Poštnina plačana v gotovini
S ped. in abbon. postale. - II Gruppo 70'
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83177 PODURF.DNIšTVO :
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646
Polletna naročnina..............L	1.750
Letna naročnina ................L	3.500
Letna inozemstvo................L	4.500
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
I
Wk
Leto XXIV. - Štev. 28 (1210)
Gorica - četrtek, 13. julija 1972 - Trst
Posamezna številka L 80
Dišim oastirstm t Krnil Gorici Duhovna dediščina patriarha Atenagore
Slovenska javnost je z zadoščenjem sprejela vest, da je cerkvena oblast v Gorici osvojila načelo, naj se nudi vsakomur dušnopastirska oskrba v materinem jeziku. V Gorici se snuje posebno slovensko dušnopastirsko središče, pravcata duhov-nija, kamor se bodo Slovenci lahko obračali.
Kako je z dušnopastirsko oskrbo v Novi Gorici, onstran meje? Če imajo slovenski verniki v italijanski Gorici najširšo svobodo, da se versko udejstvujejo na način, ki najbolje odgovarja njihovim duhovnim potrebam in narodnim tradicijam, ima li prebivalstvo Nove Gorice enake možnosti? Moralo bi jih imeti še vse večje, saj je vendarle v svobodni domovini, ki se ponaša z ustavo, v kateri je proglašena svoboda vesti in zaščitena pravica, da se sme vsakdo, če hoče, udeleževati verskih obredov.
Skrbno sem prelistal letopis »Cerkev na Slovenskem«, a nisem našel, da bi bila na področju ap. administrature za Slovensko Primorje vpisana župnija Nova Gorica. Res je sicer, da je navedena duhovnija »Kapela-Nova Gorica«, ki šteje kar 7.000 duš. Res je tudi, da vršijo kostanjeviški
oo.	frančiškani naravnost odlično pastoralno delo in da ima njihova župnija s svojim naravnim ozemljem lepo bodočnost, toda po svoji zemljepisni legi in še bolj zaradi majhne cerkve, ki je do nedavnega služila le kot samostanska kapela, ne more prevzeti vloge osrednje mestne župnije.
V	italijanski Gorici imajo slovenski verniki bogoslužna opravila v slovenskem jeziku v raznih cerkvah: v stolnici, pri Sv. Ignaciju na Travniku, na Placuti, pri Sv. Ivanu, v Zavodu sv. Družine, pri Marijinih sestrah na korzu Italija. Kaj pa meščani Nove Gorice? Zaman iščeš po magistrali in po Vojkovi ulici, zaman se povzpneš na Grčno in prehodiš Ošljek in Ledine tja dol do železniške postaje: ne boš našel ne cerkve ne kapele in še skromnega znamenja ne!
Nova Gorica, ki naj bi bila srce in ponos slovenske- Goriške, je mesto, ki ga »Cerkev na Slovenskem« ne pozna. Ker še ni bila kanonično ustanovljena kot župnija, niti ne kot vikariat ali kaplanija, ni še vključena kot juridična oseba v uradni ustroj Cerkve in zato nima niti določenega področja in niti ne župnijskih mej, nima ne cerkve in ne župnika, ne rednega dušnega pastirstva in niti ne običajnega bogoslužja. Nova Gorica, v kolikor je novo mesto, se za katoliško Cerkev ni še rodila, še vedno pripada »terris missionum«, kakor bi bila nekje v pragozdovih osrednje Afrike.
Novogoričani se v svojih duhovnih potrebah morda res zatekajo na Kapelo ali k Sv. Trojici ali v Solkan, v resnici so, in foro Ecclesiae, sirote, otroci nikogar. Njihov neurejeni cerkveni položaj in njihova duhovna stiska naravnost kričita po primerni pastoralni rešitvi.
Nova Gorica se upravičeno ponaša, da je mesto ob meji, ki slovi, da je med najbolj odprtimi na svetu. Med najbolj »odprtimi« tudi znotraj svojega občestva, tudi do dušnih potreb vernega dela someščanov? Nova Gorica raste iz pridnosti, znoja in krvi vsega občestva, tudi vernega. Naj se tem meščanom omogoči, da bodo kot polnopravni člani pluralistične družbe lahko prispevali svoj delež skupni stvari, črpajoč vedno novih sil tudi iz lastnih dušnih globin in iz krščanskega ustvarjalnega idealizma.
Goriški Slovenci v Jtaliji, ki hočejo ostati zvesti svojemu rodu in očetnim izročilom, si iščejo novih poti in novih rešitev tudi v dušnopastirskih pogledih. Pastoralne potrebe so danes zelo zahtevne. Ali naj bo to, kar je dano v zamejstvu, odvzeto v domovini? Ali naj bo redno versko življenje onemogočeno našim bratom in sestram tudi v mestu, ki ga tudi oni so-gradijo in soustvarjajo?
čas je, da Nova Gorica izstopi tudi v cerkvenem pogledu iz stanja neurejenosti in manjvrednosti. Ustvari naj se osrednja mestna župnija ter naj se zgradi dostojna
sodobna župnijska cerkev, tako da bo mogla mestna duhovščina nuditi vernemu delu meščanov vso potrebno dušnopastirsko oskrbo.
JURIJ B.
Slovenska udeležba na evhar. kongresu v Vidmu
Slovenski duhovniki iz škofij Videm, Gorica in Trst so se že pred več meseci sprožili akcijo za udeležbo in sodelovanje naših ljudi na evharističnem kongresu v Vidmu. Po dolgih razgovorih, ki so segli v najvišje plasti cerkvenih oblasti v Italiji, ki kongres organizirajo, je bilo določeno, da bomo slovenski verniki aktivno sodelovali v samem Vidmu v petek 15. septembra in pri zaključni slovesnosti tudi v Vidmu 17. septembra. Podrobnosti zaenkrat še niso znane.
Patriarh Atenagora, duhovni vodja pravoslavnih kristjanov, je malo po polnoči 7. julija umrl, potem ko si je na praznik sv. Petra in Pavla zlomil stegnenico, kar je posredno povzročilo njegovo smrt.
