkritosrčno pri proste besede prekrižajo vse njihove zanjke, da, še same prctnjc in grožnje, da jih v ječo posade ne omajajo naših malih. Kako hritko resnične so besede: “Trpeli boste mnogo mnogo........” Ne ostane le pri grožhjab, prišla je ura, ona strašna, strahu in groze polna nočna ura, ko med štirimi zidovi, ločeni od svojih dragih zadostujejo svetni oblasti za svoje nikoli storjeno zločinstvo -- krivično lažjo. Ti izredni dos^dki so za Lucijino dušo predmet resnih in žalostnih sodb. Uboga Lucija! Ne more zadržati svoje srce pretresu joče misli: “Nikomur nisem storila nič žalega in vendar kjer je ona ljubezen, ki so jo imeli še do skoraj z menoj?” Neizrečena, a občutna obsodba ljubljenih staršev, lastnih bratov, cele okolice tako boli — peče......... Ob teh razvalinah zgubljene ljubezni in zaupanja so le solze na tihem potočene edina tolažba trpečemu otroku. — Proč vzdihi m brezplodne solze! Lucija — upri pogled v nebo! Vrni svoje misli v zatišje lastnega srca; prilij olja zaupanja pojemajoči svetilki pred Njeno sliko. . . . saj ti je Mati, n ja pojemajoči svetilki pred Njeno sliko. . . ., saj ti je Mati, mati pa ostane mati, celo v najhujši bolečini, zato le zaupaj Lucija....... (Nadaljevanje) POZABLJEN . . . Pol leta je že minilo, ko je zapustil solzno dolino f SLAVKO CERNATIČ iz Ozljana. V hiralnici v Ituzaingo je dokončal svoje borno življenje. Sovaščani Peter in Miro Špacapan, Jože Konič, Ralo Figelj, Jožo Dovžak, Jože in Vence Špacapan ter Franc Trebušen so rajnemu preskrbeli dostojen pogreb v Moronu. Vseh mrtvih dan nas spominja tudi nanj in nam kliče, da ne pozabimo na naše rajne, da bomo vredni tudi mi, da se nas kdo spomni! . . . ŽALOSTNO JE KONČAL f LUDVIK TURIN, doma iz Šent Lovrenca na Dravskem Polju. Doma poročen, je tu pozabil na svoje družinske dolžnosti, zato pa je Bog naglo posegel v njegovo življenje ... V pol ure ie bil zdrav in — mrlič. Kar prejelo ga ie in ni bilo časa da bi niti kesanje molil ... 6. sept. ga je doletela smrt, v 57-tem letu starosti. PISMO IZ MIRNA Oddano 1. aug. ie bilo 10/8. v Sev. Ameriki in prišlo 17/8. že v Buenos Aires. Prejela ga je sestra Marije od sestre Vide, stare 23. let. Pisano je skoro brez napake, čoprav Vida ni hodila v slov. Šolo. Najhujše se ie začelo 10. sept. 43. ko je bila v Mirnu fronta med partizani in Nemci. 21. sept. je prišel brat Ivan iz Italije. Prav tedaj je bil boj zelo hud in so Nemci iz maščevalnosti 22/9. požgati 72 hiš. možke pa so vse pobrali. Ivan se je kmalu spet vrnil, večino pa so odpeljali v Nemčijo. Isti dan se ie vrnil iz Italije Butalov Ivan, a predno je videl ženo, so ga Nemci ustrelili. 2. febr. so spet požigali, (44 hiš) v našem delu vasi. Zgornji Miren je nepoškodovan. 18/3. so bombardirali vas. 34 ljudi mrtvih in ranjenih. (Več je objavljeno v Slov. listu. Pismo ima v rokah Marija Stanta). SAMTA 1 SEM: • Sc curripL: C' n- ifio '00 ar- . • anta ra;1'' La hiato - . sjovdtia .se- ti.. Jurantc 1 ,-v tan cstrcchan :, . I. ■ ti, con 1: luc rev’:,' descubrir acuelk - a j* .-'d' I iad qiu* cen al puuhkt , : ■ no-,j La vida dc Santa Hema-.tam. uy li; lo germano, pre como.su a)- ■ i ceh . al. V '..-mo. d comprcnder qe<. Hama con C . i m". " Nado cn 970 i Pilstajn r (ti dc tv-- man sus padrcs uri ncrmoso castdlo. -■ n mandaron los padrcs a la corte imp iv-tru iti v su esposa Cunigunda, (tambien šahi .; ! " fr . " u. garantes de .la so|ida formaciön de i niip 1 na ; n h cort.e imperial reinaha entonces un v • -< LriJciro' i : mpp ya, a la- esposa dc un hombre conspicuo de Breze. Ese dia, ho halhinddse el esposo presente, violo su c^sa,.. Otros. minerps cometieron cosas parecidas. Los dos hijos, avisado« de ’.o acontecido, en vista de las circunstandas del caso, piopedie-ror, a la sentencia Capital, conformc con las usanzas de la epoca. Varios malhcchores fueron ahqrcados, Pero pronto gi-guiö la rcacciön de los mineros,, qw inspiradqs por. la ven-ganza hallaron la oportunidad un dia, cuando los dos idyenes se dirigian, a Selce no sospechando itihgun pcligro. Lcs nta-caron en una čelada y los dos quedaron muertos. EL PEREGRINO. iQue profundo dolor rcinaba cn el hogar de Hema! Pero sufria mas por el esposo que recapacitö propto y Üq-raba arnargamente su horriblc venganza, no, pudientjlo liallar mas paz, pucs le rvntordia la .concienria por la matanza sin distineiön del culpable c inoccnte, ouq no pudo revivir ,a los hijos, pero que hizo desgraciadas a centepares, de familias. Hema le inspiraba valor. Un dia se dccidiö Guillermo a la penitencia como era usanza de: la epoca: Peregrinaqa a pie a Roma, para pedir la absolueiön dc su pecado ai ntismo Papa, y tambien iria a Ticrra Santa, para, deplorar su crimen en los pasos del Via Crucis, que hiciera Jesucris-to lievando la cruz. La esposa consintiö. Se vistiö de cilicio, sc proyeyö con una bolsa de pan seco y armado con un bastön sc encamino a su larga peregrinacion. Largo fuč su viaje. Pasaron meses y apos. Hema dirigia su casa y los trabajos cn las minas, haciepdo, ohras de caridad Pero su pensamiento seguia los pasos del querido esposo. Um tarde, al cruzar el rio Krka, se encapötö de goipe cl cielo con nubcs tan negras, que sc hizo easi. poche oscura. Uit pre-presentimiento funesto invadiö sti alma. Pronto supö, que a un pueblo, distante unas horas de camino, habia Ucgado ua. peregrir)o. Estaba tan agotado que no jiudb -contiiluar su viafc,. por eso pidiö alberguc cn una čaka. Toda la tarde y hasta altas horas de la noche conto de su larga,peregrinacičn« nur Sveta Hema je edina Slovenka, ki je dosegla čast oltarja. Rojena je bila 970 v Pilštaj-nu in umrla 1045 25. jun. v Krki na Koroškem, kjer je od tistega dne uživala češčenje narodov. Kanoni-zacijski proces je bil končan šele 1938. leta. SV.HEMA pero no dijo a nadie quien era. Cuando por la manana fue-ron a ver, porque no apareda lo hallaron muerto con una sonrisa dulce en los labios y con las manos cruzadas. Resignada recibiö Hema tambien esta noticia y luego, ya libre' de todo lazo mundano, no penso mas que en hacev obras de caridad con las muchas riquezas que poseia y sei-vir a Dios con todo su corazön. HEMA FUNDÄDORA. Primero designo los recursos necesarios para la funda-cion del convenio benedictino en Admont. Luego, inspirada ella misma con el deseo de abandonar el mundo y retirarse en el recogimiento de la vida religiosa, procedio a la fundaciön del primer convento para religiosas en tierra eslovena. Para hallar el lugar donde levantar el convento, puso sobre un carro la mäs apreciada imagen de Santa Maria, dejando a los bueyes que siguieran libremente. Cuando pararon los animales, designo ella ese lugar y fue alli, donde se ievantö un gran convento con una hermosa iglesia, que fuc. consa-grada el 15 de agosto de 1043 por el obispo Balduino de Salzburgo. Ese mismo dia entrö en el convento Hema y con ella 70 hijas de distinguidas familias. Despues de deposi tar en el altar el documento de fundaciön, asegurar.do rne-dios suficientes para el sustento del convento y de la iglesia, entrö ella la ultima y ya no volviö mas al mundo. Lloraron las viudas y los huerfanos al verse separados de su insigne bicnhcchorq pero ella tenia previsto para tc-dos. Todavia tuvo algunos anos de una vida santa y cjemplar entre las hermanas, pero llegö tambien para ella el ultimo adios. Muriö santamente el 25 de junio en 1045 Cumpliendo 7 5 anos. Cuando la pusieron en la capilla ardiente en la iglesia del convento, se congregö una muchedumbre, todos lloran-do a su insigne benefactora y desde ese instante ya emptsö su veneraeiön. HEMA LA SANTA ESLOVENA. Los beneficios que ella otorgö a esa iglesia y al convento sirvieron pronto, para poder cstahleccr en Krka el obispado. Esa misma iglesia, junto a la cual fue sepultada la santa, fue la catedral de la nueva diöcesis, fundada el 6 de mayo 1072 con el nombre "Diöcesis de Krka”. Entre grandiosas solemnidades se recordaba entonces a Hema, que el pucblo ya prodamo santa, recurriendo a ella en sus an-gustias. De Carintia, Estiria y Carniola, casi de todos loo paises de habla eslovena, empezaron a afluir grandes pere-grinaciones al sancuario de Krka, donde debajo de un altar fueron colocados sus mortales rcstos. Repetidas veces se empezö el proceso de canonizaciön pero siempre habia algunos acontecimientos, que la dete nian. E! primer acto, que ya autorizö la veneraeiön local für en 1174, cuando la trasladaron a la nueva iglesia catedral de Krka. El segv.ndo acto fue el 21 de nov. 1287, cuando se ter-mmö el acto de la beatificaciön con solemne procesiön en la cual acompanaban los restos de la beata, colocandolos luego en un altar, sobre el cual se oficiaba luego la misa en honor de la "Beata Hema”. En los decenios siguientes, llenos de grandes calamida-des recurria la gente cdn siempre mäyor confianza a la Santa de su predilecciön. Hay 45 milagros documentados en aquella epoca con todos los detalles, sin contar otros que circulaban entre el pueblo corno leyendas. En 1466 se procedio al proceso ulterior de la canoniza-cion. El 15 de agosto fue el dia