SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) XLVIII (42) Štev. (No.) 37 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 21 de septiembre — 21. septembra 1989 Zahvala argentinskim Slovencem Pred 'kratkim mi je Marjan Lob», da, upravnik kreditne zadruge „Sloga“, poslal denarno nakazilo v znesku 2.130 dolarjev skupno z listo darovalcev za Tolstojev obrambni sklad. Izredno sem vesel, da ste se tudi Slovenci v Argentini kljub gospodarskim težavam, ki trenutno tarejo Argentino, odzvali in vsak po svojih močeh prispevali v Tolstojev o-brambni sklad. V tem vidim izraz slovenske solidarnosti, kajti po vsem svetu so Slovenci v ta namen darovali v prepričanju, da bo sodna razprava proti Tolstoju in Wattsu 3. oktobra letos razgalila vso podlost angleškega' postopanja s tisoči slovenskih in jugoslovanskih beguncev, ki so v maju 1945 na Koroškem iskali zaščito in zaklon pred komunističnim nasiljem. Izročanje naših ljudi s Koroške v masovni pomor se prav nič ne razlikuje od izročanja Židov z Madžarske, za kar se bo moral pred kanadskim sodiščem zagovarjati neki madžarski kapetan budimpeške policije, ki je nadzoroval transportacijo Židov v koncentracijska taborišča. Zakaj naj bi bili Angleži izvzeti od sličnih akcij, ki so jih v maju 1945 podvzeli z vračanjem naših ljudi, kljub temu, da so vedeli, kaj se bo z vrnjenimi zgodilo? Upajmo, da bo angleško vrhovno sodišče pri obravnavi tragičnih dih-godfcov, ki so se v maju in juniju 1945 odigrali na Koroškem in v Sloveniji, pozitivno odločalo in nam Slovencem vsaj dalo moralno zadoščenje, da je bila protikomunistična in protistalinistična borba opravičena in da so bili ljudje, vrnjeni iz Vetrinj. nedolžne žrtve povojnih špekulacij angleških političnih spletk. Ne vem. kako se bo proces proti Wattsu in Tolstoju končal. Eno pa vem: Vsi zločini jugoslovanske ko- munistične partije (pri tem tudi slovenske) bodo prišli na dan za vso svetovne javnost. Že v tem bo zadostilo, da bo svet spoznal sedanji režim, ki naši domovini že 44 let vlada z nasiljem in uničevanjem vsega, kar ni komunistično dn v soglasju z novim marksističnim redom, ki ga je medvojna komunistična stalinistična revolucija z orožjem vsilila našemu narodu. Lord Aldington (nekdanji brigadir Toby Low), ki je pri angleškem sodišču vložil tožbo proti Mr. Wattsu in s tem proti Tolstoju, ima že pomisleke glede izida sodne razprave. Nedavno je pri sodišču vložil priziv, naj bi se razprava vodila brez porote, kar pa je sodišče odklonilo in mu poslalo račun za vse stroške, ki so bili s tem v zvezi. Nakazano je torej, da sodišče resno želi priti do dna tedanjih dogodkov in doznati, kdo je kriv ali nekriv dogodkov, ki so se 1. 1945 odigrali na Koroškem, in kdo nosi odgovornost dejanj, ki so jih angleške akupacijske oblasti na Koroškem v maju 1945 izvedle. S podporo Tolstoja v njegovem boju pri izpričevanju teh za zgodovinsko resnico tako pomembnih dogodkov smo poklicani vsi, da se izjavimo, kje stojimo, kdo smo in kaj za naš narod zahtevamo in pričakujemo. Zato se vsem argentinskim Slovencem, ki ste v Tolstojev obrambni sklad darovali, iz srca zahvaljujem. Vsem in vsakemu posebej. Saj je to naš skupen izraz naše volje, našega narodnega čutenja in naše neprenehne borbe za resnico, ki mora in bo prišla do svoje veljave, če ne v tem stoletju, pa prav gotovo v novem, ki bo v kratkem času nastopilo. V viziji svobodne in samostojne Slovenije vas vse pozdravlja vaš vdani in hvaležni Otmar Mauser V Čakajo nove pomladi GOVOR LOJZETA REZLJA NA LETOŠNJI KOMEMORACIJI GEN. LEONA RUPNIKA, DR. LOVRA HACINA IN NJUNIH SODELAVCEV Molili smo pri sv. maši za večni pokoj slovenskih narodnih mučencev, generala Leona Rupnika, dr. Lovra Hacina in njunih sodelavcev na obletnico generalove smrti. Z junaškim ponosom se danes spominjamo človeka — vojaka-domo-branca, ki je dal v žrtev samega sebe za to, da bo nekoč doma lepo — ne le po naravi, ampak tudi po družbi in sistemu. General Leon Rupnik! Preziral je lastno srečo in življenje, pozabil nase popolnoma in se daroval narodu v njegovih najtežjih dneh, tedaj ko je hudobija prišla do vrha, ko maščevanje in sovraštvo ni bilo več greh. V Sloveniji se je odprl pravi pekel, ki je v svojih krvavih orgijah kričal prav do neba: „Smrt izdajalcem, zločincem, fašistom, belim podganam“ in še in še... Pa ga ni bilo človeka, ki bi imel besedo obrambe za' te uboge ljudi, besedo človeške pravice... Nekaj se vendar mora zgoditi! In zgedilo se je! Iz razkosanega, ustrahovanega in samemu sebi prepuščenega naroda je vstal junak, vojak —- general Rupnik — edini slovenski general, in pribil: „Jaz grem s teboj, moj ubogi vendar junaški narod, ki ga niso in ga ne bodo strli! Jaz te bom vodil v borbo za pravico življenja — pod vsakim pogojem — proti sovražniku, ki se poslužuj© vseh načinov uničenja“... Rupnik je šel po začrtani poti za uničenjem sovražnika Slovenije. Z npjim je šla slovenska mladost, z njim so bile slovenske matere in o-četje. Ko je ibil ta narod na mednarodni tržnici prodan komunizmu in slovenska mladost zabarantana za' našo Koroško in Primorsko ter pobita, so s tem tudi generalu ukradli življenje. Hotel je biti s svojo vojsko tudi v mukah in smrti; zato se je dal prostovoljno prijeti in odgnati k rabljem. V Ljubljani so komunisti Rupnika zaprli v šentpetersko vojašnico. Tu so ga telesno in duševno mučili, ga pred narodom sramotili ter ga dolžili vseh mogočih in nemogočih grozodejstev, ki naj bi jih zakrivil sam, ali pa s pomočjo svojih domobrancev nad slovenskim narodom. Starega moža so komunisti v ječi duševno popolnoma zlomili in takega postavili na proces. Titova sodna komedija proti Rupniku se je začela javno na Taboru v Ljubljani 21. avgusta 1946 in je trajala do razglasitve sodbe 30. avgusta istega leta. Titovo vojaško sodišče je generala Leona Rupnika obsodilo na smrt. V sredo, 4. septembra 1946, je vojaško sodišče 4. armade izbralo za izvršitev smrtne obsodbe