99 G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 Knjižne ocene in poročila Saša Poljak Istenič* Vinko Möderndorfer, ki je na Wiki- pediji opisan kot slovenski šolnik, pisatelj, zbiralec narodnega gradiva in etnograf, je ime, ki se ga v etnolo- giji do pred kratkim ni prav pogosto omenjalo. Tudi sama zanj dolgo nisem slišala, čeprav sem opravila kar nekaj terenskih raziskav na avstrijskem Ko- roškem, od koder Vinko Möderndorfer izvira – a nobena se ni ukvarjala s te- mami, ki so ga zanimale, torej s šegami in navadami, verovanjem ali ljudsko medicino. Prav tako niso zahtevale historičnega vpogleda, pri katerem bi vsaj glede na območje raziskave slej ko prej naletela na njegovo ime. Tudi predavanja na dodiplomskem študiju niso zapolnila te vrzeli v mojem zna- nju – in tudi znanju drugih študentov, vsaj sodeč po pogovorih z mojo in še kako starejšo generacijo etnologov – o zgodovini slovenske etnologije in ra- ziskovalcih slovenskega življenja, saj smo več izvedeli o potopiscih, ki so potovali po slovenskem ozemlju, ali tu- jih izobražencih, ki so tod delovali, kot pa o sicer ljubiteljskem domačem na- rodopiscu, ki je kritično, angažirano in celovito, lahko bi rekli tudi antropolo- ško, predstavil položaj slovenskih kme- tov in delavcev na način, ki je izjemen za njegov čas, po svojih opažanjih o izkoriščanju ljudskih množic še vedno aktualen in ima še danes redke tekmece v celovitosti krajevnih obravnav. Z delom Vinka Möderndorferja sem se podrobneje seznanila šele ob pre- učevanju virov za doktorsko diserta- cijo, kjer so me podrobneje zanimale šege in navade kmečkega prebivalstva, predvsem tiste ob njihovih delih. Naj- bolj se ga spominjam po uvodu v Bor- bo za pridobivanje vsakdanjega kruha, peto knjigo iz zbirke Verovanja, uvere in običaji Slovencev, ki je bil za raz- liko od večine del njegovih narodopi- snih kolegov sodobnejši, čeprav ide- ološko obarvan. Hkrati pa je to eden redkih etnoloških zapisov, v katerem je reflektiran pojem dela: Le prerado se pripeti, da vza- memo poj[e]m dela vse preveč ozko in uvrstimo v ta poj[e]m prav izrazito ročno delo ter pri tem pozabimo, da je delo širšega pomena, saj človek s socialistično moralo, ki torej ni izkoriščevalec človeka po človeku, ne more »brez dela pridobivati vsakdanjega kru- ha«. Sodoben sistematik mora torej tudi v tem pogledu ubrati nova pota in se izogniti v ka- pitalističnem družbenem redu že izhojeni poti. Šele če si iz- beremo to pot, smemo govo- riti o resničnem raziskavanju družbene vede sploh. Grešil bi vsakdo, ki bi raziskoval samo dele velikega mozaika ločeno vsakega za sebe, ne da bi upo- števal celotno povezavo. Kdor bi torej iskal osnovno misel za vsesplošno skrb za čim boljšo letino in veliko borbo za po- večanje kmetove proizvodnje morebiti le in samo v običajih naših praznikov, kjer v resnici naravnost bode v oči, ne pa tudi v vsakdanjem delu in ukrepih našega človeka, ta bi dejansko bral peto knjigo te zbirke z za- prtimi očmi … (Möderndorfer, Verovanja …, 5. knjiga, 1948, str. 8; poud. V. M.) Ta odstavek odseva tako njegovo po- litično oziroma ideološko prepričanje kot njegovo raziskovalno zanimanje in pristop, ne nazadnje pa je tudi odziv na kritike tedanjih poklicnih narodopi- scev. Knjiga o Vinku Möderndorferju, ki je lani (2016) izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete, povzema te in še druge vidike njegovega življe- nja, močno zaznamovanega z borbo in delom – borbo za pravice delavcev, vsakdanji kruh in za pravičnost, z ne- umornim delom v številnih službah, za družino in narod. S tem dopolnjuje dosedanja prizadevanja za razkrivanje njegove izjemne življenjske