Fr. Ks. Meško: 1 Kdaj ga jc zmotil satan, da si je zaželel tisto njivo? Resnično, Matija Pctek sam ne bi mogel povedati, kdaj. Niti tcdaj ne, ko ga je že minila pijanost pohlepa, ko jc mislil na njivo že hladno, z nevoljo, in jo je ogledoval že z mrkim, sovražnim očesorn. Saj se je tedaj v trenotkih, ko mu je vest gcvorila posebno glasno in neusmiljeno, sam vprašal zavzet in potrt: »Kdaj in kako me je vendar satan tako zmotil?« Morda, kadar je gledal, kako jo Pintarič orje? Vsako leto je oral Korenu Pintarič, velik, močen kmet, poštenjak, da v devetih vaseh ne takega. Nekoliko sklonjen jc enakomerno, nekako težko, kakor bi se mu zemlja nog cprijemala in bi jih v se vlekla, stopal za oraloin. Trdno }e oklepal z močnima rokama nalahko zaviti, od mnogega krepkega prijemanja obdrgnjeni, svetli plužnici. Z odločno roko in samozavestno je krmaril plug, ga potiskal v zemljo, da se je svetlo železo zarezavalo v celino kakor ostro brušen nož v hleb kruha. Ranjalo ie brez U-miljenja in globoko. Mogočne brazde so ee valile od njega, kakor bi paclale mrtve na stran. Lep prizor je bil ta resni, močni orač. Matija ga je gledal vsakikrat z zanimanjem in veseljem. Morda ga jc zmotil satan tedaj. Ali takrat, ko se jc pravkar zorana, nekoliko vlažna njiva kadila, kakor b: pod brazdami, pod temnimi grudami tle! neviden o.genj? Ko je iz nje puhtelo kakor lahki, prozorni oblaki kadila. Ko je ves zrak dehtcl po topli, mehki vlagi —: ali takrat? Res, spomiaja se, da mu je tcdaj včasih bilo, kakor bi ga iz kadečih se razorov in ogonov klicalo: »Pridi! Nasej me, da rodim, rodim!« Ali takrat, ko je šel Koren za oračem in je z tnočno roko mogočno vihtel motiko ter tolkel najvačje grude, da. se je potem laže vlačiio? Ali ko je s slamnato sejačo čez njivo korakal, s polnim prgiščem zajemal in enakomerno, z roko na široko zamahovaje sejal, sej?^? Morda mu je ot> tem mamljivem pogledu zasejal satan v srce prvo poželjivo misel: »Hej, ko bi stopal jaz takole po ti lepi solnčni in sočni njivi! In bi tako iz sejače zajemal in v puhtečo zemljo trosil in seial, sejel!« Resnica, tudi tega se cpominja, da mu Je ob tch mislih roka kdaj kar sama od sebc zamalinila, kakor da že res seje. Zazdelo se mu je tedaj, da se s scjaniem ne bi nikbli i.trudi!, nikoli se ga nave.ič?.!. Sejal bi od jutra do večera in ne bi mislil ne na jed, ne na pijačo. Še v noč bi sejal, v pozno, pozno noč. Mu je li zasejal takrat satan prvo drobno semc v srce? In iz njega je pognala kal grešnega pohlepa in je rasla in rasla, da se je bohotno razrasla v vse mišljenje in hotenje. Prejšnjo jesen — tudi tega se še dobro spominja — ko je sejal Koren ozimino, že bolan, a je v njegovem srcu že vrtalo in grizlo poželenje po njivi, ga je gledal s srdom v srcu. Ko mu je sledil z očmi, kako je stopal čez njivo sključen, s trudnimi koraki, pokašljujoč, da sc je moral zdaj zdaj ustaviti, si oddehniti in nanovo zajeti sape, si je govoril: »Glej ga, jetika mu je že vse moči izpila, izsesala mu že vso kri, smrt ga že za grlo drži, pa še dela in se vleče na njivi! Ah, da ima tako njivo! Jaz pa, ki sem tako zdrav, ki bi jo tako z lahkoto obdeloval, jaz je nimam!