/Mm Kljub težavam je plebiscitarna odločitev nujna Plebiscit je smelo in zavestno dejanje s,ran Z novinarske konference po seji slovenske vlade Nič o devizah in devalvaciji Zakon o izplačilu osebnih dohodkov v očeh sindikatov Kolektivne pogpdbe naj nadomestijo ŽaKOn stran VIMP Panonija delavci zahtevajo nezaupnico direktorju Prihodnost odvisna od vladne pomoči stran Konstituiral seje sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti Kdo bo poslušal učiteljev glaS stran Majda Meštrov: delavci premalo poznajo zakonodajo podjetij Namesto voščil spiski čakajočih na delo stran S O plačah funkcionarjev in direktorjev Razlike bodejo v ■ V OCS stran s Kemična industrija po desetih mesecih poslovanja Črne točke se množijo ^ Glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije Glavni urednik Franček Kavčič Odgovorni urednik Marjan Horvat Ljubljana, 21. decembra 1990 številka 52, letnik 49, cena 12 dinarjev DELAVCI, 11JII ^ Ar p&iif k mtztt m Atn?Mf jg V nedeljo, 23. decembra 1990, se bomo udeležili plebiscita za svobodno in neodvisno Slovenijo. V zgodovini so trenutki in dejanja, ki od posameznikov in ljudstev zahtevajo poseben pogum, veliko zbranost in modrost. Naš plebiscit je takšno dejanje. To je dejanje, ki bo utemeljilo svobodo na prvobitnih temeljih, neodvisnost brez posrednikov. S tem dejanjem želimo postati enakopravni vsem, ki nas obkrožajo, in odtlej bomo za sožitja z drugimi pripravljeni žrtvovati samo tolikšen del svoje suverenosti, kot tisti, s katerimi bomo želeli živeti J ^ ah sodelovati. ... Spfefcv — * r-j *»••■•••••. v Osebna svoboda in pravice, bogatejše življenje, socialna pravičnost, pošteno plačano delo, pravica do lastnine, pravica do soupravljanja in državljanske svoboščine morajo biti cilj, zasnovan na plebiscitu. Nobena teh pravic ne more biti omejevana s posameznikovim političnim prepričanjem, sindikalno pripadnostjo, nacionalnostjo, vero in spolom. To dejanje je častno in opraviti ga moramo resno in odgovorno, za prednike, zase in za prihodnje rodove. Zato te priložnosti ne bomo zamudili. Svobodni sindikati Slovenije Jože Mencinger o ekonomski politiki v prihodnjem letu fillaino ii ¥ prali Značilnost planiranja družbenoekonomskega razvoja v socialističnih časih je bilo natančno določanje vseh parametrov razvoja, ki pa nikdar niso bili v celoti izpolnjeni. Nova oblast pravi takole: ker je položaj povsem nejasen, gospodarske politike in ukrepov za izhod iz krize ni mogoče predložiti. Tako je razložil poslancem slovenske skupščine, posebej tistim v zboru združenega dela, ki so na zasedanju 12. decembra terjali od vlade, naj se pojavi s pisno oceno položaja gospodarstva, točno določi prednostne in neprednostne panoge, ter programe sanacije gospodarskih črnih točk in javne porabe, podpredsednik vlade dr. Jože Mencinger. Gospod Mencinger je povedal, da je gospodarski položaj v Sloveniji novembra bistveno slabši, kot je bil tedaj, ko so vladne inštitucije delale analizo stanja (po devetih mesecih) in da so ukrepi ZIS ter posledice osamosvajanja Slovenije tako nepredvidljivi, da lahko o gospodarski politiki slovenske vlade lahko reče samo to, da bo prilagodljiva. Vlada se bo torej sproti in spontano odzivala na še neznane pojave v gospodarski politiki, pri čemer se bo držala svojih programskih usmeritev in politike osamosvajanja Slovenije. Pri tem bo skušala povečati pozitivne in zmanjšati negativne posledice osamosvojitve. Vlada vidi rešitev v močnem, dvakrat večjem izvozu, v znižanju poslovnih stroškov in v pridobitvi tujih naložbenih sredstev ter v prenosu zveznih pooblastil na republiko. Tako je podpredsednik slovenske vlade uokviril nekaj glavnih usmeritev za ekonomsko politiko v prihodnjem letu in v poročilu vsem zborom v skupščini navrgel nekaj podrobnosti, ki pa glede na njegovo uvodno razlago niso. vsebovale natančnih številčnih podatkov. Govoril je o potrebi po sprejemu davčne zakonodaje, ki da je temelj ne le pravičnejše prerazdelitve davčnih bremen, ampak tudi spodbujevalec gospodarske rasti, obljubil selekcijo v sistemu javne porabe, sanacijo največjih gospodarskih problemov z javnim dolgom, ki se bo zelo povečal, pridobitev tujih finančnih virov in zagotovil, da bomo za federacijo namenjali samo za pokrivanje najnujnejših potreb. Napovedal je ostro politiko pri sanaciji bank in s tem tudi težke čase za tiste bančne komitente, ki so glavni povzročitelji bančih težav. Napovedal pa je tudi - in o tem bodo sindikati nujno morali povedati kakšno ne le za javnost, ampak tudi v skupščini - zelo omejevalno politiko rasti osebne porabe. Mencinger je dejal: - Zdaj je povprečna plača v Sloveniji 800 DEM in to je dosti preveč za zdajšnjo stopnjo družbene produtkivnosti. Torej, vlada se*bo zavzemala, da bi v letu 1991 plače nominalno ostale na enaki ravni, čeprav bi medtem uveljavili 40 do 50 odstotno devalvacijo (ki jo slovenska vlada tudi goreče zagovarja, hkrati z omejitvijo porabe). Omejena bi morala biti tudi rast sredstev za pokojnine! Skratka, namesto solza, krvi in . znoja, nam vlada za naslednje leto obljublja devalvacijo (zamrznitev tečaja na višji ravni), okleščeno javno porabo, vključno z osebnimi dohodki, cel kup neznank v odnosih z Jugoslavijo in tujimi partnerji, mnogo večji dolg države (slovenske) in povsem nejasen izid slovenskega modela reševanja zavoženega gospodarstva. Lepe stvari, ni kaj. Vendar je to vseeno boljše od nekdanjih večno neizpolnjenih obljub o medu in mleku. Boris Rugelj Sobočanci, bojkotirajte plačilo decembrskih stanarin Izvršni svet SO Mlirsk- Sobota še doslej ni odzval na nobeno pobudo predsedstva OS ZSSS Murska Sobota, zato smo problematiko stanarin ponovno uvrstili na 10. sejo predsedstva OS ZSSS 11. 12. 1990 in sprejeli takle sklep: Pozivamo osnovne organizacije sindikata v občini Murska Sobota, da v skladu s sklepom 9. seje predsedstva občinskega sveta Zveze svobodnih sindikatov Murska Sobota in 10. seje, ki je bila 11. 12. 1990, začnejo postopek za bojkot plačevanja stanarin. Bojkot bomo organizirali tako, da imetniki stanovanjske pravice za december 1990 začasno ne bodo plačali stanarin. Bojkot bo trajal do 10. januarja 1991, v tem času pa bo o problematiki stanarin-potrebna opredelitev ZZD SO Murska Sobota, kjer je že bilo postavljeno delegatsko vprašanje. Predsednike sindikatov prosimo, da spodbudijo delegate SO Murska Sobota, naj v svojih okoljih o tej problematiki govorijo na seji ZZD SO Murska Sobota, ki bo predvidoma 26. 12. 1990. Ker je večina stanarin plačana prek trajnikov pri bankah, predlagamo, da jih delavci začasno prekličejo. O morebitnih uradnih pogajanjih z izvršnim svetom SO Murska Sobota, če bo do njih prišlo, in o izidih pogajanj vas bomo sproti obveščali. Predsednik OS ZSSS Murska Sobota: Janez Kovač Zakon o izplačilih OD naletel na odpor v skupščini Trinajsta poteza Težko je reči, ali je podpredsednik vlade dr. Jože Mencinger naredil taktično napako, ko je poslancem slovenske skupščine odločno dejal, da so zdajšnji osebni dohodki (v povprečju) mnogo previsoki glede na produktivnost in da bo vlada z vsemi sredstvi preprečila njihovo nominalno rast, čeprav bi medtem dinar močno padel. Ali pa so tudi poslanci krvavi pod kožo in jim seganje države v žep prav tako malo diši kot vsem »navadnim« ljudjem. Kakor koli že, vladi se je Mencingerjeva uvodna poteza maščevala v 13. potezi (glede na dnevni red). Igre, vlada sicer ni izgubila, vendar je prekinjena v dokaj nejasnem položaju, toda z dovolj možnostmi nasprotnika, sindikatov Slovenije, za uspeh. Ti so namreč poslancem predlagali, naj ne sprejmejo zakona o izplačanih OD v prihodnjem letu: ker je prav takšen, kot vsi podobni zakoni v zadnjih desetih letih - administrativen - in ker kar precej globoko zajeda v delavčev žep. Preprečuje tudi popolno uveljavitev kolektivnih pogodb. Gospod Mencinger je sicer natančno povedal, zakaj se vlada brani kolektivnih pogodb, toda ne verjamemo, da bo pri plačah lahko s svojo zamislijo v celoti prodrla. Sindikati v Sloveniji imajo zdaj tudi priložnost, popraviti napako, ki so jo naredili že pred začetkom zasedanja skupščine. Svobodni sindikati so namreč drugim sindikatom predlagali, naj ponudijo skupščini v sprejem tudi zakon o uveljavitvi kolektivnih pogodb, ki so ga že poleti zaman ponujali. Drugi sindikati pa na to pobudo še niso bili pripravljeni (»morajo jo še preštudirati«). Do nadaljevanja zasedanja skupščine je na srečo dovolj časa, da se sindikati dogovorijo še o tej taktično modri potezi, ki bi bila tudi logična, naravna dopolnitev predloga, naj skupščina ne sprejme zakona o izplačilih OD. Boris Rugelj Železarii javnosti Koordinacijski odbor sindikata Poslovnega sistema Slovenskih železarn je na današnji seji odločno postavil zahtevo, naj vlada oziroma skupščina Republike Slovenije končno odgovori na osnovno vprašanje: Slovensko železarstvo DA ali NE, ki ga železarji postavljamo že nekaj mesecev. Železarne tonemo v nemogočih gospodarskih razmerah, zato se sami ne moremo izvleči iz krize. Od vlade oziroma skupščine pričakujemo, da bo podprla program prestrukturiranja železarstva, kajti brez tega se bo sistem že v naslednjih tednih ustavil. Zahtevamo tudi, da Republika Slovenija zagotovi celovit program oživljanja gospodarstva, socialno varnost in s tem perspektivo tistim delavcem, ki bodo ostali brez dela. Slovenski železarji si ne želimo lažnega upanja in socialne podpore, ampak zahtevamo samo enakovredne možnosti za delo, kot jih pozna Zahodna Evropa, pogoje, v katerih bodo z dobrim in strokovnim delom lahko poskrbeli za socialno in materialno varnost železarjev in širše družbe. Predsednik koordinacijskega odbora sindikata PS SZ: Tomo Majer Na začetek Glavni mož slovenskih svobodnih kulturniških sindikatov, Rajko Stupar, je pred dnevi javno pozval republiškega sekretarja za . kulturo zaradi slabih plač ali mezd, zaostajanja, nevalorizira-nja le-teh... Za zdaj temeljitejšega odgovora še ni bilo, pomembno pa je, da je s takšnim prijemom javna pozornost kulturnikov obrnjena k plačam. V ozadju pa potihoma tečeta dva temeljita procesa, ki bosta korenito spremenila družbeni položaj kulture in kulturnikov. Mislim na predrugačenje položaja dela kulturnega sistema, ki se je v skoraj dveh desetletjih uveljavil v okviru tako imenovane vzajemnosti oziroma financiranja na temelju dogovorjenih sorazmerij med republiko in občinami, in na spre- Ocenjeni življenjski stroški tri- in štiričlanske dnižine Mesec: november 1990 • tričlanska delavska družina štiričlanska delavska družina indeks cen Skupina dobrin iz košarice povprečni stroški minimalni mini. mes. stroški stroški povprečni stroški minimalni stroški mini. mes stroški zivljenskih potrebščin XI./IV. 90 1. Hrana 4834.00 3792.19 3792.19 6171.15 4680.62 4680.62 109.20 2. Pijača 678.89 387.58 387.58 691.14 391.27 391.27 118.10 3. Kajenje 130.68 97.40 97.40 130.68 97.40 97.40 97.40 4. Oblačila 1921.38 1385.06 57.62 2331.56 1714.48 61.56 109.70 5. Obutev 515.20 413.74 0.00 693.17 507.84 0.00 95.90 6. Stanovanje 998.86 711.84 602.03 1224.61 860.89 727.95 170.50 7. Ogrevanje, razsvetljava 777.57 288.72 76.19 961.58 348.05 92.68 140.70 8. Gospodinjska oprema 1167.77 609.16 0.00 1377.57 709.35 0.00 98.80 9. Higiena, zdravstvena nega 794.42 592.51 537.63 960.62 712.87 650.77 99.40 10. Izobr.. kultura, razvedrilo 1880,83 658.91 s 452.94 2274.55 856.84 535.97 .135.20 11. Prometna sr. in storitve 4195.25 1763.32 & 825.45 5192.05 2233.37 916.67 171.50 12. Razni predmeti in storitve 359.55 183.64 0.00 872.48 498.41 297.17 118.10 13. Drugi izdatki 1188.85 325.01 296.98 1265.56 333.01 296.98 118.10 SKUPAJ (v din) 19443.24 11209.09 7126.01 24146.74 13944.39 8749.04 stopnja rasti XI./IV. 90 245.62 224.35 216.13 249.61 230.34 219.82 Struktura življenjskih stroškov 1. Hrana 24.9 33.8 53.2 25.6 33.6 53.5 2. Pijača 3.5 3.5 5.4 2.9 2.8 4.5 3. Kajenje 0.7 0.9 1.4 0.5 0.7 1.1 4. Oblačila 9.9 12.4 0.8 9.7 12.3 0.7 5. Obutev 2.6 3.7 0.0 2.9 3.6 " 0.0 6. Stanovanje 5.1 6.4 8.1 5.1 6.2 8.3 7. Ogrevanje, razsvetljava 4.0 2.6 1.1 4.0 2.5 1.1 1. Gospodinjska oprema 6.0 5.4 0.0 5.7 5.1 0.0 J. Higiena, zdravstvena nega 4.1 5.3 7.5 4.0 5.1 7.4 1 ). Izobr., kultura, razvedrilo 9.7 5.9 6.4 9.4 6.1 6.1 11. Prometna sr. in storitve 21.6 15.7 11.6 . 21.5 16.0 10.5 1:1. Razni predmeti m storitve 1.3 1.6 0.0 3.6 3.6 3.4 T!»ugi izdatki 6.1 2.9 4.2 5.2. 2.4 3.4 . J: 100.0 100.0 100.0 100.0 iOO.O 100.0 membe, ki bodo nastale z uveljavitvijo novega davčnega sistema, s katerimi kultura v veliki meri izgublja doslej privilegirani davčni položaj, pa tudi položaj samostojnih kulturnih delavcev se spreminja. Ne o enem in ne o drugem ne vemo veliko in bo šinilo med kulturnike kot jastreb v čredo. Vzajemnost zajema praktično ves institucionalizirani del kulture, ki naj bi se v prihodnje financiral na temelju ustanoviteljstva. Za večino institucij pomeni to vrnitev'v njihovo matično okolje, obnovitev težav regijskega dogovarjanja in predvsem iz teh vidikov vrednotenje institucij, njihove pomembnosti in potrebnosti. Vzajemnost, kot jo poznamo doslej, je vsemu kulturnemu sistemu jamčila precejšnjo stabilnost in enakost in je bila kot taka ob duhovni odprtosti in neideološkosti kulture, kot smo jo uveljavili v zadnjih letih, eden temeljev skupnega slovenskega kulturnega prostora. Odslej bo kultura v Mariboru zgolj in samo izraz ekonomske moči in kulturne ravni tega mesta. Enako bo z drugimi regijskimi središči in seveda tudi z občinami. Redke bodo izjeme, ki jih bo mati Republika vzela v svoja nedrja. Četudi se je slovenska kultura v zdnjem desetletju kadrovsko zelo pomladila, spomin seže v čase ene najhujših kulturniških kriz pred vstopom v sedemdeseta leta. Vladale so razdrobljenost, opeša-nost in podhranjenost kulture. Celjsko gledališče je z darežlji-vostjo takrat rešil pred odpravo oziroma deprofesionalizacijo ljubljanski Alko z zajetno finančno injekcijo. Najdlje se je različnost zadržala v knjižničarstvu, vendar je v zadnjih letih tudi tukaj prišlo do uskladitve pri zagotavljanju sredstev za nakup knjig in prav ta del je zmanjkal že v letošnjem letu, kot prvi znak, da se vzajemnost spreminja. Če upoštevamo slovenski gospodarski položaj in vedenje, da je bila vzajemnosti res neke vrste centralizacija, vendar nujna, se kulturi časi ne jasnijo’ Zanimivo je, da se parcelizacija doslej homogenega kulturnega sir stema dogaja hkrati s procesom centralizacije odnosov v republiki in zmanjševanjem pristojnosti občin, ki se iz družbenopolitičnih pretvarjajo v lokalne skupnosti. O davčnem sistemu ni mogoče kaj več reči kot to, da bo obdavčen vsak dohodek, torej tudi kulturniški in naj bi v načelu pravičneje Osnutki novega slovenskega potnega lista so že pripravljeni Iskanje trenutka :ir črto lahko rekli, da je . plebiscit V seriji predplebiscitamih manifestacij je pred dnevi sklical novinarsko konferenco tudi slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, na kateri sta sodelovala tudi njegova namestnika (Thaler, Ravbar). Takoj velja povedati, da novinarska pričakovanja niso bila izpolnjena, saj nismo izvedeli nič bistveno novega ali česa takšnega, s čimer javnost ne bi bila seznanjena. Najbolj razočarani pa so bili seveda tisti novinarji (iz bratskih republik), ki so od ministra 'pričakovali nič več in nič manj kot predstavitev novih slovenskih potnih listov. Ne glede na to pa bi le stežka lahko zapisal, da konferenca ni uspela. Tembolj, če imamo v ušesih Ruplovo misel, kako je treba v teh časih nekatere stvari nenehno ponavljati, saj se spričo velike neinformiranosti šele tako lahko zlagoma spreminjajo stališča pomembnih tujih diplomatskih krogov. Še zgolj za poslastico: dr. Rupel je dejal, da ne zanika, da v zunanjem ministrstvu pripravljajo osnutke novih slovenskih potnih listov. »Jaz bi vam danes lahko pomahal z njimi, kot je to lanskega decembra storil z bankovcema novih »konvertibilnih« dinarjev predsednik zvezne vlade Ante Markovič. Toda glede na izkušnje s to »konvertibilnostjo«, mislim, da takšne predstave nimajo pravega haska.« Slovenski zunanji minister je precej govoril o slovenskem potnem listu. Za njegova razmišljanja v tej zvezi pa je bilo značilno, da bo ta potni list resnično nekaj veljal šele tedaj, ko ga bo priznalo toliko držav, kot jih sedaj priznava jugoslovanskega. Če simbolno prenesemo te njegove besede na razčlenjevanje drugih prvin slovenskega "plebiscita, bi pod razdelil breme financiranja javne porabe. Nujno bi bilo treba testirati, kako se bo predvideni davčni sistem odrazil na podjetništvo v kulturi, ali bo spodbujal ustvarjanje lastnih sredstev ali pa bo kulturo še močneje vpel v sistem financiranja iz javnih sredstev. Pri tem moram ponoviti, da slovenska kultura v globalu ustvari dve tretjini sredstev na trgu in je zato treba vrednost novih rešitev videti celovito in ne le sektorsko. Tega zdaj ni! To se mi zdi v tem trenutku bistveno, kar bi moral področni organ za kulturo organizirano proučevati iz vidika koristi kulture, saj je edini, ki je v celoti in najprej odgovoren za kulturo. Milan Bratec predvsem najprej simboifio, ma-nifestativno dejanje slovenskega naroda, ki ima določeno politično težo, medtem ko bo pot do državne osamosvojitve Slovenije vključno do njenega mednarodnega priznanja še dolga in naporna. V takšen kontekst Ruplove treznosti in realnega priznavanja okoliščin, ki spremljajo slovenski plebiscit, pa lahko uvrstimo tudi ministrovo držo glede razporoke z Jugoslavijo. O tem je dr. Rupel precej govoril. Bistveno pa se zdi njegovo stališče, po katerem bi morala Slovenija po plebiscitu nadaljevati tam, do koder je s svojimi prizadevanji za demokratizacijo Jugoslavije in njeno približevanje k Evropi prišla že sedaj. To pa predvsem pomeni, da z, neučakanostjo in aroganco ne bi smeli loviti goloba na strehi, ko smo komaj šele dobili vrabca v roko. Z drugimi besedami rečeno: pri delitvi dediščine sedanje jugoslovanske države, do katere bo slej ko prej prišlo, bi morala Slovenija predvsem paziti, da si s svojim ravnanjem ne bi zapravila možnosti tudi za dedovanje vseh tistih mednarodnih zvez in sklenjenih pogodb, ki jih je Jugoslavija na omenjeni poti v Evropo že doslej podpisala. Če k temu dodamo še Ruplova stališča do mednarodnega priznanja slovenske državne osamosvojitve, kar naj bi bil rezultat procesa po plebiscitu, njegovo opreznost glede »timinga« - pravega trenutka - in konec koncev tudi glede delitve sedanjega jugoslovanskega premoženja in obveznosti, gotovo lahko rečemo, da slovenska državna osamosvojitev v nobenem primeru ne bo enostranska odločitev Slovenije. Če smo torej prav razumeli, bo do akta slovenske države prišlo v previdnem iskanju trenutka v fazi razpadanja Jugoslavije. Kajti na dlani je, da se bodo dediči pojavili na zapuščinski razpravi šele tedaj, ko bo mati Jugoslavija dokončno izdihnila. Tedaj-bo Slovenija dobila prave sogovornike za pogovor o pravi temi. Tako gledano pa bi težko pozitivno ocenjevali prehranjene slovenske zahteve po delitvi premoženja, saj je takšno njeno ravnanje slej ko prej voda na mlin tistim srbskim razmišljanjem, ki nimajo nič proti temu, da se Slovenija odcepi od Jugoslavije, vendar, tega tudi ne pozabijo povedati, gola in bosa. Prav to pa bi bila za nas najdražja različica razporoke. Ivo Kuljaj Če vmešate mene •4*' •> _ •, Včeraj mi je kolega, novodobni poslovnež, zaupal, da je v Jugoslaviji odpravljen devizni trg. Z ničemer se nisem izdal, da se mi tudi sanja ne, kaj to pomeni. Pomodrovala sva, da bo ukrep hudo prizadel predvsem uvozno Slovenijo in v nekaj dneh spodnesel konvertibilni dinar. Bil je skrušen, jaz pa zaradi teh mojih nekaj dinarjev povsem neprizadet. Danes sem dobil novembrsko plačo in dobro razpoložen odhitel v Globtour plačat rezervirano nekajdnevno potepanje konec januarja. Izbral sem si pot z roba svojih zmogljivosti, da vsaj enkrat na leto zafrknem svojo podalpsko klavstrofobičnost. Pa mi prijazno pojasnijo, da tisto zagotovilo o ceni, ki da drži na dan plačila, ne velja več. Na moj »ne razmem«, dobim odgovor »tudi jaz ne«. Na moj »če je kdo v firmi, ki je pametnejši od naju« dobim odgovor »šef«. Namig mi kaže, da je le on zgoraj na očem prikriti galeriji. Drug prijazen ženski glas pogleda čez rob šele čez kakšnih deset minut in na mojo reprizo začudenja po play backu sporoči, da ne jamčijo nobene cene, ne napisane ne obljubljene. Na moje širokoustenje, da moram odpotovati, torej sem pripravljen plačati tudi v devizah, mi komaj še smejoči link odbije šefov šepet, da bo »jutri devalvacija« in d&tudi devizne cene ne jamčijo. Na moj crescendo, »ali bo devalvirala marka«, dobim s stereom podprto zvočno zaveso, »da je zato kriv gospodarski sistem«, na moje sklicevanje na prvinsko logiko, pa pravo demonstracijo dvoglasja o tem, da je to »politika«. Njihovo čudenje moji zaplankanosti, nevednosti in pomanjkanju strahospoštovanja do politike mi je iztrgalo že izpolnjeno rezervacijo in me poslalo proti vratom. Uspel sem se le naivno opravičit', češ, mislil sem, da so firma in ne stranka. Hudiča, stranka sem pravzaprav jaz, ne pa oni. Njih naj samo vzame hudič. Nekaj časa se bom izogibal kolegu. Jutri bo torej vse drugače. Prišla bo od slovenske politike tako zahtevana devalvacija prevrednotenega dinarja. Vzeli nam bodo kakšnih 30 % plače, ki jih ne zaslužimo. Vrnili jih bodo gospodarstvu, da jih bo moglo vrniti podcenjeni državi. Če vprašate mene, se nam bo še kolcalo po preddevalviranem času, ko prejemamo mnogi tudi tisoč in več nemških mark plače in zmerjamo politiko in deželo 'vsevprek. Kako šele zmerjajo tisti z manj in kolikšna je kletev tistih z nič plače! In vsem bodo vzeli še 30 %. Mi s sedemsto bomo kleli še naprej iz navade, oni s štiristo bodo kleli še glasneje, tisti z nič pa bodo umolknili. In če vprašate mene, jim bo čisto vseeno, kako bo ime državi, ki jo bodo garbali. Doro.Hvalica v središču pozornosti .................. ... mm ‘bt Kljub težavam je plebiscitarna odločitev nujna Plebiscit je smelo in zavestno dejanje Slovenski plebiscit bo, ker ga nihče ne more in ne sme preprečiti. Plebiscit je civilizacijska pridobitev vseh narodov v sodobnem svetu in ne le tistih, ki zdaj iščejo svojo samobitnost in državnost. S plebiscitom, ki bo v nedeljo, 23. decembra, nedvomno uspel, bomo državljani Slovenije gotovo množično rekli da za samostojno in neodvisno Slovenijo. Ta dan in čez noč se v Sloveniji ne bo nič spremenilo. Zato pa bo plebiscitni dan prišel v zgodovinski spomin slovenskega naroda kot eno najpomembnejših dejanj v kontinuiteti boja za narodovo in državno suverenost. Tega ne bo mogel nihče zanikati in odločitev bo usodna za našo prihodnost. Ob tem smelem in samozavestnem dejanju pa se je treba zavedati razsežnosti in težav, ki nas bodo spremljale, ko bomo udejanjali politično voljo državljanov Slovenije in se povezovali na novih osnovah z republikami iz sedanje Jugoslavije in z narodi iz evropske hiše. O smislu in posledicah plebiscita smo izvedeli ničkoliko razlag. Predsedstvo SFRJ je v torek poskušalo diskvalificirati enega od smislov in namenov plebiscita in njegovo mnenje je dan kasneje sprejel tudi zvezni zbor Skupščine SFRJ. Če bi vprašali slovenske volilce, bi verjetno večina menila, da so zvezni organi pravilno razumeli namen plebiscita. Pravo mero razpoloženja za dokončno odcepitev od Jugoslavije pa bi pokazalo le glasovanje o tem vprašanju. Domnevamo,da bi na vprašanje za odcepitev ali proti njej večina volilcev odgovorila pritrdilo. V Sloveniji je ustvarjeno mnenje, da Slovenija ne more biti samostojna in neodvisna, če bo ostala v takšni Jugoslaviji, kakršna je danes. Ljudje ne verjamejo, da se lahko sedanja Socialistična federa-tivna država, ki je v vsestranskem razsulu, spremeni v sodobno, urejeno in učinkovito državo. Le redki Slovenci opozarjajo, da je sedanja Jugoslavija kamen spotike za vse republike, vse narode in narodnosti in iz tega opozorila gradijo upanje, da se je mogoče pogovarjati o tretji Jugoslaviji, ki bo lahko izpolnila zahteve sleherne enote sedanje federalne Jugoslavije in tudi uresničila pričakovanja slehernega naroda in narod- nosti, ne glede na njegovo številčnost. Zavoro, razmišljanju in projektu tretje Jugoslavije pa pomeni opuščanje, odpravljanje ali celo prepovedovanje socialistične ureditve in vseh njenih socialnih pridobitev, ki se uveljavlja v večjem delu Jugoslavije in ki, sodeč po izidih volitev ostaja v Srbiji in Črni gori, kjer so (preoblečeni) komunisti ohranili tudi oblast. V Sloveniji pa je nova oblast ustvarila privid, da je z normami mogoče socializem odpraviti čez noč. In ker se to ne da v vsej Jugoslaviji, se bo Slovenija takoj znašla v Evropi, ko bo brez socializma in brez Jugoslavije, ki pooseblja to neučinkovito družbeno ureditev. Posledice socializma bomo odpravljali desetletja in vsaj nekatere stranke se bodo trudile obdržati nekatere njegove socialne pridobitve. Tudi iz Jugoslavije ne moremo oditi čez noč in celo največji optimisti ne verjamejo, da je ločitveni postopek z Jugoslavijo lahko končan prej kot v petih letih. Pogojev pa ne more postavljati partner, ki se samostojno odloča za ločitev od družine, v kateri je živel sedemdeset let in kjer nima opraviti le z zakonskimi partnerji (drugimi republikami), temveč tudi s skupnim premoženjem, ki po nekih načelih ostaja tisemu, ki ni kriv za razvezo. Jugoslavija bo ostala tudi brez Sloenije, in otroku, ki samovoljno odide od doma, starši običajno ne dajo nobene popotnice oziroma podlage za začetek samostojnega življenja. V čakalnico Evrope bomo zato vstopili goli in bosi, s svojim premoženjem, znanjem, pridnostjo, ubogljivostjo in varčnostjo. Z odcepitvijo se bomo otresli občutka vzvišenosti in razvitosti, ki ga imamo zato, ker se v Jugoslaviji primerjamo z narodi z Balkana; ti so manj razviti in zaostajajo tudi s civilizacijskimi pridobitvami. Decembrska dogajanja v skupščini Slovenije nas zlohotno spominjajo na naše šibke točke osamosvajanja. Vlada, ki je prevzela oblast pred sedmimi meseci z velikim truščem, še zdaj nima ne ekonomskega in ne socialnega programa; oba sta življenjskega pomena za delavstvo, ki izgublja delo v obubožanem in tržno zavoženem gospodarstvu. Takšen plan pa ima Hrvaška vlada, ki se sooča z velikimi gospodarskimi problemi, a objektivno ne taktizira s tem, da bo premagala težave z odcepitvijo od Jugoslavije. Davčna prenova pomeni od- pravo egalitarnih meril pri obdavčenju gospodarstva in delovne sile. Poslanci se ji upirajo v svojem imenu (kot zasebniki in kot dobro plačani javni delavci) kot predstavniki dobrih podjetij in kot zastopniki proračunov občin, šolstva, kulture, zdravstva. Eden izmed poslancev je kar priznal, da pametni ljudje danes delajo v dveh firmah, najpogosteje so zaposleni (imajo socialno varnost) v družbenih podjetjih, zaslužek pa pridobivajo z zasebnim delom. Mogoče se bodo oglasili tudi tisti poslanci, ki bodo ob preizkušanju posledic svežnja davčnih zakonov izračunali, da se v Sloveniji (ki bo postala samostojna in neodvisna) ne splača delati in gospodariti, ker so davki v Avstriji in Italiji občutno nižji. Marsikdo, ki je prepričan v nujnost odcepitve od Jugoslavije, tako že danes načrtuje svoj beg iz nove države Slovenije, ker slovenstva ne ceni toliko, kolikor bo moral zanj plačevati. Zvezno predsedstvo, zvezni zbor in zvezno ustavno sodišče so povedali, da plebiscit kot enostranski in dokončni akt odcepitve Slovenije ni mogoč. O tem velja razmišljati. To pa seveda ne pomeni, da bodo izidi glasovanja drugačni od tistih, ki jih pričakuje slovensko politično vodstvo. Iz ustavne komisije skupščine Jugoslavije smo dobili tudi osnutek deklaracije o prihodnji ureditvi Jugoslavije. Tega poskusa dogovora o tretji Jugoslaviji ni mogoče zavreči le z argumentacijo, da ponuja ohranjanje Jugoslavije na neuspešnih in preživelih načelih. Avnojska oziroma druga Jugoslavija je v razsulu, ker so propadla socialistična, komunistična in federalna načela, na katerih je temeljila. Jugoslavija pa še vedno obstaja, ima še zvezno skupščino, ki ji bo 31. decembra 1990 potekel mandat, ima tudi zvezno vlado in zvezno administracijo. Imamo tudi predsedstvo SFRJ kot kolektivnega šefa dražve, ki je sestavljeno na podlagi ureditve iz leta 1974 in ne odraža kasnejših sprememb v Srbiji, Hrvaški, Sloveniji, Bosni, Makedoniji. Imamo tudi JLA, ki se kljub strogim vojaškim načelom o poveljevanju zaradi svoje aktivne sestave in rekrutov ne more proglasiti za idilično oazo jugoslovanstva in razglasiti imunost za spremembe ureditve, ki zadevajo armado oziroma oborožene sile. Jugoslavija je na političnem zemljevidu ena država in takšna bo tako dolgo, dokler ne bo po pogajanjih med vsemi republikami in pod »pokroviteljstvom« zveznih organov končano pogajanje o dveh ali več državah in o možnih novih oblikah njihove povezanosti. Slovenija se bo po mednarodno priznanih merilih lahko odcepila šele potem, ko bo dokazala, da so izčrpane vse možnosti za sporazumevanje s partnerji v Jugoslaviji, posebno v Beogradu, kjer domujejo za nas sporni, za svet