V uvodu v zbornik kolokvija so predstavljeni štirje kratki članki francoskih avtorjev, npr. članek o stanju raziskav sta- rodavnega železarstva v vzhodni Franciji in še posebej zani- miv članek z naslovom Od kovine do predmeta avtorja C. Forrieresa. Delo kolokvija je bilo razdeljeno v 4 sekcije, in sicer Ar- heometrija, Taljenje in kov, Regionalni ansambli, Okolje, gos- podarstvo in družba ter še kot poseben dodatek peta sekcija s predstavitvenimi članki o ekskurziji. V sekciji za arheometrijo se avtorji posvečajo raziskova- nju tehnik taljenja železa v keltsko-rimskem obdobju v Franciji, pa tudi stranskim produktom, ki so nastajali pri železarskem procesu v "predrimski" Poljski. Za nas so vsekakor zanimivi članki 3. sekcije, v katerih je R. Pleiner iz Prage predstavil zgodnje talilne peči za železo v srednji Evropi. Članek zajema najdbe imenovanih peči od halštatskega obdobja do konca 1. tisočletja n. š. Z veseljem tudi opozarjam na zelo kratek članek H. Jonsove, v katerem avtorica predstavlja zanimivo zgodovino železarstva v severni Nemčiji od 5. stol. pr. n. š. do 15. st. n. š. z ugotovljeno sko- raj v celoti opuščeno železarsko proizvodnjo v obdobju po 5. in do 12. st. n. š. V 15. stoletju seje razvila v severni Nemčiji množična proizvodnja železa oz. nam bolj znano fužinars- tvo. Sledijo podobni članki o raziskavah latenskodobnih ku- polastih talilnih peči na Gradiščanskem, o železarstvu v Belgiji, na Nizozemskem, Norveškem in Danskem. Četrta sekcija se predstavi najprej z interdisciplinarnim člankom o povezavi med železarstvom in gozdovi v franco- skem departmaju Ariege, sledi članek o železarstvu v rim- skodobnem mestecu Bituriges v osrednji Franciji in članek o železno- in rimskodobnih železnih ingotih, najdenih v za- hodni Evropi, ter članek o prav takšnih predrimskih ingotih iz Velike Britanije. Avtor P. Crew ugotavlja, da je oblika in- gota kot trgovskega blaga oz. menjalnega sredstva (currency bur), označevala kvaliteto kovine in njen izvor (cfr. M. Le- nerz-de Wilde, Priimonetare Zahlungsmittel in der Kupfer- und Bronzezeit Mitteleuropas, Fundberichte aus Baden-Wurt- temberg 20, 1995, 229 ss). V zaključku resnično kratke predstavitve zbornika O že- lezarstvu poudarjam, da je to delo, ki ga slovenski preuče- valci metalurgije železa od njenih začetkov v železni dobi do sodobnosti ne bi smeli prezreti. Anion VELUŠČEK 1'he Archaeology of V. Gordon Childc. Contemporary Pers- pectives. Uredil in spremno besedilo napisal David R. Har- ris. UCL Press, London 1994. 139 strani besedila, 6 strani indeksa, 11 fotografij. ISBN 1- 85 728-220-5 HB. Knjiga Arheologija V. Gordona Childea - sodobni pogledi ni ne nova biografija in tudi ne kakšen nov prerez skozi nje- gov teoretski opus v celoti, kot nas že v uvodnih besedah opozori njen glavni urednik David K. Harris. Sad medna- rodne konference je, ki sta jo priredila Inštitut za arheolo- gijo in Prazgodovinsko društvo Childeovi stoti obletnici rojstva v spomin, potekala pa je 8. in 9. maja 1992. leta v Londonu. Obogati nas z nekaterimi novimi razmišljanji njegovih do- brih poznavalcev, hkrati pa doda še kakšen košček v kolažu pensee intime tega velikana arheološke vede. Majorie Maitland Howard in njeni skici, s katero nas urednik uvede v knjigo, gre zahvala, da zre v nas Childeova podoba, kakršna je os- tala iz njegovih zadnjih predavateljskih