DEMOKRACIJA
Leto XII. - Štev. 17
Trst - Gorica, 1. septembra 1958
Človek, ki je izgubil smisel za humor in za sprostitev duha in telesa, je vsega obžalovanja vreden trpin. Nadleguje ga samohvala prav tako kot omalovaževanje sosedovih pridelkov.	JOE	GRINTAR
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Ilovo obdobje pomirjevanja
Glavna vročina je mimo, nastopili so hladnejši dnevi. Videti je, da to ni ostalo brez posledic za razgrete mednarodne probleme, vsaj za tiste, ki so bili v »pasjih dneh« središče mednarodnega zanimanja in razlog splošnega vznemirjenja. Rekli bi skoro, da se po kratkem lovljenju ravnotežja ob samem robu vojne zopet vračamo v novo obdobje pomirjevalne politike. V tem smislu nam govore: kompromisna in soglasna resolucija 81 držav glede Srednjega vzhoda, sporazum atomskih strokovnjakov v Ženevi in ameriško-britanska napoved prekinitve jedrskih poskusov.
Toda ne smemo se naivno vdajati preveč obetajočim upom. Pota mednarodne politike so težka in zapletena, nikdar jih ni konca. Komaj rešiš en zaplet, že se znajdeš pred novim, premagaš eno oviro, pa se dvigne naslednja. Tako je tudi danes. Nevarno se je razpihnila žerjavica v dveh središčih- na Daljnem vzhodu, kjer komunistično Kitajsko bode Cangaj-škova prisotnost na Formozi, in v Francoski Severni Afriki. Alžirska osvobodilna fronta je namreč prenesla svojo aktivnost na področje metropolitanske Francije. S tem je dala svojemu delovanju popolnoma novo, nepredvidljivih nevarnosti polno obliko.
Toda oglejmo si raje pozitivno plat razvoja in pustimo negativno za drugič.
Arabsko presenečenja v OZN
Ko so se velesile že načelno sporazumele, da poskusijo rešiti krizo na Bližnjem vzhodu s sklicanjem Glavne skupščine OZN, se niso takoj mogle zeediniti o dnevnem redu. Sovjeti so' zahtevali naj Glavna skupščina razpravlja o umiki} tujega vojaštva iz Libanona in Jordanije, ter obsodi ameriško in britansko intervencijo. Združene države in Velika Britanija pa sta zahtevali naj Glavna skupščina razpravlja o posrednem napadu Združene arabske republike in Sovjetske zveze na Libanon in Jordanije ter odobri vojaško intervencijo zahodnih držav. Ker ni bilo drugega izhoda so se končno sporazumeli, da bo Glavna skupščina razpravljala enostavno o »položaju na Srednjem vzhodu«.
Razpravljanje je začeto v sredo, Ki.-tm.
Od vsega začetka je bilo zelo dvomljivo, ali bodo na njem sploh lahko skovali resolucijo ki bi dobila potrebno dvotretjinsko večino. Ne zahodni, ne sovjetski blok namreč ne razpolaga v Glavni skupščini OZN. kjer sodelujejo delegatje 81 držav, s tolikšnim številom sigurnih prištašev. Na vidiku je torej bila velika propagandna bitka, v kateri bi si glavna akterja, Sovjetska zveza in Združene države, skušali zagotoviti čim več glasov.
In tu je treba podčrtati, da je o usodi tega zasedanja pravzaprav odločil trezni Eisenhowerjev govor. Medtem ko je sovjetski delegat Gromiko enostavno ponavljal stare obrabljene fraze, ki so izzvenele v eno samo, toda prav nič obeta iočo ali rešujočo zahtevo »Ven z Amerikanci!« in »Ven v Angleži!«, je Eisenhower podal osnove, na katerih je kasneje lahko zrastla skupna arabska resolucija.
Eiseho\ver, je izjavil, da Amerika upošteva prebujajoči se arabski nacionalizem, da priznava pravico sleherne arabske države, da živi svobodno. Tudi se nq protivi spremembam, ki so v skladu s ljudsko voljo. Poudaril je, da je Amerika
zmagala v dveh vojnah, a si ni prilastila nobene tuje dežele in ni nikomur vsilila svojega političnega reda, S tem je očitno meril na Sovjete. Nanje je ielela tudi pripomba, da bi morali državo, ki nalašč dela vojni preplah, prav tako obsoditi kot tistega, ki skuša v gneči spraviti ljudi v strah in zmedo s tem, da kriči »Gori!«. Eisenhower je še posebno slovesno zatrdil svoje neomajno prepričanje, da svet ne bo nikdar v oblasti ene same edine sile ali ene same miselnosti. Posebej je predlagal, naj bi ustanovili posebno regionalno organizacijo za gospodarsko pomoč arabskim državam, katero bi vodili Arabci sami. To bi bil nekakšen Marshallov načrt za arabski svet, kajti tudi Marshall je sprožil svoj načrt za pomoč Evropi z govorom, v katerem je Evropce pozval naj se združijo in Amerika jim bo pomagala.
Tako so dobili Arabci potrdilo, da Zahod ne bo ogrožal njihove neodvisnosti, niti njihovega načina življenja. Na drugi strani jim je bila. obljubljena še upoštevanja vredna gospodarska moč. O tem so razmišljali, ko so nearabske države razpravljale in krpale razne resolucije. In zgodil se je naravnost čudež, da se je vseh deset arabskih držav, od Husseinove Jor-danje, preko Libanona, Iraka, Libije, Maroka, Saudove Arabije, pa tja do Nasser-jeve Združene arabske republike sporazumelo o skupni resoluciji, katero so nato predlagale Glavni skupščini. Pred nevarnostjo, da se znajdejo pod tujim mednarodnim varuštvom so arabske države raje sklenile, da poskusijo kljub medsebojnim razlikam, ki niso majhne, same urejati in voditi svoje zadeve.
Značilnost arabske resolucije je, da so
nalogo pomiritve zaupali Arabski ligi, ki je s tem prvič omenjana in priznana v tako važni mednarodni listini. Drugič je značilno, da resolucija nikjer ne obsoja zahodne intervencije temveč samo poziva tuje države naj si prizadevajo, da bo njihovo »obnašanje na Srednjem vzhodu v skladu z načeli listine OZN«. Resolucija naroča glavnemu tajniku OZN naj v sporazumu s prizadetimi državami »olajša odhod tujih čet iz Libanona in Jordanije«. Vabi ga, naj nadaljuje s posvetovanji za ustanovitev organizacije za gospodarski razvoj Srednjega vzhoda.
V	glavnem torej vidimo, da je resolucija zgrajena na dejstvih, ki jih je v svojem govoru priznal, in pobudah, ki jih je iznesel predsednik Eisenhower. To so priznanje arabskega nacionalizma in samostojnosti na eni, pripravljenost za sprejem ponujene gospodarske pomoči na drugi strani. In kot je bilo presenetljivo, da so se o tej resoluciji sporazumele vse, sicer tako sprte arabske države, je presenetljivo tudi to, da so zanjo glasovale prav vse udeleženke Glavne skupščine, Združene države kot Sovjetska zveza, Arabci kot Izrael.
S tem je bil najakutnejši zunanjepolitični problem letošnjega poletja vsaj začasno napeljan y mirno reševanje, in glavni tajnik OZN Hammarskjoeld že potuje po Srednjem vzhodu, kjer zbira podatke, da bo do konca septembra predložil Glavni skupščini OZN, ki se tedaj sestane na redno letno zasedanje, svoje poročilo. To svoje potovanje pa bo na sredi prekinil, da skoči tudi v Ženevo, kjer so dosegli važen sporazum, ki obljublja, da bo končno le prišlo do ustavitve tekmovanja v atomskem oboroževanju.
Volitve oktobra
V	ponedeljek, 25. avgusta, je bil na prefekturi podpisan odlok, s katerim so določili, da bodo nove občinske volitve v tržaški občini v nedeljo, 12. oktobra. V četrtek, 28. tm, je komisar dr. Maitucci objavil predpisani raz: g las. Ugibanja so torej končana in Tržačani smo že sredi volilnih priprav in na začetku volilne kampanje.
Po podatkih, ki jih je sporo: čila volilna komisija, bo v Trstu imelo volilno pravico skoro 210 tisoč prebivalcev. Ker je volilna udeležba v našem področju obi: čajno zelo visoka, lahko računa: mo, da bo izvršilo svojo dolžnost najmanj 90 odstotkov volivcev. Oddanih bo torej 180:190 tisoč glasov. Tržaški občinski svet šteje 60 svetovalcev in tako bo za dodelitev posameznega mesta potrebnih nekaj nad 3000 glasov. Mandate bodo namreč razdelje: vali na osnovi proporcionalnega sistema, kakor ga veljavni zakon predvideva za velike občine.
Izvolitev nekaj slovenskih sve: tovalcev je torej zagotovljena.
Ni še znano koliko kandidat: nih list se bo potegovalo za zau:
Ustavitev jedrshih poskusov
Neizpodbitno je, da pogosti jedrski poskusi z velikimi eksplozijami, ki prav gotovo ne služijo miroljubnim namenom, zastrupljajo naše ozračje z vedno večjo radioaktivnostjo. Tudi če ne bi upoštevali ■Strahot, 1qf bi Uh y primgr.u uporne povzročila vedno močnejša atomska orožja, je že to zadosten razlog, da bi jih morali ustaviti.. To zahteva splošna korist vsega človeštva. Jasno pa je, da takšna odločitev ne more biti enostranska, kajti ta bi bila podobna enostianski razorožitvi z vsemi njenimi posledicami. Tisti, ki bi svoja orožja brezobzirno izpopolnil, bi premagal tistega, ki bi iz moralnih pomislekov zaostal pri tej tekmi. In na tem, kako zagotoviti, da bo ustavitev velikih poskusov z atomskimi eksplozijami zares vsestranska, so se doslej ustavila vsa tozadevna pogajanja. Bilo je sploh dvomljivo, ali se res da izvesti učinkovito nadzorstvo.
V	sredo 20. tm. pa je prišla iz Ženeve vzpodobna vest, da so atomski strokovnjaki, ki zasedajo v tem mestu, po sedmih tednih podrobnega razpravljanja soglasna ugotovili, da je sistem za nadzorovanje prekrškov proti morebitnemu dogovoru o prenehanju jedrskih poskusov tehnično izvedljiv.
Ne spreglejmo izraza »tehnično!« Z njim namreč še ni rečeno, da bo to, kar je tehnično izvedljivo tudi politično iz-
vedeno. Toda vsaj »tehnično« soglasno mnenje, ki ga delijo tucii sovjetski strokovnjaki, je že nekaj. Težko si je namreč misliti, da bi ti mogli glasovati za takšen sistem nadzorstva, ki zahteva dostop mednarodnih nadzornikov na ozemljai vseh držav, ne da bi zato že predhodno ne imeli odobrenje svoje vlade. Združene države in Velika Britanija so pa itak že od nekdaj pripravljene sprejeti takšno nadzorstvo.
S tem so se odprla vrata za učinkovit zaključek dosedanjih naporov za ustavitev poskusov z atomskimi eksplozijami. Vzhod je doslej vedno zahteval, da je treba najprej prenehati s poskusi, potem pa šele sklicati konferenco, na kateri bi se videlo, kako bi se dalo takšen dogovor uresničiti, Zahod pa je nasprotno najprej hotel konferenco, da se vidi, ali je sploh mogoče uresničiti praktičen dogovor o prenehanju jedrskih poskusov. Zdaj, ko so strokovnjaki jasno povedali, da je takšno nadzorstvo možno, je torej vsaj teoretičen del problema rešen.
Združene države in Velika Britanija sta takoj pokazali, da ostajata dosledni svojemu stališču in obljubam. Ce je po mnenju strokovnjakov nadzorstvo možno in izvedlijvo, sta tudi oni dve pripravljeni ustaviti svoje poskuse. Čeprav so bili ženevski razgovori strokovnjakov za vlade brezobvezni, so Združene države in
FRANCIJA IN EGIP sta se sporazumela o francoski odškodnini za škodo povzročeno z vojaško akcijo zaradi Sueza. Pišejo, da bo Francija plačala Naserju 20 milijard frankov v gotovini. Obe državi bosta iudi obnovili gospodarske in kulturne stike, kar naj bi bil uvod v obnovo diplomatskih odnošajev.
Spričo napetosti na Srednjem vzhodu je ta pomirjujoča vest še posebno zanimiva. Visoka odškodnina pa je vzbudila v Franciji precej žolčne komentarje.
*	# *
NOV REKORD je dosegla podmornica »Nautilus«. Pot. iz angleške luke Portland do Nem Yorka je preplula v 6 dneh 11 urah. in 55 minutah. Prejšnji rekord, ki ga je nosila njena po sestrina, prav tako atomska podmornica »Skate«, je znašal 8 dni in pol.