kraj, uro in način usmrtitve generala Rupnika. »Na dvorišču šentpetrske vojašnice, kjer je bil ves čas procesa in po izreku sodbe zaprt general Leon Rupnik, se je ustavila črna policijska marica. Stražarji so pozvali Leona Rupnika naj jim sledi iz svoje celice v avtomobil, parkiran na dvorišču. Vrata marice je zaloputnil stražar in šofer je vžgal motor. Skozi dolgi in niizki obok vojašnice je marica zavila čez Ljubljanico in odpeljala proti Gruberjevemu prekopu. Pri Kar-lovšem mostu je morala čakata, da je cvileč odpeljal mimo tramvaj proti Rakovniku. Pognal je na Karlovški most in nadaljevala proti Dolenjski cest do Zelenega bajerja, kraj pod Golovcem, kjer je bilo že od nekdaj ljubljansko strelišče. Ura je bila natanko štiri popoldne, ko je avtomobil pripeljal Rupnika na Draga 89 V Finžarjevem parku na Opčinah so bili od 1. do 3. septembra vsakoletni študijski dnevi, bolj znani po imenu vasice, ki je v prvih časih nudila streho tem srečanjem. Prva skopa poročila potrjujejo u-spešnost teh dni, ki so letos privabili veliko Število Slovencev iz matične republike in prav ti so se mnogokrat oglasili k diskusiji, še posebej po predavanju Franceta Bučarja. 24. študijski dnevi v Dragi so pričeli v petek, 1. septembra, ko je predsednik DSI Sergij Pahor predstavil udeležencem predavatelje, nato pa sta pri okrogli mizi prof. Tomaž Simčič in Ivan Verč referirala o vprašanju Manjšina — žrtev ideoloških bojev? Simčič je mnenja, da je manjšina v Italiji žrtev ideologije, ki prevladuje nad narodom in nad narodnimi interesi, Verč pa smatra, da je bolj žrtev zdrah in prepirov kot ideoloških bojev. Pri okrogli mizi bi moral sodelovati tudi predstavnik beneških Slovencev Ferruccio Clavora, a je zaradi bolezni bil odsoten. Naslednji dan, v soboto, 2. septembra', je O problemih in rešitvah v multikulturnih družbah govoril dr. Stane Bah z univerze v Toronto, Kanada. Opisal je ves razvoj kanadske kulturne ureditve od začetkov do danes, ko cmogoča državna listina, vsaj na' papirju, da se vse etnične skupine počutijo kot v domači državi Po nedeljski dopoldanski maši je govoril dr. Branko Rozman iz Miin-chna, in sicer o Vizijah in mejah narodne sprave. To predavanje je bilo v središču pozornosti. Po Rozmanovem predavanju se je oglasilo deset diskutantov. V diskusiji sta njegovi predstavi sprave kritično ugovarjala Viktor Blažič in (pisatelj Borih Pahor. Dr. Peter Urbanc je govoril o legitimnosti domobranske prisege na osnovi haaških konvencij. Odgovoril mu je Viktor Blažič, da te konvencije ne morejo veljati za prisego, ker so imeli Nemci načrt slovenskega genocida. Predavatelj je Blažiča popravil, da je v času domobranstva bilo Nemcem že zelo jasno, da bodo vojno izgubili, in so zato ta načrt opustili. Blažičevo ugotovitev, da bi morali biti vsi Slovenci antifašisti, ker je fašizem storil toliko slabega zlasti na Primorskem, je predavatelj dopolnil, da bi moral biti vsak pošten človek, posebno pa vsak kristjan, ne le pro-tifašist. ampak protitotalitaree, to je protifašist, protinacist in protikomunist. Občinstvo je k temu ploskalo. V diskusiji je bil govor o Sv. Urhu, posledicah morebitne Hitlerjeve zmage im drugih pomočkih partijske propagande. Na ugovor, kako je bilo mogoče, da so katoličani .sprejeli orožje od okupatorja, je predavatelj odgovoril s pripovedjo štajerskega župnika Vošnjaka: ko je bil kaplan v Zagradcu, je prišlo k njemu sto kmetov in so mu rekli, naj gre z njimi na italijansko komando in V njihovem imenu Italijane prosi pušk, ker se ne bodo pustili pobiti kot mački. Kranjski odvetnik dr. Klep pa je poročal, kako so pripravili obe srečanji ob lipi sprave na ljubljanskih Žalah, in povabil za' popoldne k poslušanju zvočnega traka druge, junijske prireditve. Zaključno predavanje pa je imel že omenjeni prof. France Bučar, ki je na temo Slovenija med Evropo in Balkanom kazal na dejstvo, da Slovenija lahko preživi sedanjo krizo le, če se odpove realsocializmu. Zavzemal se je za demonopolizacijo obla- Prerekanja Pred dnevi je komisija za ustavne spremembe v republiki Sloveniji končala z debato o prvem amandmaju slovenske ustave. (.Seveda še stare, komunistične ustave, ne pa novega predloga Društva pisateljev) Vanj so po splošni zahtevi vseh Slovencev vnesli tudi tekst o suverenosti SRS, vključno s pravico do odcepitve. To je sicer juridično nepotrebno — saj suverenost vključuje samoodločbo — a politično je izredne važnosti, saj s to ustavno določbo potrdijo svojo ne nujno vezanost na Jugoslavijo, kar je sedaj v političnem ospredju. Drugi pristavek v novo ustavo je odločno zanikanje pravice osrednje vlade, da intervenira v Sloveniji ali Slovenijo. To pa je že bližnja nevarnost, spomnimo se le grožnje vojaške intervencije, ki je bila predhodnica obsodbe štirih. Seveda pa Jugoslavija tega ni sprejela mirno. Samo predsedstvo države — na čelu ji stoji Slovenec Drnovšek. zet osovraženega Dolanca, je (poslalo slovenski vladi nekak, •ultimat, naj neha s takimi amandmaji, ker to nasprotuje jugoslovanskem du- sti in za stvarni strankarski pluralizem. V diskusiji je spet zaživela ideja o sklicanju svetovnega slovenskega kongresa. Dr. Dimitrij Rupel je predlagal za sedež Ljubljano, ker bi tako kongres imel večjo odmevnost med slovenskih narodom, vsekakor pa bodo končno določili sedež in cilje tega kongresa na podlagi razgovorov področnih odborov v Ljubljani, Trstu, Celovcu in drugod po svetu, kjer živijo slovenski ljudje. hu bratstva in edinosti. Seveda je v tem vsebovana prikrita grožnja: ali konflikt, slovenske z jugoslovansko ustavo ali pa kar bolj direkten poseg „zdravih“ ali „oboroženih“ sil. Konec meseca bo celotna skupščina' glasovala o teh amandmajih. Videli bomo, kako bo tedaj razmerje. Do sedaj je na koncu koncev skupščina glasovala vedno po smernicah partije in sicer zveznega centralnega komiteja, čeprav je bilo preje precej debate o drugačnih ukrepih. ■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■«■■■■■■«■■«■■«■■■■a