en que empezö a tomar testi-monios la comisiön que presidia cl obispo deLjubljana. Du-rante un ano depositaron con juramento sus declaraciones 97 testigos. Los pergaminos fueron luego despachados a Roma, para la canonizaciön oficial. Pero en ese mismo ano muriö Ulrico, el obispo de Krka, promotor principal de la causa de canonizaciön. Ademas sobrevino una Invasion turca que llegö basta Krka, lo que tuvo por consecuencia una paralizaciön de la causa. Siguiö luego el protestantismo, que entorpeciö a su vez el proceso, que quedö asi detenidu cn los archivos de Roma. Cuando en 1722 renovaron ia causa no puidieron hallar las actas. Pero no quedö detenida la veneraeiön de la Santa pues las crönicas cuentan siempre nuevos milagros que sucedian durante las peregrinaciones de muchedumbres al' visitar el altar de la santa. Los famosos Bolandistas que publicaron las biografias de todos los santos, publicaron cn 1709 su vida con todos los detalles corrcspondientes. Varios siglos quedö detenido el proceso de la canonizaciön. Reden el 5 de enero 1938 lo concluyö el Papa Pio XI, otorgando a Hema oficialmente el titulo de "Santa” para los paises de su veneraeiön y de “Beata” para todo el mundo cristiano. Los dias de su mayor veneraeiön fueron del 25 al 29 de junio y el cuarto viernes despues de Pascua. Hasta 70 procesiones venian por ano, algunas de tan lejos, que caini-naban hasta una semana de ida y de vuelta. Ei dia principal de veneraeiön desde 1745 es el 27 de iurtio. No solo en Krka, sino tambien en muchos otros lugares w Estovenia levantaron altares y capillas en honor de Santa Hema. Una senal muy potente de su veneraeiön es tambien cl nombre de la Santa que se ponia a muchas nifias conto nombre de pila en la forma simplificada de “Erna”. ZAHVALA Ob nenadomestljivi zgubi naše blage matere in žene Marije Gej, por. Ferligoj, izrekamo našo toplo zahvalo vsem prijateljem, znancem in sorodnikom kateri so nas tolažili v bridki uri, kar je bilo za našo bol velika uteha. V prvi vrsti naj gre naša iskrena in topla zahvala iskrenemu prijatelju Mariju Zobec in njegovi vrli soprogi Josipini, za nesebično pomoč v skrajni sili in za dar prekrasnega venca na grob pokojni. Najlepše se zahvaljujemo č. g. Janezu Hladniku za trud in opravljene molitve pri mrtvaškem odru. Enako se tudi hvaležno zahvaljujem g. Cirilu Jekše in celemu pevskemu zboru za prekrasio in v srce segajoče petje v cerkvi in pri odprtem grobu. V slovo njej, ki je tako zelo ljubila petje. Posebna zahvala gre tudi društvu "Slovenski Dom" in njegovemu uglednemu predsedniku Stanetu Baretto za darovanje krasnega venca in za izraze iskrenega sočutja. Končno naša topla zahvala za dar krasnih vencev in cvetlic spošt. družinam Rijavec, Groser, Pečenko, Ličen, Turk, Jekše, Merkuža in vsem drugim katerih imena bomo ohrani v trajnem in hvaležnem spominu. Bog plačaj vsem! Naj prejmejo posebno zahvalo vsi vrli pevci, ki so se radevolje odzvali ob priliki pokopa naše drage in ljubljene matere in žene, in njihov blagi pevovodja Ciril Jekše, za trud in požrtvovanje s katerim so dokazali spoštovanje, ki so ga imeli do pokojne. Družina Ferligoj “La Colonial“, Merlo FCO., 16. sept. 1945. STOLETNICA APOSTOLSKE MOLITVE Letos je 100 let, odkar je zacvetela v Katoliški Cerkvi ta verska ustanova, ki druži 30 miljonov vernikov po celem svetu. Centralni akt stoletnice se bo vršil 28. oktobra na nedeljo Kristusa Kralja. Ta dan bo posvetitev Republike Kristusu Kralju. 14. OKT. BO DAN POSVETITVE OTROK. Cel prejšnji teden bo zatorej namenjen otrokom v cerkvi in šoli. da se kar, najbolje pripravijo na skupno sveto obhajilo. ki bo v vseh cerkvah 14. oktobra. Tudi prvo sv. Obhajilo bo ta dan. Po obhajilni maši bo posvetitev otrok. 21. OKT. BO POSVETITEV DRUŽIN. Tudi ta sc bo vršila v obsegu župnij in kapel. Med tednom se bodo v pripravo vršile konference in sestanki v župnijah. Dejanje posvetitve se bo izvršilo v okviru župnij in samostojnih cerkva, kar bo že v vsakem kraju javljeno. Po maši s skupnim svetim Obhajilom se bo to zgodilo. POSVETITEV REPUBLIKE se bo vršila s slovesnim aktom 28. okt. Priprava pa bo prejšnji teden s konferencami za posamezne stanove, posebe za dekleta in žene, ter fante in može. ZA MOŽKE bo imel konference P. Be-nitez, sloviti govornik v cerkvi El Salvador 25. in 26. okt. ob 19 uri, 27. okt. pa ob 23. uri, nakar bo sledila maša polnočnica s skupnim sv. Obhajilom. ZA ŽENSKE bodo konference v stolnici 25., 26. in 27. okt. Govoril bo P. Achaval. globoki in zelo iskani goovrnik. V soboto 27. okt. se priporočajo spo korna in zadostilna dela ko? post in in miloščina ter posebna molitev za pravičen mir. Časi so težki in temna je bodočnost, kajti sile teme slepijo ljudi, da vsak dan bolj zgubljajo izpred oči silno dolžnost skrbi za rešitev svoje duše. Naj-silnejšve in edino izdatno orožje proti nakanam pekla je molitev in post. Ob 18 uri bodo zapeli zvonovi po celi deželi. Dovoljeno je da se tisti večer vrši polnočnica. Vršila se bo tudi nočno če-ščenje v mnogih cerkvah. Tisti dan naj se spovedo vsi. Prilika za slovensko spoved b o v soboto pri sv. Rozi. 28. okt. bo na Plaza Congreso ob 10.30 slovesna sv. Maša, nakar bo posvetitev Srcu Jezusovemu. Slovenci se bomo vdelcžili te slovesnosti. Rojaki poglejte dobro, kje so naše zastave, da se zberete okrog njih. Obljubil je Gospod Jezus svoj posebni blagoslov v življenju in svoje posebno varstvo v smrtni uri vsem častilcem božjega Srca. Kdaj je bilo bolj potrebno kot danes, da se zatečemo pod njegovo varstvo? Zato nikar ne oklevajte, če vidite, da je nevernih ljudi, katerim ni božje stvari in večnosti nič mari. Če no bomo deležni pomoči od zgoraj, katera prav posebno izdatno priteka iz Jezusovega Srca, bomo zgubili bitko za zveličanje duše in ne bo nikomur nič pomagalo, čeprav bi bil zakopan v zlatu. Spomnite se torej v dneh apostolstva, v času od 14. do 28. okt. in vdeležujte se slovesnosti in izpričajmo vsi javno našo resnično in globoko vero. ................. Rvdo. Padre Juan Hladnik — Bs. Aires. Mi querido Padre al empczar mi carta os mando mis rcspctuosos y sinceros saludos y por medio de es(.a le trans-mito los saludos de mis padres. He recibido su revista "La Vida Espiritual", la cual leo con gusto y amor, por que me imagino que estoy en Istria. En V. Regina Padre todos esta nentusiasmados con su idea sobre Istria, dicen que estän cansados de Italia; y allä la mayoria lo esperan con ansias. La santa misa que celebrare en Avelaneda Padre sera Cuertca, 20. aprila 1945. Častiti g. Hladnik! Slednjič zopet iz Ekvadorja! V Santiago sem bil samo par dni. 16. julija smo se ukrcali v parnik “Fresia". Bilo je polno ljudi. Vozil se je tudi cel cirkus z tigri, levi, leopardi itd. Jaz sem se srečal z kolumbijsko družino, tako da sem se prav dobro počutil. Vožnja je bila sila dolga. Sem obiskal salezijanske naprave v La Serena v Iquique in v Callao. Šele 3. avgusta smo dospeli v Guayaquil. Kako reven ie naš Ekva- solemne o simplemcnte rezada, y se lo pregunto pata prepa-ranne un poco en los cantos. La ordenacion sacerdotal sera si Dios quicrc el 25 de Noviembre en la Santa Jglesia Catedral de Bs. Aires, nos ordenara su Eminencia el Cardenal Copello, falta muy poco tiehpo, y asi le pido Padrc una oracion por este Diacono, se lo agradecere ex corde. Por ahora nada mas Padre, me encomiendo en vuestras oraciones. Su afmo. en Xto. Mario E. Perkat ____________—------t----------------------------------- dor! To se posebno opazi ko človek pride iz Argentine. Pa tudi Čile je v strašni mizeriji. In kaj bo sedaj z mano? Želel sem oditi noter v gozde k mojim Hf-varcem in tudi škof želi, da bi se tako zgodilo. Škof bi rad. da bi jaz šel v Ma-cas graditi misijo. A moji redovni predstojniki drugae mislijo. Hočejo me postaviti istočasno za prefekta in katehetu v našem bogoslovnem inštitutu v Quito in bi prevzel uredništvo in upravništvo neke revije za deco. Reviji je ime " T,uz". To se mi sicer dopade. A moja želja je, da bi ta revija res šla čez cel Ekvador, do zadnje ljudske šole, ker namen revije je duhovna obnova ekvadorske mladine in — misijonski poklici. Vedno se spominjam z veseVem rojakov v Buenos Airesu. Sporočite vsem moje iskrene pozdrave. Moj naslov ie sedaj: Apartado 472, Quito, Ecuador. Mirko Rijavec PISMO IZ ČRNIČ NA VIPAVSKEM Anton Bavčar iz Sela je dobil od nečaka pismo iz eGnove (21/6), ki poroča domače novice do 7. marca 1945. Po osebnih novicah preide na stvari, katere objavimo v izvlečku: Sestra Marička je poročena v Rimu. Sestra Dorica poročena z VEKOSLAVOM BAVČAR (Poljanov), ima sinčka (1941). pa je že vdova, od 22. sept. 1943. Mož se je vrnil iz Itailje peš, 9 dni na potu. Takoj drugi dan je šel k partizanom v Čavnu, kjer so ga Nemci še isti dan ubili. Selo do 20/3/45. ni zgorelo in pozneje menda tudi ne.......Lojze m Zorko sta delala skoro samo za partizano... Teta Milka je sama s stricem Lojzetom ker Slavo je po polomu Italije ostal v Udinas pri teti. Janko je ostal ua Korziki, Stankota so pa Nemci odpeljali v sept. 1943. Morda ie sedaj že doma. Tako tudi moj brat Pepč Pri teti Suzani po UMETNO STAVBENO MIZARSTVO KOVINSKA OKNA IN POLKNA PRANO BANDELJ Kovinska vrata, balkoni, Izložbena okna, kovinske stopnice, ograje, vsakovrstna kovinska dela. AV. DE LOS IKOAS 6021 Telef. 