ŽIVLJENJSKA POT
Rodil se je leta 1886 v grškem Epiru, ki je bil tedaj še turška provinca. Leta 1923 je postal škof na otoku Krfu, leta 1934 pa je bil poslan v New York, kjer je prevzel vodstvo grške pravoslavne škofije za vso Severno in Latinsko Ameriko. V stiku s katoličani in protestanti je v njem dozorel tisti ekumenski duh, ki je v zadnjih desetih letih prišel do izraza zlasti v stiku s papežem Pavlom VI. Leta 1948 je bil izvoljen za patriarha
ZA SLOVENCE VAŽNA IZJAVA
Predsednik vlade Andreotti je med razpravo o zaupnici novi vladi dejal, da bo njegova vlada imela pred očmi reševanje tako južnotirol-skih problemov kot tudi problemov slovenske manjšine.
Za nas je to važna izjava, saj je v svojih programskih izvajanjih pred parlamentom niso doslej dati — če nas spomin ne vara — niti predsedniki levosredinskih vlad.
Da je prišlo do omenjene Andreottijeve izjave v parlamentu, je prav gotovo zasluga naših slovenskih demokratičnih organizacij iz Trsta in Gorice, katerih zastopniki so se letos aprila sestali s predsednikom vlade Andreottijem med njegovim obiskom v Trstu in Gorici in mu podrobneje razložili vso problematiko slovenske narodnostne skupnosti v državi.
Zamanave v fnnciski in nemški vlidi
Občasni obiski med voditelji francoske in nemške zvezne republike so postali nekaj rednega. S to prakso se je pričelo v času De Gaulla in Adenauerja, njuni nasledniki pa so ji ostali zvesti, saj prinaša obema državama dosti koristi.
To pot je bila vrsta na francoskem državnem predsedniku Pompidouju, da potuje v Zahodno Nemčijo. Spremljala sta ga ministra za finance Giscard d’Estaing in za zunanje zadeve Robert Schuman. Pogovori so se sukali okrog gospodarskih ter političnih vprašanj in evropske varnosti. Seveda se državnika v marsičem nista strinjala, kar pa je razumljivo; važno je predvsem, da sta si izmenjala poglede in skušala najti čim bolj skupno pot.
Po razhodu sta pa oba voditelja poskrbela za precejšnje politično presenečenje. Pompidou je odstavil ministrskega predsednika Chaban Delmasa in ga nadomestil s pravovernim goli stom Rierrom Messmer-jem. Vse kaže, da je to v zvezi z bodo-
Zgodovinski objem papeža Pavla VI. in patriarha Atenagora leta 1964 v Jeruzalemu
čimi parlamentarnimi volitvami, ki bodo v Franciji najkasneje spomladi leta 1973.
Nemški kancler Brandt pa je sprejel odstop finančnega ministra Karla Schillerja, ki čeprav socialist, ni nikdar skrival svojega stališča, da morajo imeti zakoni gospodarstva in tržišča prednost pred vsemi drugimi političnimi ali družbenimi zahtevami. Tako je prišel v nasprotje s samim W. Brandtom in socialdemokratsko stranko, si nakopal nasprotovanje sindikatov, ki so ga obtoževali, da brani koristi velekapitala ter Sev. Amerike in izzval jezo pristašev lastne stranke, ker je onemogočil nekatere socialne reforme, češ da bi jih gospodarski položaj ne prenesel. Schillerja je po odstopu nadomestil dosedanji obrambni minister v Brandtovi vladi Helmut Schmidt. Sicer se pa pozornost nemške javnosti že usmerja v nove predčasne parlamentarne volitve v začetku decembra 1972, ki so postale potrebne, ker je Brandt izgubil večino v poslanski zbornici.
Francoski državni predsednik Pompidou in nemški kancler Brandt sta se nedavno sešla v Bonnu v Zah. Nemčiji. Kmalu nato sta vsak s svoje strani izvedla pomembne
zamenjave v svojih vladah
vseh pravoslavnih in se je nastanil v Carigradu, sedežu pravoslavja v času bizantinske države.
POBORNIK EKUMENSKE MISLI
Mogočna postava patriarha Atenagore, vsega v črno oblečenega s častitljivo belo brado, ko drži roko papeža Pavla VI., slabotnega po telesu in v belem talarju v trenutku, ko sta se srečala leta 1967 v Carigradu pri skupni molitvi, bo šla v zgodovino krščanskih Cerkva kot zgled, ki mu je treba slediti, kot simbol, ki mu je treba verovati in kot naročilo, ki ga je treba izpolniti: ob Kristusu moramo vsi postati eno.
V oktobru istega leta je patriarh Atenagora vrnil sv. očetu obisk in se z njim sestal v Rimu. Skupaj sta molila na grobu apostola sv. Petra za edinost kristjanov. Ob tisti priložnosti je Atenagora dejal : »Dejstvo, da smo se osvobodili osamljenosti in začeli iskati trdno podlago, na katero je bila postavljena nedeljiva Cerkev, nam je odkrilo resnico, da je tisto, kar nas druži, mnogo močnejše od onega, kar nas loči. To spoznanje napolnjuje naša srca z upanjem, da se bosta v bodoče tako katoliška kot pravoslavna Cerkev, povezani v soglasju in v čutu odgovornosti, usmerili k zedinjenju.«
Na te besede je odgovoril papež Pavel VI.: »Pogumno moramo nadaljevati skupne napore in jih razvijati, pa ne toliko na podlagi razpravljanja o preteklosti kot v pozitivnem sodelovanju, imajoč pred očmi to, kar Sv. Duh zahteva danes od Cerkve.«
ZADNJE PISMO ATENAGORE
12. junija je patriarh Atenagora odgovoril na pismo papeža Pavla VI., ki mu je bilo izročeno 4. junija. To pismo lahko smatramo za neke vrste duhovno oporoko velikega borca za ekumenizem. Takole je pisal patriarh Atenagora:
»Združeni v molitvi, potrpežljivosti in pokorščini božji volji glejmo skupaj z Vašo svetostjo proti temu velikemu in svetlemu dnevu Gospodovemu. Iskreno želimo sodelovati v ljubezni z Vami, se boriti skupno za ta cilj in ničesar opustiti s svoje strani za dobro Kristusove Cerkve, ki ”si jo je odkupil z lastno krvjo”.
Ko doumevamo potrebo izvesti to blagoslovljeno edinost v soglasju s častitljivimi pastirji in ljubljenimi verniki, z Vami vred spoznavamo, kako je neobhodno potrebno v vsaki naših Cerkva ved-
no bolj razvijati duha bratstva in resnice, da smo vsi eno v Jezusu Kristusu.