dni. Če/, belo srajco s skrbno zavezano kravato oblečena srednjeazijska oprava, v roki pa avstralsko kopje domorodcev izpodrivata vsem dobro znano "angleškost". Tej je tudi sicer strogo formalnost od- vzemal črn širokokrajen klobuk, konvencionalno togost pa prekratke hlače. Ekscentričnost, ki je prikrivala sramežlji- vost dobrodušnega moža, katerega miselni pečat občuti ar- heologija tudi osemintrideset let po njegovi smrti. Bruce G. Trigger (Kanada), Lev S. Klejn (Rusija), John Mulvaney (Av- stralija), David S. Harris, Michael Rowlands in Colin Ren- frew (Velika Britanija) ter Kent V. Flannery (Združene dr- žave Amerike) so se lotili iskanja odgovora na vprašanje, kakšna je današnja vloga tega morda najbolj znanega, goto- vo pa največkrat prevajanega in še vedno branega arheolo- ga dvajsetega stoletja. John Mulvaney in Lev S. Klejn sta dopolnila Childeovo biografijo. Prvi (str. 55 - 73) se je posvetil avstralskemu ob- dobju njegovega življenja. Childeu je bilo trideset let, ko se je odločil za prostovoljno izgnanstvo, zato je že nosil v sebi "nevidno (intelektualno in psihološko) prtljago" (Harris). Zaradi svojega političnega prepričanja je bil takrat že zaz- namovan, izobčen iz pedagoškega dela v domovini in odtu- jen domačim. Naklonjenost socializmu, v tedanjem avstral- skem prostoru in času opazovana skozi strah pred boljševiz- mom, in srčno zavzemanje za miroljubno politiko, prav ta- ko nesprejemljivo v krvavečih letih prve svetovne vojne, sta ga vrgla v navzkrižje z obstoječo družbeno realnostjo. Nje- gova prva knjiga How labour governs (1923) je bila neke vr- ste slovo od aktivne revolucionarne politike, za katero je nekoč prijatelju rekel, da bi jo bil izbral, če cena zanjo ne bi bila tako visoka. Potem, ko se je iz Avstralije umaknil na Škot- sko, je politično gorečnost zamenjal s predanostjo arheolo- giji. Da je ostal svojemu političnemu prepričanju zvest, če- tudi razočaran, do smrti, spoznamo iz prispevka Leva S. Klejna (str. 75-99). Ta lucidni ruski arheolog teoretik je poskrbel za obelodanitev Childeovega pisma, v katerem je ta skritizi- ral sovjetsko arheološko prakso, in za izčrpno študijo o od- nosu sovjetske arheologije do Childea. Kljub temu da ga je s sovjetsko arheologijo družilo več stičnih točk kot ločnic, ga ta ni obdarila s svojo naklonjenostjo. Zaradi paranoične- ga pečata previdnosti, kakršnega je odtiskovala vsem levi- čarskim Zahodnjakom, je gojila do njegovega dela mešane, ambivalentne občutke. Rada ga je uporabljala v propagan- distične namene, sicer pa mu priznala "zapoznelo ljubezen", kot zapiše Klejn, pa še to le s poznimi prevodi njegovih di- fuzionističnih del, ne pa tudi ruskimi izdajami Man makes himself. What happened in history ali Piecing together the past, kjer domujejo njegove marksistične misli. Da je bil mark- sist, mu je priznala šele po smrti, pa še to v slogu "mrtev marksist je dober marksist". Zaradi svoje človeške občutlji- vosti, ki mu je, po mnenju biografov, velikokrat odtegovala arheološko kritičnost, je šele nekaj mesecev pred smrtjo na- pisal kritiko svojim sovjetskim kolegom. Pismo, naslovljeno na Arčihovskega, Artamonova, Efimenka in morda še koga, je kritično do sovjetske prakse, ne pa tudi teorije. Lev S. Klejn pa je v njem našel tudi oporo za oporekanje Danielo- vemu in Clarkovemu prepričanju, da se je Childe pred smrt- jo