61-6184. navadič. Po napovedi vojske se ni mogla vrniti in je še danes v Egiptu. ...Od strani tete Juste ne vem nič gotovega. Vrtovče niso bile požgane. Družina Venčetova se je morala vrniti iz Francije 1940. Nunci Cerilki Krkoč so ubili moža v Tržiču pred pragom hiše. Bila policijska ura do 20 h in on je šel malo kasne-ie iskati sina, ki ga ni bilo domov (1943, ob zlomu Italije in so ga ustrelili. Vse možke je Italija pobrala in dela k delavskim bataljonom, samo zalo, da no bi doma šli k partizanom. Med temi je bil tudi Lojze, ki sem pa nato dosegel, da so ga premestili iz Sardinije v Milan. Z njim v Sardiniji je bil tudi: ' ta mali turčk" Albin Ivančev in mnogo drugih iz Sela, Batuj in vseh vasi kot tudi mož od Zelke, od katerega ne vemo nič. Zelka ima tri otroke in trepetaje čaka, kdaj so Ivan vrne.. In takih ie nešteto! Saj ma, ker ni pošte. menda tudi zame sedaj nič ne vedo do- Dalje Vam sporočam, da TONINČEK PIŠOT je padel pri partizanih. Enako VSA STAVBENA DELA Dovodne in odvodne inštalacije izvršuje Luis Daneu PERU 832 U. T. 34 - 3406 ZORAN BAVČAR. IVO MERMOLJA (bičkov). JOŽKO VOVK. IZIDOR BAVČAR. IVAN KOSOVEL (sinkov) in še več drugih . . Od drugih pa ni glasu, ki so šli v Rusijo, Afriko. Indijo. Upajo družine, da se še vrnejo... Nič so no ve za Francelna Mihel. Njega s stricom Tončkom in Jočkom Mužina so odpeljali Nemci. Tudi stric Lojze Pirjevec je bil odločen, da ga peljejo, pa so ga pustili, ajn-ko Lipovš je delal v Reki in je ostal tam s sinom ajnkom. Slavko je v Vidmu, Dušan ie v Nemčiji. Prva požgana vas je bila USTJE, nato CESTA, in nato RIHENBERK. V Selu samo on par hiš (Šimnova in Cirila Jekše-ta) in v vsaki vasi kaj. Vojna je vsakemu kaj odnesla in vsem prinesla strašne nesreče in žalosti. Franck Strupov m vedel za nobenega sina. Tudi hčer je bila nekaj časa zaprta v Ajdovščini, koi tudi od Metoda in veliko posebno iz komenske fare....... Sam Bog je mene re- šil tolikokrat, da se meni ni nič hudega zgodilo doslej... KROJAČNICA Franc Melinc Najbolj vestno boste postreženi! Oglasite se na Patemalu PAZ SOLDAN 4844. Tel. 69-1366 OPAZOVALEC POŠTA SEDAJ ŽE GRE. Pišejo se lahko avijonsko pisma (1.20 S) in navadna (20 c.). Naslov se napiše s slovenskim imenom vasi in za primorsko “Zona Venecia Julia", drugo pa Jugoslavija. POROČIL SE BO 29. sept. v Salti KARLO KUMAR iz Kojskega z gospodično lsabel E. Vozza. Po poroki prideta novo-poročena v Buenos Aires. Ženin je uradnik YPF v Salti. PISMO IZ BRANICE (Pisano 4. avg. 45. — Prejel Stanislav Marc od brata Alojza.) . . . Naznanim Vam žalostno vest, da brata Ernesta (star 48 let) so Nemci ustrelili, ko ie šel iz Ajdovščine domov in še enega drugega ... Ni roke, da bi popisala, koliko strahu smo užili. Branica ie ostala. Ni nič požgana. Rihen-berk je popolnoma končan, Komen, Štanjel in dosti vasi na okrog. Odkar svet stoii, ni bilo takšnega. Mi smo še vsi živi. Mati še ..iva. Nismo bili lačni. Sinovi pokojnega Ernesta so vsi triie živi: Ernesto je v Franciii, Stanko v Belgradu, Roman je bil pri partizanih. Sedaj je doma . . . Tudi mati jim je umrla. Plancov Jože je bil pelian v Nemčijo. Prišel ie domov. Hišo je dobil porušeno. Iz Kobdilj so bili pregnani. Martinovi so vsi zdravi ostali. Ko so bili pregnani, so bili tri tedne or nas oni in živina, potem so šli v Gor. Branico in so še rešili robo, ki «n imeli skrito. Ko'iko jo mrtvih iz Branice se če ne ve. Ustrelili so Viktorja Hmeljak. Albina LisSak. P^oe Lipetov jo umrl v Nemčiii. Mirko Lisiakov je nadel na Pivki. Benkotoveaa fanta so ustrelili partizani. 7! «o Stubeli ie nadel nekie na gori . . . Edim sin od Korinta Pavletovega se ie ponesrečil na noti iz Nemčiie. Dosti ljudi ie pomrlo, dosti so iih odnehali v Nemčiio m v zanore . . Mati Tanesova (»tara 79 lot) ie bila tudi v Nemčiii. Sedaj te on bratu na Preserjah. Izidorja so naibrz ub’li četniki. . . Frnenta Drenovega (Handelt). >-> >° bil žunnik na Brüh- so zaklati nri Dorrnv berau in vrgli v Vipavo. Sedaj so Angleži tukaj. . . Z Boaom — Lojze. KULTURNA KRONIKA SLOV. DOM je imel prav lepo uspelo prireditev v pomoč potrebnim doma 28. avgusta z uprizoritvijo igre “Mati". Tud; “asodo" 2. sept. je dal precej čistega prebitka za nakup obleke potrebnim doma. 9. sent. je bil spomin Bazovice. SAMOPOMOČ je tudi prav živahno na delu za dobrobit in zabavo članov in za potrebe v domovini. Prva pomladanska prireditev z bogatim sporedom se je vršila 22. sent. v društvenih prostorih, Cente-nera 2249. Člani in nečlani so dokazali ljubezen do društva s številom in veselim razpoloženjem. G.P.D.S. V VILLI DEVOTO je postreglo z lepo mladinsko prireditvijo 23. sept." v društvenih prostorih (Simbron 5148). Na sporedu srčkani nastopi s petjem in deklamacijami. GREGORČIČEV ODBOR bo te dni do- končal Gregorčičevo pesmarico. Tiskana je že in ie sedaj v rokah knjigoveza, tako da bo vsak vesel krasne knjige, ki jo V spomin 101 obletnice smrt Gregor čičeve se bo vršil GREGORČIČEV VE ČER 13. okt. v prostorih S.G.P.D. v V. bo dobil za 4.— $. Devoto (Simbron 5148). Po skupni slavnostni večerji bo sledil slavnostni program deklamacij in petje. Vstopnina za rnožke 5.— $ za ženske in otroke 2.— $. Dobiček gre v pomoč domovini. Na razpolago sta lepi knjigi: Venecia Julia (2.— $) in Yugoslavia en Fotos (3.—). IZ CORDOBE smo dobili opozorilo, da tam delujeta dve skupini vsaka neodvisno. a obe s Koordinacijskim centralnim odborom v Bs. Airesu. Poročali smo, da je bilo iz Cördobe poslanih več zabojev. Od tega je poslala Edinost 3 zaboje in 1 zavoj obleke. Zadnjič smo objavili odbor od "Agru-pacičn Yugoslavia Libre, Secciön Cördo-bc", izbran na občnem zboru. EDINOST pa je društvo, ki je nastalo ob spojitvi Podpornega društva in Iskre in ima lastni dom (Padre Lozano N. 267). Predsednik je Jožef Francetič, podpredsednik pa Jožef Jazbec. PISEYRO. Pridno je na delu Yugoslavia Libre, ki ima svoj slovenski odsek, kateri je posebno delal tudi pri zbiranju podpisov za Primorsko. Zbral je tudi že precej denarja za pomoč domovini. V VICENTE LOPEZ jetudi včlanjenih več naših rojakov v krožku Svobodna Jugoslavija “Tito". SLOVENSKI ODBOR USJ je sklenil organizirati zbirko 1000 $ in 500 novih članov v septembru in veliko kinematografsko prireditev v kino “Nobel" 21 sept. ki je kljub slabemu vremenu zelo lepo uspela. G.P.D.S. V VILLI DEVOTO je v svojem mladinskem odseku pokazalo posebno živahnost. Posebne omembe je vredna okusna ureditev prav umetniško sestavljenega programa. LJUDSKI ODER je 2. sept. obhajal s čajanko že 20 letnico svojega delovanja delo je v zadnjih letih bilo ovirano radi notranjepolitičnega položaja v Argentini, a te vnanje ovire niso zavrle živahne borbenosti članstva, ki se opsebno udejstvuje sedaj pri zbirki za pomoč potrebnim doma. ______ - c v , 1 "PRAVICA" so imenuje' novi slovenski list, ki je izšel 20/9 kot glasilo Ljudskega Odra. Cankarja in Slovenske Yugo-slavia Libre. Naslov Cor Ramčn Lista 5153. PROBLEMI JUGOSLAVIJE (Po sev. ameriškem poročilu) Negotovost življenja je pognala mnogo ljudi v mesto. V Sarajevu strada 100.000 ljudi, v Zagrebu pa 200.000. Tudi bolezni strašijo. “Veliko smrti ie povzročila vročinska bolezen, četudi je sijajno delo ameriške komisije proti tifusu, pod vodstvom generala Foxa, morda rešilo 500.000 življenj in preprečilo epidemijo. Razen tega . jo izjavil Hall, 'so bolnišnice natrpane z žrtvami min in pasti za tanke, katerih se ne bo dole popolnoma počistiti s polja v več kot treh letih." “Britansko-ameriško vojaško zastopstvo, ki je prišlo v Jugoslavijo v začetku leta 1945 je v treh mesecih preskrbelo 55.000 ton živeža, zdravniških zalog, oblek in 1.700 vozil. Vse to skozi edini dve pri-stnižši, ki ju je bilo mogoče uporabljati. UNRRA ie prevzela to naloao od vojaškega zastopstva 15. aorila 1945. V mesecu maiu so se pristaniške možnosti izboljšale in je UNRRA uvozila 45.000 ton zalog, 55 000 ton, v juliju 65 000 ton, v avgustu pa 110.000 ton, če je bil načrt izvršen. “Nalvečia težava je. kako spraviti blago, naprej po Jugoslaviji, kjer je tistih pav potov, ki vodijo čez hribe in gore, pač zadosti dobrih za osle, nikakor pa ne za kamijone, železnice so pa tako temeljite razdejane, da bodo pretekla leta, preden sti v Italiji so dale na razpolago Jugoslaviji nadaljnih 2.000 kamijonov. kljub te-bo vse zopet popravljeno. Vojaxke oblemu pa se bojimo, da najmanj tretjina prebivalstva ne bo imela niti toliko za jesti, da si ohrani življenje, v teku prihodnjih 18 mesecev." V LJUBLJANI JE EKSPLODIRALO 300 VOJAŠKIH AVTOMOBILOV, napolnjenih z municiio. Najmanj 5 oseb je bilo ubitih in nad 300 ranjenih. Razstrelba je bila tako silna, da se je zrušilo 11 hiš, a šipe na oknih po vsem mestu so popokale. Kako je prišlo do raz-strelbe. poročilo ne pove. VOLITVE V JUGOSLAVIJI in sicer usta votvome volitve, se bodo vršile 11. nov. Te volitve naj bi odločile, če se naj kralj vrne ali pa bo Jugoslavija