Podmornici »Nautilus« so priredili v New Yorku slovesen sprejem, s katerim so počastili njenega poveljnika in posadko za uspeh, ki so ga dosegli s prvo podvod-rto plovbo pod Severnim tečajem.
st « *
PRVO RAKETO ZA VODIKOVO BOMBO
so prepeljali v Veliko Britanijo, kjer je že dograjeno odstrelišče za vodljivi izstrelek »Thor«. V Veliki Britaniji gradijo več takšnih oporišč, ki bodo vsa pod rejena britanskemu bombniškemu poveljstvu, jedrne konice pa bodo vse do odstrela pod nadzorstvom ameriških oddelkov.
Kakor vidimo je zagotovljeno, da ne pride do uporabe atomskih raketnih izstrelkov brez soglasja obeh prizadetih vlad, tiste, na katere ozemlju so oporišča, in Združenih držav, ki so oporišča zg ra-
Dogodki ^
[ po svetu j
dile in dobavile izstrelke. Resnica je torej dmgačna, kot trdi komunistična propaganda, ki pravi, da se države, ki sprejmejo ameriške rakete, odrekajo vsakemu soodločanju o njihovi uporabi, s čemer izročajo svojo usodo v roke poveljnikov ameriške vojske.
*	* *
MINISTRSTVO ZA ZDRAVSTVO, kale rega ustanovitev so predvideli ob sestavitvi sedanje italijanske vlade, je začelo delovati 14. avgusta, ko je stopil v velja-' vo zadevni zakon. Predsednik Gronchi je podpisal dekret, s katerim je imenoval za novega ministra dosedanjega Visokega komisarja za higijeno in zdravstvo, senatorja Monaldija.
Novo ministrstvo bo osredotočilo v svojih rokah vso skrb za javno zdravstvo, organizacije in nadziranja zdravstvene službe, od proizvodnje zdravil pa do bolni škega zavarovanja in brezplačnega zdravljenja.
v * *
PRVI POLET NA LUNO, ki so ga sredi lega meseca poskusili izvesti Američani, je spodletel. Raketni sistem, ki je vseboval tri raketne stopnje tipa »Thor« in je tehtal 50 ton, se je po vžigu sicer dvignil, kot je bilo v načrtu, vendar se je že po 77 sekundah, v višini komaj 15 km nad Zemljo, razletel. Drobci so popadali v morje približno 16 km od raketnega oporišč* Cap Canevaral.
Eden izmed 300.000 sestavnih delov, ki
tvorijo celoten sklop takšnega izstrelka, pač ni pravilna deloval. Neuspeh ni nikogar presenetil, ker je bila verjetnost, da se bo tako kompliciran podvig že prvič posrečil, zelo majhna. Vsekakor pa bi bili vsi bolj veseli, če bi danes že dobivali signale od prvega telesa, ki ga je človeš tvo poslalo na oglede okrog Lune.
Ameriško vojno ministrstvo je napovedalo, da bo poskus v kratkem ponovilo, Ponovili ga bodo tudi Sovjeti, za katere pravijo, da os že letos spomladi in tudi v zadnjih dneh nekaj takega poskusili, pa jim tudi ni šlo po sreči. Seveda so po svoji navadi o tem molčali in še vednq molčijo.
*	* *
VENEZUELA, južnoameriška republika, v katero se je poleg mnogih Italijanov izselilo tudi precej naših ljudi, je ustavila nadaljno vseljevanje.
Državo, ki poseduje najbogatejša ležišča petroleja na južnoameriški celini in je doslej naravnost vabila nove naseljence, je zajela gospodarska kriza, in brezposelnost se je nevarno povečala.
*	* *
HRUSCEV se je spet premislil. Vsi se še spominjamo kako je po izbruhu krize na Srednjem vzhodu trmasto vztrajal pri trditvah, da je treba položaj urediti s konferenco predsednikov vlad velesil, ne pa v Združenih narodih. Po povratku iz Pe kinga je nato naenkrat hitel zatrjevati, da takšna konferenca ne bi bila umestna in da je treba sklicati Glavno skupščino OZN. Zdaj, ko je to opravljeno, pa se je takoj po anglo-ameriški izjavi o prenehanju jedrnih poskusov, zopet začel zavzemati naj bi nadaljevali priprave za čimprejšnji vrhunski sestanek.
Velika Britanija že naslednji petek objavile, da eno leto ne bosta več delali poskusnih atomskih eksplozij. To sta vezali na pogoje, da se do 31. oktobra začnejo pogajanja za mednarodni dogovor o prenehanju jedrskih japskusov. Ko bi bilo enkrat uvedeno učinkovito nadzorstvo nad atomskimi poskusi in če bi obenem dosegli zadovoljiv napredek pri pogajanjih za nadzorstvo nad oboroževanjem, bi se še naprej, od leta do leta, odpovedali jedrskim poskusom.
Splošno sodijo, da so Sovjetska zveza in Združene države že tako izpopolnile svoja atomska orožja, da jima nove ek-plozije niso več potrebne. Sovjetska zveza je pa že spomladi izjavila, da se je pripravljena odreči nadaljnim poskusom, če bi to naredile tudi druge države. Rok 31. oktober pa je postavljen najbrže zato, da bi tudi Velika Britanija še izvedla zadnjo
3E5EH5K0 SL8V3E SDZ
na Opčinah
V	nedeljo, 31. avgusta ob 17 uri priredi SDZ svoje tradicionalno siavje na Opčinah
VZPORED Pozdravni govor - Mešani zbor pevskega društva »A. Tanče« iz Nabrežine - Trio iz Doline poje narodne in umetne pesmi.
Pol ure veselja
Nekaj pestrih šaljivk izvaja Veseli oder.
PLES IN PROSTA ZABAVA
Za mize, sedeže, jedačo in pijačo je poskrbljeno!
ODBOR
serijo svojih poskusnih eksploziji ter tako postala polnopraven član »atomskega kluba«, kamor bi rada pristopila tudi Francija. Slednja ima v načrtu, da še pravočasno preizkusi svojo prvo atomsko bombo v Sahari.
Vrata za kompromis so torej odprta. Atomska oborožitev s tem sicer ne bo odpravljena, kajti ne bodo uničili obstoječih zalog atomskih bomb, niti jih ne bodo nehali izdelovati. Nehali bodo samo zastrupljati ozračje z radioaktivnostjo in ne bo več velikih izpopolnitev. Problem razorožitve je dejansko oddeljen od po-pogodbe o prenehanju jedrskih poskusov, obvezo o prenehanju bodo sprejeli pred-no začno pogajanja. To je koncesija Vzhodu, ki jo pa mora prav ta plačati s pristankom na mednarodno nadzorstvo.
Bo to napravil? Od tega je odvisen izid obetajoče napeljanih pogajanj. Nekaj pa je gotovo: prvi koraki so tu, pogoji za uspeh so ugodni, bolj kot kdajkoli. Toda če bi iz vsega zopet ne bilo nič, potem smo pa prav tako lahko sigurni, da se bo divja tekma v atomskem oboroževanju nadaljevala s še hujšim tempom kot doslej.
panje tržaških občanov. Gotovo je pa, da bo popolnoma sloven: ska lista samo ena. Postavila jo bosta Slovenska demokratska zveza in Slovenska katoliška skupnost. Njena nosilca pa bosta dr. Josip Agneletto in dr. Teofil Simčič. Obe politični skupini sta že obnovili svoj volilni sporazum in imata pripravljen skupni ob: činski program. Volilni znak bo tak, kot je bil doslej: »slovenska lipa s tržaško helebardo. V skla: du s svojim značajem in name: nom se bo lista imenovala »Slo: venska lista«.
Titovci se tudi pri teh volitvah ne bodo odrekli svoji utvari, da predstavljajo Slovence in Italija: ne. Ker jih ne marajo ne tržaški komunisti, ne socialisti, ne social: ni demokrati, bodo postavili la: stno listo pod nazivom svoje »Neodvisne socialistične zveze«. Njena nosilca bosta predvidoma dr. Jože Dekleva in Bortolo Pe: tronio.
Tržaška federacija Komuni: stične partije Italije, v kateri je včlanjenih tudi veliko Slovencev, bo prav tako postavila svojo li: sto. Letos ji ne bo več načeloval Vittorio Vidah, ki je bil na par: lamentarnih volitvah izvoljen za poslanca, vključevala pa bo ne: kaj slovenskih kandidatov.
Čtrta skupina, kateri so brez potrebe in koristi Slovenci na preteklih volitvah oddajali pret cej glasov, so bili neodvisneži. Na zadnjih parlamentarnih vo: litvah so nastopili ločeno in so kot taki doživeli velik nguspeh. Zato se je govorilo■, da bodo na občinskih volitvah sestavili skup: no listo. Videti pa je, da so poga* janja propadla in tako bosta naj: brže predloženi dve, če ne celo tri indipendentistične liste. Očit: no je, da je indipendentistični tabor v razkroju, bolj zaradi ne: sposobnosti in needinosti vodi: tel jev kot pa zaradi nezanimanja volivcev, katerim ni in ne more biti vseeno ali bo Trst užival ve: čjo ali manjšo samostojnost.
Slovenci se bodo torej na pred: stoječih občinskih volitvah lažje odločili. Vsi, ki niso komunisti, kakor tudi tisti, ki jih je dogaja: nje v komunističnih deželah in menjajoče se sporazumevanje in prepiranje tržaški titovcev in ko: minformistov kaj naučilo, bodo oddali svoj glas Slovenski listi. To je obenem tudi edini način, da nedvoumno izpričajo svoj ob: stoj na področju tržaške občine, kar je pogoj za uresničenje ka: terihkoli narodnostnih zahtev.
Med nemešanimi italijanskimi strankami pripada vsekakor pr: vo mesto Krščanski demokraciji. Ta se bo predstavila tržaškim volivcem v novi obleki. Njeni li: sli, ki je v ostalem obraz prevla: de levega krila v tržaškem odbo: ru te stranke, bo tokrat načelo: val dr. Mario Franzih Na njej ne bo dosedanjega neizogibnega ing. Bartolija, niti prejšnjega taj: nika tržaškega pokrajinskega od: bora stranke, prof. Romana. Ing. Bartoli je izpadel, ker bo na pred: videnih dodatnih parlamentarnih volitvah kandidiral za senatorja, prof. Romano pa je, kot vodilni pristaš sredinske struje, žrtev svojega prepričanja. Za bodočega župana bodo krščanski demo* kratje predlagali dr. Maria Fran: zila. Ta je po rodu Furlan. Kot dolgoleten politični delavec in po službi ravnatelj statističnega u: rada pokrajinske uprave bi mo: ral dobro) poznati tržaško stvar: nost,
Svojo kandidatno listo so nat dalje že objavili socialni demo*
(Konec ne 4. str.)
E
T
S
G
G
O
R
K
A
z
m ra
Pred novim šolskim letom
Stojimo pred koncem počitnic in na pragu novega šolskega leta. Zopet nastaja, vprašanje, ali bodo slovenski starši vpisali svoje otroke v slovenske šole ali pa bodo omahnili in jih raje poslali v italijanske, kjer slovenščine ne poučujejo. Otroci takih slovenskih staršev bodo znali italijanski jezik, slovenskega pa ne, medtem ko bodo znali otroci, ki bodo obiskovali slovenske šole, oba jezika, slovenskega in italijanskega.
So starši, ki se bojijo Italijanov, od katerih so tako ali tako odvisni, ker jim pač gre za delo in kruh. Taki starši so preplašeni in so žrtev krivičnega nacionalizma in šovinizma. Naletimo pa tudi na starše, ki so, kar se dela in kruha tiče, neodvisni in dobro stoječi, pa ne pošiljajo svojih otrok v slovensko šolo. Taki starši so odpadniki in niso vredni spoštovanja v oziru narodne zavednosti. Pa vendar brez sramu iščejo slovensko družbo. Protislovno in žalostno je dejstvo, da se najdejo taki slovenski ljudje, ki na primer v Novem listu napadajo in drugim pridno delijo moralo o narodni zavednosti, sami pa posedajo v kavarni z odpadniki, namesto da bi jim pokazali hrbet in v obraz povedali, kar jim gre. V Gorici je nekaj slovenskih uradnikov, ki imajo otroke v italijanskih šolah. Bojijo se! Zakaj pa, saj se drugim slovenskim državnim uradnikom in nameščencem ne godi in ne more v tem oziru goditi kri-krivica, ker živimo v demokraciji in svobodi. Treba je le nekoliko zavednosti in odločnosti.
Na drugi strani ugotavljamo, da je na slovenskih osnovnih šolah premalo zanimanja za kake javne nastope s kulturnimi prireditvami, ki so tako zelo priljubljene naši šolski mladini in sploh našemu ljudstvu.