zgodbe, in sicer simpozij, ki sta ga konec leta 2014 organizirala Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU in Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL, ter dokumentarni film Tisti, ki je zgradil šolo: Portret učitelja, etno- loga in politika po scenariju Vite Ma- vrič in v režiji Vinka Möderndorferja mlajšega, ki je bil premierno prikazan 9. februarja 2016 na RTV Slovenija (in je dostopen na http://4d.rtvslo.si/arhiv/ portret/174387274). Ko sem knjigo vzela v roke, sem v skla- du z Möderndorferjevo mislijo, da »šte- vilke vladajo svet« (navedeno v knjigi na str. 37), najprej preverila število INGRID SLAVEC GRADIŠNIK IN JOŽE HUDALES (UR.): »Kar ustvariš ostane. Svetu svet. Tebi rane.«: Vinko Möderndorfer – učitelj, politik in raziskovalec. Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2016, 395 str. * Saša Poljak Istenič, dr. etnologije, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; sasa.poljak@zrc-sazu.si. 100 G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 Knjižne ocene in poročila Saša Poljak Istenič strani – teh je kar 395 – in zavzdihnila ob bojazni, kakšna pusta besedila me čakajo. Nazadnje pa sem jo prebrala na dušek. Nagovarjala me je, kot bi brala roman – bila sem presunjena nad njego- vo življenjsko zgodbo in kot razvajeni otrok konca socializma in demokracije nejeverna nad represivnimi ukrepi drža- ve nad posameznikom; občasno sem se smejala njegovim duhovitim zapisom; navduševala sem se nad pedagoškimi prijemi in idejami; občudovala sem njegovo raziskovalno metodologijo in širino ter si želela, da bi enkrat našla energijo in čas za podobno etnografsko raziskavo; in se ne nazadnje kot pre- karna delavka, ki družbene in službene krivice jemljem kar preveč osebno, z njim istovetila v prizadevanjih za de- lavske pravice. Zasluge za zanimivost knjige pa nima samo izjemna življenj- ska zgodba Vinka Möderndorferja, pač pa tudi vseh 18 avtorjev zelo raznolikih prispevkov. Če odmislimo uvod ene od urednikov Ingrid Slavec Gradišnik, se knjiga zač- ne in konča na Koroškem, čeprav dr- žavno mejo preči v obratnem vrstnem redu kot Vinko Möderndorfer, ki se je rodil na Zilji na avstrijski strani in se po plebiscitu preselil na Slovensko. Po njegovi življenjski poti nas najprej popelje Karla Oder, ki predstavi razvoj mežiškega rudnika in občine, kjer je Möderndorfer zgradil najsodobneje urejeno šolo tistega časa in vodovod, na kar nas danes spominja in opomi- nja njegov kip pred šolo, ki ga je iz- delal kipar Mirsad Begić. Naslednja poglavja v knjigi predstavijo njegovo politično delovanje, v katerem se je kot socialni demokrat in pozneje komunist zavzemal za delavce in kmete, za slo- venski narod v zamejstvu, za Slove- nijo v Kraljevini SHS in Jugoslaviji, predvsem pa za pravičnost in dostojno življenje. Bil je »poln svežih sil, pre- kipevajoč od bojevitosti«, Möderndor- ferja citira Jurij Prelovšek (str. 43), ko opisuje njegovo politično, socialno- -gospodarsko in narodno delovanje med letoma 1920 in 1927. Möderndor- ferjev pristop sicer lahko učinkovito povzamemo s citatom, iztrganim iz kritike dela Boji in napredek mežiških rudarjev v časopisu Naprej: »[…] ko- ristno je, če se brigamo za številke in račune ter se trudimo delati z možgani […]« (v knjigi na str. 49). Kot socia- listični poslanec v mariborski oblastni skupščini v letih 1927 in 1928 je kriti- ziral predvsem nizka sredstva za soci- alno skrbstvo, prosveto in kulturo ter nasprotoval davčnim obremenitvam, ki bi prizadele nižje sloje prebivalstva. O njegovih prizadevanjih, ki nikoli niso izvirala iz želje, »da bi govorili prazne fraze o avtonomiji, ampak ker