. štev. V Ljubljani, v soboo 10. aa 179. Letnik VI Inseratl se sprejemajo in velji tristopna vrsta: 8 kr., ča se tiska lkrat, „ n D 8 „ n ij II II 3 ,| Pri večk ratnem tiskanj «na primerno Bmanj&a. R ok o p I si se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. N iročnlno prejema opravniStvo (ailn nistraclja) in ekspedicija na ¿'lorijanske ulice h. it. 19. Politices lisi za sloveMi iiarni. Po pošti prejemar velja : Za celo loto , . 10 gl.__kr »a polleta . . 6 „ — „ ta četrt leta . . 2 „ 50 „ V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 ki?' ta pol leta . . 4 „ 20 /j, na četrt leta . . 2 „ 10 L\ V Ljubljani na dom posiljan velj& 60 kr. več na leto. Vredništvo je v Rožnih ulicali štev. 25. Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto. Za volitve. Še nikdar niso bile volitve v državni zbor tako imenitne, kakor bodo letos. Narodi in krona so že siti sedajne večine v zboru, ki ni zamogla nič koristnega ustvariti, pač pa je dosti slabega prou/.ročila. Minister TaafTe sam je rekel Sladkovskemu , da prej ne more n č obljubiti, dokler ne bodo volitve končane, ker zdaj še sam ne vé, kdo bo za njim stal in podpiral ga. Tako je tedaj veliko ležeče na teh volitveh. Mi znamo sedajno sistemo pre-k eniti, ako volitve srečno izpadejo. Ako potem zdaj nastopi Slovanom pr.jazno ministerstvo vsled pritiska opozicije, se ni več bati takega hrupa, kakor je nastal med Nemci za Ilohen-warta, in sicer iz dveh ujrokov : prvič so se naučili Slovane bolj spoštovati od zadnje tur-ško-slovanske vojske, kjer se je videlo, kaka moralna in fizična sila biva v Slovanih ; drugič pa so tudi avstrijski Nemci že siti ustavover-ttva, ki jim ni prineslo druzega, ko denarni polom, revščino iu vedno rastoče davke, ker 8' je deficit delal celó v mirnih časih. Radi bi že videli kako spremembo, naj jo že prinese Peter ali Pavel. Tudi jih jezi hegemonija Mad-jarov, ki imajo povsodi prvo besedo, pa le malo plačujejo iu najrajši vsa bremena na to polovico zvračajo. Da bi zadobili pomoč zoper Madjare, si že mnogi áelé sprave s Čehi. Da med te ne spada ljubljanski „Tagblatt", to nema nobenega pomena. Ako si tedaj Slo-vani p volitvah kaj sedežev pridobimo, potem j o nekaj upanja, da v državnem zboru ne iosežemo. Ako bi pa mi in Čehi pri Ljubljanske slike. (Dalje.) XnM'Imik (homo privatus). Kakor že beseda kaže, živi tak človek le zd-se, ne xa diuge; pač pa živ6 drugi zá nj. Prištevu se tiste vrste ljudem, ki so se odpovedali težavam vsakdanjega življenja in za ktere dela le še denar. Če ima še kaj težavnega na svetu, je to računanje obresti, branje kursov in striženje kuponov, zadnje pa le k večemu po enkrat na mesec. Kako je prišel do pre- J moženja ali premoženje do njega, to nikogar ne briga, preteklost se dandanes tako lahko pozabi. Pač bc kak hudoben jezik še tu in tam spominja, da mož ui bogat na svet prišel, tudi ni podedoval bogastva; pač ljudje nevošljivega značaja in dobrega spomina vedó še pripovedovati o kaki „dobri kupčiji", ki jo je naredil s cesarskim érarom, o „svinjski sreči" pri prepovedani igri, o barantijah, kakoršne se neumnemu poštenemu človeku goljufijo zde, morda celó o kakem dobitku v loteriji; pač je celó slišati, da ima na vesti marsikterega ne-Brečnega človeka, da je to ali ono rodovino na beraško palico, to in ono ob dedlčino spravil; pač vedó še nekteri ljudje, da je nekdaj bilo le to volitvah propadli, to je, ako bi nekaj sedežev zgubili, potem bo ustavcvercem zopet greben zrastel, minul jih bo strah pred nami, in ne bodo se n č ozirali na Čehe, toliko manj pa na nas Slovence. Jasno je tedaj, kako važne so prihodnje volitve v državni zbor. Treba je tedaj agitacijo energično pričeti in voditi. Slovenci bomo letos složni in edini stopili v volilni boj, m to nam bo gotovo v korist. Pred vsem pa naj se o snuje «m'iise zbrišeta in zdaj je le to, kar je, ne ono kar je bil. Svojega prijetnega življenja si še celo ne greni z ženo, ali če jo je že prej priklenil na-se, navadno nima otrok. Samotno življenje si krajša s psom, kterega seboj jemlje na vse kraje, tudi v