Molimo zato goreče, da nam brezmadežni vodnik Cerkve, Kristus, da duha modrosti, da bomo dobro izvršili svoje poslanstvo v tem važnem in obenem občutljivem obdobju poglobitve in vzpod-buditve za delo edinosti, za njeno dokončno uresničitev v čast troedinega Boga.«
* * #
Osem let je minilo od prvega objema med papežem Pavlom VI. in patriarhom Atenagorom. Sedaj je ostal Pavel VI. sam. Bog daj, da bi ne izzvenele v Atenagorovem nasledniku v prazno besede, ki jih je malo pred zlomom noge patriarh izrekel nekemu časnikarju: »Do edinosti Cerkva ne sme biti več daleč.«
Andreotti prestal prvo preizkušnjo
Prejšnji torek 4. julija je Giulio Andreotti predstavil svojo novo vlado poslanski zbornici. V programskem govoru je posvetil veliko pozornost gospodarskim problemom. Izjavil je, da bo vlada dala prednost kmetijstvu, zdravstvu, politiki prevozov in davčni reformi. V zunanji politiki bo ostala zvesta Atlantski zvezi (NATO) in Organizaciji združenih narodov. Odnosi z Jugoslavijo se razvijajo v prijateljskem duhu in ob spoštovanju obstoječih sporazumov, kar pospešuje medsebojno gospodarsko in kulturno izmenjavo. Vlada je tudi trdno odločena nastopiti proti vsakršnemu nasilju ter si bo prizadevala okrepiti varnostno sdužbo.
Andreotti je še posebej naglasil, da bo njegova vlada poskrbela, da se bo dosledno izvajal paket ukrepov, ki so jih sprejele prejšnje vlade glede nemško govoreče narodne manjšine na Južnem Tirolskem. Kasneje je v odgovoru južnotirol-skemu poslancu Rizu še dodal, da »zaščita manjšin, ki je ne določa samo ustava, ampak je tudi stvar demokracije, pritiče ne le manjšini nemškega jezika, temveč tudi drugim kot npr. slovenski manjšini.«
Do glasovanja o zaupnici vladi je nato prišlo v petek 7. julija. Andreottijeva vlada je prvo preizkušnjo prestala. Zanjo je glasovalo 329 poslancev, proti pa 288. Težja preizkušnja čaka Andreottijevo vlado ta teden v senatu. Uradno je na strani vlade 167 senatorjev, proti pa jih bo 155. Ker Fanfani kot predsednik senata ne sme voliti, Segni in še dva senatorja iz vladnega bloka sta pa bolna, je iziid glasovanja v senatu za vlado zelo kočljiv, šele če bo Andreotti tudi to preizkušnjo uspešno končal, se bo lahko lotil izvedbe vladnega programa.
Letošnje romanje v Marijino Celje Širite »Katoliški
glas"
420 udeležencev s Tržaškega in Goriškega, devet avtobusov, pet dni skupnega potovanja, dobra organizacija, obilje nepozabnih doživljajev, to bi bila kratka oznaka letošnjega skupnega tržaško-goriškega romanja, ki je bilo 22. v vrsti teh romanj. Božjepotni cilj je bilo svetišče v Marijinem Celju (Maria Zeil) na avstrijskem Štajerskem, k čemur so organizatorji dodali še izlet na Dunaj. Zaključek potovanja pa je imel spet božjepotni značaj, saj so se udeleženci ustavili pri sv. Hemi v Krki na Koroškem.
Vodstvo romanja je bilo v rokah duhovnikov Dušana Jakomina, Marija Gerdola, Jožeta Kunčiča, Alberta Miklavca, Stanka Zorkota in Jožeta Juraka. Slednji je imel na skrbi romarje z Goriške, ki so imeli lasten avtobus. Avtobuse je preskrbelo podjetje Collavini iz Vidma.
I.
Zbirno mesto je bilo gostišče Diana na poti med Vidmom in Trzizmom (Tricesi-mo). Treba je bilo ugotoviti točno število potujočih in si izmenjati napotke za nadaljnjo vožnjo, ki je ob sončnem vremenu potekala po Kanalski dolini preko mejnega prehoda pri Kukovem (Coccau) in Beljaka do Celovca.
Zaradi sončne ure, ki velja v Avstriji in se ji je italijanski parlament za čas poletja pred leti čisto po nepotrebnem odrekel, je bilo kosilo v Celovcu že ob 11. uri po tamkajšnjem času. V veliki dvorani Ljudske kuhinje so bili vsi kar hitro postreženi.
Takoj po kosilu se je pot nadaljevala. Ob šestih naj bi bili vsi v Marijinem Celju, kar pa je uspelo le goriškemu avtobusu. Drugi so prihajali v različnih razmakih vse do večerne pobožnosti.
Pot v Marijino Celje je z 'italijanske strani praktično le ena: vodi mimo Gospe Svete preko Št. Vida in Brež na gorski prelaz pri Neumarktu, ki loči koroško deželo od Štajerske. Ta prelaz je visok 1005 m. Cesta nato pade v dolino reke Mure, ki ji je zvesta spremljevalka vse do mesta Bruck. Skozi Judenburg in Knit-telfeld ter mimo Leobna — mesta, ki so znana premnogim našim Goričanom, saj so bili v teh krajih begunci v prvi svetovni vojni — cesta pri Bruoku zapusti Muro in se usmeri po dolini Murz proti prelazu Semmeringu in naprej proti Dunaju.
Kdor pa želi v Marijino Celje, pa že nekaj kilometrov za Bruckom pri kraju Kap-fenberg zavije na levo v stransko dolino, ki ga preko prelaza Seeberg (1245 m) ponese k Marijinemu svetišču. Pot je romantična, le žal v drugi polovici do prelaza vse prej kot prijetna, ker gradi zvezno ministrstvo za promet novo cesto, ki bo zelo lepa, ko bo dovršena, kar pa sedanjim obiskovalcem Marijinega Celja še ne nudi nobenega užitka.
Marijino Celje, ki leži na gozdnatem pobočju Biirgeralp (1300 m), dolguje svoj obstoj izključno Marijinemu svetišču. Ima 2300 prebivalcev in je tudi letoviški kraj, a njegova privlačnost ostaja slej ko prej Marijina prisotnost v mogočni baziliki sredi kraja.
