277 Novičar iz domačih in ptujib dežel. Iz Dunaja. — Dunajski mestni zbor je začel rogoviliti zoper ministerstvo. To pa seje zgodilo tako-le: Ker je tudi doljno-avstrijski (dunajski) deželni zbor med tistimi, ki so razpuščeni,je ondotni ces* namestnik po predpisu ministerskem ukazal županu dunajskemu, naj da sestaviti nov imenik volilcev po tem načinu, da se v davek, ki ga kdo plačuje, vštejejo tudi pri-klade. Potem bode volilcev dvakrat toliko ko doseh-mal, in po takem marsikdo dobi pravico volitve, ki je dozdaj ni imel. Zupan pa je na to mestnemu zboru poslal pismo, v kterem pravi, da on n e stori tega, češ, da ni odločne postave za to, da to je le ukaz mini s ter s ki in da bi po takem se pregrešil zoper ustavo, ako bi vbogal, kar zahteva ces. namestnik. V zboru mestnem je bilo to pismo županovo brano, in „pravo, pravo!" so mu kričali ustavoverci, kterih prav zagrizenih je veliko v tem zboru. Strašno so grmeli kolovodje zoper ministerstvo v govorih svojih, druga čedica pa je omamljena potegnila pri glasovanji za njimi, razun enega, in tako je obveljal sklep: „naj se ukaz ces. namestnika izroči odseku za pravne zadevo v prevdarek in hitro poročilo." Včeraj je imel odsek poročati, zato nam ni še znan sklep mestnega zbora. Da se bode glasil proti ministerskemu ukazu, je gotovo, kajti glava tega odseka je dr. Kopp, najhuji ustavoverec. Kaj pa stori ministerstvo potem? to je vprašanje, na ktero ne vemo druzega odgovora, kakor tega, da se razpusti ves mestni zbor, do česa ima vlada pravico, in da po svojih pooblastencih izvrši svoj ukaz, ki ni protipostaven, ker odločno je le pri volitvah velikih posestnikov izrečeno, da se priklade ne smejo vštevati, pri druzih volitvah pa ni to rečeno, in tako so se res v nekterih občinah zmirom vštevale priklade. Tudi je mestni odbor dunajski sam že petkrat prav tisto, kar zdaj noče sprejeti od Hohenwartovega mini-sterstva, prosil pri prejšnjih „liberalnih" ministrih. — Iz vsega je očitno, da dunajski zbor le nagajati hoče Hohenwartu, al nadejati se je, da Hohenwart tudi za te grablje najde grabljišče. Na Dunaji je vendar na tisoče tacih mestjanov, ki se ne bodo dali zapeljati, da bi se v glavnem mestu začel upor (punt) proti vladi. — (Dve štipendiji na kmetijski soli v Modlingu nad Dunajem) ste razpisani po vseh vradnih časnikih. Te štipendiji, ustanovljeni po presv. cesarju Franc-Jožefu, vsaka v znesku po 250 gold., oddaja po predlogu c. k. ministerstva kmetijstva cesar sam. Kdor hoče prositi za eno ali drugo teh štipendij, mora prošnji priložiti 1) spričalo od starišev ali varuhov, da so zadovoljni, da prosilec stopi v kmetijsko šolo, 2) krstni list, da je najmanj 16 let star, 3) da je dovršil spodnjo gimnazijo ali realko in da ima nekoliko zapopadka o kmetijstvu. Kdor tega ali unega ne more dostojno dokazati, naj se podvrže sprejemni preskušnji. Prošnje se do 15. dne prihodnjega meseca vložč kuratorju imenovane učilnice v Modlingu. Kdor je to brez pripravljajočega kursa 2 leti trajajočo šolo dobro do- potem vlovijo; po tej poti si misli zaslužiti oproščenje. Billioraj in Delescluze sta taista člena pariške srenje, ki sta še v zadnjem trenutku svojega gospod-stva ukazala, naj se Pariz zažge. Ko so Delescluze-a vjeli, so pri njem našli 300.000 frankov, ktere je ukradel iz mestne blagajnice. — As si pa je bil duša centralnemu odboru, ki je osnoval revolucijo 18. marca. Akoravno ni toliko zmožen, da bi mogei pismo pisati brez pomot, vendar ima toliko moč v besedi, da je ljudstvo vselej za seboj potegnil, kedar je govoril. Al kmalu je bil odstavljen, kajti sumili so ga, da dela na prid cesarju Napoleonu. — Poveljnik Ros sel je bil v vojski kapitan in pri štabu maršala Bazajna. Iz Nemčije je ušel vkljub dane besede; Gambetta ga je imenoval za generala. Ko je Thiers vzel v roke krmilo vladino, se mu je predstavil, a on ga ni hotel sprejeti v armado. To pa ga je razkačilo tako, da je vstopil v puntarski odbor in hitro je bil vojni minister, Vže 9. maja je pa odstopil s temi besedami: „Jez odstopim, ob enem pa prosim, da mi pripravite prostor v ječi Mazar." V ječi se možato obnaša; on ve, kaj ga čaka; v eno mer ima cigaro v ustih. — Charles Lulliers je nekoliko prismuknjen. Kot mladi lajte-nant je pisal dobro knjigo o mornarstvu, a pozneje ga je zapustila zdrava pamet. Ker se je v armadi večkrat pregrešil, dali so mu leta 1869. slov6; potem se je klatil okoli po Ameriki do letošnjega leta. Lulliers je bil prvi general narodnih pariških stražnikov, kte-rega je imenoval centralni odbor. A hitro so ga odstavili, ker Je nek on bil kriv, da so zgubili Parižani slavno trdnjavo „Mont Valerien" proti Versailski