odrekel marksizmu. Intelektualno ozadje etičnih in moralnih imperativov Chil- deovega dela se je namenil raziskati Michael Rowlands (sir. 35-54). Childe je bil po njegovem mnenju globoko prežet s Heglovo in Marxovo historično interpretacijo in je verjel v arheologijo kot ključ do informacij tistega v preteklosti, kar bi pomagalo oblikovati etično izbiro prihodnosti. Prisegal je na "zmagoslavje razuma", na Zahodu ustoličenega kol te- meljne kulturne vrednote. Projiciral ga je v bronastodohno invencijo metalurgije. V njej je videl možnost drugačne družbene implikacije. Z osvoboditvijo produkcije izpod okrilja poli- tičnih sil ( orientalskega despotizma, vladajočih elit), naj hi bronastodobni livarji Evrope začrtali pol "veliki družbeni zgodovini svobode". Rowlands je pripisal prezrtje te Chil- deove ideje in vztrajno zatrjevanje mnogih, daje Childe sle- dil tej invcnciji le kot tehnološkemu aktu, "arheološkemu intelektualnemu filistrstvu". A tu še ni odnehal. Vprašal se je, v čem je bilo bistvo Childeove privrženosti "prazgodovi- ni vzpona Zahoda". Tu sta mu bili v oporo miselni dediščini Hegla in Marxa o edinstvenosti Evrope. Da bi razumel Chil- deovo zavezanost esencializmu, torej občutenju neke vrste posebne biti, ki naj bi bila lastna posameznim etnijam, se je oprl na analize antropologa Louisa Dumonta o interakciji med dvema ideologijama: racionalizmom in individualizmom razsvetljenstva na eni strani in idejami ter vrednotami izob- likovanimi v Nemčiji med 1770 in 1830 na drugi. Nasprotje je oblikovalo različni nacionalni tradiciji. Iz boja med ideo- logijama se je razvilo zahodnoevropsko prepričanje, da so kulture naravne entitete, zaradi medsebojnih stikov v stalni nevarnosti pred mešanjem. Kulturna edinstvenost je seveda vodila preko edinstvenosti izvora in k "čistosti" bistva. Tak- šno prepričanje je izdatno podpiralo tudi jezikoslovje 19. stoletja s pogledom na "prvobitno stanje" jezikov. Tradicionalna kon- cepcija neogramatikov je namreč zagovarjala "čistost" ge- netskih odnosov (poreklo vsakega jezika je vezano le na eno jezikovno družino). Šele strukturalna lingvistika in transfor- mativno-generativna gramatika sta iskanje prvinskosti jezi- kovnih oblik izrinili iz primarnega zanimanja jezikoslovcev, sociolingvistika pa je s preučevanjem pidžin in kreolskih je- zikov zavrgla opozicijo med "čistimi" in "mešanimi" jeziki in utrdila prepričanje, da so vsi jeziki nastali z mešanjem. Če ni "naravnih" jezikov, potem tudi ni "naravnih" kultur, so prepričani nekateri sociolingvisti. Childeov "beg" od kultur v difuzionizem je po Rowlandsu v marsičem mogoče primerjati z današnjimi sociolingvističnimi ugotovitvami, čeprav so bi- le Childeov mehanizem kulturnih sprememb inovacije, ne pa stiki med posameznimi kulturami. Etični vzroki za Chil- deovo sprejemanje difuzionizma so koreninili v družbeno- političnih razmerah njegovega časa. Childe je zelo zgodaj spoznal, na kako nevarnem terenu se gibljejo arheološke kulture in kako mamljiv plen predstavljajo rasističnim in nacionali- stičnim prenapetežem. Bilje nasprotnik ideje, da lahko "kulturni napredek merimo z dosežki posameznega ljudstva". Poleg poklona Childeovemu tako zgodnjemu zavedanju arheolo- gove socialne in politične vloge Rowlands poudarja tudi dru- gačnost njegovega difuzionizma. Od tistega, ki so ga zago- varjali njegovi