VON KARAJ AN - umrl HERBERT von KARAJAN, eden majvečjih glasbenikov našega stoletja, avstrijski dirigent, je umrl na svojem domu blizu Salzburga, star 81 let. Slavni dirigent je že desetletja simbol domala absolutne glasbene avtoritete na področju glasbene poustvarjalnosti. Skoraj petintrideset let je bil Herbert von Karajan na čelu Berlinske filharmonije, leta 1957 pa je postal tudi umetniški vodja Salzburškega poletnega festivala. Karajan je bil rojen 4. aprila 1908 v Salzburgu. Po očetovih prednikih je bila njegova družina grško-ma-kedonskega rodu (Karajannis), za nas je zanimivo, da sega njegov rod po materi — k nam v Slovenijo. Njegova mati Marta se je rodila v Gradcu, bila pa je hči nižjega državnega uradnika, ki je prišel iz takratne Kranjske. Karajanov ded po materini, strani je bil Miha Kosmač iz Mojstrane. Po materini strani je torej slavni Karajan slovenskega porekla. (Misli, Avstralija) strelišče. Ko je izstopil iz avtomobila — oblečen je bil v zebrasto obleko — je mežikal v sončno svetlobo in se plaho čudil. „Ali so mojo prošnjo za pomilostitev ugodno rešili?“ je tiho in ponižno vprašal tožilce, sodnike in za-sliševalce. „Ne, sporočiti vam moramo, da so vašo prošnjo za pomilostitev zavr-nilinili.“ so odgovorili osuplemu Rupniku. Potem .se je zdelo, kot da se je vdal v usodo. Nič se ni upiral, ko so ga vodili v globino strelišča. Pa tudi oči mu niso zvezali. Sedem pogumnih partizanov je že stalo v ravni vrsti in čakalo* na u-kaz. Vodnik je rezko poveljeval, potem je zadonelo povelje, naj pripravijo puške na strel, in ob 16.10 tiste srede, 4. septembra, je zadonela salva eksekucijskega voda. Priče pripovedujejo, da je Rupnik tik pred tem še prosil „slovenski narod, naj mu oprosti“, kar ni presenetljivo, saj je nekdanji general že med procesom deloval iskreno. „Žive! slovenski narod!“ je bilo slišati poslednje besede generala Leona Rupnika. Dobro so merili. Pet krogel ie zadelo Rupnika — štiri v prsi, med njimi ena v srce, peta pa je prestrelila vrat. Ura je bila 16.15 in ljudska sodba je bila izvršena'.« Poletje slovenske svobode se je pod težo svetovnih političnih barantij nagnilo v mračno jesen. Mrzla burja je iz src brezbožnikov prignala sovraštvo, ljudi brez hrbtenic pa zavila v meglo strahu in hlastanja za skledo leče. Moža, ki je vodil slovenski narod v najbolj kočljivih in temnih časih narodnega obstoja in ga hotel oteti rdeče megle, smrti 'nosečih oblakov, pa so komunisti osramotili kot človeka, ki je na Slovenskem postal pojem izdajalstva 'in sodelovanja z okupatorjem. Na pragu gorkega, svobodnega poletja v mrzlo meglo zavito jesen so komunisti ustrelili slovenskega junaka, poštenjaka, moža, v katerem je srce bilo le za dobrobit in ohranitev idealov slovenskega človeka. Ker je ljubil resnico in sovražil laž., je slovenskega vodnika, generala Leona Rupnika doletela usoda njegovih dragih domobrancev. Rupnikovo prestreljeno telo so komunisti kot garjevega psa zagrebli v obcestnem jarku, ki vodi na ljubljansko pokopališče. Pred dvema mesecema so mi prijatelji pokazali na Žalah v Ljubljani kraj, kjer naj bi počival general. Pomolil sem zanj. Mrtvi domobranci čakajo dneva nove pomladi in gorkega ter svobodnega poletja' v kraških kotlinah in jamah in breznih.' Njihov ustanovitelj in vodnik, general Rupnik pa mrtev govori vsem, ki hitijo, častit spomin mrtvih na ljubljanskem po-pokopališeu, da se bliža dan, ko bo gnila veja slovenskega naroda' odsekana od debla narodnega drevesa in vržena v ogenj prezira. Slovenski velikan general Leon Rupnik je moral na pragu jeseni izpiti čašo grenke usode, čaka dneva, da bo ob prvi svetlobi junaško dvignil svojo belo glavo izpod umazane krvavo rdeče plahte in Slovencem o-iznanil pomlad, svobodo in blagoslov miru, za katere general Leon Rupnik in njegovi fantje - domobranci, prosijo Boga že več kot 44 let. Navdaja nas ponos, da smo imeli v letih strahote na čelu slovenske vojske takega moža — polnega ljubezni do slovenskega naroda, zvestega dani besedi, da bo ta narod branil, zvestega svojim bojnim tovarišem, in s silnim čutom odgovornosti za usodo svojega ljudstva. Slava generalu Leonu Rupniku in vsem žrtvam, katerih se danes spominjamo ! TINE DUH (2) Ustavna mrzlica v Sloveniji daj še veljavna, se „odlikuje“ po svo. ji gostobesednosti,' nejasnosti poj-iriov, dvoumnosti, načelne izvoljenosti in frazarjenja o. „suverenosti“, pravici do „samoodločbe“, do „odcepitve“ in podobnih pravicah, ki jih je slovenskemu narodu „izbojevala“ NOB, katere edino resnici odgovarjajoče ime je „stalinistična revolucija za zasužnjenje slovenskega naroda rdečemu totalitarizmu“. Sestavljalci uradne ustave bodo baje tudi samo besedilo ustave skrčili na 50 strani; sedanja jih ima z amandmaji vred skoraj 250. Komunisti sami s tem skrčenjem molče priznavajo prenatrpanost ustavnega besedila z nepotrebno besedno navlako, ki pa ni mogla zajeziti gospodarske, politične in narodnostne krize, ki danes grozi Jugoslaviji z novim, to pot dokončnim razsulom. Druga demokratska ustava1, ki nastaja istočasno oz. vzporedno z u-radno, partijsko, je že v samem o-snutku oz. Tezah tako jasna in v svojih definicijah phecizna, da bi jo z nekaterimi kratkimi dopolnitvami in opustitvami nekaterih nepotrebnih podrobnosti mogli sprejeti že kot končno besedilo. Slovenščina Ko je ogenj v sindikalni strehi že pokazal svoje rdeče zublje, se je pokazala potreba, da bi sam predsednik Menem posegel v zadevo in skušal pomiriti razbolite gremialne duhove. Vlada si zavoljo notranjega miru in zavoljo zunanjega uspeha, ne ■§me še privoščiti kake večje stavke, ¡še manj notranje sindikalne vojne ali cepitve, peron,ističnega sindikalizma, dokler ne bo njeno zunanje stanje trdnejše in se bo znotraj vsaj 'Sinovi očetov revolucije .na Slovenskem, ki so našo zemljo hoteli spremeniti v Moskvi poslušno sovjetsko republiko, so s svojimi Tezami dokazali svojim