Leta 1957 je ta božja pot obhajala 800 let nastanka. Leta 1157 je namreč neki benediktinski menih iz samostana sv. Lam-brehta prinesel med drvarje na sedanjem kraju kip Matere božje, iz lesa izrezan. Nad kipom so zgradili majhno kapelico (od tod Maria Zeli oz. latinsko Cellum), ki je hitro postala shajališče pobožnih romarjev od blizu in daleč. Prva kapela je nastala leta 1200. Postavil jo je mejni grof Henrik Moravski. Prvo cerkev je zgradil leta 1370 kralj Ludvik I. Ogrski v zahvalo za zmago nad Turki, sedanjo obliko pa ji je dal cesar Ferdinand III. leta 1644. Glavni oltar je dal postaviti cesar Karel VI., njegova hčerka cesarica Marija Terezija (umrla 1780) pa je okrasila milostni oltar s čudovito srebrno ogrado. Cerkev je postala bazilika leta 1907.
Marijino Celje je največje Marijino svetišče v Srednji Evropi. Enako je ljubo slovanskim narodom, narodom nemškega jezika in Madžarom. V teku zgodovine si je pridobilo trojni naslov: »Magna mater Austriae« (Velika mati Avstrije), »Mater gentium S lavo rum« (Mati slovanskih ljudstev) in »Magna Hungarorum Domina« (Velika Gospa Madžarov).
Benediktinski red, ki svetišče še vedno upravlja, skrbno pazi, da se romarji vseh teh narodnosti res počutijo kot doma. To so tudi naši romarji ponovno občutili. P. dr. Veremund Hochreiter OSB, supe-rior patrov benediktincev, jih je tako ob sprejemni slovesnosti kakor ob slovesu toplo nagovoril s slovenskim pozdravom in izrazil svoje veliko zadovoljstvo ob slovenski navzočnosti v tej baziliki. Naj pri
tem omenimo, da je bilo to romanje že tretje v Marijino Celje. Prvo se je izvršilo leta 1957 ob 800-letnici božje poti, drugo pa šest let nato leta 1963.
Naši romarji pa so bili še posebno veseli slovenskega patra Bernarda Tomana, ki jim je prvi večer govoril v domačem jeziku, jim bil ves čas na voljo v spovednici, ob uri slovesa pa bil spet med njimi.
Skupna pobožnost z mašo je bila naslednji dan v torek 4. julija ob 9. uri. Kon-celebrirano sv. mašo je vodil škofov vikar iz Trsta dr. Lojze Škerl, ki je tudi imel pridigo, slovensko občestvo pa je z navdušenim petjem prisostvovalo sv. daritvi in v veliki večini prejelo sv. obhajilo.
Le malo je ostalo časa za ogled kraja, za nakup spominkov ali pisanje pozdravov. Po kosilu se je vsa družba še enkrat zbrala pri Mariji, se od nje s pesmijo prisrčno poslovila, nato pa je bilo treba spet na pot. Preko dveh prelazov, Josefsberga in Annaberga je cesta padala proti mestu St. Poltnu, kjer se je vključila v avtocesto. Ob 6" zvečer so avtobusi zavozili v nekdanje cesarsko mesto Dunaj, ki ima ma sebi svojstven čar, ki so ga stoletja še povečala. O bivanju na Dunaju pa bomo spregovorili prihodnjič.
J.Jk.
Štirje duhovniki iz ene družine
V	mariborski škofiji je bilo letos posvečenih 18 diakonov v škofijske duhovnike, 5 minoritov, dva salezijanca in en kapucin. Značilno je, da sta dva letošnja novomašnika iz družine Kraševec, ki je doma v župniji sv. Heme. Iz iste družine sta že dva brata duhovnika, ki kaplanu-jeta v mariborski škofiji. Oba novomaš-nika-brata sta bila posvečena v domači župniji sv. Heme blizu Podčetrtka, ki je znan zaradi »atomskih« toplic. Dne 2. julija sta s škofom somaševala in tako opravila svojo prvo evharistično daritev. Štirje duhovniki iz ene družine, to je lep zgled slovenskim družinam in družinam vsega krščanskega sveta.
Komu naj se družina Kraševec in domača župnija zahvalita za tolik blagoslov? Brez dvoma sv. Hemi, saj letos poteka 900 let, odkar je bila po njeni zaslugi ustanovljena krška, to je celovška škofija, ki je bila prva samostojna škofija na slovenskem ozemlju. Pa tudi priprošnjam božjih služabnikov Slomška, Barage in p. Vendelina Vošnjaka. Širimo zato povsod češčenje naših svetih mož in žena, ki so živeli, trpeli in se zveličali med našim ljudstvom.
Prof. Lojze Pavlič
BESEOE ŽIVLJENJA
iiiiiimiiiiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiiimiiiiiiimiiiiiimiiimiiimiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Deset let Meheredeeei združenja za zaščito mirni jezikav ia kultur
Pred desetimi leti je docent univerze v Lundu na Švedskem Pierre Naert dal pobudo za akcijo v korist ogroženih jezikov in kultur. 1. maja 1962 je predložil danskemu, finskemu, norveškemu in švedskemu svetu UNESCO spomenico, ki jo je podpisalo 52 univerzitetnih profesorjev, docentov in predavateljev. Spomenica je prosila naštete svete, da bi na glavni skupščini UNESCO, 17. septembra 1962, predlagali tej mednarodni organizaciji, naj podvzame ukrepe za zaščito vseh onih jezikov, ki so iz političnih ali drugih razlogov tako ogroženi, da utegnejo v kratkem času sploh izginiti ali pa se nahajajo v takem položaju, da se ne morejo razvijati.
Ta akcija pa je imela le posreden uspeh. Leta 1963 je bilo v Toulousi v Južni Franciji zborovanje, ki ga lahko štejemo za ustanovni kongres Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur. Medtem ko je bil prof. Pierre Naert izvoljen za glavnega tajnika, je bil za predsednika izvoljen Nobelov nagrajenec islandski pesnik Halldor Kiljan Laxness.
Po skoraj štirih letih delovanja začetne skupine je prišlo 31. julija 1967 do drugega kongresa. Ta je bil v mali francoski občini Issime v Dolini Aosta in na njem je bil sprejet statut organizacije.
Po prvem členu je namen združenja »obramba jezikov in kultur, ki jim grozi v celoti ali na delu njihovega tradicionalnega ozemlja nazadovanje, asimilacija ali izumrtje zaradi diskriminacij v šoli in v javnem življenju«. Po drugem členu združuje »v federativni obliki kulturne in strogo nepolitične organizacije, ki so obstajale že prej, in posameznike.« V tem je ena glavnih razlik s Federalistično unijo evropskih narodnosti, ki združuje samo organizacije pretežno političnega značaja.