pa še vedno zakoniti organi oblasti. Za plebiscit se je oblast, sporazumno z opozicijo, odločila potem, ko je ugotovila, da ni sposobna izdelati in sprejeti ustave, ki bi kot najvišja državna listina rešila vprašanje, o katerem bodo ljudje na plebiscitu povedali le svojo bolj ali manj trdno voljo. S plebiscitom se za nedoločen čas odmikajo volitve, ki bi bile potrebne po sprejetju nove ustave in tudi zaradi neuspehov Demosove oblasti. Takoj po plebiscitu pa bo kljub temu treba sprejeti novo ustavo, saj ne moremo pristati na tezo, da za novo državo zadoščajo septembra leta 1989 sprejeta ustavna dopolnila, in deloma odpravljeni členi v zvezni ustavi ter za Slovenijo nekateri neveljavni zvezni zakoni. Brez ustave in celovitega upravnega in ekonomskega sistema, ki bo napisan na kožo državljanov Slovenije, ne bomo mogli uspešno urejati slovenskih državnih zadev. Franček Kavčič Z novinarske konference o seji slovenske vlade Nič o devizah in devalvaciji... Novinarska konferenca po 45. seji izvršnega sveta Skupščine Slovenije, ki je bila delovno operativnega značaja in na kateri so obravnavali 11 točk dnevnega reda, skupaj z enaintridesetimi podtočkami, se je začela prav nenavadno. Zbranih novinarjev ni utegnil nagovoriti tiskovni predstavnik vlade Branko Podobnik, ker ga je novinar Radia glas Ljubljane Jože Logar zasul z nekaterimi »dejstvi« in vprašanji. Bila so pomembnejša od tistega, kar naj bi nam povedal Podobnik. Naj zato začnem z Logarjem. Najprej je vladnega tiskovnega predstavnika vprašal, ali je res, da sta s strani zveznega izvršnega-sveta ustavljena prodaja in dvig Za koliko je prenapihnjen slovenski družbeni proizvod Statistika je majhna ali velika laž Novinarji, politiki in ekonomisti zaradi narave svojega dela zelo jadi uporabljamo statistične pu-oHkacije in poskušamo s številkami podkrepiti različne vsebinske argumente, na primer o tem, kolikšen družbeni proizvod smo ustvarili v lanskem letu. Ker se mnogi na statistiko in njene metodološke posebnosti praviloma bolj slabo spoznamo, se seveda ne sprašujemo, ali naj o uradno objavljenih podatkih podvomimo, ampak vanje bolj ali manj slepo verjamemo, s tem pa k temu napeljujemo tudi domačo javnost. Verjetno je napočil čas, ko bomo morali takšno početje prenehati in začeti opozarjati na staro resnico, da je zlasti jugoslovanska statistika ena sama velika laž. Na slovenskem statističnem zavodu vse to vedo in že precej časa opozarjajo, da je jugoslovanski družbeni proizvod mednarodno neprimerljiv, da je obstoječa metodologija za njegovo izračunavanje nesprejemljiva in že pripravljajo nov metodlološko-organiza-cijski model za izračunavanje slovenskega družbenega proizvoda. Kot ugotavljajo, je bil zaradi inflacijske fiktive tudi slovenski družbeni proizvod na začetku minulega desetletja precenjen za 8 do 10 odstotkov, sredi desetletja za 12 do 15 odstotkov, predlani za 21 do 23 odstotkov in v letu 1989 za 46 do 48 odstotkov. To pomeni, da je bil lanski slovenski družbeni proizvod po podatkih proizvodnih podjetij 378.800 milijard dinarjev, po srednjem tečaju za ameriški dolar leta 1989 (1 USD - 28851,78 dinarja, po podatku Narodne banke Slovenije) pa 13,1 milijarde dolarjev. Prva groba ocena inflacijske fiktive v družbenem proizvodu Slovenije za lansko leto je 122.000 milijard dinarjev oziroma 4,2 milijarde ameriških dolarjev. Statističnemu laiku se seveda postavlja vprašanje, kako je mogoče umetno napihniti vrednost družbenega proizvoda, ki smo ga ustvarili in ki naj bi ga potem jemali za osnovo delitve med posamezne porabnike. Odgovor izvedencev na slovenskem statističnem zavodu in ljubljanski ekonomski fakulteti je preprost: to se dogaja zato, ker zvezni zavod za statistiko pri obračunu družbenega proizvoda in kategorij sistema družbenih računov ne knjiži vseh transakcij enotno, po istih načelih, ampak dosledno povzema podatke podjetij iz zaključnih računov. Le-ta pa kršijo omenjeno temeljno načelo knjiže- nja transakcij predvsem pri zalogah in stroških. Pri zalogah proizvodnje namreč upoštevajo nominalno rast od začetka do konca leta, namesto fizične rasti zalog po povprečnih cenah, pri stroških pa se redno dogaja, da jih podcenjujejo, Z umetnim povečevanjem vrednosti zalog in hkratnim zmanjševanjem dejanskih stroškov seveda podjetja korenito »sfrizirajo« podatke o ustvarjenem prihodku in odhodku, si delijo večje osebne dohodke in podobno, po drugi strani pa ima od tega korist tudi država, ki s pobiranjem prevelikih davkov prav tako porabi več, kot bi smela. Obračunavanje zalog surovin in materiala po tekočih (višjih) cenah in prikazovanje materialnih stroškov po (nižjih) cenah iz prejšnjega leta je toliko večji metodološki »greh«, kolikor višja je inflacija. Vemo pa, da je jugoslovanska inflacija v evropskem merilu izjemno velika. Vsaka republika, ki si bo torej hotela odpreti vrata v razvito Evropo, bo morala čimprej spremeniti metodologijo obračuna družbenega proizvoda, s tem pa se bo morala realno zmanjšati celotna javna poraba, še zlasti splošna poraba. Po po- datkih slovenska statističnega zavoda namreč v naši republiki vsi bruto davki in prispevki »pojedo« 56,1 oziroma neto 53 odstotkov družbenega proizvoda. Ker so davčne obremenitve velikanske, tako indirektne kot direktne (na faktor dela in faktor kapitala), so seveda podjetja prisiljena podcenjevati stroške. Nalijmo si torej čistega vina in povejmo, da je jugoslovanska država za slovensko gospodarstvo zelo draga, saj se je na primer v letošnjem prvem poletju v obliki prometnega davka in sredstev kotizacije odlilo v federacijo oziroma zvezni proračun okoli 6 odstotkov družbenega proizvoda, če družbeni proizvod računamo po starem. Če ga poskusno obračunamo in prikažemo po novem in dodamo k računu carine, pa se je v federacijo v omenjenem obdobju odlilo okoli 15,3 odstotka slovenskega družbenega proizvoda, kar je preveč. Toda tudi obstoječa slovenska »država« je predraga in v novi, suveren in samostojni Sloveniji bomo slej ko prej morali ugrizniti v kislo jabolko in realno zmanjšati splošno porabo. Če bomo namesto tega zmanjšali skupno porabo in namenjali še manj denarja kot doslej za izobraževanje, znanost in znanstvenoraziskovalno delo, pa seveda nikoli ne bomo polnopravni in enakopravni člani razvite Evrope. Verjetno bi bilo zato koristno, če bi namesto uvajanja »evropskih« davkov in evropskega davčnega sistema raje začeli uvajati pomen, ki ga Evropa namenja kakovosti življenja na eni in proizvodnje na drugi strani. To pa pomeni, da mora biti poraba države strogo odvisna od ustvarjene akumulacije gospodarstva, ne pa narobe... Emil Lah deviz, če res danes zvezna vlada razpravlja o 60-odstotni devalvaciji dinarja in če res zasedajo slovenski bančniki že ves današnji dan. Podobnik je odgovoril, da sekretariat za informiranje p tem nič ne ve. Da se je, ker je tudi njemu prišlo nekaj takšnega na ušesa, o tem menil z namestnico republiškega finančnega ministra Alenko Markič, ki mu je dejala, da sekretariat za finance nima nobenih uradnih obvestil. Da ne ve, ali se je res kaj takšnega v Beogradu dogajalo. Če pa se je, potem naj bi se takrat, ko je bila ona na seji slovenske vlade. Končno je Podobnik še rekel, da vlada (slovenska, kajpak) o »Logarjevih temah« ni čisto nič razpravljala. Sledili so luštni komentarji posameznih novinarjev, kar pa je bilo tudi vse o tem. Vse skupaj se nam je zdelo malce smešno, še zlasti potem, ko v stavbi slovenskega izvršnega sveta niso mogli najti niti enega ministra, ki bi utegnil povedati kaj več o teh, seveda najbolj zanimivih temah. Namesto tega smo potem poslušali Podobnikovo poročilo o tem, kaj so se menili na seji vlade in kaj so seveda sklenili. Menili pa so se o marsičem, od čisto zaupnih stvareh (o denarni politiki, centralni banki in tovrstih elementih suverenosti Republike Slovenije, na primer) o katerih nismo izvedeli nič, pa do takšnih, kot je bila na primer razprava o »pismu Slovenske pokrajinske škofovske konference v zvezi s problematiko cerkvenega arhivskega gradiva« ali o »pogodbi med Spominskim centrom »Josip Broz Tito« in Servisom za protokolarne storitve IS Skupščine Slovenije o odstopanju predmetov na koriščenje« itd., itd. V vsej tej slami sta nas zanimali predvsem dve stvari, in sicer, kaj so sklenili glede reševanja Litostroja in kakšno je stališče slovenske vlade do zahtev trendovsko ogljufanih kupcev avtomobilov. Kot kaže se je vlada vendarle nekaj naučila iz primera dr. Avgusta Ovsenika, ki je kot pogoj za svoje direktorjevanje v tem kovinskem velikanu postavljal med drugim tudi takojšnjo finančno pomoč vlade. Ker obljubljenega ni bilo od nikoder, je Ovsenik pač odšel. Da se ne bi kaj takšnega zgodilo tudi z njegovim naslednikom, se je vlada zdaj končno le podvizala. Podobnik nam je najprej povedal tisto, kar piše tudi v gradivih: namreč, kako je Litostroj ta čas v obsežnem strukturnem in organizacijskem spreminjanju, da trenutno zaposluje kakih 3700 delavcev, kar, je za 370 manj kot pred letom. Zdaj okoli 700 delavcev čaka na delo doma, medtem ko jih je 1400 predvidenih za trajni presežek, ki da ga bo treba reševati po posebnem programu. Podjetje je v prvih devetih mesecih tega leta zaključilo z izgubo 145 milijonov dinarjev izgube, ki je v zaprtem delu (90 milijonov dinarjev) posledica odpisa spornih terjatev (Irak, Jugotur-bina v stečaju itd.). In konkretna vladna pomoč? Litostroj bo dobil 85 milijonov dinarjev posojila, ki sta ga pripravljeni dati LB-GB in A-banka, vendar zahtevata jamstvo slovenske vlade. Tega so našli v ponujenih prostorih Litostrojevega šolskega centra in internata ter nekaj stanovanjih. Vse to je hipoteka, na katero bo sedla slovenska vlada, če Litostroj ne bi mogel odplačati posojil in bi to kot porok morala storiti ona. Podjetje bo torej dobilo kredit, za katerega bo veljal triletni moratorij odplačevanja, potem pa bo moral Litostroj posojilo odplačati v treh letih. O zahtevah odvetnika ogljufanih kupcev Trendovih avtomobilov, češ da naj bi šel njihov in z goljufijo zbran denar v primeru stečaja Trenda iz stečajne mase, je vlada rekla, da ti »upniki« nimajo nobene prednosti pred drugimi. Pa še to so pripomnili vladni možje, naj ti Trendovi »upniki« poslej ne bi več zborovali na javnih prostorih, temveč v zaprtih. Vlada je tudi ugotovila, da sodišče normalno opravlja svoje delo, zato ne bi smeli pristajati na nobene (niti vladne) pritiske nanj. Menda je stvar že tako daleč, da bi bilo že mogoče zahtevati od Italije ali od koder koli že izročitev Sandija Grubeliča, če kajpak ne bo držal obljube in se 23. decembra ne bo pojavil v svečani opravi na plebiscitu za samostojno Slovenijo. Ha, ha, ha... Ivo Kuljaj Zakon o izplačilih osebnih dohodkov v očeh sindikatov Predsedstvo sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je na razširjeni seji 17. 12. 1990 razpravljalo o zakonu o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 ter zakonu o zajamčenih osebnih dohodkih in sprejelo naslednje Kolektivne pogodbe naj nadomestijo zakon Vodstva Svobodnih sindikatov Slovenije, sindikata Neodvisnost in Sindkata nezaposlenih delavcev - sestanka se kljub vabilu niso odzvali predstavniki Neodvisnih sindikatov Slovenije - so se dogovorila, da bodo poslancem v slovenski skupščini predlagala, naj ne sprejmejo predlaganega zakona o izplačevanju osebnih dohodkov v prihodnjem letu. Zakon o zajamčenih osebnih dohodkih je sicer potreben, toda predlagano vsebino je treba temeljito spremeniti. O pobudi Svobodnih sindikatov Slovenije, da bi v skupščini ponovno predlagali, naj ta sprejme zakon o uveljavitvi kolektivnih pogodb pa so predstavniki obeh drugih sindikatov dejali, da morajo o njej še malo premisliti. Sindikati razumejo predlog zakona o izplačilih OD kot podaljšanje dosedanjega desetletnega administrativnega urejanja osebnih dohodkov, ki ni dalo nobenih sadov in kot željo vodilnih struktur, tudi v gospodarstvu, da z zakonskim urejanjem tega področja, ne pa s kolektivnimi pogodbami, laže obvladujejo položaj. Na seji so predstavniki treh sindikatov zavrnili argumente vlade, s katerimi je pospremila zakonska predloga v javnost. Na primer, da je zakon o izplačevanju osebnih dohodkov potreben - kot začasni zakon - ker splošno kolektivno pogodbo še tehta ustavno sodišče, ali da niso še vključene plače vodstev podjetij, ali argument, da je zdaj pri izplačevanju OD splošna zmeda. Pravi vzroki za izdajo zakona je umik izplačila dela OD v delnicah ali obveznicah po prvem januarju in dejstvo, da vodstvom bolj ustrezajo zakoni kot kolektivne pogodbe, čeprav le-te vnašajo na to področje red in čeprav sama kolektivna pogodba brez dobrih poslovnih rezultatov ne pomeni nič. Zakon tudi zanika tržnost, saj delu ne prizna njegove vrednosti, ki se lahko določa le na trgu. Predlagani zakon je končno tudi v nasprotju z zakonom o delovnih razmerjih, ki določa, da se plače urejajo s kolektivnimi pogodbami. Sindi- kati so izračunali, da so trditve vlade, da plače zaradi zakona ne bodo padle, netočne. Plače bodo zaradi zakona o plačah takoj padle realno za 6 odstotkov, poleg letošnjega padca za 27 odstotkov. Enako odločni so bili sindikati tudi glede zakona o zajamčenem OD. Predvsem niso pripravljeni več sodelovati pri kakršnem koli izračunavanju te vsote, ampak samo pri sestavljanju košarice življenjskih stroškov, na katerih naj bi temeljila višina zajamčenega osebnega dohodka. Kajti zajamčeni dohodek ne sme biti več rezultat političnih dogovorov, ampak izračun sredstev, ki jih občan potrebuje za preživljanje. Košarica življenjskih stroškov pa mora biti zavarovana pred samovoljnim spreminjanjem njene vsebine. In ne nazadnje, zakonu, ki je sicer nujen, je treba primerno spremeniti naslov, znižuje pa, takšen kot je predlagan, dosedanje pravice delavcev do nadomestil, ne glede na gmotni položaj delavcev. Boris Rugelj Ugotovitve in stališča: A. Zakon o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991. 1. Sindikati odločno odklanjamo vsako administrativno urejanje delitve osebnih dohodkov. Predloženi zakon predstavlja nadaljevanje že desetletne intervencije države pri omejevanju osebnih dohodkov, ki pa v praksi ni dalo skoraj nobenih rezultatov. Nasprotno, v takem sistemu se še poglabljajo nesorazmerja med osebnimi dohodki v dejavnostih in podjetjih, ne glede na rezultate dela in poslovanje. 2. Z nadaljevanjem intervencije države pri omejevanju osebnih dohodkov se vse bolj oddaljujemo od tržnega gospodarjenja, v katerem so vsi proizvodni dejavniki prepuščeni tržnim razmeram, le osebni dohodki delavcev, ki trenutno nosijo glavno breme stabilizacije, se zakonsko omejujejo. Na ta način ni mogoče postaviti tržnega odnosa med delom in kapitalom, med delavci in delodajalci, s tem se tudi odmikamo od definicije osebnega dohodka kot proizvodnega stroška, saj pri omejevanju in administrativnem določanju osebnih dohodkov le-ti postajajo ostanek in ne kalkulativni element gospodarjenja in razvoja. Omejevanje osebnih dohodkov delavcev ni sprejemljivo, tudi če upoštevamo, da so v Uradnem listu Republike Slovenije št. 42/90 določeni koeficienti in s tem tudi plače funkcionarjev državne uprave, ki so bistveno nad plačami v gospodarstvu. Tudi domneva, da se s sprejemom zakona realni osebni dohodki ne bodo zmanjšali, dejansko ne drži, saj bodo po vseh računih ravni osebnih dohodkov (ti so bili v septembru 1990, v primerjavi s septembrom 1989 realno nižji za 27,1 %), padle še za okrog 6%. 3. V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije smo sredi leta 1990 predlagali sprejem zakona o uresničevanju kolektivnih pogodb, zato predlagamo, da se sprejem tega zakona ponovno uvrsti na dnevni red zborov Skupščine Republike Slovenije. Predloženi zakon glede na dosedanje ugotovitve Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije o legitimnosti in ustreznosti kolektivnih1 pogodb omejuje njihovo dograjevanje in uveljavljanje, čeprav je po našem prepričanju urejanje osebnih dohodkov na osnovi kolektivnih pogodb veliko bolj obvezujoče za delodajalce in delojemalce, saj temelji na soglasju med delom in kapitalom, uveljavlja stimulativne metode delitve osebnih dohodkov v povezavi z rezultati dela in gospodarjenjem, kar je temeljni vzvod za izhod iz krize. Zato v sindikatih vztrajamo, da se na področju delitve uveljavijo sprejete kolektivne pogodbe in se nadaljuje sprejemanje splošne kolektivne pogodbe za družbene dejavnosti in posameznih kolektivnih pogodb v dejavnostih in podjetjih. Načelne pripombe: 1. Zakon naj se v predloženem besedilu ne sprejme. 2. Podjetja in organizacije, ki poslujejo in so uveljavile splošno kolektivno pogodbo in kolektivne pogodbe dejavnosti ter podjetij, naj izvajajo sistem delitve OD v skladu s temi pogodbami glede na poslovne in finančne rezultate. 3. Dokler se ne sprejmejo kolektivne pogodbe za družbene dejavnosti in infrastrukturo, se rast osebnih dohodkov v teh dejavnostih veže na rast OD v gospodarstvu Slovenije. Konkretne pripombe: 1. Ob morebitnem vztrajanju predlagatelja pri sprejemu tega zakopa predlagamo, da se že v uvodnih določbah opredeli veljavnost tega zakona le za tista podjetja in organizacije, ki niso uskladile sistema delitve osebnih dohodkov s kolektivnimi pogodbami, vendar le za čas, dokler tega ne uskladijo. Predlagamo skrajni čas za veljavnost tega zakona do 30. 6. 1991. 2. Določbe 4. člena so v sedanjih razmerah in začasno sprejemljive. To določilo naj se uporabi tudi v 5. členu zakona o zajamčenem osebnem dohodku namesto predlaganega besedila. 2. odstavek predloženega besedila naj se v celoti ohrani. 3. V celoti odklanjamo 1. odstavek 7. člena predloženega zakona, saj pomeni stimulacijo administrativnih rešitev, potuho slabemu delu in slabim poslovnim odločitvam poslovodnih in strokovnih delavcev, stimulacijo za odpuščanje delavcev in večanje brezposelnosti, vnaša nemir, nezaupanje in razdor med delavci. Navidezni učinki so pesek v oči, resnično pa so negativni učinki teh predlogov dolgoročno usodni za gospodarstvo. 4. V celoti podpiramo določiladO. člena predloženega zakona, ki določa osnovne osebne dohodke, osebni dohodki iz uspešnosti pa morajo biti odvisni od doseženega rezultata gospodarjenja vsakega pravnega subjekta. 5. Predlagamo črtanje 2. odstavka 17. člena. B. Zakon o zajamčenem osebnem dohodku I. Institut zajamčenih osebnih dohodkov in izračuna mase sredstev za izplačilo osebnih dohodkov na tej podlagi je v veljavi do uskladitve splošnih aktov pravnih oseb z določili zakonov o delovnih razmerjih (Ur. I. RS št. 14/90), vendar najdlje do 31.12.1990 (zakon o zajamčenem osebnem dohodku, Uradni list SRS št. 7/82, 15/84 46/89, 42/87 in Uradni list RS št. 8/90 ter 30/90). Dejansko določanje mase po tem zakonu ni povezano s kolektivno pogodbo. Zato je sklicevanje na ustreznost ali neustreznost splošne kolektivne pogodbe balast, vračanje na star preživet distribucijski sistem. Če se res sklicujemo na kolektivno pogodbo, bi bilo smotrno, smiselno in strokovno realno, da se v tem zakonu opredelijo minimalne plače za posamezne tarifne skupine. To so dejansko"tržne rešitve, znane v svetu in opredeljene kot minimalne mezde. Ugotavljamo, da predloženi zakon nadaljuje neu- . strežno prakso, da zakon določa in jamči pravice, zajamčene osebne dohodke pa izplačuje podjetje ali delodajalec, ki nosi vso odgovornost in je celo denarno sankcioniran. Zakon bistveno zmanjšuje dosedanje pravice delavcev do nadomesti! ne glede na gmotni in socialni položaj delavcev. Ne smemo pozabiti, da vedno več slovenskih družin (nezaposlenih in prejemnikov nadomestil) živi na robu preživetja. II. Na podlagi ocene stanja in predlaganih rešitev v zakonu o zajamčenem osebnem dohodku predlagamo naslednja stališča in predloge: 1. Zajamčena nadomestila osebnih dohodkov se oblikujejo in uveljavljajo v višini zajamčenega osebnega dohodka, kot je to določeno v 5. odstavku 68. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 14/90). 2. Rešitev 1. odstavka 4. člena je povsem nesmiselna, če sindikati ne sodelujejo in se skupaj z vsemi partnerji ne dogovarjajo o metodologiji za oblikovanje košarice življenjskih stroškov, ki je podlaga za določanje zajamčenega osebnega dohodka. Predlagamo, da se določi obvezanost vseh partnerjev, da določijo metodologijo oblikovanja košarice življenjskih stroškov. Izračun zajamčenega osebnega dohodka naj ne bi bil več vezan na soglasje, temveč bi bil stvar rutinskega računa in morebitnega kompromisa glede na splošno gospodarsko in socialno stanje. 2. odstavek naj ostane nespremenjen. 3. 5. člen predvidenega zakona upošteva le nesol-ventnost in nedoseganje tekoče ter nekrite izgube. Nesmiselno in nesprejemljivo je, da je ta omejitev ostrejša kot je predvideno v 4. členu zakona o plačah za podjetja z nekrito in tekočo izgubo. Glede na stališča do zakona o plačah naj se poenoti besedilo, upoštevaje 4. člen zakona o plačah. 4. Ne glede na to, da so predložena stališča nedvoumna, zaradi preciznosti in da bi se izognili morebitnim dilemam, podpiramo besedilo 7. člena predloženega zakona o zajamčenem osebnem dohodku, s tem da se črta besedilo v oklepaju (Uradni list RS št. 33/90). Predsednik sveta ZSSS: Miha Ravnik Predlog za izdajo zakona o uveljavitvi kolektivnih pogodb s predlogom zakona I. USTAVNA PODLAGA Predlog za izdajo Zakona o uveljavitvi kolektivnih pogodb temelji na 1. točki 321. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da Skupščina republike Slovenije z zakoni zagotavlja z ustavo določen družbenoekonomski položaj in pravice delovnih ljudi v združenem delu ter izenačevanje splošnih pogojev za delo in življenje delovnih ljudi na podlagi vzajemnosti in solidarnosti, ureja medsebojna razmerja v združenem delu, zaposlovanje in varstvo pri delu, zagotavlja družbeno varstvo samoupravnih pravic delovnih ljudi in občanov ter družbene lastnine. V 2. odstavku 1. točke LXXVI. amandmaja k Ustavi Republike Slovenije je določeno, da Zveza sindikatov Slovenije lahko predlaga zakon v zvezi s socialno ekonomskimi pravicami delavcev. II. OCENA RAZMER Po določbah Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. I. SFRJ št. 60/89) se pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev in organizecij ali delodajalcev podrobneje urejajo s kolektivnimi pogodbami, ne glede na lastninsko strukturo organizacij. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. I. RS št. 14/90) pa podrobneje ureja kolektivne pogodbe. Na teh podlagah se v republiki Sloveniji pripravlja in sklepa splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, splošna kolektivna pogodba za družbene dejavnosti in kolektivne pogodbe za posamezne dejavnosti. Za to je bilo potrebnega precej truda in strokovnega znanja, zelo velika pa so tudi pričakovanja delavcev v organizacijah ali pri delodajalcih, ker upravičeno pričakujejo in zahtevajo, da se jim zagotovi ta primerna raven in stabilnost na področju njihove pravne in gmotne varnosti. V svetu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije nasprotujemo kakršnemu koli administrativnemu poseganju v pravice delavcev, ki izhajajo iz dela in delovnega razmerja, ker tak način delavce destimulira in odvrača od učinkovitega dela in gospodarjenja ter v bistvu zadržuje sedanje neustrezne in popačene razmere zlasti na področju osebnih dohodkov in skupne porabe. Vse to pa ne pripomore k uveljavljanju tržnih zakonitosti in pri delavcih povzroča vedno večji odpor in nasprotovanje administrativnim in linearnim posegom države v njihove pravice. Dosedanji ukrepi za uveljavljanje novega gospodarskega sistema, še zlasti tržnih zakonitosti, ki so bili sprejeti v federaciji, so najbolj prizadeli prav delavce, ki tudi dejansko nosijo največje breme preobrazbe gospodarstva. Realni osebni dohodki so se znižali nad (pod-)predvidevanji, ni pa brez podlage bojazen, da se bodo še zniževali zaradi predvidenih podražitev. Ogroženo je vedno večje število delovnih mest, povečuje se število stečajev tudi tistih podjetij, ki imajo perspektivne in tržno konkurenčne proizvodne programe. Povečuje se število nezaposlenih, ni pa novih delovnih mest, ker ni ekonomskih stimulativnih ukrepov in tudi tisti, ki so sprejeti, niso celoviti in dolgoročno naravnani za krepitev ekonomskih zakonitosti. Ne glede na zakonske in druge ukrepe, ki bodo na predlog Zveznega izvršnega sveta sprejeti v skupščini SFRJ, svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije meni, da moramo v republiki Sloveniji samostojno zgraditi tak gospodarski sistem, ki bo učinkovit v tržnem gospodarjenju, brez državnih in drugih meja in brez intervencijskih ukrepov države. Med stebre tržnega gospodarstva pa spadajo tudi kolektivne pogodbe, s katerimi podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev in organizacij ali delodajalcev in ki opredeljujejo pogoje za delovanje trga delovne sile. Kolektivne pogodbe so hkrati instrument, s katerim se zavarujejo pravni in gmotni položaj delavca ter hkrati varuje gospodarska učinkovitost gospodarskih subjektov. Zato ni utemeljeno sprejemati kakršnih koli administrativnih ukrepov, ki bi deloma ali v celoti omejili sklepanje kolektivnih pogodb. Ti ukrepi bi slabili položaj in razpoloženje delavcev, poslabšali njihov pravni, gmotni in socialni položaj, hkrati pa že v začetku diskreditirali sistem kolektivnega dogovarjanja, s tem pa tudi temeljne pogoje za delovanje trga delovne sile. Brez trga delovne sile pa ni tržnega gospodarstva. III. PREDLOG ZA NORMATIVNO UREDITEV S predlaganim zakonom se določa: 1. da splošni kolektivni pogodbi in kolektivne pogodbe, ki so sklenjene za posamezne dejavnosti, veljajo in se uporabljajo brez vsakih omejitev od njiove uveljavitve dalje; 2. da zakon stopi v veljavo naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. februarja 1991. dalje. IV. PREDLOG ZAKONA 1. člen Splošni kolektivni pogodbi in kolektivne pogodbe za posamezne dejavnosti, sklenjene v Republiki Sloveniji, se uporabljajo brez omejitev z dnem, ko stopijo v veljavo. 