predhodniki, se razlikuje po tem, da ni teme- ljil na "delovanju centra nad socialno pasivnim okoljem". S preseganjem prepričanja, da so kulture naravne entitete, in difuzionizmom, ki je zagovarjal mešan nastanek kultur, ga uvršča med začetnike teorije kulturnega procesa. Childeo- vo prepričanje o osvobajajočem spoznavanju preteklosti pa je zanj "najpomembnejša in trajna zapuščina njegovega de- la v arheologiji". Bruce Trigger (str. 9-33), Colin Renfrew (str. 121-133) in Kent Flannery (str. 101-119) so raziskali razsežnosti Childeovega teoretskega mišljenja v odnosu do današnje teorije. Trigger, kanadski historiograf arheološke teorije, velja za enega najboljših poznavalcev Childeovega dela. Tokrat nam predstavlja njegovo dediščino v kulturno-zgodovinski, evo- lucijski in simbolni arheologiji, razišče pa tudi njegov funk- cionalistični pristop. Childeov kulturno-historični pristop je bil prevladujoča paradigma prazgodovinske arheologije med obema svetovnima vojnama. Zgrajen kol učinkovita kombi- nacija Montcliusovega difuzionizma in Kossinnovega kon- cepta kultura, a z uspešnejšim upiranjem rasizmu, prevla- dujočem v humanističnih vedah tistega časa, je bil takore- koč "predčasen". Zelo zgodaj je razlikoval sledi, ki naj bi se, s kritično obravnavo arheološkega zapisa, izločile kot et- nični indikatorji (ročno izdelana lončenimi, nespremenjene pokopne prakse ) od tistih, ki so ohranjcvalkc tehnološkega pomena (orožje, orodje). Svoji "prvi ljubezni" (iskanju in- doevropske pradomovine) seje odpovedal že v tridesetih letih, da bi se zoperstavil uničevalnemu duhu svojega časa - naci- stični izrabi arheologije. Usmeril se je v difuzionizem in mu pripisal "pozitivno moralno in politično vrednost". Kljub teo- retskmu zanimanju za arheološke kulture se s tistimi izven prostora Evrope in Bližnjega vzhoda ni ukvarjal. V tem je ostal po Triggerju zvest racionalističnemu prepričanju o nujnosti priključevanja plemenskih družb evropskemu razvojnemu toku. Ko je uvidel, da s kulturno-historičnim pristopom ne bo do- segel želenega, se je usmeril v raziskovanje ekonomskega razvoja in tehnoloških inovacij (udomačevanju rastlin in ži- vali, začetkom metalurgije, urbanizaciji). Sprva je razumel tehnološki razvoj v skladu z razsvetljensko miselnostjo o za- vestni inventivnosti človeka kot upravljalca naravnega oko- lja, po prvih stikih s sovjetsko arheologijo pa ga je uvrstil v socialni in politični kontekst. Začel je iskati tiste arheološ- ke zapise, v katerih naj bi odsevala politična in družbena aktivnost skupnosti. Z analizo naselbine Skara Brae na Ork- neyjskem otočju je bil eden prvih arheologov, ki so inter- pretacijo prostorske organizacije povezali z vlogami spolov. Z raziskavami na otoku Rousey je po Triggerju predhodnik prostorskih analiz, v Scotland before the Scots pa eden red- kih, ki so v tedanjem času razložili spremembe v pokopni praksi s socialno razslojenostjo. Trigger poudarja tudi, da so ga interpretacije v teh študijah peljale čez takratne usta- ljene akademske okvire in ga z njimi postavlja za predhod- nika procesualistov. In še eno Childeovo vlogo osvetljuje. Medtem ko mu je angleška arheologija namenila vlogo ve- likega sintetika evropske prazgodovine, je bil v Združenih državah Amerike prepoznan kot evolucionist, a zaradi svo- jih marksističnih idej sredi pobesnelega obdobja McCarthy- jevega