Prvi cilj združenja je ustvaritev javnega mnenja, ki bo naklonjeno ogroženim jezikom in kulturam, drugi pa nastop pri vladah in mednarodnih organizmih, ki naj doseže ustvaritev takih življenjskih pogojev, da se bodo ti jeziki ohranili in razvili. Po tretjem členu statuta so ti življenjski pogoji naslednji:
1. Priznanje in izvajanje pravice šolstva v ogroženih jezikih v vseh javnih in zasebnih šolah na tradicionalnih ozemljih teh jezikov.
2. Pravica do uporabe ogroženih jezikov v javnih aktih na občinski, deželni in državni ravni.
3. Priznanje pravice manjšinskih kulturnih ustanov do svobodnega razvoja in gmotne podpore iz javnih sredstev.
Po četrtem členu svojega statuta uvršča združenje med ogrožene jezike vse one, ki ne uživajo v prejšnjem členu naštetih pravic in ugodnosti.
Naslednja kongresa združenja sta bila leta 1968 v Andorri in 1969 v Ziirichu. Na tem kongresu je bil izvoljen za predsednika katalonski pesnik Salvador Espriu, namesto umrlega Naerta pa je bil izvoljen za glavnega tajnika Katalonec Jordi Costa y Roca.
Med tem časom so se organizirale sekcije po raznih državah. V Italiji so se posamezniki, ki so pristopili k združenju.
BREZ SADU
.. posvetne skrbi in zapeljivost bogastva zadušijo besedo, da ostane brez sadu« (Mt 13, 22).
Drevo brez sadu?
Še Kristus v svoji božji pohlevnosti je preklel nerodovitno smokvo!
Kaj naj rečemo o kristjanu brez dobrih del?
Božjo besedo je zadušil v posvetnih skrbeh in padel nazaj v poganstvo.
Kaj pa:
— župnije brez novih maš,
— družine brez otrok
— in mladina brez idealov?
Kaj se je zgodilo?
Zapeljivost bogastva je zadušila božjo besedo.
Molitev in žrtev
bosta razorala naša srca za novo setev!
I.Z.
llllllllllllllllllllllllllllllIlllllillllllllllllllllllllllllllUlllllllllllllllllllllllllIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlIlllllllIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIlillilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
organizirali v Zveznem odboru za etnično-jezikovne skupnosti in deželno kulturo. Ko pa se je izkazala potreba po ozemeljsko bolj omejenih skupinah, sta bila januarja letos ustanovljena deželna odbora za Kalabrijo in Furlanijo-Julijsko Benečijo. V Franciji so se že prej obstoječe organizacije združile v Nacionalni svet za obrambo in razvoj jezikov Francije, ki se od decembra 1968 imenuje Obramba in razvoj jezikov Francije. V tej organizaciji so zastopani Baski z IKAS, Bretonci s Fondation Culturelle Bretonne, Katalonci z Grup Rossellones d’Estudis Catalans, Korzičani z Lingua Corse, Provansalci z Union culturelle des Pays d’Oc ter Nemci iz Alzaoije in Lotaringije s Ccrcle-Rene Schickede-Kreis.
V Avstriji je pristopila k združenju Liga za človeške pravice in Krožek prijateljev Južne Tirolske. V Švici (kjer ima združenje svoj sedež kot gost retoromanske Lia Romontscha) in v skandinavskih državah delujejo le posamezniki.
Glavna dejavnost združenja je propagandno delo za ustvaritev ogroženim jezikom in kulturam naklonjenega javnega mnenja in za prebujo narodne zavesti med samimi pripadniki ogroženih jezikovnih skupin. Poleg tega nastopa pri različnih oblasteh bodisi zato, da prepreči večjo škodo, bodisi zato, da doseže novo priznanje ali izvajanje jezikovnih pravic.
V Franciji si prizadeva zlasti za uvedbo manjšinskih jezikov, ki jih tam imenujejo regionalni jeziki, v šole in v radijske ter televizijske oddaje. V Italiji se je s takimi posegi preprečilo preganjanje uporabe pro-vansalščine v nekaterih osnovnih šolah v Piemontu in prispevalo k vključitvi zaščitnih predpisov v statute navadnih dežel.
Od različnih posegov združenja je med Slovenci najbolj odmeval nastop v prid Marjana Boruta Šturma. Odločni nastop Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur je vzbudil negodovanje celo pri znanem avstrijskem strokovnjaku za manjšinska vprašanja dr. Theodoru Veiterju, M je v listu »Kleine Zeitung« kritiziral zaletavost združenja.
Da bi se člani združenja lahko podrobneje seznanili s položajem koroških Slovencev in da bi jih s svojo prisotnostjo podprli v boju za osnovne jezikovne pravice, je združenje sklicalo svoj letošnji kongres, ki bo od 22. do 24. julija, prav v Celovec (dvorana Arbeitkammer, Bahnhof-strasse, 44). Z istim namenom je združenje povabilo na svoj kongres tudi vrsto znanstvenikov in strokovnjakov. Obenem vabi na ta kongres vse, ki jim je pri srcu usoda ogroženih jezikovnih skupin.
Sv. Marija Goretti ima svojo faro v Sloveniji
Bistrica pri Tržiču na Gorenjskem je bila mirna kmečka vasica z lepo lego pod Karavankami. Ta zaselek je spadal pod tržiško faro. Povojni val modernega življenja je spremenil temeljito značaj kraja: ljudje, zaposleni v industrijskih obratih bližnjih krajev (Kranj, Tržič) si tu postavljajo domove, ki rastejo kot gobe po dežju. Kmečko lice kraja je popolnoma prešlo v značilno predmestno delavsko četrt.
Tržiški dekan, msgr. Viktor Zakrajšek, je smatral umestno, da se tu ustanovi nova župnija, kar je tudi dosegel z ustanovno listino z dne 20. marca 1971.
Zanimivo je to, da so za farnega patro-na izbrali italijansko svetnico Marijo Goretti, ne pa kakega po Sloveniji bolj znanega svetnika ali svetnico.
To svetnico nam je dalo življenje sedanjega časa. Ni bila razvajen in mehkužen otrok, ampak odločno in v delu preizkušeno ter utrjeno dekle, ki je vedelo, za kaj se bori in kaj bi rado. Svojo dekliško čast in poštenje!