revolucionarnim očetom in vsem Slovencem, da nenaravna, protinaravna, z logiko skregana marksistična ideologija ni zmožna iz duha Slovencev izbrisati slovenske narodne tradicije zasidrane v krščanstvu, ki je skoraj skozi vso poznano slovensko zgodovino bilo najtrdnejši zid in jez proti raznarodovanju. To zgodovinsko dejstvo je treba' priznati, čeprav nekaterim Slovencem morda ni po volji. (Konec) Ne na prvega ne na nobenega večjih odklonov Društva slovenskih pisateljev, velike večine slovenskih i-zobražencev vseh strok in poklicev in na splošno večine Slovencev se ■slovenske oblasti niso ozirale, jih niso upoštevale. Zato je Društvo slovenskih pisateljev pri svojem Upravnem odboru ustanovilo posebno U-stavno komisijo in ji naročilo sestaviti nekak osnutek izvirne slovenske ustave, ki ga je Društvo slovenskih pisateljev natisnilo in poslalo slovenski javnosti v vednost in oceno pod naslovom Gradivo za slovensko ustavo. Pred meseci ga je v šestih nadaljevanjih objavil tudi naš list Teze — pod tem nazivom jih poznamo in omenjamo — naj bi bil zgoščen osnutek za Ustavo republike Slovenije. Kdor jih prebere nahitroma, dobi takoj prijeten vtis svobode, demokracije, sproščenosti, enakosti, pravice, vzajemnosti, upoštevanje in vrednotenje človeka kot svobodne osebe, vseh pojmov, ki jim sedanja ustava iz leta 1974 ne posveča dovolj pozornost, ker vrednoti poedinca le ■kot pripadnika neki skupnosti, kjer pa ima glavno vlogo komunistična partija, posameznik se v njej zgubi kot zrnce v kupu peska. Po teh Tezah bo slovenska republika zgubila privesek „socialistična“,, nikjer ni sledu po vsevedni in povsod pričujoči „vodilni sili“ delavskega razreda. Središče njenih načel in določb so Slovenci kot narod in Slovenec -kot posameznik. Po teh Tezah pisani ustavi bo Slovenija le republika, organizirana po načelih Ustanovne listine OZN in drugih to področje urejajočih dokumentov in mednarodnih sporazumov; skrbela bo za vse pravice in svoboščine svojih državljanov in bo za njih izvrševanje tudi odgovarjala pred mednarodnimi forumi. Ta ustava je sedaj v pripravi. Pišejo jo pravniki, sociologi, gospodarstveniki, politiki, sploh strokovnjaki na vseh področjih narodnega življenja. Res je, da nekatere določbe ne bi spadale v ustavno ureditev kake države, toda za sedaj je važna le splošna smer njenih načel. O podrobnostih je vedno mogoče razpravljati, zlasti še v tako demokratski u-stavi, kot se obeta, bo ravno slovenska. V njej ni nikjer omenjena Jugoslavija Smo torej priče neke vrste tekme med sestavljalci komunistične in demokratske ustave. Komunistična, se- Pošteno me je že skrbelo. Te dni pa se je slavec vendarle oglasil. Jasno in odločno začenja že pred prvim svitom svojo svatovsko melodijo. Za kakšen streljaj daleč mu na visokem topolu odgovarja drug Skrbelo me je, da ni slavec padel v kremplje kakšnemu mačku ali pa — nikar se ne smejte! —- da ni morda' pozabil svojih melodij. Po ve-čerjh na vso moč kvakajo žabe, ozračje se kar trese od mogočnega koncerta. Bi mogel kdo zameriti osamljenemu slavcu, ki se nima s kom pogovarjati v svojem slavčevskem jeziku, če bi začel po žabje kvakati? Saj žab ima na pretek za zanimiv in neskončen pogovor, čez dan brez pre-stanka čivkajo vrabci. Se ne bi mogel vrabec spozabiti, da bi se vključil v mogočno cvrčanje vrabcev, kadar nima s kom govoriti v svojem jeziku? Ne! 'Slavec je ostal zvest svojemu rodu. O pravem času je začel točno in pravilno po slavčevsko prepevati, kakr mu je Bog grlo ustvaril. Ponoči se večkrat sliši tuljenje rešilnega voza. Morda pelje bolnika moj jezik ali pa drvi kam gasit, človeka stisne pri srcu. Bližina nesreča človeka prizadene, tudi če ne ve. koga je doletela. Sirena se oddaljuje in ■skušam se tolažiti, da morda le ni najhujšega. Kmalu se pa v nočno tišino zopet začuje čudno zavijanje in tuljenje. Podobno je odhajajoči sireni, pa ni sirena. Kdo drugi more biti kot pes! Oponaša mogočno sireno, nerodno in smešno. Domišlja si, da je tudi on nekaj imenitnega. V svojem napuhu je zatajil prirojen način izražanja, z visoko dvignjenim gobcem se čuti vzvišenega nad svoj nekdanji rod, ki samo laja. Hvala ti, slavec, ki si kljub samoti ohranil čisto melodijo, blagoslovljen v lepi zvestobi! Izpolnil si božjo voljo. Hvs!a ti za zgled! Ohranjanjmo čsiti spev svojega jezika, kot ga je ohranil slavec v vrhu topola, blizu neba, visoko nad umazanostjo vsakdanjih zmešnjav, nad prodanostjo, površnostjo, malomarnostjo. Pojmo kakor nam je Bog grlo ustvaril! Sramota iin božja kazen pa .naj zadene pasjega sifta! M. A. nekoliko bolj pokazala zaželena stabilizacija. BOŽANJE IN UDAREC Kaj različna je zadeva z železničarji. In tako kot vlada gleda na to zadevo', je razvidno, kaj eni in kaj drugi iščejo. Železničarji so organizirani v štirih različnih sindikatih, kot sad svojevrstnega zgodovinskega razvoja. Od teh se trenutno upirata organizaciji strojevodij ter signali-stov. Kako torej, da je vlada strojevodje sprejela na razgovor, jih boža in jim prigovarja, signaliste pa kritizira ter je ’pri sodišču vložila prošnjo, naj sindikatu ukine pravno osebnost? Ker je gremij strojevodij pretežno peronističen, signalisti pa so v levičarskih rokah. Vlada se boji levičarske sindikalne opozicije, ki bi kalil« prepotrebni mir Ista je tudi razlaga, zakaj kljub hudi ofenzivi menemističnih sindikatov ša ni prišlo do razkola v CGT, in se še vedno išče rešilna pot ter se obljublja predsednikov poseg, ki naj salomonsko reši zadevo. V vladi dobro vedo, da bi se v primeru razkola ves levičarski sindikalizem u1 strojil za Ubaldinijem in bi sprožil hudo borbo proti samim temeljem vladne gospodarske politike. In moč nezadovoljnih peronistov glede sindikalnega delovanja vlade, združenih z levičarskimi elementi, ni majhna. Ob tem je zanimiv še ta odtenek problema. Do pred kratkim je ministrstvo za delo kar samo podajalo in ukinjalo pravne osebnosti sindikatov. Pod radikalno vlado izglasovani