lova na čarovnice bolj redek predmet skrbnih analiz. Zavračal je premočrtni evolucionizem Marrovega tipa, pa tudi migracijam in difuzijam v kasnejših delih ni pripisoval posebne vloge. Z marksističnim pristopom je v evolucijo kul- turnih sistemov uvedel več spremenljivk, kot sta bila tega zmožna Stewardov ekologizem ali Whiteov tehnološki de- terminizem. Njegova orientacija k socialni evoluciji je raz- širila vprašanja o družbeni, politični in religiozni organizi- ranosti prazgodovinskih skupnosti in opogumila razvoj pro- cesne in simbolne arheologije. Njegova razmišljanja o kul- turi v zadnjem desetletju ustvarjalnosti ga po Triggerju zbli- žujejo z zanimanjem za simbolno in kognitivno postproce- sualistov. Nastavke za takšno prepričanje je Trigger našel v delih iz štiridesetih in petdesetih let, ko si je Childe, razo- čaran zaradi pakta med Hitlerjem in Stalinom in zagrenjen zaradi kvalitativnega padanja sovjetske arheologije, našel novo inspiracijo v poglobljeni analizi marksizma kot filozofskega sistema. Prepoznal je pomen "znanja in vedenja pri kulturni spremembi". Vsak posameznik je po Childeu opredeljen s "kulturnim zemljevidom", od njegove percepcije pa je odvi- sno razmerje do naravnega in kulturnega okolja. Kot racio- nalist in marksist je Childe verjel v arheologovo moč, da z "objektivnim razumevanjem preteklosti" zmore oblikovati boljšo prihodnost človeštva. In kako razvije opozicijo med Childeom "pionirjem pro- cesne arheologije" in Childeom "tradicionalnim historičnim arheologom, kije imel rajši naracijo kot analizo" Colin Renfrew? Tudi on razišče Childeovo vlogo pri oblikovanju procesne arheologije. S citati iz članka "Archaeology and Anthropo- logy" (1946) nam pokaže, da se Childeovo razumevanje za- konov kulturnega procesa ne razlikuje od tistega, kar sta kasneje predstavila Binford in Flannery. Zanj kot procesualista go- vori tudi analiza "The Urban Revolution" (1950), saj ga prib- ližuje, kot zatrjuje Renfrew, sistemski analizi. Vendar pa Renfrew poišče tudi lista vzroka, ki sta Childeu zaprla pot med "no- ve" arheologe. Najde ju v esencializmu in partikularizmu. Če opredeljuje procesualista želja po generalizaciji, potem je nasprotno za tradicionalnega historiografa značilna par- tikularistična drža, zgrajena iz priseganja na specifične po- goje in okoliščine. Prav ta pa je Childeu odvzemala možnost spoznanja, da lahko iz svojih prostorskih analiz izvleče spoznanja splošnega pomena in oblikuje širše uporabne metode, kar bi ga uvrstilo med pristaše "nove" arheologije. Iz teh vrst ga je po Renfrewju izločil še esencializem. Z oznako, povzeto po Rowlandsu, je opredelil Childeovo iskanje označevalcev etnične identitete oziroma tistega "osnovnega in bistvene- ga", kar jih dela razpoznavne. Renfrew je mnenja, daje Childe do smrti gojil tiho upanje, da bo našel tiste posebnosti v ljudstvih, ki arheološko pritrjujejo "drugosti". Kent Flannery se je posvetil zanimanju za Childea evolu- cionista in njegovemu vplivu na ameriško arheologijo.Za Chil- deovo manjšo prisotnostjo v ameriški kot evropski arheolo- giji tičita dva vzroka: izključenost "urbanih" revolucij na se- vernoameriškem prostoru in dejstvo, da ameriški arheologi ne razlikujejo marksistične teorije od marksistične politike in ji, s takšnim zoženim pogledom zaradi zloma socializma, namenjajo mesto na zgodovinskem