2. člen Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije uporablja pa se od 1. februarja 1991. dalje. V. OBRAZLOŽITEV PREDLOGA ZA IZDAJO • ZAKONA V 1. členu zakona je določeno, da se sklenjene kolektivne pogodbe uporabljajo brez vsaki omejitev od dneva njihove uveljavitve dalje. To je v skladu z usmeritvami izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije, da uveljavi sodobni gospodarski sistem, katerega delovanje ni mogoče brez trga delovne sile. Eden izmed nujnih pogojev zanj pa so sklenjene kolektivne pogodbe. Zato, da se lahko kolektivna pogodba kot del gospodarskega sistema in kot instrument trga delovne sile uveljavlja, predlagamo, da se njenega uveljavljanja z nobenimi ukrepi ne omejuje. V 2. členu zakona je določeno, da začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in se začne uporabljati od 1. julija 1990 dalje. Datum začetka uporabe zakona je predlagan zato, ker določb o celi vrsti pravic in obveznosti delavcev in organizacij ali delodajalcev ni smotrno uveljaviti in začeti uporabljati sredi obračunskega obdobja ali meseca. VI. Uveljavitev tega zakona ne zahteva finančnih sredstev iz proračuna republike. VII. Predlagatelj zakona predlaga, da se zakon sprejme po skrajšanem postopku. Razlog za sprejem zakona po skrajšanem postopku je ta, da se vnaprej zagotovi popolna uveljavitev sklenjenih kolektivnih pogodb in prepreči kakršnokoli omejevanje njihovega izvajanja z administrativnimi ali drugačnimi ukrepi. Sprejem tega zakona bi pomenil tudi spodbudo za pospešitev procesov sklepanja kolektivnih pogodb, ki so v pripravi. V IMF Panonija 640 delavcev zahtevalo nezaupnico direktorju Prihodnost odvisna od vladne pomoči V IMP Panonija v Murski Soboti je 640 delavcev s stavko zahtevalo in tudi doseglo, da je delavski svet podjetja izrekel nezaupnico najožjemu vrhu vodstva podjetja. Kljub temu pa so stavko naslednji dan nadaljevali, saj je bila to le ena izmed zahtev, ki so jih postavili na začetku stavke. Zelja vseh delavcev pa je, da bi se rešili stečaja, ki jim grozi. Trenutne slabosti postale trajne Položaj v Panoniji se je začel resneje zapletati že pred letom, ko so delavci prvič postavili zahteve direktorju, naj jim pojasni njihovo prihodnost. Takrat jim je povedal, da ni razlogov za zaskrbljenost, saj so težave, s katerimi se ubadajo, le trenutne in da zaradi tega ne bo nobeden postal presežek ali odveč. Težav pa je bilo čedalje več, kar so čutili tudi delavci, tako da je sindikat ponovno zahteval sanacijski program, ki ga direktor ni bil pripravljen narediti. Devetmesečni rezultati poslovanja pa so med delavci ponovno zbudili strah, saj je bilo očitno, da že dolgo poslujejo z izgubo. Zato je sindikat že tretjič zahteval od direktorja kratkoročni in dolgoročni sanacijski program, hkrati pa je bila že postavljena zahteva po nezaupnici direktorju. Napovedali so tudi stavko, ki pa so jo kasneje preklicali, ker naj bi vse njihove zahteve obravnaval delavski svet. Na tem sestanku je direktor Emil Zelko le ponudil svoj sanacijski program, ki pa je postavljal za pogoj odpustitev vsaj tretjine delavcev (natančneje 173). Poleg tega je zahteval, naj se s sprejetjem sanacijskega pro4 grama tudi potrdi zaupnica njegovemu delu. Nekatere predloge, kot na primer tega, naj bi tisti, ki čakajo na delo doma, dobivali le polovično oziroma nadomestilo, ali sploh ničesar, pa je sindikat zavrnil. Sindikat se je s sanacijskim programom načelno strinjal, imeli pa so le to pripombo, naj bi sanacijski program zagotavljal socialno varnost vsem zaposlenim in ne le izbranim. Mesec dni kasneje, ko ta rešitev, ki jo je predlagal direktor, še vedno ni zaživela, pa so delavci le začeli stavkati. Staremu vodstvu ne zaupamo več V sredo, 19. decembra ob pol šestih, ko naj bi začeli delati stroji, so ti obstali. Stavki so se pridružili skoraj vsi zaposleni, manjkalo pa je le približno 200 delavcev, ki že nekaj časa čakajo na delo doma. Ob osmih je prepolna menza čakala na odziv direktorja in odgovornih ljudi tudi zunaj podjetja. Sindikat je namreč pozval republiški in občinski svet, banko, Gospodarsko zbornico, SDK, sodišče in predstavnike občinskega ter republiškega sindikata, naj pridejo v podjetje in pojasnijo, kakšna prihodnost čaka IMP Panonija. Vabilu pa sta se odzvala oziroma opravičila le predsednik sindikata kovinarjev in predstavnik .Ljubljanske banke. Celo direktor na prvi zbor stavkajočih ni prišel, ker mu menda ni bilo'jasno, kaj delavci sploh hočejo. Ker torej odziva ni bilo, so zbor stavkajočih prestavili na polenajsto uro. Pred zaključkom redakcije smo izvedeli, da so delavci prenehali stavkati že v četrtek, 20. decembra, vendar je stavkovni odbor nadaljeval pogajanja o imenovanju novega vodstva. Pri tem pa je prišlo do zapleta, saj je preostali del vodstva, ki mu niso izrekli nezaupnice, ob pomoči SDK (iz neznanih razlogov so namreč predstavniki SDK sodelovali pri pogajanjih) zahteval, naj pomočnik direktorja in tehnični direktor ostaneta na svojih položajih kot vršilca dolžnosti, nekdanji glavni direktor pa na delovnem mestu s pooblastili. S tem pa se delavci ne strinjajo in se čutijo izigrane, saj so zahtevali njihovo odstranitev, ne pa njihovo ponovno oblast v podjetju. Delavski svet tega predloga za zdaj ni sprejel, tako da IMP Panonija ostaja brez vodstva. Takrat je prišel tudi direktor, ki pa ni pomiril duhov, temveč je še bolj vzburil strasti. Tako je izjavil, da so bili delavci do podrobnosti seznanjeni s težavami in načini za reševanje, da je banka predlagala takojšen stečaj in da je Inštitut za ekonomiko pri Ljubljanski banki ugotovil, da je Panonija ena izmed redkih podjetij, ki je celo (preveč!!) dobro opremljena in organizirana. Poleg tega naj bi delavci, ki čakajo na delo doma, stali podjetje, 5 milijonov dinarjev. Na to izjavo je nekdo odvrnil, da je vse življenje pustil v tovarni, sedaj pa bo dobil v zahvalo delavsko knjižico. Direktor Emil Zelko je tudi prenesel obljube ministra Rejca, da bo IMP Panonija na prednostni listi za pridobitev intervencijskih sredstev, ki naj bi jih porabili za plačilo odpravnin presežnim delavcem. Pogoj pa je podjetje z manj delavci in manjšimi stroški. Vendar pa to ni več njegova skrb, saj bo celotno vodstvo, če delavski svet ne uredi odnosov s sindikatom, naslednji dan odstopilo. Delavci pa s tem niso bili zadovoljni in so zahtevali, naj delavski svet izreče nezaupnico direktorju in vodstvu podjetja, ker jim ne morejo več zaupati. Stavka se nadaljuje do preklica Ob 13. uri se je zbor stavkajočih nadaljeval. Predsednik stavkovnega odbora Danilo Šipoš je pre- bral zahteve, ki jih je v odmoru med zborovanji oblikoval stavkovni odbor. Te so: sklic izredne seje, ki naj glasuje o nezaupnici direktorju, njegovemu pomočniku in tehničnemu direktorju, podpora sanacijskemu programu, če bo v njem vključeno reševanje presežkov delavcev, objaviti se mora spisek presežnih delavcev, vsi pozvani naj do naslednjega dne pojasnijo svoje poglede na prihodnost podjetja, vodstvo pa mora sproti obveščati delavce o položaju podjetja. Zahtevali so tudi, da mora biti sindikat enakopraven partner pri reševanju socialnih težav delavcev in da se stavka, kar je bilo najpomembnejše nadaljuje do preklica. Ena od zahtev je bila tudi kazenska odgovornost direktorja, če bo ta uresničil svojo grožnjo, ki jo je izrekel na zboru: če on ne bo več direktor podjetja, bo to izgubilo večino že sklenjenih poslov. Zato je stavkovni odbor tudi postavil zahtevo, da v tem primera direktor odgovarja za nastalo škodo. Stavkajoči so vse te zahteve podprli in sklenili, da bodo stavko nadaljevali, dokler ne dobijo ustreznih odgovorov. Je za Panonijo že prepozno Čeprav delavci ne zahtevajo večjih plač in boljših delovnih razmer, ampak le boljšo informiranost o svoji prihodnosti, je za Panonijo verjetno to le zvonjenje po toči. SDK je namreč sodišču združenega dela že poslal predlog za stečaj, tega pa bi se rešili le z izdatno denarno pomočjo. Staro vodstvo (delavski svet mu je popoldne izrekel nezaupnico) je ta denar želelo nameniti za odpravnine, kar bi tistim delavcem prišlo zelo prav, vendar podjetja s tem ne bi rešili. Če pa podjetje ne bo šlo v stečaj, bo že čez nekaj mesecev ali pa še prej podoben položaj, le da bo takrat 200 ali 300 delavcev preveč. Tega pa, žal, ne moreta preprečiti niti novo vodstvo niti sindikat. Seveda pa to ne pomeni, da zahteve, ki so jih postavili delavci, niso upravičene. So, vendar delavcev danes tako ali tako nihče več ne upošteva. Tudi v IMP Panoniji bo najbrž tako. Robert Peklaj Pismo predsedniku skupščine Republike Slovenije dr. Francetu Bučarju Zaposleni v podjetjih tekstilne in usnjarsko predelovalne industrije Slovenije se vključno s poslovodno strukturo vsak dan sprašujejo: »Ali bomo jutri šc delali?« Zakaj takšna negotovost? Zato, ker obe panogi, ki zaposlujeta več kot 70.000 delavcev (to je skoraj 20% zaposlenih v industriji Slovenije), med njimi je več kot 3/4 žensk, ki hkrati nosijo tudi breme reprodukcije naroda, zaključujeta letošnje poslovanje s tako slabimi rezultati kot še nikoli. Znanje, tehnologija, organizacija in delovne navade, pridobljene v dolgoletnem konkurenčnem boju na domačem trgu in na razvitih trgih sveta, bi morali omogočiti človeku dostojno življenje. Zakaj ga ne? Vse dosedanje analize so pokazale, da na položaj naših podjetij močno vplivajo »nenormalni« pogoji za gospodarjenje v našem okolju, ki so daleč slabši kot pa so pogoji za gospodarjenje, v katerih poslujejo konkurenti, s katerimi se naša podjetja srečujejo na tujih, pa tudi na domačem trgu. Najbolj kvarno vplivajo tile pogoji za gospodar-jenje: - neravnovesno določen in zamrznjen tečaj dinarja (takšna tečajna politika ob povečevanju stroškov vhodnih materialov (domača inflacija) neto izvoznike - še posebej v II. polletju 1990- zanesljivo vodi v izgube); - prevelike obremenitve z davki in prispevki in v tem okviru še nadpovprečne obremenitve delovno-intenzivnih panog; - previsoke obresti za kratkoročna posojila, ob tem da imajo podjetja malo ali skoraj nič lastnega kapitala in to v razmerah, ko pravega finančnega trga še ni in ko zakonodaja onemogoča podjetjem najemanje kreditov v tujini brez dodatnih stroškov, ki so povezani z uporabo tujih kreditov v našem okolju. Opozarjanja na te slabosti tako s strani podjetij, Gospodarske zbornice in njenih strokovnih združenj kot tudi sindikata obeh panog, ki so bila v zadnjih dveh letih zelo intenzivna (vključno z enourno opozorilno stavko 15. maja 1990), niso zalegla. Izvršni svet Republike Slovenije in Republiški sekretariat za industrijo in gradbeništvo sta sicer o položaju panog razpraljala in sprejela nekatere predloge in ukrepe, vendar ti še ne spostavljasjo »normalnih« pogojev za gospodarjenje. Obe panogi se odzivata tako, da znižujeta obseg proizvodnje, izplačujeta izredno nizke osebne dohodke, ki so vedno na repu vseh objavljenih lestvic. Veliko delavcev je danes na prisilnih dopustih, prejemajo zajamčene ali celo nižje osebne dohodke, število blokiranih žiro računov in dnevov blokad pa je vsak dan večje. Usoda zaposlenih in njihovih družin pa je vedno bolj negotova. Ob tem ko razvite države posebno skrbijo za takšne proizvodnje (vključno z ukrepi), sprejemajo posebne vladne programe in tudi drugače spodbujajo te panoge, je nerazumljivo, da ima naša država do njih tako brezbrižen odnos. Pričakujemo, da napovedana razprava o gospodarjenju v našem parlamentu ne bo zaobšla »nenormalnih« pogojev za gospodarjenje in s tem tudi problemov tekstilne in usnjarsko predelovalne industrije Slovenije, da bo ta naložil izvršnim organom oblasti, da pripravijo in uveljavljajo takšno politiko, ki bo omogočila, da bo položaj podjetij v teh panogah in v njih zaposlenih odvisen predvsem od njihovega znanja, dela in vplivov trga/1 l! - To seveda pomeni, da je potrebno osnovna makroekonomska nesorazmerja oziroma »nenormalne« pogoje za gospodarjenje odpraviti s sistemskimi ukrepi, ki bodo postavili za vsa podjetja enaka pravila igre. Dosedanje ukrepanje z intervencijami v posameznih podjetjih pomeni samo gašenje požarov. Pri tem, spoštovani g. predsednik, pričakujemo vaše razumevanje in aktivno podporo. . GZS - Strokovno združenje tekstilne industrije Slovenije Sekretar: Vili Tomat Sindikat tekstilne in usnjarsko GZS — Strokovno združenje usnjarsko predelovalne industrije Slovenije predelovalne industrije Slovenije Sekretarka RO: Branka Novak Sekratar: Tomaž Menih Ob propadlem podpisu kolektivne pogodbe za Konstituiral se je sindikat vzgoje, izobraževanja in delavce v kmetijstvu in agroživilstvu znanosti Slovenije S figo v žepu Minulo sredo naj bi slovesno podpisali, menda prvo, panožno kolektivno pogodbo za delavce v kmetijstvu in agroživilstvu. Pogajalski skupini sindikata in gospodarske zbornice sta pogajanja in usklajevanja uspešno končali. Popuščali so eni in drugi, tako da do večjih razhajanj in zastojev ni prihajalo. Skratka, vse je potekalo tako, kot da smo že v Evropi in v pravni državi. Potem 'pa... Dva dni pred podpisom pogodbe so iz gospodarske zbornice sporočili, da se je svet direktorjev kmetijstva in agro-živilstva odločil, da ne prizna legitimnosti svoje pogajalske skupine in s tem seveda tudi rezultatov pogajanj. Da ne prizna šestmesečnega dela ljudi, ki jih je praktično sam imenoval, in to menda brez obrazložitve. Na seji republiškega odbora sindikata so zato lahko le ugibali, kaj je pravi vzrok za takšno potezo, še posebej, ker v predlogu pogodbe ni nobenega pretiravanja ne pri osebnih dohodkih in ne pri drugih pravicah delavcev. Slišati pa je bilo, da se na drugi strani direktorji ne branijo sklepati podjetniških pogodb. Dokaj logično je bilo razmišljanje predsednika Srečka Čaterja, da so direktorji prepričani, da v svojem podjetju bistveno laže manipulirajo s sindikatom. Bojijo pa se dogovorov na višji in zato širši ravni. To je lahko čisto res, saj vemo, da se sindikat v podjetjih doslej še ni bistveno spremenil, da direktorji še vedno, čeprav ne formalno, marsikje potrjujejo kandidaturo za predsednika sindikata. Če pa ob tem upoštevamo še strah pred tehnološkim presežkom, je lahko enakopravnost pogajanj glede pogodbe v podjetju prav gotovo »zagotovljena«. Tako so razmišljali razpravljalci. Izrečeno je bilo tudi mnenje, da zbornica oziroma direktorji čakajo na nov zakon o plačah. Res je, da zakon lahko vpliva le na plače, v kolektivni pogodbi pa so tudi druga določila, ki so za pravice delavcev še bolj pomembne. Žal pa večina razmišlja le o plačah. Vseskozi je bilo v zraku vprašanje, kaj storiti. Posebno še ob spoznanjih, da smo še daleč od pravne države in reda, ki naj bi vladal v njej. Zdaj pa vsak, ki ima moč ali pa si jo jemlje, lahko mirno ribari v kalnem. Med sklepi, ki so jih sprejeli, so bili postavljeni novi roki za pogajanja z novo komisijo zbornice. Takšno, ki bo imela pisna pooblastila. Na moralo direktorjev se tako ni moč več zanašati. Če tudi tokrat ne bi uspeli, naj bi z dogovorom z vsemi predsedniki sindikata pripravili opozorilno stavko. Morda pa bi bil lahko še najbolj učinkovit sklep, naj sindikat v podjetjih zahteva od delavskega sveta, da ta ne podpiše kolektivne pogodbe s Klubom Manager, ki določa pravice in plače poslovodnih struktur, dokler ne pristanejo na kolektivno pogodbo delavcev. Morda pa bodo direktorji tega še veseli in si bodo še naprej sami določali plače in pravice. Počakajmo torej na nova pogajanja. Ob sedanji moči sindikata pa bodo tudi tokrat lahko držali figo v žepu le direktorji. Andrej Agnič Kdo bo poslušal učiteljev glas_____________________________________________ Minuli torek se je dokončno konstituiral sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije. Na izredni skupščini se je namreč sestalo 47 delegatov (od 69 izvoljenih), ki so predstavljali okoli 18.500 delavcev iz vzgojnovarstvenih organizacij; osnovnih in glasbenih šol; zavodov za usposabljanje oseb z motnjami v razvoju; srednjih šol in domov za učence; univerze in študentskih domov; delavskih univerz in organizacij za izobraževanje odraslih in raziskovalnih organizacij. Toliko jih je namreč podpisalo pristopne izjave za ta, sedaj najštevilčnejši sindikat na področju šolstva. Na skupščini so razpravljali o poti svoje preobrazbe in osamosvajanja od sindikata dejavnosti znotraj Zveze sindikatov do samostojnosti, ter sprejeli potrebne organizacijske listine za samostojno delovanje. Bistvena vsebinska točka, ki so jo na skupščini obravnavali, je bil osnutek zakona o organizaciji ter financiranju vzgoje in izobraževanja. Če je bilo že prej v razpravi slišati resignirane ugotovitve, da sicer delujejo, imajo predloge, nimajo pa sogovornika, ki bi jih upošteval, se je pri tej točki, ko se je za kratek čas med njimi pojavil nekdanji sindikalni sodelavec, sedaj pa republiški sekretar za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, dr. Peter Vencelj, to tudi praktično dokazalo. Minister je udeležence prijazno pozdravil, povedal nekaj besed o namenih, ki so jih vodili pri izdaji zakona, nato pa jasno pokazali, da se o pripombah ne namerava pogovarjati. Radi bi verjeli da je bilo tako, ker se mu je hudo mudilo na sejo izvršnega sveta. Vendar malodane arogantna izjava, »sprejemljive so pripombe znotraj mojega zamišljenega modela nove organizacijske in finančne ureditve šolstva, ali pa ni razprave«, dokazuje najbrž kaj drugega. Čeprav se je od nekaterih predlaganih rešitev v zakonu distanciral (»jaz sicer nisem za to«) in je ' dopuščal tudi podpisovanje kolektivne pogodbe, pa je očitno, da si na svojem prvem formalnem srečanju z nekdanjimi kolegi ni pridobil pretirane naklonjenosti. Delegati so pripravili vrsto konceptualnih pripomb na osnutek zakona. Ali se bomo morali kar naprej klanjati ravnatelju, ki bo močno ukrivljen navzgor, so se spraševali, ko so imeli v mislih imenovanje ravnatelja in odgovornost oblasti, hkrati pa njegove skoraj izključne pristojnosti pri odločanju. Najbolj kričeče v osnutku je to, da ima ravnatelj na področju delovnih razmerij malodane neomejena pobla-stila, saj odloča na prvi in drugi stopnji. Vloga sveta zavoda je formalna, učitelji se sprašujejo, ali bodo sploh še lahkp na kaj vplivali. Slišati je bilo celo pobudo, naj bi skrbno preverili med članstvom, ali so njihove pravice tako ogrožene, da bi se morali odločiti za stavko. Nekatere pozitivne ocene — zakon na primer uveljavlja sistem napredovanja učiteljev - so ostale ob strani ob dejstvu, da učitelji spoznavajo, da bodo namesto njih znova mislili drugi. Tolažba, ki jim jo je dal minister, češ naj pripombe povedo k zakonu na območnih posvetih, ki jih bodo pripravili takoj po novem letu, je slaba. Tam bodo večinoma sodelovali ravnatelji šol, ti pa objektivno ne morejo biti več nosilci sindikalnih interesov. Kdo, kako in kje pa bo dejansko lahko uveljavljal interese učitelja, pa bo tudi novo vodstvo sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti še moralo temeljito premisliti . _ — - - - Igor Žitnik Majda Meštrov: Delavci premalo poznajo zakonodajo podjetij Namesto voščil spiski čakajočih na delo Delavstvo Celja doživlja udarec za udarcem, kriza sc stopnjuje, vrste pred vrati za zaposlovanje in onih, ki doma čakajo na delo, so vse daljše. Težave v gradbeništvu, v železarstvu in kovinsko predelovalni industriji so zameglile druge bolnike v celjski industriji, kot sta Toper in Metka. Kaj lahko v teh okoliščinah naredi sindikat? O tem je tekla beseda z Majdo Meštrov. »Zaradi političnih razmer gospodarske in socialne težave že nekaj časa ne dobijo ustreznega prostora ne v skupščinah in ne v javnosti. To je najhuje, kar lahko doleti delavca.« - Tudi v Celju? »Celje doživlja eno najhujših kriz. Težave Štorske železarne, zapleti v Emu, Toper in Metka se nikakor ne moreta pobrati, zdaj pošiljajo domov že tudi v Klimi in Žični. Naštela sem samo največje in velike, saj gre za vprašanje nekaj tisoč delavcev.« - Težave niso od včeraj. »Točno. Kadar slišim vodstvo, kako toži, da so težave tam in tam in vem, da je vodstvo poiskalo »streho« v obliki združitve ali priključitve k »velikim«, me pograbi jeza. Poglejte, sanacija lahko traja leto ali več, vendar moraš to povedati in delavcem tudi predstaviti, za kaj gre, kateri so vzroki in kako bo sanacija potekala. Lahko gre tudi za tehnološko sanacijo, vendar bi moral biti postopek isti. Lepo vas prosim, kakšna sanacija je to, če traja nekaj let in vanjo podjetje samo meče denar, rezultatov pa ni. Torej je krivo vodstvo in ne družba in ne vlada in ne sindikat. Sindikat le toliko, ker ni sproti in kritično spremljal sanacijskih postopkov in uresničitve programov.« - Vlada v Celju vam zameri, da prihajate pred izvršni svet in skupščino z ostrimi zahtevami... »Vlada v Celju in republiki odriva sindikat iz skupščinskih klopi. V tem trenutku občanom in delavcem ponujajo politične probleme, naj se prebivalstvo ubada z njimi, namesto da bi pripravili učinkovit socialni program.« - Ali je po vašem mnenju sindikat zdaj sposoben priti pred vlado z rigoroznejšimi zahtevami. »Nedvomno, saj je to dokazal že doslej. Žal pa naša organiziranost še vedno ni takšna, kot smo napovedovali in kot bi bilo pričakovati.« - Ste lahko konkretnejši? »Gre za to, ker le leto in dam govorimo. Ubadamo se s formalno organiziranostjo, namesto da bi se lotili vsebinskih nalog. Tisti, ki je po srcu sindikalist, dobro ve, kaj mora danes delati. Čuti, kaj od njega članstvo pričakuje.« - Kje smo v sindikatu ta hip? »Dve leti je, odkar imamo sindikate dejavnosti tudi formalno organizirane v podjetjih. Toda članstvo to premalo čuti.« - Zakaj? »Venomer ponavljamo, kako je najpomembneje, da smo na ravni republike dobili kolektivno pogodbo, da se na tej ravni pogajamo in obravnavamo položaj delavca. Še vedno se vrtimo okrog panožnih pogodb, dasiravno je kolektivna že sprejeta, torej uzakonjena in predstavlja osnovo, po kateri se lahko ravnamo.« - Torej gre za vsebino. »Točno. Moj odnos do sindikalne organiziranosti izhaja iz potreb, iz vsebine. Sindikati dejavnosti so osnova, v katero se delvec vključuje. Zatorej bi morali biti tako organizirani, da bi bili sposobni povezati sleherno sindikalno celico.« - Mar zdaj nismo? »Ne. Predolgo smo čakali na to, da bi vsak sindikat dejavnosti sam razpredel svojo mrežo, da bi pripravil svoj program. Potrebujemo izvajalce tega programa in ker teh ni bilo pravočasno, so zrasle pobude in organiziranost tako, ket so, in znova formaliziramo stvari, ki so že bile.« - Kaj bi po vašem mnenju morali zdaj narediti? »Da bi učinkovito delovali, moramo imeti sindikate dejavnosti, razpredene do zadnje pore, na ožjem območju pa sindikalne pisarne, ki bi bile blizu članstvu, v katerih bi lahko vsak urejal svoje potrebe. Ob tem bi rada poudarila, da ne gre samo za sindikalno pisarno, v kateri lahko prizadeti delavec pričakuje pravno pomoč. Ne gre za prostor, v katerem lahko človek govori tudi o svoji stiski in ne išče samo pravic, ki so natisnjene na zadnji strani izkaznice člana Svobodnih sindikatov Slovenije.« - Ste članica republiškega sveta ZSSS, zakaj tam ne uveljavljate teh idej, pobud in potreb? »Kdo pravi, da jih ne! Žal moram priznati, da vse pogosteje pridem v položaj da pri vsakodnevnem delu ravnam v nasprotju s tistim, za kar sem glasovala v svetu. In ker je tako, se enako odločajo tudi drugi.« - Koliko trpi sindikalno delo v celjski občini in njegova učinkovitost zaradi razdrobljenosti? »Ali imate v mislih sindikate, ki niso vključeni v Svobodne sindikate? Na našem območju tega praktično ni čutiti, saj gre za posamezne poskuse in peščico članstva, ki se pojavlja v javnosti, pri resničnem delu sindikata med članstvom pa jih ni.« prav ta ugotovitev vodi ljudi k temu, da tej oblasti obračajo hrbet, ker ni izpolnila obljub. Ljudje niso tako neumni, da ne bi uvideli teh prozornih manevrov.« - Torej ima sindikat zdaj večje možnosti... - Če sc še malo povrneva k vprašanju dejanskega odnosa med sindikati in vlado. V Celju smo bili priče, da legitimno izvoljeni člani sindikata kot poslanci ne dobijo »besede«... »To najbolj zamerim oblasti. Predstavniki oblasti sicer govorijo o sindikatu, v istem trenutku pa ga odrivajo. Zame ni najpomembneje samo to, kako se stvari »zemljiško« urejajo, ne da bi hkrati tudi videli, kakšne so dejanske življenjske možnosti, kakšne pravice do dela in preživetja. V našem primeru gre boj za »glas vesti«, da sindikat opozori oblast ali spomni tudi na potrebe delavcev. Na našo nesrečo se oblast bolj ukvarja s politiko kot z gospodarskimi problemi. In »Ne, ker ni vpet v oblast. Sindikat ni politična stranka, temveč organizacija delavcev. Da pa bomo spet zamudili in dovolili, da v novo zakonodajo v podjetjih ne bodo vnesene za delavca najpomembnejše stvari, kot so določbe o njegovem položaju, pravica do soupravljanja v deležu upravljanja na osnovi dela, srrio, žal, spet zapravili eno izmed možnosti. - Zanimivo je, da prav o tem delavci najmanj razpravljajo. »Žal je to res, kar pravite. Navadili smo jih, da je o tem razpravljal, za to skrbel in to urejal - nekdo drug. Toda ti časi so dokončno mimo, zato je še kako potrebno, da se delavec izobražuje, seznanja z zakonodajo in se ne zadovoljuje še s tem, da zakonodajo sprejema samo delavski svet ali najpogosteje “kar direktor sam... Zato smo tu, kjer smo, zato v skoraj slehernem kolektivu že javno razglašajo, kako je edina rešitev za podjetje v zmanjševanju števila delavcev, da delavci sedijo doma in čakajo na delo ali so prisiljeni za čakanje na delo porabiti svoj redni dopust...« Janez Sever PREJELI SMO Prenova in posodabljanje srednješolskih programov v ekonomski usmeritvi Novi programi v ekonomskem srednjem šolstvu niso, na primer, nič manj pomembni, kot so gospodarski, kulturni in drugi podobni pogoji za vstop v združeno Evropo. Potreba po sodobni ekonomiji in civilizaciji je v slovenskem prostoru vedno bolj izrazita in neodložljiva. Kontinuiteta našega razvoja z Zahodno Evropo je bila pretrgana tudi na področju srednjega šolstva in ne samo ekonomske misli, zlasti v iztekajočem se pedagoško nemirnem desetletju usmerjenega izobraževanja. Nova iskanja in spoznanja s področja šolskih sistemov in pedagoške znanosti v Evropi in zunaj nje velja čim prej izkoristiti, prilagoditi našim možnostim in nadoknaditi nastalo vrzel. Letos začet proces širitve sodobne politične demokracije v družbi in usmerjanja v sodobno tržno ekonomijo omogoča širšo platformo za začetek priprave sodobnejših srednješolskih programov v ekonomski usmeritvi. Letošnja faza prenove pomeni slovo od vzgojnoizobraževalnih programov usmerjenega izobraževanja tudi v ekonomski usmeritvi. Vsebinsko ločene smeri in programi so se ponovno znašli v poziciji sistemu nekdanjih poklicnih in tehniških šol. Posodabljanje ekonomskih vsebin gre k nastajanju novih, celovitejših programov, za zdaj pa so le parcialne rešitve. Posodobitev vsebine in vzgojnih smotrov v učnem načrtu predmeta gospodarsko poslovanje s korespondenco, sprememba vsebine predmeta politična ekonomija, zamenjava starega predmeta eko- nomika SFRJ s predmetom ekonomika narodnega gospodarstva in ne nazadnje predmeta družbena ureditev in sociologija namesto odpravljenega predmeta samoupravljanje s temelji marksizma. Pomembnejša od prenove glavnih sestavin programov in posodabljanj vsebin v učnih načrtih je operacionalizacija priprave povsem novih programov po sprejemljivih evropskih standardih in normativih, ki jo načrtujejo za to pristojni organi in organizacije, zlasti Zavod RS za šolstvo. Šolski programi, strateško pomembni, terjajo drugačne metodološke prijeme in previdnejša eksperimentiranja z rodovi mladih ljudi. Spremenjeni programi vsebujejo še vedno nekatere probleme in dileme. Koeksistenčnost ekonomskih vsebin in predmetov v pravkar osamosvojenem programu Ekonomski-komercialni tehnik (na začetku usmerjenega izobraževanja in Trgovinsko dejavnost, kasneje poenotena smer v integriranem programu) ni takšna, kot bi morala biti glede na to, da je program namenjen izobraževanju tudi za nekatere druge še veljavne poklice, kot so na primer bančni tehnik, finančni tehnik, zavarovalniški tehnik, carinik na peti zahtevnostni stopnji in skladiščni tehnik. Sodobna organizacija in tehnologija dela odpravljata pojem poklica in uvajata širše tudi interdisciplinarno zasnovana delovna področja, čemur se mora program doslednejše prilagoditi. V zvezi s tem je potrebna tudi formalna sprememba naziva programa. Nosilni strokovno-teoretični predmet v programu (gospodarsko poslovanje s korespondenco) vsebuje potrebne ekonomske vsebine v učnem načrtu vse štiri letnike, vendar še vedno premalo. Kot najbolj avtentičen ekonomski predmet na srednji šoli mora biti v predmetniku zastopan z večjim fondom ur, s štirimi urami na teden vsa štiri leta. Sedanje tri ure v prvem letniku in po dve uri v preostalih letnikih so nevzdržne in je treba predmetu vrniti ugled takoj, ob prvi priložnosti spreminjanja predmetnika. Predmet politična ekonomija, letos spremenjen kot samo marksistična politična ekonomija, naj v sodobnem programu dobi večjo težo in pomen ter naj bo zasnovan kot miniaturna zgodovina po- membnejših ekonomskih teorij za razumevanje sodobnih ekonomskih sistemov in gospodarstev (Smith, Adam, Richarde, David,... Keynes John Maynard, ipd.) seveda v primerni obliki za srednješolsko stopnjo (pojem blaginje, vrednost denarja, donosov zemljišč, delitev dela; teorija vrednosti zemlje, rente, mezde in denarja; vprašanja polne zaposlenosti, varčevanje in investiranje). Sem se lahko vključi tudi Mark-sova kritična analiza kapitalističnega sistema. Vsebina predmeta ekonomika narodnega gospodarstva je močno korelativna z gospodarskim poslovanjem in jo kaže v tem smislu popraviti. Predmet računalništvo in informatika se vedno bolj staplja s strokovnimi vsebinami, je pa še vedno v veljavnem predmetniku. Računalniški programi, ki jih bo potrebno še pripraviti, se uveljavljajo kot didaktično sredstvo v šoli in kasneje kot delovno sredstvo tehnika v praksi. Nameravana uvedba izbirnih strokovnih vsebin v 3. in 4. letniku v programu za tehnika ter zaključnega izpita za vključitev v delo na eni strani ter na drugi strani uvedba bodoče mature za nadaljevanje študija na višjih in visokih šolah ponovno načenjata še ne v celoti rešljive dileme iz polpreteklosti. Ne kaže pa ob obstoječem ekonomsko-komercial-nem programu narediti še enega splošnega ekonomskega programa z maturo, ker to pomeni drobljenje programov in dodatni denar za državo oziroma finan-serja. V programu je potrebno okrepiti strokovno komponento, na kar ves čas opozarja ekonomska fakulteta kot pomanjkljivost študentov oziroma absolventov srednješolskega programa. Okrepiti je potrebno slovenski jezik, prvi in drugi tuji jezik ter matematiko iz znanih strokovno utemeljenih razlogov. Aktualnosti so tudi še pri drugih programih ekonomske usmeritve, kot so, na primer, program prodajalec, ki je osnovni program za trgovinsko dejavnost, program trgovinski in živilski poslovodja, program aranžerski tehnik ter dva administrativna programa, ki sta se dosedaj izvajala v družboslovni in ekonomski usmeritvi. Zlasti program prodajalec terja temeljite preobrazbe glede na sodobne tokove v razvoju trgovine pri nas in v svetu. Postaviti ga je treba na višjo raven zahtevnosti dela in strokovne izobrazbe, srednjim šolam za trgovinsko dejavnost kot strokovnim šolam pa posvetiti enako pozornost kot, na primer, dosedanjim vprašanjem gimnazije. In za konec še vprašanje učbenikov. Za nastanek kvalitetnega učbenika je potreben določen čas. Vsak izpad učbenika, izjema je pomanjkanje denarnih sredstev, ni opravičljiv. Učni načrt brez učbenika je pomanjkljivost šolskega sistema in načrtovanja programov. Prof. Marko Tunik, Kranj Moč in nemoč slovenskih kovinarjev V slovenskem kulturnem domu Ivana Cankarja v Ljubljani se delavci žal ne srečujemo v nestrpnem pričakovanju vznemirljivh duhovnih stvaritev. Kot Cankarjev hlapec Jernej prihajamo tja, kovinarji že drugič, v varljivem upanju, da je krivica, ki našega delavca pekli, vsem očitna in da se bodo prvi demokratično izvoljeni oblastniki, z vsemi spravami (ko bi le bila tu še sprava z delavcem!) ovenčani, vendar zganili v prid našim zahtevam. Stečajni val z grozečo množično brezposelnostjo, nove in nove obremenitve gospodarstva v prid ob zmanjšani proizvodnji vedno bolj požrešne države, nelikvidnost in naglo upadanje delavskega standarda in socialne varnosti so terjali hitre in učinkovite vladne akcije. Zahteve 182.000 slovenskih delavcev v kovinskopredelovalni in elektro industriji so bile novoizvoljeni vladi posredovane precej pred napovedjo septembrske stavke. Odgovora, kaj šele ukrepov, ni bilo, čeprav so že prihajali prvi pozdravi s štajerskega konca »Lačni smo!