Na Tržaškem povsod zaključujejo šolsko leto s lepimi razstavami in kulturnimi prireditvami, na Goriškem prav malo kje. Pri tem ni izgovora, krivo je učiteljstvo samo in didaktična ravnateljstva, ki se za razstave in kulturne prireditve ne zanimajo.
Tudi za vpisovanje otrok v osnovno šolo se naše učiteljstvo premalo briga. Vedo za družine, ki imajo otroke za šolo, pa se ne pobrigajo, da bi jih obiskali in poučili. Saj ne vlada več fašizem in se ni bati nadloge. Italijanske učiteljice o-troških vrtcev so nabrale lepo število slovenskih otrok za svoje razrede. Ce smejo one, smejo iskati učence tudi slovenske učne moči. Treba je nekaj dobre volje, da bodo slovenski starši pravilno poučeni, pa se ne bodo bali vpisati svojih otrok v slovenske šole. Na nas je, da zato poskrbimo čimprej, tembolje, da ne zamudimo.
Pojasnilo in pripomba k pisanju« Katoliškega glasa**
V	članku pod naslovom »Med trnjem in osatom.« K izletu goriških dijakov v Slovenijo, ki ga je prinesel »Katoliški glas« od 14. avgusta, je tudi naslednja trditev: »Demokraciji« je hudo le, ker so dijake vodili k mladinskim brigadam na Dolenjsko, nam pa je še bolj hudo, ker so jih peljali v muzej Osvobodilne fronte v Ljubljani in k Sv. Urhu, kjer so morali dijaki poslušati uradno razlago »vloge« škofa Rožmana in slovenske duhovščine
za časa osvobodilne borbe; razlaga je seveda izzvenela kot namerno ščuvanje proti veri.«
Ta stavek »Katoliškega glasa« zahteva naše pojasnilo in pripombo. Ni res, da je »Demokraciji« hudo le, ker so dijake vodili k mladinskim brigadam na Dolenjsko. Hudo je »Demokraciji« tudi za to, ker so morali poslušati samo uradno razlago »vloge« škofa Rožmana in slovenske duhovščine za časa osvobodilne borbe, ki da je izzvenela kot namerno ščuvanje proti veri.
Ko smo poročilo v »Demokraciji« z dne 1. avgusta objavili, še nismo vedeli, da so goriške dijake vodili tudi v muzej Osvobodilne fronte ker bi sicer poročali tudi o tem. Pripomnili pa moramo sledeče, . kerl 'poznamo dopisnika članka v »Katoliškem glasu«, da je »Demokraciji« hudo tudi zaradi tega, ker so goriški dijaki morali poslušati v muzeju samo uradno
razlago »vloge« škofa Rožmana in slovenske duhovščine za časa osvobodilne borbe. Menimo namreč, da bi dopisnik »Katoliškega glasa«, ki je član profesorskega zbora slovenske šole, lahko zahteval, da se dijake vsaj tu doma seznani še z drugo platjo zvona o »vlogi«, ki je, hočeš nočeš, kakršna koli je že bila, postala zgodovina.
Ne moremo pričakovati, da bodo komunisti sami tolmačili drugo plat zvona, kakor ne tretjo, ker so pač komunisti.
Vprašali bi dopisnika »Katoliškega glasa«, ki je dobro vedel za izlet, in po izletu za vse razne obiske, zakaj se je oglasil šele potem, ko je prva spregovorila protestno besedo »Demokracija« in ne prej ?! Hudo je »Demokraciji«, da mora biti ravno s »Katoliškim glasom« tako jasna in odkrita, toda tisti morda namerno nerodni »le« dopisnika je preveč neroden, da bi ga morala prezreti!
A I
Tito se boji in kliče na pomoč
Tito je krožil po Sloveniji. Obiskal je tudi Maribor in skupaj zgnani množici povedal, da obstoja boljševiška nevarnost, ki mu dela preglavice. To trdimo tudi mi, da boljševiki Tita zalezujejo. Nekateri naši bolj vneti nasprotniki Tita in njegove diktature trdijo, da je nalašč zato prišel v Novo Gorico, da si ogleda pot, po kateri bežati na Zahod.
Tito, mož politične koekzistence, v resnici pa komunist bojazljivec, ki ga groza objema iz strahu pred izgubo oblasti in cesarskega sijaja in razkošja, kliče na pomoč umazani kapitalistični Zahod, ki naj ga reši stalne krize, v kateri se njegov socializem nahaja. Poglej no, zveličavni odrešnik sveta, vsegamo-gočni in socialno pravični komunistični boljševiski režim, ne utegne nuditi Titu in njegovim niti hleba kruha. On, velemodri maršal Tito se ponižuje in išče kruha na Zahodu, pri kapitalističnih izkoriščevalcih.
Eh, koekzistenca, dragi maršal Tito, je le politična potegavščina.
Koekzistenca je le preračunana zvijača, ki kliče pomoč zdaj z rdečega Vzhoda, zdaj iz kapitalističnega Zahoda, da se le Tito, ob njegovi gnili socialistični gospodarski politiki, ohrani na oblasti, pri cesarskem sijaju in pri razkožju orientalskih nababov!	s	,
v
Se beseda o naših šolah
V	članku »Beseda o naših šolah«, ki ga je prinesla »Demokracija« št. 16 od 15. avgusta, je marsikaj takega, kar potrebuje pojasnila, ali dopolnila.
Tako na primer stavek: »Bog daj, da bi .prišlo do pravične ureditve manjšinskega šolstva in pravnega položaja vseh učnih moči na teh šolah«.
Z drugim delom takega stavka se ne morem strinjati, ker je na naših srednjih šolah (in seveda tudi na italijanskih) nekaj takih učnih moči, ki nimajo zadostne sposobnosti za poučevanje. Ne poznajo predmeta in ga ne znajo učiti.
Zahtevati moramo namestitev samo veščih učnih moči, ker želimo da bo naša mladina nekaj tudi znala. Življenje postaja vedno trše. »Študiranih« ljudi je vedno več, službe pa najdejo samo najboljši, poklic najsposobnejši.
Tudi za službo in za poklic je tekma, velika in brezobzirna tekma. Zato zahtevajmo samo sposobne učne moči, da nam pripravijo mladino sposobno za poklic, ki si ga izbere.
»Novemu listu« in »Primorskemu dnevniku« so morda jrri srcu prav nekateri taki »šolniki«, ki nimajo niti pravega študijskega naslova za profesorski poklic, ki ki je resen in velike odgovornosti, prav zato tudi časten.
Stalež in pokojnino zaslužijo vendar samo sposobni profesorji, v redu s študijskimi naslovi, ki se znajo posvetiti poklicu vzgoje in poučevanja z dušo in srcem, ne samo boriti se za stalež in pokojnino. Prav v vrstah novolistarjev morajo poznati kakega takega, ki ni vreden namestitve.
Zaman Ficko laja v luno in se zaletava v profesorje begunce. Ce bi takih profesorjev ne bilo, ki se niso ustrašili komunističnih groženj, nasilja in ugrabitev, ter so korajžno poučevali, bi slovenskih šol verjetno danes ne imeli. Med tiste korajžne štejemo na častnem mestu tudi profesorje begunce, zraven vrste
Titopsha občinska iipraua proti koristim Sopodenjcev
Ce mački stopiš na rep, zacvili! Tako se je zgodilo tudi s sovodenjsko titovsko občinsko upravo, ki je našla v svojem komunističnem glasilo, »Primorskem dnevniku« prostor, da je zacvilila, ker so se naši opozicijski svetovalci upali povedati pametno besedo proti visokim stroškom za asfaltiranje ceste skozi vas, sedaj ko je gotovo, da pride cesta pod upravo province.
Zupan je sicer opozicijske svetovalce prepričal, da so tudi oni glasovali za asfaltiranje ceste, vendar so bili pomisleki in ugovori opozicije tako tehtni in so toliko zalegli, da je sama javnost spoznala nesmisel trošiti denar občanov v trenutku, ko stojimo tik pred prevzemom ceste od strani province. Ker so ugovori opozicije zaboleli, je »Primorski dnevnik« zacvilil in jel pisati, da naši svetovalci ne branijo »interesov« Sovodenjcev. Ti »interesi« pa so seveda taki, da se ujemajo z voljo in z »interesi« rdečih občinskih upraviteljev. Kmet in delavec garajta in plačujta težko breme davkov, da bo rdeča uprava asfaltirala cesto, po kateri se popeljejo provincialne oblasti, ki si jo bodo verjetno že prihodnje leto
ogledale in prevzele v lastno upravljanje.
Zares modra in pametna politika rdečih ljudskih upraviteljev ljudskega denarja davkoplačevalcev, to je kmetov in delavcev, ki si ga v ljudem potu in znoju služijo!
Naši opozicijski svetovalci so povedali svojo pametno besedo za korist sovode-njskih davkoplačevalcev, Kmetje in delavci, sovodenjski davkoplačevalci, naj sodijo sami. V kolikor nam je znano, so že sodili in našim svetovalec prav dali!
Licemerski epigoni z dolgim nosom
Skupščina Organizacije Združenih Narodov je zaključila svoje izredno zasedanje s polnim uspehom ameriške politike na bližnjem Srednjem Vzhodu in s porazom komunističnih in drugih licemerskih epigonov vrste Hruščov, Naser, Tito in Mao Ce Tung, ki so ostali z dolgim nosom. Grmeli so in pošiljali strele na Američane in Angleže, katere so dolžili oboroženega napada na Jordanijo in Libanon, vojnohujskaštva in imperialističnega ropanja. Pa se je zgodilo, da je nastopil Eisenhawer in osebno prečital
GOSPODARSTVO
ULEŽANA VINA: Članki pod zaglavjem gospodarstvo, katere prinaša »Demokracija«, vzbujajo splošno prizornost pri naših kmetovalcih, kar dokazuje dejstvo, da se od časa do časa oglasi kakšen kmetovalec z nasvetom, kaj bi bilo važno napisati oziroma sporočati o lastnih ugo-, tovitvah v vsakdanjem gospodarstvu. Eden takih kmetovalcev, čitatelj »Demokracije«, je prijatelj s Koroške ki nam je pred časom nasvetoval, naj bi kaj napisali o uležanih oziroma vstekleničenih vinih. Tej želji ustrezamo z današnjim člankom. (Uredništvo).
Marsikateri kmetovalec bi si rad ohranil svoje vino za dalj časa in morda za več let ter ga zato vstekleniči. Vstekle-ničenje vina pa ni enostavna zadeva, temveč zahteva nekaj znanja in predvsem precešnjo natančnost.
Ni vsaka vrsta vina primerna za staranje in torej za vstekleničenje. Poleg vrste grozdja ima tudi pomen lega vinograda in način obdelovanja. Grozdje, ki dozoreva v sončnem vinogradu in ko trte niso preveč obložene ter obilno pognojene s kalijem in fosforjem in ne s hlevskim gnojem ali celo z gnojnico, nam bo dalo vino, ki bo kakovostno primerno za vstekleničenje. Zato bomo .namenili temu postopku le vina, ki odgovarjajo takim pogojem. Nadalje moramo že ob trgatvi primerno postopati z grozdjem, katerega vino nameravamo vstekleničiti. Grozdje potrgamo, ko je popolnoma dozorelo, odstraniti moramo vse gnile jagode, od pecljev. Moštu smemo primešati največ 8 do 15 gramov metabisulfata, cvetu mošta smemo dodati le malenkost prve prešenine. Sodi morajo biti vedno polni in slednjič, kar je najvažnejše, mošt in vino, namenjeno vstekleničenju, ne smemo hraniti v cementnih ali kovinastih
posodah, temveč v posodah iz slavonskega hrasta, ne smejo biti preveliki, ker čim manjši so sodi, tem prej vino ostari.
Vino se stari v sodih. Predno ga vste-kleničimo mora biti staro najmanj eno leto. Medtem časom ga dvakrat ali trikrat ali še večkrat pretočimo in sčistimo z u-streznim sredstvom za čiščenje, kakor so: jajčji beljak, španska zemlja, želatina. Vina, ki so bogata na alkoholu in na substancah (imajo hrbet, kakor pravimo mi kmetje), se koristno starajo ob poletni nekoliko višji temperaturi v kleti. Ce pa so vina šibka, moramo paziti, da bo v kleti temperatura vedno primerno hladna, to je ne nad 18 stopinj. Tako pripravljena vina bomo vstekleničili.
Steklenice moramo pred uporabo dobro oprati in razkužiti s sodo in povezniti, da vsa voda iz njih odteče. Zamašek mora biti nov in dobro razkužen. Razkužimo pa ga tako, da ga postavimo v rešeto in nato prekuhamo v sopari (bagnomaria). Tudi je važno, da so zamaški prvovrstni in zato se ne sme štediti pri nakupu. Tik pred uporabo bomo zamaške oprali v vinu. Ko zamašek stisnemo v pripravo za zamašenje steklenice, se pocedi nekoliko tekočine iz njega, bodisi od vina ali od vode. Odcedek moramo dobro obrisati s krpo ali z gobo, nakar ga potisnemo v steklenico že polno vina. Zamašek se ne sme dotikati vina v steklenici; vmes naj bo prazen prostor kaka 2 cm. Danes pa uporabljajo kovinasta pokrivala, ki so tudi bolj ekonomična in ne povzročajo neprijetnosti, ki se lahko dogajajo pri uporabi plutovinastih zamaškov. Vstekleničenje vina se lahko vrši ob vsakerp vremenu in v vsakem letnem času.
