Za poduk in kratek čas. Potovanje v Otizo. (Spisal F. K.) (Dalje.) Potem nam je goapod povedal, da je deželska gosposka sesedlo tekočino, katero so Otiznjani imenovali kri, kemično preiskala ter ravno pred dvema dnevoma razglaaila, da je ta stvar le naravaka prikazen. H kratu pa je v dvorani vse potihnilo; kajti izza dolge mize vatal je en goapod ter napil po nemški v zelo raztegnjenem govoru gospodu godovnjaku Izbornemu govoru so aledili gromoviti ,,eljenu-klici. Tudi ta gospod, ki je sedel pri našej mizi, ael je godovnjaka pozdravljat. Ko pa se je zopet vrnil. nam je pošepnil: ,,Prejšnji govornik je tukajnji šolski ravnatelj; on je tudi Stajarec." ,,Kolikor ravno iz prejšnjega prizora aklepati morem," rečem na to jaz, ,,mora ta gospod ravnatelj za vaše meato posebne zasluge imeti, ker mu gospoda, kakor amo poprej videli, prednoat daje; mogoče je pa tudi, dovolite mi, goapod, to vprašanje. da madjaraki narod svoje učitelje v obče spodobno spoatuje in njib zaalugam primerno eisla?" nDa, goapod, tako je tudi," reče na to on, ,,kajti madjarski narod je v tem oziru na najvišji atopinji; on zn a, k akor nobeden drug narod, ceniti zasluge s voj ib narodnib u či teljev!" Kako pa je pri nas na Slovenakem v tem oziru? Na to vprašanje nečem odgovoriti, vendar smem reči, da še nisem ališal, da bi se kedaj bil kateri Slovenec o avojem narodnem učiteljstvu tak6 izrazil, kakor ae je izrazil ta Madjar o avojem učiteljatvu. Škoda, da se niamo mogli z iatim tujcem o šolstvu in učiteljstvu dalje pogovarjati. Izza dolge mize vatal je namreč oni govornik ter naa, ne da bi ae nam poprej predatavil bil, glaano vprašal: ,,Od kod ste vi, moji ljubi Štajerci?" Umeje ae aamo ob sebi, da smo mu b kratu enoglasno imenovali našo domačijo. Na to je z radoatnim srcem pristopil k našej mizi ter se nam a solznimi očmi tako-le predstavil: nJaz sem Ivan Murkovič, rojen Štajarec — Malonedeljčan, sedaj tukajšnji šolski ravnatelj, edini Slovenec v tem meatu. Pozdravljam vaa, kakor pozdravlja alovenaki dijak avoje roditelje, ko ga obiačejo v dalnjem tujem mestu. Blagovolite se potruditi v moje stanovanje. Darujte mi vsaj eno urico, da se z vami radujem!" Potem, ko smo ae mi njemu predstavili, šli smo ž njim. Priaedši v šolski hraro, ogledali smo si najpoprej šolake aobe in druge šolake prostore. poteru pa amo šli v ravnateljevo atanovanje. V prvej aobi pozdravili ate nas ravnateljevi hčerki, Micika in Julika, ter nas peljali v drugo aobo, kjer je bila miza b kratu bogato pokrita. Po goapej aoprogi smo ae zastonj ozirali, kajti g. Murkovič je vdovec. Ko nam je nit pogovora o navadnih rečeh pošla, nazdravil sem jaz goapodu Murkoviču. V teku zdravice miloval aem majko Slovenijo, da jo je ostavil jeden tako zmožnih slovenskib učiteljev, kateri bi lahko za blagor njenib sinov in bčera mnogo, mnogo koristnega storil. Te besede ao goapoda Mnrkoviea nekoliko užalile. Rekel je, ko ae je za zdravico zahvaIjeval, med drugim, da nikar ne smemo misliti, da bi se on bil, če tudi je Slovensko ostavil, majki Sloveniji izneveril. Služboval je baje najprej na Prekmurakem, potein na Slovenskem v av. Križu pri Ljutomeru in v Trbovljah, pa je v teku svojega službovanja uvidel, da je bolje, če se človek ravna po prislovici: ,,Kjer bolje, tem dalje!" Pri teh besedab nisem se mogel vzdržati, da mu ne bi ugovoril ter ga vprašal. kako-li mu je mogoče vzbujati in gojiti v arcih izročene mu mladeži ljubezen — materinščine, katere aam ne čuti, kar nam avstrijsko-ogerakim učiteljem, vsem brez izjeme, postava veleva. (Konec prih.) Smešnica 24. Učitelj se poda za malo časa iz šole in Markec Dolgin, znan porednež. ae vaede k malu na atol g. učitelja. V tem pa ae vrne g. učitelj že v šolo ter še dobi učenca na avojem stolu. nKaj ?" okrega ga za to, nkaj ti pride na miael? Učitelj bi-li rad bil na meato mene? Neumen ai dovolje za to!"