«. Tožbi matere, ki s svojim delom ne more preživeti otroka niti tako, kot je njo mati pred tremi desetletji, in inženirja konstruktorja, ki z družbeno še kako potrebnim delom ne more zaslužiti policijske plače, sta ostali brez odmeva na nasprotni strani. Pač, bil je, prišel je skozi medije - vlada še ni imela časa, pestijo nas ostanki realsoci-aizma, treba je potrpeti. Seveda smo, po mnenju mnogih prepo-nižno preložili napovedano stavko za tri mesece. Opeharjeni in nejevoljni smo decembra spet na zboru predstavnikov vseh podjetij iz panoge sestavili bilanco naših bremen. Še mnogo težja so kot pred meseci: - Vlada brez vsakršnih socialnih programov prepušča delavca »tržni« stihiji. Ob tem o kakšnem resno delujočem trgu ne moremo govoriti, če so v velikih težavah izvozniki na konvertibilna tržišča in podjetja s programi, ocenjenimi kot perspektivnimi. Menda nas je kar četrt med delavci, ki naj bi bili v negotovost in bedo izločeni kot »presežki delavcev«, med - zanimivo - široko razvejano državno birokracijo, ki nam jemlje vso konkurenčnost z nerazumnimi obremenitvami naše proizvodnje, pa doslej še nismo zasledili, da bi koga tako označili. Ne, družbena nadgradnja požre še vedno pol cene našega izdelka (OD predstavljajo le 5,8%, zahodne države obremenijo izdelek največ do 18 % vrednosti), ukinitev SIS dejansko predstavlja le zamenjavo nadpisov nad vhodnimi vrati. Je tako breme družbene krize porazdeljeno enakomerno - ko delavci tudi po dva meseca ne prejemajo niti zajamčenih plač? - Generalna kolektivna pogodba je podpisana, objavljena in veljavna. Delavcu ne prinaša veliko - minumum plače je manjši, kot je košarica najnujnejših izdatkov za preživetje družine, a vendarle. To kar je domenjeno, na to naj bi delavec računal z gotovostjo. Tudi tukaj se je žal uštel - za vlado postaja kolektivna pogodba, zlasti njen tarifni del, stvar bodočnosti, sedaj pa je vendar kriza in debelejši kos kruha vidimo šele daleč za zahodnimi obzorji. - Na našo plačo se poleg države (le kdaj bo požrla še samo sebe?) obešajo še vsi monopolisti, ki jim država pač dovoljuje, da popolnoma obrnejo naše žepe. Kdo bo tvegal in ne plačal elektrike, varstva otrok, stanarine, če mu zmanjkuje za kruh, ko pa ga lahko vsak hip »odklopijo«? ob vsesrbskem posojilu, si je ns vlada izmislila neprimerno b pretkan način za vsaj obetano d kapitalizacijo gospodarstva. T varne, vso to družbeno lastnir ki smo jo z odrekanjem štirih c setletij, hoteč zagotoviti delo p: bajajočim generacijam, ustvari naj bi delavci pokupili z malo p pusta za svoj lastni delež. Pok pili - čemu? Naj bi nas razlast ali - točneje, okradli, da bi lah vendarle poravnali krivice nacionalizacij, ki jih nismo mi zakrivili? In - kakšna prevara - kdo bo deleže odkupil? Pošten delavec, niti direktor s svojo plačo ne - kdor je že predtem dovolj prigrabil in prigoljufal, temu se dostikrat za desetino cene ponuja družbeno premoženje s prestrašenimi delavci vred. - Osnutek nove slovenske ustave delavca ne pozna. Ne le, da v ustavi ni socialne varnosti, ki jo določa in po kateri meri uspešnost demokracije Evropska skupnost, delavcu celo jemlje pravico do soupravljanja ne glede na njen motivacijski učinek, država pa naj bi mu z zakonom predpisala celo organiziranost sindikata in stavkovna pravila. Resnično, najbolj žuljave in zgarane roke morajo biti pri vseh pravicah najbolj zvezane. - Med političnim krmarjenjem in vzpostavitvijo gospodarskega sistema si je oblast očitno izbrala lažjo pot, saj delavci od silne politične razburkanosti dogajanj resnično nimajo kdaj niti stavkati. Najprej je izvoljena nova vlada, dajmo ji čas. Sledi obdobje pred plebiscitom. Namig vlade je jasen - prevzeli boste odgovornost za uspeh plebiscita, če boste stavkali. Sledi sprejem nove ustave in volitve - le ena bojazen je - volil-cev bo vedno manj, lačni, bolni in sestradani ljudje, ki so že resnično vse izgubili, ne bodo rabili voli-tvene procedure. Zlomljena hrbtenica gospodarstva - industrija bo hitro ohromila marsikatero politično iluzijo. Na večer po drugem zboru slovenskih kovinarjev, ki je v prisotnosti podpredsednika vlade in ministra za industrijo zahteval obravnavo gospodarskih pogojev na naslednjem zasedanju parlamenta in ponovno zagrozil s splošno stavko, televizija o zboru ni poročala. Med osrednjimi novicami dneva je bilo - kakšno norčevanje - da. se bo Sandi Grubelič 23. decembra udeležil plebiscita. Je mogoče na račun opeharjenih kupcev in delavcev Trenda poročati z vec cinizma? Zares - potrpljenja nimamo več veliko, časa tudi ne. Strniti bo treba delavske vrste, če ne gre drugače, tudi v delavski stavki. Slavica Čuk, predsednica IO ZSSS Kovinoplastike Lož gc odarje; L Ljubljana, 21. decembra 1990 / V l iku iz Kobarida že podpisali podjetniško kolektivno pogodbo izgube ne bo, dobički a pa tudi ne Tik v Kobaridu, ki izdeluje potrošni material za medicinsko uporabo, izvijače in podložke, je prvo podjetje v Sloveniji, ki je že podpisalo podjetniško kolektivno pogodbo. S tem so prehiteli podpis panožnih kolektivnih pogodb, ki naj bi bile predhodnice podjetniškim. O tem, kako je prišlo do podpisa, kdo je bil pobudnik in kaj to pomeni za podjetje, smo se pogovarjali s predsednico sindikata Milico Volarič in direktorjem podjetja Borisom Zorčem. Pobudnik za podpis je bil direktor - Glede na to, da so v večini podjetij šele pred kratkim uskladili samoupravne akte z določili splošne kolektivne pogodbe, je vaš podpis podjetniške kolektivne pogodbe presenečenje. Kaj vas je spodbudilo, da ste tako pohiteli? Milica Volarič: »O podjetniški kolektivni pogodbi smo začeli razmišljati že septembra, ko je direktor predlagal, naj ne bi čakali na panožno, ampak bi jo mi podpisali že prej. Tako je strokovna služba v podjetju pripravila osnutek pogodbe, ki smo ga nato v sindikatih preučili in dali pripombe. Za mnenje smo povprašali tudi strokovne službe pri republiškem svetu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, ki so naš osnutek zelo pohvalile. Seveda je bilo potrebnih kar nekaj usklajevanj, preden smo dobili predlog, ki je ustrezal vsem.« Boris Zorč: »Bistveni vzrok za tako naglico je predvsem ta, da se bomo imeli prihodnje leto čas ukvarjati le s poslovanjem in s tem, kako ohraniti podjetje. Če bodo razmere v podjetju urejene in pogoj za to je podjetniška kolektivna pogodba, bomo laže izpolnjevali naše načrte.« - V čem se vaša pogodba razlikuje od splošne ali predloga za sprejem panožne kolektivne pogodbe? Milica Volarič: »Naša pogodba je nekakšen zbornik vseh obstoječih pogodb in sedaj veljavnih zakonov. Kljub temu pa se od splošne razlikuje po tem, da je namesto devet kar štirinajst tarifnih razredov, da je najmanjše število dni dopusta 20 in da zgornje omejitve ni. Izhodišče za izračunavanje osebnih dohodkov pa so določila iz tarifnega dela splošne kolektivne pogodbe. Seveda pa bomo tudi našo pogodbo prilagodili panožni, ge bodo določila v njej (še posebej glede tarifnega dela) ugodnejša od naših. To smo tudi posebej navedli v pogodbi,, da se vsa določila, ki bodo ^ugodnejša za delavce, takoj' upoštevajo in vnesejo v določila podjetniške pogodbe.^ Boris Zorč: »Omenim naj, da srrtq' poskušali s podjetniško pogodbo urediti skoraj vse, kar.zadeva delavce. Tako smo v njej že opredelili merila za določitev in obravnavo trajnih presežkov, upoštevajoč določila republiškega zakona o delovnih razmerjih. Določili smo tudi 40-urni delovni teden in predvideli sindikalni pluralizem, če bi do njega prišlo. Za zdaj sicer v podjetju delujejo samo Svobodni sindikati, vendar smo, kot sem omenil, predvideli tudi delovanje drugih.« Prihaja doba trdega kapitalizma - Kakšna je zdajšnja vloga sindikata in kakšno naj bi opravljali v prihodnje? Boris Zorč: »Sindikat v podjetju mora obstajati, če želimo v Evropo, kot radi govorimo. Verjetno bodo še nekaj časa težave, predvsem pri plačevanju stavke in delovanja sindikata, vendar menim, da se bo to sčasoma uredilo. Še posebej pa sem prepričan, da je sindikat potreben za čase, ki prihajajo. Slovenija se namreč mora prebiti skozi dobo trdega kapitalizma, v katerem ne bo usmiljenja in bo delavec najbolj čutil posledice tržnih mehanizmov. Tu bo moral svojo vlogo odigrati sindikat, ki bo tudi edini lahko zastopal interese delavcev. Nujnosti združevanja delavcev v sindikate pa se nekateri še ne zavedajo, saj še vedno živijo v časih samoupravljanja, ko je bil delavec še preveč zavarovan. Tako je bilo včasih laže zaposliti še enega delavca, da se je delo opravilo, kot pa odpustiti ali ustrezno kaznovati nedelaven. Sedaj pa tega ni več in v tem vidim glavno nalogo sindikata, in sicer, da skupaj z vodstvom podjetja poskuša premagati težave delavcev.« Milica Volarič »Med 654 za- poslenimi v podjetju je kar 460 članov sindikata. Članom nudimo v glavnem tisto, kar tudi drugi sindikati. Tako omogočamo poceni nakup vseh vrst izdelkov na obroke, najvažnejše pa je to, da smo podpisali podjetniško kolektivno pogodbo. Po tej pogodbi nam je priznano 1000 ur sindikalnega dela za vse zaposlene in tudi vse druge možnosti za nemoteno delo sindikata. Nasploh je sodelovanje z vodstvom podjetja vzorno, saj se, kot kaže, zavedajo, da je za nemoteno poslovanje po- trebno imeti mir v hiši oziroma podjetju. Da pa se je tolikšno število delavcev odločilo pristopiti k sindikatu, je verjetno razlog tudi v tem, da smo blizu Italije, kjer ima sindikat veliko moč in veliko doseže, zato si podobno želijo tudi pri nas. Seveda pa bomo takšne uspehe dosegli le, če nas bo veliko in bomo dobro organizirani.« Dober delavec nikoli ne bo presežek - Glede na sedanji položaj gospodarstva, še posebej kovinskopredelovalne industrije, verjetno tudi vaš položaj ni najbolj rožnat. S kakšnimi težavami se ubadate in kje je rešitev? Boris Zorč: »Tudi nas kot večino podjetij muči nelikvidnost, in sicer ne naša, ampak naših kupcev, ki ne morejo plačati že dobavljenih izdelkov. Tako so nam trenutno dolžni kar za 22 milijonov dinarjev, kar pa po drugi strani spet ni čudno, saj je naš glavni odjemalec zdravstvo, ki nima dovolj denarja. Težijo nas tudi prevelika obremenitev gospodarstva in predrag denar. Seveda pa so tudi notranji razlogi, da ne poslujemo ravno najbolj uspešno. Tako je še vedno premajhna storilnost glede na stroške, ki jih imamo. To pomeni, da nas je trenutno preveč in da tudi preveč zaslužimo glede na to, koliko ustvarimo. S temi težavami se Postopnost lastninjenja po hitrem postopku Ni oblasti brez lasti V Sloveniji in na Hrvaškem je zamrznjeno vsakršno lastninjenje oziroma preoblikovanje družbene lastnine v druge lastninske oblike na temelju internih delnic. Že septembra so se začele strokovne razprave o tem, da zveza zakona o plačah in o družbenem kapitalu, ki govorita o internih delnicah, omogočata zlorabe oziroma nenadzorovano prilaščanje družbenega premoženja. Vladna koalicija je republiški skupščini 28. septembra celo predlagala začasno zamrznitev statusnih sprememb v podjetjih, delovnih organizacijah, zavodih in zadrugah, ker da prihaja z izplačevanjem dela plače -z internimi delnicami do odtujitve družbene lastnine. Zaradi tega, dokaj neargumentiranega in neprofesionalnega predloga, je takrat padel ustavni zakon, saj je veliko poslancev menilo, da bi tovrsten moratorij gospodarstvu le škodil. V začetku oktobra pa je bil sprejet ustavni zakon, po katerem v Sloveniji v celoti ali delno ne velja 30 zveznih zakonov. Izvršni svet je, kot vemo, pripravil nov predlog, po katerem se reorganizacije v gospodarstvu lahko opravijo, vendar z vnaprejšnjim soglasjem Agencije za privatizacijo podjetij. Poslanci pa so se tako, vede ali nevede, kljub temu izrekli za začasen moratorij, saj Agencija še vedno nima meril, po katerih bi podjetja lahko pripravila dokumentacijo za preblikovanje, družbene lastnine v kakšno drugo obliko, k čemer bi agencija dala soglasje. Merila naj bi bila sicer že kmalu pripravljena, morda pa.bo kljub temu treba počakati na zakon o privatizaciji, ki naj bi zagledal luč sveta do konca leta. Kaj prinaša? Po osnutku ureja zakon privatizacijo in preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom ter vlogo Agencije za privatizacijo in Sklada Republike Slovenije za razvoj v postopkih privatizacije; ureja pa tudi začasno skrbništvo nad podjetji z družbenim kapitalom. Ta zakon ne bo veljal za dejavnosti s področja prometa in zvez, energetike, vodnega gospodarstva, komunalnih dejavnosti in stanovanjskega gospodarstva, zračnega in pomorskega prometa, kmetijstva in gozdarstva ter za banke in finančne organizacije. Doživlja osnutek zakona hudo kritiko in ga bo treba pisati nanovo. Toliko o dosedanji zakonodajni dejavnosti slovenskih strank na oblasti, da bi v Sloveniji čimprej prišli do zasebnih podjetij. Zakaj takšna -naglica? Za . stranke, ki so na oblasti, je preprosto nujno, da pridejo do denarja, in to zaradi zagotovitve neposrednega vpliva na podjetja kot tudi zaradi financiranja socialnih programov in odprave izgub. Državna poraba je tako v Sloveniji kot na Hrvaškem veliko večja kot v drugih republikah, kjer je stopnja socializacije prav tako visoka. To dokazujejo tudi podatki o finančnem poslovanju gospodarstva v prvem polletju. Hrvaško gospodarstvo je od januarja do junija lani iz dohodka in. dobička namenjalo za družbeno skupnost 36.8 odstotka, letos pa kar 45.8 odstotka. Podobno je tudi v slovenskem gospodarstvu: ta delež se je z 39,4 povečal na 48,7 odstotka - torej za 9,1 odstotka točke. To je neposredno vplivalo na finančni položaj in poslovanje gospodarstva v teh republikah: obe sta prvo polletje letos končali s čisto izgubo, njun delež za financiranje tekočega poslovanja pa se je bistveno zmanjšal, kar je pripeljalo tudi do povečanja nelikvidnosti, počasnejšega obračanja sredstev ter podražitve izdelkov in storitev. Vse to pa ne pomeni le, da podjetij ni več mogoče dodatno obremenjevati z davki in prispevki, marveč mora država zaradi izgub in preusmerjanja proizvodnje mnogim podjetjem obveznosti celo močno zniževati (prelagati v prihodnje čase, odpisovati). Oblasti tudi niso pripravljene financirati večje proračunske porabe z višjimi davki na dohodek državljanov, saj bi to zbujalo negodovanje (nič kaj obetavno za prihodnje volitve!). Zato se podržavljanje (nacionalizacija) družbenih podjetij in prodajanje teh - pri čemer bi denar, dobljen s prodajo, šel v državne sklade (deloma za sanacijo obstoječih podjetij, deloma pa za redno proračunsko porabo) - pojavlja kot rešitev, ki državnim organom omogoča financiranje »deficitarnih« funkcij, celo tistih, ki jih ne bi bilo treba opravljati. In kakšna je celotna (vabljiva) količina družbene lastnine (kapitala) na Slovenskem, ki naj bi v prihodnje prešla v zasebne roke? Po razpoložljivih podatkih naj bi bilo v Sloveniji v postopke privatizacije vključenih 3.267 podjetij. Knjigovodska vrednost družbenega kapitala slovenskega gospodarstva je bila 31. decembra 1989 169,4 milijarde dinarjev (osnova za izdajo Markovičevih internih delnic). Triletna masa čistih osebnih dohodkov, izračunana na podlagi izplačil v prvih šestih mesecih, je bila 112 milijard, v šestih letih pa 224 milijard. Čeprav je po teh podatkih mogoče sklepati, da bi tako lahko privatizirali celotno slovensko gospodarstvo, se to ne bo tako kmalu zgodilo, ker je na Slovenskem veliko kapitalno intezivnih podjetij, kjer bi (bo) večji del premoženja .(začasno) ostal družbena last. S kakšnim tempom bodo tekli postopki privatizacije, je v tem trenutku težko napovedati, iztekli pa naj bi se v prihodnjih desetih letih. Vprašanje je tudi, kaj bo z deleži nekdanjih lastnikov nacionaliziranih podjetij. Vendar to ne bi smelo predstavljati posebnega problema, saj znaša delež produktivnega premoženja teh lastnikov (po podatkih iz leta 1939) v sedanjem premoženju le 17 odstotkov. Vanje je všeto tudi premoženje Nemcev, ki pa so zdaj že dobili odškodnino, tako da znaša delež domačih oseb, ki jim je bilo premoženje odvzeto, le 8 odstotkov v vrednosti sedanjega družbenega premoženja. In kaj je ob vsem tem mogoče ugotoviti in skleniti? Težnje v Sloveniji in na Hrvaškem, v republikah, kjer komunisti niso na oblasti, kažejo, da ni samo v naravi komunistične partije, da oblast temelji na proizvodnih sred- bomo sicer soočili šele naslednje leto, čeprav upam, da se bo tedaj dokončno uredil položaj na trgu. Tudi naši načrti za prihodnje predvidevajo ohranitev dosedanjega obsega proizvodnje in števila delavcev, še posebej, če nam bo uspelo prodreti tudi na tuje trge. Tako se nam že sedaj ni treba bati, da ne bo dovolj dela in naročil, upam le, da bomo to tudi dobili plačano. Če bo to urejeno, se delavcem ni treba bati za svoje delovno mesto. Sicer pa se dobrim delavcem ni bilo treba nikoli bati, da bi postali tehnološki presežek. Glede pritiskov za večje plače pa delavce popolnoma razumem, saj je težko živeti s premalo denarja. Vendar pa denarja za večje plače ni, ker bi drugače ogrozili obstoj podjetja.« Milica Volarič: »Sindikat se zaveda, da denarja za večje plače ni. Čeprav je bilo‘novembra kar 43 delavcev, ki so prejeli zajamčeni osebni dohodek, pa socialno ogroženih trenutno še ni. Imamo namreč to srečo, da ima dosti zaposlenih tudi svoje kmetije, blizu sta tudi meja in Italija, kjer je hrana cenejša, poleg tega pa dosti družin tudi prejema italijanske pokojnine. Seveda pa to ne pomeni, da se sindikat ne bo zavzemal za vse svoje člane. To pa nam bo sedaj veliko laže, saj imamo podjetniško kolektivno pogodbo.« Robert Peklaj stvih. To dokazuje odnos strank na oblasti do privatizacije družbenega premoženja. Ko se bodo podjetja po zakonu o privatizaciji preoblikovala v kapitalske družbe, se bo vrednost družbenega kapitala (v Sloveniji) prenesla na Sklad republike Slovenije za razvoj v obliki vrednostnih papirjev ali v gotovini. Lastnika tega denarja bosta republika Slovenija in pokojninski sklad, z njim pa bo upravljal sklad, ki naj bi bil delniška družba. Prvi, privatizacijski del sklada, bodo sestavljali vrednostni papirji in gotovina. Likvidni del bo šel v proračun, za ekološke in socialne programe, za izplačilo odškodnin lastnikom, ki jim je bilo premoženje odvzeto, ter za pokojninsko zavarovanje; investicijski del pa se bo uporabljal za reinvestiranje. Pri naložbah naj bi imel sklad drugačno politiko kot podobni dosedanji državni sklad. V nasprotju s preteklostjo - po obljubah avtorjev zakona - novi sklad ne bo financiral dobrih programov slabih podjetjih, temveč dobre projekte in dobra pccHetia znanih lastnikovt Mar ne gre spet a lizacijo premoženj ^ Cmc-belega odgovora ni. . zacija bo, če v nekem podjetju nihče ne bo kupil delnic. Tega bo tako dobila država. Ker pa o prodaji družbenega podjetja odloča slovenska država in ker ji pripada denar od prodaje, je nacionalizacija pravzaprav že speljana. Tudi če je podjetje nastalo iz nič ali so ga ustvarili zaposleni, ga bodo ti morali odkupiti od države. Absolutne pravičnosti pa ni, so menili avtorji zakona. Upamo, da pri prehodu družbene lastnine v zasebne roke ne bo niti absolutne nepravičnosti, sicer bomo prišli spet tja, kjer smo nekoč bili. Potem pa spet vse od začetka. Vinko Blatnik Anton Roler, predsednik sindikata Tovarne tkanin Melje Ko sem v mariborski Tovarni tkanin Melje čakal na njihovega predsednika sindikata Antona Polerja, sem že v vratarnici lahko poslušal negodovanja, češ, vse je zmedeno, delavci ne vemo, kaj bo jutri, delo nič več ne velja... To na hitro zasluteno moreče ozračje je Anton Poler le potrdil: »Res, vsi po vrsti so nezadovoljni. Saj je žalostno, da delavci, ki bi morali tuhtati o čimvečji kakovosti dela, rasti proizvodnje, tehnološkem napredku, izgubljajo čas in voljo z vsem drugim - kako iz vse ostrejše krize, ki se kajpak najbolj lomi na ramenih najslabše plačanih delavcev. To je največji izmed vseh kiksov nove oblasti in če kdo, sindikat tega ne bo mogel več dolgo trpeti. Oblastniki se ukvarjajo z vsem prej, kot bi ne videli, da jugoslovanski gospodarski vlak pelje le na slepe tire. In z lastno slepoto in nesposobnostjo nas vse skupaj morijo in obremenjujejo. Tako tavamo mimo edinega pravega cilja, pravšnjega mesta v evropski in svetovni delitvi dela. Ni le za nas eno največjih bremen zastarela tehnologija. Toda tudi nova oblast povečuje dajatve, draži samo sebe in s tem še pospešuje tehnološko katastrofo. Za zdaj, je domala vsak njen korak za delavce le razočaranje. Časa pa zmanjkuje!« Od splošnega sva poskušala pomenek speljati h konkretnemu, a se je vse skupaj precej prepletalo: »Napovedana stavka tekstilcev je kratko in malo nujnost! Plače se nikamor ne premaknejo, življenjski stroški pa se neznosno dvigajo. Vsak oficir, policaj, carinik, birokrat pri državnih jaslih je na boljšem od delavca, ki vse skupaj preživlja. Ta razmerja se niso nič spremenila, prej nasprotno. To ni resno! De- lavci so bili najprej razočarani, zdaj postajajo že razdraženi. Tu ni pomislekov. Organizirati se moramo in zato smo v naši tovarni šli v Svobodne sindikate Slovenije. Zato, ker je moč sindikalne organiziranosti tudi v številčnosti, zato, ker so SSS še vedno najbolj strokovni in zato, ker smo le začutili premike v miselnosti dela njihovega vodstva. Enostavno rečeno, končno so začeli misliti sindikalno in tudi iz strankarskih pasti od vseh zdajšnjih sindikalnih organizacij najbolj uspešno beže.« Spet sva iz splošnih ugotovitev jadrala nazaj v tovarno: »Zdaj se na vse načine trudimo, da bi vsaj z začetkom novega leta začeli uveljavljati kolektivno pogodbo. Svoje zahteve smo poslali na mariborsko in slovensko vlado, a z odgovorom nismo zadovoljni. Odgovor obeh je golo seznanjanje z zakoni, ki jih tako ali tako sami poznamo. Konkretnega nič, češ, kolektivne pogodbe bodo polno zaživele, ko bo končano lastninjenje. Nesmisel! Saj sem že rekel, delavec, ki ustvarja, ima vse manj in komaj še životari, vsi, ki visijo na njegovem delu, pa jo nekako zvozijo. Če vlada tega res ne zmore uvideti in potem ukrepati, lahko že danes spoka.« Sicer pa je Anton Poler poskušal ponazoriti nesposobnost vlade in vseh strank po z dogodki okoli plebiscita. Povedal je, da so delavci močno hudi, ker se voditelji niso sposobni poenotiti niti pri tako usodnem vprašanju. Trdi, da so delavci zmedeni in da do naslednjih volitev tega ne bodo pozabili: »Kako naj komu zaupamo? Tekstilno tovarno je že prejšnja oblast hotela spraviti v stečaj in skoraj ji je uspelo. Tudi zdajšnja bolj podpira bohotenje dragega sistema kot pa tovarno. Toda delavci so se trdno postavili, da tovarne s takšno tradicijo, ki daje kruh nekaj tisoč ljudem, ne dajo in ne dajo! Že res, da je nekaj več kot 2.000 zaposlenih preveč za naše programe. Toda to bomo reševali po kolektivni pogodbi in v skladu s sindikalnimi merili. Ne bomo več dopuščali, da delavcem še te skromne in tako težko priborjene pravice režejo, kolikor le morejo. Sindikat se bo temu postavil po robu. Če že toliko pleteničijo o Evropi in zahodnih zgledih, jih bomo prisilili, da se tudi pri delavskih pravicah in socialnih programih zgledujejo po njih.« Kar naprej sva se vračala na pogoltno oblast, nevzdržne dajatve, zlorabe lastninjenja: »Kako naj nekdo kar po-baše, v kar je toliko delavcev toliko let vlagalo toliko dela, tudi svojega denarja, odrekanj ... Če česa, so se novi od starih naučili prav tega, da jemljejo še tisto malo, kar je pa naj imajo do tega pravico ali ne. Prav zaradi tako grozljive ogroženosti delavskih pravic, še huje njihovega preživetja, tako skrbno negujemo sindikalno organiziranost. Povezanost v tekstilni panogi kar dobro ocenjujemo, delavci so s tem sindikatom zadovoljni. Saj je tudi nekaj pokazal! Naša solidarnost se je lepo potrdila v žalostnem primeru Li-leta. Članstvo pa je malce zbegano zaradi razhajanj med občinskimi in republiškimi sindikalnimi vodstvi. Skupaj ne pridejo zaradi banalnosti in to je gotovo v škodo skupnemu cilju. Mirno lahko trdim, da je med članstvom našega sindikata trdno mnenje, da bi Miha Ravnik za Svobodne sindikate Slovenije največ storil, če bi odstopil. Nič žalega nimam reči na njegov rovaš, toda zgodovina, po- Humoreska Lastnhienie prijaznih ljudi Evropa je kotno tudi nas, Slovence, spametovala. Gospodje so nas prepričali, da je vstopnica vanjo le znanje, kapital, ne na umazano delo - ta realsocialistični izrodek. Ne splača se in ne spodobita se nam več kramp in lopata (kaj šele srp in kladivo!); veliko več koristi nam prinaša denarništvo, in zdaj, ko nam pihljajo demokratično-privatniške sapice, kajpak - lastninjenje. Kar prav je, da so prišli tovariši ob vso veljavo! Pa moram nove gospode, ki pridno zbirajo peneze, da bi kupili to ali ono propadajočo firmo, takoj razočarati. Lastninjenje ni njihov izum; poznali smo ga tudi v prejšnjem režimu. Tudi metode lastninjenja so bile podobne današnjim: le tisti, kije bil pri koritu, je lahko zajemal, delavci nikoli. Tako kot danes so tudi v preminulih boljševiških časih imele pri lastninjenju glavno besedo banke. In zaposleni v tem koritu. Mi, neuki »neposredni proizvajalci« pa smo jim pri tem početju nesebično pomagali. Naj vam povem nekaj (dokazljivih) primerov iz svojih izkušenj. Leta 1985 sem se odločil, da se bom na povabilo »prijaznih ljudi« enega teh naših denarnih hramov lotil varčevanja za sinovo stanovanje. Z ženo sva izračunala, da bo najbolje in najhitreje, če nosiva v banko vsak mesec po dva (predinflacijska) milijona dinarjev, celo mojo mesečno plačo, kar je takrat pomenilo vrednost pol kvadratnega metra stanovanja. Upala sva, da bova tako spravila sina po kakšnih štirih, petih letih pod lastno streho. In zatem sva pridno nosila v banko denar - natančno po pogodbi: po dva milijona na mesec, in to kar dolga štiri leta. Sprva po celo mojo mesečno plačo, zatem po pol, pa tretjino, četrtino, petino... V letu hiperinflacije, leta 1989, le še drobiž. Ko se je pogodba iztekla in sva kupček dvignjenega denarja preštela, ga je bilo, o groza, le toliko, kot na začetku - za pol kvadratnega metra stanovanja. Ta izkušnja, ki sem jo drago plačal, je, kajpak, zbudila v meni močno zanimanje, kako lahko moj denar izpuhti v nič, ne pa zraste v velik kup, kot so mi obetali. In še v rokah prijaznih ljudi. Začel sem poizvedovati, kako, po kakšnih poteh pridejo do stanovanja ljudje v teh prijaznih hišah. O, kakšne zgodbe! Dali so enemu takšnih pomembnih in prijaznih ljudi, ki je obračal tudi moj denar, v rojstnem letu mojega varčevanja kredit za nadstandardno štirisobno stanovanje; ker pa »ni zmogel« lastne udeležbe, še kredit za lastno udeležbo. Odraščal mu je sin in je tistih 15 dni, ko je bilo za domače to možno in so za to možnost edini vedeli, vezal 100.000 mark za tri leta, si pridobil pravico do 300-odstotnega dinarskega posojila, kupil sinu hišo, dobil po izteku pogodbe marke nazaj in zdaj odplačuje mesečno po 100 in nekaj dinarjev tega kredita. Ni kaj, klobuk dol pred takšno iznajdljivostjo prijaznih ljudi v prijetnih bančnih hišah! Jaz pa zdaj končno le vem, kam je šel moj denar. In kaj mi to pomaga? Naj mečem gnila jajca v njegovo hišo kot pred dnevi trendovci v skupščino!? • Pravijo, da se zdaj tudi bankam majejo tla pod nogami. Nič čudnega, če so domači lahko tako globoko zajemali v to svoje in naše denarno korito. Imeli naj bi, tako kot v sedanjih hudih časih v gospodarstvu, tudi v bankah »tehnološke presežke«. Vendar s svojimi »viški« še malo ne nameravajo ravnati tako, kot so z menoj, ki sem zaradi spremenjene politike na zavodu za zaposlovanje. Enemu takšnih, ki se je spravil pod to varno streho šele zatem, ko si je zgradil tri hiše, so ponudili 35.000 mark odpravnine, če gre v pokoj. Vrana vrani ne izkljuje oči! Pa nikar zdaj misliti, da si tudi gospodje, ki se po podjetjih ukvarjajo z denarjem, ne znajo pomagati. Je eno izmed naših petičnih podjetij kupilo za svojega iznajdljivega računovodjo novo štirisobno stanovanje za 250.000 mark, zdaj pa je ta, odkar redno bere in posluša ministra Miho Jazbinška o različnih možnostih odkupa družbenih stanovanj, že zaprosil »ustrezne notranje organe upravljanja«, naj to stanovanje čimprej ocenijo na vrednost 100.000 mark, da bo, revež, zmogel »konstrukcijo odkupa«. In moja »konstrukcija« v sedanjih »procesih lastninjenja« družbene lastnine? Ministra Miho Jazbinška sprašujem, kako naj pridem do vsote svojega in ženinega več kot tridesetletnega vplačevanja dela svojih zaslužkov v družbeni stanovanjski sklad, saj ne eden ne drugi ni »imetnik stanovanjske pravice« družbenega stanovanja niti odplače-valec kakršnihkoli v času inflacije najetih kreditov. Ta denar, ki se je nekje kopičil, namravam zdaj, v novih demokratičnih razmerah, ponovno nameniti za nakup sinovega stanovanja. Upam, da se mi bo ta odločitev (v samostojni in neodvisni Sloveniji) končno le posrečila. Pod boljševiško oblastjo se ni. Prav tako soaglašam z vladno politiko - kar naj me priporoča za ugodno rešitev omenjene zahteve -, naj prejema vodstveni kader podjetij in sploh družbe v sedanjem čakanju na zakon o lastninjenju še naprej čimvečje plače, da bo lahko prihodnjo pomlad, ko bomo šli zares v Evropo, pokupil naše tovarne. Delavci jih tako in tako nikoli ne bodo mogli. Ni pa pošteno, da bi prišle v roke tujcev, saj ti nimajo nikakršnih zaslug pri graditvi socializma. Tone Pakar ložaj in javno mnenje so objektivni dejavniki. Tu ni več kaj prepričevati, dokazovati, se poigravati z argumenti. Človek se mora pošteno vprašati, kaj je, ne glede na prispevek k razvoju, najbolje za skupno stvar. In potem je tudi pošten odgovor na dlani. Če gre dandanašnji v tako težkih razmerah za enotnost, učinkovitost sindikatov, si ne smemo privoščiti nobenih razprtij več. Niti najmanjši madež ne od prej ne zdaj ne sme več pasti na sindikat. Delavci ga preveč krvavo potrebujejo! Sindikat mora biti zasnovan na novo in to je le od spodaj navzgor. Druge poti za nas ni več. Tudi tod so bile že resne misli o samostojnosti organiziranosti, a še zmaguje zavest o smotrnosti številčile, trdne, solidarne sindikalne organizacije. Že tako se je pred sindikat nagrmadilo toliko ovir, da jim bomo komajda kos. Vidim, kako težko delujemo v tovarni, ko gre vse narobe. Saj vodstvo daje vse od sebe, tudi sodelujemo dobro. Celo poslujemo pozitivno, a kaj vse to pomaga, ko denar od naših dolžnikov tako počasi priteka, mi pa moramo vse obveznosti in dajatve poravnavati sproti. Če vlada tudi dajatev ne bo sposobna spraviti na evropsko raven, če ne bo postavila pravšnje posojilne in denarne politike, bo vse zastonj. Samo molsti ne bo mogla več dolgo, ker enostavno ne bo več kaj. Če Markovič ni dosleden, bo slovenska vlada morala biti.. D >' ' H Tu ne pomaga noben izgovor več! Delavca ne zanima mlatenje prazne slame. Hoče malo a to zdaj brez pardona - tovarnam je treba omogočiti normalno delo. Če vlada tako dolgo in tako ležemo, dobesedno križem rok spremlja propad gospodarstva, sindikatu ne ostane drugega, kot da jo začne rušiti. Dobro vidimo, kako gara vodstvo, kako so ti ljudje pravi čarovniki, da tovarno še držijo nad vodo. Tudi delavci vedo, da ne delajo ne manj ne slabše kot drugod po svetu. Tako jim je jasno, da je kriva zgolj napačna gospodarska politika in nič drugega. V takšnih gospodarskih razmerah moraš propasti - in tudi bomo, če se ne bo prav hitro zasukalo. Naj ponovim - dobro vemo, da ima tovarna vse možnosti ne le za obstoj, ampak tudi za razvoj. Zato je delavci ne damo! Bo že koga prej vzel hudič!