republika. NEKATERE DROBNE NOVICE OD DOMA Begunci, kateri so zapustili domovino, ko se je zlomil ovojna, so našli zatočišče v taboriščih na Koroškem, kjer jih je največ v Vetrinju. Tam ie predstavništvo teh Slovencev, ki tvorijo opozicijo proti sedanjemu režimu v Jugoslaviji. Vojni stan predstavlja general Kren. civilno o bl äst pa dr. Pitamic in dr. Basa j. oba izbrana od naroda kot predstavnika ubeglih Slovencev. Niso poznana ie imena, a eno poročilo imenuje dr. Tineta Debeljaka. Narte Velikonja, dr. Prijatelja, ravnatelja ljublj. gledališča. Tamkaj je več profesorjev, učiteljev in duhovnikov. V Monigo di Treviso v Sev. Italiji je druga velika skupina, kakih 1200 naših ljudi. Tamkaj imajo tudi podobo Marije Pomagaj iz Brezij, katero so odnesli s seboj. Iz nekaterih krajev je bežalo zelo mnogo ljudi. Iz Dobrove je slo 250 ljudi z zdravnikom dr. Pucom in župnikom ter kaplanom. Sedaj se vrše razgovori o repatriaciji teh liudi. Priakuje se, da bo to zadevo uredila konferenca v Londonu. Trenutne nosi Unra (zavezniška pomoč osvobode-nim narodom) odgovornost za vzdržava-nie teh ljudi, katerih je iz Slovenije kakih 30.000. V mainiku se je v zmedi tistih dni zgodilo veliko zelo bolečih stvari» o katerih nam poročajo premnoga pisma. Najvažnejše je pisal dr. Ribnikar, (voditelj bivše b’ov. demokratske stranke). Drugo obširno pismo piše dr. Jože Basaj, maršalu Alekasndru. Tretje ie pisano od župnika Marije Škrbca in četrto pa od ameriške-aa voinega kurata P. Baznika iz Trsta. Teh pisem ne obiavimo, da ne ustvarjamo vznemirienia in da počakamo, da pri-deio vesti tudi iz druač strani, da bo poznele willen ohnieRlronska. PRESELJEVANJ SLOVENCEV V RAJH Prve snemi adrmsko dni leta 1941 so vdrl*.. nem^Vo motorizirane rete v Juqro-p.alvüo in v S^nveniü zasedle Dolenisko do Noveaa mesta. Tn io trnelo nekai me-'šorftv, notern «o imeli Nernri nocraictnje I 7tr*iit/v Nrt jj-oMavo TtnUio hi «e biii morali Nemai nmrrVnt*i n"*a? Ho Save. tega pet nl«n Vintnli «tarifi in «n tudi nrek Save 7#tro oh«4r5rt1i oblino Veliko dolino. Čciteš fon Rrr*-ri,~<-|hL RVoko vas. Cerklje (ob KrMi. TTrXko, T-eekovee. S^eti Duh. Radeče, S*nHAnac. Rako in Ru^ko.. obenem oa vro &taier«Vo. nTfroSko, kakor tudi Go-Ho JktKIinn^, T.inblir»no. NA*vrm*«k<> in neka! Dolenjske TtrvUi/tni. T* teh kraiev ni- etn eolili linHi. kakor ro Nemci selili bre-in krSki rta z. Nor. ki smo bili na eni strani ob meii od Italijanov zasedene zemlje, na drugi strani pa blizu meje Hr- vaške, so izgnali iz naših domov in Nemce nastanili po naših domovih. Višje po Štajerskem in Gorenjskem so jih na tisoče postrelili in obesili, v več krajih so tudi vasi zažgali, z ljudmi vred. Dne 3. novembra 1941 so nas iz občine Rake pregnali in vse naše imetje zaplenili, naše hiše zaklenili, nas naložili na avto in nas zvozili v Rajhenburg v lager. Nepopisna ostudnost je bila v teh logarjih. _ Tam so nas popisali, kaj smo vse pustili doma, in nam obljubovali, da v raj-hu nam bo vse povrnjeno in še več, nego smo pustili doma. Potem so nas razkropili po celi stari Nemčiji. Od 15 pa do 25 let stare dekleta so zbrali in jih v mesta dali. da so moralo služiti kruh, fante in može pa v fabrike in na železnice, nekaj družin so pa oddelili na kmete. Jaz, moja žena in dva sina za kmetsko delo sposobna, smo bili oddeljeni na kmetije. Delati smo morali vsa dela, po istem načinu kakor v fabriki. od ure do ure in še več, naj bo lepo ali dež. Prišli smo v lager v Walsrode bei Hannover. Dekleta so poslali na razna mesta po Nemčiji. Moji dve hčerki sta že bili zraven. V prvič so ju dali prav blizu Bremena, da se koi hitro privadita bombardiranju. Tam so že tisti čas Angleži bombardirali pristanišče Bremen. Čez par mesecev ju je lagerfuehrer poklical nazaj in poslal na Berlin kjer nista dolgo časa vedeli druga za drugo. Težko je bilo njuno življenje, a še težje je bilo poslušati oficirske ženo, ki jim ni bilo mogoče ustreči. Mlajša hčerka je bila pri nekem ober-stu in ji ni bilo prestati, zato nekega dne spravi vse svoje reči skr,naj, zvečer gre na vlak in se odpelje na Dunaj. Tam ji ie bilo kar dobro, ali kaj, ko so jo vedno zasledovali! Pretekli so trije meseci, ko jo najde policija. Tedaj jo zgrabijo, zapro v av'o in zaneljejo v Duessel-dorf v kazensko taborišče (Straflager). Na nrošnjo policiie sem jo rešil in som io dobil k sebi v Manstedten kakor tudi druao hčer iz Berlina. Ostali smo v logarju do 15. aprila 1942, potem pa so nas prepeljali v drugi lager. ki se imenuje Bachom. Od tam so nas Hali čez mesec dni nekemu kmetu blizu Koelnci. Glede hrane je bilo malo bolje na kmetiji nego v lagru. posebno kjer ie bil gospodar dober, a žali Bog, jaz in moja družina smo naleteli na slabega, bil jo hudoben kot pes. žena njegova pa istotako. Vedno sta nam govorila samo. "musst arbeiten, musst schnell arbeiten!" Ko so pa zračne ladje priplavale nad nas, ta čas je pa gospodar klel in zmerjal vse, češ da je to svinjarija od struni Amerikancev in Ar.aležev. Neštetokrat so bežali v podzemeljske rove. Tudi jaz som se včasih skril, ker jo bilo le hudo. Večkrat smo se kar v božio volio udali in prosili Marijo in angela varuha, naj nas varujeta, in res, hvala Bogu Očetu nebeškemu, nobenemu nam tuiim se ni pripetila nobena nesreča v naši vasi. Nemcem na se je pripetila nezgoda med otroki, ki so se igrali z zažigalnimi bombami, pa se ie ena vžgala in razpočila. F.nega jo ubilo, tri druge pa ranilo. Sedaj pa, ko je prišla zavezniška fronta skozi, ie eden Nemcev od strahu umrl. star 48 let. Mi tujci smo se vedno veselili in v duhu Boga prosili, da bi le brž prišli Amerikanci skozi, in res smo dočakali ta srečni dan. V velikem strahu med gra- natami smo dočakali dan 3. marca. Ob pol dveh popoldne so prišli amerikanski tanki in njihova premoč do nas, hvala Bogu in njim, ki so nas rešili nemškega zla. Veseli smo z dvignjenimi rokami vzkliknili na glas: Živijo Amerika! Franc Vrček. PISMO IZ DOMOVINE Iz Nemčije je prejel pismo od svojega sina rojak Joe Jalovec. Najprej prejmi najlepše pozdrave od Tvoje še živeče družine. Mi smo še vsi živi in zdravi. Nahajamo se tukaj v Strau-bringu, to je, v Nemčiji, kjer smo že tri leta. Ko so leta 1941 prišli k nam v Slovenijo Nemci, so prišli do Krke in Italijani pa z one strani do Krke. Tako da Brod in kar je bilo tostran, je spadalo pod Nemce; onstran. Sv. Križ in okolica pa pod Italijane. Ko je nastopila zima, so pa pričeli Nemci zbirati nas Slovence in nas odpeljavati v svoje "lagerje". Med tem pa je mnogo ljudi pobegnilo preko meje. Tudi mi smo nameravali, a so me Nemci s konji in vozom vred zajeli. Voz in konje so mi vzeli in vse, kar smo imeli naloženo, mene so pa zaprli. Zaprt sem bil 14 dni. Nato so pa prišli 24. aprila 1942 ob petih zjutraj, ter nam dali dve uri časa, da si vzamemo kaj s seboj, pa kaj smo hoteli vzeti, ko pa nismo imeli nič. ker so nam Nemci že' vse prej pobrali. 28. aprila smo prišli v Strasburg, kjer smo morali delati v grdem ali lepem vremenu ter smo mnogo pretrpeli. Sedaj proti koncu bi nas bili kmalu še postrelili, na niso imeli več časa, ker so nas ■ Amerikanci prej rešili, ko so prišli sem 28. aprila 1945 ob devetih dopoldne. Sedaj pa vsi željno čakamo, kdaj nas bodo odpeljali domov. ROJAKI V NEMČIJI Slovenski vojak Jerry Koprivšek iz New orka Yorka je pisal: Priloženo pošiljam imena ubogih slovenskih roj ako v-izgnancev, katere sem po čudežu našel tu v Nemčiji. Prosim te, da preskrbiš, da vsi slovenski listi natisnejo, da bo mogoče kdo dobil sporočilo, da so še živi. Iz Polšnika so sledeči: Anton Vidic. Janez Erjavec, Jožef Erjavec (brata); Klement Pavlin, Franc Krimšek, Anton Soru-čar, Janez Pirc; Iz Šent Jurija so: Marija Pobolšaj, Leopold Grošičar; Iz Krškega: Jožef Levičar, Alojzij Flis; Iz Dol: Miha Žibret in Anton Kozlevčar; Iz Brežic: Janez Jerše, Andrej Komočar in Franc Urek. SLOVENSKI INDUSTRIJCI Delegati zveze slovenskih industrijcev so se pred nedavnim zglasili pri Andriji Hebrangu. ministru industrije v jugoslovanski koalicijski vladi, ki je obenem s Francem Leskovškem, ministrom za industrijo v slovenski vladi, sprejel delegacijo v Beogradu. Za slovensko industrijo ie govoril Dr. Vrhun. upravitelj in ravnatelj rudnika v Trbovliah. Povedal je, da se zveza slovenskih indnstrijcev nudi na razpolago slovenski narodni vladi za obnovo dežele. Dr. Vrhun je dejal: “Pono'noma se zavedamo, kaj naša industrija proizvodnja pomeni pri obnovi dežele, pri novem pri obnovi dežele, pri novem orera-niziraniu njenih financ in pri najbolj uspešni zamenjavi blaga z drugimi eno- tami nove demokratične Jugoslavije. Iz istega razloga se zavedamo, kako važno je ravnotežje pri socijalnih, posebno pa še delavskih vprašanjih, in tudi v tej zadevi smo pripravljeni sodelovati z narodno vlado. Med pogovorom z ministrom Hebran-gom so se zastojniki pogovarjali o obnovi industrijske zveze, zalogi sirovin in organiziranju zasebnih podjetij. Delegati so nasvetovali več važnih stvari za obnovo gospodarskega življenja. Radio iz Jugoslavije poroča tudi, da so Zavezniki pripeljali v Jugoslavijo do 15. maja 85.000 ton živeža, predenin, obuče