gostilnice in kavarnp, kjer drugim ljudem nadlego dela in otroke straši. Žena njegova pa si napravi maček cel harem in da. vsaki svoje ime. Prave omike tak zasebnik nima, čemu li? Saj mu jo namesti denar in dandanes je omikan vsak, kdor ima denarja, da lahko na žep udari. Zato tudi delali za napredek naroda. Kdor pa nič ne stori, akoravno bi lahko kaj storil, tak naj se izbriše iz števila domoljubov in javno pokara. Vsak naj stori svojo dolžnost, slovensko časnikarstvo stalo bo kakor vselej v prvi vrsti bojevnikov. Politični pregled. Avstrijske deiele. V Ljubljani 9. maja. Cesar ni potrdil novovoljenega tržaškega župana d' Angeli i-ja. Treba bo tedaj nove volitve. Na Dunaji sta se zedinila oba „fort-schrittskluba" in demokrati zarad volitev v državni zbor. V ta novi klub se bodo sprejeli le taki poslanci, ki so glasovali zoper berlinsko pogodbo. Program so sestavili tak : Število meščanskih poslancev se mora pomnožiti, nasprotno pa število poslancev velikega posestva skrčiti. Avstrijska polovica mora dobiti več vpliva v delegacijah, in postava za delegacije se mora sploh spremeniti. Sicer se mora obstoječa ustava ohraniti. Avstrijski kupčiji se morajo nova pota odpreti. Napraviti se morajo kreditne ustanove, da bo lahko denar dobil, kdor je kredita zmožen. Poljedelstvo se mora na vse strani podpirati. To je program. Zadnje tri točke so prav dobre, če bodo možje le zvesti ostali svojemu programu. Čudno pa je, da hočejo le mestne poslance pomnožiti, ki so tako že na boljem vljuden ni; čemu? On ne potrebuje nikogar, kakor le blagajnika, ki mu menjuje kupone, in bankirja, ki mu priskrbuje obligacije. Vendar utegne biti tudi dobrovoljen, če se ne obrneš do njegove mošnje; usmiljenja njegovo srce ne pozna, prej boš iz skale izbil vodo, nego ž njega še tako majhen znesek, ako mu ne daš dobrega poroštva; na „brado" ali golo poštenost nič ne da, ¡saj sam po sebi ve, kolike je poštenost vredna in kaj se ž njo pridobi. Politične vere navadno nima nobene, berilo njegovo je kursni in jedilni list, vse drugo mu je godlja in včasih se celo javno norčuje z ljudmi, ki se poganjajo za ta ali ona politična načela. V tem je že popolnoma podoben judu, kteremu je tudi domoljubje čisto neznana reč. Kjer ni nič prijeti, ga ne dobiš. Če te vrste zasebnik ni koristen človeštvu, je pa zasebuik druge vrste naravnost škodljiva sesalka, ki pije kri ljudem brez razločka, brez usmiljenja in če more, tako dolgo, dajezgrab-Ijeni revež popolnoma izsesan, nič ko suh meh. V navadnem življenji se taka roparska žival imenuje oderuh. Svoje mreže ima nastavljene tako, da se človek vjame vr.-nje, da še tega koj ne zapazi. Ko je v njih, priteguje oderuh in priteguje tako dolgo, da revež ne pred kmečkimi občinami. Če se že kakemu stanu več poslancev da, treba jih je dati kmetovalcem, ki so kaj slabo zastopani v primeri z denarnim in krvnim davkom, ki ga nosijo. Čcski listi še vedno pišejo o spravi z Nemci in o vstopu v državni zbor. Vsi mero-dajni listi so edini v tem, da Čehi ue pojdejo v zbor kar na prazno roko, in le, da bi tam ustavovercem Btafužo dalali. Dokler vlada ne pokaže dobre volje, vresničiti Čehom pravičnih teženj po narodni ravnopravnosti, tako dolgo se še ne zmenijo za državni zbor. Taaffe ima bojda nalog, Čehe na vsak način v državni zbor spraviti, in je mislil, da bo to prav dober kup dosegel, ker so Skrejšovskega listi vedno pisali, da bo češki narod sam prisilil svoje poslance, da bodo morali vstopiti. Odkar je pa Sladkovski Taaffeju oči odprl, da Skrejšovski nema nobene stranke za seboj, začeli so tudi Taaffejevi listi drugače pisati, iu je upati, da bodo Čehi še pred vstopom marsikako koncesijo dosegli. Čehi pa niso navezani na vladno milost, ker se tudi nemško-liberalna stranka za njihovo prijateljstvo poganja. To vidimo iz pisave „Deutsche Ztg.", „Tagespošte" in dr. Nemško-narodna stranka potrebuje namreč pomoči tako zoper Madjare, kakor zoper dunajsko vlado, ki je primorana, trobiti v Andras-syev rog. Od češke strani je pooblaščen dr. Rieger, da se pogaja z nemško-liberalno stranko ; od