« Ciril Brajer < . -Ifc i . * 4 * ' "C- * + • d fS f* %%, 9 i m £ W m ■ Iz vsebine: - Pregled dosedanjih in predvidenih davkov s komentarjem - Novi neposredni davki: - dohodnina - socialni prispevki - davek na izplačane osebne dohodke - davek na dobiček - komunalne takse Pri vsakem davku so za ponazoritev: preglednica dajatev, primerjava z dosedanjim sistemom ter komentar, razlaga zakona in navodila za izpolnjevanje davčne napovedi ter konkretni primeri za delavca, upokojenca, kmeta, zasebnika. - Novi posredni davki: - davek na promet nepremičnin - prometni davek - sistem javnih financ v samostojni Republiki Sloveniji Cena 150,00 din. Brošura bo izšla pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, kamor lahko pošljete naročilnico, naročite pa jo lahko tudi po telefonu št. (061) 321-255 in 310-033, int. 362. NAROČILNICA Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno na- ročam(o) .. izvodov knjige DAVKI PO NOVEM (a 150 din). Naročeno pošljite na naslov: Ulica, poštna št., kraj: —_---------------- Ime in priimek podpisnika: ---------------- Naročeno, dne:----------------------------- Račun bom(o) plačal(i) v zakonitem roku. Žig za DO Podpis naročnika O plačah funkcionarjev in direktorjev Razlike bodejo v oči r*'. Komisija skupščine Republike Slovenije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve je 12. 11. 1990 sprejela sklepe na podlagi 10. člena Zakona o funkcionarjih v državnih organih (UL RS, št, 30/90), s katerimi je določila koeficiente za osebne dohodke za funkcionarje v državnih in pravosodnih organih. Za predsednika predsedstva RS (Kučan) in za njegove člane je določal že omenjeni zakon (v 8. členu) koeficient 6,5 oziroma 6,2. Zdaj je komisija določila najvišji možni koeficient 6,5 še za predsednika skupščine RS (Bučar), predsednika IS Skupščine RS (Peterle) in predsednika ustavnega sodišča RS (Markič). .... . , » . i Najnižji možni koeficient je po zakonu (5. alinea 9. člena) 4,2, po sklepu komisije pa znaša 4,4 in sicer za občinskega sodnika za prekrške in za pomočnika občinskega družbenega pravobranilca samoupravljanja. Koeficienti se pomnožijo z osnovo za obračun (osnovnega) osebnega dohodka - to je brez vrednotenja delovnih izkušenj, delovne uspešnosti oziroma delovne obremenjenosti, ki povečujejo (osnovni) osebni dohodek. Os- nova za obračun OD je povprečni OD na delavca, izplačan v gospodarstvu RS za pretekli mesec. Trenutno (10. 12. 1990) je na voljo podatek na povprečni OD v gospodarstvu RS za september 1990; ta znaša 5.816 din neto. Predvidevamo, da se bodo oktobrski osebni dohodki v gospodarstvu RS povečali za dobre tri odstotke. Tako bi dobili oktobra zaokrožen znesek povprečnih OD v gospodarstvu RS v višini 6.000 din. Ta znesek oziroma znesek blizu te številke predstavlja osnovo za izračun (osnovnih) OD funkcionarjev v državnih in pravosodnih organih za obračunski mesec november, to je za izplačane OD decembra letos. Delavci z najvišjimi funkcijami v RS imajo torej pravico do (osnovnih) osebnih dohodkov v višini: 6,5 x 6.000 = 39.000 din neto. K temu prištejemo še del OD za delovne izkušnje (delovno dobo - 0,5 % na leto), za delovno uspešnost oziroma za dodatno delovno obremenjenost. Delavci z najvišje vrednotenimi funkcijami v občini imajo koeficiente:, 1. skupina (mesti Ljubljana in Maribor) - 5,6 x 6.000 = 33.600 din neto 2. skupina - 5,4 x 6.000 = 32.400 din neto 3. skupina - 5,2 x 6.000 = 31.200 din neto 4. skupina - 5,0 x 6.000 = 30.000 din neto V 4. skupini so predvsem gospodarsko manj razvite občine. Občinski sodnik za prekrške in pomočnik občinskega družbenega pravobranilca samoupravljanja, za ti funkciji je določen koeficient 4,4 sta upravičena do (osnovnega) osebnega dohodka: 4,4 x 6.000 = 26.400 din neto. oziroma 3.080 din neto x 1.146 = 3.530 din neto Povišanje za 14,6% izhaja iz določila 32. člena splošne kolektivne pogodbe. Podatke objavlja Delavska enotnost. Direktor, ki bi imel v splošnem aktu svojega podjetja določeno razmerje do izhodiščnega OD npr. 1:6 (tolikšno razmerje je v večini podjetij nedosegljivo), bi imel pravico do osnovnega osebnega dohodka v višini: 6,0 x 3.530 = 21.180 din neto Češkoslovaška konfederacija ni zadovoljna z novo delovno-pravno zakonodajo Češkoslovaški parlament je prejšnji teden sprejel tri najpomembnejše zakone s področja de-lovno-pravne zakonodaje: zakon o delovnih razmerjih, zakon o zaposlovanju in zakon o kolektivni Pogodbi. Sindikati, ki so dan pred zasedanjem zveznega parlamenta v znak dobre volje preklicali vsedržavno stavkovno pripravljenost, so sprožili val upravičenih očitkov na rovaš delovno-pravne zakonodaje, zlasti 5. člena zakona 0 delovnih razmerjih, ki sindikatom priznava samo pravico do informiranja o razvoju in upravljanju podjetij, to pomeni, da poslo-vodni organ popolnoma samostojno vodi in organizira delovni proces in poslovanje podjetja, delavci pa imajo zgolj pravico biti obveščeni o teh vprašanjih, na odločitve pa nimajo nobenega vPliva. Sindikati, nezadovoljni s tem delom zakona, so ponovno razglasili stavkovno pripravljenost in zagrozili s splošno stavko. Češkoslovaška konfederacija sindikatov odločno poudarja, da s pravkar sprejeto delovnopravno zakonodajo ni zadovoljna ln bo tudi za ceno splošne stavke vztrajala, naj vlada in parlament uPoštevata tudi njene pobude in Pripombe, kajti v končnem besedilu pred nekaj dnevi sprejete delovno-pravne zakonodaje sindikalnih mnenj ni kaj prida čutiti. Sindikati poudarjajo, da v novi delovni zakonodaji niso ustrezno Urejena razmerja med delavci (ali sindikati kot organizacijo delav-cev) in poslovodstvi v podjetjih, saj so poslovodni organi postavljeni v priviligiran položaj, sindikat pa je opredeljen kot nepotre-°en subjekt, ki nima kaj iskati v Podjetjih. Sindiakti obtožujejo sestavljalce nove delovne zakonodaje, da jim poskušajo v današnjem neprijaznem času odvzeti Vse možnosti in podreti že tako razrahljane temelje na področju varstva delavcev in njihovih pra-vto. Sindikati so najmanj zado-v°ljni s 5. členom zakona o delovnih razmerjih, ki določa sindikatu v podjetju zgolj status opazovalca dogajanj, saj mu je z zakonom Priznana samo pravica do infor-niiranja o tem, kako si poslovodni °rgan predstavlja razvoj in uPravljanje podjetja. Sindikalni funkcionarji ne skrivajo razočaranja in govorijo o katastrofalnem porazu sindikatov in 0 nepoštenosti vlade, ki je na podajanjih s predstavniki sindikatov soglašala s sindikalnimi pobudami, v parlament pa je poslala popolnoma drugačen predlog za delovno zakonodajo, v katerem sploh ni upoštevala pripomb sindikalnih zastopnikov«. Sindikati na Češkoslovaškem so se torej znašli na križišču, saj se morajo odločiti, v katero smer se bodo odpravili. Odločitev vsekakor ne bo enostavna, saj nimajo na izbiro veliko poti, poleg tega pia jih priganja še čas oziroma pritisk sindikalnega članstva. Zvezni parlament je s sprejemom nove, sindikatom nenaklonjene delovno-pravne zakonodaje, pokazal, da tako parlament kakor tudi vlada nista naklonjena urejanju odnosov v sindikalno korist. Nova delovno-pravna zakonodaja je jasen odgovor vlade na sindikalne zahteve, to pa pomeni, da jih vlada ne sprejema za enakovredne partnerje. Zatorej mora generalni svet Konfederacije češko-slova-ških sindikatov nujno sprejeti zahtevo, naj vlada in parlament začneta drugače razmišljati in kočno upoštevati tudi sindikalne pripombe, v nasprotnem primeru pa bodo morali uporabiti drugačne metode, ki jih imajo na voljo, kar pomeni, da so pripravljeni poiskati v skladišču sindikalnega orožja najbolj skrajno, pa čeprav za vlado najbolj neprijetno orožje - to je stavka. Predstavniki Generanega sveta opozarjajo, da če bo vlada še naprej ignorirala sindikalne zahteve, bodo sindikati prisiljeni s pritiskom opozoriti vlado, da ne soglašajo z njeno nakano, da odvzame delavcem vse pravice pri odločanju o usodi bogastva, ki so ga ustvarili delavci s svojim delom, sedaj pa si ga želi prilastiti vlada in ga razprodati Zasebnikom, ki bodo imeli z zakonom določeno pravico kadar koli in brez kakršnih koli omejitev postaviti delavce na cesto. Sindikati očitajo vladi, da poskuša postaviti delavce v takšen položaj, v kakršnem so bili v obdobju zgodnjega kapitalizma. Češkoslovaški sindikati so nedvomno v precej neprijetnem položaju, ki ga še dodatno zaostrujejo nesoglasja znotraj sindikalnih vrst. Ljudje namreč niso več zadovoljni zgolj s članstvom v sindikatih, ampak od svoje organizacije zahtevajo tudi rezultate. Delavci ne soglašajo, da bi bil sindikat še vnaprej privesek politike, ampak zahtevajo sindikat, ki se bo sposoben postaviti za njihove interese. Vendar pa se veliko delavcev, ki še niso pozabili slabosti nekdanjega komunističnega sindikata, še ni odločilo za članstvo v novih sindikatih, vendar pa se bodo morali kaj kmalu opredeliti, saj jih zakoni ne varujejo več tako kot v času komunističnega režima. V prihodnje jih bodo lahko varovali le sindikati, ki pa se bodo morali seveda korenito spremeniti. Le številčno in organizacijsko močan sindikat lahko reži nevzdržen položaj, ko si vlada, ki je bila izvoljena pred nekaj meseci, prilašča vse pravice pri razprodaji skupne lastnine, delavci, ki pa so dolga desetletja ustvarjali to bogastvo, pa samo nemočno čakajo, kdaj bodo ostali brez dela. Sindikati na Češkoslovaškem so torej doživeli velik poraz, saj je vlada meni nič, tebi nič enostavno pozabila na vse dogovore, ki jih je sklenila s sindikati. Sindikalna pripravljenost skleniti kompromis, sindikalno apeliranje na zdravo pamet in sindikalne grožnje, vse to je bilo zaman. Poslanci so se junaško odločili ne popustiti pritisku sindikatov in pozabili, da ne odločajo o subjektivnem mnenju nekaterih sindikalnih funkcionarjev, ampak o pravicah milijonov svojih volil-cev. Delavci so se tako spremenili v pasivno delovno silo, ki bo - zahvaljujoč ljubeznivosti poslancev - samo informirana o položaju v podjetju. Parlament je tako izključil sindikate iz igre in to predvsem na pobudo radikalnih poslancev v zveznem parlamentu (predvsem pa na pobudo ministra za gospodarstvo in finančnega ministra), ki menijo, da delavcev ni treba razvajati ali povedano z besedami novinarja L. Jurine: Dobili smo desničarsko delovno zakonodajo, ki je ljudem odvzela precej socialnih pravic in nam prisodila vlogo poslušne in molčeče delovne sile. Takšen postopek državnih organov na Češkoslovaškem pa tudi ne preseneča prav posebno, saj se predvsem vlada dobro zaveda neučinkovitosti sindikalnih organizacij. Delavci namreč z dosedanjim delom sindikatov niso preveč zadovoljni. Zato se zavzemajo za večjo samostojnost, večjo odločnost in predvsem drugačno učinkovitost. Če sindikat tem nalogam ne bo kos, pa bo še vrsto let ostal sicer res nekaj milijonska organizacija delavcev, s katero pa lahko vlada počne, kar se ji zahoče. Borut Meršak, Bratislava Zdaj bomo primerjali osebne dohodke v gospodarstvu, na podlagi katerih smo izračuna(va)li osebne dohodke v upravi. V gospodarstvu praviloma - izjemo naj bi si omogočili direktorji in delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi - ne določajo osnove glede na povprečni OD (bodisi v podjetju ali v gospodarstvu), ampak z izhodiščnimi OD. Ti so določeni s kolektivno pogodbo (v 30. členu; UL S, št. 31/ 90). Za november znaša znesek: 5.670 din bruto x 1.146 = 6.500 din bruto Ker se večina pogajalcev pri panožnih kolektivnih pogodbah, ki zastopajo interese delodajalcev (direktorjev, recimo), zaradi slabega gospodarskega položaja zavzema za uporabo 33. člena splošne kolektivne pogodbe, po kateri bi znižali osnovne OD za 20%, bi naš račun pokazal: 21.180 din x 0,80 = 16.944 din neto. To naj bi bila osnovna plača direktorja v večjem podjetju (pri razponu 1:6). Dodajmo k osnovnemu OD vsaj še 20 % na račun delovne dobe in uspešnosti in do- bimo OD v višini 25.416 din neto, z znižanjem za 20 %, pa 20.333 dinarjev. Ali so tolikšni OD direktorjev v naših podjetjih blizu dejansko izplačanim? V graditeljstvu, ki ima podpoprečno raven OD, znašajo povprečno izplačani najvišji OD (praviloma direktorjev) oktobra 1990 vsega 13.594 din neto. Absolutno najvišji OD je znašal 25.848 din neto, »najnižji najvišji« OD v konkretnem podjetju pa le 7.782 din neto. Vzemimo, da ima določeno podjetje pravno službo ali vsaj dva pravnika, enega za urejanje gospodarskih (civilnopravnih) zadev, drugega pa za urejanje delovnih razmerij; vzemimo še zelo optimistično, da imata v razmerju do izhodiščnih OD razpon 1:4. Tedaj znaša njihov osnovni OD 4,0 x 3.530 = 14.120 din neto. Če tudi tokrat upoštevamo klavzulo znižanja za 20% dobimo: 14.120 din x 0,80 = 11.296 din neto. In zdaj primerjamo ta osnovni osebni dohodek z osnovnim osebnim dohodkom občinskega sodnika za prekrške, za katerega smo izračunali (osnovni) osebni dohodek v višini 26.400 din neto; to je 2,3-krat več! Zakaj? Za kako različno delo? Če bodo vladni in drugi odgovorni funkcionarji še naprej vztrajno zahtevali zniž(ev)anje osebnih dohodkov delavcev v gospodarstvu samo iz »čistih« ekonomskih razlogov ter hkrati skupaj z odgovornimi delavci v zbornici delovali v smeri kar najbolj »počasnega« kolektivnega pogajanja v dejavnostih, bo treba ob vse težjem življenjskem položaju vse večjega števila delavcev (v gospodarstvu) postaviti vsaj dve vprašanji: • Kje je absolutno spodnja meja osebnih dohodkov tudi pri nizki produktivnosti dela? • Razmere, prikazane v tem prispevku, nas silijo k postavitvi vprašanja: koliko časa bo še lačna vrana verjela siti? Pa še tole: naše site vrane so preklemano kumme! Stane Uhan Poles Kneža in preživetje Baške grape Zakaj bi iskali rešitev prav v stečaju Kot marsikaj drugega pri nas tudi stečaj ni tisto, kar je v normalnih gospodarstvih. Lahko je tudi sredstvo za podmizne igrice, med drugim za to, da se čimbolj gladko znebiš delavcev. Zato sem na ROS lesarjev in gozdarjev Slovenije toliko bolj prisluhnil pripovedi, kako so se grozečemu stečaju izognili v Polesu, nekdanjemu Marlesovemu tozdu v Kneži. Slišal sem, da imajo zelo privlačen program, pa jim je kljub temu začela zaskrbljujoče upadati proizvodnja. Finance so se jim zamajale, sledile so blokade računa in stečaj je bil pred durmi. Občinski sindikat pa je prav zaradi obetavnega programa menil, da bi bil stečaj nesmiseln, vključil se je ROS... Saj bi bilo res čudno, ko dandanašnji vsi tarnajo, kako bo treba poiskati privlačne, tržne programe, da bi šla po zlu tovarna, ki teh težav ni poznala. V Kneži mi je dogodke pojasnil sekretar podjetja Poles ŽUjko Orbanič: »Bivši direktor je ugotovil, da stvari ne gredo nikamor več. Proizvodnih načrtov nismo in nismo mogli doseči. Med vzroki smo iskali tudi odpravo klasičnih norm v proizvodnji, nepravšnje nagrajevanje in podobno. Plač nismo dvignili od lanskega decembra, povprečje v tem 130-član-skem kolektivu komaj presega 3.500 dinarjev. Prodaja je pošiljala načrte proizvodnji, vodje pa so mesečno ugotavljali, da zaostanek za načrti narašča. Za povrh se je generacija najboljših delavcev upokojila, nekaj jih je odšlo drugam in razmerje med zaposlenimi v pro- izvodnji in režiji je bilo vse bolj neugodno, približno 50/50. Direktor je na vsak način poskušal pripraviti ljudi, da bi več delali, pa mu ni uspelo. Odnosi med ljudmi so se slabšali in direktor je od kolegija izsilil kolektivni odstop. To naj bi bilo še dodatno opozorilo, kako kritičen je položaj. Potem je enkrat junija obvestil občino, da se nam vse maje, da položaju ni več kos in da je treba uvesti družbeno varstvo. Na občini so se temu kajpak izmikali, češ, politika se v gospodarstvo ne bo več vmešavala. Angažirali pa so zasebno podjetje Tekos iz Tolmina, da je naredilo analizo Polesa. Po njej so zasnovali predlog za ukrepe in glede na finančne zagate predlagali stečaj. Po njihovem mnenju naj bi bila funkcija stečaja prav rešitev denarne stiske in potem zagon proz-vodnje na novo. Toda v Baški grapi, ki že tako umira, ni enostavno tvegati stečaja ene tod že tako redkih proizvodenj...« Željko Orbanič je imel med pomenkom opraviti še z obiskom šolarjev, pa sem ta čas polistal po Tekosovi analizi - nizka kolektivna motivacija, nezaupanje v vodstvo, fluktuacija, nizko vrednoteno delo, nedisciplina, slabo izkoriščen delovni čas... Skratka, celi sklopi vzrokov, razčlemb vse do zaključka. - Menimo, da je izvedba teh ukrepov kljub eventualni pripravljenosti nerealna brez stečaja. Kako so mu torej ušli? »Prav zaradi izrednega pomena tovarne za te kraje smo sem povabili občinski izvršni svet, sindikat, bankirje, upnike. Ker je banka naš največji upnik, je na koncu prevladalo njeno mnenje - Poles ni zrel za stečaj! Vsi smo se strinjali, da je pri nas vsako delovno mesto še kako pomembno, saj demografski osip močno ogroža Baško grapo. To so razumeli vsi upniki, kajpak pa ima povpraševanje po našem programu tudi svojo težo.« Potem je seveda odstopil direktor in Polesu je za zdaj tretjino delovnega časa odstopil ugledni tolminski gospodarstvenik Feldo Papič kot vršilec dolžnosti. Prva skrb mu je organizacija prozvod-nje in nekaj svežega denarja: »Naš program je stilno pohištvo in še vedno prej nismo kos vsem naročilom, kot pa da bi imeli težave s prodajo. Med drugimi, recimo, vsakdanjimi, razmišljamo o podjetniški organiziranosti in solastništvu delavcev. To bi bil gotovo velik motiv, čeprav se je že pod grožnjo stečaja motiviranost za delo, za obstoj tovarne, bistveno dvignila. Možnosti imamo dovolj in le od nas je odvisno, ali jih bomo izkoristili.« Ciril Brajer V koprski ZKO ne usiha zanimanje za ljubiteljsko dejavnost vadar je želodec bolj prazen je potrebe preselijo više Fontana) nekatere pa so znane tudi v sveta (MePZ Obala, lutkovno gledališče Papilu, Pihalni orkester Koper). Prireditvena dejavnost je zaživela predvsem po prenovi gledališča in se predstavila v vsej vsebinski in umetnostni raznolikosti kvalitetnih amaterskih in profesionalnih predstav. Po prireditveni . »suši« so naenkrat morali zadovoljiti ogromno različnih Ko smo na republiški zvezi kulturnih organizacij povprašali, katere občinske organizacije prištevajo med zgledne, so nam različni ljudje med vodilnimi vedno našteli tudi koprsko. Zato smo prosili tajnico ZKO Koper Darinko Koce, naj nam pove, kako delujejo in kaj je tisto, zaradi česar zanimanje za njihovo dejavnost tudi v sedanjih časih ne usahne. »V osnovi se naše usmeritve ne razlikujejo od republiške organizacije. Naša dejavnost je morda organizacijsko bolj vezana na naš prostor, možnosti, ki jih imamo, prebivalstvo in njihove potrebe. Pri delu izhajamo iz specifičnosti položaja naše občine. To je narodnostno mešano in dvojezično območje, z veliko fluk-tuacijo prebivalcev, v soseski z Italijani, z zamejskimi Slovenci in hrvaško Istro, kar pomeni zgodovinsko večnacionalno identiteto, raznolikost kulturnih potreb in navad in stičišče različnih kultur. Tako so naše naloge skrb za ljubiteljstvo, animacijo, za kulturna društva in skupine, posameznike, pa tudi skrb za splošno kulturno ponudbo v kraju. Finančno smo vezani na občinski kulturni dinar, za gostovanja skupin v tujini, pa še kaj takega, pa dobimo denar tudi iz republike,« je povedala Darinka Koce. Njihova dejavnost poteka tudi kot dopolnjevanje delovanja poklicnih kulturnih ustanov v kraju. Pri svoji dejavnosti morajo računati na dejstvo, da v Kopru deluje muzej, arhiv, knjižnica, RTV Koper - Capodistria, izhajajo Primorske novice, delujejo glasbena šola, enajst osnovnih šol in štiri srednje. Vse te ustanove seveda ne pomenijo konkurence, marveč dopolnjevanje in bogatenje dejavnosti.^’ O ; Če pogovor z Darinko Koce povzamemo na grobo, bi lahko njihovo dejavnost razdelili na tri področja. Prvo in osnovno je delo z ljubitelji ali zanje na kulturnem področju, za društva, sekcije, skupine in časne projektne skupine, rugo področje pomeni izo-oraževanje za delo na ljubiteljskem področju za vse zvr-. kulture. To področje mora jeti tako mentorje oziroma ,dje dejavnosti, kot člane ra-,.ih skupin, krožkov, pa . idi vseh, ki jih zanima ta ali .. .> umetnostna zvrst in se ne aciovoljijo zgolj z obiskova-,t.in prireditev ali prebira-orn strokovne literature. . oražtvanje in usposablja-zanje pomeni pogoj za ka-. vost, obsega pa različne ravni - od začetnih in nadalje-/alnih seminarjev na občinski ah medobčinski ravni, do na-' daljevalnih, nekatere svoje člane pa pošiljajo tudi na dopolnjevanje in izpopolnjevanje znanja na republiške seminarje. Tretji del pomeni prireditvena dejavnost, ki je lahko lastna ali gostujoča. Skrbijo predvsem za tisto, česar drugi ne pripravljajo. Če mladinska skupina pri DiD in Marko Brecelj pripravijo vse rokovske koncerte, potem tega ni treba ZKO. Koprski Globus film pokriva del filsmke dejavnosti, oni pa drugi del na izobraževalnem področju s filmskim klubom. Umetnostna vzgoja najmlajšim Če smo morda prehitro preše področje izbraževa-e moramo ustaviti pri pstrč vzgoji najmlajših. 'Ski ZKO imajo celotno ljubiteljsko ustvarjanje, poustvarjanje in doživljanje kulture zasnovano v obliki koncentričnih krogov: od najmlajših prek mladih do najstarejših v raznolikih oblikah. Zavedajo se, da je za vzgojo kritičnega ustvarjalca ali sprejemalca treba dati največ sov, so se lotili svojih, malo drugačnih izobraževalnih oblik - tako imajo šolo godbenikov, šolo bobnov, šolo za kitaro. Na likovnem področju, kjer profesionalno delujejo Obalne galerije, v ZKO pripravljajo svoje promocije neuveljavljenih poklicnih in ljubiteljskih ustvarjalcev in organizirajo tudi svoje razstave. Vsa ta dejavnost je mogoča le s sodelovanjem poklicnih strokovnjakov - mentorjev za posamezna področja. Sodobno kulturno ljubiteljstvo lahko opredelimo kot obliko množične kulture, ki temelji na prostočasnem aktivnem kulturnem udejstvovanju in predvsem intuitivnem produciranju in sprejemanju kulturnih vrednot. Kultura v ljubiteljstvu je integralni del ne samo življenja posameznikov, skupin, družbe, temveč tudi pogoj za vsebino tega življenja, z rast sleherne samobitnosti, za širino kultiviranih odnosov do enako in derugače mislečih sredin. ZKO Koper povezuje več kot 5.500 članov, delujočih v skupinah, društvih, ki se z lastno vsebinsko in ustvarjalno energijo zapisujejo kulturi. Ljubitelj-amater je kulturni ustvarjalec, ki najprej iz lastnega okolja, znanja, ki ga ima, iz čutenja in sposobnosti, ki so mu dane, želi sodelovati v plasteh dosegljivih kulturnih gibanj. Iz »osebne izkaznice« ZKO Koper, ki so jo pripravili za delegate nove občinske skupščine Darinka Koce pri najmlajših. Tako že četrto leto tečeta dva vzgojno-izo-braževalna programa za otroke. Najprej imajo zanje »vesele urice« (za otroke od 4. do 7. leta), ki jih na lutkovni predstavi uvede klovn Titi. Delo je zasnovano za vse leto; vsako soboto se otroci srečajo z drugim umetnostnim področjem. »Vesele urice« pri otrokih vzbujajo željo, da bi na določenem ustvarjalnem domišljijskem svetu sodelovali. Vsa dejavnost je torej namenjena zbujanju interesov, sprejemu in aktivni udeležbi. Po vstopu v osnovno šolo se otroci vključijo v »vesele delavnice«, kjer se že bolj posvetijo posamezni kulturni dejavnosti. Izbira je široka, saj so se odločili, da zaradi pomanjkanja denarja ne bodo ožili obsega dejavnosti, marveč so ponudili široke možnosti - od gledališke, glasbene, lutkovne, plesne, folklorne, likovne, filmske do literarne. Vso dejavnost imajo zamišljeno kot piramido. Tako bodo najbolj nadarjeni otroci imeli možnost nadaljevati svojo ljubiteljsko dejavnost, vljučno s tem, da jim bodo poskušali zagotoviti tudi kadrovsko štipendijo za študijsko in življenjsko usposabljanje v izbrani dejavnosti. Piramida skoraj že do vrha Čeprav je zamišljeni sistem piramide na nekaterih področjih prišel šele do četrtega leta, so ponekod že kaže, kako bo deloval. Pri veselih delavnicah imajo kot nadgradnjo že mladinske skupine, zbori že segajo od šolskih, preko mladinske Obale do Obale, Pihalni orkester Koper ima podmladek v Pionirskem orkestru Koper, Gledališki oder VAL. A ima svoj mladinski VAL. A. Ko so ugotovili, da v glasbeni šoli pokrivajo samo del intere- Če poskušamo poimensko našteti nekatere skupine, ki s svojo dejavnostjo izstopajo, si privoščimo precejšnje tveganje, da katere ne bi omenili in ji storili krivico. Pa vendar nekateri spadajo v vrh repu- bliške ustvarjalnosti na področju kulturnega ljubiteljstva, (na primer amaterski oder VAL. A, MMePZ Srednjih šol Koper, plesne in folklorne skupine, literarna skupina in revija z istim imenom okusov in zahtev po kulturnih dobrinah. Zaradi velikega zanimanja se je povečalo število predstav. Predstave potekajo tako v gledališki hiši kot po kulturnih domovih, krajevnih skupnostih, s poletnimi in novoletnimi prireditvami pa so razgibali mestni trg. Žal se pri tem ponavlja stara bolezen in ne najdejo pravega stika s turističnimi delavci, čeprav je precej prireditev namenjenih tudi turistom. Ocenjujejo tudi, da so zaradi pomanjkanja finančnih sredstev za opremo premalo izkoristili tudi vse zunanje naravne in arhitekturne prireditve danosti, da bi mesto oživili v samosvojo kulturno podobo. Zanimive projektne skupine V zadnjem času so v delu koprske ZKO posebej zanimive in zaželene projektne skupine (na primer multime-dialna skupina »Konstruktor«), Te so občasne, ljubitelji se v njih združujejo ob določeni zamisli. Zanje delo ni muka, ne stokajo, koliko ur so zanj porabili in čemu vse so se morali zaradi tega odreči. To so zanje prijetna odrekanja, z veseljem kaj naredijo, z veseljem se razidejo in ob kaki novi zamisli se spet z veseljem znova vključijo. Take pfojSKtUe skupine kot tudi druge oblike dejavnosti imajo pri občinski kulturni skupnosti zagotovljene finančne možnosti za delovanje. S posebnim pravilnikom jim pomagajo pri zagotavljanju možnosti za delo - prostor, prevozi, ipd. Vsi seveda ne dobijo enako, bolj kakovostni dobijo več, poskušajo pa plačevati strokovno vodenje, čeprav gre za simbolične vsote, ne pa za pravo plačilo za strokovno delo. Enako veha za povračila mentorjem. Če