IZ NAŠE DNEVNE KULTURE
Nova literatura (Nolit)
I.
Primera z inozemstvom, razodeva najbolj očitno, da razgibanost slovenskega kulturnega življenja v teh dneh ni prevelika. Utegnejo nas pa trenutno prekašati tudi Srbi in Hrvatje, na kar bi človek sklepal, sodeč vsaj po zunanjih znakih, n. pr. po številu p o javljajočih se — in seveda prav tako izginjajočih — revij. Le da bi bilo nesmotrno, če bi o tem razpravljali dalje — ob »Novi literaturi«, ob reviji, ki je sicer lokalno, ne pa tudi duhovno zvezana s srbstvom. A tudi ideološke osnove internacionalizma — prosim za številko, gospoda! — se zde v večji meri izraz političnega, kot pa občečloveškega nazora. Ves način in forma celo odločno spominjata na propagando in časovno psevdo-kulturno modo, kamor nedvomno spadajo najrazličnejši »avantgardisti« (danes, v času kulta množice!). To zadeva le osnovno karakteristiko pokreta, nočem pa reči, da ni nič plodnega vmes: saj med prispevki, ki so v glavnem od nesrbskih avtorjev, najdeš tudi odlomke umetnikov-pionirjev novega časa. Le da je ta izbor prirejen predvsem po ideoloških, izven-umetnostnih vidikih, kajti le-ti so značilni za izdajatelja. Enakim svrham služi v bistvu tudi informacija, ki tvori najbogatejši del revije. Poleg nje izdaja založba (Nolit) tudi prevode socialno usmerjenih del svetovne književnosti (n. pr. Andre Baillon, O jednoj Mariji — Upton Sinclair, Metropola). Podrobneje se izražati o reviji se mi ne zdi potrebno, ker smatram meritorno oceno pojava za interno zadevo srbstva.
II.
Naša slovenska zadeva pa je to-le: Klika, ki žal pripada novejši slovenski generaciji, je doumela — menda vendarle ne v skladu z marksistično teorijo relativizma? —, da je edinole ona absolutno merilo vsega in da zato more in sme in mora tudi na pojave literature gledati edinole s — političnega vidika. (O socializmu naj ne govore, kajti merilo tega niso osebna dopada-jenja, tudi ne ta ali ona stranka.) In tako so se brezskrbno razpisali v »Novi literaturi« (v številki za junij-julij) o slovenski literaturi: Bratkj Kreft (sa slikom), A. Cerkvenik in F. Delak (sa slikom). Znano pa nam je »privatno«, da je morala po preudarnem načrtu uredništva izpasti T. Seliškar-ja slavnostna monografija o Cerkveniku. Iz tega smo si že na jasnem o vsebini in stilu teh poročil: nekritični patos in medsebojno priznanje in hva-lisanje. Uboge reveže preganjajo namreč »buržo-azni« kritiki in listi (Lj. Z., 1925, str. 523, Disv., 1923, str. 123) — in sedaj so morali potrditi drug drugega v veri in zaupanju drug v drugega. Nas zanima z literarnega stališča sledeče: iz enačbe socialno-umetniško sledi trditev A. Cerkve-nika, da je »S e 1 i š k a r liričar kakvog slove-načka literatura do njega nije poznavala«. Ubogi Prešeren,  zakaj si le pel o ljubezni, kaj imaš
od tega?! To, da te »masa« (ki je šla nekoč rajši za Koseškim, ker je bil »sodoben«) ne prizna in si »centralna« osebnost le »prema oceni kritike; literarne istorije«. Saj je vendarle jasno, da delavci od tebe, ki in ker si bil erotičen pesnik (?) — »neče imati baš nista«. Cenijo te morda samo gospodje upravni odborniki denarnih in industrijskih družb, saj so menda — škoda, da nismo tega prej vedeli! — zavezniki vseh »individualističnih« {= buržoaznih, kapitalističnih) pesnikov, ki so »sami sebi ispeli« svoje pesmi. In tako dalje — ali naj mar naštejem vso slovensko literaturo? In ali naj se pričkam z vsemi takimi in podobnimi abotnimi zaletelostmi? Le to naj še omenim: Ali ni sam cinizem v predrznosti, s katero ti ljudje poleg svojih pri-občujejo sliko Ivana Cankarja, ki je bT, po njihovi lastni ugotovitvi, pisatelj »moderne«, to je »individualistične«, »nesocialne«, »buržoaz-ne« itd. umetnosti. Saj vendar niste tako predrzno-neumni, da se upate proglasiti za umetnino Hlapca Jerneja, ki pa je, saj dovolite, tudi produkt »moderne« — če zavračate vse drugo: Nino, Lepo Vido, Podobe iz sanj itd. In mimogrede še to: tudi v Hlapcu Jerneju — ni nobenega »delavca«, kajti Cankarjev »hlapec« je slučajno — življenjska prispodoba, ideja in simbol! In kaj je že napisal o njem Hermann Wendel? Če se prav spominjam, ga je nazval najboljšo umetniško socialno-revolucionarno povest; kajti — je dodal — tendenčnih socialističnih povesti je danes veliko — toliko, da se dela gnoj iz njih!
*
Naj zaključim. Reči moram, da je ta čin z literarno-kritičnega vidika najreakcionarnejši, z etičnega — samo naivnost menda vse to ni — najsramotnejše dejanje v zgodovini novejše slovenske generacije. In to pred svetom. Zato: če bijete boj, bijte ga na višini, vredni kulturnega rodu, in s sredstvi, ki jih morete opravičiti! Obenem pa nam priča vse to, da prihaja čas borbe z a umetnost in — proti nje j. Za Vidmarjem, ki proglaša umetnost za moraličen pojav (etično =' umetniško; dasi ga sicer odločno izvzemam iz kakršnekoli, tudi le literarno-metodične zveze z njimi) — so prišli ti-le, ki jo smatrajo za socialen fenomen. (Čudim se le Kreftu, ki o gledališču piše mestoma kar izborno, da je glede na literaturo tako nerazsoden!) In za njimi bo prišel še kdo, kakor že ne enkrat v naši historiji, v imenu nacionalizma, verstva itd. Pa bo tu — zmešnjava babilonska! Tem ljudem umetnost le služi. To je povratek v dobo umetnostnega utilitarizma na Slovenskem (novi! realizem) — in ljudje, ki bodo tega krivi, so duševni potomci vseh slovenskih umetnostnih reakcionarjev. In ti so nevarni razvoju narodne kulture! Le kako so se mogli pojaviti v času, ko smo se slednjič s tolikim naporom priborili do spoznanja, da je umetnost — avtonomno-estetičen fenomen, v čemer je njena neodvisnost, njena večna svoboda v sintetično-skladni organizaciji vseh življenjskih pojavov.                         France Vodnik