Napolnjene steklenice shranimo lahko v vsakem prostoru in sicer tako, da jih položimo leže eno vrh druge. Ce med letom opazimo v steklenici kaj usledine, bomo steklenice postavili pokoncu. Počakamo, da se gošča sesede in nato eno za drugo pretočimo, seveda vedno le v
čiste in očejene steklenice. To pretakanje vršimo takole: drobno gumijasto cevko vtaknemo v steklenico, ne prav do dna, in nato pretočimo. V vsaki steklenici bo ostalo nekoliko motnega vina, kar bomo vse skupaj sfiltrirali. Za filtriranje vzamemo vrečico, ki je v ta namen v prodaji.
Vstekleničena vina namenjena staranju, imajo svojo odmerjeno dobo trajanja. Šibkejša vina bomo manj časa hranili, medtem ko močnejša vina starajo počasneje. Po gotovi dobi se vina spremenijo na škodo okusa, kakovosti itd.
*	* *
V	SADOVNJAKU: Dokler se sadno drevje maja, to je, lubje odlušči od lesnega dela, je vedno čas za ceplenje. Ni važno, da se cepič maje, ker tega lahko odrežemo skupaj Z lesom. Cepljenje naj vrši vešča roka, ker bi v nasprotnem slučaju čepar povzročil precejšnjo škodo. Ako se je cepleno oko prijelo, nam bo to razvidno čez približno oserp dni, nakar lahko - po potrebi - cepljenje ponovimo, dokler traja pogoj (majanje).' Po cepljenju, ko smo ugotovili, da cepljeno oko raste, ga namažemo z razstopino modre galice in apna ali s prahom caffaro, s čimer uničimo morebitne klice bolezni in s tem pospešimo zorenje očesa samega.
Nova cena pšenici
Kakor znano prideluje Italija, več pšenice kot jo potrebuje. Po drugi svetovni vojni porabijo, državljani Italije manj pšenice kot prej, namesto tega uživajo pa več mesa. Zato je ministrski svet sklenil znižati ceno mehki pšenici, ki jo bo prihodnje leto vlada kupovala, na 6200 lir stot. Cena trdi pšenici ostane neipreme-njena.
Z znižanjem cene mehki pšenici prihrani vlada kakih 50 milijard lir in minister za kmetijstvo je izjavil, da bodo te milijarde porabili za izboljšanje kmetijstva.
ameriški načrt za pomoč arabskim državam, da Američani in Angleži lahko odtegnejo svoje čete iz Libanona in Jordanije. Proti ameriškemu načrtu niso licemerski epigoni predložili drugega, ki bi tudi predvideval nesebično gmotno pomoč potrebnim državicam, da se bodo ohranile neodvisne in da bo njih ljudstvo imelo stvarno korist od nje. Epigoni so ko papige ponavljali samo eno: takojšnji umik angleških in ameriških čet iz Jordanije in Libanona. Seveda, takojšnji umik tistih zaščitnih čet, da bodo epigoni imeli prosto roko za rovarjfenje in za svoje prevratne namene. Nič drugega! Zmagala je pamet in s pametjo pravica in resnica. Saj so sami zastopniki arabskih držav v bivstvu sprejeli ameriški načrt in sestavili tako resolucijo, ki daje možnost angleškim in ameriškim četam, da ostanejo v Libanonu.
Pametna poteza pred žvenketom ameriških dolarjev, ne pred strahom rožljanja ameriškega fti angleškega orožja.
Poraženi epigoni molčijo! Le Mao Ce Tung si ne da miru in je takoj z rovarjenjem začel na Daljnjem vzhodu. Z orožjem napada Cankajškovo Formozo, ruši in ubija.
In glei, nihče od imenovanih epigonov ga ne obsoja. Niti glasu proti napadu kitajskih komunistov na Formozo. Molči Tito, molči Hruščev in molči Naser. Molči, kar se protestov tiče, tudi »Primorski dnevnik« in molčijo italijanski komunisti, ki ne prirejajo naročenih demonstrativnih protestov proti kitajskemu oboroženemu napadu kitajskih komunistov, vojnih hujskačev, rušiteljev miru, imperialistov, in tako dalje!
So pač komunisti, licemerci in ne ljubitelji demokratičnega miru!
Tito v Novi Gorici
V	soboto 23. avgusta je obiskal Novo Gorico predsednik Jugoslavije Tito. Prišel je skoro nepričakovano, saj so komaj utegnili izobesiti zastave in nabrati par košev grozdja in šopo cvetlic, ki so jih podarili Titu in njegovi ženi Jovanki. V Solkanu ni izstopil iz avta, ampak se je z njim peljal naravnost v mizarske delavnice in si jih ogledal, nato pa odrinil proti Kopru.
POROKA
V	četrtek 21. avgusta sta se v Gorici poročila učitelj g. Miro Lojk z profesorico gdč. Rožico Simčič. Čestitamo in želimo obilne sreče v zakonu.
Toča kot je ne pomnijo
V	torek 26, avgusta ob 4h 10 minut zjutraj se je nad Gorico utrgal oblak. Nastal je velikanski naliv, kmalu za tem pa silna toča, ki jo je padlo nekaj centimetrov na debelo. Pod drevjem je nastlano z listjem. Opoldne je na raznih ovinkih in okotljih mesta bilo še vedno po več visokih kupov toče. Prizadeti kraji so Ka-priva, Moš, Ločnik, Gorica do severne meje, Podgora in Pevma. Standreža, Sovodenj in Steverjana toča ni dosegla. Goričani take toče ne pomnijo. Skoda je sicer velika, pa vendar v manjšem obse-
drugih, neglede na njihovo politično prepričanje. Sicer pa ni niti prav klicati jih begunce, saj so vendar Slovenci, rojeni in doma s slovenske zemlje, Tako. imajo pravico poučevati na slovenskih šolah oni, kjer koli rojeni, kakor vsak drugi Slovenec.
Titovci so takrat, pod Nemci in pod Zavezniki, s silo ugrabljali slovenske učitelje v samih razredih med poukom in jim namenili vislice! Zato naj si Ficko qo afer augipzA ougajs o^seuijs afOAS kak vogalček okoli »Primorskega dnevnika«, in tam poliva... če ga resnica že tako peče!
.Tudi k napadu »Primorskega dnevnika« na komisijo za maturo na liceju moram dodati nekaj svojega, in sicer sledeče. Zakaj se je »Primorski dnevnik« zagnal r^.Vqo proti tej komisiji in posameznim profesorjem, ko so vendar, kakor je pravilno povedano v članku »Demokracije« * od 15. avgusta, bili vsi člani složni in ni prišlo niti v enem samem primeru do glasovanja.
V	ostalem moram reči, h članku »Primorskega dnevnika« - Po maturah - od 3. avgusta, da je bil članek skrajno krivičen. Tak način pisanja in napadanja nujno zbudi pozornost oblasti in lahko tudi prihod inšpektorja. Kje na svetu se godi, da morajo profesorji, člani komisije, izpraševati dijake le... kar dijaki znajo!?
To se lahko godi samo v komunističnih državah, kadar gre za dijaka komunista, ko ga izprašujejo uslužni režimski pro-fesoriji! Pri maturah v Trstu se kaj takega ni zgodilo in, upajmo, se nikoli ne bo zgodilo.
Napadati profesorje »di ruolo«, kot je primer članka v »Primorskem dnevniku«, pomeni zlobno podtikanje neresnice, da bi zasenčili ugled nacionalne zavednosti dotičnega, ki ni res, da je uvajal dvojezičnost. Tisti profesor »di i-uolo« je, ker Slovenec in kot Slovenec, sedel pod fašizmom tudi v zaporu, zato naj si »Primorski dnevnik« narodne poturice in pro-dance izbira raje .v vrstah titovcev, kjer jih ne manjka. Profesor »di ruolo« mora biti človek zakonite stvarnosti in poštenosti, ne lutka v rokah strankarskih rokovnjačev. Stvaren in pošten je tisti, ki ga »Primorski dnevnik« napada. Stvarni in pošteni so bili vsi člani dotične komisije za maturo na klasični gimnaziji.
Sicer pa je živa resnica, da so vsi predsedniki maturitetnih komisij na slovenskih šolah občevali in uradovali v italijanščini, pa jih vendar »Primorski dnevnik« ne napada. Na drugi strani je zopet živa resnica dejstvo, da se Slovenci potegujemo za uvedbo dvojezičnosti. Torej?!
Položaj za »slabo kri«, to dobro vem, so ustvarili nekateri Tržačani sami, in sicer iz gole nevošljivosti. Pomagali so jim tudi določeni goriški titovski" elementi. Ker niso uspeli drugače, je s svojim člankom nadaljeval »Primorski dnevnik«.
Politiko daleč proč od šole, gospodje okoli »Primorskega dnevnika« in »Novega lista«, pa bo šola pravo vzgajališče in ne prostor za strankarske politične podvige!
Slovenski oče.
Ciper
Odločna borba Grkov na Cipru za dosego osvoboditve vzbuja priznanje in naklonjenost vsega sveta, ki zna svobodo ceniti. TudiTurki se tam borijo za svobodo, toda ti so v mnogo manjšem številu od prvih.
Hvalevredna je odločitev angleškega ministrskega predsednika Mac Millana, da poseže v zadevo sam in skuša najti izhodišče iz težkega položaja, v katerem se je znašlo vprašanje Cipra. Podal se je v Atene in odtod v Ankaro.
Kakor	vse kaže	se Mac	Millanu	ni
posrečilo doseči sporazuma z Grki in Turki za rešitev hude krize na otoku. Toda on je mož velikih zmožnosti in širokega političnega razgleda zato upamo, da bo nalogo, ki si jo je naložil in ki jo je dolžan rešiti, izpeljal do konca z uspešnim zaključkom in z zadovoljstvom prizadetih strank.
Gpki in Turki so omikani ljudje in zaslužijo popolno svobodo. Doseženo svobodo pa	ne bodo,	menimo,	zlorabili v
škodo skupne demokratične stvari, kakor se to godi pri Nasserju, ki je le diktator in fanatični nacionalist. Tako fanatičen, da išče pomoč za dosego svobode arabskih držav pri	komunistih, ki so	največji	zanikovalci	svobode,	tlačitelji	ljudstva	in
človečanskih pravic.
Junaški grški narod zasluži svobodo tudi na Cipru. Zato je bil odpor Angležev proti njim le preveč oster in tudi krut. S tem ne rečemo, da Turki ne smejo biti deležni svobode. Razlika med prvimi in drugimi pa je velika, in Grki so pokazali v drugi svetovni vojni koliko znajo dati, trpeti in prestati za svojo svobodo in za svobodo drugih narodov, tudi Angležev.
Nemci, ki so toliko gorja prizadeli človeštvu, da ga zgodovina ne bo pozabila in da nam ob spominu nanje sapa zastane, so svobodni. Grki, na Cipru ki so se za skupno stvar borili proti zločinom in umirali mučeniške smrti, pa ne! Pa sta Churchill in Roosvelt slovesno proglasila med drugo svetovno vojno, da bo dana vsem narodom prosta odločba o svoji usodi!
Kopalna kad - zdravilišče
Ko je angleški bakteriolog Aleksander Flening leta 1929 odkril penicilin, je v milijonih bolnikov vzbudil nova upanja na okrevanje. Novo zdravilo se je izkazalo kot »čudežno orožje« pri mnogih okužbah. Kjer pa kraljuje velika svetloba, padajo tudi sence. Zdravniki so namreč ugotovili, da antibiotika ne spreminja samo bolezenskega poteka, ampak tudi samo bolezen in njene povzročitelje.
Vzroki - pravijo zdravniki - so največkrat pogrešno doziranje zdravila. Naj-odpornejše bakterije se upirajo penicilinu in izzivajo še težja obolenja. Zdravniki zatrjujejo; da so današnja pogostejša vnetja mehurja, ledvic in žolča posledica nesmotrnega antibiotičnega zdravljenja.