odpadu. Drugačno ra- zumevanje pa je Flannery našel v nacionalnih znanstvenih okoljih Latinske Amerike. Zgodovina Latinske Amerike je namreč stkana iz "urbanih" revolucij, naklonjenost mark- sizmu pa je neprimerljiva s tisto v Združenih državah, zato ni naključje, da je ob petdesetletnici izida Man makes him- self (1986) potekal kolokvij o Childeu v Ciudad de Mejicu in da je perujski arheolog Emilio Choy že 1960. leta upora- bil "neolitsko" revolucijo kot interpretativno pomagalo v Andih. Kent Flannery je vzel pod analitsko lupo Childeova koncepta "neolitske" in "urbane" revolucije ter deset kriterijev, ki jih je Childe uporabil kot pogoje oblikovanja mestnih civiliza- cij. Sodobne raziskave v Srednji Ameriki in Andih zanikajo neposreden prehod iz " neolitske" v " urbano" revolucijo. Po Flanneryju lahko govorimo o vmesni revoluciji "razslo- jenosti". Childe jo je prezrl, ker je utemeljena s spremem- bami ideologije in družbenih odnosov, ne pa z načinom pri- delovanja, ki ga je kot spremenljivko opazoval on. Desetim Childeovim kriterijem, izpolnjevalcem pogojev za nastanek mestnih civilizacij, je Flannery dodal manjše popravke, ki jih dovoljujejo novejše raziskave na ameriškem prostoru. Pri- ključil jim je enajstega: vojskovanje. Temu se je Childe kot pacifist zavestno izognil, a je nepogrešljiv. Sicer pa Flannery zaključi: "Komaj pomembno je, da se nekatere podrobnosti na Childeovi shemi ne prilegajo podatkom današnje nuklearne Amerike. Kar pa je pomembno, je to, da je imel Childe vi- zijo evolucije v tistem času, ko so imeli drugi arheologi sa- mo arheološke karte". V času, ki še bije bitko med "novo" in "novejšo" arheo- logijo, a hkrati že spoznava, da se biografije arheologov skrivajo tudi v njihovih arheoloških tekstih, so besedila, posvečena Childeovemu delu, zanimivo branje, še zlasti ob pomisli, da njegovega vpliva na slovensko arheologijo skorajda ne poz- namo. Irena M1KNIK PREŽELI Theory in Archaeology. A World Perspective. Uredil in uvodno študijo napisal Peter J. Ucko. Theoretical Archaeo- logy Group Series. Routledge, London, New York 1995. 281 strani besedila, 11 strani indeksa, 40 ilustracij, 18 člankov. ISBN 0-415-10 677-X. Zbirki One World Archaeology, ki si je z uspešnim zdru- ževanjem tematsko najrazličnejših arheoloških teoretskih za- nimanj že pridobila svoj sloves, se je pri založbi Routledge pridružila nova, Theoretical Archaeology Group Series. Ni torej presenetljivo, da je njena prva knjiga sad prispevkov s sekcije Svetovni pogled na evropsko teorijo, prebranih na Evro-TAG-u v Southamptonu 1992. leta, kjer je bila letna konferenca Theoretical Archaeology Group. Glavnemu ured- niku Petru J. Ucku je uspelo zbrati večino besedil z "naj- boljše" (Paddayya), "z najbolj slišno polifonijo teoretskih glasov" (Ucko) zaznamovane sekcije, in jim dodati še nekaj najbolj odmevnih z druge, naslovljene Regionalna tradicija in ar- heološke raziskave v Evropi. 