želimo nekaj doseči« (str. 84), piše Miroslav Stiplovšek. Bojan Godeša pripovedu- je o njegovi sicer obrobni vlogi v ko- munistični stranki, a pokaže, da je s svojem delovanjem v zaledju bistveno prispeval k uspehu odpora med drugo svetovno vojno. Kako je od somišljenika prišel do do- mnevnega nasprotnika komunistične- ga režima, piše Aleš Gabrič, ki navaja tudi partijsko karakteristiko, po kateri Möderndorfer »napravlja vtis, da je prespal neko dobo razvoja« (str. 116). Res se zdi tako, a ne v smislu, ki ga je želela poudariti ta ocena njegovega značaja. Njegova vizija položaja de- lavcev in kmetov in nasploh borba za njihove pravice in boljše življenje pač ni bila v skladu s tedanjim časom ozi- roma po volji takratnim oblastem, saj je bilo v njej čutili »premalo prave li- nije« (str. 123), je pa njegove ideje še danes prepoznati v uporih proti neoli- beralizmu. O »problemu, imenovanem Vinko Möderndorfer« (str. 137), kot se izrazi, Aleš Gabrič piše še v poglavju, ki naslavlja njegovo delo v Družbi sv. Mohorja. Pri njej sta med njegovim službovanjem izšli tudi dve knjigi iz njegove zbirke Verovanja, uvere in obi- čaji Slovencev. Čeprav je bila vsebina skladna s tradicijo založbe, so njegovo nastavitev razumeli kot Kidričevo namero vriniti »v versko društvo ko- muniste, ki bi paralizirali vse na zgolj izdajanje molitvenikov« (str. 143). A Möderndorfer je v skladu s svojim zna- čajem in prepričanjem skrbel za to, da so bila besedila vsebinsko kakovostna in niso vzbujala sovraštva do – danes bi rekli – ranljivejših skupin prebival- stva. Žal so ga »žagali in odžagali« (str. 150), Gabrič še povzema Möderndor- ferjevo vlogo avtorja, urednika, cenzor- ja in tajnika v Družbi sv. Mohorja. Čeprav je komunizem vse stavil na delavce, Möderndorfer ni pozabljal na kmete. Stane Granda tako opisuje nje- gov položaj med agrarnimi komunisti, ki so po mnenju avtorja v komunizmu videli potencial za spreminjanje družbe, sicer pa so bili humanisti v najboljšem pomenu besede, izredno socialno čuteči in z dobrim poznavanjem kmečkih raz- mer. V knjigi je ob stikih s Prežihovim Vorancem najbolj podrobno obravna- van Möderndorferjev odnos z Mirkom Koširjem, o katerem piše Igor Maksim Košir, ki se dotakne tudi stikov z Dra- gotinom Gustinčičem. Poglavje prinaša prepis zaslišanj, ki so vpletene vodila, kot cinično zapiše avtor, na »letovanje« na Goli otok (str. 180), ki je povzroči- lo smrt Mirka Koširja in tako načelo zdravje Vinka Möderndorferja, da tudi ta ni več dolgo živel. Knjiga se nadaljuje z orisom njegove- ga strokovnega delovanja, pri katerem je »[p]oizkušal […], hodil svoja pota ter pridno opazoval in prisluškoval ljudstvu« (str. 198), navaja njegove besede Mirjam Milharčič Hladnik v opisu njegove učiteljske poti in peda- goško-didaktičnih nazorov. Prisluhnil je tudi potrebam in razpoloženju otro- ka ter ga vzgajal tako, da »ne bo stroj«; šola naj ga vzgoji v »samostojnega, de- javnega človeka«, je zapisano v oceni njegovega priročnika Sodobna šola (v knjigi na str. 212). Wendelin Sroka in Branko Šuštar analizirata Slovensko začetnico iz leta 1945, ki je temeljila na celostnem pristopu k jeziku, hkrati pa je bila tudi umetniška stvaritev, ki naj bi odražala »resnično življenje de- lovnega človeka« (str. 236), kot je za- pisal Möderndorfer že v svojem pred- vojnem Abecedniku. Še danes ni jasno, ali je bil učbenik takoj po tisku prepo- vedan, ker je bilo to resnično življenje vendarle prekrvavo za otroke, ali pa je bila v ozadju tekmovalnost med založ- bami, avtorji in politiki. 