in tehničnega materijala, potrebnega pri obnavljanju. To blago je bilo poslano na 39 zavezniških ladjah. Beograjski listi izražajo priznanje tako častnikom zavezniškega vojaškega poslanstva kakor tudi uradnikom UNRRA za njihovo razumevanje kakor tudi dobro hotenje Angležev in Amerikancev kar se tiče potreb Jugoslavije. VOJAŠKI DUHOVNIK REV. L. E. BOGOLIN PIŠE IZ NEMČIJE Hilden, Nemčija, 11. junija 1945. Dragi starši: Pošiljam Vam dva dopisa, ki sta ju napisala tukaj dva Slovenca. Prvi je bil s celo družino že štiri leta tu v Nemčiji, drugi pa malo manj. DRUGO PISMO piše Andrej Škraba, ki ga je vojska zalotila v Ljubljani. Odšel ie v Kranj kjer je delal v tovarni in nadaljuje: Kmalu me zajame gestapo in me odpelje v lager v Begunje. Tam nas je bilo veliko, sami taki, ki smo bili obdolženi, da smo komunisti. To taborišče je bilo prava klavnica. Vsak dan je bilo sigurno ustreljenih ali obešenih nad 20 naših ubogih Slovencev. Trepetali smo in groza nas je pretresala, naši živci so popustili, bili smo vsi že kar zmešani. Tam so nekega dneva mene in 30 drugih uklenili v verige in nas odpeljali na kolodvor. Nobeden ni znal nič, kam gremo. Po 20 urni vožnji se ustavimo. Tedaj nas odvežejo in nam tudi povedo, kje smo. Bili smo v mestu Duesseldorf. Ko smo prispeli, je bilo ravno konec letalskega alarma. A tu so se pričela druga grozodejstvo. Takoj so nas odpeljali v za nas prirejeni lager. Nekateri smo bili izbrani za fabriko, drugi pa za delo na cesti, kopanje, čiščenje razvalin itd. Jaz sem bil oddeljen v mestno elektrarno. Tam se je delalo po 10 do 12 ur dnevno. Najhujše ie bilo za nas, ki smo bili v fabriki. O, dragi bratje, to Vam je bila muka. ki je ne morem opisati. Sedaj samo hvalim Boga, da me je ohranil pri življenju, in čakam na priložnost, da se zopet povrnem nazaj v našo prelepo Slovenijo. Škraba Andrej. ROJAKI IZ NOTRANJOSTI! Kadar imate opravka v Buenos Airesu, se ustavite v HOTELU “PACIFICO” kjer boste ceno in dobro postreženi. CHARCAS 769 - BUENOS AIRES Lastnik: ANTON BO JANO VIČ Z IiH©WiIMIDÄ V H®S iSIL®WIiM©S ESLAVOS. Los eslovenos son el puehlo mäs chico de la gran familia cslava que abarca los inmcnsos territorios desde ei Oceano Pacifico a traves de Asia hasta el Mar Bältico y Adriatico. Todo el territorio eslavo midc 22.700.000 km2, el cual reprc-senta 2/3 de toda Europa y buena parte de Asia. L('s eslovenos son la rama eslava que llegö mas lejos hacia el Occi-dente en aquella lejana epoca de las grandes mignxciones. Eslavos son los siguientes paises: Rusia, Polon ia, Che-coslovauia, Yugoslavia y Bulgaria. Isias eslavas hay tambien en Alemania oriental. La poblacion eslava europea formaba en conjunto (antes de la guerra) 206.900.000, constituyendo asi el grupo ivas numeroso, nucs los germanos fueron 150.000.000, los roma nos 122.000.000. Fuera de Europa, en la emigracion habia unos 10 mi-llones de eslavos. En Europa se repartc la poblacion eslava en la siguiente forma: Rusos Polacos Servios Croatas Eslovenos 110 25 7.5 4.5 1.7 millones Ucranios Checos Bülgaros F.slovacos Servios de 40 8 <5.5 3.5 Luziza 0.2 millones Comparados con los demäs pueblos europeos, los eslavos son los que demuestran la natalidad mas alta de modo que no esta lejano cl tiempo que alcanzarän la mitad de la pobla-cicn europea. ESLOVENIA En el «iglo IX la extensiön dcl territorio esloveno fue la mäs grande, abarcando las regioncs desde el Mar Adriatico y Tagliamento en el sur y oeste hasta el Danubio y lago Balaton en c! norte y cste (70.000 km2). La parte norte dcl territorio (Austria, Estiria y Carin-tia) fueron poco poblados y la eolnizaeiön germana iba con c! tiempo rcduciendo siempre mas el territorio esloveno, fre-cuentemente despoblado por las guerras. Tambien la pre-sion hüngara desde el cste arrebataba a los eslovenos siempre mas tierras, hasta quedar reducida la Eslovenia actual a tan solo 25.000 km2 con los limites fijados hace eien anos. La paz de Versalles comctio contra los eslovenos la mjus-ticia mäs cruel, pues repartiö a Eslovenia en cuatro partes. Tan söolo la mitad de Eslovenia viö realizado su ideal de ser incorporada a la Yugoslavia (15.849 km2 con 1.165.000 eslovenos). Su terrtorio restante fue repartido asi: Italku (Trieste, Goricia) 5.995 km2 con 420.000 eslovenos. Austria (Carintia con Celovec) 3.572 km2 con 98.000 eslovenos. Hungria (San Gotardo-Monošter) 140 km2 con 11.000 eslovenos. LOS ESLOVENOS. Solo los Servios de Luziza forman un puehlo eslavo mäs pcquciio que los eslovenos. Con todos sus hijos, junto con los emigrados, apenas pasan los 2 millones. EN LA EMIGRACION En Yugoslavia 60.000 ; en Alemania 32.000, en otros paises europeos 36.000; en Estados Unidos 250.000, en Argentina 30.000; en Canada 10.000; en Brasil y Uruguay 11.000: en Egipto 5000; en Australia y Asia 6000. Resumiendo: en Eslovenia 1.694.000, en emigracion 440.000. En conjunto 2.1 34.000. Asi en el ano 1936. BREVE HISTORIA ESLOVENA En el siglo VI ocuparon los eslovenos su pais actual llegando desde las llanuras ucranias. La ruta de su entrada fue la de los rios Sava y Drava tomando posesiön dcl curso superior de eilos y pasando mäs allä, hasta el rio Soča (Isonzo), extendiendo su posesiön hasta Tagliamento. El ano 568 se considera como la fecha de la instalaciön eslovena en su nueva patria, entonces časi abandonada a con-secuencia de grandes migraciones empezadas con la terriblc marcha de Atila al cual siguieron los Visigodos, Godos, Herul es y Longobardos, todos encaminados hacia Italia, hacia Roma. Los eslovenos fueron la ultima avalancha de esas grandes migraciones instaländose eilos definitivamente sobre las tierras de los antiguos celtas, iliros, japodes y noricos. La organizaeiön primitiva de los eslavos fue la coordi-naeiön democrätica de las grandes comunas lamadas “Župa”. La “župa” se formö de una sola familia que con el tiempo iba crcciendo y conservando su organizaeiön social y poli-tica segün las leyes tradicionales, eligiendo a su “župan”. Estos caudillos se reunian en consejo superior segün la ne-cesidad de la defensa o de empresas comunes. Para el caso de la guerra elegxan al jefe llamaod “knez”, pero solo para el tiempo de guerra, pues terminada aquella volvian a su arado y a su ganado sin tener una organizaeiön estatal fija. EL REY SAMO. Pero las circunstancias pronto obligaron a los eslovc- KAJ BO S TRSTOM Vsa svetovna javnost napeto pričakuje. kaj bo. Pred 3 leti je bil Trst že nesporno zagotovljen Slovencem, toda razvoj do-dogodkov pozne ni bil nam naklonjen. Angleži in Amerikanci ne bi radi videli v Trstu ruski upliv, zato so premenili svoje razpoloženje. Po neprijetnih dogodkih nesporazuma, ko so morale jugoslovanske čete zapustiti Trst in Gorico, so Amerikanci in Angleži pogledali od blizu, kdo živi v tistih krajih in je sedaj položaj že bolj ugoden za jugoslvoansko stvar. Takoj prve dneve londonske konferen- -ce je postalo jasno, da Amerika že no' stoji več tako trdno v obrambo Italijan-'' ske zahteve po Trstu. Njihovi ljudje so sprevideli, da so tisti kraji res slovenski.;; Negotovost pa ustvarja Istra, kajti tam: jo narod mnogo manj zaveden v tisti ' zoni, katero imajo oni v rokah in zatoT_ imajo Italijani tam več opore. Po vseh zapletkih zadeva Primorske ne Sena. >. T" Aparece aqui la ‘Tinea Wilson” (blanco — yugoslavos; gris — italianos) Prišli so torej na sklep, da se pošlje tja komisija, katera naj na Primorskem in v Istri preišče, komu kraji pristajajo. Mi vemo da ni treba nobene komisije, ker so pač dejstva sama, ki jasno pričajo slepcem in glušcem, da je Primorska s Trstom slovenska, Istra z Reko pa Hrvaška. Italijani so žo pripravljeni, da sprejmejo Wilsonovo črto, toda ta bi dala nam komaj polovico ozemlja, ki nam prišlo j a. Upajmo, da ie razpoloženje na Primorskem tako, da ne bomo spet to pot zgubili! Najbrže pa bo rešitev taka, da bodo skušali zadovoljiti eno in druge: da bo volk sit in koza cela . . . V zadnjem slučaju bodo internacionalizirali vse sporno ozemlje, ki ne bo tako niti italijansko niti jugosolvansko. Toda glavno besedo bo v tem slučaju imel vsekako tisti, kateri tam živi! Tako bo Trst po naravnem potu v nekaj letih postal popolnoma naš, ker le naša domovina ima v Trstu gospodarske interese, dočim Italija nima tam kaj iskati. je bilo jasno, da^-. bo tako gladko re-tz - V'fe nos a formar un estado capaz de hacer frente a los enemigos que amenazaban su vida tranquila de parte de los francos en el Oestc y de los ävaros en el Este. Asi se formo baju el mando de Samo un estado que incluyö a todos los cslavos desde Bohemia hasta el Adriätico. Hay pocos datos historicos sobre esc gran rey checo-esloveno que reino en los anos 623—658. Lo cierto es que su reinado forjo a los eslovcnos para las luchas venideras, pues se demuestran muy ague-rridos en el siglo VII y VIII en las luchas contra los friula-nos, exponentes de los francos en Italia del Nortc. En 704 destrozaron al ejercito de Ferdulfo, extcndiendo su tcrritorio hasta cl rio Tagliamcnto y conjurando por un siglo el peiigro a v aro. LA ESLOVENIA INDEPENDIENTE. Cadenas