Prav zato se mnogi zdravniki pri raznih obolenjih vnetja - zlasti pri katarjifi in prehladih - ne poslužujejo takoj penicilina in na tej osnovi sestavljenih preparatov, pač pa segajo spet po starih domačih sredstvih, n. pr. kopelih. Kopeli namreč ne pospešujejo zgolj prirodnega poteka zdravljenja, ampak krepijo tudi odporne sile organizma in preprečujoči nadaljne izbruhe bolezenskih pojavov;0 '
K temu pa je treba dodati še nekaj: Medtem ko povzroča večina medikamen-tov kemično reakcijo, vplivajo kopeli in ■ostali naravni zdravilni postopki tudi psihološko na bolnika. Njihova uporaba zahteva seveda precej časa. Mir pa je edini zdravilni činitelj, ki lahko urejuje samodelno delujoči živčni ustroj in s tem skrbi za nemoteno harmonijo organskih funkcij.
Zagonetni zdravilni učinki
Kopeli prištevamo sicer med najstarejša zdravilna sredstva, vendar zdravniška veda še do danes ni mogla razvoz-ljati vseh njenih zdravilnih učinkov. To zato, ker imamo opravka z najrazličnejšimi telesnimi, živčnimi in duševnimi reakcijami, ki jih posamezno ne moremo izmeriti in tudi zato, ker še ne poznamo "vseh učinkov v vodi vsebovanih kemičnih elementov, ki so v neznantnih količinah tako življenjsko važni.
Zdravilni postopek kopeli pričenja z vodno temperaturo učinek je toliko večji, čim večja je razlika med telesno temperaturo in vodo. Mraz in toplota dražita občutljivo živčevje in ožilja v koži, odpirata znojnice in aktivirata krvni obtok. Vodni pritisk in valovanje samo še pospešujeta tako poživljanje organizma. Na ta način prodrejo v vodi raztopljene rudnine, neznatne količine elementov in učinkujočih snovi v krvni obtok, kjer nadomeščajo izčrpane rezerve, odstranjujejo pomankljivosti ali preobražajo pogreš-ne organske funkcije.
Gotovo • je, da dosegamo najboljša zdravljenja v zdraviliščih. Tu najdemo zdravilne vode z naravnim doziranjem ogljikove kisline, soli, radija, železa, žvepla, joda, klora in arzena, ki so se uveljavile v dolgih desetletjih. K temu tahko prištejemo še sprostitev dnevnih skrbi, udobno okolje in zdravniško oskrbo.
Vodovodno zdravilišče
Zdravljenje v zdraviliščih pa ni poceni in zahteva precej časa. Le malo je izbrancev, ki si tako zdravljenje lahko privoščijo. poleg tega ne zadostuje, da prebijemo nekaj tednov v zdravilišču. Tudi doma zahteva »izmučeni« organizem nekaj več nege. Najboljši recept je, da domačo kopalnico spremenimo v zdravilišče.
Moderna farmacevtika je že poskrbela za to preobrazbo. Danes lahko uživamo zdravilno vodo posameznih zdravilišč doma. Naročimo si zaboj originalnih steklenic in pri tem skrbimo še za kopeli.
Kopalni dodatki spreminjajo v nekaj minutah vodo naše kopalnice v ^dragoceno zdravilno tekočino. Balneoterapija sestavlja učinkovita sredstva, ki v točno odmer-
jenih količinah poleg rudnin pridaja tudi še eterična olja in rastlinske izvečke. Na ta način si za vsako zdravljenje pripravljamo potrebno zdravilno kopel. To je zelo važno, ker samo individualna kombinacija mineralno-bioloških snovi lahko zdravilno učinkuje. Seveda je pri tem za tako individualno kombinacijo neobhodno potreben zdravniški posvet.
Naravna zdravilna voda in odgavarja-joči dodatki učinkujejo na najrazličnejša obolenja. Tako skrbi n. pr. kopel z ogljikovo kislino za splošno znižanje krvnega pritiska in razbremenitev krvnega obtoka. Žveplene kopeli zelo zdravilno učinkujejo pri kožnih obolenjih kot so lišaji, ekce-mi, tvori. Tudi revmo in protin učinkovito krotino s takimi kopeli. V zvezi s kisikom uporabljamo žveplene kopeli proti splošnemu oslabenju organizma. Rudninske železne kopeli odstranjujejo slabokrvnost in bledico, obolenja, ki nadlegujejo danes zlasti ženski svet in otroke. Bromove in baldrijanove kopeli učinkujejo pomirjevalno, tolažijo krče in živčne razburljivosti. Celo blatno kopel v obliki izvlečkov lahko uporabljamo v kopalnici proti išijasu, revmi in protinu. Neko za-hodnonemško zdravilišče pripravlja v o-bliki izvlečkov celo radioaktivne zdravilne kopeli proti revmatičnim obolenjem, proti motnjam presnove in ošibelostnim organizma.
Tisti, ki mora biti še bolj skromen pri svojih domačih kopelih, si bo pomagal z zdravilnimi zelišči. Prav sedaj je čas nabiranja. Najbolj znani so pomirjevalni
baldrijanovi učinki. Baldrijana ne uporabljamo samo kot čaj, ampak tudi kot dodatek kopeli. Baldrijanov odcedek ali ali pa tudi kupljeno baldrijanovo olje učinkovito pomirja razburljivosti, odstranjuje nevroze in brezspečnosti.
Mnogostranska je zdravilna moč kamilice za čiščenje ran, ker vzbuja v telesu zdravilne sile. Kamilica preprečuje vnetja, odpravlja katarje in otekline v grlu.
Poživljajoče vpliva tudi rožmarin. Zato s pridom dodajamo kopeli to zdravilno zelišče pri poživljanju krvnega obtoka.
Najlažje in najcenejše so kopeli, ki jih pripravljamo z domačimi zdravilnimi sredstvi. Tu prihajajo v poštev: sol, kis, limone, mazno milo in penaste kopeli. Limonovo kopel si pripravimo iz šestih razrezanih limon, ki smo jih kake tri ure namakali v mrzli vodi. Taka kopel izredno poživlja krvni obtok in s svojo sadno kislino stiska znojnice. Kožne razpoke in urezi se hitreje celijo. Tudi kopeli z dodatkom kisa in mazivnega mila odstranjujejo kožne madeže in napravljajo kožo prožnejšo in svežo.
V svojih učinkih pa je še izdatnejša kuhinjska sol. Za popolno kopel rabimo okrog 2 kg soli. Sol aktivira izločanja strupenih snovi in pospešuje krvni obtok.
V	novejšem času razpošiljajo farmacev-tične industrije svojim odjemalcem celo kristalizirano morsko vodo za »zdravilišča« v kopalnicah.
Tako postajajo naše kopalnice - zdravilišča.
Dr. H. L.
Jlopeh senT - pesmi Haffta Ifodeba
»Sreča:
slana ko solza, slana ko smrt.«
(»Človek sem«. VIII.)
Ko je Rafko Vodeb v začetku julija prišel iz zatohlosti poletnega Rima v naše kraje, nam je ob stisku roke podal drobno knjigo pesmi »Človek sem«. Po treh tednih bivanja na Repentabru, kjer je prevajal za celovško Mohorjevo družbo in se oddihoval, se je vrnil v Rim. Zdaj se pripravlja, da »večno mesto« po dolgih letih bivanja zapusti in odide v Belgijo, na univerzo v Louvrain, študirat umetnostno zgodovino s posebnim ozirom na misijonsko slikarstvo.
Vodeb je duhovnik. To je pokazala že prva pesniška zbirka »Kam potujejo oblaki?« (1953). Nova knjiga njegovih pesmi, »Človek sem«, je izšla formalno v Buenos Airesu kot tretja knjiga Založbe Tabor, dejansko pa v Rimu. Omenjena založba ima tipično svojo opremo, zato si je pesnik, ki se že več let bavi tudi s slikarstvom, ovitek zasnoval sam.
Na 42 straneh te zbirke imamo 38 pesmi. Nekatere so po obsegu prav dolge (n. pr. »Jesenska pesem«), druge pa, spet kratke, saj obsegajo le po 3 ali-j^elp, 2 verza, n. pr. 4. pesem cikla »Z Lagune«:
Na dlani mrtvega morja živim.
Na splošno lahko rečemo, da so pesmi kratke: povprečen obseg bi bil 9 vrstic.
Ker je prava lirska pesem izraz bežnega doživetja, trenutnega prebliska in
Letošnji oddih
Neprestano so padali šilingi v gramofonsko skrinjo. Rad bi si z vato zataknil ušesa, da bi prestal tiste pol ure, kolikor je še manjkalo do odhoda vlaka. Zunaj neke koroške kolodvorske revstaracije je lito kot iz škafa. Moja pokrivala, dežnik in dežni plašč, vse to pa je počivalo doma v Trstu. Stare in nove popevke so postajale že kar nevzdržne, kjp-.se je prizibal v revstavracijo možakar, se usedel za mojo mizo in si naročil vrček piva. Njegov obraz je bil ves zverižen neštetih gub. Na mizo je položil 'violinsko škatlo. Nezaupljivo me je pogledal, se nato nasmehnil ter končno dejal: »Današnji svet menda sploh ne pozna več prave muzike!«, Pri tem je pokazal na gramofonsko škri-njo.
»Vi jo gotovo še poznate?« sem spraševal.
»Slovanski muzikantje«, je odgovoril, »je tudi še niso pozabili.«
»Kaj ste morda Ceh?« sem radovedno silil vanj.
»Ne, Dunajčan. Moji predniki so bili trdi Nemci. Z menoj ni tako kot s temi le mladeniči, ki so polni slovenske krvi -in tudi odpovedi do svojih slovenskih prednikov. Ali vi tega ne razumete, saj ste gotovo Nemec iz raja.«
»Sem Slovenec iz Trsta«, sem odgovoril, »le slučajno govorim rajhovsko nemščino, ker sem tam študiral. Vsekakor hvala za priznanje, ki je za nas Slovence hudo žalostno. Prosim, zaigrajte vi nekaj prave muzike!« sem ga vzpodbujal.
• »Ali pa boste revstavraterju tudi povrnili škodo?« je začudeno spraševal.
»Poskusimo«, sem odgovoril in odšel k točilni mizi.
Položil sem pred krčmarja 20 šilingov in odšel spet k svoji mizi. Restavrater me je debelo pogledal.
»Igrajte«,, sem mu dejal, »odkupil sem dvajset minut časa.«
Zaigral je venček slovenskih narodnih
pesmi občuteno, mojstrsko. Igral je stoje. Njegov pogled je bil uprt v gramofonsko skrinjo. V restavraciji je zavladal popoln mir.
Ko je končal, je zaploskala vsa dvorana z debelušnim krčmarjem vred. »Tako so nekoč igrali v Ljubljani, v kavarni »Zvezda«,« je dejal.. »Tako muziko premorejo samo Slovani«.
Vstal sem, položil 20 šilingov na mizo pred njim. Moj vlak je prihajal. Z odločno kretnjo mi je porinil šilinge nazaj in dejal: »Bog obvaruj! To je moj spomin na Ljubljano in Ljubljančane. Zlati časi. Griiss Gott!«
„PpSutarji“ in ne,.Špeharji"
Na nemških vseučlliških poizkusnih posestvih se zelo marljivo ukvarjajo z vzrejo ustreznejšega tipa prašičev, ki bi odgovarjal današnjim potrebam. Nekdanji slavni »Špeharji« so pri odjemalcih izgubili vsako privlačnost. Ves svet danes z vsemi kriplji zavrača maščobo, posebno pa še svinjsko mast. Vprašanje ustreznejše vzreje prašičev je posebno za Nemčijo velike važnosti, saj Nemci med vsemi narodi pojedo največ svinjine, tako sveže kot tudi prekajene.
Idealni prašič - tako so ugotovili - je tisti, ki ga vzgajajo po južnih predelih Avstrije in po Sloveniji. Ta tip je srednje slok in ne sme tehtati ob zakolu več kot 110 kg.
Za dosego take idealne teže so izbrali trenutno dvoje različnih poti. Najprej so 250 prašičev zredili na težo 40 kg. Nad vsakih prašičem v svinjaku je obešena tablica, ki spominja na temperaturne kartone po bolnišnicah. Na tablicah so zabeležene količine krme in dnevi prirastek na teži. Tedensko enkrat izmerijo debelino hrbtne slanine s posebnimi ultrazvočnimi instrumenti. Pri tem ugotavljajo, katere živali proizvajajo več mesa in katere odlagajo več masti.
Odločilno za ocenjevanje je tako imenovano krmilno prevrednotenje. Nekateri prašiči pridobijo en kilogram teže pri uporabi 3,2 kg krme, medtem ko drugi potrebujejo za isti prirastek tudi do 4,6 kg krme. Pri tem je zanimivo, da potrebujemo za »proizvodnjo« enega kilograma slanine sedemkrat toliko krme kot za en kilogram mesa. Pri teh poizkusih so ugotovili, da so najboljši tisti prašiči, ki porabijo po 3,2 kg do 3,6 kg krme za en kg prirastka na teži. Z ugotavljanjem prirastka izbirajo prašičerejci najustreznejše »pršutarje«. Samo te izbrance uporabljajo za pleme, kajti samo »pršutarjiK ustrezajo današnjim željam.