18 člankov avtorjev z vseh pe- tih kontinentov predstavlja zbir, katerega je nemogoče umestiti v katerikoli razvrščevalni stereotip. Skupno jim je ukvarja- nje z aktualnimi vprašanji arheološke teorije in prakse de- vetdesetih let ter želja po izvitju iz getoizacije teoretske mi- sli znotraj discipline. Globalna perspektiva na arheološko teorijo se v njih prikaže prav tako razpršena in raznorečna kot evropska, odkrije pa nam tudi marsikaj zakritega, pre- zrtega, neupoštevanega in zamolčanega. V predgovoru nas urednik opozori, da se je njegovo pri- čakovanje o tem, kako bo historiat regionalnih arheoloških epistemologij odslikal družbeno realnost (kolonialno dimenzijo, jezikovne prevlade...), izjalovilo. Pokazalo seje namreč, da npr. brazilska arheologija ne kaže nobenih navezav na por- tugalsko, kot bi bilo pričakovati zaradi socio-kulturne zgodovine, in da je ostali Latinski Ameriki dogajanje na španski ar- heološki sceni bolj neznano, kot bi veljalo sklepati po si- ceršnjih historičnih, kulturnih, političnih in ekonomskih stikih. V uvodnem poglavju nas prepriča, da ločenost arheološ- ke teorije od prakse ni kakšna naša pavšalna ad hoc sodba, temveč realnost, razvidna tudi iz prispevkov nekaterih av- torjev zbornika, in da so arheologi teoretiki povsod še ved- no izrazita manjšina (v marsikaterem arheološkem okolju pa opazovani vsaj kot obstranci, če že ne heretiki, bi doda- li). Ugotavlja, da moremo iskati vzrok za različnost arheo- loških teorij v raznolikosti kulturnih kontekstov, pozornost bralca pa usmeri še na vlogo posameznikov pri oblikovanju teoretskih tokov (npr. različnost Fergussonove vloge v an- gleški ali indijski arheologiji, široka sprejemljivost Childeo- vih konceptov ali pa dolgotrajnost in razvejanost vplivnega področja Dunajske migracijske šole). Po njegovem mnenju zbornik pokaže, kako napačno je minimalizirati vlogo razlik med regionalnimi interpretativnimi tradicijami, saj so celo v regijsko pojmovani Evropi teoretske misli nacionalnih šol tako raznovrstne, da zahtevajo za pravilno razumevanje skrbno analizo. Ucko tudi občutljivo povleče rdečo nit arheologiji pogosto inherentnega ideološkega in političnega naboja. Za- govarja tezo, da je državna kontrola, ki je tudi v devetdese- tih še vedno spremljevalka arheologije, prinašalka "sušnih let" ali pa celo pokroviteljstva. Razmišljanje razširi na na- cionalizme, regionalizme in etnična gibanja, ki pri utrjeva- nju kolektivne kulturne identitete kaj rada instrumentalizi- rajo arheologijo. V premislek nam ponudi uporabnost kul- turno-historičnega pristopa, te prave "trdnjave nacionaliz- ma", v anglo-ameriškcm strokovnem jeziku pogosto izrinje- nega iz teoretske v metodološko kategorijo. Prav zaradi svoje vztrajne in trdožive vprege v nacionalizme in celo rasizme kar kliče po poglobljenih raziskavah. V nasprotju s Kohlo- vim prepričanjem, da gredo posamične arheologije skozi enake "teoretske razvojne stopnje", pripisuje Ucko, oprt na tekste piscev zbornika, teoretsko evolucijo prej selektivnemu iz- boru. Če so osemdeseta leta še zaznamovana s prepričanjem o "objektivni" naravi arheološkega zapisa, dopuščajočega varen umik vede, kadar gre za politično manipulacijo z "resnico", pa tega za devetdeseta ne moremo več trditi. Slednja socio- politično dimenzijo arheologije širokosrčno priznavajo, kar pa ne pomeni, da je arheološka praksa kaj bolj imuna pred zlorabami, kol je bila v preteklosti. Le Goffova misel o zgo- dovini, ki da se pogosteje pridružuje ideologiji kot obratno, se prilega tudi arheologiji. Martin Hull, John Kinalian in Bassey IV. Anduli prikazuje- jo v člankih Veliki Zimbahve in Izgubljeno mesto: kulturna kolonizacija južnoafriške preteklosti. Teorija, praksa in kriti- ka i' zgodovini namibijske arheologije in Evropske ovire raz-