bo tem zanesenjakom kdaj šlo za preživetje, potem se bodo morali obrniti drugam. Čeprav pravijo, da s financami nimajo posebnih težav - seveda v okviru možnosti - pa imajo vrsto načrtov, ki bi jih bilo mogoče uresničiti le z več denarja. Tako imajo v srednjeročnem načrtu pol-profesionalizacijo nekaterih skupin - na primer na področju glasbe gibljive komorne skjpine, ki bi posegale tudi v lokalno arhivsko gradivo, pa profesionalizacijo gledališča (sedaj amaterji pripravijo štiri predstave letno, samo okoli novega leta pa odigrajo skoraj dvajset predtav za otroke). Pri financah je treba povedati še to, da imajo v društvih članarino, da svoj delež primaknejo tudi starši otrok ter da s svojim delom k družbenemu denarju dodajo vsaj še 15 odstotkov. Sedaj spet bolj govorimo o tržnem vedenju kulturnih ustanov. O tem je težko govoriti, če gre za preživetje, je povedala Darinka Koce. Pristavi pa še, da so »hudi« časi vedno prinesli veliko dela na področju kulture. In tako tudi letos beležijo na vseh področjih več dejavnosti. Bo že tako, da se potrebe, kadar je želodec bolj prazen, preselijo više. Očitno tudi ljudje, ki se poleg nje v občinski zvezi kulturnih organizacij poklicno ukvarjajo z ljubiteljsko dejavnostjo, strokovno in zagnano ustvarjajo možnosti, da: si bo ta dejavnost lahko še razmahnila. Igor Žitnik Pozornost izobraževanju ljubiteljev kulture Čeprav se konec koledarskega leta ljubiteljsko kulturnoumetniško snovanje bolj približuje vrhuncu kot pa poje-njuje, je to vendarle tudi čas pripravljanja novih programov in njihovega prilagajanja finančnim možnostim, ki jih družba - najsi bo »republiška« ali »občinska«, odmeri za to dejavnost. Tajnika Zveze kulturnih organizacij Slovenije Vojka Stoparja smo povprašali, kakšen je videti sedanji položaj ljubiteljske kulturne dejavnosti pri nas. Položaj ljubiteljske dejavnosti in njene organizacije se bistveno ni spremenil, je povedal Vojko Stopar, čeprav imajo manj sredstev in se morajo marsikje zatekati h krčenju programov in zmanjševanju obsega dejavnosti. Po njihovih informacijah položaj ni nikjer kritičen in plati zvona še ni treba biti. Spremenil pa se je položaj njihovih strokovnih delavcev. Nekateri so po novem še vedno zaposleni v občinskih zvezah, drugi v občinskih upravah, kar gotovo ni najbolje, tretji v zavodih za kulturne prireditve. Gotovo je najbolje, da so zaposleni v zvezah, saj ima ljubiteljstvo kljub profesionalnosti svoje značilnosti: delo poteka največkrat v popoldanskem času in ob koncu tedna, zato ga je težko vključiti v kalupe upravnega dela. Tudi za finančni položaj, čeprav nasploh kaže znake slabšanja, ni mogoče reči, da je povsod slab. Ponekod se je s tem, da so večino kulturnih ustanov in s tem financiranje, prenesli v republiško pristojnost, položaj ljubiteljstva celo izboljšal. Drugod se ni' spremenil, seveda pa so tudi primeri, ko gre na slabše. V občinah so si namreč umili roke, češ saj kulturo financira republika, torej je nam ni treba. Kaj bo na finančnem področju prineslo prihodnje leto, ne vedo, pričakujejo pa ga kar malo s strahom. Pravkar so dobili v roke zakon o društvih, ki še dokaj nejasno govori o gospodarski dejavnosti društev, kulturna društva pa izenačuje z drugimi društvi. Glede Zveze kulturnih organizacij kot celote, Stopar vidi temeljne naloge na organizacijskem področju. Prizadevati si bodo morali za tesnejše povezovanje občinskih zvez v območne ter republiško organizacijo. Slednja bi morala dobiti vplivnejšo vlogo v delovanju ljubiteljstva. Republiška zveza je namreč doslej lahko dajala le priporočila, mnenja in spodbude, v prihodnje pa bi morala dobiti večjo vlogo pri spodbujanju - tudi finančnem - vseh kakovostnih programov v občinah, ki presegajo zgolj ljubiteljsko dejavnost v občini. Vsebinsko se bodo morali usmeriti predvsem v kulturno izobraževanje, manj pa v prireditve, ki so prevečkrat pomenile le tradicijo, rutino in so bile bolj same sebi namen kot pa kulturni dogodek. Interes za izobraževanje v zadnjem času naraš:’.., povečuje se tako število kot obseg obraževalnih oblik na vseh ravneh c. . ■ ozadje. V ta okvir sodijo njihova prizadevanja, da bi okrepili regijske centre. Načrtovali so, da bi te vključili v republiški kulturni program. Vendar ob napovedih, da bodo v prihodnjem letu gospodarili z nominalno enakimi sredstvi, to najbrž ne bo mogoče. Ko smo Vojka Stoparja vprašali, ali nameravajo pomagati ljubiteljski kulturni dejavnosti v delovnih organizacijah, ki ponekod zaradi krize sindikalne dejavnosti usiha, je povedal, da je večina' kultumoumetniških društev v delovnih organizacijah tako in tako vključena v občinske zveze kulturnih organizacij. Zatrdil je, da za strokovno delo društev v delovnih organizacijah ne bo zadreg, saj jim bodo še naprej pomagali pri zagotavljanju sredstev za mentorje, režiserje, dirigente in podobne strokovne kadre. Sicer pa je potreba po uskladitvi kul-turno-družabne dejavnosti, ki pomeni kulturniško zbiranje brez posebnih namenov, in neprofesionalne kulturne ustvarjalnosti, ki se od vrhunske kulture loči samo po tem, da ni plačana, v zvezi kulturnih organizacij že dalj časa znana. Obenem pa niso nikoli povsem odvisni le od finančne pomoči proračunov, marveč vedno več dejavnosti poteka na komercialni osnovi. To velja zlasti za bolj »modne« dejavnosti - moderni ples, film, video, kjer sicer ne gre za zaslužkarstvo, lahko pa s prispevki sodelujočih pokrijejo stroške. i p ' < m i ' »r« « Studijski prispevki O 'M, ■ i ' ® Številka 7 21. decembra 1990 Mag. Zvone Vodovnik Presežki delavcev in konflikti 1. Spremembe družbene ureditve, uvajanje novih delovnopravnih institutov in njihova sprejemljivost za delavce in za državljane Od leta 1988 dalje je prihajalo v jugoslovanski in slovenski družbeni ureditvi do izjemno hitrih sprememb. Te spremembe objektivno predstavljajo preusmerjanje na etičnem, moralnem, političnem in pravnem področju. Prišlo je do sprememb temeljev, na katerih je slonela družbena ureditev, kot se je uveljavila in se razvijala na temelju idejnih zamisli o samoupravni družbi in na temelju operacionalizacije teh zamisli v ustavi 1975, v določilih ZZD 1976 ter vseh zakonskih predpisov, ki so sledili omenjenim aktom. Ker je bil ta sistem grajen z vrha navzdol, ni bil rezultat naravnega razvoja oziroma borbe državljanov za večjo demokratizacijo v družbi. Šlo je za formalno demokratizacijo, ki je imela temu ustrezne negativne posledice, ki so se kazale prav v nedemokratičnosti njenih učinkov. Hkrati pa se teh učinkov državljani dolgo niso v celoti zavedli. Sistematična vzgoja na vseh ravneh v smeri poudarjanja prednosti in prikrivanja slabosti obravnavanega družbenega modela je imela pomembne psihološko-socialne učinke na ljudi. Mnoge elemente te družbene ureditve so ljudje sprejeli, saj so krepili njihov občutek moči in jim kratkoročno zagotavljali sorazmerno stabilnost življenja in varnost. Te ugotovitve veljajo kot izhodišče tudi za pristop k preučevanju vprašanja, kakšni bodo verjetni učinki nove delovnopravne ureditve presežkov delavcev na ljudi z vidika sprejemljivosti takšne uredi- tve. Omenjena pravna ureditev objektivno predstavlja izrazit poseg v dosedaj izrazito zavarovano sfero človeka kot posameznika v njegovem delovnem okolju. Uporaba pravnih instrumentov, z uporabo katerih se bo bistveno poslabšal ekonomski in socialni položaj mnogih ljudi, nanje praviloma ne bo deloval vzpodbudno.’ Za delavce kot posameznike bo uporaba omenjenih pravnih instrumentov težko sprejemljiva, lahko pa postane zanje tudi nesprejemljiva, če omenjeni pravni instrumenti ne bi bili zgrajeni z ustrezno skrbnostjo, oziroma če bi pravna ureditev te problematike nesorazmerno posegla v delavčev pravno zavarovani položaj. Zato je potrebno novo pravno ureditev analizirati z razvojnega vidika, ter ugotoviti, kje so tista mesta v pravni ureditvi, kjer je potrebna posebna skrbnost urejanja, skrbnost, ki v naprej predvideva možnosti nastanka konfliktov v delovnih okoljih oziroma skrbnost, ki zagotavlja ureditev ključnih vprašanj tako, da bo ureditev za delavce kot posameznike kot tudi za državljanje v največji možni meri sprejemljiva. 2. Uvajanje trga dela, ustavne spremembe in presežki delavcev Nova pravna ureditev reševanja presežkov delavcev2 je z vidika ustavnega in pravnega sistema pomembna sprememba v primerjavi s prej veljavno ureditvijo. Do nove ureditve je prišlo na temelju ugotovitev, da gospodarskega in družbenega razvoja ni mogoče zagotoviti drugače, kot z bolj izrazitim uveljavljanjem trga in prostejše gibljivosti vseh produkcijskih tvorcev, vključno z delom. Ta ugotovitev je zahtevala opustitev s formalnega vidika pomembnih ustavnih garancij o »nedotakljivosti« pravnega položaja delavcev oziroma o »neodtujljivosti« pravic, pridobljenih na podlagi dela.3 Ustava je človeku in občanu jamčila pravico do dela, katere pomemben element je bilo pravilo, po katerem delavcu ni moglo proti njegovi volji delovno razmerje prenehati drugače, kot samo pod pogoji in na način, določenim z zakonom.4 Ta ureditev sama kot taka ne predstavlja posebnosti ali skrajne neživljenjske ureditve, saj so podobne ustavne norme vsebovane tudi v ustavah drugih sodobnih držav. Posebnost omenjene ureditve je le uvrstitev teh pravic v poglavje o svoboščinah, pravicah in obveznostih človeka in občana, kar omenjenim pravicam zagotavlja »absolutnost« v smislu njihove pravne zavarovanosti. Tovrstne pravice se namreč po ustavnih pravilih izvršujejo na temelju ustave same, le način njihovega izvrševanja se lahko predpiše z zakonom. To je mogoče le, če ustava tako določa, ali če je za uresničevanje teh pravic to neizogibno. Široka razlaga ustavne pravice do dela je imela za posledico, da določila ZZD niso dopuščala možnosti prenehanja delovnega razmerja delavcev v primerih, ko njihovo delo v organizaciji ni bilo več potrebno. V določilih ZZD5 ni bila izrabljena ustavna možnost, da bi zakon dopustil odpuščanje delavcev vsaj v organizacijah, ki so zabredle v ekonomske težave. Ustavni in legitimni temelj v pogojih samoupravljanja bi bila za takšno zakonsko ureditev objektivna odgovornost delavcev kot upravljalcev za ekonomski položaj lastnih organizacij.6 * Ta ideološki koncept pa se ni uveljavil, temveč se je nasprotno uveljavilo načelo enakega varstva delavcev v orga- 1 Ob institutu presežkov delavcev se v novi delovnopravni ureditvi uveljavljajo tudi drugi pomembni instituti, ki z obravnavanega aspekta delujejo v isti smeri. Gre zlasti za problematiko omejevanja moči delavcev, da urejajo in odločajo o lastnem delovnopravnem položaju, ter za ostro sankcioniranje neuspešnega in nevestnega del. a 2 Osrednji viri - zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89, 42/90), zakon o delovnih razmerjih (Ur. list Republike Slovenije, št. 14/90), splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Ur. list Republike Slovenije, št. 31/90), konvencija Mednarodne organizacije dela, št. 158 (zakon o ratifikaciji konvencije, Ur. list SFRJ, mednarodne pogodbe, št. 4/84) v zvezi z 260. členom republiške ustave, zakon o kriterijih in načinu sofinanciranja uresničevanja pravic presežkov delavcev (Ur. list Republike Slovenije, št. 30/90) 3 Določila 2. odst. 159. člena zvezne in 2. odst. 201. člena republiške ustave (1974) ■' 1. in 6. odst. 159. člena zvezne in 2. odst. 201. člena republiške ustave (1974) 5 Po določilih 131. člena ZZD je bila presežkom delavcev zagotovljena sorazmerna trdnost zaposlitve in varstvo dohodka. Po citiranem zakonskem določilu je bilo potrebno z avtonomnimi normami določiti v zvezi z reševanjem presežkov delavcev pogoje in merila za različne vrste razporejanja znotraj in zunaj organizacije, pravico delavca do trajnega prehoda v drugo organizacijo v okviru širše statusne povezave, kriterije za ugotavljanje presežkov delavcev in kriterije za vključitev v preusposabljanje, dokvalifikacijo oziroma prekvalifikacijo. Kadar so delavci začasno ostali brez dela, jim je bilo potrebno priznati odškodnino za izgubljeni zaslužek, saj zakon ni omogočal, da bi delavci v takšni situaciji prejemanje nadomestilo v družbeno dogovorjenem obsegu. 6 Določila 3. in 4. odst. 34. člena ustave Republike Slovenije (14. točka 13. amandmaja k ustavi Republike Slovenije) določajo, da delavcu ne more prenehati delovno razmerje v primeru, da njegovo delo ni več potrebno zaradi tehnoloških in drugih izboljšav, dokler se mu ne zagotovi drugo delovno mesto ali na drug način ne zagotovi pravica do dela ali z zakonom določene pravice iz dela. 7 Dr. I. Žužek v zvezi s tem ugotavlja, da različen pristop k reševanju različnih vrst presežnih delavcev (ekonomski presežki, tehnološki presežki) ni utemeljen, zlasti ne po uveljavitvi različnih tipov podjetij glede na lastnino, kjer delavci niso izključni upravljale! - dr. I. Žužek: Pravna varnost za presežne delavce, nelikvidnost, prisilna poravnava, stečaj in položaj delavcev, DPGM - GV, Ljubljana 1990, s. 54. nizacijah z ekonomskimi težavami in tistih, ki so dohodkovno uspešne in ki se modernizirajo. To načelo je ostalo v veljavi celo po dograditvi ustavnega sistema v letih 1988 in 1989, ko je v ustavi prišlo do velikega poudarka na krivdnih in nekrivd-nih oblikah odgovornosti delavcev za vestno in učinkovito oziroma uspešno delo ter gospodarjenje s sredstvi, s katerimi so delavci upravljali. Mogoče je celo utemeljiti tezo, da so ustavne spremembe določile normativne temelje za takšno zakonsko urejanje razmerij v organizacijah, po katerem bi bil položaj delavcev v njih v večji meri odvisen od njih samih. Ta usmeritev pa je v nasprotju z usmeritvami sprememb tistih ustavnih dopolnil, po katerih se upravljalska in delovna razmerja v organizacijah opredeljujejo kot dvostranska razmerja. Nova ustavna izhodišča o dveh enakovrednih temeljih upravljanja (delo, kapital) prinašajo oziroma pomenijo opustitev delovnega razmerja kot medsebojnega razmerja in pomenijo vzpostavitev dvostranskih pogodbenih razmerij. V skladu s temi izhodišči pa je tudi opustitev ločevanja pravnega položaja presežnih delavcev v tem smislu, da bi imeli delavci v organizacijah z ekonomskimi težavami po načelih prejšnje ustave manj ugoden, delavci v ekonomsko zdravih organizacijah pa ugodnejši položaj oziroma ugodnejše pravice.7 Osnutek slovenske ustave (oktober 1990) prinaša glede pravnega položaja delavcev številne novosti, med katerimi je z vidika prihodnega pravnega položaja presežnih delavcev posebno pomembna v prvi vrsti opustitev že omenjenih posebnih varovalnih določil v zvezi s pravico do dela. Pravica do dela naj bi bila po določilih nove slovenske ustave uvrščena v poglavje o ekonomskih in socialnih pravicah, torej bistveno manj varovana kot doslej. Njene dimenzije bi prosto urejali viri heteronomnega in avtonomnega prava. Opuščen bi bi! torej doslej veljavni pogoj oziroma načelo, da omejitve pravice do dela lahko določi le zakon. Opuščeno naj bi bilo tudi pravilo, po katerem je bilo doslej le z zakonom mogoče določiti pogoje in način prenehanja delovnega razmerja. Uveljavitev takšne koncepcije pravice do dela bi objektivno omogočila zakonodajnim organom izrazito usmerjanje delovnih razmerij v sfero premoženjskega pogodbenega prava, z drugimi besedami - takšno graditev delovnopravnega sistema, ki bi se ponovno močno približala civilnemu pravu, s tem pa tudi bistveno zmanjšala družbeno skrb za urejanje razmerij na relaciji delavec-delodajalec ter skrb družbe za učinkovito varstvo delavcev v razmerju do delodajalcev.8 To usmeritev potrjujejo tudi druge zasnove osnutka slovenske ustave. Delovna razmerja kot dvostranska razmerja zahtevajo uveljavitev možnosti, da se delavci organizirajo zaradi varovanja svojih kolektivnih interesov. To spoznanje se kaže v osnutku slovenske ustave tako. da zasnove besedila tega akta posebej poudarjajo pravico delavcev, da prosto ustanavljajo sindikate, in da kot sredstvo za uveljavitev ustreznega delovnopravnega položaja uporabljajo tudi stavko.9 Če opazujemo problem zakonskega urejanja presežkov delavcev z vidika tudi drugih zasnov Osnutka slovenske ustave lahko ugotovimo, da tudi te vsebujejo nekatere splošne okvire oziroma omejitve na obravnavanem področju, S tem v zvezi kaže omeniti zlasti zasnovo 2. odst. 72. člena osnutka slovenske ustave, po kateri se podjetniške pobude ne smejo izvajati tako, da bi med drugim to škodilo človekovi svobodi ali človekovemu dostojanstvu. To načelo zahteva, da zakonske norme, ki urejajo problematiko presežkov delavcev, zagotavljajo delavcem ustrezne materialne pravice kot tudi pravico do enakega obravnavanja v zvezi z izbiro presežnih delavcev. Z obravnavanim pravilom so vsebinsko povezane zasnove ustavne ureditve delavske participacije, torej načina sodelovanja delavcev pri upravljanju podjetij. Širše kot bodo participa-tivne pravice delavcev, manj bo delavcem odtujeno odločanje o njihovem delovnopravnem položaju, vključno s problematiko reševanja presežnih delavcev. S tega vidika je torej pomembno, kako bo urejena materija, ki jo omenjajo zasnove 73. člena osnutka slovenske ustave. Iz razvojnih in primerjalno pravnih vidikov je mogoče zastopati mnenje, da bi sodoben koncept te problematike zahteval, da se participativne pravice določijo kot ustavnoza-jamčene pravice, ki jih lahko omejuje zakon, in katerih, način izvrševanja določajo norme heteronomnega in avtonomnega prava.10 3. Kritika sedaj veljavne zakonske ureditve Na temelju opisane oziroma veljavne ustavne ureditve, ki omogoča omejevanje ustavne pravice do dela z zakonom, je bil v določilih 21. člena ZTPDR urejen normativni temelj za zakonsko in avtonomno ureditev in reševanje ugotavljanja presežkov delavcev. Zvezna zakonska ureditev je bila kot izhodišče ugodna, saj je' glede na ekonomske možnosti podjetij ter glede zagotavljanja enakopravnosti delavcev v postopku ugotavljanja presežnih delavcev vsebovala jamstva, na katerih je bilo mogoče graditi takšen normativni sistem, ki bi dajal delavcem sorazmerno široke pravice tudi po tem, ko bi bilo ugotovljeno, da so presežek. S tega vidika je oomembno določilo, po katerem se pravice presežnim delavcem: - zagotavljajo v skladu z merili, določenimi z zakonom in splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo; - presežni delavci imajo različne pravice z vidika ohranjanja trdnosti njihove zaposlitve.11 Ta ureditev že na prvi pogled kaže pomembne pomanjkljivosti z vidika zagotavljanja načela pravne določenosti in načela enakopravnosti delavcev. To načelo bi lahko bilo pomembno ogroženo, ker zakon; - ne omenja kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev; - določa z omenjeno ureditvijo različno intenzivne posege v pravico do dela, hkrati pa ne določa pogojev za uporabo bolj ali manj ugodnih pravic zoper posamezne delavce; - ureja le pravni položaj presežnih delavcev, katerih delo trajno ni več potrebno. Že ob sprejetju ZTPDR je bila omenjena ureditev v Republiki Sloveniji označena kot nekonsistentna.12 Omenjena zvezna zakonska ureditev je bila dopolnjena z določili ZDR, s katerimi je zakon uredil problematiko začasnih in trajnih presežnih delavcev (29. do 36. člen ZDR). Pri urejanju pravnega položaja začasnih presežnih delavcev je v zakonski ureditvi prišlo do podobnih nedoslednosti kot pri urejanju zakonskih izhodišč za reševanje trajnih presežkov delavcev v zveznem zakonu. V določilih 29. člena ZDR so bile določene pravice začasnih presežnih delavcev, pomanjkljivosti ureditve pa so bile zlasti: - pravice so različno intenzivno posegle v ustavno pravico do dela,13 zakon pa ne določa, po katerih kriterijih se katera izmed pravic lahko prizna konkretnim delavcem; - zakon ne določa kriterijev za izbiro presežnih delavcev14 - zakon ne določa postopka in organov, ki odločajo na obravnavanem področju, zato v primeru, da z avtonomnimi normami ni določeno drugače, velja splošna ureditev, kar je glede na velik pomen materije slabost; - zakon ne daje organizaciji, ki poskrbi za prekvalifikacijo oziroma dokvalifikacijo delavca zaradi zaposlitve v lastni organizaciji pravice do deine povrnitve stroškov za prekvalifikacijo oziroma dokvalifikacijo (2. člen zakona o kriterijih in načinu sofinanciranja uresničevanja pravic presežnih delavcev - Ur. list Republike Slovenije št. 30/90), s čemer destimulira delodajalce, da bi se trudili pri izbiri pravic za začasne presežke delavcev uporabiti tiste pravice, ki v najmanjši možni meri ožijo delavčevo ustavno pravico do dela. Določila 30. člena republiškega zakona urejajo temelje postopka razreševanja trajnih presežkov delavcev, s tem da v mnogih elementih odkazujejo na ureditev materije v splošnem aktu oziroma v kolektivni pogodbi. Glede ugotavljanja presežkov delavcev v skladu z določili 12. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo je upoštevano načelo porazdelitve pristojnosti med posamezne organe v skladu z njihovimi splošnimi pristojnostmi. Posebej pomembno je, da je zakon določil tudi dolžnost, da pristojni organ (poslovodni organ) v določenem času pred nastopom prenehanja potreb po delavcih obvesti sindikat. Z uveljavitvijo sindikalnega pluralizma nastaja vprašanje, kateri sindikat je potrebno obvestiti o prihodnjem nastopu prenehanja potreb po delavcih.15 Ker gre za pomembno vprašanje odločanja o kolektivnem pravnem položaju delavcev bi zaradi priviligiranosti pravnega , položaja enega izmed sindikatov lahko v organizaciji prišlo do konfliktov, zato bi bilo primemo tudi v obdobju do sprejetja zakonske ureditve vprašanja reprezentativnosti sindikatov v praksi v primeru delovanja večjega števila sindikatov med njimi'doseči sporazum o načinu komuniciranja in koordiniranja njihovih aktivnosti v razmerju do organizacije oziroma delodajalca v zvezi z njihovim »sodelovanjem« z organizacijo oziroma delodajalcem. 8 Zasnove ustave se v zvezi s tem zadovoljijo z zelo abstraktnim pravilom, po katerem naj bi -država spodbujala in varovala vse oblike dela ter zagotavljala njegovo zakonsko varstvo« (64. člen osnutka slovenske ustave). 9 76. in 77. člen osnutka slovenske ustave. ,0 Z. V.: Zasnove ustavne ureditve participacije delavcev v luči zgodovinskih in primerjalnopravnih vidikov, Podjetje in delo 1990, št. 7. 11 - Pravica do ustreznega dela pri drugem subjektu; - pravica do prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije zaradi ohranitve zaposlitve pri istem ali drugem subjektu - pravica do dokupa delovne dobe - pravica do odpravnine - druge pravice v skladu z zakonom; - komur ni mogoče zagotoviti zgoraj naštetih pravic - pravica do denarnega nadomestila, najmanj v višini zajamčenega osebnega dohodka, dokler ne nastanejo po- goji za uveljavitev zgoraj naštetih pravic, vendar najdlje dve leti; - posebno varstvo invalidov. 12 Miran Kalčič: Značilnosti zakona o tergeljnih pravicah jz delovnega razmerja ter razmerje med zveznim in republiškim zakonom o delovnih razmerjih, Nova zakonska ureditev delovnih razmerij in podjetje, Institut za delo, Ljubljana 1989, s. 10. 13 Prekvalifikacija ali dokvalifikacija za delo v organizaciji: - začasna razporeditev v drugo organizacijo oz. k drugemu delodajalcu; - nadomestilo osebnega dohodka za čas čakanja na delo; - začasna uvedba krajšega delovnega časa za delavca ob ustreznem nadomestilu osebnega dohodka za razliko delovnega časa 14 Mag. A. Bubnov-Škoberne ugotavlja, da bi bilo pri- merno, da bi se kriterij: za izbiro začasnih presežkov delavcev določili s kolektivnimi pogodbami dejavnosti ali s splošnimi akti, ker se z izbiro presežnih delavcev »bistveno posega v pravice delavcev, tudi če so določeni kot začasno presežni« (mag. A. B. Š.: Prenehanje delovnega razmerja na pobudo organizacije oz. delodajalca, Raziskava ID, 1990, S. 12. 15 To vprašanje ni pomembno le v zvezi s tu obravnavano problematiko, temveč v zvezi z vsemi pravnimi instituti, ki sindikatu kot abstraktni kategoriji priznavajo določene pravice v razmerju do delodajalca. To vprašanje bo v prihodnosti potrebno urediti ž zakonom. 13 dr. I. Žužek ugotavlja, da cilj ugotavljanja presežnih delavcev ni le v prestrukturiranju za uspešno poslovanje, temveč tudi takšna metoda ugotavljanja presežnih delavcev, ki »zagotavlja možnost prezaposlitve delavcev bodisi ob prekvalifikaciji oz. dokvalifikaciji ali neposredno«, torej Ob omenjenem formalnopravnem problemu, katerega neustrezna ureditev bi lahko povzročila konflikte v delovnih okoljih, je potrebno opozoriti tudi na nekatera materialnopravna vprašanja, katerih urejenost lahko povzroči zaostrovanje konfliktov v delovnih okoljih. Osrednji problem na materialnopravnem področju je vprašanje načina uporabe kriterijev za identifikacijo presežnih delavcev ter kriterijev za izbiro konkretne pravice, ki naj bi bila zagotovljena delavcd, katerega delo ni več potrebno. Po določilih 3. odst. 32. člena ZDR se »kriteriji in meriia za ugotavljanje presežkov delavcev podrobneje uredijo s kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom«. Podrobneje bi bilo potrebno urediti kriterije, ki jih primeroma določa zakon. Ti kriteriji se nanašajo na delavčev strokovni lik, na delovne izkušnje, delovno uspešnost, deiovno dobo ter na njegovo zdravstveno in socialno stanje. Usmeritev zakonodajalca je bila, da naj bi se v praksi eventualno določili ob omenjenih še drugi kriteriji. V nasprotju s to ureditvijo pa je prišlo z uveljavitvijo splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo do takšne uporabe pooblastila za »podrobnejšo ureditev kriterijev in meril« za ugotavljanje presežkov delavcev, ki je v praksi izključila večino izmed naštetih kriterijev. Po določilih 12. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo se namreč naslednji kriterij uporabi šele v primeru, da na temelju prejšnjega kriterija ni mogoče opraviti identifikacije presežnih delavcev. Za ureditev, ki v praksi ne bo upoštevala tako pomembnih kriterijev kot so delavna doba, zdravstveno in socialno stanje delavcev, je težko pričakovati, da bo za delavce sprejemljiva.16 Na tem področju je pričakovati zaostritev vprašanja tudi o tem, na kakšnih normativnih temeljih je bil pooblaščen eden izmed obstoječih sindikatov za sklenitev splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo oziroma kako lahko akt, ki ga je podpisal eden izmed sindikatov, postane splošno veljavno pravo.17 ' Drugo pomembno področje, kjer se utegnejo pojaviti ugovori zoper ustreznost ureditve, je področje, na katerega je bilo že opozorjeno v zvezi z ureditvijo obravnavane tematike v zveznem zakonu. Gre za vprašanje meril za priznanje bolj ali manj ugodnih pravic posamezniku, za katerega je predhodno ugotovljeno, da predstavlja trajni presežek. 4. Usmeritve za novo urejanje v zakonu - protislovje med ožanjem pravic presežnih delavcev in možnostjo odpravljanja nekaterih potencialnih žarišč konfliktov v delovnih okoljih V smeri izpopolnjevanja pravne ureditve problematike presežnih delavcev je prišlo v drugi polovici leta 1990 do novega koncipiranja zakonskih določil v 3. poglavju ZDR. Za novo usmeritev je značilna metoda, pn kateri kriterijev, kot sta zdravstvena zmožnost in socialno stanje delavcev, ni mogoče obiti (dr. I. Ž. op. cit. 7, s. 587) 17 V zvezi s tem je pred ustavnim sodiščem Republike Slovenije sprožen ustavni spor. Glede neopredeljenosti subjektov kolektivnega dogovarjanja - Z. V.: Pravne praznine pri opredelitvi subjektov kolektivnega dogovarjanja - Pravna praksa 1990, št. 18-19, s. 4-5. Glede pravne problematike razširitve veljavnosti kolektivnih pogodb - dr. R. Kyovsky: Institut -'Splošne veljavnosti- kolektivne pogodbe, Pravna praksa 1990, št. 22, s. 4-5. Splošno o kolektivnih pogodbah kot pravnih aktih zlasti - dr. P. Končar, delo cit. 12, s. 34-40. 