« Glej, ni li bilo tisto drobčkano seme že drevo, ki so v njegovi senci žc počivale vse njegove misli, vse skrite, zavistne, zlo želeče želje? Odkod pač tisto začudenje, ki ga ni pustilo vso zimo, kako da Koren še živi, da ga ni jetika že davno pobrala? »Ali ga drži na svetu samo ta njiva?« V vseh mislih je bila njiva, njiva. A kdaj je bila vsejana v srce prva grešna misel, inaniša od iJorčične^a zrna? Vedi Bog, kdaj. Matija res pred samim Večnim sodnikom ne bi vedel povedati, kdaj. Zbudil sc je — se mu zdi — nekcga jutra kar na lepem s to hudobno mislijo v srcu. Morda ni poškropil prejšnii večer postelje z žegnano vodo. Pa je prišel ponoči satan in je imel lahko delo. Spečemu, zahrbtno, kakor je že njegova grda navada, mu je vsejal zlo misel v srce. Ko se je zjutraj zbudil, je nekaj časa še obležal. Zakaj čudno mu je bilo pri srcu, čudno od prečudnih sanj, ki jih je tisto noč sanjal. Ali jih je morda mislil bede? In jih sedaj le dalje prede? In mu je srce zato tako nemirno? Vedi Bog, kako fe bilo. Ve samo to, da si je na koncu premišljevanja priznal: »Ni mogoče cJrugače. Nc bo prej miru, da Petrovo njivo dobim.« A kako? Lahko je spočeta misel, cena stvar je beseda. A povej, kaj boš storil, kako jo boš dobil? Kaj, če bi stopil k sosedu, rekel mu zlepa in prijateljski: »Sosed in prijatelj Peter, daj, prodaj mi njivo. Glej, tako in tako je z menoj. Moram jo imeti, ne bo prej pokoja. Dam ti zanjo, kar zahtevaš.« Pa ni bil spet satan, ki mu je tedaj ugovarjal7 Naravnost zasramoval ga je. »Imaš pač preveč denarja, he? Ga Ii namerava3 metati skozi okno, kaj? Pamet, pamet, Matijn! Nikar ničesar ne oonuiai! Bi bilo tako brez koristi. Saj veš, da Koren njive ne da. To je pribito. Z zvijačo jo dobiš prej. Zastonj jo dobiš. Samo pamet, pamet!« Priseči sicer ne bi upal in tvegati duše — ako bi jo še imel, a saj je nima, ko pa jo ima satan z devetimi gorečimi verigami na dno pekla priklenjeno, kakor mu je stari pater kapucin pri spovedi zatrjeval >— a zdi se mu, da mu ta misel izpočetka ni bila nič prijetna. In da se je je branil. A satan je bil vztrajen. Ni odnehal. ! »Budalo! Kaj se še pomišljaš in se motoviliš od misli do misli, do sklepa pa ne prideš! Pa mu kar obečaj nekaj lepih stotakov zanjo. Misliš, da jo bo dal, he? Sam veš, da si prej dušo izkašlja, ko bi dal ped zemlje.« ; »Ali kaj naj storim?« ^| »Vprašaš! Prisili ga!« jt),: ' »Kako? To povej!«- t »Moder pa si, o Matija! Modrijan vseh modriJanov, prav res. Kako? Reci mu kratko; ,Plačaj, kar si dolžan, ali pa mi daj njivo.'« »Saj mi ni ničesar dolžan.« »O ti golobček! Ali ima priče, da ti je vrnll? Ima kaj pisanega?« »Res, prič nima. Zorko jc umrl. A take krivice mu vendar ne smem storiti.« »Ne bodi šleva. Matiia! Pa niiva ni vredna?« . --^ rTT;"?K Še se je ustavljal. A satan ga ni pustil. Pestil in obdeloval ga je dan na dan, mu svetoval, ga zasmehoval. »Bedak in tcslo, ki si! Sem na dom bi ti jo prišel ponujat, pa je še nc bi vzel, kaj? ,Morda bi bil greh.' Kaj se hoče s tako mevžo! In misli še, kak mož je!