nemške strani so menda odločeni Ilerbst, Bareuther in Schmeykal. Mladočehi hočejo tudi zastopani biti pri dogovorih, kar se bo menda tudi zgodilo, in potem jih bo zastopal najbrž Sladkovsky Nas pri tem le veseli, da so „stari" in „mladi" v narodnih in državopravnih stvareh edini in složni. V nanje države. „Deutsche Ztg." objavlja pogovor z nekim višim ruskim diplomatom, ki nas pod učuje o razmerah in mišljenji v Rusiji. Ta ruski diplomat pravi: Turki ne smejo priti v izhodno Rumelijo, ker bi se precej spet boj začel, če tje pridejo. Andrassy ne dela avstrijske, ampak le madjarsko politiko. Ko bi Avstrijci to vedeli, bi ga kamnali. Ignatiev ni hotel iti na berlinski kongres, ker je vedel, da se bo tam Bolgarija raztrgala. Rusi so hoteli avstrijskega princa na bolgarski prestol posaditi, pa Angrassy tega ni hotel. Sedajni bolgarski knez (Battenberg) ni druzega, ko pruskoficir, nemško misleč in nesposoben, Slovane vladati. (Glej naš članek od torka. Op. vredn.) Grki nemajo dosti upanja, ker niso o pravem času Rusom pomagali. (Kar smo mi že mnogokrat povedali. Op. vredn) Avstrija teži proti Solunu. Evropska Turčija mora prej ali slej razpasti. (Občno prepričanje Slovanov. Op. vredn.) Nihilisti so pogum dobili, ker se je Rusija ua berlinskem kongresu slabo pokazala. (Proti celi Evropi ni bilo drugače mogoče. Op. vredn.) Nihilisti dobodo svoja povelja iz Ziiricha in Londona. Vendar niso tako nevarni, kakor se misli. V Rusiji je 22 miljonov ljudi, ki imajo kako posestvo, in taki ne bodo sovražniki premoženja. Rusija bo dobila v kratkem demokratično ustavo. Izvirni dopisi. lie Kiižcmkurk», 2. mnja 1879. -(f Janez Brodnik,) Včeraj pospremili smo na mirodvor truplo pokoju, župnika, vis. č. g. Janeza Brodnika v 06. letu njegove starosti. Osemnajst preč. gg. duhovnikov, mnogo prijateljev in neštevilua množica ljudstva iz domače, kakor tudi iz bližujih sosednih fara skazala mu je poslednjo čast. Akoravno le od prete-čeue velike sabote, trpel je gospod nepopis-Ijive bolečine do zadnjega zdihljeja, a vedno z voljno potrpežljivostjo. Okrepčan s sv. popotnico in vredivši svojo pičlo imovino, zaspal je v Gospodu v torek zvečer o 7. uri v naročji svoje sestre. Rajai gospod Brodnik bil je vzor skrbnega, neutrudljivo-delavnega, dušnega pastirja, priprost v svojem življenji, mož nepremakljivega značaja, kreposten v svojem ravnanji, bil je prav. suženj reda, pridnosti in zmernosti. Zato pa bil je visoko čislan odvsa cega poštenega človeka, ki ga je poznal, in veljaven in cenjen bil je zlasti v višjih krogih. more več iz njih izkojmti se; čim huje se napenja, tem trdneje se zamota; zdaj ga zgrabi človeški polip in ga dere, stiska, tlači in sesa, dokler je še kaj v njem. Usmiljenje je pri Bogu, pri njem ga ni, vzame mu zadnjo srajco, vrže otročiča iz zibelke in mu vzame plenice in povoje, in če bi smel, bi reveža še na meh odri in njegove kosti prodal v fabriko. To dela po obrestih, ki so večidel viši od posojila, nikakor ne spod 60 od 100, večkrat pa utegnejo zrasti do 1000 od 100. Na videz je tak „zasebnik" popolnoma pošten, tudi sodnija mu ne more do kože, kar je postava zoper oderuštvo odpravljena; goljufijo mu je pa pri vsem tem težko postavno dokazati. Naj ga preklinjajo odrti, kaj briga to njega! Saj o usmiljenji in poštenji ima toliko pojma, kolikor volk o ne-umorjočnosti človeške duše. Ko zasebnik, ta in oni, ne more več živeti, Be vleže iu umre — pač s protestom, za kterega se pa smrt tako malo briga, kakor se je prej on za prošnje revežev. Kar je nagrabil, ostane pa tukaj drugitM ljudem, kteri se večkrat za dedičino tepo. Božjega blagoslova pa tak denar nima, raztrosi se navadno med ljudi 6e prej, nego je ranjcega! ime pozabljeno, toraj v veliko krajšem času, kaker je bil nabran, če se ga kdo še spominja, godi se to ne z molitvijo, marveč s kietvijo, zemlje uad jamico njegovo ne zmoči nobena solza žalosti ali hvaležnosti, pač pa se večkrat dediči njegovi že od pogreba gredč za zapuščino stepo. ..IjOV4' (puer arrogans vel simius immitans.) Kar Ljubljana toliko v nemčurstvu in