18 l/ primerjavi z dosedanjo ureditvijo nove zasnove pravne ureditve reševanja problematike presežnih delavcev prinašajo pomembne izboljšave, pri čemer kaže omeniti v prvi vrsti jasno časovno omejitev, kot ločnico med večja skladnost in popolnost ureditve delovnopravnih institutov.18 Kljub temu bo koristno ob upoštevanju dosedanjih izkušenj pri izvrševanju predpisov na tem področju kritično obravnavati nekatere nove zasnove. Iz zornega kota ciljev te analize je smotrno opozoriti zlasti na naslednje: Novo tretje poglavje ZDR naj bi nosilo naslov »prenehanje potreb po delavcih zaradi operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu«. Operativni razlogi se kot vzrok omenjajo tudi v zasnovi 1. odst. 29. člena ZDR, zlasti pa v zasnovi novega 30. člena ZDR. V zasnovi 2. odst. 30. člena ZDR je predlagano, da je treba kot »operativne« razloge obravnavati tehnološke, organizacijske, ekonomske in »podobne« razloge19 kot tudi ukrepe družbenopolitičnih skupnosti. Ker so že primeroma našteti razlogi izredno široko oziroma abstraktno opredeljeni, se postavlja vprašanje, kakšni bi mogli biti okviri in meje »drugih« razlogov, ki utemeljujejo ugotavljanje presežkov delavcev. Četudi je predlagana opustitev 21. člena ZTPDR, ki omenjene razloge opredeljuje, zelo široko, ko določa, da gre za presežke vedno, kadar delavčevo delo ni več potrebno zaradi izboljšav, ki prispevajo k uspehu organizacije oziroma delodajalca, tudi predlagana nova republiška ureditev kaže na to, da organizacije oziroma delodajalci praktično ne bodo imeli omejitev pri določanju presežkov. Predlagana ureditev v bistvu široko odpira vrata kolektivnim in individualnim odpustom, katerih omejitve so zgolj postopkovne narave oziroma katerih omejitev je zlasti v izvedbi nekoliko zahtevnejšega postopka. S tega vidika je mogoče oceniti, da predlagana ureditev v zvezi s kolektivnimi odpusti uvaja evropske in mednarodno priznane standarde varstva trajnosti zaposlitve delavcev, na ravni individualnih odpustov pa zaradi nekoliko zahtevnejše procesne ureditve daje delavcem nekoliko večje varstvo od standardnega. V zasnovi nove ureditve glede reševanja problematike začasnih presežnih delavcev obstaja kot sporna ureditev, po kateri naj bi pristojni organ oziroma delodajalec lahko prosto, brez vnaprej določenih normativnih temeljev oziroma meril odločal, katerim delavcem začasno ni mogoče zagotoviti dela in kateri ukrep za reševanje začasnih presežkov bo uporabljen. Določitev meril za uporabo omenjenih ukrepov je potrebna zlasti zato, ker posamezni ukrepi različno intenzivno posegajo v pravno zavarovani položaj delavcev oziroma v pravico do dela. V nasprotni smeri, torej v smeri večje sprejemljivosti ureditve za delavce pa bi delovala uveljavitev norme, po kateri bi odločanje na obravnavanem področju bilo v primeru, da gre za večje število delavcev, prepuščeno organu upravljanja (variantni predlog k 2. odst. 2. člena osnutka zakona, k 5. odst. 31. člena osnutka zakona in k 2. odst. 33. člena osnutka zakona). Glede predloga za zakonsko ureditev trajnih presežkov delavcev (delo delavcev je nepotrebno več kot 6. mesecev) je postopek podrobneje predpisan. Dokumentacijsko podlago v zvezi z nastankom tehnoloških presežkov delavcev naj bi zbral poslovodni organ oziroma delodajalec in o tej probiema- trajnimi in začasnimi presežki, izboljšave v ureditvi postopka odločanja o problematiki presežnih delavcev, izenačitev pravnega položaja organizacij in delodajalcev, ureditev materije v skladu z mednarodnopravno ureditvijo te problematike, poskus enostavnejše ureditve postopka za manjše organizacije oz. delodajalce, ureditev posebnega varstva posebej izpostavljenih kategorij delavcev, upoštevanje priporočila Mednarodne organizacije dela št. 166 o prednostni pravici delavca glede ponovne zaposlitve. 19 Ta formulacija je prevzeta iz določil 13. člena konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Določila konvencije kot abstraktnega akta bi kazalo v zakonu v tem delu konkretizirati. 20 y tej formulaciji se kaže stiska predlagateljev zakonske ureditve, ki v sistemskih predpisih ne morejo najti temeljnih rešitev v zvezi z opredelitvijo delavskega posred- tiki obvestil delavski svet oziroma »drug organ, ki predstavlja delavce oziroma sindikate«20, zavod za zaposlovanje ter pristojni državni organ. V nadaljevanju postopka, v katerem bo odločeno o kolektivnem pravnem položaju delavcev, je predvideno sodelovanje sindikatov.21 Če v organu upravljanja ni delavskih predstavnikov, naj bi organ upravljanja odločal »v sodelovanju z drugim organom, ki predstavlja delavce.22 Če bi želeli v zvezi s »sodelovanjem« omenjenega organa upoštevati uveljavljene evropske standarde, bi morali biti rezultat »sodelovanja« dogovori med delavskimi in delodajalskimi predstavniki (direktiva EGS, no. I. 48/29). Enostranska določitev programa razreševanja presežnih delavcev torej ne bi biia dopustna oziroma bi pomenila bistveni odmik od evropskega standarda. Ne-oziraje se na širši ali ožji obseg možnega neposrednega ali posrednega vplivanja delavcev na določitev programa razreševanja presežnih delavcev, v zasnovi sistema manjka ključni element, ki je bistven za splošno sprejemljivost tega sistema. Kot prejšnja, tudi nova predlagana ureditev ne zahteva sprejetja avtonomnih norm, s katerimi bi bila vnaprej določena merila za identifikacijo presežnih delavcev. Zasnove primeroma določajo le osnove, na katerih je mogoče določiti presežne delavce (35. člen osnutka zakona)23 oziroma izbirati za delavce neugodne ukrepe za preprečevanje presežkov delavcev - (3. odst. 33. člena osnutka zakona)24. Ker gre za obstoj delovnega razmerja delavcev, torej za obstoj najpomembnejše dobrine človeka v sferi dela. je merila, od katerih je odvisen obstoj te dobrine, potrebno določiti bolj kot- na kateremkoli drugem pravnem področju. Arbitriranje ali uveljavljanje volje ožjih skupin, pojave korupcije in podobne verjetne pojave je torej potrebno vnaprej izključiti. Povsem ista utemeljitev velja tudi za ureditev pristojnosti poslovodnega organa oziroma delodajalca, ki naj bi bil po zasnovah določil 5. odst. 31. člena ZDR pristojen na temelju že omenjenega programa sprejeti dekleratorni sklep o prenehanju delovnega razmerja, obenem pa tudi obligpvaino odločiti o pravicah iz programa razreševanja presežnih delavcev. Njegova odločitev je lahko tudi v tem delu le dekleratorna, če je omenjeni program popolno določil sistem razvrščanja delavcev v različne skupine, katerim pripadajo posamezne izmed pravic oziroma ukrepov v zvezi z omilitvijo škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja (iskanje zaposlitve drugje, določanje ustrezne odpravnine, možnost dokupa pokojninske dobe, prostovoljno delo s krajšim delovnim časom in podobno).25 Da bi omejili odpuščanje delavcev brez resnih razlogov so v nekaterih pravnih sistemih določeni dodatni varovalni mehanizmi. Tako v Italiji delodajalec ne sme zaposliti nobenega novega delavca iste kategorije v roku enega leta po kolektivnem odpustu.26 Ker določila zasnov 5. odst. 31. člena ZDR določajo, da se s programom razreševanja presežkov delavcev uredijo pravkar omenjene primarne pravice, ki jih uveljavljajo delavci ob prenehanju delovnega razmerja, bi bilo potrebno z zakonsko normo določiti tudi obseg omenjenih pravic ali vsaj določiti jasne okvire za urejanje nega in neposrednega predstavništva. O tem: Z. t/.: Neopredeljenost temeljev upravljalskega položaja delavcev v podjetjih po določilih zakona o podjetjih, Pravna praksa 1989, št. 8, s. 4-6, ter Z. I/.: Upravljanje v podjetjih (nejasnosti ostajajo), Pravna praksa 1989, št. 22, s. 4-5. 21 Tudi tu se odpira vprašanje reprezentativnosti sindikatov - vprašanje sodelovanja 'katerega sindikata in v kakšnem obsegu. Za ustrezno razumevanje vloge sindikata ni dovolj upoštevati le internega prava, temveč tudi ratificirane mednarodnopravne norme (konvencija MOD, št. 87 o sindikalnih svoboščinah in o varstvu sindikalnih pravic 1948, konvencija MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja 1949, konvencija MOD 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike v podjetju 1971. 22 Ta ureditev implicitno določa možnost, da delavci v organu upravljanja nimajo svojega predstavnika. Po do- obsega omenjenih pravic 2 avtonomnimi normami. Če namreč teh pravic delavcem ni mogoče zagotoviti,27 jih zadenejo težje pravne posledice, to je prenehanje delovnega razmerja po izteku 6. mesečnega roka (36. a člen osnutka zakona), v katerem ima delavec pravico do ustreznega denarnega nadomestila in eventualno tudi odpravnine, če je bil v organizaciji oziroma pri delodajalcu zaposlen najmanj dve leti. Iz te ureditve pa je razvidno vsaj to, da so pravice, ki jih lahko določa program razreševanja presežkov delavcev oziroma njihov obseg le širše od tistih, ki so subsidearno določene z določili 36. a člena osnutka zakona. Primarne pravice predstavljajo za organizacijo oziroma delodajalca večji strošek od subsidearno določenih. To je potrebno upoštevati pri reviziji določil zakona, ki ureja sofinanciranje uresničevanja pravic presežnih delavcev s strani države. Iz vseh predstavljenih podatkov je jasno razvidno, kako velik pomen ima program razreševanja presežnih delavcev, ki je po svoji naravi akt, s katerim pristojni organ odloči o kolektivnem pravnem položaju delavcev. Po načinu urejanja delovnopravnega položaja delavcev je ta akt lahko podoben npr. prednostnemu vrstnemu redu s področja reševanja stanovanjske problematike delavcev ali aktu, s katerim je bila določena ocena delovnega mesta. To je potrebno z vidika analize vprašanja, ali lahko posamezni delavec pred sodiščem izpod- bija omenjeni akt. V primeru, da bodo sodišča tako kot doslej še naprej dopuščala posameznim delavcem, da v individualnem sporu hkrati izpodbijajo tudi zakonitost avtonomne norme oziroma odločitve, ki se nanaša na kolektivni pravni položaj delavcev, od katerih je odvisna tudi zakonitost njihovega lastnega pravnega položaja, bo individualni sodni spor mogoč tudi v smeri preverjanja zakonitosti programa razreševanja presežnih delavcev. Zasnove zakona ne omenjajo »pravic« delavcev v zvezi z ureditvijo, po kateri že ugotovljenim trajnim presežnim delavcem ne more prenehati delovno razmerje, vendar prav omenjena prepoved po svoji vsebini predstavlja ureditev posebno pomembne pravice delavcev, pravice, ki je element njihove ustavne pravice do dela. Zato bi bilo potrebno podobno kot v zvezi s pravicami, ki delavcem pripadajo ob prenehanju delovnega razmerja, z zakonom določiti pravicam komplementarne dolžnosti organizacij oziroma delodajalcev, ali usmeritev ter okvire urejanja te problematike z avtonomnimi normami. Z normo je potrebno določiti, katere vrste aktivnosti ter kako intenzivne aktivnosti mora izvajati organizacija oziroma delodajalec, da je mogoče šteti, da je v zadostnem obsegu poskušala zavarovati zaposlitev oseb, katerih delo je postalo trajno nepotrebno. Konflikte v delovnih okoljih bi lahko povzročila tudi realizacija ureditve, ki se predlaga v 36. d členu osnutka zakona. Po tej ureditvi naj organizacija oziroma delodajalec ne bi imel nekaterih obveznosti v postopku ugotavljanja trajnih presežnih delavcev, če zaposlujejo manj kot deset delavcev.26 Čeprav je pravilo na prvi pogled smiselno in praktično, pa bi njegova uveljavitev vendarle pomenila postavitev delavcev, zaposlenih v majhnih organizacijah oziroma pri delodajalcih, v neenakopraven položaj z delavci, ki so zaposleni pri večjih organizacijah oziroma delodajalcih. Neenakopravnost omenjenih delavcev bi se kazala v nemožnosti delavcev, da bi soodločali o kolektivnem pravnem položaju trajnih presežnih delavcev pri sestavi programa razreševanja presežnih delavcev. Popolno izključitev te možnosti bi zato kazalo nadomestiti s sprejemljivejšo, a postopkovno manj zahtevno ureditvijo, po kateri bi v obravnavanih primerih organi organizacij oziroma delodajalec lahko veljavno odločali, četudi bi bile delavcem z zakonom participativne pravice na obravnavanem področju zožene npr. na zgolj predhodno posredovanje mnenja po nastanku in o načrtovanem načinu reševanja trajnih presežkov delavcev. Za uresničitev vsaj tega minimuma zagotavljanja participativnih pravic pa bi bilo potrebno seveda smiselno ohraniti ali prilagoditi pravilo o obvezni predhodni obvestitvi sindikata oziroma neposrednega delavskega predstavniškega telesa o nastanku presežkov delavcev. sedanji ustavni ureditvi takšna ureditev ne bi bila v skladu z ustavo, v prihodnji ustavni ureditvi kot se kaže v zasnovah osnutka slovenske ustave, pa bi bila mogoča le, če bi se v ustavi med različnimi predlaganimi alternativami uveljavil skrajni oz. najožji koncept ustavne ureditve pravice delavcev do soodločanja. 23 Zasnove določil 3. odst. 35. člena ZOR sicer določajo, da se kriteriji, ki jih omenja zakon, -podrobneje določijo« s kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom, vendar bi kazalo glede na izkušnje z uveljavitvijo neustreznega 12. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo v zakonu bolj jasno določiti, da je potrebno z avtonomno normo določiti merila za ovrednotenje posameznih kriterijev; 24 - Neustrezna razporeditev, če delavec soglaša - prekvalifikacija oz. dokvalifikacija, če je mogoča v 6. mesecih; - skrajšanje delovnega časa do 36 ur tedensko; 25 Uveljavitev citiranih določil 33. in 31. člena osnutka zakona bi pomenila realizacijo usmeritev konvencije MOD št. 158, po kateri mora program za reševanje presežkov delavcev vsebovati tudi: - ukrepe za preprečevanje oz. omejitev števila prenehanj delovnega razmerja delavcev; - ukrepe za omilitev posledic, ki nastanejo zaradi prenehanja delovnega razmerja delavcem. Smer iskanja omenjenih ukrepov je zlasti v preverjanju, v kakšni meri bi bilo mogoče v zvezi z reševanjem presežnih delavcev uporabiti institute tako imenovanih atipičnih delovnih razmerij (dr. A. Radovan: Sklenitev in prenehanje delovnega razmerja, Nova pravna ureditev dela, Inštitut za delo 1990, s. 64-55). 28 International Handbook on Contracts of Employment, KLTP, Deventer, ltaly, s. 36 - cit.: mag. A. B. Škoberne - Postopek ugotavljanja presežnih delavcev, obveznosti organizacij in pravice delavcev, Nova pravna ureditev dela, Inštitut za delo 1990, s. 91. 27 Razporejanje delavcev v druge organizacije in k drugim delodajalcem ter njihovo potrebno preusposabtjanje bi -moralo v prihodnosti postati pravilo pri reševanju presežkov delavcev, vse druge možnosti pa bi morale postati le izjema« (dr. I. Žužek, op. cit. 7, s. 67). 2B Takšna ureditev je v skladu z določili konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158, pa tudi s smernicami direktive EGS 1975 (Journal officiel de Communitš evropeennes, No. L. 48/29), vendar pri tem kaže upoštevati, da omenjeni mednarodnopravni akti določajo le najbolj temeljne in minimalne standarde, ki so sprejemljivi za vse države. > V kemični industriji Slovenije se lahko hvalimo, da smo po letošnjih devetih mesecih poslovanja ob 12,5 odstotnem deležu prihodka imeli kar četrtino vse slovenske akumulacije. Toda to je le 200 milijonov dinarjev in to je - malo. Lahko se tolažimo, da smo imeli samo dvakrat več izgub kot akumulacije, medtem ko so v industriji »prigospodarili« tudi desetkrat več izgube kot akumulacije. Toda to je žalostna tolažba. Tako je začel pogovor o položaju v kemični industriji Slovenije inž. Štefan Trajbarič, sekretar splošnega združenja kemične in gumarske industrije pri slovenski Gospodarski zbornici. Kajpak so razmere v posameznih dejavnostih in tudi od podjetja do podjetja znotraj panog zelo različne. Nasploh se je najslabše godilo podjetjem bazne kemične industrije, ki so v desetih mesecih letos izdelale za 16 odstotkov manj kot lani v enakem času. Vzroki so, kot meni inženir Trajbarič, tile: izpad prizvod-nje gnojil v Tovarni dušika Ruše, močno omejena proizvodnja metanola v lendavski rafineriji - zaradi navzkrižja med ceno surovine in ceno metanola. Tovarna občasno stoji, ker pa naredi manj metanola, imajo težave tudi porabniki. Predelovalna kemična industrija je naredila za pet odstotkov manj izdelkov, gumarska pa za dober odstotek manj. Nadpovprečno sta se odrezali farmacevtska indu- strija, torej Lek in Krka, ter proizvodnja umetnih vlaken - Yulon. Ta tovarna se je zdaj že očitno postavila na noge, nima zastojev v proizvodnji, osemdeset odstotkov vlaken izvaža na Zahodno tržišče. Toda: tu je past, v katero so se ujeli vsi jugoslovanski izvozniki v tem letu. Tečaj dinarja je glede na rast domačih cen surovin in energije močno precenjen. Samo energija se je od lanskega oktobra podražila trikratno. To pomeni, da so v Yulonu plačevali še v začetku leta za električno energijo po 300 do 400 tisoč DEM (v dinarjih, seveda), zdaj pa ta strošek znese milijon DEM na mesec. Zaslužek za vlakna na tujem pa je vseskozi enak... Na drugi strani so izgubarji v kemiji, katerih spisek se daljša, prihaja pa tudi do prvih stečajev, na primer v Iplasu. »No, pri stečajih se skriva tudi past in sicer za preneka-tero podjetje, ki se lahko v postopku znajde samo zaradi dolge nesolventnosti, čeprav ima dober program,« je dejal inž. Trajbarič. »Zato smo na našem zadnjem sestanku (splošnega združenja, op. p.) opozorili vlado, da je treba stečaje obravnavati zelo selektivno in ne vse kandidate za stečajni postopek metati v en koš.« V zadnjem času se veliko govori o Tovarni organskih kislin v Ilirski Bistrici kot o velikem onesnaževalcu reke Reke. O tej tovarni nam je inž. Trajbarič povedal naslednje: »TOK je na razpotju. Opušča biotehnološko fermentacijo citronske kisline zaradi ekoloških problemov. Težave pa so tudi z nabavo melase kot surovine in dumpinškim uvozom izdelka, tako da bo bazna proizvodnja v TOK ugasnila. Tovarna organskih kislin in Iplas sta ta hip črni točki kemične industrije Slovenije.« Nova črna točka pa utegne postati prizvodnja titanovega dioksida v celjski Cinkarni, čeprav se v tovarni zavzeto trudijo rešiti problem. V zadnjem času se je ta proizvodnja, ki je že imela velike težave tako finančne kot ekološke narave, dobro utekla in tudi cena je ugodna. Toda letos je omagal vzhodnonemški partner, ki mora po pogodbi prevzemati 49 odstotkov proizvodnje titanovega dioksida in v Cinkarni so se nakopičile velike zaloge tega izdelka. »Vzhodnonemški partner mora izgubo sicer pokriti,« pravi inž. Trajbarič, »toda glavna težava je, da je ta prizvodnja v nekdanji Zahodni Nemčiji izjemno močna. Skupnemu nemškemu trgu torej titanovega belila ne primanjkuje in iskanje novega partnerja v tej državi bo težavno. Toda mi vztrajamo.« Seznam izgubarjev v prvih devetih mesecih je kar dolg, čeprav ga s spiskom izgub v preostali industirji ne moremo primerjati. Kemična in gumarska industrija skupaj imata za 449 milijonov dinarjev izgub ali 4,7 odstotka vseh izgub v industriji. Če zraven zapišemo, da sta kemična in gumarska industrija zaslužili 12,5 % prihodka vse industrije, da imata 12,5% industrijskega izvoza, 15,6 % dobička, 25,5 odstotka akumulacije ob 7,6-odstotnem deležu zaposlenih, je velikost izgub v kemiji bolj osvetljena. Toda delež akumulacije v prihodku je komaj pol odstotka, desetinko manj kot ob polletju. Koliko je na izgubo vplivala blokada srbskega trga? Inž. Trajbarič meni, da se je kemična industrija nekaj naučila ob prvi blokadi in tokrat ni bila povsem presenečena. Jo je pa nova srbska zakonodaja kljub temu prizadela. Najbolj so prizadeti finalisti, kozmetična industrija, proizvodnja čistil, plastična industrija, prizvodnja premaznih sredstev, mnogo manj pa bazna kemija ter podjetja, ki imajo s srbskimi skupne kooperacije. Ob koncu pogovora smo pogledali še lepšo stran slike. Osebni dohodki v kemiji, vedno višji od industrijskega povprečja, so se v drugi polovici leta povečali skoraj za 2,5 odstotne točke bolj kakor povprečno v industriji. Medtem ko je imela industrija v devetih mesecih 4754 din povprečnega OD, so bili v enakem obdobju v kemiji 5909, vendar so bili le-ti v proizvodnji pralnih sredstev, kozmetike ter v predelavi plastičnih mas celo pod povprečnimi OD v industriji. Zaradi hitrejše rasti plač je seveda padla rast akumulacije: v tretjem četrtletju je bila v industriji 24 odstotna, v kemiji pa le 20. Druga svetla točka, vendar tudi ta, kot plače, z nekaj temnimi pegami, je izvoz. Zlasti oktobrski je izboljšal že tako dobro devetmesečno sliko, tako da je kemija iztržila z izvozom kakih 5,9 %. več, kot je porabila z uvozom. Toda tu je prva temna pega: s konvertibilnega področja je kemija uvozila za 405 milijonov dolarjev surovin in izdelkov, z izvozom pa zaslužila 360 milijonov dolarjev. Sicer pa so zunanjetrgovinska gibanja za kemično industrijo drugačna kot za industrijo. Izvoz iz Slovenije se je v desetih mesecih letos povečal za 20,5%, kemična industrija pa ga je povečala le za 4,6 %. Toda hkrati je kemična industrija zmanjšala uvoz za 4,8%, Slovenija pa ga je povečala za 38,4 odstotka. Celovita slika poslovanja kemične industrije pa seveda ni dosti lepša od slike vse industrije v Sloveniji. Boris Rugelj Bor za dela Republiški sekretariat za delo Republiški zavod za zaposlovanje Informacije o objavljenih delovnih mestih dobite v podjetjih oziroma v organizacijah, ki so navedene v časopisu. Prijavitelj vas bo informiral tudi o roku prijave, delovnem času, drugih pogojih za zasedbo in komu pošljite vašo prijavo. Za informacije o objavljenem delovnem mestu odgovarja prijavitelj. Skupnost za zaposlovanje Enota Ljubljana Poklic i OD Naziv delovne organizacije keramijski dei (2 del. mesti) Mercator mednarodna trgovina 4.155 Lj„ Dekor Zbilje, Titova 137 pomožni delavec 2.280 Vzgojno varstvena organizacija Rezke Dragarjeve Lj.-Šentvid Ul. pregnancev 6 snažilka 3.800 Obrtna zadruga Elektrovod Lj„ Skupne službe, Devova 5.. snažilka 3.500 Osnovna šola Prežihov Voranc Lj., Prežihova 8 snažilka 3.000 VDO Biotehniška fakulteta Tozd -Veterinarstvo Lj., Gerbičeva 60 snažilka 3.500 Srednja ekonomska šoia Borid Kidrič Lj., Prešernova 6 kuharski pomoč. (2 del. mesti) 4.202 Vzgojno-varstvena organizacija Pedenjped Zalog, Cerutova 6 lesar šir. prof. . 4.500 Mercator Rožnik d. d. Lj„ Titova 135 administrator 4.000 Območna konferenca SDP Lj, Center, Lj„ Prešernova 26 var. pre. otrok 5.322 Vzgojno-varstvena organizacija Pedenjped Zalog, Cerutova 6 elektrotehnik 6.500 Gradis IPGI Lj. Industrijska 2 trg. posl, 6.000 Mercator Dolomiti d.d.Lj,, Trnovski Pristan 2 ekonomski tehnik 8.000 Mladinska knjiga, Veletrgovina Lj., Titova 145 tajnica 7.500 Osnovna šola Riharda Jakopiča Lj., Derčeva 1 varuh pre. otrok 7.419 Vzgojno-varstvena organizacija Pedenjped Zalog, Cerutova 6 Zdravstveni teh. 6.000 Vidmar Živa Lj. C. 27. aprila 1 el. teh. ind. elk. 7.500 Gradis IPGI Lj., Industrijska 2 ekon. za anal. plan pripravnik 5.000 Avtotehna Lj., Titova 36 ekon. za anl, plan 9.500 Belline kozmetika d.o.o. Lj., Verovškova 66 pru biologije 8.230 Osnovna šola Riharda Jakopiča Lj., Derčeva 1 zdr. terapevt (2 del. mesti) 6.500 UKC Lj., Tozd Univerzitetna očesna klinika Lj., Zaloška 2 zdr. terapevt 7.500 UKC Lj., Tozd Univerzitetna očesna klinika Lj., Zaloška 2 Poklic OD Naziv delovne organizacije sanit. i. spe. 9.265 Vzgojno-varstvena organizacija Pedenjped Zalog, Cerutova 6 d. i. kmet. rast. pr. (2 del. mesti)10.000 Kmetijski zavod Lj., Miklošičeva c. 4 d. i. kmet. rast. pr. 12.000 Kmetijski zavod Lj., Miklošičeva c. 4 d. i. kmet. rast. pr. 8.000 Kmetijski zavod Lj., Miklošičeva c. 4 d. i. kmet. rast. pr. (2 del. mesti) 8.000 Kmetijski zavod Lj., Miklošičeva c. 4 d. i. e. elektrotehn. 9.515 Univerz, zavod za zdr. in soc, varstvo Lj., tozd Inšt. za soc. med., Trubarjeva 2 mgr. računalništva 10.700 Mercator mednarodna trgovina Lj., Titova 137 d. i. tek. tehnolg. 12.500 Tekstilna Medvode, Barletova4 d. i. tek. tehnolg. 6.500 Tekstilna Medvode, Barletova 4 d. i. matematike 10.700 Mercator mednarodna trgovina Lj., Titova 137 gim. maturant ekon. za anl. plan 16.000 HACH, d.o.o., Trzin lesarski del. 4.000 Lesna Industrija Idrija bolniški strežnik 5.300 Onkološki inštitut v Lj., Zaloška 2 lesar. šir. prof. 4.600 Tobačna Lj., Tobačna 5 oblikov. kovin 3.500 Kovinoservis LJ., Rudnik III 2 varuh. pred. otrok 4.985 Vzgojnovarstvena organizacija Lj. Center, Poljanska 12 strojni tehnik 8.000 Invitra d.o.o. Lj. Česnikova 12 str. teh. tehnol. 5,000 Kovinoservis Lj., Rudnik III, 2 usnj. krz. teh. 7.000 Arka CO, d.o.o., Lj., Viška 22 upravni tehnik 5.000 Intermarketing d.o.o., Lj., Kardeljeva ploščad 24 administrat. tehnik 4.000 Kovinoservis Lj., Rudnik III. 2 administrat. tehnik 6.750 Zastava avto Lj., Strokovne službe, Celovška 150 lesarski delavec 3.500 Slovenijales Stolarna, Dobrepolje, Podgorica 21 lesar (2 del. mesti) 3.800 Inles Ribnica, tozd Tovarna stavbnega pohištva Loški potok lesar 3.400 Inles Ribnica, tozd Tovarna stavbnega pohištva Loški potok Poklic OD Naziv delovne organizacije natakar 5.500 Žito Maloprodaja Lj., Kardeljeva 9 elektrotehnik 7.763 Stanovanjsko in komunalno gospodarstvo Kamnik, Steletova 8 strugar 7.000 KTL Valkarton Logatec, Tržaška 1 voz. avtomehanik 8.000 M.E.A.., d.o.o., Logatec, Rovtarska 45 ekonomski tehnik 10.000 SOZ Notranjka Logatec, Tržaška 11 gasilec 5.500 Gasilsko društvo Trbovlje Enota Kranj lesar 4.500 Mizar Šivic Jože, Dobrepolje 3 prod. pap. knj. art. 4.000 Šinkovec Bojan, Škofja Loka, Koširjeva 5 Enota Koper del. brez poklica 3.000 Delamaris Izola, Tovarniška 13 del. brez poklica (3 del. mesti 3.500 Delamaris Izola, Tovarniška 13 del. brez poklica 4.000 Delamaris Izola, Tovarniška 13 administrator 5.000 Delamaris Izola, Tovarniška 13 ekon. za den. fin, 8.000 Steklo Izola, Tozd Zidar izol., Pittonijeva 20 pru za jez. pred. pripravnik 5.000 Osnovna šola A. Ukmarja, Koper, Pot v gaj 2 oblikoval, kov. 6.500 LIV Industrija kovinskih in plastičnih izdelkov Postojna, Postojna 999 str. predilec 3.200 Tekstilna tovarna Senožeče, Senožeče 152 ekon. za kom. dej. 7.000 Sežana tovarna pletenin in konfekcije, Stjenkova 1 Enota Maribor snažilka 5.000 VU Crvena zvijezda Lj., RJ Maribor, Kneza Koclja 9 elektromonter 5.000 Komunalno podjetje Ormož trgovski poslovodja 6.000 Poduzeče trgovačka mreža Osijek, poslovalnica Maribor, J. Vlahoviča 2 vzgojiteljica 21 ur tedensko 6.700 Vzgojnovarstvena organizacija Ljuban Vodeb Maribor, Kosarjeva 4 Enota Novo mesto zdrav. teh. babica ZC Dolenjske, Tozd Splošna bolnišnica Novo mesto Preklic objave Republiški zavod za zaposlovanje preklicuje izjavo, objavljeno v Borzi dela v 51. št. Delavske enotnosti: Emona VPS Ljubljana, Šmartinska cesta, poklic dipl. oec. za analize in plan, ker navedeni tekst ni v skladu s prijavo potrebe po delavcu pri zavodu za zaposlovanje, (reg. št. potrebe: 3045025) Aktivni oddih za nekatere delavce ŽG Ljubljana prava življenjska prelomnica Že 7.699 železničarjev na preventivnem dopustu V podjetjih v katerih delavci niso le številke, je najrazličnejšim težavam navkljub še vedno nekaj denarja za športno rekreacijo, preventivo in organizirano zdravo življenje. Pa ne gre zgolj za denar. Poleg gmotnih možnosti je potrebno tudi razumevanje in prav v tolikšni meri prepričanje, da se tovrstne naložbe v ljudi dobro obrestujejo. No, med tistimi, ki o tem ne dvomijo saj imajo bogate izkušnje - in to predvsem dobre - je tudi Železniško gospodarstvo Ljubljana. V minulih desetih letih je omogočilo aktiven oddih zares mnogim svojim delavcem. Na nogah ves dan »Glede na naravo našega dela in v skladu s priporočili slovenskih sindikatov smo se že pred leti dogovorili, da bomo bolje poskrbeli za zdravstveno preventivo. Zato smo se odločili za aktiven oddih, za desetdnevni programirani dopust, katerega glavna značilnost je zdravo aktivno športno življenje...,« pripoveduje Marlenka Kovač, ki skrbi za zdravstveno rekreativno dejavnost pri Železniškem gospodarstvu Ljubljana. »Razumljivo je, da smo se ob tem dokaj natančno dogovorili, kdo je potreben takšne preventive in kdo ne. Ker pa je razmeroma veliko naših ljudi na takih delovnih mestih, ki ogrožajo zdravje, je kandidatov za aktivni oddih vedno dovolj.