Druga pot je zasnovana na dieti. Kakih 300 prašičev so potem, ko so dosegli 90 kg teže, pričeli vzrejati z nekako skuj-ševaino kuro. Od te teže dalje se namreč mnogi prašiči prično čezmrrno debeliti. S pravočasnim znižanjem dnevnih kalorij poskušajo prašičerejci to debeluharsko obdobje obiti. Zmanjšanje porcije močne hrane nadomeščajo z zelenjavno krmo, ki živali ne debeli. Doba vzreje se sicer na*ta način podaljša za 12 dni od normalne vzreje vendar dobimo na ta način izrazite »pršutarje« z neprimerno višjo ceno kakor pa jo dosežejo »Špeharji«.
. Popolnoma puste svinjine pa ne kaže vzrejati, ker tako meso ni okusno. Določen odstotek maščobe je za kvaliteto svinjine neobhodno potreben. To velja tudi za klobase, ki jih še vedno proizvajajo v velikih količinah.
Vzreja sodobnega prašiča je v korist prašičerejca, mesarja in odjemalca.
Najmanjše gosli
Francoski izdelovalec godal iz Saint-Etiennea je konstruiral najmanjše gosli na svetu. Njegova violina je dolga 32 milimetrov, vendar je opremljena z vsemi, bivstvenimi deli. Strune so iz naylona in so tanjše od človeških las, vendar jih je mogoče uglasbiti. Instrumentu manjka samo ustrezni Ijjiputanski violinist.
skrajno minljive notranje napetosti, nas Je zmerom strah, kadar imamo pred sabo dolge vrste kitic. Pri Vodebu tega ni. Njemu narekuje obliko notranji ukaz, ki sili k izpovedi. Zato »Človek sem« pušča ritem, rimo, enako število stolpic in še druge take oblikovne prvine ob strani. Rešen te mrtve navlake se Vodeb ves posveča občutju in misli ter ju izpoveduje v modernih podobah.
Te podobe izpričujejo veliko Vodebovo razgledanost po poeziji. Kadar so zelo odmaknjene od našega izkustvenega sveta, so nam nekoliko tuje (n. pr. »Večer diši po mladem čaju« - iz cikla »Veter s Fu-džijame«). Iskana izvirnost podob včasi zazveni manj, lepo:
...»v meni je stepski veter v panonskih hrastih tulil usodo.«
(2. pesen cikla »Šibila iz Kume«)
Mnogokje verzi razodevajo pesnika -vizualista, torej slikarja. Poglejmo, kaj Vodeb vidi!
Na golem bregu zid in tri ciprese in neba mrtvaški prt.
(Kraško pokopališče)
Ko zadnji žarek prebode gladino so ribje oči	morja,
polne solz.
(Miramar)
Staro sonce, meženo, visi nad srebrnim morjem in bel oblak razpira belo dlan nad potopljenimi otoki.
(Šibila iz Kume. I.)
Na izražanje, ki so ga ustvarili pesniki - imaginisti, spominja verz »Luna, dobri zlati pajek«.
Prevladuje pa v zbirki meditacija, pre-mišljanje, ki se opira na razsežnost prostora in časa. Le kdor živi na takem križišču idej in kultur, kot je osrednji katoliški misijonski zavod Propaganda Fide, na takih zgodovinskih tleh, kot so rimska, in še s spomini na odmaknjeni in nedostopni rodni kraj nekje v zatišni Sloveniji, lahko piše pesmi, kakršne beremo v zbirki »Človek sem«.
Med njimi je nekaj resničnih umetnin, (n. pr. »Ni ti dovolj«, »Grenki veter, Kras te je spočel«. V celoti pa naj navedemo le 2. pesem cikla »Cest brezupna slast«!
Oblaki so razpeli jadra
čez mlado zemljo;
sonce se jim smeje z okroglimi lici,
veter sopiha
in dren za potokom po cvetni nedelji diši -
jaz pa na srcu pestujem limonov grenki cvet, grenki cvet.
Tista človeška bolečina, ki Vodeba stalno spremlja, a jo pesnik - duhovnik premaguje z močjo svojega poklica in z zavestjo popotništva, se je mogoče v teh verzih najbolj neprisiljeno utelesila. Pa ne samo v teh! Govori iz premnogih pesmi in upravičuje naslov zbirke, katera vsebuje veliko odbleskov Lepote.
V. Beličič
Umetne srčne zaklopke
, Znanstveni raziskovalni institut wiscon-sinskega vseučilišča v Združenih državah je naznanil, da se je članom instituta posrečilo namestiti v pasjem srcu zaklopko iz plastike. Pes je štiri ure trajajočo operacijo, pri kateri so mu odvzeli naravno zaklopko in 30 nadomestili s plastično, odlično prenesel.
Vodja instituta, 32 letni dr. Rihard J. Botham, je k temu znanstvenemu napredku dejal: »Človeštvo lahko pričakuje, da bo že v nekaj letih plastična srčna zaklopka delovala tudi v človeškem organizmu. S tem bo zdravniška veda mnogim bolnikom podaljšala življenje. Obolenja so namreč na tem organu pogosta in smrtno nevarna«.
POP ČRTO
Če oni pridejo...
»Življenje«, je pogosto razlagal Toni Glista, »je mišja past. Zgrabiti za slanino, ne da bi se past sprožila - to je življenjska modrost!« Tako je previdni možakar usodi izpodrezal vse tiste priljubljene potegavščine, na katere drugi tako radi nasedajo. Iz teh izkušenj si je izdelal sistem, po katerem ga pri uživanju tiste simbolične slanine nihče ni mogel motiti.
Spretno se je izgonil vsem nevarnostim, ki so pretile njegovim kupčijam. Podpiral je fašiste, naciste in komuniste skoraj v isti sapi. Srečno je prestal celo invazijo konkurenčnega blaga iz tujine. Tudi v čisto osebnih zadevah je bil vsestransko zavarovan. Ce bi si n. pr. zvil nogo po poti na Repantabor, je zadostovalo, da je poklical »Previdenco« (zavarovalna polica št. 37885). Ce je zalotil pri svojem povratku vlomilce, ki zavijajo v salonu perzijance, ni treba, da bi možakarje motil pri njihovem trudapolnem delu. Zadostovalo bi, da obvesti »Concordijo« (polica št. B 88725). Ce zboli Marinka, njegova žena ali če se njega samega loti kaka bolezen, ga gotovo čaka donosen posel s »Sano« (polica 112K 76). Ce bi se zgodilo nekaj neizogibnega, bi Toni smehljaje potegnil iz predala nočne omarice polico št. 99090 »Pogrebnega društva«.
Sedeminpetdeset let je Toni živel po tem sistemu, in zgoraj omenjena slanina mu je vedno izvrstno teknila. Posebno pa še med drugo svetovno vojno in tik po njej. Potem pa...
V	njegovi hiši je strogo prepovedano o tem razpravljati. Ko je nekoč Vili
Muha, poslovodja podjetja, ob neki pojedini in že nekoliko v rožicah pripomnil: »In če pridejo?« - Seveda ni povedal kdo, pa je vendar Toniju pokvaril apetit in, ga za nekaj tednov spravil v slabo voljo.
Skrb - »če pridejo« - žene Marinke ni prehudo nadlegovala, ker se pač na politiko ne razume. Toni, svetski človek, pa je z mislijo grebel do konca. Grebel, kako bi se tudi proti tej morebitnosti zavaroval.
S pravo bikovsko trmoglavstjo je tuhtal in tuhtal. Saj ima vendar toliko prijateljev, svetovalcev, pomagačev, pametnjakovičev...
Ljudje, s katerimi se je usedel za mizo, so bili vse prej kot simpatični. Sami mračnjaki kot lokal, v katerem so sedeli. Vendar možje v škornjih in usnjatih ka-mižolah so bili vsekakor kompetentni. In samo to je bilo v tem trenutku važno.
Malo so govorili, le smejali so se. Toni bi se rad zavaroval. Koliko znašajo vse njegove zavarovalne • premije, so hoteli vedeti. Naštel jim je vseh 17 polic.
S živo škodoželnostjo na obrazu je eden izmed njih'' sžšteval izgovorjene zneske. Drugi pa je z roko značilno za-njahoval, kar naj bi pomenilo: »Ce pridemo, bo vse vrag vzel: Providenco, Concordijo, Samo in vse ostalo. Tudi za smrt bomo poskrbeli«.
Medtem je tretj; množil premijski seštevek l nekim skrivnostnim številom, zmnožek dvakrat nodčrtal in z obrnjenim svinčnikom trdno udarjal po mizi. Toni je razumel. Pogledal je vsoto in poble-del. Tretji pa je nepretrgoma trkal po napisani vsoti. Toni si je brisal pot s čela in po stari navadi poskušal znesek
vsaj za 10 odstotkov znižati. Saj plačam vendar v gotovini, je dejal in skonto je v takih primerih povsod po svetu v navadi, tudi v Rusiji. Trije možje pa so se samo smejali, partija ne baranta. Končno je Toni plačal, plačal 100 odstotkov.
*
V	žepu je nosil trikrat zapečateno garancijsko pismo. Kaj se mu sedaj lahko še zgodi? Ničesar! Ali pa vendarle...?
Cele dneve so ga preganjale črne, težke misli. Zaradi plačane premije si je skoraj želel, da pridejo, v naslednjem trenutku pa se je že zbal same te misli. Računal in računal je neprestano, pa je račune spet črtal in zavrgel.
Tistih, ki so tik za mejo, te je sedaj zavračal in jih preklinjal. Nekoč pa jih je hvalil na vse pretege, dokler jih ni obiskal. Po obisku pa se mesece in mesece ni mogel potolažiti. Ali oni tam za Karpati so drugačni. Sputnike so spravili pod nebo, vedo kaj so pogodbe in zato naj kar pridejo. Se zaslužil bo pri tem. Pa se ga je spet lotil dvom. Saj so vendar pisarili, da so bogzna koliko pogodb že prelomili, koliko danih besed požrli, ali, je res svoj dragoceni denar zavrgel prav v tisto žrelo, ki ga bo pogoltnilo...
Grizlo ga je do samih; .kurjih očes. Marinkini obkladki in zeliščini polivi niso pomagali. Stalno globje se je zapletal v omrežje svojih misli, in nekega dne je Marinki izročil trikrat zapečateno kuverto. Marinka se je otepala ovoja, kajti odkar je Toni zaživel v taki zmedi, so bila vsa njegova početja mračna in ne-preračunljiva. Morda pa je to polica, je premišljevala Marinka, proti ponorelosti, ki jamči za brezplačni sprejem v norišnico. Marinka je zdrobila pečate in odprla
kuverto. Iz kuverte je padlo na tla nekaj listov iz zastarelega voznega reda.
To je bilo zadnje poglavje njegovega zavestnega dojemanja. Pri tem zadnjem spoznanju se je prevrgel v popolno duševno zmedo.
Včeraj so Tonija pripeljali k Sv. Ivanu.
»Police, police...« je neprestano mrmral. Zdravnik je z razumevanjem prikimoval. »V. K.« je beležila bolničarka (»varnostni kompleks«) - Nič na tej zemlji ni tako varnega kot je takale celica v norišnici, absolutno varna, varna v vsakem primeru! Varna celo »Ce pridejo oni«.
Izletniško poročilo
Pred kratkim je ves svetovni tisk po-‘ ročal, da je čez tržaško mesto vsak'večer med osmo in deveto uro frčal leteči krožnik. Pri tem so nekje na Krasu krožni-karji menda pobrali s seboj mlado dekle, ki so jo 40 km od Nabrežine proti zahodu spet odložili. Gotovo so bili krožnikarji gentlemani.
Vsega tega morda ne boste verjeli, vendar je čista resnica. Leteči krožnik je bila prva tipalka Venere 17b, ki se vrti levo od našega sončnega sistema. Ko so se krožniški piloti vrnili na Venero 17b, so jih seveda sprejeli kot narodne heroje.
»Haksa, maksa mekel?« je dejal planetni poglavar, kar bi se reklo, po slovensko: No, kako je bilo?
Planetni poglavar pa je bil robot. Taki imajo pred ostalimi poglavarji troje prednosti: prvič robot nima jahte in niti snežno bele uniforme, drugič ga ne muči rev-
matizem in tretjič v resnici in ne samo po pripovedovanju nikoli ne pogreši. Pogoj je, da ga krmijo s pravilnim oljem. Tega pa prejema brez nakaznic.
»Kako je torej na drugi mali zvezdi?« je spraševal odkritelje.