li-beralstvu, kolikor v konkursih napreduje, je živali te vrste čedalje manj in kar je še videti je, bo že tudi podobna bolj rimskim grobom, kakor znano, zunaj pobeljenim. Vendar se je še nekaj vidi, zato se splača, da jo nekoliko natančneje ogledamo. „Lev" je beseda k nam iz tujega prine-šena, kakor tudi početje „leva" ni domače, marveč le posnemanje nrumuih in škodljivih tujih šeg. Tak „lev" je srečen sin očeta bogatega na denarji, a revnega na duhu. Študira po pravilu: „Čemu si bom glavo ubijal z učenjem, saj je moj oče bogat", zato je vseučilišče njegovo k večemu trgovinska šola Mahrova, kar pozneje dopolni še s tem , da se navadi jahati, vozariti, biljardirati, streljati, kvartati, pijančevati in s kletaricami neslane burke uganjati. Očetovega nadzorstva — če ima še stariše — se ve mnogo prej iznebiti, kakor Njemu lastna odkritost, njegovo prostodušje, česar ni nikdar zatajil, škodovala mu je včasih; a to le pri onih, ki niso poznali njegovega žlahtnega Brca, ki niso poznali njegovega temperamenta. Kakor je povedal pridigar, vis. č. g. župnik Soteški, pastiroval je rajui gospod v Leskovcu, Kostanjevici, Metliki in Polhovem-Gradcu kot kaplan, a kot župnik v Velikih Lašičah iu odi. 1871 tu v Žužemberku, povsod v splošnjo zadovoljnost svojih predpostavljenih, zapustivši povsod časten spomin. Kot izurjen, praktičen arhitekt postavil si je najlepši, neminljivi Bpom.nek v Velikih Lašicah. Ondi so-zidala se je pod njegovim vodstvom, brez kakega inženirja, kajti bil je strokovnjak, krasna hiša božja, ktera povsod slovi in se po pravici prišteva najlepšim cerkvam naše mile domovine; postavil je Veliko-Laščanom novi farovž in šolo večidel z lastnim tveganjem in veliko požrtovalnostjo, a bkoro vse le iz prostovoljnih darov prijateljev in faranov. Zato pa so zaslovela njegova velikanska dela pred najvišji prestol, in Nj. Veličanstvo preBv. cesar podelili so mu I. 1870 zlati križ s krono za zasluge. V svojih mlajših letih gojil je o prostem času svilorejo, čebelorejo, in posebno veselje imel je povsod do zadnjega časa s sa ljerejo. Vsako pomlad moralo se je presajati, snažiti in po-žlahnovati, ter na vsak prazni prostorček zasaditi 8adono8iio drevesce. Vedno je spodbujal slehernega k marljivi delavnosti in vsik.iur pospeševal blagostan njegovi skrbi izročena čede. Vse njegovo delovanje bilo je natanko po pregovoru: Delaj, kakor da bi večno živeli Moli, kakor da bi jutri umrl! — Njegova del», naj ga slave! Bog mu daj večni mir in pokoj I Iz llii"e bi ue bilo treba zapovedovati. Tudi nova ' ka se je izdala za ta dan, in fantje so bili, v/, škatlje vzeti. menjeni dan ob 8. uri zjutraj zbrala se V..J.- r!:ižbe prosta posadka našega polka red stanovanjem g. polkovnika. Vnanji in v lužbi sto eči oddelki zastopani so bili po de-tutacijafi n sicer od vsake stotnije: 1 čast-aiški namestnik, 1 uradnik, 1 vodnik, 1 desetnik, l fproščnik in dva pešca. Od tukaj mar iralo se je z godbo in staro zastavo na več dt.iar in največ ženska slabost, ki se da po prejšnjih obeh in s sladkimi besedami speljati nv. led. Ali ,,der Wahn ist kurz, die Reu' ist I n g ', zapeljauo revše se potolaži, če je m'no, s tem, da dobi po prej že prejeti zlatnini in svili še par stotakov in — — za njim p. ide ¡h go na vrsto. Tako je „lev" komaj nekoliko : ' 20 let Btar že skušen v vsem. kar življenje more dati človeku. Za drugr — delavne — ljudi bije ura počitka ob dtveti:i, desetih ali vsaj o polnoči; za-nj ne, kajti od česa bi počival, če ni ves božji dan nič delal ? Po polnoči se začne prav za prav še le njegovo življenje, in rad ima, če se mu pridruži kak nlajši častnik ali lahko-živec višega stanu, ¿o !e zgodaj zjutraj, ko pri Frančiškanih k prvi maši zvoni, tava domu, navadno se mu pozna po hoji, kaj je do tje počel. Nasledki takega ¿ivljcoja ne izostanejo, če ne zapravi premoženja, se pa konča na duhu in na telesu, največkrat pak se mu oboje primeri. Kedar se mu posuši- vrelci, iz kterih je zajemal zaklado za tako življenje, se ta in spametuje in poprimeoni koristnejšega življenja, če ima še toliko te plesnih in