zakon pa je vso to zadevo postavil v roke sodišča. Postopek so dejansko vsilili peronisti, proti volji radikalov. Sedaj pa peronistično vlado tepe ta poteza, kajti sodna pot je dolga in trnjeva. Že dvakrat je vlada uvedla postopek, pa obakrat obupala: prepočasna je vsa zadeva. ZNOVA USTAVA Bralcem je še v spominu, koliko upanja je radikalna vlada polagala v zadevo ustavne spremembe. Res je, da je pri njih celotna zadeva težila v glavnem le po možnosti, da bi omogočili ponovno Alfonsinovo izvolitev. Bili so časi visoke popularnosti bivšega predsednika. Mnogo upanja je bilo stavljehega v njegovo osebno privlačnost, in tedaj so sanjali o skoraj neprekinljivih desetletjih radikalnih vlad. Peronizem se v principu ni upiral reformi. Celo v zadnjih časih, ko je Alfonsin napenjal vse moči v prid spremembe, je Menem TONE ARKO Pozabljamo na V Svobodni Sloveniji za 17. avgust 1989, št. 32, je pod naslovom „Korenine spora“ dr^JL. Puš (New York, ZDA) objavil svoja gledanja na slove nsko-srbski spor tako v preteklosti kot v sodobnosti. V tem obravnava predvsem politična vprašanja spora in kakor sam pravi, je v tem „po-klatil le povrhu“. Namen tega dopisa pa ni razglabljati o političnih, pač pa o kulturnih vprašanjih. V tem dopisu pa ne mislim pisati o umestnosti, temveč o ljudski kulturi. Ustavil bi se rad pri njegovem naslednjem odstavku. „Slovenci danes nimamo politika Koroščevega kova, ki bi krotil Srbe; tudi situacija je zelo različna, a po sedanji poti sovraštva ne pridemo nikamor. Slovenci čutijo, da je v nevarnosti narodov obstoj, Srbi pa zavidajo Slovencem njihove uspehe in si na vse načine prizadevajo, kako bi nizki življenski standard v Srbiji izravnali z visokim slovenskim. A to ni mogoče z zmerjanjem in nalaganjem visokih denarnih dajatev Sloveniji v korist južnih republik. Tudi vznemirljivo pošiljanje številnih srbskih delavcev v Slovenijo ni rešitev. Naj bi raje tem delavcem o-mogočili, da se nauče, kako Slovenci dosegajo visoko življenjsko raven; naj bi zahtevali, da se čez čas vrnejo in rojake doma učijo skrivnosti slovenskega uspeha ter ga posnema- kufturne razlike jo. Pa mislim, da iz te moke ne bo kruha.“ Da iz te moke ne bo kruha, ima dr. Puš popolnoma prav. Škoda pa, da se ni pri tem ustavil malo dalj in se tudi vprašal: Zakaj ne? Zato ker obstajajo 'kulturne razlike, ki jih pa ni mogoče enostavno odpraviti. Ljudska kultura je produkt stoletij, je produkt zgodovinskih skušenj in tudi produkt vseh ostalih skušenj, ki so se nabrale v razumu dotične skupine in na .osnovi katerih se le-ta skupina obnaša in ravna. Tega vprašanja sem se na hitro dotaknil v dopisu „Confiteor...,“ ki je izhajal v nadaljevanjih v Ameriški domovini. Primerjal sem slovensko delavčevo storilnost s storilnostjo delavcev v junih republikah. Razmerje je približno dve proti ena v korist Slovencev, če pa pri tem u-poštevamo še dejstvo, da ima slovenska industrija izredno zastarele in izrabljene stroje, dočim imajo južne republike skoraj nove, pa pridemo do zaključka, da bi morala biti slovenska storilnost dejansko še večja v primeru z južno. Tu sem si pa postavil vprašanje, zakaj je tako Odgovor je, da se etika dela pri Slovencih zelo razlikuje od etike dela na jugu in zato „nič ne pomaga, če ima ju.žnjak nov stroj, če pa „za-bušava“ in. ne dela.“ Kulturna razlika namreč ni v znanju ali neznanju, pač pa v ravnanju. Včasih pravimo temu tudi drža ali obnašanje. Predlog dr. Puša naj bi se južni delavci naučili skrivnosti slovenskega uspeha, se nato vrnili in le-tega posredovali svojim sorojakom, je zaradi kulturnih razlik že a priori obsojen na neuspeh. Južni delavci se ne bodo namreč ničesar naučili, naj-sibo skrivnostno ali ne, če ne bodo najprej sprejeli slovensko kulturo. Kot je znano, so v Sloveniji najbolj uspešni tisti južni delavci, ki se najprej naučijo slovenskega jezika, kasneje pa začnejo počasi privzemati tudi elemente slovenske kulture. Mnogo jih je, ki so se na ta način v mnogočem inkulturirali v slovensko družbo. Njihovi otroci pa bodo, seveda, že pravi Slovenci. Prav tisti, ki pa vztrajajo v nepriueenju slovenščine, češ, kaj se bomo mi u-čili slovensko,, saj vas nič ni, in zavračajo slovensko kulturo, pa povzročajo slovenski družbi ne samo težave in konflikte, temveč tudi zaskrbljenost za svoj narodni obstanek, ker bo mnogo !e-teh ostalo v Sloveniji v kateri pa bodo ustanavljali otoke svoje kulture. Ostali, ki se bodo eventualno vrnili na jug in opravljali svoje dolžnosti pravtako kot so jih poprej preden - o šli na delo v Slovenijo, bodo pa postali bojeviti sovražnik’ Slovencev, ker jim njihova slovenska „Amerika“ ni nudila in jim tudi ni mogla nuditi, „cedečega se mleka in medu“ za vsakim grmom, in to brez muje. Kar niso mogli dobiti od Slovencev zlepa (se pravi z delom), bodo vzeli od Slovencev zgrda (z nalaganjem visokih dajatev, kakor pra- vi temu dr. Puš v zgoraj citiranem odstavku). V južnjaški kulturi je namreč dovoljeno vzeti tistemu (Sloveniji), ‘ki ima več in dati ali si prilastiti tistemu (Jugu), ki ima manj. To se pa dejansko tudi dogaja. Že pračlovek je čutil potrebo po skupini. Znanstveniki govorijo, da je ta potreba baje najprej nastala zaradi večje varnosti pred napadi ali ropanji. Iz teh primitivnih skupin so se pozneje razvila plemena, iz teh narodi in slednjič države. Sodobna družbena gibanja gredo v smefi nacionalnih držav, multinacionalne pa počasi upadajo. V multinacionalnih državah se je namreč izredno težko ogibati konfliktov med skupinami z različnimi kulturami. Vsak posameznik se v svoji kulturi najudobneje počuti. Prav kultura je tista, ki definira kaj narod je in kakšen je in kako se razlikuje od drugih narodov. Kulturne razlike lahlko obstajajo tudi če je jezik podoben, kot med Hrva-in Srbi, ali pa isti, kot med Angleži in Amerikanci ali kot med Angleži in Irci. Ne moremo pa nikdar nekomu kulture predpisati ali še bolj, ne moremo nikdar nekomu iz druge kulture