»Precej piškavo«, je dejal glavni pilot. »Pravzaprav nismo odkrili nič pozitivnega. Politika je figa. Finance plesnjive. 70 milijonov ljudi strada, 70 milijonov jih zaliva debelost. Število zločinov narašča kot toplomer v letošnjem poletju. Promet je katastrofalen. Skratka, ljubo doma, kdor ga ima.«
Planetni poglavar je bil presenečen. »In vendar«, je dejal, »slišimo toliko pripovedovati o mali zemeljski zvezdici. Zlasti glede kulture. Kako je s to zadevo?«
»No, da,« je dejal glavni pilot, »tako... tako.«
»Kako pa je s tehniko?«
»Kar dobro, vendar smo daleč pred njimi.«
»Kako je z moralo?«
Glavni pilot se je nasmehnil. »Av«, je dejal.
Planetni poglavar je bil ves potrt. »Tako dolgo vas ni bilo in tako daleč ste prodrli, vse zastran te neznatne zvezdice. Kaj res ne veste ničesar pozitivnega povedati o zemlji? Kaj niste ničesar našli, kar bi bilo vredno pogleda?«
Krožnikarji so se nemočni spogledovali. Globoke gube so se jim črtale na čelih. Končno se je glavnemu pilotu zjasnilo lice in okrog usten mu je zaigral resnični nasmeh: »Da, seveda, pol litra terana in krožnik pršuta pod cvetočo kraško lipo.«
Šesti september
TRŽAŠKI PREPIHI
Pred 28 lati, ob zori 6. septembra 1930, so na bazoinškem strelišču zagrmele puške, in štirje slovenski narodni junaki so omahnili v naročje smrti. Padli so zato, ker so nadvse ljubili svoj narod, ki ga je fašistično nasilje vklenilo v suženjske verige in ga obsodilo na smrt. S pogumnimi čeli so se bazoviški junaki uprli nasilju, m v teh naporih so se pogreznili v nič njihovi krvniki. Junaška slovenska kri ni bila prelita zaman.
Zla usoda slovenskega naroda je hotela, da zajame še hujše nasilje ne samo tretjino slovenskega naroda, ampak domala vso celoto. Od turških časov dalje slovenski narod ni preživljal takega gorja in trplenja, s kakršnim ga je kruta usoda presenetila med drugo svetovno vojno in po njej vse do današnjih dni.
V	daljni in bližnji preteklosti so nas teptali, trpinčili, morili in požigali slovenske domove tujci, sodobne Slovence pesti, izžema, trpinči, pobija - lastni brat. Ne morda zaradi naporov za boljšo bodočnost slovenskih rodov kot so se borili bazoviški junaki, ampak iz sovraštva do vsega, kar si je slovenski narod ustvaril in v izročilih ohranil, iz lakomnosti po ropanju sadov slovenskih žuljev, iz pohlepov spekulantskih neznačajnežev in konjunk-turistov in s težnjo po internacionalistični asimilaciji, ki z lažno socializacijo prikriva edini resnični zarodek: izkoriščevalsko oblastniško kasto z imenom novi razred.
Tudi proti sodobnemu najhujšemu nasilju nad slovenskih narodom so vstajali in se še vedno dvigajo slovenski uporniki. Padali so za časov kmečkih uporov, padali so včeraj, padajo danes in padali bodo jutri. ?esti januar je praznik vseh teh številnih znanih in neznanih junakov, Pogreznil pa se je fašizem in pogreznil se bo tudi komunizem. Tej trdni in neo-mahljivi veri velja naša molitev na grobovih bazoviških junakov!
Seme prelite mučeniške krvi poganja klice svobode in demokracije po vseh zasužnjenih predelih sveta. Ne samo po Afriki, po Bližnjem in Daljnem vzhodu, ampak še z mnogo večjo silo, s trdnejšo vero in kremenitejšo - pa čeprav prikrito - odločnostjo po Rusiji, Poljski, Češkoslovaški, Bolgariji, Jugoslaviji, Romuniji, Madžarski, Vzhodni Nemčiji in Albaniji. Naj si komunistični oblastniki ne domišljajo, da veljajo arabski, afriški in azijski vzkliki po svobodi samo »zahodnim imperialistom«. Ti jjzkliki veljajo predvsem komunističnim nasilnikom.
Štirje bazoviški junaki stojijo v vrstah zasužnjenih Slovencev, čeprav skrunijo njihove grobove svečeniki nasilja.
Desetistnica plemenitosti
Ameriška dobrodelnost, plemenitost in nesebična ljubezen do bližnjega v stiski in potrebi, to so najmanj tako veličastne lastnosti ameriškega naroda kot je sama dežela neomejenih možnosti. Res je, Združene države ne živijo samo v blaginji, ampak v izobilju. To se je v razvoju mladega naroda zgodilo prav zaradi uveljavljanja prostosti in demokracije, zaradi svobodnega razmaha osebnih pobud, podjetnosti, vztrajnosti, pridnosti in učin-
f Dogodki doma j  
TOČA JE KLESTILA zadnji torek v jutranjih urah po Krasu in povzročila veliko škodo. Neurje je divjalo kar v dveh obrokih. Najprej okrog 5, nato pa še okrog 7 ure. Pas toče je zlasti zajel predele med Sempolajem in Mavhinjami. Najhujše je bilo po poljih in vinogradih okrog Praprota in Prečnika. Škode seveda še niso povsem ugotovili, menijo pa, da je zelo občutna. Letos je kazal vinski pridelek zelo dobro, zato je udarec zn naše kmete še posebno krut. Lani je majski mraz pobral polovico letine, letos je klestila toča.
#	# *
»SATURNIA« in »VULCANIA« bosta prihodnje leto pristajali tudi v Dubrovni-
Volitve 12. oktobra
(Nadaljevanje s prve strani)
kralje, postavili pa jo bodo tudi socialisti, republikanci in liberaU ci. Ne ve se še kaj bodo napra* vili radikali in skrajna desnica. Obe monarhistični stranki sta pod komisarsko upravo in vre tudi med misovci, čeprav si sled* nji se vedno lahko obetajo pru meren uspeh tudi od samostojnega nastopa. Med italijanskimi ntesti je pač Trst na žalost eno izmed tistih, ki še vedno precej visoko dviga fašistično zastavo, čeprav bi bil že zadnji čas, da začno ekstremisti tudi pri nas nazadovati.
Medtem ko je izbira, pred katero bodo na občinskih volitvah, postavljeni Slovenci, že zdaj jasna, bomo sele 12. septembra, ko bo zapadel rok za predložitev kandidatnih list, dokončno zve> deli kako je s tem v italijanskem taboru.
kovitosti ameriškega duha s smotrim izkoriščanjem prirodnega bogastva. Ameriška plemenitost pa je bila zgrajena in se je krepila na moralnih prvinah zahodnoevropske civilizacije.
Zašli bi predaleč z naštevanjem ameriške dobrodelnosti po prvi in zlasti še drugi svetovni vojni. Podporne akcije Združenih držav so rešile pred lakoto in smrtjo na 100 in 100 milijonov človeških življenj ne samo po zavezniških in prijateljskih deželah, ampak po številnih področjih, kjer imajo nasilniške strahovlade za lastne narode in za ameriško plemenitost na jezikih zgolj sovraštvo, obrekovanje in podtikanja. In prav v tem zadržanju je ameriški narod svetovna moralna velesila.
Na omejenem področju Tržaškega o-zemlja deluje v našem mestu že polno desetletje »Ameriška katoliška misija«, ena izmed številnih podpornih ustanov, ki lajšajo človeško trpljenje in bedo po vsem svetu. Na tem našem tako ozkem ozemlju je »Ameriška katoliška misija« izdala za raznovrstne pomoči nič manj kot 4 milijarde 268 milijonov lir, to je okrog 13.800 lir na vsakega prebivalca.
Ta plemenitost pa se ne izraža samo v golih številkah. Koliko je bilo storjenih uslug, ki jih ni mogoče ocenjevati z denarnimi zneski. Kdo se ne spominja mons. J. Harnetta, ki je bil prvi ravnatelj ustanove in mons. E, Swanstroma, sedanjega ravnatelja.
Desetletnico delovanja Ameriške katoliške misije so praznovali v .nedeljo, 24. avgusta v tržaškem semenišču v prisotnosti cerkvenih in civilnih oblasti.
Številnim čestitkam se pridružuje tudi uredništvo »Demokracije«.
Koordinacijska odbora Sloven« 'ske demokratske Zveze in Slo« vonlske katoliške skupnosti v Tlrstu sta ina seji, dine 25. avgu* sta 1958 soglasno sklenila, da po* stavita za občinske volitve, dne 12. oktobra 1958 skupno
»SLOVENSKO LISTO« s tradicionalnim volilnim znakom;:
LIPOVA VEJICA S HELEBARDO
Ustanovljeni je bil tudi Glavni volilni odbor, ki posluje na sede* žu SDZ v Trstu, ulica Machia* velli 22/11. vsak dan od 9*12 in! od 16*18 ure.
V	četrtek, dne 4. septembra ob 19 uri bodo predlagatelji »Slo«
ku. Tako napovedujejo v krogih tržaških paroplovnih družb.
* * *
KONGRES EVROPSKIH VISOKOSOL-CEV bo zasedal v našem mestu 12. septembra. Udeleževali se ga bodo visoko-šolci iz S držav.
* * #
SOLO V ZGONIKU bodo končno le pričeli graditi. Gradbena dela so zdražili. Porabili bodo 35 milijonov lir.
*	* *
ZLATO MASO je 2. ai^usta daroval v Mačkovljah č. g. Avguštin Zlobec. Čestitamo in želimo še mnogo srečnih let!
❖	* *
HIMEN. Poročila sta se prof. Zdenka Vodopivec in prof. dr. Boris Tomažič, v Trstu. V Bazovici pa gspdč. Eda Zupančičeva in g. Edi Kalc. Bilo srečno!
* * *
KRAŠKEGA SMETISCA SE NE BO KONEC. Kot znano odlagajo mestni smetarji odpadke in pometke po kraških jamah in dolinah, kar povzroča mnogo upravičenega godrnanja in kritike. V javnosti in tudi v mestnem svetu so to važno higiensko vprašanje že večkrat pretresali. Napredne mestne uprave po evropskih in ameriških mestih so to vprašanje uredile na zadovoljiv in koristen način. Tudi za naše mesto so izdelali ustrezen način koristne predelave odpadkov in smeti v dragocena gnojila, lzgleda pa, da so ti načrti padli v vodo. Prvo vprašanje so obsegali stroški za postavitev potrebnih naprav, drugo vprašanje pa se je zataknilo ob razpravljanju, kdo naj napravo in njeno obratovanje vodi: javna ali zasebna pobuda. Finančno vprašanje - po vašem mnenju na dolgo dobo ne bi smelo biti nepermostljivo, saj so stroški za sedanji ustroj odstranjevanja smeti tudi veliki, če pomislimo samo na drago odvažanje na Kras. Na vsak način se bo moral nov občinski svet resno zavzeti, da občina vprašanje odlaganje smeti uredi čimprej.
h * *
POZOR - GOBE IN OSTRIGE! Zdrav stvene občinske oblasti opozarjajo prebivalstvo pred nakupom strokonjaško nepregledanih gob in ostrig ter mehkužcev. Z gobami in ostrigami se vsako leto dogajajo zastmpljenja, ki so lahko tudi smrtno nevarna. Posebno nevarne so
Pozabljena obletnica
Pred 15 leti, 24. avgusta 1943 fe udarila odločilna ura za vso Evropo in vosebno še za nas Slovence. Ta ura je bili zamujena, usodno zamujena.
Dne 24. avgusta, 1943 je prispel v Sieno v glavni stan zavezniških sil, Winston Churchill. Z vsemi silami se je trudil doseči, da bi osma britanska armada s silo pretrgala nemško fronto in prodirala naravnost v Slovenijo z desnim krilom proti Reki, z osrednjimi silami skozi ljubljansko kotlino in z levim krilom v Ziljsko in Rožno dolino. Britanci naj bi po tem načrtu pred Sovjeti• zavzeli vso Jugoslavijo in Avstrijo.
Churchill se je zavedal svojih zmot v preteklosti prav tako kot nevarnosti, ki so pretile Evropi. Zato je poskušal rešiti, kar se je še rešiti dalo. Vendar je bil njegov račun napravljen brez krčmarja. Ameriški predsednik Roosevelt, ki je zvedel za nameravno akcijo, je 31. avgusta napisal Churchillu pismo, v katerem je zahteval takojšnjo prekinitev vseh priprav za uresničenje tega načrta.
Komunistični popotnik
Vittorio Vidali je dobil naslednika. Kot smo že poročali je to prof. Paolo Sema. Kdo je tovariš, ki bo vodil v bodoče tržaške komuniste? Časopisne kronike ga opisujejo takole: Prof. Paolo Sema je nekaj let zvesto služil Titu v Piranu. Nekega lepega dne ja je goreči komunist izbral svobodo iz komunističnega raja in se zatekel y »zavezniško imperialistični Trst«. - v objem KPI. Kam jo bo neki pobral, če ga nekega dne Togliatti postavi na hladno? V Ameriko ali v Avstrijo?
v eniške liste« podpisovvli predlog ob prisotnosti notarja na sedežu Glavnega volilnega odbora, ul. Machiavelli 22/11. Udeležite se podpisovanj a polnoštevilno !