de sierras muy altas dividieron a los eslovcnos en varias provincias quc se formaron luego como ducados independientes de los cuales el mas famoso fue Carantania o Carintia. Tenian un rito especia! para la entrega del mando a su knez (principe), elegido de entre ellos. Hoydia se con-serva en el museo de Celovec, la piedra en forma de butaca, que servia para la entronizacion del nuevo “knez”. El mismo modo observaban las regioncs en Carniola y Estiria. El formulario de la entronizacion compyesta de la alocucion, preguntas y cantos, sc registra reden en 1414, fc-cha en la cual se realizo aquella ceremonia por ultima vez Durante el siglo VIII tenian los eslovenos tiempos bas-fante tranquilos lo que facilito tambičn la entrada a los misioneros que venian especialmente de Aquilea, Trieste > Salzburgo. La iniciativa principal corresoondio a los patriarcas de Aquilea y fuč la fundacion del primer convento en cl suelo esloveno San Ivan, cerca de Devin (no lejos de Trieste). De alii salian los misioneros para convertir a los eslovenos en Carniola y Estiria; Carintia recibio la luz del Evangclio desde Salzburgo, que tema en aquella epoca unos preiados muy apostolicos como el irlandes Virgilio. Sc han conservado las respectivas instrucciones al misionero Modesto que cfec-tivamente logro conquistar la poblacion de Carintia''para el Evangclio. Pero entre tanto renacio cl peiigro avaro contra cl cual los eslovenos no han sido bastante fuertes. Se juntaron con los bävaros y con las armas comunes lograron al fin conjurar al enemigo pero tuvieron que pagar el favor con la perdida de sv. independencia, pues desde entonces ya quedan inclui-dos en el Imperio de los francos junto con sus fieles amigos bävaros, pues ellos mismos sueumbieron a la presion de los francos de Pipin y su hijo Carlomagno. Desde 749 Carintia pierde la soberania. En 811 fuč determinado por Carlomagno el rio Drava como la linea divisoria entre Aquilea y Salzburgo, y asi quedo dividido cl suelo esloveno por mil anos. entre dos centros culturales y religiosos: Salzburgo de habla germana y Aquilea de habla latina. Mientras las regioncs carintias no tuvieron mas remedio quc familarizarse con los francos sus nuevos amos, se levan-taron los pucblos de Carniola v Estiria iunto con los croatas bajo la direccion de Ludovico Posavski. Hubo varios anos de duras guerras pero en 822 quedaron derrotados, perdiendo definitivamente su independencia siendo incorporado a Alc-mnnia todo el territorio esloveno con excepciön del Litoral Esloveno denominado hov Venecia Julia incluido a su vez en la “marca fronteriza Friuli". SAN CIRILO Y SAN METODIO. A consecuencia de las invasiones ävaras v las guerras con los francos quedo la poblacion muy rcducida y retiran-dose a los valles mas inaccesibles torno una actitud* fria hacia los germanos y tambičn hacia e! cristianismo. Es este cl se-gundo aeto de la lucha milenaria dc los eslovenos contra la germanizacion, empezada ya con el reindo de Samo. Angel Pavlina el mäs anciano esloveno y al-gunos de su fa-milia en Formosa. Vino de Europa en 1878. Angel Pavlina, najstarejši rojak, ki se še spominja starih časov, kako so med težavami ustanavljali svoj novi dom. En Roma comprendieron la situacion y fue entonces quc sc procedio a un cambio brusco de las practicas anteriores, cuando se consideraba identica la cultura germana y la religion cristiana. El Papa Nicolas V aconsejo a los principes eslavos que pidiesen a Constantinopla misioneros, capaces del idioma eslavo, ya que en Roma no les habia. Mandaron asi de alli dos hermanos, mas tarde los farno-sos apostoles eslavos San Cirilo y San Metodio. En 868 empezaron su trabajo apostölico entre los eslovenos en Bla-tograd (sobre el lago Balaton), hoydia ya bien adentro en Hungria. Alli se conscrvo hasta entonces el ünico ducado autonomo esloveno y desde alli extendieron los apostoles eslavos con gran eficacia su trabajo apostolico, hallando una acogida calurosa de la poblacion que se nego a abrir las puertas a los misioneros germanos procedentes de Salzburgo o italianos que venian de Aquilea. El siglo nono se caracteriza por grandes luchas fratri-cidas provocadas por la politica interesada de los reyes germanos y de sus administradores dc los territorios eslovenos. Termina esc periodo con relativa tranquilidad recien lucgo dc la derrota definitiva de magyaros, pues la lucha contra esos salvajes obligo a todos los eslovenos al enten-dimiento mutuo y con los vecinos germanos, para poder derrotar juntod al peligroso enemigo comün, objetivo consegui-do en 955 en una batalla de las mäs cruentas de historia antigua. Mientras tanto acepto todo el pueblo el Evangelio y la proteccion del imperio germano-romano que se comprometia a protejerlo contra los enemigos externos y asegurarle la vida tranquila. Ya no hubo durante algunos siglos tiran-teces graves de caracter nacionalista, pues la ensenanza evan-gčlica logro cstablecer la coordinacion de los pueblos en una cultura cristiana. Ya no se trataba de contraricdades ni entre los latinos v germanos, ni entre los cslavos y alemanes, pues el idioma de las gentes preparadas fue el latin en toda la Europa • central y Occidental. El eslavo como idioma litür-gico se conscrvo solo en algunas regiones. Su mision inicial fue cumplida al conquistar a los eslovenos para el Evangelio EL PRIMER DOCUMENTO ESCRITO EN ESLOVENO • Los datos referentes a la antigua historia eslovena estan rontenidos principalmente en un escrito contemporäneo “La Conversion de los bävaros y carantanos" escrito en latin; en tres “leyendas" que cucntan las actividades de San Cirilo v San Metodio, escritas en eslavo antiguo y cn las cranicas dc conventos y curias, toda.-, cn latin. (Paulus Diaconus, Fredegarius Scolasticus, Annalcs Regni Ftancovum, etc.). Pcro ya cn cl siglo X aparece el primer pergamino escrito en esloveno con letras latinas denominado “Documen-tos de Preising”. Es un pergamino, conteniendo un breve sermon y las principales oraciones, probablemcnte anotaeiön dc algün sacerdotc no de! todo dueno del idioma y que para tal fin anotö lo que preciso entre los fieles eslovenos. El manüscrito se -guarda en la bihlioteca principal de Munich (Baviera). DESMEMBRAM1ENTO DE ESLOVENIA En,, aquella epoca ya fue dividido el suelo csloveno en varias provincias, todas incorporadas cn cl imperio romano-germanp. En el siglo XI. hallamos las siguicntes unidades administrativas: 1. Carintia (Carantania), 2. Pctovio (Ptuj), 5. Savinia (Celje),. 4. C-arniola (Ljubljana), 5. Eslovenia (Dolenjska), 6. IstHa, 7. Goricia y 8, Friuli. El regimen coptemponinco tenia por base cl feudaiismo. El pueblo trabajaba sus campos y no tenia ninguna infiuen-'cia en, politiqa, privilegio de la aristocracia. Pucsto que la Iglesia tenia gran influencia y que la vida se desarrollaba conforme con el dec,dogo, no presentan aquellos siglos graves rozamientos -sociales y noliticos, liasta el periodo del siglo •XIII, que c? de una gran dceadencia moral y social, lo que nrovocö seriös acontecimientos noliticos tam bič n en Eslovenia.. La confusivn rcipaptc cn Alemania, que terminč con cl triiinfo- .de-Rodolfo de Habjiburgo provoco guerras cntrc Otocar II de Bohcmia • y • Rod= fu. de Habsburge. Entre 1260 y. 1776 fur vnida časi toda Esolvenia cpn Bohemia, repi-tičndose asi el estadjo infigyo- cslavo. de. Samo (658). Pero tiri,1 e! ano 1,28.V con la- der.rofci; de Otocar II cayo toda Eslovenia bafo d Cgtrp dp los Habsburge«. ' , DOS CON DES DE CELJE. Las tčrribicS plagas del, siglo. -trcce (pestes, terremotos, lamgostas, ghvrras y. hambrc), :semramn gran descontento edtnt los e$low-nes. Hartps de los abusos. germanos aceptaron con Isfrado iel; eondeptp de. los Condcs dc Celje, de unir los paic.se cslovcnos con los croatas v .sqryios c. independizarse dr. los -gcirmlinoL dlncq a poco Iba progresapdo, .esl> idea, pucs los'Condes de C?elje atraian mas,y mas regiones eslo-veniš najo su mando. :Casi toda Estiria y. Carniola, buena parte de Giirantanin, partfcs dp Istijia y de Goricia entablaron lazos poHtiaos con Celje. Lös Co’ndcs que teman en esa ciu-dad.antäquismia kr famoso castjllo, Hegaron a ser tan pode-rdsos; que figur a ban como reves mdependientes en el imperio Germariomfnano, constituyendose rivales peligrosos de los rriišmds cmneradorčs. Su finder abareb ademas dc Eslovenia tambien buena parte dc Croacia y Bosnia. Si:flo fnera prir los tureris, la formacion de Yugoslavia ha brin sjdo rcalidad ya en aquel entonces. Pero bajo la grar visirna .imena za ture?, los yugoslavos no pudieron- arricsgarse Wit#a los .germanos y venediam*.- hecesitando ide ellpe para la defensa contra cl enemigo comun. 