reči, da je njegova kultura za njega slaba, dočim to lahko rečemo o lastni kulturi ali pa o tuji kulturi toda le za sebe. V gornjem citatu iz članka dr. Puša je govora o politiki in, gospodarstvu. Najbrž se je dr. Puš malo zarekel, ko je napisal ,,ki bi kroti! Srbe“. Implicitno je s tem povedal, da sio Srbi agresivni in da hitro pretiravajo. Že kot posameznik človek hitreje reagira čustveno kot razumsko, sam izjavil soglasje in dejal, da je pripravljen na volilen boj z Alfonsi. nom. Ostri osebni napadi tedanjega predsednika na osebo peronističnega kandidata so pretrgali nit pogajanj. Zato ni čudno, da je sedaj peroni-stična vlada, v valu načrtovanih sprememb, potegnila na beli dan tudi že skoraj pozabljen problem ustavne reforme. V kratkem času bodo sestavljene dve komisiji, ena tehnično-juri. dična in druga politična, obe bosta imeli kot cilj sestaviti osnutke za potrebne spremembe v temeljnem zakonu argentinske države. Kaj spremeniti? Tako radikali kot peronisti menijo, da „vse, kar je potrebno“, medtem ko se liberalci, srednja desnica in konservativci otepajo vsakršne spremembe. Ideja v vladi je zlasti skrajšati predsedniško dobo na štiri leta in omogočiti ponovni mandat — po ameriškem vzorcu. Potem so n,a papirju še druge ideje: figura ministrskega predsednika, po italijanskem vzorcu, ki naj bi bolj odgovarjal karakterju argentinske politike Ikot pa anglosaški sistem; pomislimo, da je argentinska ustava precej podobna severnoameriški, argentinski značaj pa je zmes Špancev, Italijanov in drugih, z mnogimi krajevnimi značilnostmi. Vsekakor, vlada predvideva v teku enega meseca spraviti v tek omenjene komisije, ki naj do konca leta o-pravita svoje delo, tako da bi spremembo ustave izvedli v teku prihodnjega leta 1990. Ko že govorimo o ustavi, omenimo, da je v polnem teku delo za spremembo temeljnega zakona province Buenos Aires. Tudi tu se išče, bistveno, možnost ponovne izvoltve guvernerja. A okoliščine so kaj različne. Guverner Cafiero hoče spremembo izvesti še v teku sedanje legislativne ■dobe, kjer imajo večino še radikali, in noče počakati do 10. decembra, ko bo večina prešla v roke peronizma. A ta večina bo imela toliko „menemističnih“ elementov, da se Cafiero raje. pogaja z radikali kot da bi tvegal polom ,s svojimi notranjimi nasprotniki. Radikali pa so kaj hitro pripravljeni na take sporazume. Sprememba ustave na provinci je domala že zaključeno vprašanje. Ob tem je seveda razočaran podguverner Macaya, ki je upal na guvernerski 'stolček na volitvah leta 1991. Da ga doseže, ¡se bo moral spustiti v notranji boj s Cafierom. OBrez ustavne spremembe Cafiero ne bi mogel znova kandidirati. Cafiero se je že prej rešil enega nevarnega tekmeca — moronskega župana Rousselota. Koliko zaslombe ima Macaya za ta notranji možni boj? Med zunanjimi manevri in gospodarskimi ofenzivami, je politično delovanje ohranilo svojo svežost in svojo privlačnost. torej hitreje reagira iracionalno kot pa racionalno. 'Skupinsko reagiranje je pa zaradi množičnega jačanja še toliko močnejše in zato lahko tudi še bolj iracionalno. Sedanje razpihovanje sovraštva od Srbov do 'Slovencev je klasičen primer take masovne iracionalnosti. Mednarodno priznani strokovnjak za psihologijo politike Vamik Volkan, ki je bil rojen na otoku Cipru, je zapisal, da si šovinisti ustvarijo psihološko potrebo po sovražnikih in zaveznikih. Z drugimi besedami povedano, bo šovinist sovražnika ustvaril tudi iz nič, torej tudi tam, kjer ga ni, ker ga potrebuje. Dokler smo 'Slovenci Srbom samo kimali, so nas smatrali za zaveznike. Ko smo jim pa sedaj povedali svoje dejansko mnenje, na primer o njihovem divjanju nad kosovskimi Albanci, ki je vse prej kot kulturno, ali pa o njihovem stremljenju po ponovni hegemoniji nad vsemi narodi države, smo pa v njihovih očeh čez noč postali njihovi največji sovražniki. Jasno je, seveda, da se Slovenci v tem nismo prav nič spremenili, še posebno pa ne kar čez noč. K sreči pa gre svetovni politični razvoj v smeri, ki obeta upadanje tako maksi (Kitajska, Sovjetska zveza), kot mini (Čehi nad Slovaki. Srbi nad vsemi ostalimi v državi, Poljakom nad Ukrajinci pa je že mnogo prej odzvonilo) imperialistom. Najbrž tud j ni naključno, da so vsi našteti sodobni imperialisti komunistični. Z razsulom komunizma, ki je na vidiku, pa se bo svet mogel končno znebiti tudi vsake oblike imperializma. „ '■■■■■■ v - ■ ' VA Š DOPUST JE NA ŠA SKRB BESEDILO IN SLIKE: JANEZ VASLE LEGAJO 3545/82 D.N.T. 992/84 HIPOLITO YRIGOYEN 2742 (1754) SAN JUSTO - BUENOS AIRES TE: 651-1760 441-1264/1265 TELEX 23854 GECOP AR/ILT FAX 3256389/ILT AVSTRALIJA, OBLJUBLJENA DEŽELA Lepote avstralskih Alp Slovenci na peti celini V Aucklandu, največjem novozelandskem mestu, je vsedemdeset procentov lesenih hiš. Na sliki ena najstarejših. Avstralija prikazuje nešteto eksotičnih zanimivosti za prebivalce ostalih celin. Že več kot dvesto let sprejema ljudi dobre volje iz vsega sveta. Med šestnajstimi milijoni prebivalcev je večji del emigrantskega izvora, med njimi tudi trideset tisoč Slovencev. Čeprav se je nekaj rojakov iz Argentine za stalno preselilo v Avstralijo, niso lukajšni Slovenci obiskovali pete celine. Kronist je decembra lanskega leta v skoraj dvomesečnem pevskem obisku spoznal lepo število rojakov, preživel veliko enkratnih trenutkov in videl del avstralskih lepot. V Avstraliji so tri verska središča: v Kew, Melbournu, kjer deluje duhovni vod- ja Slovencev pater Bazilij Valentin, v Sydneyu, pod vodstvom Valerijana Jenka in v Adelaidi, kjer župnikuje Janez Tretjak. Tudi društev je veliko. V Sydneyu sta dva: Slovensko društvo Sydney in Triglav, v Melbournu pa trije: Slovensko društvo Melbourne, Jadran in Planica, v Geelongu deluje Slovenska Zveza “Ivan Cankar”, Klubi so tudi v Canberri, Perthu, Adelaidi in Brisbanu. Kulturni delavec Ivan Kobal, predsednik Zveze slovenske akcije, je napisal knjigo “Men who built the snowy”, pesniško zbirko “Živi naj Slovenska beseda”, izdaja revijo “Moja Slovenija” in sodeluje v Sydneyu pri pevskem zboru “Lipa”. Šteti Matkovič zastopa EN DAN V NOVI ZELANDIJI ^UMHSui ipt-t Moški zbor Lipa v Sydneyu: med pevci sta Ivan Kobal (peti iz leve), predsednik Zveze slovenske akcije, in Štefan Šernek (zadnji), predsednik S. D. Sydney. Slovence pred Ethnic Communities Council of Geelong. Njena življenska pot skupno z Frančiško Deželakovo, Marijo Miletič in Frančiško Smilanič, je vključena v ravnokar tiskani knjigi “Afresh start in a new land”. Vestnik je splošni mesečnik, ki ga urejuje Vida Kodre. Tudi radijske oddaje na etnični postaji povezujejo Slovence. Ivo in Helena Leber ter Elica Rizmal napovedujejo v Melbournu, Peter Krope in Mariza Ličan pa v Sydneyu. Posebna priloga Svobodna Slovenije prikazuje v slikah rojake iz pete celine, njihovo življenje in tudi nenavadne krajevne lepote. Alpsko umetno jezero Catani izvablja veslače, kajakiste in ljubitelje narave iz nizkih ravan. Mont Horn je najvišji vrh v narodnem parku Mont Buffalo, kamor se hodijo Avstralci pozimi smučat. Andrej, Marko, mama in Andrej Plesničar: trije bratje muzikantje, ki po dvajsetih letih niso pozabiti argentinske mladine. S»KIHI Ivo in Helena Leber, Šteti Matkovič, Lojze in hčerka Michelle Vasle ter drugi Slovenci v Melbournu (levo). Verski mesečnik Misli (urednik: pater Bazilij Valentin),. Splošni mesečnik Vestnik (Vida Kodre) ter knjigi Ivana Kobala in Drage Gelt (spodaj). t/. Cerkev Svetega Cirila in Metoda v Kew združuje slovenske vernike iz Melbourna in okolice(zgoraj). Basist Janez Vasle in avstralska pianistka Peggy Hampton po koncertu v Slovenskem društvu Ivan Cankar v Geelongu (levo). I Pod svobodnim soncem Sanjači in romantiki radi preživljajo sončne zahode ob Geelongski obali. Spremlja jih lepa scenerija. SLOGA Kreditna Zadruga in Mutual Bme Mitre 97 - Ramos Mejfa Skakajoč kenguruj in prijazni koala sta avstralski svetovno znani posebnosti. Ni spominčka brez njiju. PRAVI ARHITEKTONSKI ČUDEŽ Sydney ska opera je pravi arhitektonski čudež, ki predstavlja mesto pred svetom (levo). Kronist pred opero: zgradba ima več kot tisoč sob, vključenih pet dvoran. Načrt je delo danskega arhitekta Jorna Utzona (desno). IN SE TO... Enkratne plaže krasijo avstralsko južno obalo. Slika prikazuje Bells Beach, center surfa (zgoraj). V Sydneyu so na prostem uprizorili musikal Les Miserables. Zadaj se vidi Sydney ski stolp (desno). Martina Navratilova res ni lepotica še manj pa v trenutkih nezadovoljstva. Končno je Steffi Graf zmagala Australian Open (levo). Medtem ko McEnroe servira, gledalci že obračajo pogled na drugo polovico najmodernejšega teniškega štadiona na svetu (zgoraj). Stari hotel v Oueenscleefu predstavlja avstralsko arhitekturo. Kdo bo našel zaklad, ki ga je baje blizu zakopal portugalski pirat Benito Ben it a ? (zgoraj). Trgovski kompleks ob reki Yarras v Melbournu. Zadaj Rialto, najvišja svatba mesta (desno). NOVICE IZ SLOVENIJE S SLOVENCI V ARGENTINI iyEi@S (MREÍ LJUBLJANA — Elektrika je dan na dan dražja. 1. julija so jo podražili 55,6 odstotkov, nove povišice pa so bile ali pa še bodo 15. avgusta, 1. oktobra in še 15. novembra. Z elektriko pa se je podražila tudi vožnja k vlakom in sicer za 97 odstotkov. Nadaljnjih podražitev pa železnica še ni najavila. LJUBLJANA — Četrta knjiga En. ciklopedije Jugoslavije v slovenščini obsega 768 strani. V njej so gesla med E in HRV, peta knjiga pa naj bi izšla še pred koncem leta, pravijo optimisti. S članki je sodelovalo 1.200 avtorjev, neslovenske prispevke pa je prevajalo 13 prevajalcev. Enciklopedija izhaja v hrvaško-srbski latinični verziji, slovenščini, makedonščini, albanščini in madžarščini. Slovensko verzijo ureja dr. Avguštin Lah. LJUBLJANA — Za gradnjo cest je namenjenih 24 odstotkov maloprodajne cene naftnih derivatov. S tem so letno zbrali skoraj sto milijonov dolarjev, od katerih so tri četrtine morali takoj odšteti za vračanje dolgov. če bi pa hoteli nemoteno graditi načrtovane ceste, bi rabili letno 117 milijonov dolarjev. Z novimi zakoni se bo odstotek za gradnjo cest povečal na 34%, s čemer upajo letno zgraditi po 25 kilometrov avtocest (do sedaj so jih le 10 km). NA DEVIZNEM TEČAJU z dne 5. septembra je bila protivrednost ameriškega dolarja enaka 29.952 dinarjev. CERKLJE NA GORENJSKEME — Razstava lovstva, cvetja, ribištva, čebelarstva in obrtništva je v petih dneh privabila 12.500 ljudi. Prireditev je bila vključena v proslavljanje 750-letnice poimenovanja Cerkelj. LJUBLJANA — Slavistični seminar je v letošnjih štirinajstih dneh privabil 140 udeležencev, ki so prišli iz različnih krajev sveta. Z njim skušajo organizatorji ppsredovati temeljno znanje o slovenski identiteti profesorjem, študentom, prevajalcem, RAZSTAVE Amalija Pérez Molekova razstavlja svoje slike v Mestnem kulturnem centru, Junin 1930, poleg Recolete. Razstava bo odprta do konca septembra. Sestri Andreja in Miarjeta Dolinar pa bosta po uspeli razstavi v centru San Martin razstavili ista dela v Manzana de las Luces, Perú 272. in sicer od 29. septembra do 17. oktobra (zvečer). časnikarjem, strokovnjakom; vseh teh je bilo v teh 25 letih kar 2.600. Kakovostno pripravljen seminar si je pridobil sloves enega najboljših slovanskih seminarjev. LJUBLJANA — Spominsko ploščo v spomin štirim guvernerjem ilirskih provinc so odkrili v Plečnikovem zidu ob Križankah. Poleg domačih funkcionarjev sta bila povabljena tudi francoski veleposlanik v Jugoslaviji Michel Chatelais in Noel Fave-liere, direktor kulturnega centra Charles Nodier. LJUBLJANA — Spremembo šolskega koledarja je predlagala skupina delegatov iz Sevnice skupščini SR Slovenije. Predlagalo, da bi od 25. decembra do 2. januarja bile male počitnice. Izvršni svet predloga ni zavrgel, pač pa bo počakal, da bo spremenjen zakon o praznikih in dela prostih dni v Sloveniji. JESENICE — Karavanški predor bo predvidoma skončan do junija 1991. Ni pa