« Od oktobra 1980 pa do konca letošnjega leta je bilo na aktivnem oddihu že 7.699 delavcev Železniškega gospodarstva Ljubljana. Večina jih je bila v Atomskih toplicah, drugi pa v Kranjski Gori. V zadnjih letih je bilo na aktivnem oddihu največ strojevodij (16,8 odstotka), na drugem mestu so vlakovni odpravniki (7,2 %) in na tretjem kretniki (5,8). Slede skladiščniki, vozniki, šefi postaj, vlakovodje, vozovni pregledniki, progovni delavci, sprevodniki, vodje premika, premikači, čuvaji in transprotni delavci. »Poudarek zdravstvene pre- Eden izmed mnogih prijetnih spominov na dan v Julijcih Usoda mnogih počitniških domov iz leta v leto bolj negotova Večina zmogljivosti le za vroče sonce Do nedavnega smo le približno vedeli, koliko počitniških domov imajo naši delavci, kolikšne so njihove zmogljivosti in kako so izkoriščene. Na vsa ta vprašanja je končno odgovorila analiza slovenskih sindikatov, ki je z vrsto zanimivih izsledkov pomemben kažipot za nadaljnje delo na področju domačega ali sindikalnega turizma. Zbrane številke so prav gotovo zelo blizu resnice, saj je analiza zajela skoraj 2300 podjetij oziroma delovnih kolektivov s sedemsto tisoč zaposlenimi. Med številnimi podatki je gotovo zelo zgovoren ta, da imajo delavci v svojih počitniških domovih, stanovanjih, bungalovih, stanovanjskih prikolicah in drugod več kot 50.000 ležišč. To je precej več kot smo mislili. Razumljivo je, da je največ počitniških zmogljivosti na obali, predvsem na območju Hrvaške. V Sloveniji imamo le blizu 10.000 postelj. Imamo pač kratko obalo, večina ljudi pa hoče vsaj del svojega dopusta preživeti na morju. Malo zmogljivosti za zimo Če smo v povojnih letih poznali predvsem počitniške domove, se je z leti v tem pogledu veliko spremenilo. Največ ljudi preživlja dopust v počitniških prikolicah, najmanj pa v počitniških stanovanjih. Z drugimi besedami: v stanovanjskih prikolicah premoremo 25.000 ležišč, v domovih 12.000, v bungalovih 9.000, v počitniških stanovanjih pa malo manj kot 7.000. Prevladujejo torej prikolice. To je zanimivo, saj je cena teh zmogljivosti v primerjavi z drugimi najvišja. Življenjska doba počitniške prikolice je namreč kratka, v povprečju dobrih deset let, cene v naših kampih pa že davno niso več simbolične. Visoki so tudi za tiste, ki imajo veliko pod pal- cem, za večino pa so takore-koč že na robu zmožnosti. Delavci si pomagajo tudi s hotelskimi zmogljivostmi. Za nepoznavalce zveni ta podatek morda nekoliko nenavadno, saj običajno mislimo, da so počitnice v hotelu najdražje. Pa to še zdaleč ni povsem točno. Vsi dobri gospodarji namreč prav dobro vedo, kolikšne so dejanske cene v lastnem počitniškem domu, ki obratuje dva ali tri mesece na leto. So namreč prav »astronomsko« visoke in v nemalo primerih višje kot v hotelih. Zato prav podatke oziroma stroške za ta ali oni počitniški objekt marsikje spretno prikrivajo. V nasprotnem primeru bi se mu morali, kjer se pehajo za sleherni dinar, kaj drugega kot - odreči. Za zimski oddih naši delavci nimajo veliko zmogljivosti. Vsega skupaj manj kot 7.000 ležišč. Zato so možnosti za počitnikovanje v zimskih mesecih bolj skromne. Seveda pa bi bilo precej drugače, če mnogi počitniški domovi ne bi bili grajeni le za vroče poletne mesece in če bi njihovi uprav-Ijalci poskrbeli za nekoliko bolj kakovostno ponudbo. V času dopusta sam »počitek« že dolgo ni več zanimiv. Sedi in lenari konec koncev lahko človek tudi doma. Na počitnicah si želimo spremembo. V glavnem hočemo početi nekaj, česar med letom ne moremo ali za to nimamo priložnosti. Delovni kolektivi imajo glede na število delavcev zelo različne zmogljivosti. Marsikje se sploh ne morejo pritoževati, v mnogih primerih pa so zaposleni v tem pogledu dobesedno bosi. Razumljivo je, da so precej na dobrem delavci v gostinstvu in turizmu. Ti premorejo eno počitniško ležišče na 7 delavcev. V izobraževanju in kulturi se morajo zaposleni zadovoljiti z eno posteljo na 21 delavcev, v zdravstvu z enim ležiščem na 38 zaposlenih in, na primer, v obrti in storitvah z eno počitniško posteljo na 47 ljudi. Počitniškim domovom se slabo piše Žal številna vprašanja v zvezi z dopustovanjem delovnih ljudi iz leta v leto pošteno zapostavljamo, čeprav številni strokovnjaki opozarjajo, da je letni oddih še kako potreben in pomemben za delavno motivacijo. Glede na odnos družb.e do elementarnih potreb delovnih ljudi ni naključje, da se nad sindikalnim dopustovanjem zgrinjajo sivi oblaki. Usoda počitniških zmogljivosti podjetij in drugih je namreč iz leta v leto bolj negotova. Marsikje bi jih namreč radi po najhitrejšem postopku zrinili na obrobje in na naši obali - predvsem za to gre - postavili drage turistične objekte, take za tujce s polnimi žepi. Ne le na severnem Jadranu, tudi na srednjedalmatinski obali in črnogorskem pri-morju grozi počitniškim domovom, da jih bodo novi urbanistični načrti pregnali v »zaledje«. Vse to zaradi zastarelosti objektov, slabe izkoriščenosti in podobnih stvari. Naravnost povedano pa se občinski možje ne morejo sprijazniti predvsem s tem, da sindikalni turizem ni bolj donosen. Zato se ga marsikje otepajo, predvsem pa tam, kjer vidijo možnosti za hiter in dober zaslužek. No, vsaka stvar ima najmanj dve plati. Ena izmed teh je, da se delavskim počitniškim domovom ne moremo kar tako odreči. Nasprotno. Narediti moramo vse, da bodo imeli delovni ljudje in njihove družine privlačnejše možnosti za dopustovanje in preživljanje prostih dni v letu. Brez naložb v ljudi od njih ne moremo kaj dosti pričakovati. Svojo prihodnost gradimo na ljudeh in (boljših) rezultatih njihovega dela. Andrej Ulaga ventive je na najrazličnejših športnih aktivnostih, ki človeku pomagajo pri ohranjanju zdravja. Nesporno namreč je, da se je potrebno za dobro počutje in telesno vzdržljivost pomujati in je zdravje precej odvisno od nas samih. No, ko smo v Kranjski Gori, v dopoldanskih urah predvsem hodimo. Obiščemo Krnico, Tamar, Srednji vrh, Ciprnik, Vršič, Trento... Možnosti za izlete je na pretek. Ure po kosilu pa naši delavci preživljajo na balinišču, v bazenu, savni, v telovadnici... Pa ne da bi tekmovali, vsa dejavnost je rekreativnega značaja. Telovadimo za zabavo, predvsem pa za boljše počutje...,« poudarja Marlenka Kovač. »Seveda smo aktivni tudi ob sobotah in nedeljah, pa se udeleženci tega našega preventivnega dopusta prav nič ne pritožujejo. Celo nasprotno. Za nekatere je ta izkušnja prava življenjska prelomnica. Navdušijo se namreč za šport in kasneje sami nadaljujejo s tem. Nemalo je tudi takih, ki se želijo znova udeležiti aktivnega oddiha, seveda na svoje stroške in račun svojega dopusta. Seveda potekajo take programirane počitnice pod strokovnim vodstvom. Ce ne bi bilo tako, potlej zelo verjetno tudi ne bi bilo pravega uspeha. Skupine niso velike, nekako od 22 do 26 ljudi, kar v celoti omogoča uresničevanje zastavljenega delovnega programa. Tudi drugače veliko prijateljev športa Za redno aktivno rekreacijo skrbe pri Železniškem gospodarstvu na več ravneh. Večje akcije so skupne, kot so na primer smučarski tečaji za odrasle in za otroke železničarjev ali tekmovanja v šahu, varpi, tenisu in kegljanju, veliko dela pa sloni na sekcijah. Tisti, ki se najbolj izkažejo na tekmovanjih v »domačem krogu«, potelj sodelujejo tudi na zaključnih tekmovanjih vsega Železniškega gospodarstva Ljubljana in na vsakoletnih srečanjih s kolegi iz drugih republik, z železničarji iz zamejstva in delavci drugih podjetij. Ja, športnega življenja ni malo, veliko je tudi veselja zanj, le možnosti so marsikje bolj skromne. Posebno glede športnih objektov. Teh je v glavnem povsod premalo. Velika družina slovenskih železničarjev ima razumljivo še več organizacij in klubov, ki združujejo prijatelje najrazličnejših športov, predvsem v naravi. Planinci, na primer, imajo več svojih društev. Svoj klub imajo tudi jamarji, aktivni pa so tudi organizatorji izletniške dejavnosti. 13 Andrej Uldga Senčna plat umetnega zasneževanja Počitniških domov nimamo na pretek, pa so kljub temu mnogi med njimi zaklenjeni. Slika: A. Agnič Zadnje zelene zime so močno razočarale množice prijateljev rekreacije na snegu. Pa tudi naše žičničarje, saj so ostali brez dela in zato tudi brez dohodka. Podobno kot onkraj meje bi se pred pomanjkanjem naravnega snega lahko zavarovali tudi v Sloveniji. Na smučišča bi postavili snežne topove. S tem bi zagotovili smuko, žičničarji bi spet imeli polne roke dela, hotelirji pa se ob preganjanju dolgčasa ne bi žalostno ozirali proti nebu. Zimski turizem bi spet cvetel. Umetni sneg sicer ne more v celoti nadomestiti naravne bele odeje, pa vendarle: je izhod v sili. Na videz se je torej moč zelo preprosto spoprijeti z zelenimi zimami, v resnici pa se velja globoko zamisliti in pretehtati obe plati medalje. Snežni topovi namreč niso tako nedožne stvarce, da bi se jih lahko povosd in v vsakem primeru le veselili. Prvič: sploh niso poceni, in drugič, kar je neprimerno pomembnejše od prvega: niso prijatelji narave. Posebno nad slednjim se velja pošteno zamisliti. Ker s snežnimi topovi tudi v razvitem svetu še nimajo kdo ve • kako dolgih izkušenj, raziskave v zvezi z njimi še niso končane, ekološke ocene umetnega zasneževanja pa nepopolne. Kljub vsemu so kvarni vplivi snežnih topov na dlani. Morda je hrup, ki ga povzročajo ti stroji, še najbolj zanemarljiv, čeprav ogroža^ nekatere dragocene živalske vrste in konec koncev tudi odgahj|| turiste. Strokovnjaki pravijo, da je največji problem pri umetnem zasneževanju odvzem vode iz vodotokov. Ker so v zimskem času struge najbolj suhe, je silno težko zagotoviti dovolj vode za umetni sneg. Lahko si sicer pomagamo na najrazličnejše načine, v vsakem primeru pa gre za velike posege v prostor. Lahko bi si sicer pomagali z bakteriološko oporečnimi vodnimi viri, vendar bi se morali spopasti s higiensko oporečnostjo takega snega in nevarnostjo ogrožanja virov pitne vode. Dalje: umetni sneg se močno razlikuje od naravnega, saj je težji, bolj zbit in zato manj propusten za zrak in kisik, ki ga potrebujejo rastline. Vplivi na vegetacijo so torej na umetno zasneženih smučiščih drugačni kot bi si želeli. Tudi pridelek je na taki površini manjši. Naravnega ravnovesja ni več, še posebno tam, ne, kjer topovi obratuj jejo še takrat, ko naravnega snega že davno ne bi bilo več. Kot vsaka stvar ima torej tudi umetno zasneževanje dve plati. Če hočemo kaj pridobiti, se moramo drugemu odreči. Zato kaže naložbe v topove in umetno zasneževanje vsekakor dobro pretehtati. Andrej Ulaga razvedrilo Ljubljana 21-, decembra 1990 Delavska ensbK«! LADISLAV ČRNOLOGAR tehnološki presežek rdečelasa lisica in še kaj (29) Ladislav Črnologar je delavec jeseniške železarne in že desetletje znan kot pisatelj povesti >n romanov. Pred prvim majem je pri Književni zadrugi Jesenice izšla knjiga z dolgim in nekoliko nenavadnim naslovom. Ta pa napove, da je knjiga izsek iz žive in za marsikoga krute sedanjosti. Tako kot v prejšnjih knjigah (Na gredi, Va drugem bregu, Razstreljeni bog) najdemo tudi v Tehnološkem presežku prvine ljubezenske zgodbe in kriminalnega romana, tako da bo Povest zanimivo branje tudi za nezahtevne bralce, ki jih zanimajo moralni in socialni problemi, privlačijo pa napete zgodbe. Jeseniški bralci se bodo lahko zabavali z ugibanjem in sklepanjem stav, koga je imel pisec za model pri oblikovanju glavnih in stranskih likov. »Prav, Milana sem peljal, da je pognal tiste cevi v zrak. Priznam. In takoj me je pustil na cedilu, čeprav je obljubljal drugače. Tako, zdaj pa me predaj miličnikom, ali kar že nameravaš, sarno spusti me dol s tega drevesa,« je bilo Petru vsega dovolj. »Počasi, počasi, Peter.« Nisem te jaz vabil v gozd in na trhlo drevo; vse si naredil po svoji v°lji. Vso noč imava še čas. Vem, da se mučiš, a muka človeka očisti, porodijo se mu čiste Tlisli. Spomni se naših ubogih pesnikov, v kakšnih mukah so živeli. Pa, dobro, če se ti tako mudi. Tiste cevi tam zgoraj bo treba popraviti. Janez bo sam temu le težko kos. Potreboval bo pomoč, nekoga, ki se malo razume na tako delo. Videl sem, da kljub prejšnjemu delo- mrzništvu znaš tudi poprijeti za pošteno delo - škoda, da ne uporabljaš znanja, ki ga imaš in se greš raje mučenika - pesnika. Ah, pozabljam, da si ti za višje cilje, da kar izgorevaš in trepetaš od ustvarjalnega nemira, torej je zate le dobro, da se malo ohladiš. Veš, nekaj sem bral o ustvarjanju...« »Prosim, nehaj! Obljubim, pomagal bom, dokler se vse ne popravi ali še dlje, če boš hotel! Grem zdaj lahko dol?« je Peter prekinil Toneta, ki ni znal nehati, kadar je začel govoriti. »Počasi, Peter, dokler se vsega ne pomeniva kar miruj tam na veji. Srečo si imel, da se ni odlomila, ker bi bil Tiger veliko manj nežen, kot sem jaz. Šele potem bi videl, kako dobra duša sem. Saj sem te navsezadnje prišel iskat, ko sem se pogovoril z Milanom. No, za začetek je že nekaj tvoja obljuba, da boš pomagal. Tako je prav. Vidiš, pravzaprav so se zaradi vajine sabotaže vse stvari okrog elektrarne nekako uredile. Ostal je samo še tale najin pogovor. Ko te takole gledam, vidim, da si obvisel, občepel, zastal, otrdel, izvisel, saj ne vem, kako bi se izrazil. Ti si bolj vešč besed. Kako bi rekla?« »Hudiča, izvisel sem, povsod izvisim, od-bingljam, tudi v Jelju! A čeprav bingljam, vam vsem skupaj kažem jezik. Priznam, da sem bil jezen in sem iz zlobe pomagal Milanu, da bi vam škodoval, ker ima tudi po svoje prav. Ja, ko je prišel k meni, nisem dosti premišljal - prav zanimalo me je, kako bo ta štorija tekla naprej.« »A, zgodba naj še teče..! Tu sem te čakal. To sem pa skoraj spregledal Peter, Peter, seveda ti gledaš na vse kot na zanimivo zgodbo, pri tem pa si pozabil nekaj osnovnih pravil, ki se jih moraš nujno zapomniti za drugič. Najprej - ne bi smel biti znotraj, pravzaprav tu na veji, ki je sicer primerna za gledanje od zgoraj navzdol, a ti si se preveč vmešal. Drugo osnovno pravilo je, da se sploh ne smeš vmešavati in da tvoje mnenje pri zgodbi sploh ni pomembno. Odvila se bo po svoje, pa če ti še tako bistroumiš. Torej te je zgodba, ki se je začela z Janezom, ki je hotel biti sodobni Jernej, pritegnila...« »Hudiča! Saj nisem še nič napisal, zadnje čase sploh ne morem pisati!« je že ves hripav zatulil Peter. »Peter, ni lepo, da imaš enkrat v ustih boga in drugič hudiča. Bolj bi se moral opredeliti in obvladati. Vem, vem, da zdaj ne pišeš in to je dobro, ker še nisi razčistil sam s sabo. Toda enkrat boš začel. Pravijo, da kdor se enkrat zastrupi s pisanjem in si začne domišljati, da lahko soli pamet drugim, je, zastrupljen za vedno. Kaj ne uvidiš, da ti hočem samo dobro. V zgodbi se ne boš mogel izogniti ne sebi ne meni. Kaj boš napisal o nama?« »Saj to je vse skupaj noro« Kaj za en hudič si, da me mučiš tu sredi noči? Saj ne morem verjeti, da je res - ne, saj sanjam težko moro... Dobro, če že hočeš. Lahko bi se začelo takole. Delomrzni, po slavi hlepeči, zdaj premrzli pesnik Peter je čepel na trhli veji sredi gozda in nanj je svoj bledi sij usmerjala mrzla luna, ki so jo sem ter tja zakrivali oblaki. Pesnik bi iz svojih višav spet rad prišel na trdna tla, da bi s! pretegnil premrle ude, a ni mogel, ker ga je spodaj čakala banalnost človeške skušnjave v podobi besnega volčjaka z zelenkasto sijočimi očmi, ki so mu v kosti nagnale prastari strah pred zlimi silami, ki so ga nedvomno poslale, da si izpraša svojo pesniško dušo. Volčjak je bil sicer last fosilnega partizana Toneta, ki je bil bolj podoben hudiču kot dobrotniku, za kakršnega se je imel, in je v svoji zaslepljenosti še vedno mislil, da se stvari najlažje urejajo preko mušice njegovega nemškega samokresa...« »Dovolj! Dovolj, Peter - bravo, bravo! Mislil sem, da si ne boš upal. Še je nekaj upanja zate. Vidi se, da sem te že nekoliko spametoval in podučil. Tiger, miren bodi! Peter, zdaj lahko zlezeš dol. Peljal te bom domov, da se pogreješ. Dokler boš pomagal Janezu, ti bom jaz dajal streho, lahko pa ostaneš še dlje, da te še malo podučim. Ne, čakaj, ne zlezi še dol, še nekaj imava,« se je spomnil Tone. »O moj bog, ne!« je zastokal Peter in se premaknil, da je veja, na kateri je čepel, sumljivo zahreščala. »Kako boš dal naslov zgodbi, knjigi?« je še zanimalo Toneta. »Kakšni knjigi?« Peter ni več mogel misliti. »Tej, o Janezu, Jasni, Milanu, tebi, meni! Kaj si zaspal?« »Ne, nisem, a mislim, da se bom onesvestil. Obljubiš, da samo še to razrešiva?« je tokrat Peter postavil pogoj. »Obljubim!« »Na partizansko besedo?« »Na partizansko!« je prisegel Tone. »Prav! Janeza je najbolj bolelo, da g? človeka imenujejo tehnološki presežek: L bi se tako imenovala,« je predlagal Peter. »Preveč suhoparno. Treba bo še doda; oporekal Tone. »Kaj le? Naslov mora biti kratek!« »Morda rdečelaso lisico. Milan je re Jasna prava rdečelasa lisica,« se je Tor c vnel. »O, ti sveta pomagavka! In še kaj... Peter ni utegnil reči ničesar več, čepra pristal na celo stran naslova, pristal bi na . pa ni mogel, ker se je odlomila veja in je tre:. Tonetu na glavo, potem pa se je pogr v blagodejno temo. Tudi Tone jo je skupil. Hotel je vstati, pa a je v gležnju neusmiljeno zapeklo. Splazil se je do Petra in ga potresel, a ta se ni ganil. Pot al mu je žilo na zapestju. Še je živel! Zdaj sta bila oba na psu. Tiger! Zdaj ju lahko reši le Ti' er, da ne zmrzneta. Kako prav je imel, da je dresiral psa! »Tiger, Tigerček, pojdi po pomoč, hitro o ljudi! Auu!« je zastokal Tone, ko se je naslonil na skalo, s katere je zdrknil, ko mu je padel pesnik na glavo. Toda kljub bolečini se je nasmehnil in si rekel: »Ja, tako bo prav - TEHNOLOŠKI PRESEŽEK, RDEČELASA LISICA IN ŠE KAJ... Konec Mlečna nesreča V bližnji gostilni smo srečali poslovneža, ki je spadal (in še spada) v vrhnji srednji razred naše družbe. Nacejal se je s pivom in ni nam ostalo drugega, kot da ga pobaramo, tako kot je Saint Exuperyjev Mali princ pobaral Pijanca: - Zakaj pijete? »•Zato, da bi pozabil.« - In kaj hočete pozabiti? »Da sem nesrečen.« - In zakaj ste nesrečen? »Ker pijem.« Torej smo dobili natančno tak odgovor, kot ga je dobil Mali princ. Zato smo poskusili drugače: - Kje ste v službi? »V Ljubljanskih mlekarnah?« - Je kaj narobe z vašim delom? »Z mojim delom ne, pač pa, z novo mestno vlado.« - In kaj ima nova mestna vlada opraviti z mlekom? »Nič, ampak prav to je hudič. Kaj pa bodo pili naši otroci?« - Alije mestna vlada proti temu, da bi vi proizvajali mleko? »Tako. Točno tako. Nočejo nam več dati denarja, da bi posodobili Ljubljanske mlekarne.« - Rekli ste »več denarja«. Torej so vam prej dajali denar. Mislim stara mestna vlada? »Seveda, dosti denarja smo dobili.« - In zakaj niste že takrat preuredili mlekarne': »Ja to ni tako preprosto. Morali smo naredit: vse potrebne znanstvene študije. Veste, hoteli smejo postaviti na Barju.« - Ja, ali ni Barje malce neprimeren kraj zc mlekarno? »Ja.« - Pa vam tega ni prej nihče povedal? »So govorili nekateri nergači, ampak treba je bilo preveriti. - In kako ste to preverili? »Šli smo v Ameriko, pa na Japonsko, pa drugod po svetu in ugotovili, da bi bila nova mlekarn primernejša v Črnučah.« - In zakaj je ne gradite tam? »Ja to je pa: treba spet preveriti.« - Ali bi torej radi spet šli v Ameriko, pa na Japonsko in še kam? »Seveda. Saj v tem je problem.« - Kakšen problem? - »Ravno pripravljali smo se na novo svetovne mlekarsko rundo, pa ti pride nova mestna vlac -in pravi nič več denarja, češ da smo ga porab: pri potovanjih dovolj, da bi lahko že zdavnaj rekonstruirali našo sedanjo mlekarno.« - In kaj zdaj, ali ne bo več mleka? »Me nič ne briga, saj ga jaz ne pijem.« - In kaj boste zdaj? »Jaz bom ostal pri pivu.« IR n n n Krrinriir Deiavsfca enotnost SLOV. DRAMATIK (SLAVKO, »DOGODEK V MESTU G0GI-) PRIPRAVA ZA STISKANJE ŽIL PRI KRVAVENJU FRANC. REKA. KI TEČE SKOZI GREN0BLE GOGOLJEV KNJIŽNI JUNAK BUUBA ISAAC NEWT0N GLAVNO MESTO ŠPANSKE POKRAJINE NAVARRE ZANKA, PENTLJA ANTON LAJOVIC HRV. PEVKA POPEVK CETINIČ PASJA SAMICA LITER ATA TOKIJSKO LETALIŠČE MESTO V BAČKI, OB DONAVI antična nomadska ljudstva V JUŽNI RUSIJI (BASKOVSKA (RUNA) ŠPANSKO MESTO V ANDALUZIJI 1 MESTO V KALIFORNIJI (H0L-LYW00D| SL. FILM. REŽISER (»VESNA«) GL. MESTO MALIJA EGIPT MARŠAL (NAPRAVIL SAMOMOR) RAJKO TURK SMEŠNICA ŠP. SLIKAR (JUSEPE DE) NEZREL, NEDORASEL ČLOVEK BESEDICA S KATERO KAJ VPRAŠUJEMO IVAN TAVČAR ZVRST VIŠNJE udarjanje S KRESILNIM kamnom IT IZDELOVALEC GODAL EMIRJEVA VLADAVINA. | OSKAR EHRLICH JUŽN0AM. DREVO S SLIVAM PODOBNIMI PLODOVI FR. FILM. IGRALKA (BARBARA; HUNSKI POGLAVAR GL MESTO JORDANIJE BESEDE BREZ POUDARKA M ZIMSKO ŠPORTNO SREDIŠČE V BERNSKIH L ALPAH -- ■ . MESNA PRIKUHA VHODNI PROSTOR .. i- TELIČEK AJ^NlST čor AW. POLITIK, NOBELOVEC ZA MIR (1912) (EUHU) DVORANA S POSLUŠALCI KAPLI ARHAR . Razpored ŠOLSKIH UR POUKA FINSKI ARHITEKT SAARINEN VLADO RIBARIČ SOD. ITALU. PISATELJ ■ (UMBERT0) GABI NOVAK NE DEDEK mraz. ne božiček, ampak J PREBI- VALEC ANGLIJE avtor križanke R. NOČ JUG0SL. AVTORSKA AGENCIJA RADIJ BIVŠI JAPONSKI POLITIK IKAKUEI) NAGRADNA KRIŽANKA ST. 52 Rešitev nagradne križanke pošljite do 8. januarja 1991 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 52. Nagrade so: 500, 300 in 100 dinarjev. Rešitev nagradne križanke 50: KLAS, RANKO, KOR, RANOCELNIK, OLE, ABONENT, NORMAN, MOR, VTIKOVANJE, ARAP, ASA, IKA, RAKA, TRON, DA, VUK KARADŽIČ, DRAVA, REN, IP, LN, ITA, NASAJE-NOST, ENA, EMANTS Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 50: 1. Marko Bucik, Ivana Suliča 6 a, 65290 ŠEMPETER PRI GORICI 2. Albina Brdnik, Smlednik 34. 61216 Smlednik 3. Marko Podržaj, Vlahovičeva 30, 61000 Ljubljana Nagrade bomo poslali po pošti. Delavska enotnost List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. • Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • Začasni poslovodni organ in glavni urednik: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956 • Odgovorni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 • Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija). Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Robert Peklaj (novinar), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev) Sonja Setjak (redaktorica - lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddin), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje). Jožica Anže! (tajnica) telefon 311-956, H.c. 310-033 • Naročnina: 321-255 • Posamezna številka Delavske enotnosti 12 dinarjev • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gr. ovini • Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2 • Žiro račun: 50101-603-46834 • Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik 15 Dsiavska enolnost Ljubljana, 21. decembra 1990 Nekoč generalni direktor Gorenja, potlej še marsikaj, na koncu pa seveda upokojenec in zdaj tudi poslanec Liberalno-demokratične stranke Ivan Atelšek: »Fantje, ko sem po televiziji vrtel dinar v roki, če se spomnite, sem povedal to, kar je za vas zdaj nujnost...!« Srčnost človeka, vsaj po funkciji bi morala biti lastnost voditeljev socialnodemokratske stranke Slovenije. Jože Pučnik in ministrica - tudi za socialno področje - Katja Bob v prepričljivem pogovoru o tem, kako je pravzaprav treba oklestiti vse tisto, kar je dal delavcem - socializem. Zunanji minister Republike dr. Dimitrij Rupel ne prepričuje več novega »režimca« Rudija Šeliga, saj oba vesta, kje smo in kaj o tem menijo pisatelji... Predsednik sence v vladi Emil Milan Pintar, ki si je drznil imenovati v vlado tudi ljudi, ki na to niso pristali, se še sprašuje, koga bi lahko na ta način kadroval... Medtem ko rotacijski stroji že tiskajo tole številko Delavske enotnosti, v Domu sindikatov Slovenije še poteka seja Sveta ZSSS, na kateri delegati med drugim razpravljajo tudi o tako pomembnih dokumentih, kakršni sta »Organiziranost Zveze svobodnih sindikatov Slovenije« in »Pravilnik o financiranju in finančno-materialnem poslovanju ZSSS«. Na tem torišču so se kopja že lomila, najbrž se bodo tudi danes. Ker pa vam za zdaj še ne moremo posredovati (do)končnih odločitev, vam ponujamo v razmislek mnenja predsednikov ali sekretarjev večine republiških odborov dejavnosti, ki jih bodo najbrž posredovali (in branili!) tudi na Svetu. MILOŠ MIKOLIČ, sekretar BOS komunalnega in stanovanjskega gospodarstva Slovenije: »Naš RO je v pripravah na kongres in reorganizacijo sindikata vztrajal pri panožnem načelu in smo takšen koncept organiziranja sooblikovali. Prav tako pa smo se zavedali, da je potrebna tudi teritorialna povezanost; zato smo na vseh območjih predvideli svoje odbore in večina jih že deluje. Glede na sedanji predlog pa menim, da bi morali ohraniti načelo, da sindikati podjetij ustanove sindikat dejavnosti Slovenije, nato pa povratno tudi območne, pri čemer pa ni nujno, da se vedno pokrivajo s siceršnjo teritorialno organiziranostjo. Sistem financiranja mora zagotavljati delovanje vse organizacije. Predlagana rešitev je zavoljo neurejenih razmerij seveda nujna. Ko pa bo organiziranost sindikata utrjena, menim, da bomo morali pri financiranju najti primernejše oblike ali razmerja, saj zdaj solidarnost ni dovolj opredeljena niti ni dovolj zagotovljeno normalno funkcioniranje RO, ki so manjši od našega.« FRANJO KRSNIK, sekretar ROS kemične in nekovinske industrije Slovenije: »S konceptom organiziranosti v SSS pri nas soglašamo, saj mislimo, da je dobra osnova za uveljavljanje vloge sindikatov dejavnosti po zgledu organiziranosti sindikatov iz držav široke demokracije in delovanja tržnih zakonitosti (Avstrija, Švedska, Nemčija...) Če se strinjamo s sistemom financiranja? S sistemom da, ker je ponujena rešitev osnova za vzpostavitev reda, medsebojnega zaupanja in spoštovanja, kar je temelj za funkcioniranje takšne organizacije, kakršen je sindikat. Dileme na katerem koli nivoju organiziranosti pa moramo reševati sproti. K pravilniku moramo pripraviti tudi razlago za njegovo uporabo...« SREČKO ČATER, predsednik ROS kmetijstva in živilske industrije Slovenije: »Soglasno s sklepi RO in območnih organizacij podpiram predlagano organiziranost, vendar s temile zadržki oziroma dopolnili: k 2. točki bi dodal, da se lahko sindikati podjetij, ki niso zainteresirani za povezovanje v območno organiziranost, povežejo v ROS dejavnosti; v 4. točki pa bi v celoti črtal tehnične službe in upravo stavbe. Ta del naj se opredeli in konkretizira po realizirani finančni strukturi. V sistemu financiranja pa naš RO podpira predvideno delitev članarine, absolutno pa zavrača skupni zbirni prehodni račun.« DUŠAN ZUPANC, sekretar ROS kulture Slovenije: »Na prvo vprašanje kratko in jedrnato: sindikat je lahko dejaven, če ima razvito mrežo svojih zaupnikov. Na drugo pa: glede na to, da je sindikat delavcev v kulturi med manjšimi, nam sofinanciranje s strani močnejših ustreza.« Pripravlja: Marjan Horvat Red mora biti MIHAJLO ZVER, sekretar ROS gostinstva in turizma Slovenije: »Z zasnovo organiziranost se strinjamo, ker se nam zdi dobra. Sodimo namreč, da morajo biti območja pač dobro .pokrita1. S sistemom financiranja pa se strinjamo le delno. Menimo namreč, da z denarjem, ki naj bi nam .pripadal1, ne moremo oblikovati niti tako potrebnih skladov, kakršen je tisti za solidarnostno pomoč delavcem.. .« JERNEJ JERŠAN, sekretar ROS gradbenih dejavnosti Slovenije. »Na sejah 10 smo obravnavali vse to gradivo in soglašali, da v dobri povezavi in s pristnim sodelovanjem s teritorialnimi organizacijami (območni odbori) vidimo uspešno delovanje našega sindikata - za člana. To je pa tudi naša glavna naloga. Spremembe in dopolnitve statuta, ki smo jih sprejeli na izredni skupščini 7. decembra, nam vse to tudi omogočajo. Glede financiranja: članstvo je zahtevalo, naj se pravilnik - tak, kakršen je predlagan - čimprej uveljavi, da bomo končno spet uvedli finančno disciplino. Smo pa že doslej vsa zbrana sredstva - do dinarja! - namenili za sanacijo naše ,hiše‘. Če bi se tudi drugi zgledovali po nas, bi bil Dom sindikatov Slovenije že ,pošlih-tan‘...« IVO MIGLIČ, sekretar ROS energetika Slovenije: »S konceptom organiziranosti v SSS se strinjamo, vendar z .repliko1, da se območna organizacija uveljavi kot organizacija sindikatov dejavnosti. Smo tudi za predlagani sistem financiranja, vendar mora biti predlagana določitev deležev sindikalne članarine od podjetja naprej v praksi okvirno, ne pa absolutno pravilo posamezne ravni sindikalne organiziranosti, kar načelno pravzaprav pomeni - plačevanje dogovorjenega in opravljenega dela.« HILDA ŽEŽKO, sekretarka ROS prometa in zvez Slovenije: »Mene takšna organiziranost, kakršna je predlagana, nič ne moti. Sodim pa, da bi bilo bolje, če območni sindikati ne bi postali pravne osebe. Menim namreč, da bi bili tesneje povezaRI, CS tl ostali »samo« metoda dela. Na štiri oči povedano, bi bilo to bolje tudi za sam sindikalni vrh. Gradivo pa bomo seveda podprli, ker menimo, da se ne smemo več ukvarjati sami s sabo, temveč s tistim, zaradi česar smo. MARTIN MURŠIČ, sekretar ROS delavcev obrti Slovenije: »Predložena zasnova organiziranosti v SSS je nujen korak za naš obstoj. Druga stvar pa je, kakšne posledice bo povlekel za seboj. Sistem financiranja pa je že daljša .zgodba1. Zahteva predvsem celovit pregled nalog, ki jih je treba opraviti. Pred vojno so se s tem pečale delavske zbornice; tudi po osvoboditvi smo lahko .dihali1, ker smo imeli zavoljo .avtomatizma1 določen vir dohodka. Zdaj smo se pa znašli v položaju, ko številčnost našega članstva tako pada, da nam zmanjkuje denarja že za .servisiranje1 obveznosti, ki nam jih nalagajo kolektivne pogodbe. Delodajalci pa medtem utrjujejo svoje položaje...« MARJAN FERČEC, sekretar. ROS gozdarstva in lesarstva Slovenije: »Na zadnji seji izvršni odbor žal ni bil sklepčen, tako da se: bo moral naš predsednik na današnji seji najbrž vzdržati pri gla-. sovanju. Zato naj povem le to, da se glede organiziranosti načelno strinjamo z drugimi ROS. Kar se pa financiranja tiče, pa tole: naš sindikat od 30-odstotnega deleža članarine ne bo mogel uresničiti nekaterih nalog iz 2. točke predloženega dokumenta o organiziranosti. Čeprav združuje 20.000 članov, bo zaradi nizkih osebnih dohodkov v panogi za to - prekratek...« D. K. Hoteli ste, imate in -ravnajte tako... Priročnik za sindikalne zaupnike in strokovne službe podjetij — - e__ imel Iffliftfi Htenu listi en frcnil Vsebina: Gregor Miklič: Brane Mišič: Uveljavljanje normativnega dela splošne kolektivne pogodbe - delovnopravni del Delitveni del normativnega dela splošne kolektivne pogodbe Mag. Janez ženi: Podjetniško zasnovan sistem delitve osebnih dohodkov (na osnovi splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo) Dr. stane uhan: Uveljavljanje tarifnega dela kolektivnih pogodb Priloga- Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo Cena (70 din Naročila pošljite na naslov ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon: 321-255, 310-033 NAROČILNICA Pri ČZP Enotnosti, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo •_______izvodov priročnika KAKO UVELJAVITI SPLOŠNO KOLEKTIVNO POGODBO V PRAKSI po ceni 170 din. Naročeno pošljite na naslov: Ulica, poštna št., kraj: Naročeno dne: Priimek in ime podpisnika: Račun bomo plačali v zakonitem roku. Podpis naročnika L t T V r-" r” j i, .k, .. n \ / v o 1“ >*§ f” I I p A IZ i\ 4 P J SL____ / ■i /A/ Tbl/FKASeVMlB !l