d'1 mrnih moči. Marsikteri pa malo slavn pogine prime se ga jetika in prekmalu zakrije tiha jamica njega in njegove grehe, škode — nravne iu materi-jalne po njem storrie — pa aihče ue popravi. (Dalje prih.) čelu v samostansko cerkev. Zad za polkom sprem-Ijevala pa je ena stotnija na tihem novo zastavo. Stotuije s staro zastavo vstopile bo se pred cerkvijo, novo zastevo pa so nesli v cerkev, kjer je bila slovesna sv. maša, med ktero je igrala godba, zunaj pa se je pri poglavitnih delih po štirkrat strelilo. Po dokončani službi božji pričelo se je blagoslovljenje, prav po službenem pravilniku, in sicer: častniki so se vstopili v polukrog okoli na mizi ležeče za-Btave z golimi sabljami v zuamenje, da so pripravljeni do poslednjega diha braniti jo, a zunaj se je prezentiralo. Po izvršenem obredu pribila se je z zlatimi žeblji na palico. Prve tri žeblje je v čast božjo zabil pater, ki jo je blagoslovil, druge tri g. polkovnik in sicer prvega v imenu Nj. veličanstva, druzega v imenu polkovnega imetnika g. F. Z. M. barona Kuhna, in tretjega v imenu svojem. Za tem so se vrstili vsi častniki in sleherni ud omenjenih deputacij vsih 12. stotnij, zabivši vsaki eu žebelj; med tem pa je godba svirala mnogovrstne arije. Ko je bilo tako vse končano, 'spremili so častniki novo zastavo iz cerkve pred sredo polka; tu veli g. polkovnik „Alte Fahne Marsch" in izroči novo zastavouosuiku, dozdajni nosnik pa prevzame staro, in na povelje: ,,Alte Fahne hinter die Front" zgubila je veljavo, ki je bila tolikrat priča slavnih zmag in slovenskega ju naštva. Vojaki so žalostno pogledvali za njo, toda zdramil jih je g. polkovnik, pokazavši novo zastavo s kratkim ogovorom blezo tako le: „Vojaki! tu pred saboj vidite novo zastavo, to je namreč znamenje naše časti, spoštujte jo toraj, branite jo, ko pride čas, do poslednje kaplje krvi in ne zapustite je pod uikakimi pogoji." Polkovnik da povelje „zum Schwören" in vojaška prisega se ]e z resničnimi besedami iz srca vsacega k novi zastavi ponovila. Slednjič se je še enkrat ustrelilo, presentiralo in polk se je vrnil z novo zastavo v mesto spreni-Ijevan od množice prebivalcev, kteri so jo z obilnimi „živio"-klici pozdravljali. Bog daj, da bi nas tudi ta nova zastava vodila k zmagam še mnogo let I Ti pa kranjska mladina, ki te še čaka priti pod nje krilo, spomni se, da so tvoji p edniki oddaljeni od ljube domovine storili tudi za te slavno prisego in zvesto obljubili braniti jo do poslednjega diha. Glejte toraj, da ta naša obljuba ne bo zastonj, in da boste tako vredni nasledniki naši in naših preddedov. Domače novice. V Ljubljani 10. maja. {Mil. knez in škof, dr. Janez Pogačar), bo se včeraj odpeljali na Notranjsko v bistriško dekanijo na kanonično obiskovanje. (Koncert,) ki je b.l v četrtek zvečer v redutni dvoraui, m bil tako dobro obiskovan, kakor je zaslužil po tem, kar se je igralo in pelo. Odlikoval se je zopet močni čitalnični pevski zbor, gosp. Grbic je žel glasno pohvalo za svoje pesmi, mlada gospodična V. Karingar-jeva pa za svoje točke na glasovirji. Da mikavni koncert ni bil bolje obiskovan, temu je vzrok ta, da je bil premalo razglašen. (Razpis premij) za pokončevanje gosenic, metuljev, ogrcev, hroščev iu drugih škodljivih zaželk. SI. deželni odbor je z dopisom od 9. dne u. m. kmetijski družbi poslal 100 gold. z naročilom, naj ta denar s posredovanjem kmetijskih podružnic, občinskih županov, farne du hovščine in učiteljev ljudskih šol obrne v darila takim, ki Be verjetno izkažejo, da so a) posebno marljivi bili pri oberanji gosenic ali pokončevanji belih metuljev, kebrov, ogrcev in drugih škodljivih zaželk, in da so b) veliko tega mrčesa pokončali. Podpisani odbor se tedaj vsled gori navedenega naročila zaupljivo obrača do gosp. predstojnikov kmetijskih podružnic, do gosp. županov, do gosp. župnikov in do gosp. predstojnikov krajnih šolskih svetov z dvojuo prošnjo: 1) naj blagovolijo pričujoči razpis razglasiti po svojem okraji, da se ljudje, posebno pa šolska mladina, marljivo lotijo pokončevanja imenovenega kmetijstvu škodljivega mrčesa, kakor