1 1 Ln idea dc- la 'Esloveniä v Yugoslavia independientes cruedb fsendltada con- la muerte del ultimo de los Condes dc Celic Uirico TI, asedinado' por sus enemigos politicos en Bclgratkr (1456) en plena guerre con los turcos. Inmcdi.ita-mente sc nroccdrn al dcsmcmbramiento del dominio de Celje LA CULTÖRA ESLOVENA. ' l>()f mas que sc acusc a la Iglesia Catdlica de .reaccit)-naria no guede ningun conoccdor de la historia pasar por alfo los crinrmcs mčritos que ticnc la Iglesia en cl. progreso v la conservaci&i de' los eštovenos desde los albores de su hvitfiria. % Rudo für el trabajo de eonauistarlos para el Evangelio, auhour fue con espiritu:vendaderament» apostolico, con quc se nroeedvL a la čristiatiizačidn de los cslovcnos en cl siglo Vlili čonfbrmc edh las instrucciones del sahio Alcuin: ‘‘No bi’-- -ir ni dvtmos ni noder politiko. «no almas’’. Para dc-mofo'ear la •incerictad de las nobles intericiohes se establecie-ron los con ven to.=j beendietinus en Innichcn, Tirol, y> Krems-mitnster. Austria, al h,mite nortc eiloveno. donde cncontra mn los cslovcnos ayuda. nroteeaion, hospital y ensenanza. Dc nduiihi se ftmdri con iguales ijnteneinnes cl eonvento bene-dš-tino erv San Ivan' (Stivan, herca de Trieste). Eso por c! afio I- : En el siglo IX ya sc nrocede a la organizacion de algu-nas. parroqui;ui, trabajo que. se viö ayudado cficazmente cn su obra civilizadora, cn los siglos XI y XII, con ia funda-cion dc cčlcbres cpjwcnto.. bcnedictinos en Osoje, (1028) en Krka (1091), San Pablo (11Q6) y Arnoldstein en Ca-rantania, Gornji Grad (1140) y Estiria, Možnica 1090 (Friuli). Mayor actividad todavia han desarrolladu los coriven-tos cistercicnses (Monjes blanars) dos dp ellos consagiados por la presencia de su mismo fundador San Bernardo: Stična (1136), Kostanjevica (1134) en. Carniola y uno en Carantania: Vctrinj (1142). Tambien los Cartujos empieran cn la mišma cpoc.t con convcntos: Žiče y Jurklošter en Estiria; Bistra y Pleterje en Carniola. Los Dominkov contribuyprpn eficazmentc' a la. furma-don dc los cslovcnos, desde los converitos, cn Brežc (1227) y Pctovio (1230), Los -Franciscaoos se estableciemn .primero en Gdricia (1225),;'donele predjed el mismo San Antonio .de Padua, luego en Ljubljana (1.243),. Celje, (1241),, Trieste (1239), Maribor (1250) v Petovjo. Los Agustinos se establpcep en Velikovec (1263) ep Muta (1267) en Ljubljana (1329) y en Radgona (.1362).. El cuidado dc la fronten contra los magyaros teman lps Ciuzados Teutonicos en Velika Nedelja. (1199). En el siglo XIII cisten ya tambien varios, convcntos dc Religiöses Dominicas >y Clarisas. . 1 Detras dc los muros conventuales se cducaban los fqtu-ros sacerdutes, mae^tt^s. y ..giiias; del. pueblo. Desde1 qllf se atendia (a .salud,,del pueblo y se dirigia ql progreso ilgncul-tor del pais- ,; ,, , Tanto fue - cl bgneficio que rečibia cl pupblo dc los convcntos que .toplo ,el • pais pretendia estar subordipado al mand.o.. del Vhaston caicorvado” pues donde dpipinahji el a-bad. cuyo simbolu fue cl. baculo, sc vivia bien y.seguro. LOS SANTOS ESLOVENOS. Aquellos siglos leianos dieron tambien ya los primerös santos eslovenbs: El ohisno San Modcstn. beatos Domician, Ing. Udalrico, Helguicr' y Conrado han dlcanzado-la venci-nu-iV. lov.al, mientra:; -y.ie se vio extemdida la vcncracibn de ' i ' H -m - i tr,-v'-'", dv todos- los- paises cslovcnos. Fue clla n- mad 'vi:.- s ddraihcntc prob.idi por 'ia'muerte trav;, i 111 ib'iy.-i'on t los cslovcnos oevialir.ente n-uacii'n - del v nifivo universa- :rkstmno-. pb von las 'a la Ticn-a .-m, d- jaiido-th -,v;■n:, uerdos^en, la populär. ) ’ , a. [.... ( bH : 1 -o.f>f O 7 nl;rrJ ■ f, nöhvjVrb 1 , -A ' ' LAS’ 1 o.DRPvAS-TURCAD ,T .. . . bl -ano 140'-- • i-,’iz/>.|,i primera l'icursiup turca so-•i i'-'Htiri. Med' I primera ciuDtd que- experi- is hörhirvs n luego al pais dyrante 250 anor: ,ir,i ,.i '.no tras änfi- : i las inmtsiwes turcas, que v- • ' los tiemp. . n-1,-.parit llcvarse la coseclia y cl ido ,perd,-tai At Rente joyen, csppcialmente mn U'!c; educados F."' -) los mahommsnos mas fana- tico . vol.vian a su , los,tisqsiilos mäs cruelcs nom- Brado-; “iamehati” (gi-ni^iros). ..t, ((! ihtinuara cn' el prqximo nüfnero). Krščanska socijalna načela SPLOŠNI IN TRAJNI ZAKON DELAVSKIH ORGANIZACIJ V resnici je za to stvar potrebna primerna ureditev in pameten red, da se doseže složnost v delovanju in soglasje v hotenju. Če je torej državljanom svobodno, da se morejo združevati, kar v resnici je, morajo imeti tudi pravico, da si svobodno izberejo oni red in one, postave, ki sc bodo izkazale, da najbolj vodijo k temu, kar je bilo določeno. Zdi se nam, da ni mogoče določiti tiste primerne ureditve in reda v društvih, kakršen bi moral biti v posameznih svojih delih z gotovimi in bliže določenimi pravili, ker je bolje, da sc to določi iz značaja vsakega naroda, iz skušnje in navade, iz načina in uspeha, iz obširnosti trgovine in iz drugih stvarnih in časovnih okoliščin, ki jih je treba pametno upoštevati. Kar se tiče najvažnejše stvari, naj bo ta zakon določen kot glaven in trajen: da morajo hiti društva delavcev tako urejena in vodjena, da bodo nudila najprimernejše in najbolj pripravno sredstvo za to, kar je določeno, kar namreč obstoji v tem, da posamezni iz družbe kolikor možno dosežejo porast na dobrinah telesa, duha in premoženja. Očividno je, da je treba kot na glavni namen gledati na spopolnenje vere in nravnosti in predvsem mora ta namen popolnoma voditi družabni red. Drugače bi se namreč izneverila v drugo osnovo in bi pač ne bila mnogo pred ono vrsto društev, v katerih običajno nimajo nobenega obzira na vero. Sicer pa, kaj pomaga delavcu, če se je trudil za imetek, če pa je duša v nevarnosti zveličanja vsled pomanjkanja svoje hrane. “Kaj namreč človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?” (M. 16, 26.) To namreč nas je učil Kristus Gospod, naj imamo kot znamenje po katerem naj se loči od pagana krščanski človek: “Zakaj po vsem tem povprašujejo pagani... Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse to se vam bo navrglo.” (Mt. 6, 32—33.) Če torej pričnemo z Bogom, naj se kar največ mesta daje verski vzgoji, da posamezni spoznajo svoje dolžnosti do Boga, da dobro vedo, kaj treba verovati, kaj upati in kaj storiti radi večnega zveličanja, in z največjo skrbijo naj se oboreže zoper zmotna naziranja in razna zapeljevanja. Delavec naj sc spodbuja za češčenje Boga in verske vaje, posebno praznovanje službe božje ob prazničnih dnevih. Uči naj se spoštovati in ljubiti cerkev, skupno mater vseh, pravtako slu-sati njene zapovedi in pogosto prejemati zakramente, ki so orodje božje za očiščenje duševnih madežev in za pridobljen je svetosti. Če postavimo temelj socialnih zakonov na vero je lahka pot za določitev medsebojnih odnosov tovarišev, iz česar naj bi sledilo mirno sožitje in cvetoče blaogstanje. Obveznosti udruženj se naj primerno razdele v prid skupnemu blagru in sicer tako, da neenakost ne bo zmanjšala sloge. Ponajveč iz tega vzroka je potrebno, da se komu ne zgodi krivica, da se razumno razdele dolžnosti in jasno določijo. Pošteno naj sc upravlja skupno imetje, da se iz potrebe posameznih naprej določi način pomoči. Pravice in dolžnosti gospodarjev naj se primerno strinjajo s pravicami in dolžnostmi delavcev. Če bi se kdo iz enega ali drugega razreda čutil kakorkoli in pošteni možje istih korporacij, po katerih razsodbi bi užaljenega, ni nič bolj želeti, kakor da so prisotni pametni se naj prepir poravnal kakor to zahtevajo socialni zakoni sami. Zlasti tudi je treba poskrbeti za to, da ne bo v nobenem času zmanjkalo delavcem zaposlenja in naj hi dajatve pomagale, s čimer naj hi se potrebi posameznih odpomoglo ne samo v nenadnih in slučajnih zastojih industrije, ampak tudi, ko hi katerega koli potrla bolezen ali starost ali nesreča. Zastonj bi iskal, kdor bi hotel najti podroben načrt dela v delavskih organizacijah v delavski okrožnici Leona XIII. Papež se v to ni mogel in tudi ni smel spuščati. Ni se mogel, ker je vedel, da se gospodarske razmere spreminjajo, zato ni hotel dajati podrobnih določb, ki bi imele kratkotrajno veljavo. In tega storiti tudi ni smel. Storil bi lahko s tem krivico naprednejšim narodom, če bi jih hotel utesniti v določbe, preko katerih so že prešli. V zadrego pa bi spravil druge narode in države, kjer bi morda še ne umevali njegovih teženj in želja. Zato je poudaril trajen in splošen zakon, ki velja in bo veljal, dokler bo na svetu razlika med tistimi, ki imajo in ki nimajo. Delavske organizacije morajo biti tako urejene in vodjene, da bodo najuspešnejše sredstvo za dosego svojega cilja. In ta cilj je: čim več dobrin za telo: to je zdravje, primerna hrana in obleka in stanovanje, zdrave delavnice, dovolj počitka, z eno besedo vse dobrine, ki jih potrebupje človeške telo, da more dobro uspevati. Dalje: čim več dobrin za duha: vse kar poterbuje človeška duša glede izobrazbe in kulture, vse kar potrebuje v verskem oziru. In to točko papež še posebej poudarja, ker je človek predvsem po svojem duhu človek. In konečno; čim več dobrin v gospodarskem oziru: toliko lastnine, kolikor jo človek po svoji naravi želi in potrebuje, da more udejstvovati svoje duševne in telesne sile. To je program dela za delavske organizacije. Ohranil bo veljavo, dokler človek ostane človek. SPOMINI VOJNEGA BEGUNCA (Nadaljevanje) Bil sem torej "Vanko Slanovski, poljski begunec". Začela pa se je takoj nova skrb. Kam sedaj? V mestu nisem hote' ostati, ker je bilo bolj težavno za hrano in tudi radi previdnosti. Zato sem jo ubral po cesti iz Poltave proti zapadu. Skozi zoreče žitno polje, ki je bilo široko, kakor neskončno morje, sem samotno korakal. Utrujen in lačen sem si najprej postregel iz moje potne zaloge in nato zaspal. Malo pred nočjo sem jo spet ubral dalje in prišel v vas ko se ie večerilo. Na pragu prve hiše je stalo dekle, ki sem jo pozdravil in poprosil, če bi vedela, kje bi dobil kako delo. Sprejeli so me prijazno, povabili k večerji. Še isti večer so mi dobili tudi delo. V vasi je bil nek Mihajlo, poljski begunec, (ne namišljeni kot jaz), kateri mi je delo dobil in me tudi na delo naslednje iutro spremil. Prvo opravilo v Rašošancih (tako se selo imenuje) je bila žitna košnja. Od kraja sem bil malo neroden pri tem nepozna-s nem delu. ki je zahtevalo urnih in spretnih rok, da je delo šlo dalje. Mlada žena. ki jo poleg mene vezala snope, kakor smo itJJklJSL, delali vsi drugi, je bila ves čas objokana. Pozneje sem zvedel, zakai. Vračali so se tisti čas možki iz vojne. Vsa vas ie bila polna veselja ob sprejemu svojcev, toda njenega moža ni bilo od nikoder. 