101 G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 Knjižne ocene in poročila Saša Poljak Istenič Poglavja, ki razkrivajo Möderndor- ferjevo narodopisno delo, so mi kot etnologinji najbližja, hkrati pa njihova recepcija razkriva napetosti med raz- ličnimi usmeritvami, ki so bile pozor- ne bodisi na podeželsko ali mestno, na amatersko ali znanstveno, na krščansko ali posvetno. V njegovo etnološko delo nas uvede Ingrid Slavec Gradišnik, ki analizira njegov konceptualni in meto- dološki okvir ter ga vpenja v sočasno slovensko etnologijo, ki je »drugač- nost« praviloma potiskala v akademsko obstranstvo. Rajko Muršič se osredinja na njegovo družbeno angažiranost, ki jo lahko povzamemo z Möderndor- ferjevim pozivom: »Odprite ljudstvu studenec znanosti!« (str. 279), saj je ve- del, da je le znanje pot iz izkoriščanja. Kot še opozarja avtor, lahko njegove navedbe o gospodarski krizi grozljivo upravičeno uporabljamo za današnji položaj prekarnih, predvsem intelektu- alnih in kulturnih delavcev. Naslednja poglavja obravnavajo Mö- derndorferjev prispevek k ljudski me- dicini na Slovenskem. Mojca Ramšak analizira zgodovinske okoliščine, po- men in vpliv izida Ljudske medicine pri Slovencih. Ob pomanjkanju šolanih zdravnikov in visokih stroških uradne- ga zdravljenja je ljudem pogosto preo- stala samo ljudska medicina, priznava tudi Uršula Lipovec Čebron, ki pa si- cer opozarja na omejitve tradicionalnih medicin, njihovega prevajanja v zaho- dne koncepte oziroma njenega preuče- vanja v sodobnosti. Katarina Keber se posveti boleznim otrok in prikaže vpliv prevaljskega učitelja Pavla Koširja, katerega delovanje je, kot navaja sam Möderndorfer, tudi v njem »zbudilo zanimanje za zbiranje narodopisnega blaga in za folkloro. Navdušil me je za predmet, ki bi mi bil ostal morda brez njega vedno tuj« (str. 330). Na srečo se to ni zgodilo, saj bi etnologi ostali brez dragocenega gradiva in pričevanj iz časa med obema vojnama in takojšnje- ga povojnega časa, tudi pripovednega gradiva s Koroške, ki ga analizira Mar- tina Piko-Rustia. V zvezi z njim navaja Möderndorferjevo pismo, kjer pov- zema navodilo Agitpropa, »da bi bilo treba svetnike in čarovnije spremeniti v aktiviste« (str. 354), s čimer cinično ilustrira nevednost oblasti, kaj sploh narodopisje je. Ker se Möderndorfer in nekateri njegovi sodobniki takim pritiskom niso uklonili, pa lahko danes spoznavamo tudi narodopisje, kot so ga razumeli »od spodaj navzgor«. Knjigo zaključujeta poglavji Mödern- dorferjevih vnukov, ki Möderndorferja umeščata v svojo intimo in družinsko okolje. Vinko Möderndorfer mlajši po- kaže na sprevrnjene mite, ki jih poose- blja Mojca Pokrajculja – da krivice žal niso vedno poplačane in laži občasno tudi zmagajo – Vita Mavrič pa v dialo- gu z Ingrid Slavec Gradišnik reflektira razkrivanje dedkove zgodbe, celovito predstavljene v tej knjigi, kot svoj ži- vljenjski projekt. Kaj napisati za konec? Kot na platni- cah zapiše Ingrid Slavec Gradišnik, je knjiga skromen poklon njegovi izje- mnosti. Naj dodamo le še, da je po za- slugi njegovih sorodnikov in avtorjev tudi izjemen poklon njegovi skromno- sti, pa tudi angažiranosti in ljubezni – do otrok, ranljivejših prebivalcev in narodopisnega gradiva. Etnologom in zgodovinarjem prinaša zgledno anali- zo življenjske poti in dela vsestranske- ga človeka, ki se ni uklanjal režimu, je znal opazovati življenje ljudi in ga je tudi opisoval na način, ki danes omo- goča historične rekonstrukcije nekda- njega načina življenja in primerjalne raziskave določenih pojavov. »Kar ustvariš ostane. Svetu cvet. Tebi rane.« Knjiga je torej, če se izrazimo metaforično, tudi obliž na rane njego- ve dolgoletne pozabe in ga postavlja na primerno mesto med slovenskimi intelektualci.