Kaj je slovenskeinu kmetu svetovati?- V naših dneh se kmetu slaba godi, zato se najde dosti poklicanih in nepoklicanih zdravnikov, ki hočejo kmetu pomagati, pa vsakemu ne gre verovati. - Nemškutarji in nemški liberalci so s svojim svetom brž pri roki in pravijo: Slovenski kmet naj se nemščine nauči, pa bo srečen! Ta šv6t je pa prazen: zakaj pa potem tožijo nemški kmetovalci, ki znajo dobro nemški, pa vendar pravijo, da ne morejo več izhajati. Marsikateri slovenski kmel se je že nemščine naučil, pa je vendar na kant prišel. Kmet živi od zemlje in od dela, ne pa od jezikov, katere zna. Dobro je sicer, če zna nemške bukve in časnike prebirati, iz katerih se uči umnega kmetovanja; pa to ima slovenski kmet zdaj boljši kup, ker se take bufcve in taki časniki dobijo tudi v slovenskem jeziku, torej se mu ni treba prej še le nemščine učiti. Prvi nauk za kmeta je, da naj živi po naukih naše sv. krščanske vere. Tak bo priden, potrpežljiv, trezen in varčen. On bo tudi svoje otroke k delu in molitvi priganjal, da mu bodo pri delu pomagali in ne bodo po nepotrebnem zapravljali. Kar }e prihranjeno, je tako dobro, kakor pridelano. Pobožnost je za vse dobra, je rekel sv. Pavel. Pobožen kmet se ne bo spuščal v prepire in nepotrebne, drage pravde. Pomoči bo pričakoval z nebes in jo bo tudi dobil. Blagoslov bo počival nad njegovo hišo, polje bo svoj sad rodilo in živina, za katero bo lepo skrbel, se mu bo dobro redila in mu lep dobiček donašala. Ob nedeljah ne bo ukazal delati, tako bo imel božji blagoslov; posli in živina se mu bodo lepo spočili in bodo v ponedeljek spet krepko delati začeli. Ge ima kmet več sinov in je vsaj nekoliko premožen, mu je svetovati* naj enega v višje šole pošlje; mi Slovenci potrebujemo slovenskih gospodov po kancelijah, da z nami prijazno govorijo in nam prav svetujejo, kedar si sami ne vemo več pomagati. Ako ima kmet pa Ie enega sina, naj ga izredi in izuči za pridnega gospodarja, takih\n'k°li ni preveč. S svojimi sosedi aaj kmet v miru živi in naj jim v nadlogah pomaga, kplikor le more; ob svojem času bodo tudi oni njemu /oniagali. S ^vojimi posli ne sme trdo ravnati, da ga n^ bodo sovijazili. Posel je, kakor konj; če ga vedno tepeš ali zniirjaš, postane hudoben, brca in grize ter se ustavlja; ako pa lepo z njim ravnaš, bo pohleven kakor ovca. Ako je bolan, mu posfcreži; ako se je kaj pregrešil, ga posvari z lepo besedo; itako te bo imel za dobrega očeta, te bo spoštoval, zagovarjal, pred nesrečo branil in rad ubogal. Postavljaj visoke plote, da ne boš imel prepirov zavolj sosedove živinc, zavaruj se zoper ogenj, ne trpi ponočnjakov in žganjarjev pod svojo strebo, moli vsaj vsako soboto zvečer sv. rožni venec s celo družino in jej prl tisti raizi s hlapei in deklami, da bodo videli, da li nimaš nič boljšega, kakor oni. 0 velikih godovih in posebnih prilikah, kakor o krstih, ženitvinah, niirodnih slovesnostih smeš tudi kozarec vina izpiti in vesel biti, toda — žganja se varuj! Tudi poslom ne smeš vsacega veselja odreči, naj gre hlapec ali dekla včasih na kako pošteno veselieo, toda ponočevanja ne smeš trpeti, še manj pa žganjepitja, ker to spridi dušo in telo. Brez uka in branja naj kmet v naših dneh ne ostane. Svet gre naprej in je zmirom bolj moder- kdor se vedno ne uči, zaostane, nič ne ve, je povsodi goljufan in zasmehovan. V prvi vrsti je kmetu potreben nauk o umnem kmetovanju. Davke in poselske plače znižati ni v kmetovi oblasti. To pa zamore, da svoje dohodke zboljša. To ga učijo taki listi, ki pišejo o kmetijskih rečeh, kakor so »Slov. Gospodar« v Mariboru, »Kmetovalee« v Ljubljani, »Dol. Novice« v Novem mestu in še drugi. V te časnike pišejo gospodje, ki so se učili na kmetijskih šolah. Oni učijo, kako je treba zboljšati živinsko pleme, žitno seme, travnike itd. Ni vse eno, ali dobi kmet za vola 100 ali 200 gld.; ni vse eno, ali ima velike in debele, ali pa mršave in suhe prešiče; ni vse eno, ali pridela slabo, ali lepo žito; ni vse eno, ali ima zanemarjen in opustošen, ali pa lepo nasajen in bogato s sadom obložen vinograd. Umnega kmetovanja se je treba naučiti, kakor vsake druge reči. Kar so naši očetje znali, to je za naše čase premalo. Oni niso poznali ne umetnega gnoja, ne ameriške trte. Že iz tega morate spoznati, da prav govorimo, in da je treba v naših časih več znati. Zato pa le pridno prebirajle take časnike, v katerih najdete lake nauke. Pa tudi na politiko se mora kmet v naših dneh nekoliko zastopiti; on mora vedeti, kaj se po svelu godi, ljudje govorijo in kaj hočejo presukati. Različne politične stranke hočejo svet vsaka po svoje osrečiti, vsaka misli in pravi, da ima prav, da ima le ona pravo zdravilo za človeški rod. Tudi kmeta kličejo k volitvam, zdaj bodo še hlapce poklicali; zato morajo tudi kmečki Ijudje vedeti, katera stranka prav govori, kateri poslanee bi bil najboljši. Torej le pridno prebirajte poštene krščanske časnike! Iz njih se bote tudi o političnih zadevah toliko podučili, kolikor je za kmečkega človeka potrebno.