« Tedaj se je Petek sam razsrdil. Razsrdil nase, razsrdil na zapeljivca, ki ga venomer in brez nehanja bega. »Pa sem rcs prava baba, boječa! Ko bi jo res čisto lahko dobil. Saj pisanega Koren nič nima, Zorko je mrtev. Ta edini je vedel, da mi je vrnil. A ta molči, ne bo pričal zoper mene.« Ko pa jc vcndar spet okleval, se mu je satan sladkal in laskal kakor zaljubljen fant prevzetnemu dekletu. »Ali se boš večno za druge Ijudi po teh pustih dninah vlekel? 2e res: bajto si si postavil, v svojem si. A bajta človeka ne redi. Zemlja, zemlja! In oženil bi se, ako bi bilo kaj polja pri koči, da bi sc dalo vsaj za silo živeti. Kdo bo le kaj poskrbel zatc, če zboliš? O, čc bi imcl ženo, otroke! Marinovo Liziko bi vzel!« Vroče je postajalo Matiji. Res, za Marinovo Liziko bi že kaj storil. Le če ga bo marala? Šestintrideset let mu že ie. Liziki dvaindvajset. A to ni taka razlika. So že šestdesetletni starci dobili mlade neveste. Še mlajše! Je že nevarno omahoval. In to zadnjo pomlad, za vse odločilno! Ni li bil spet satan, ki je ujel in zbral v zraku vse najlepše solnčne žarke in je vse napeljal prav na Korenovo njivo, da se je v niih vsa kar lesketala? Od tain pa jih je napeljal in pletel naravnost gor proti oknu Matijeve bajte. Tako lepo zlato pot je naredti med njivo in Matijevim domom, da bi se še angelci sprehajali po nji s svojimi lilijskimi nogami. Kaj se ne bi Matijeve misli! Njiva — kako čudežno lepa je bila to zadnjo pomlad! Še _obeno mladoletje se ni zdela Matiji tako mlada in nežna, tako vsa sočna in Ijubezni vredna. Oči so se mu v ozimino kar potapljale, kakor se z radostjo potopi v sveži vodi zasenčenega potoica popotnik, ki je po prašni poti, pod neusmiljeno žgočim solncem dolgo dolgo romal. Od kraja do konca so vso premerjale, otipavale, ljubeče, drhteče božale. Ako bi bil imel Matija nevede pri sebi praprotno seme, da bi vsc skrito videl, vse tajne slišal, in ako ne bi bil tako bolno in hlepeče zaverovan v njivo in nieno mlado krasoto, bi videl, kako čepi tara suh škrat in s škilavimi očmi bulji gor vanj, ob oknu slonečega, z očmi in s srcem iii z vsemi _rešnimi mislimi po njivi koprnečega. Debele, pohotne ustnice se mu lokavo nasniihajo in reže: »Bratec, lepo mrežo sem ti nastavil. Pri peklu bi prisegel, da se njameš!« Tudi v nočeh, ko božje duše pod varstvom božje rokc rairno spe, ni bilo miru in pokoja, Satan je z veščo, zapeljivo-zvito roko napeljal najlepše lunioe žarke prav čsz njivo, da se je kar blestela od srebra. Najsijajnejšo srebrnotkano preprogo je spletel in razgrnil med njivo in. Matijevo bajto. Matijeve iaisli in želje so se kakor drobnonoge kraljičine po srebrnih. čilimib v pravljicah sprehajale po ti mehki, prelepi poti. »Moja mora biti«, je mrmral ves opijanjen od t« lepote, bolan od hrepenenja, da ga je glava bolela. Vznemirjen je legel, Ko je sestra Lucija, nek*oliko uboga na duhu, kl jima jc gospodinjila, že davno spala kakor posekano drevo v gozdu, sc je Matija na trdi postelji še nemirno obračal, nevoljno se premetaval. Ko se je čez dolgo časa polagoma pogrezal v sen, je še mrmral, kar je venomer razmišljal: »Moja mora biti! Ne bo prej miru!« S to mislijo je zaspal. v (Dalje priliodnji..)