čisto verjetno, da bi do takrat bila zgrajena avtocesta od predora do Vrbe, zato so Jeseničani zaskrbljeni Ikaj bo z njihovim že itak gostim prometom. Skozi predor naj bi dnevno vozilo skoraj 7.000 vozil, ob konicah pa približno 18.000. Gradnja .avtoceste zahteva skoraj 1.100 metrov viaduktov, problem pa je tudi na območju Mežaklje, kjer je teren nestabilen. UMRLI SO od 5. do 14. julija 1989: LJUBLJANA — Julija Ceglar roj. Zalar; Emil Vogrič; Terezija Logar roj. Bianchi; Jože Jager; Marija Šurk roj. Škerlj; Jože Turk Eva Schmid roj. Kel-bič, 48; Jože Brglez, 98; Frančiška An-derluh roj. Čebulj; Berta Kos; Franc Gognjavcc, 57e Ivan Jeraša; Mira Peršl-Jurka; Jožica Rehberger roj. Ožbalt; I-vanka Babnik roj. Glavič; Anica Česen roj. Vrtovšek, 81; Duši Markovič; Milka Močnik roj. Mlakar; Stanko Ora-žem; Cecilija Erjavec roj. Rotar; Mari. ja Tavčar roj. Hudeček, 91; Leopoldina Kalan ro'\ Samsa, 95; Alojzij Debevec ml., 51. RAZNI KRAJI — Martina Cvetko roj. Uršič, 80, Celje; Valentin Dreenik, Radeče; Amalija Lipold, Maribor; Ignac Golc, Ptuj; Ema Vezo višek roj. Kalin, Senovo; Julka Knep roj. Podlesnik, Grusu-plje; Jožica Jančič roj. Omerzel, Zagorje ob Savi; Gašper Grilj, Zg. Jarše; Anton Lesar (Martinovčev ata), 83, Hrovača; Štefan Kirn, 59, Kamnik; Marjan Ahačič, Tržič; Slavko Ocvirk, Radeče; Franc Mlakar, Preska pri Medvodah; Tilka Vencelj, Šentvid pri Stični; Julijana Vivod, 78, Sevnica; Franc Potočnik, Trbovlje; Jože Lampret, Novo mesto; Jožefa Opara, Dol. Nemška vas; Karel Žmavc, Ptuj ; Anton Držaj, 91, Novo .mesto; Jože Stopar, Rogaška Slatina; Ciril Ravbar, 91, Teharje; Jož« Kadunc (Korenov ata), Grosuplje; Ilo-na Jurko roj. Boroš, Lalško; Franc Janežič, Domžale; Slavko Ozis, Trbovlje. Osebne novice Rojstvo: V družini Mihe Ribnikarja in ge. Nežke roj. Kastelic se je rodila hčerka Dafne Andreja, čestitamo! • Krsta: Dne 17. septembra je bil krščen v San Justu Aleksander Damijan Puntar, sin Toneta in ge. Ani to j. Groznik. Botrovala sta Lučka Groznik in Andrej Drenik. Krstil pa je delegat A-lojzij Starc. V Bariločah je bila krščena Nadja Magister, hčerka Milana in prof. Anice roj. Arnšek. Botrovala sta Marija Arn-šek in Martin Magister, krstil pa je župnik Branko Jan OM. Čestitamo! Poroka: V soboto, 16. t. m. sta se poročila v župniji „Ntra. Sra. de Lujan y San Luis Gonzaga“ (Tapiales) Janez Vasle in Adriana Abbati. Priči sta bila ženinova mati Mija Vasle in nevestin oče Ubaldo Enrique Abbati; poročil je dr. Jure Rode. Mlademu zakonu čestitamo in želimo srečo! f FRANC ŠTEFANIČ Na svojem domu v Hurlinghamu je umrl po dolgi bolezni 81-letni Franc Štefanič. Svojo mladost je preživel pod domačim krovom v Metliki v Beli krajini. Že v zgodnji mladosti se je u-dejstvoval v katoliških organizacijah in zato postal trn v peti komunističnemu gibanju Še pred koncem vojne je zbežal iz Bele Krajine, ki je bila zelo ogrožena od partizanov. Pozneje je našel zavetje v italijanskem taborišču v Senegalliji, kjer se je poročil z Rozi Rupnik, s katero je pozneje emigriral v Argentino. Z njima je potovala tudi štirimesečna' hčerka Marjana. V Argentini je dobil zavetišče pri Kambičevi družini v Hurlinghamu. Delo je našel v tovarni Cidec v Villa Tesei, kjer je vztrajal kljub zelo težkemu in nezdravemu delu več kot trideset let. Z lastnimi rokami si je ustvaril prijazen dom, kjer se je družina povečala še s hčerkama Zinko in Fani ter sinom Francijem. IMed Slovenci je bil še posebej znan po svoji veliki ljubezni do čebelarstva. Do potankosti je poznal gibanje, organizacijo in pridnost teh drobnih živalic, ki so mu napolnile med v njegovih številnih panjih. Slovenske družine bomo odslej daleč naokrog pogrešale tega njegovega zdravilnega pridelka. Tudi v družinskem „panju“ je skupno s svojo življenjsko družico Rozi dosegel lepe uspehe. Hčerki Marjana in Fani sta priznani zdravnici, pravtako sin Franci. Zinka pa ima zelo odgovorno mesto v rudoko-pu Río Turbio; njen mož je zelo poznan zdravnik za kostne bolezni. Pokojni je bil vseskozi zvesti naročnik našega lista. Naj počiva v miru. Vsej družini naše iskreno sožalje! T. K. ZVEZA SLOVENSKIH MATER IN ŽENA Vsako prvo soboto v mesecu septembru slavi Zveza svoj dan — letos že 23., hvala Bogu! Njemu smo se med sv. mašo zahvalile za vso pomoč v preteklih letih in priporočile za naslednje. Sv. maše je daroval za Vse pokojne matere in žene prelat A-lojzij Starc, ki je v pridigi lepo združil pomen našega dne z izseljenskim dnem, ki se tudi že nekaj let praznuje na 1. nedeljo v septembru. Z vero, ki smo jo dobili po naših prednikih, naj bi ohranili tudi vse druge vrednote: jezik, pesem, običaje — našo bogato kulturno dediščino Korenine slovenskega rodu so globoko zakoreninjene lahko tudi daleč od rodne grude! Zveza naj se vedno trudi obdržati čim več slovenskega narodnega bogastva in ga posredovati skupaj z vero v Boga preko družin — Cerkve v malem. Sv. daritev je vodila dr. Nataša Krečič, berili sta posredovali Marija Eiletz in Irena Fajdiga, darove pa sta prinesli Kristina Rant in Lea Kržišnik. Združeni v molitvi in pesmi v duhovni povezavi z vsemi izseljenci in rojaki rioma v Sloveniji, s skupno prošnjo k Bogu, naj nas vse ohrani, smo zaključile prvi del slavja. Drugi pa se je razvil v prijazni o-bednici ob mizah, pecivu in toplem čaju. Viden je bil znak Zveze: rdeče srce s slovenskim vezenim motivom in napisom MI VAM — VI NAM. V kotu je bila razstavljena že božična razstava nalepk naših risarskih umetnikov, seveda z možnostjo odkupa v korist Zveze. Zahvala gre torej: sestrama Dolinar, Janiki Jeloč-nik, Heleni Klemenc in Tonetu Kržišniku. Nalepke je podarilo podjetje Vigor. Vsekakor je to dobrodelno delo, ker ure, ki so jih darovali za risanje „znamk“ nimajo cene. Bog plačaj! Po pozdravu odbornice je posedal nekaj besed v spodbudo prelat dr- A-lojzij Starc, potem pa se je predsednica zahvalila za udeležbo in želela odsotnemu asistentu dr. Rodetu „zdrave“ pozdrave, in