armadi. Vendar se je opravičil, in postal je potem admiral brodov na reki Seine. A le nekoliko dni je to trpelo; kmalu so ga odpravili; od onega časa pa je živel v vedni borbi z drugimi členi pariške srenje. Zadnji čas pariškega punta je stopil^ nekega dne popolnoma oborožen na prižnico cerkve Šent Evstache, kjer je jako ostro govoril proti Rosellu in Dombrovskemu; al ljudstvo mu je žvižgalo, in zopet je moral iti v ječo. Konečno je vendar všel in je pisaril razne stvari o puntu. — S tem končamo popisovanje najimenitnejših pun-tarjev , ki so nepopisljivo škodo naredili Parizu , da je zgorelo in razrušilo se mnogo najlepših in zgodovinskih palač, in se pomorilo toliko ljudstva. Preiskovanje sodniško že več časa traja v Versaillu; kako se bode glasila sodba, povemo ob svojem času. — Na Napoleonov dan, 15. dne t. m. se je vlada v Parizu bala demonstracij za cesarja Napoleona; al vse je ostalo mirno; za Napoleona ne mara narod francoski več. Iz Ruskega. — Na Ruskem in Poljskem in bližnjih deželah se še zmirom razširja kolera. 278 vršil, temu c. kr. državno vojaško ministerstvo dovoli, da vojaško službo opravi z enoletnim prostovoljstvom. Iz Gastajna 22. avg. — Do danes še ni velika politična uganjka rešena: ali pride cesar Franc Jožef le-sem ali ne na obisk nemškega cesarja Vilhelma? Vsa zamaknjena v tretja nebesa, da nemški car pod svoje krilo vzame Avstrijo, že je ploskala koterija nemškutarskih liberalcev: „pravo, pravo!" shodu cesarja avstrijskega in nemškega, kterega sta osnovala Bismark in Beust, in glorijo pela zvezi avstrijski in nemški. Al kmalu jih je osupnilo to, da oče in mati cesarja našega in druga odlična gospoda so zapustili Išel, ko je imel car nemški tje priti, in da se je nekako krhati začel ta shod. Pruski časniki so na to jeli trditi, da shod cesarjev ne pomeni zveze, ampak le prijateljsko manifestacijo, dunajski centralistični listi pa so Še zmirom trobili, da shod pomeni zvezo. Prihodnost bode kmalu odkrila, kar je še danes skrivno. Vsak pa, kdor politiko prusko pozna iz starodavne zgodovine, v6, da Prus je bil zmirom sovražnik Avstriji in se boji hinavskega pruskega prijateljstva. Francosko. Iz Pariza. (Obravnava z zatoženci pariškega punta. — Konec.) Puntarska srenja sama brez glavnega odbora štela je 90 glav. Zgodovino puntarske srenje sestavlja vladni komisar Grimald. Po stanu so bili glavarji ti-le: 12 časnikarjev, 4 učitelji, 4 odvetniki (advokati), 3 zdravniki, 2 lekarja (apotekarja), 5 malarjev, 2 arhitekta, 2 ingenirja, 6 trgovskih uradnikov, 1 podobar, 2 trgovca, 1 zlatar, 1 ciseler, 1 tiskar, 2 bukvoveza, 2 barvarja, 6 čevljarjev, 1 klop-čar, 5 umetnikov, 1 kotlar, 1 košar, 1 mizar, 1 bla-gajničar, 1 dišavar in 3 posestniki. Za stan ostalih 20 glavarjev se ne ve. Francoska vlada se pogaja zdaj z amerikansko zarad onih članov pariške puntarske srenje, ki so pobegnili v Ameriko, n. p. Cluseret. Razou-a, poveljnika vojaške šole v službi srenje, so vjeli v kavarni v Švici. Megy je na Angleškem, Bru-nereau, od kterega se je govorilo, da je bil ubit na eni pariških barikad, sedi mirno v Švici in pije siratko. Lisagaraj je na Angleškem in razlaga javno zgodovino pariške puntarske srenje. Bergeret, eden pariških generalov, živi na otoku Guernsev; tje ga je pripeljal ribič Louvet, kteremu je zato plačal 2000 frankov. Policijski komisar Moussu, ki je ustavljal časnike in pečatil cerkve, živi na Angleškem. Člen srenje Beslaj, ki je jako pripomogel, da se je rešila francoska banka, živi v Genfu. Feliks Pijat, naj-glasovitniši glavar pariške srenje, še zmiraj ni vjet. Veliko čudnega se o njem pripoveduje. Pariški časniki so objavili, da je policija iznajdla skrivališče njegovo, a prepozno, že je bil ušel tiček. Skril se je namreč dalj časa pod vodo v neki kuhinji. Tam je bilo veliko korito, v kterem je bila kalna voda, v sredi vode bil je votel prostor take velikosti, da mu je bilo mogoče, v njem čepeti nekaj časa, da so odšli policisti. In tako se je rešil Pijat, ki je najbolj kriv pariških požarov. Najbolj se je prileglo vladi, da so vjeli ministra vna-njih zadev pariške srenje, Paskal Grousset-a. Zasačili so ga pri njegovi ljubici, ko je ravno zajtrkoval; oblečen bil je za žensko. V postelji našli so vsa pisma vnanjega ministerstva. Ko ga je policija odpeljala v ječo, hotelo je razkačeno ljudstvo pobiti voz in svojega nekdanjega ministra; le general Pradier in vojaki so ga rešili smrti. Paskal Grousset in glasoviti Rohe-fort pa sta zdaj naj veča babeža; Rohefort se trese kot šiba, Grousset pa se dela zelo pobožnega; vedno ima zraven sebe duhovna, kteremu se neprenehoma spo-veduje; vsaki dan ovaja kakih 60 do 70 oseb, ktere