to deželna postava od 17. junija 1870. zapoveduje, in 2) da sprejemajo polovljene in umorjene ogrce, kebre in bele metulje, ki jim ostanejo kot dober gnoj, in da se potrudijo prepričati se, ali je kdo res marljivo pokon-čeval gosenice. Uno in to naj s spričalom natanko in nadrobno potidijo, ker le na podlagi tacih spričal bode podpisanemu odboru mogoče, pravično odmeriti darila iz gori imenovanih 100 gld. Se ve da „kdor prej pride, prej melje", zato naj naprošeni gospodje ne odlašajo predolgo tega oklica iu še posebno šolski gospodje ne, ker šolski mladini so take premije tudi dober poduk za starejša leta. Centralni odbor c. k. družbe kmetijske v Ljubljani 4. maja 1879. (Razglas kranjskim živinorejcem o prodaji plemenske živine.) C. k. kmetijska družba kranjska bode 17. dne tega meseca dopoldne ob 9. uri začenši v Ljubljani na dvorišči gostilnice „zum Baierischen Hof" na dunajski cesti blizo kolodvora po očitni dražbi prodajala iz državne subvencije nakupljenih 6 juncev (bikov) in 3 ali 4 junice čistega muriškega (štajarskega sivega) plemena. Ž viua se postavi naprodaj za polovico tiste cene, za ktero jo je družba kmetijska kupila, iu se proda tistemu, kdor največ za-njo Ha, proti temu, da jo 1) koj plača in 2) |se po pismu zaveže, da jo najmanj dve leti za pleme v deželi obdrži, zato se k tej dražbi pripuščajo samo kranjski živinorejci. Kdor tedaj tako živino kupi, je ne sme dve leti iz svojih rok dati, če ni poprej podpisanega odbora o tem dovoljenja prosil in ga tudi dobil. Kdor bi se zoper to zavezo pregrešil, mora družbi kmetijski povrniti toliko denarja, za kolikor je on živino ceneje kupil, kakor je družba kmetijska za-njo dala. Tudi mora nemudoma naznaniti podpisanemu odboru, če mu je kupljena živina kakor koli poginila, da družba ve, koliko subvencijske živine je in kje je za pleme v deželi naši izpostavljena. Glavni odbor družbe kmetijske kranjske v Ljubljani 4. maja 1879. (Iz seje družbe kmetijske 4. dne tega meseca.) Sejo pričue predsednik baron Wurzbach s tem, da s toplo besedo obžalovanje izrazuje o izgubi gosp. Petra Kozlerja, ki je mnogo let bil jako delaven ud centralnega odbora in družbe podpredsednik; — odbor žalovaje pritrdi govoru predsednikovemu, dr. Bleiweis pa izroči pri tej priliki odboru precej obširni in s podobami razjasneni rokopis o umni napravi vodnjakov („Ueber das Sammelu, Erhalten und Reinigen des Trinkwassers und über die Anlage der Wasserbehälter und Cisterueu"), ki mu ga je ranjki gosp. Kozler pred nekimi meseci izročil, in predlaga, naj se ta našim Kra-ševcem in drugim vode potrebnim deželanom koristni poduk natisue v „naznanilih" družbe kmetijske. — Poročilo viteza Schneid-Treuenfelda, ki je z grofom Barbotom vred zastopal družbo kmetijsko kranjsko pri skupnem poklonu vseh avstrijskih družeb o *ivbrn; pnr. ki c jJiij-vi 22. u. m. ua Dunaji, ge radostno vzarn.c ua zuauje, knjižice pa z govorom grofa Ooroniui a, poslane odboru od družbe kmetijske dunajske, se razdelijo odbor nikom. — Obširna razprava se je sukala okoli dopisa si. ministerstva kmetijstva od 16. dne u. ru., zadevajočega žetvino Statistiko od lanskega leta; sklenilo se je, dotična pojasnila dati ministerstvu. — Nazuanilo ministerstva kmetijstva o nekter.h premembah vremenskih telegramov za leto 1879. uaj se izroči vred-ništvu „Novic" s prošnjo, da ga objavi v svojem listu. — Dopis ces. kr. deželne vlade od 30 marca t. 1., s kterim se c. kr. okrajnim glavarstvom ukazuje strogo nadzorovanje nad tem, da se postava o varstvu kmetijstvu koristnih tičev točno izpolnuje, se je zadovoljno na znanje vzel. — SI. deželni odbor je družbi kmetijski poslal 100 gld. s hvalevrednim na očilom, naj to svoto obrne za darila (premije) marljivega in vspešnega pokončevanja sadežem škodljivih mrčesov; ob enem je pa centralnemu odboru tudi izročil 50 iztiskov deželne postave od 17. junija 1870. 