Peter Semolič
Pod velbom
Vse vaše drzne in plahe poglede,
ki mi jih poklanjate, deklice,
ko stopam kot Pierrot
mimo orumenelih zidov hiš,
ki so naplavina že davno minulega Časa
in prebujajo v meni podobe kočij
in žensk v dolgih krilih in cilindrov,
ki se dvigajo v pozdrav pred njimi,
bi zamenjal za en sam pogled njenih oči,
katere ime prinaša kot šepetanje
pridušene korake že izumrlih ljudstev,
vonj po sveže steptani travi,
po strjujoči se krvi
v moje enolične sanje.
Tu, pod mano, v plasteh zemlje ležijo tisti,
ki so izza obzidja svojega mesta
videli prihod od sonca ožganih divjakov
in šepetali besedo, ki je zdaj njeno ime.
Koliko počasnih umiranj in koliko hitrih smrti se je nabralo v njem?
Koliko izsanjanih in koliko nedosanjamh ljubezni, medlem ko so preživela plemena na razdejanih ognjiščih zgradila svoja in ob toploti ognjev izsanjala svoje arhetipe za zmerom?
14	L I T E R A T U R A

Kot po strugi se po ulici mesta razlivajo moje oranžne sanje, ker ljubezen srca je oranžna.
Sedim tu, Pod velbom, in ob meni je prazen stol, ki ga naseljuje le moja misel in iz niča oblikuje njene ude, njene oči in njen vonj, s katerim sem se upijanil in segel po lososu kot Kralj ribič in se ranil.
Simon je bil ribič.
In kdove kako globoka je bila njegova bolečina, ko je umiral, izpolnjujoč besede svojega mojstra, poimenovan z imenom, ki sem ga podedoval in ki zdaj leži kot skala na mojih prsih.
Dve imeni sta se srečali,
kot se srečata mesto in stepa,
in za trenutek so se glasovi trgovcev
in petje svečenikov
pomeSali s hrzanjem konj
in z zanosnimi zarotitvami magov.
A nobene harmonija ni bilo
med arhitekturo mesta in ploskvijo stepe,
med abstraktnimi zgradbami duha
in čutnostjo divjih ljudstev.
Zato so barbari upepelili hiSe
in meščani z ognjem izžgali steno.
In kadarkoli zdaj stegnem roko proti njej,
ki je moja srčna ljubezen,
zagrebem v pepel.
Mrzel sevemik veje Pod velbom.
Ljubljana, 27. 8. 1990 - Pariz, 17. 10. 1993
ITERATURA	15