Imena naših kandidatov bodo objavljena v prihodinji številki »Defmlolkracij e«.
Svobodoljubne in demokrati č* ne Slovence in Slovenke prosimo, da po svojih močeh pomagajo z nesebičniilm sodelovanjem in de« »arinimi prispevki. V ta mam etn
posluje »Volilni skad«; prispev* ke pa sprejema Glavni volilni odbor.
GLAVNI VOLILNI ODBOR »SLOVENSKE LISTE«
Nehrujevo razodetje
Indijski ministrski predsednik Nehru je ob neštetih mednarodnih priložnostih v preteklosti z dobrohotnostjo in celo težko razumljivo prostodušnostjo obravnaval dogodke in pobude v Sov jetiji in ostalih komunističnih diktaturah. Prav zaradi takega že skoraj načelnega zadržanja, so ga mnogi svobodnjaki ocenjavali za nekakega zastopnika komunistične prakse medtem ko so ga zlasti naši titovci in vidalijevci poveličevali in ga klicali za pričo kadarkoli so potrebovali zagovornikov za komunistična nasilniška paše-vanja.
Sedaj pa je mož občutil nujno potrebo, da postavi stvari na pravo mesto. Napisal je nekaj pisem svojim prijateljem. Med drugim piše Nehru: »Nova zahodna civilizacija s vsemi svojmi triumfi in pridobitvami ne zadovoljuje, in zato se vzbuja v ljudeh občutek, da nekaj ni v redu z našo civilizacijo. Komunizem prihaja po razočaranjih in prinaša neke vrste vero ter določeno disciplino. Kljub svojim namišljenim uspehom pa je povsem odpovedal, deloma zaradi svoje otopelosti in v še večji meri zato, ker ignorira določene bivstvene potrebe človeške nature, zaničevanje nravstvenih in duhovnih živ-nizma vodi do silovitih reakeji. Njegovo zaničevanje naravstvenih in duhovnih življenjskih pogojev ne uničuje samo osnovne človeške prvine, ampak človeka oropa vseh meril in ocenjevanj. Njegovo nesrečno združevanje z nasiljem vzpodbuja
v	človeku hudobijo.
Občudujem mnoge pridobitve v Sovje-tiji, ali komunizem se je odločno zapisal nasilju. Tu?li v kojikor se ne poslužuje fizičnega nasilja, je njegov jezik in način
Zastava po vetru
2e nekaj dni se »Pr. dn.« in njegovi priveski ne trudijo več z garniranjem sovražnih naslovov in hujskaških poročil proti politiki Združenih držav in z istočasnim podrepniškim dobrikanjem in prilizovanjem za vse sovjetske politične pobude. Kakršna burja je zasukala titovsko propagandno zastavo?
Predvsem sta se Hruščev in Mao požvižgala na vse titovske lizunske osladnosti in s še težjo silo udarila po titovskem odklonovstvu. Eisenhowerjev program na Srednji vzhod je odtegnil poklicnim komunističnim propagandistom precej veti-a z njihovih jader. Na drugi strani pa so se končno tudi v Beogradu spomnili, da se Titova Jugoslavija tako z Združenimi državami kot z ostalimi zahodnimi silami vneto zavzema za podelitev obsežnih kreditov. Gre za 300 do 350 milijonov dolarjev novih državnih dolgov. Take so vsaj želje komunističnih oblastnikov v Titovi Jugoslaviji. Verjetno pa je, da bodo morali ta svoja poželenja precej skrčiti.
Tako se spet ponavlja stara Titova taktika navijanja? Najprej zmerjaj na vse pretege tistega, ki ga misliš »napum-pati«, pa boš odmehal, če ti obrekovanec za to tudi primerno plača. Ta tatika se je v letih 1951-55 izkazala za izredno plodovito, posebno še v odnosih do Združenih držav.
Pravijo, da hočejo titovci z zahodnimi krediti uresničiti še mnoge druge načrte, razen tistih, ki so jih nameravali izvršiti z izostalimi krediti. Ze pred časom je Italija dovolila Titovi Jugoslaviji 30 milijonov dolarjev kreditov. Pred kratkim je Francija razširila tekoče franco-
mišljenja nasilje. Komunizem ne išče sprememb s prepričevanjem ali z mirnimi demokratičnimi sredstvi, ampak jih izvaja z uničevanjem in iztrebljevanjem.
Svet pa je prispe! do točke, pri kateri je vsak poizkus, ki bi večjemu delu sveta hotel z nasiljem vsiljevati svoje zamisli, obsojen na propast. Sueška epizoda je dokazala, da velesile ne morejo več uveljavljati kolonialnega nadzorstva, madžarski dogodki pa so s svoje strani dokazali, da je hrepenenje po narodni svobodi močnejše od vsake ideologije in da ga ni ni mogoče zatreti.
M Kozah občuduje Pasternaka
Tudi hvaljeni, nagrajevani in proslavljam pisatelj Juš Kozak je dobil v roke italijanski (in doslej edini) tekst Paster-nakovega »Doktorja Zivaga«. Prebral ga je - in (kakor še vsak bralec tega romana) obnemel pod silnim vtisom. Potem je napisal tri strani dolg članek v ljubljanski štirinajstdnevnik »Naše razglede« (2. avg. 1958). Slavospev (»Zapiski iz predala«) govori v uvodu o Pasternakovem mestu
v sovjetski književnosti in nakratko omenja hitrost tega romana. Nato sledi dolga, profesorsko natančna in izčrpna vsebina 710 strani obsegajočega »Doktorja Ziva-ga«, a žal zgrešena na enem mestu. (Zi-vago »belega« napadalca ni ubil!) V kratkem sklepu se pisec pokloni Pasternako-
vi »globoki človečnosti«.
Zal Juš Kozak ni povedal, ali mu je vest ob branju Pasternaka molčala ali mu kaj očitala. Toda ko smo »Doktorja Ziva-ga« brali mi, smo mislili r,a tistih 800 strani Kozakove »Lesene žlice«, na Miška Kranjca, na Ingoliča, na Bevka in na dx-uge literarne veličine v povojni slovenski provinci. Mislili smo na Pasternakov pogum in na hlapčevstvo slovenskih literarnih izvoljencev, nevrednih dedičev Ivana Cankarja. Brali smo Pasternaka in smo čutili tisti humanizem, ki očiščuje, osvobaja in osrečuje, zato ker domuje v vsakem poštenem srcu - in zato ker se je rodil iz ponižanosti, molka in trpljenja.
Zgovorni Juž Kozak pa zna, kadar mu tako kaže, tudi kaj zamolčati. Ali njegov izvod »Doktorja Zivaga« ni imel na koncu cele zbirke Pasternakovih pesmi? In to je prava religiozna lirika, ki je privrela izpod peresa »murenčka sovjetske poezije«! Evangeljska lirika, ki je privrela iz globoke duše! Fabulo vam Kozak razčleni do podrobnosti, a za celo zbirko krščanskih pesmi, ki je priključena romanu, nima besede...
Kako lepo bi bilo, da bi kdo napisal, enako pravičen, razumevajoč in humanističen roman o slovenski komunistični revoluciji in njenih sadovih! Toda med temi, ki v Sloveniji žanjejo literarne nagrade, se ne bo našel tak mož poguma. Naj bi zato Juž Kozak vsaj prevedel »Doktorja Zivaga«! Kot bruha pri Fel-trinelliju v Milanu izdaja za izdajo na, knjižni trg (in knjiga je po tri tisoč lir), tako bi tudi slovenska založba z »Doktorjem Zivagom« krila velik del deficita, ki so ga z linijsko literaturo zarodili predstavniki in slavilci »novega razreda« in ga mnogi še vedno večajo, med njimi tudi naš Ficko.
Vzhodnik
ZOBOZDRAVNIK
Di*. Brezigar Danilo
je preselil svojo ordinacijo na št. 150
nasproti gostilne »Silvester«
ske trgovske kredite in kredite za tehnično pomoč Jugoslaviji. Francoski denar naj bi v glavnem služil za razširitev obstoječih tovarn aluminija v Kidričevem in Lozlovcu. Na drugi strani pa se je Tito obvezal obnoviti odškodninska izplačila nekdanjih srbskih in jugoslovanskih državnih posojil.
Tako bodo uredniki pri »Pr. dn.« v bodoče frizirali in z briljantino mazali dogodke iz zahodnega sveta; kakšna strahotna vzdržnost jih čaka, pravo muče-niško potrpljenje! Odpadli pa bodo tudi kominformistični slavospevi, s katerimi so si mazali s tako navdušenostjo svoja suha grla. Plehka limonada za volitve...
Nauk državnega pogreba
Dne 19. avgusta letos je vlada generala de Gaullea pripravila atomskemu fiziku Fredčricu Joliot-Curie na vseučišču Sor-bonne v Parizu državni pogreb. Republikanska garda je z golimi sabljami stražila truplo pokojnika. Vojaki so tvorili špalir in prosvetni minister in visoki komisar za atomska vprašanja sta govorila. Hladno pročelje sorbonnske cerkve je bilo pregrnjeno z orjaško trobojnico. Pod prostim nebom je republika izkazala zadnjo čast svojemu velikemu sinu. Le nekaj zadrege je bilo opaziti med občinstvom, ko sta govornika z vso obzirnostjo omenjala, da je Nobelov nagrajenec politično stal na tisti strani, ki naj bi po njegovem največ lahko storila za ohranitev svetovnega mii-j.
Pri tem državnem pogrebu javno mne-'ijc lii Uilo enotno. Juliot-Curie je bil brez dvoma eden najpomembnejših francoskih učenjakov med živečimi sodobniki, in v njegove človeške kvalitete resni ljudje niso podvomili. In vendar je prav ta mož smatral komunistično partijo za pravo politično pot. Čeprav so ga oholi partijski func-ionarji stalno ocenjevali za ne-dograjenca in ga sumničili, je ostal partiji zvest tudi po madžarskih dogodkih. Ob svoji smrti je bil še vedno član Centr. komiteja KPF in mednarodni predsednik Svetovnega mirovnega sveta. Partijci so ga po končanem državnem aktu na Sor-bonni odnesli na okoliško pokopališče.
Pri vsem tem razmišljanju bi se lahko zadovoljili z mislijo, da tudi najvišja znanstvena inteligenca in vse človeške vrline ne morejo nekomu preprečiti, da ne bi bil na političnem poprišču idiot. Ce pa zadevcf obrnemo manj enostavno, se nam vriva misel, da s francosko republiko nekaj ne more biti v redu, če mož, kakršen je bil Juliot-Curie, stopa v komunistično partijo, ki si je postavila za svoj cilj uničenje republike.
Nekaj v francoski republiki ne soglaša, kakor nekaj ne soglaša pri nas. Tam četrtina volivcev še vedno voli komunistično partijo in pri nas tudi ni drugače. O tem bi morale razmišljati stranke in organizacije, ki jim je usoda države pri srcu.
ŠOLSKE VESTI
Ravnateljstvo Državne trgovske akademije s slovenskim učnim jezikom v Trstu sporoča, da se bodo popravni izpiti začeli L septembra. Razpored izpitov je objavljen na oglasni deski zavoda.
Vpisovanja za šolsko leto 1958-59 bodo začela 1. septembra in se zaključijo 25. septembra.
Usposobijenostni izpiti bodo začeli v sredo 17. septembra s pismeno nalogo iz italijanščine.
Potrebne informacije se dobijo v tajništvu vsak delavnik od 10. do 12. ure.
* * m
Ravnateljstvo državnega učiteljišča obvešča, da se začno popravni izpiti dne 1. sept. ob 8,30 uri s pismeno nalogo iz slovenščine.
Ostali razpored izpitov bo razviden na oglasni deski.
* * *
Ravnateljstvo Državne nižje trgovske strokovne šole s slovenskim učnim jezikom v Trstu, Piazzaie Gioberti št. 4, sporoča, da prične vpisovanje za šolsko leto 1958-59, dne 1. septembra 1958 in traja do vključno 25, septembra 1958.
Tajništvo je odprto vsak delavnik od 10 do 12 ure.
Popravni izpiti čez I. in II. razred ter nižji tečajni izpiti pričnejo 8. septembra 1958 po razporedu, ki je objavljen na oglasni deski zavoda.
PODPIRAJTE SPP
DAROVI
Gospod K. T. in M. iz Trsta daroval za tiskovni sklad lista 10.000 lir Prisrčna hvala.
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Trstu
Uredništvo in uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio 1/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka L 30.—
Naročnina: mesečno L SO.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223
Slovenskim volivcem!