10 dni potem, ko smo ravno večerjali, je pa ona kakor strela skočila proti vratom, na katerih se je pojavil meni neznanec, njen *ako željno pričakovani mož. Takšne radosti še nisem videl v mojem življenju! A zame ie bil pa to bridek spomin Kje ie moj ljubi dom? Kako me čakajo tam?... Kmalu so zvedel', da sem krojač in kmalu sem tako delo dobil. Tudi šivalni stroj se je našel. V vasi ni bilo nobenega kroiača, zato mi ie kai prav prišla ponudba. da naj začnem jaz s tem poslom. Delo je pa bilo nevšečno. Saj noveaa blaga ni bilo dobiti zalo sem moral 'e stare obleke obračati. Pa so orihaiali vso slabši časi. Zima ie prihajala. Petroleja ni bilo, sukanca tudi ne vsega je začelo m onikati. PRI ALEKSEJU ALEKSETEVTČU. Mihailo mi je kmalu dobil bolj gotovo delo. Pripeljal se je mož in me pozval, da naj kar poberem vse moje stvari, uma- zano perilo in nedodelane obleke, da bom pri njem končal in da mi bodo njegove ženske oprale. Videl sem, da je mož imel z menoi res lepe namene in dokazal umevanje za bedni položaj begunca. Kar pognala sva in čez eno uro sva bila na domu Aleksija Aleksejeviča Brajl-ko ki ie imel ženo in 4 letnega sinčka ter malo polja in enega konja, ki je bil moje bodoče delo in skrb. Mož pa tak, da sem se čutil pred niim “smrkavec". Imel je cela 2 m velikosti. Po domače so mu rekli “Laško", najbrže po njegovem rojstnem domu v vasi Repate. Navade v tistih krajih so bile drugačne kot naše. Tam je pristajala rojstna hiša najmlajšemu sinu. Vsi bratje so delala skupno in najprej preskrbeli nov dom starejšemu bratu in po vrsti drugim. Ženijo se pa fantje že preje kot gredo k vojakom, to je z 19 leti. Naša družina ie živela navadno v miru. Enkrat sem pa bil priča besnega prizora. Vasilij je imel neko staro nelepo zgodbo, katero mu ie žena vrgla v obraz, prav radi mene. Potegnila se je zame in za deklo, ker nama ni hotel dati zimskih MATAJE V M A T1J A "Črne bukve!" je ponavljal Mataj pre-spoštljivo. “Dobil sem jih pri Soldatih od bivšega črnošolca”, je povzel berač, si položil bukvice na kolena in listkal z važnim obrazom po njih, dokler ni našel pravega mesta. “Aha, tukaj je. Poslušaj, Matija! Takole privabiš hudiča: Jaz, Ma-tajev Matija s Telebanovega, rotim tebe, Zerzerelus Athanatos plus telragramma-ton, in te zaklinjam, prikaži se, peklenska furija Zerzerelus, brez vsega hrupa in brez škode mojemu te’esu in meji duši!-' Počasi je zlogoval Hudopisk te oblastne, visokodoneče besede. Čedra mu je ugasnila; dejal jo je poleg sebe na klop in črkoval dalje: “Obvari me, o Bog! Pomagajte mi, o Abraham, Izak, Jakob, sveti Bernard in sveti Krištof!" “Ali mojega patrona ni vmes?" je žalostno opazil Mataj. “Ni ga, ne." "Jej — ampak to je predolgo," je potožil Mataj. “Tistega o Srbelesu se ne naučim vse žive dni nikoli." Nič za to", ga je tolaži! učeni berač, skrbno shranil dragocene Črne bukve in si zopet zapalil ugasli tobak. “Pa samo zažvižgaj na prste in ukaži: Pridi sem, peklenski duh pa prinesi zlatih muh! Tudi na te besede mora priti povabljeni hudič, mu ne pomaga nič." ‘Juhu!" je ukal Mataj. “To pa že opravim, že! Pijva, Andražek!" “Na tvoje zdravje in tvojo srečo, Matija!" mu je napil berač, nastavi’ steklenico kakor trobento na usta in jo ponudil potem tudi Mataju. “Andraž, koliko pa naj zahtevam od hudobca? Culo cekinov ne bi bilo preveč, he he, kaj meniš?" "Hudič ti mora dati, kolikor zahtevaš od njega, saj ne gre iz njegovega žepa! Huair ve za vse zakopane zaklade! Lahko njemu — vzame tam, koder se mu pač ljubi. Kar koš vzemi s sobo! Bos že nosil, saj si močan!" “Saj res, koš vzamem s sabo. Pa ie iz leševih viter, ali bo držal?" “Z rjuho ga ogrni znotraj, da ne iztreseš lepih cekinov po gozdu!" Juhu! Ali bom vesel, ko dobom toliko denarja! Kar precej si dam zidati nevo hišo, še večjo, kakršna je mlinarjeva. Na strehi bo lepa, rdeča opeka, nobenih de-sak, nobene slame! Pa velik hlev bom imel, poln plemenite govedine. In sveta si nakupim tod naokoli, kolikor mi ga bodo hoteli sosedje prodati, buzarona, kaj?" Andraž mu je molče prikimal in vlekel gost dim iz vivčka. “Konja si kupim dva, belca, pa že taka, veš, da ju bo veselje gledati! Nobene kaplje dežja ne ostane na njiju v najhujši plohi, tako lepo bosta okrogia. Moj novi koleselj se bo svetil kakor samo solnce! Vsake nedeljo in vsak praznik se popeljeva z Anko v Zaplano k maši. Ali bodo ljudje prodajali zijala, he, he! posebno Jera Kisovajka pa Mica Ko-bacajka!" “Od strupene nevoščljivosti popokata obe, boš videl, Matija!" “Najbolj bosta zavidali srečni Anki", se je muzal Mataj. "Hlapcev bom imel pa kar troje in dekel tudi. Zakaj midva z Anko ne bova utegnila dosti delati; vozila se bova po Gorenjskem in jedla in pila ves dan. Ne bova se imela slabo, ne! In vsak dan bom sit pogač in ocvrtih piščancev, kakor takrat po birmi, he he! Pa novo marelo si moram kupiti, tako, da bo za oba in še za par otrok. Stara ne drži več dobro dežja, je še od očeta." “Prav imaš, dežnika ne smo« pozabiti! Kaj pa, kadar bo tvojo ženitovanje, Matija?" “E, takrat pa podarim Telebanovim največjega vola, da ga zakoljejo in raz-četrtajo in spekč ali skuhajo vsak po svoje. Bodo vsaj enukrat siti mesa! Še sod vina jim kupim, tistega kislega v Zaplani. In klobaso tobaka denem vanje, da bo močnejše in da jih bo vsaj dva dni bolela glava; sicer bi me še opravljali, da ni bila moja pijača za nič!" “Le čakaj, Matijček, da zinem tudi jaz katero", mu je segel v besedo Andraž. “Boš videl, še za župana te izvolijo Za-planci, ne bo dolgo! In gospod ti bodo rokli, gospod, in se ti odkrivali že od-daleč in te pozdravljali ponižno: Dober dan, gospod župan Mataj!" "Gospod župan Mataj! Kako lepo se to sliši, he he! Midva pa ostaneva stara prijatelja, Andražek, in tikala se bova kakor dozdaj!" "Lepo bo od tebe, če se res ne prevzameš, Mataj!" “Veš, kar strah me obhaja, če pomislim, kako bom bogat in mogočen. Treba se bo piravditi visokim mislim." “Ali se bodo pulili za tvojo druščino! Ti se pa le modro ogibaj žejnih in lačnih tovarišev, ki te zdaj niti ne pogledajo! In na posodo te bodo hodili prosit kar v pocesijah; dosti dobrega utegneš storiti marsikateremu revežu." “Kadar bom ravno dobre volje", je dodal Mataj in naglo popravil besedo: “Pa saj se mi ne bo ljubilo, da bi se držal kislo, ko bom imel zmerom vsega dovolj m se vec! Na večernem nebu so se topili zardeli oblaki. Telebanovci so se vračali s polja domov. Pastir je gnal vaško čedo s paše, žvižgal in pokal z bičem. (Nadaljevanje) w v v 41 ^ ^ •w -*■ v'v w v vv v w v vv t AMA 10 < ; MONTE CUDINE j [ A Z A r 1 A N < : MONTE CUDINE i ► < t CALIDAD Y BENDIMIENTO < k MONTE CUDINE S. R. Ltda. < \ Ospital l.ooo.ooo |. BELGRAN0 2286 \ fmmmKmmmssm » m> «k «m mmmmmm k * 8? 1 1 I S JUAN BOCANI Buoeaor de BOGANT HN08. IMPORTADOR DE TEJIDOS 19 2 6 $ I $ A 1923 — ALBINA $ Ü. T. 47, Cuyo 6894 § Beenos Air«« 't Immmiimmm <♦> <♦> «♦> <♦> <♦> <♦> •$» Recreo “EUROPA RIO CARAPACHAY Pri domačinih v prelepem kraju. — Po ceni Prevoz s postaje Tigre tja in nazaj, odrasli $ 1. otroci $ 0.50. T. 749 - 0S89 — TIGRE ŽENINI — NEVESTE — DRUŽI: I Obrnite »e na SLOVENSKO TOVARNO POHIŠT k STEFAN LIPIČAR aUTENBBBO 3360 7 A vda. SAN MARTIN Tel. 60 -3036 V SOBOTO CELI DAN je odprto samo za naše ljudi, da se fotografirate v FOTO SAVA San Martin 608 — Tel. 31-5440 — Florida 606 škornjev. Najprej je prevrnil mož mizo, polno posode. Ker žena še ni molčala jo je še z jermenom pretepel in bi jo nazadnje še s sekiro ubil, če bi pravi čas ne bežala. Sekira je zletela za njo pa je ni zadela . . . Minila je tista jeza in je bil spet neskaljen mir pri hiši. Še en prizor je vedno živo pred mojimi očmi. Imeli so lej: ega bika. Neki dan se je zakadil nad sinčka. Gospodar pa kar z železnimi vilami na bika in ga je prebodel. Iz njegove kože bi moral imeti jaz zimske škornje, katerih nikoli nisem videl iz česar je prišel oni prizor, o katerem sem preje pisal. Piše Ivan Lukač.