V	vsem tako imenovanem civiliziranem svetu se je v zadnjih desetletjih razpaslo oboževanje spolnosti v vseh mogočih oblikah, kar pljuska tudi preko naše domovine. To oboževanje spolnosti prehaja v pretirani razvrat, ki zavzema tak razmah, da že resno ogroža moralno in telesno zdravje celotne narodne skupnosti in ne samo posameznikov ter spodkopuje temelje družinskega življenja. Poštenje in čast deklištva in materinstva sta teptana med sramotnimi orgijami; spolno izživljanje še nedorasle mladine pa postaja »nujnost« in »potreba narave« in nič več sramotno in poniževalno. Nečistovanje naj ne bo več greh in čistost in dekliško poštenje ne več čednost in krepost. To je duh današnjega časa. Sv. Marija Goretti nam s svojim kratkim življenjem drugače govori.
Naj bo postavljena za zgled in opomin naši mladini in družinam v novi župniji. In kot edina župnija z njenim imenom med Slovenci tudi našemu narodu.
Nova kapela je dograjena in 9. julija letos jo bo blagoslovil ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik, ki bo imel tam tudi pivo sv. mašo.
Nove poljske škofije
Ker je Zahodna Nemčija priznala novo mejo med Poljsko in Vzhodno Nemčijo, je Sv. sedež na novih poljskih ozemljih ustanovil redne škofije. Vsi dosedanji apostolski administratorji so bili imenovani za redne škofe. To odločitev Sv. sedeža so poljski škofje toplo pozdravili, saj so se že dolgo prizadevali, da bi bile urejene nove škofije.
Posvetitev novih primorskih duhovnikov
Na praznik sv. Petra in Pavla je škof dr. Janez Jenko posvetil v novi idrijski cerkvi sv. Jožefa Delavca osem letošnjih primorskih novomašnikov ob nabito polni cerkvi. Novi obred posvetitve je res ganljiv in vernikom dostopen, ker se vrši v domačem jeziku in je krajši od prekon-cilskega. Ves se vrši med sv. mašo po evangeliju. Mestni cerkveni zbor in klena škofova beseda sta še povzdignila slovesnost.
Novomašniki obhajajo te nedelje po sv. Petru svoje nove maše širom Primorske:
v	Kanalu, Idriji, Drežnici, Spodnji Idriji, Jagrščah, Dornberku, Štomažu in v Šmihelu na Pivki. Nekak slovesen zaključek letošnjih novih maš bo pa zlata maša kobariškega dekana g. Ludvika Likarja, ki bo v Kobaridu v nedeljo 16. julija ob 10!l.
Novomašnikom želimo obilo blagoslova na duhovniški poti, zlatomašniku lepo starost, nam vsem slovenskim Primorcem tostran meje pa duhovniških poklicev, ki jih že toliko let nimamo.
Robidnice
IX.
Na Krasu raste dosti robide, več kot kjerkoli v naši deželi. Zato ni težko najti in nabrati nekaj robidnic na kraški gmajni. To pot jih bomo nekaj natrgali v Doberdobu.
V	tamkajšnjo občino spadajo poleg Doberdoba in Poljan še zaselki v Dolu in pa Jamlje. Občina je torej izrazito kraška in slovenska. Občino že 15 let upravlja le-
vi	občinski odbor, ki ga sestavljajo komunisti in socialisti. Na čelu občine je že precej let župan Andrej Jarc. V izrazito slovenski občini bi človek pričakoval, da bo skrb občine tudi ta, da pomaga h kulturnemu razvoju občanov. Kako vrši to svojo nalogo, je pokazal občinski odbor na zadnjih sejah.
Občine v Italiji nimajo posebno velike avtonomije, vendar v določenih mejah le morejo razpolagati z občinskimi fondi in pri tem podpirati tudi kulturne ustanove. Med temi so domača prosvetna društva, pa tudi športna društva in pevski zbori. Nekatere občine so za kulturne potrebe bolj dovzetne, druge manj, nekatere nič.
V	Doberdobu pa ni mogoče reči, da bi občinski odbor bil povsem gluh za kulturne potrebe, vendar ni mogoče trditi, da bi bil nepristranski do svojih občanov pri razdeljevanju podpor. Zadnjič, je šlo, da odmeri podporo, določeno za pospeševanje kulturnih in športnih dejavnosti v občini (150.000 lir). Pri tem so spoštovani občinski odborniki postopali tako kakor znani lev v Ezopovi basni, ki je delil plen z opico: »Največji del meni, ker sem lev,« je rekel, »potem koščica tebi, ki si opica, nato pa vse ostalo meni, ker sem kralj zverin.«
Podobno so naredili v Doberdobu. Najprej so dodelili podporo društvu Jezero, ker je »naše«, to je komunistično in socialistično; potem koščico društvu Hrast, ki je včlanjeno v Zvezo slov. katol. prosvete; nato vse ostalo zopet »našim« organizacijam, to je levičarskim. Cerkveni pevski zbor v Dolu in cerkveni pevski zbor v Jamljah naj se lepo obrišeta pod nosom, saj sta lahko srečna, da smeta gledati, kako lev deli svoj plen.
Prezrle kulturne in športne skupine se zavedajo, da bi zaradi občinske podpore ne postale bogatejše kot so, toda to, kar jih boli, je očitno zapostavljanje »demokratične« občinske uprave v Doberdobu. Za velespoštovane občinske upravitelje v Doberdobu je npr. društvo za balincanje večjega kulturnega pomena kot pa cerkveni pevski zbori, ki so našo pesem reševali in jo rešili v časih fašizma in nacistične okupacije. Kajti za balincanje so fondi, za cerkvene pevske zbore jih pa ni, češ da niso »registrirani«. V časih ricinusovega olja tudi niso bili registrirani, pa so vse oblasti vedele zanje.
»Demokratični« upravitelji občine Doberdob so na ta način znova izpričali, kako zelo so napredni. Saj take levje demokracije nista prva učila Marks in Lenin, temveč jo je poznal že stari Grk F.zop, katerega basni so študentje prevajali nekoč že i’ 2. gimnaziji: Zato: Naj živi kraški lev!
Podložne k raške zverine
Nova komisija za vzhodne Cerkve
Sv. oče je imenoval komisijo za reformo cerkvenega zakonika za vzhodne Cerkve. Člani kosimije so patriarhi in škofje raznih vzhodnih Cerkva. Tajnik komisije je naš rojak p. Ivan žužek, rektor vzhod-naga inštituta v Rimu.
Stran 3
Praznovanje zlate maše msgr. Silvani j a na Vej ni
V	krogu številnih sobratov in ob prisotnosti lepega števila vernikov je preteklo nedeljo 9. julija msgr. Natal Silvani slavil svojo zlato mašo v Marijinem svetišču na Vejni. Slavje je bilo združeno z našo vsakoletno počastitvijo sv. bratov Cirila in Metoda ob njunem prazniku.
