Zgodovinske reči.
5. Ali se je duhovna oblast Solnograskih škofov kdaj na Krajnsko stegnila?
Kadar naši zgodovinarji od novega vpeljanja ker-šanske vere na Krajnakem v 8. stoletji pišejo, je njih beseda tako obernjena, kakor da bi biti sami Solno-g ras ki škofje za Slovence na južnem brega Drave skerbeli, in Oglejski patriarhi vse v nemar pusali. Solnograški podškofje: Modest, Teodori k, Oton in O z val d, kteri so svoj sedež v Gospe j sveti na Koroškem imeli, se na ravnost med škofe Krajnske zemlje, saj gorenske strani, štejejo.
Tako govori Valvazor, Linhart, tako tudi nekteri novejši pisatelji; opirajo se zlasti na besede neimenovanega pisatelja od spreobernjenja Gorotancov (Anonvmus de conversione Carantanorum), na životopise s. Ruperta in s. Virgiiia (Acta s. Ruperti et s. Virgilii apud Su-rium et Bolland), bolj pa še na nektere prejšne pisatelje , kteri so iz unih spisov zajemali.
Ta reč vender potrebuje še daljšega preiskovanja, ker se Krajnska za tisto dobo več kakor je treba z Go-rotanom v eno jemlje; za politično stran nočem tega reči, ampak za cerkveno. Koliko tedaj so Solnograški škofje in evangeljski poslanci na Krajnskem imeli opraviti ?
Od sv. Ruperta, pervega Solnograškega škofa je v njegovem življenji pisano, „da je prehodil vso planinsko ali snežniško stran (onmem Alpiarum re-gionem), ter prišel do Gorotanskega kralja, po kte-rega prošnji je tisto kraljestvo spreobernil, in s Kristusovim kerstom posvetil; da je šel čez visoko goro, ki se Tur ali Dur (mons durus) imenuje, inVandalom ali Vindom sv. evangeli oznanoval, in veliko sadu dosegel, cerkve in samostane vstavil". V teh besedah, ki so bolj po govorniško postavljene, ni izrečeno, kako da-lječ da je djanje svetega moža seglo; po vsem je vi-diti, da le do sedanjega Gorotaua, ker so sicer visoki Turški hribje (Tauem) imenovani, ne pa dereča Drava, ktera je potniku ravno tako pomljiva. V življenji sv. Virgiiia je dalje pisano, 5)da po vojvodu Kaj-timaru povabljen sicer ni sam v Gorotan prišel, pa je poslal podškofa Modesta in več mašnikov ž njim; in da so ti posvetili cerkev Matere božje (v Gospejsveti), drugo v Liburnii (nad Spitalom pri Dravi) in še pri Undrimah (med Gosposveto in S. Vidom)." Pozneje so bili večkrat iie drugi mašniki poslani,  kterih  dela  posebej niso  za-
znamovane; sv. Virgiliu se vender še od nekterih cerkev začetek pripisuje, namreč od Velkovca, Beljaka in drugih. Iz vsih teh besed se na Krajnsko ne da nič soditi, razun kolikor je zemlja po enem delu pod oblastjo Gorotanskih vojvodov stala, po drugem pa gorečnost evangeljskih oznanovavcov tudi vselej na meje dežel ni gledala. Pri neimenovanem pisatelji (saj kakor se najde v bukvah: Scriptores rerum boicarum inter excerpta Jo-annis Aventini I. tom.) od vsega tega ni nic drugač in bolj na tanko najti.    (Konec sledi.)
—   282   —
Zgodovinske reči.
5. Ali se je duhovna oblast Solnograških škofov kdaj na Krajnsko stegnila?
(Konec.)
Kako dalječ pa da je djanje Solnograškega škafa Ar no na seglo, se na tanko spozna iz besed neimenovanega pisatelja, na ktere se je do zdaj premalo gledalo. Zakaj stoji tako zaznamovano: „Pipin , sin Karlna Velicega, je sel v leta 796 skozi del dolnje Panonie nierao Neziderskega jezera reke Rabe do Drave (ad laeum Pelisso, et flttmen Hrabba usque ad Dravum flu-vium), in je ostanjke Slovencov in Hunov Arnonu, Sol-nograškemu škofu izročil, jih v veri podučiti". Dalje spet: nV letu 798 je Kari ukazal Arnonu, iti v strani Slovencov, in tisto deželo v naši veri preskerbeti. Teo-dorik je bil v škofa posvečen, kterega sta Arno sam in vojvoda Gerold v Slovenio (Sclaviniam) pripeljala, in mu kakor škofu zročila tisto stran Gorotancov in njih meje na severnem bregu Drave (ab occidentali parte Drave fluminis), dokler da se Drava v Donavo zlije". Iz teh besed je očitno, da Solnograski škof ni segal na južni breg Drave, še na Koroškem in Štajerskem ne, manj še na Krajn-#kera. S tem ni rečeno, da ni nikdar noben Solno-grašk mašnik Drave prestopil, ampak le to, kaj da je »ploh veljalo. Tudi med cerkvami, ktere so dalje v tistim spisu imenovane, nobena kolikor se da razločiti, ne zadeva na Krajnsko, ampak le na Koroško in Štajersko, in sicer unstran Drave.
Kar pa zadene Oglejske patriarhe, že Val-vazor pove iz spričevanja Sigonijevega (C. Sigonius lib. 2. de regno Italiae), da si je patriarh Janez II. leta 670 prizadeval za spreobernjenje Slovencov; dalje govori od sv. Pavlina, da mu je Alkuin, učeni in sloveči mož na dvoru Karlna Velicega, v listu od leta 795 prigovarjal, si za pobožno delo m«d Slovenci prizadevati, ravno tako, kakor je v letu 798 tudi Arnonu, Solnograškemu nadškofu, priporočeval. Od tistega lista, kteri je 112 med Alkuinovimi, tudi žl. Rubeis v spominkih Oglejske cerkve pripoveduje; zraven še pristavi iz življenja sv. Pavlina pri Ferrarii (Fer-rarius in catalogo Sanctorum Italiae), da se je tudi za oznanovanje sv. evangelia trudil, s kterim je ljudstvo v Gorotanu in bližnje narode k veri v Kristusa pripeljal.
Te spričevanja so zadosti očitne, dasiravno bi si prijatel zgodovine še kaj bolj posebnega najti želel, kaj da se je na južnem bregu Drave, zlasti na Krajnskem aa sveto vero godilo.
Po vsem tem se da skleniti, kaj da je zadeval prepir med Oglejskim patriarhom Ursom in Sol-nograškim nadškofom Arno no m, kterega je cesar Kari leta 811 razločil. Ni bilo namreč prašanja, ali ima Solnograski nadškof na južnem Dravskem bregu kaj duhovne oblasti; ampak to: ali ni oblast Oglejskih patriarhov na severnem bregu prikratena, kjer so jo nekdanji čas imeli. Cesar, kteri Solnogračanom ni hotel jemati, kar jim je bil že zročil, je razsodil, da naj Drava meja škofij ostane.                        P. Hicinger.
—287  —