Morju. -^^
O, morje, razpenjeno v vetrovih,                Zdaj strmiš mirnč v ve^erne dalje
kot srce si moje, ki v mladosti dnovih         in kot starec^ ki že doigral je,
po življenja poti je vihralo;                         irudno se na sive skale vzpenjaš ...
ali kam... ah, kam — samo ni znalo.       O^ mladost, kako nam hitro jenjaš!
Boleslav