Jubilant je v lepem govoru naslikal duhovniško pot, božji klic, delo med božjim ljudstvom, zaupanje v trajno božjo pomoč in v Marijino varstvo.
Škofov vikar dr. Lojze Škerl se je ob koncu maše zahvalil msgr. Silvaniju za vse dobro, ki ga je opravil v dolgem duhovniškem življenju.
Pri sv. maši je ubrano pel openski cerkveni zbor pod vodstvom Staneta Maliča. Zbor je izvajal Maličevo mašo in očenaš. Tako se je zbor oddolžil jubilantu za dolgoletno pastirovanje na Opčinah, kjer je bil župnik in dekan.
Po sv. maši smo se zbrali pri oltarju svetih bratov in se jima zahvalili za dar vere, ki sta jo posredovala slovanskim narodom, jubilant pa je poklonil spominske podobice.
Proti obnavljanju fašistične stranke
Tržaški sodnik dr. De Falco je 14 fašističnim mladincem iz Trsta razposlal vabilo za zaslišanje v zvezi s poskušanjem obnavljanja fašistične stranke, kar je po zakonu prepovedano. Gre v glavnem za mlade ljudi, ki so policijskim in sodnim oblastem že dobro znani, saj so se že večkrat znašli na zatožni klopi zaradi sodelovanja pri raznih pretepih in manifestacijah proti demokratičnemu sožitju v naših krajih.
Tržaška demokratična javnost in Slovenci še posebej smo z zadovoljstvom sprejeli ta ukrep sodnih oblasti. Doslej je bilo vse preveč popuščanja in očetovskega ravnanja s podobnimi elementi, ki si jih upajo braniti samo odkriti fašisti.
Vloga telefonski družbi SIP
120 telefonskih naročnikov iz Trsta je poslalo ravnateljstvu telefonske družbe SIP v Turin posebno vlogo s tremi zahtevami:
1. V uradnem telefonskem imeniku naj bodo slovenska priimki in imena v pravilni obliki s strešicami za šumnike.
2. Imena krajev, kjer prebivajo pretežno Slovenci, naj bodo v telefonskem imeniku napisana tudi v slovenski obliki. To se izvaja v bocenski pokrajini in tudi jugoslovanske oblasti se v odnosu do italijanske manjšine strogo držijo dvojezičnosti.
3. Vsa uradna obvestila družbe SIP (letna bilanca, občni zbori, zlasti spremembe številk itd.) naj bodo oglaševana tudi v slovenskih listih.
V	deželi Furlanija-Julijska Benečija je vsaj 20.000 slovenskih telefonskih naročnikov, ki plačajo družbi SIP letno nad pol milijarde lir.
Radi se pridružujemo gornjim zahtevam in pričakujemo, da jih bo družba SIP upoštevala.
Koordinacijski odbor med društvi staršev
Minuli teden so se na sedežu sindikata slovenske šole v Trstu zbrali zastopniki društev staršev na slovenskih višjih on
nižjih srednjih šolah ter ustanovili koordinacijski odbor. V njem so tako zastopana združenja staršev tistih šol, ki so poslale svoje predstavnike. To so vse višje srednje šole ter srednje šole Nabrežina, Prosek-Kontovel ter Sv. Jakob. Društva staršev ostalih šol se lahko še pridružijo.
Naloga koordinacijskega odbora je predvsem preučevanje svojstvenih problemov slovenskega manjšinskega šolstva v Italiji ter sodelovanje pri reševanju skupnih problemov.
Dolina. - Nagrade za najboljša vina
V	četrtek 6. julija so na običajni slovesnosti razdelili nagrade za najboljša vina na letošnji 16. razstavi domačih vin, ki je bila za Majnico v Dolini.
Prvo nagrado za belo vino je prejel Ignacij Ota, drugo Cecilija Petaros in tretjo Albin Žerjal. Naslednje nagrade so prejeli: Josip Kocjančič, Albert Derganc, Bruno Zahar, Anton Petaros, Josip Sancin, Josip Vodopivec, Franc Štrajn, Ivan Kocjančič, Ivan Kuzmič, Graziano Žerjal in Karmela Zobin.
Za črno vino je prejel prvo nagrado Karel Slavec, drugo Ivan Kocjančič in tretjo Josip Sancin. Naslednje nagrade so prejeli: Josip Vodopivec, Stanislav Prašelj, Ignacij Bandi, Albert Derganc, Bruno Zahar in Marij Smotlak.
Ob tej priložnosti je župan Dušan Lov-riha najavil, da bo v začetku septembra pokrajinska razstava vin, če bodo vinogradniki prihranili do tega časa zadostno količino vina. Organizacijo razstave je pokrajina namreč poverila dolinski občini v sodelovanju z odborništvom za kmetijstvo tržaške pokrajine.
Prekinitev stavke v podjetju SAP
Pretekli teden se je položaj v zvezi z dolgotrajno stavko nameščencev avtobusnega podjetja SAP toliko razjasnil, da so prizadeti sklenili prekiniti stavkovno gibanje in se vrniti na delo. To so storili potem, ko je tržaški župan inž. Spaccini sporočil, da je občinski odbor sprejel sklep o municipalizaciji sedem avtobusnih prog v predmestne kraje, ki jih ima v
upravljanju SAP. Tako bo v najkrajšem času občinsko prevozno podjetje ACEGAT prevzelo avtobusne proge na Kampanele, Kolonkovec, Lonjer, Miramar, Rovte in T rebče.
Župan Spaccini je tudi napovedal, da bo ACEGAT poskrbel za municipalizacijo avtobusnih prog k Orehu in v Mačkolje, za kateri se mora sporazumeti z deželo, ki je izdala zadevno dovoljenje.
Tajništva vseh treh sindikatov (CISL, CGIL in UIL) so pozitivno ocenila sklep tržaške občine o skorajšnji municipalizaciji podjetja SAP kot prvi stvarni korak na poti podružabljenja vseh avtobusnih prog v Trstu. V tem smislu so pozvala dolinsko in miljsko občinsko upravo, naj skupaj z deželo delata na to, da vse avtobusne zveze med Trstom in vasmi dolinske občine ter blokoma Pesek in Škofije preidejo pod javno upravo.
Nov doktor medicine
Na medicinska fakulteti je 10. julija uspešno branil tezo in dosegel najvišjo oceno Danilo Mužina iz Trsta. Mlademu doktorju iskreno čestitamo.