1. o pokončevanji gosenic, metuljev, hroščev itd. za razdelitev družbinim podružnicam. Ker pa se s 100 gld. ne morejo vsem darila nakloniti, ki bi jih morebiti zaslužili , je odbor sklenil obrniti se za blago pripomoč o tej zadevi še do kranjske hranilnice , ki je leta 1873. za premije pri pokončevanji hroščev družbi kmetijski izročila 300 gld. — Odgovor c. kr. finančne direkcije, da prošnji družbe kmetijske za zaželena naznanila o davkovskih eksekutorjih ne more zadostiti, se je naznanje vzel. — Prošnja vodstva ljudske šole vOrehku za denarno pomoč o napravi šolskega vrta se ni mogla vslišati, ker odbor za letošuje leto še ni nikakoršne državne podpore dobil, — isto tako prošnja A. Babiča v M. ne , ker družba kmetijska ni v stanu, vsacemu pogorelcu sadnih dreves darovati in je to izjemno le pri Kompoljcih storila, kterim je grozni požar drevje velike vasi uuičil. — Marljivi svilorejski grofiuji M. se ni moglo po-streči s semenom svilnih črvičev, ker družba za svilorejo ni nikakoršne subvencije prejela, tedaj si tudi ni semena naročila; odbor je tedaj grofinji svetoval, obrniti se do svilorej-nega poskuševališča v Gorici. — Ker je odbor prejel iz Tridenta naročeno posodo, ki se „telečji dolnik" (KiLlbertriLoker) imenuje, ga zdaj vsak lahko ogleda v pisarnici družbe kmetijske; pozneje pa se pošlje v Bohinj predstojniku kmetijske podružnice g. župniku Mesarju za po-skuŠDjo. — Za uda družbe kmetijske je bil sprejet gosp. Anton Požar, učitelj in župan v Knežaku. — Prvi natečajni spis za Schneid-Treuenfeldovo darilo je odboru došel 6. dne t. m. — Po naznanilu gosp. odbornika Seuuiga se je nakupilo nekoliko plemenske goveje živine muriškega (Murzthaler) plemena na »Štajarskem, kterega se bode v Ljubljani prodala drugo soboto, to je, 17. dne t. m. (JJboj.) Ta teden nesreč v Ljubljani in okolici nikakor noče biti konec. Včeraj zjutraj so zopet našli ob Lattermanovem drevoredu za nunskim zidom nekega čevljarja iz Šiške s preklano glavo in komaj še živega, okrog njega pa polno strjene krvi. Menda je revež vso noč ležal v tem stanu. Kdo ga je tako hudo poškodoval, se natanko še ne ve, pa se bo že pokazalo. Menda je to Btoril topničarski vojak. Pregled hrvatske literature 1878. (Konec.) Matica dalmatinska nikakor ne more dalje. Razun kakšne ročne ali praktične knjige in koledarja, ne izda ona skoraj uič. Zato se ni čuditi, ker je v Dalmaciji malo ljudi, kteri so sposobni kaj dobrega napisati s svojem jeziku. Niti za darila ne more dobiti pisateljev! Pe-dagogični zbor v Zagrebu dela kolikor mu skromne moči dopuščajo, izdajoč vsako leto ktero knjigo. Izven kroga teh društev dela se verlo malo. Denarno stoje ta društva občno dobro, zato tudi odtod toliko njihovo delovanje Akademija ima ua razpolaganje čez 350.000 gl. — za naše okolnosti ogromna glavnica. Matica hrvatska imela je na konci leta 1877. Draškovičev zaklad okoli 40.000 gld. glavnice s nekaj čez 1000 letnih udov (1. 1878 se je to število podvostručilo); imenje Matice dalmatinske zneslo je leta 1878. čez 32.000 gld. in društva sv. Jeronima čez GO.OOOgl. (s 4500 dosmrtnih udov). V najnovejšem času se je oživilo tudi arheologično društvo, k temu ustrojilo se je umetičuo društvo. Vsa književna društva bodo imelo sedaj okoli '/a miljona glavnice. Za naše pičle odnošaje je to impozantna svota — to je steber naše denašnje književnosti. Ko konstatiramo ta vesel faktura, ne moremo si kaj, da bi ne povdarjali, koliko je sveta dolžnost vsakega Hrvata, da podpira z vsimi močmi književna naša družtva, s kterimi za sedaj živi in propada hrvatska književnost, Evo, ves ta veliki kapital je znesla na kup darežljiva roka hrvatskega naroda, kteri je. počemši od slavnega djakovaskega škofa, povsod pri žrtvah za kulturne ali izobraževalne namene, odvzel si od svojih ust in prinesel na domorodni žrtven k. A kje so še drugi naši zavodi: vseučilišče, muzej, gledišče, galerija slik, gospodarsko društvo, pevska društva in razne zaklade, ktere so vse z prineski hrvatskega naroda vstanovljene? Ne bodemo grešili, ako rečemo, da je hrvatski narod za kulturne namene s prostovoljnimi prineski nabral čez e n miljon in pol gld. — v času od samih 40 let! Pa vse to je izvela v tako kratkem času sama tako imenovana provincijalna Hrvatska (s Slavonijo) zraven pičle pripomoči krajine in Dalmaci e —niti spominjaje Bosne inlstrije. ktere ste bile do sedaj za uas popolnoma mrtve. Kedar vse to v ozir vzamemo, ne moremo kakor z veselim očesom gledati v lepšo bodočnost hrvatskega uaroda, kteri se je vedel ska-zati s takimi deli v času svojega političnega razcepljenja in zatiranja. Pri nas je še dovelj pametnih ljudi, kteri drže, da so Hrvati samo kulturen element, odmenjevajoč drugemu delu naroda politično misijo. — Kdor trezno pretehta naš kulturni napredek (zadnjih 40 let, našel bode tu v resnici tako uzvišenih prikazov, kterim nima nikjer sledu na slavjanskem ju u in kteri kažejo, da Hrvatom ni namenjena zadnja uloga na Balkanu. Pa vendar mi bi veliko, veliko več delati mogli ko bi bil ves naš narod, na vseh straneh enako svest in potreben. Evo slavne naše Dal macije in Dubrovnika , kjer se hrvatska koji ževnost pestvuje, kakor da bi ne bila na svojem domu I a kaj da še rečemo o Istriji, Bosni in Ilrcegoviui! V Dalmaciji, Istriji in na Ogerskem se mora Hrvat boriti za svoja prva narodna prava, za svoj jezik in obstanek ; v Bosni se je še-le v sedajnem času prišlo do najprimitivnijih človeških pravic, do svobode življenja. V Krajini še sedaj nima Hrvat ustavne svobode. Tako ostane edini hrvatski provincijal (s Slavonijo), kjer Hrvat svobodnije diha in kjer to svobodo lepo porabi na korist Bvoje izobraženosti. V takih političnih okolnostih nravno ne more hrvatska knjiga cvesti, vendar zraven vsega tega moglo bi bolje iti, ko ne bi bili' tako razdeljeni, kakor sino. Zakaj bi to tajili?' Na Hrvatskem, kjer je vse javno ž vljenje hrvatsko , enako se še več čita nemški kakor hrvatski; v Dalmaciji je še slabije, kajti t ii je-javno in privatno življenje talijansko in tu zna vsak deklamirati iz Dantea , Tassa , Toscola,. Manzonia, a malo se jih razveseljuje z Gun-duličem, Preradovičem, Mažuraničem, Vrazom, Markovičem in s Šenoom! Vzemite še naše siromašno knjigotrštvo. Nečemo reči, da ni pri nas knjigarnic, pri kterih ne bi bilo dobre volje in ktere ne bi zaslužne bile za hrvatsko književnost (posebno zaslužuje, da se spomni Albrecht in Hartmann) ali knjigarnice, ktere bi vedie svoj posel sposobno pripraviti našim okolnostim in ktere bi pokazale tako potrebne prebrisauosti, ktere vidimo pri družili narodih — pri nas nimamo. Mi v Zagrebu prej izvemo za knjigo, ktera bode izšla v 11 'rolinu, kakor za knjigo, ktera ima pri nas iziti. Nemci s svojimi vsakovrstnimi anoncami sezajo do najoddaljenega sela — pri nas se niti ne pošilja dnevnikom vsako delo, dr. ga oglase. Nemci pošiljajo na vse strani sveta k i taloge svojih knjig ; kterokoli nemško kuii:.;> kupiš, v njej bodeš našel priloge književnih oglasov — hrvatski knjigotržci, kakor da bi tega ne razumeli. A kje je še naša knj ievriit kolportaža I Po Hrvatskem se zmiraj potikajo kolporteri nemških knjigarnic in ti silijo ^ roke nemške knjige, odnašajoč iz uaše zemlj ■> hrvatski denar, — hrvaških knjig ne razna-nikdo. Vzemite še k temu hrvatsko žurnai'i-stiko, kjer komaj „Vienac" in „Obzor" ii m-ven njih „Nar. list" obračajo na to svo;o iyo-zornost, pa kako hočete, da hrvatska kr.; :ga zatira tujo 1 Vse te okolnosti ovirajo razv^tek naše knj ževnosti in ktere bi trebalo odstraniti, ako hočemo, da nam ona spolnuje svojo misijo. Naj bode vsaki Hrvat, kjerkoli bi bil, najprej Hrvat; naj vsakdo vd, da imumo vsi dolžnost nasproti svojemu narodu in Ha treba enkrat premeniti gole fraze z deli, pa bode bolje." Eksekutivne dražbo. 12. maja: 1. Hiša banke „Slove i; j*' in Wur-ner v Ljubljani. 13. maja: 3. Boštijančič iz Harji, 3. Barbo s Prema, v Bistrici. 1. Rupar iz Bučk, Mokronogu. Umrli so: Od 4. do 6. maja: Anton Widmtiyer, mizar 74 1., vsled starosti. Evgen Ravnikar, do t. blag. a. 4 1., za jetiko. Teleicrnlične denarne cen* U. maja. Papirna renta 66.50 — ftrenerna rent» 67.30 — Zlata renta 78 80 — l8601etno državno posojilo 126 25 Hankin« »koije818 — Kreditne kciji- '.181--London 117.10 — — Ces. kr. cekin f>.64. -- 2< frankov 9.35. Izdajatelj in odgovorni vrednik Filip Haderlap.