Odpirajo se mestna kopališča
Kot znano, sta tržaška in miljska občina pred časom prepovedali kopanje na morski obali od Miramara do Punta Olmi zaradi preveč onesnažene vode. Bolj kot je pritiskala vročina, bolj je naraščalo nezadovoljstvo tistih meščanov, ki bi se radi kopali v domačem morju. Zato so z zadovoljstvom sprejeli vest, da je občinski zdravstveni urad preklical prepoved kopanja v naslednjih tržaških kopališčih: Ausonia, Lantema, vojaško kopališče in kopališče Stico pri Miramaru.
Ta sklep je občina sprejela na osnovi zadnjih analiz morske vode, ki so pokazale, da se je število bakterij »coli« na deciliter zmanjšalo na 40 do 50. Naj višja dopustna mera je namreč 100 bakterij na deciliter vode.
Glede kopališč na barkovljanski obali pa je župan Spaccini zagotovil, da jih bodo odprli, kakor hitro bodo s kloriranjem grezničnih odtokov uspeli toliko očistiti vodo, da bo dopustna za kopanje.
Dr. Vremec utemeljuje suoje stališče
Nova knjiga o življenju svetnikov
V	Ljubljani je izšel tretji zvezek knjige »Leto svetnikov«. Knjiga obsega življenjepise svetnikov za mesece julij, avgust in september. Poleg življenjepisov obsega knjiga tudi razlago važnejših praznikov v tem času.
NOVICE IZ SLOVENIJE
Zlatoporočno slavje v Medani
V nedeljo 9. julija sta obhajala v Medani v Brdih zlato poroko zakonca Pepca in Pepi Gradnik, brat pok. pesnika Alojza Gradnika. Slavljenca sta bila presrečna, da so se za to slavje okoli njiju zbrali vsi njuni otroci in vnuki ter številni sorodniki in prijatelji: iz Milana je prišel sin Boris z ženo in sinovoma, z Vrhnike hčerka Dragica z možem in otroki, s Plešivega v Italiji pa sin Miro z družino.
V lepi medanski cerkvi, dobro zasedeni od gostov in domačinov, je opravil zahvalno sv. mašo dr. Rudolf Klinec iz Gorice, medtem ko je ma koru prepeval domači cerkveni zbor pod vodstvom Ludvika Zor-zuta. Slavljenca, sveža, mladostna in vidno ganjena sta med sv. obredom ponovila obljubo za nadaljnje življenje.
Pod čudovitim latnikom divje trte, obdanim z oleandri, tik lepe Gradnikove domačije, je veisela družba ponovno izrazila čestitke in voščila slavljencema, ki bosta
tudi v bodoče skrbna čuvaja spominskega muzeja, prirejenega na rodnem domu pesniku Alojzu Gradniku.
Slavljencema želimo, da bi še dolga leta živela zdrava in srečna na domu, ki sta ga tako izbrano uredila.
R.K.
Baragova rojstna soba
Dne 8. junija 1972 je bila med lastniki Baragove rojstne hiše (družina Lah) in nadškofijskim ordinariatom podpisana najemna pogodba, s katero je ordinariatu prepuščena Baragova rojstna soba, v kateri bo urejen Baragov muzej, oziroma njegova spominska soba. Odslej bo mogoče neovirano obiskovati Baragovo rojstno sobo v Mah vasi pri Dobrniču. Obiski se priporočajo predvsem na nedelje in praznike. Proslava 175. rojstnega dneva škofa Barage bo v škofijskem okviru 30. julija v Dobrniču na Dolenjskem.
Dovolite mi, da odgovorim na članek »Blodnje — zdaj še v zamejstvu«, ki ga je dne 29. junija objavil I. S. na drugi strani Vašega lista. K članku želim napisati sledeče:
1. Ne razumem, zakaj pisec, ki želi objaviti svoje mnenje o nekem mojem polemičnem zapisu, uvodoma podvomi, da bi mu ga hotel objaviti v reviji Most, kjer sem samo odgovorni urednik. Pisec bi svoj članek lahko objavil v Vašem listu brez sodbe o mojem morebitnem zadržanju do njegovega članka. Če želi vzeti kritično v pretres moje pisanje, lahko to stori, kolikor ga je volja, toda v mejah dejstev, ne pa domnev, ki v tem primeru dišijo nekoliko po poskusu diskvalifikacije nasprotnika, saj bi brez nadaljnjega zapisal lahko tudi celo to, da si je želel osebnega pogovora z mano, pa se je nato zbal, da bi ga, jaz nasilnež ali blaznež, ne namlatil!
2. Kot je bilo razvidno že iz mojih odgovorov Borisu Pahorju na straneh Novega lista in kot bo bralec lahko presodil tudi v prihodnji številki Mostu v mojem odgovoru na pismo Lojzeta Udeta, je šlo pri mojem ostrem zapisu na izjavo Kluba koroških študmtov v Ljubljani predvsem za to, da opozorim na neumestnost reagiranja s pomočjo bučnih skupinskih nastopov na stališča, ki so bila podana v obliki osebnih sestavkov. S tem nikakor ne jemljem pravice, komur koli že, da bi svobodno izražal svoje mnenje o določenih vprašanjih in stališčih, v kolikor misli to storiti na isti način, t. j. v obliki članka, poslužujoč se istega sredstva (revije, raznih dnevnikov in tednikov). Moj uredniški kolega Aleš Lokar je svoje različne poglede o vprašanjih, ki jih je načel Marijan Kramberger v Sodobnosti, odgovoril na straneh iste Sodobnosti na način, ki se mi zdi edini primeren in dopusten, t. j. s kritičnim, toda kulturnim protimnenjem (s takšnim pisanjem torej, ki nasprotniku ne jemlje časti). Kdor pa se želi spuščati na nekatera, zanj zmotna mnenja in nazore, na način, ki ga je izbral omenjeni klub, to je na ravni skupinskega nastopa s pomočjo izjav javnosti in kot da bi bil v posesti čiste resnice, mora računati s tem, da vsi takega početja ne bodo ravnodušno sprejemali. Samo to sem storil, in mislim, da mi je razvoj dogodkov v domovini dal prav, zakaj v resnici je omenjeno izjavo takoj izkoristil v svoje namene nekaj let prikriti in potuhnjeni stalinizem. Torej sploh ne gre za to, da bi jaz klubu odrekal pravico do izražanja svojega mnenja, ko bi se le eden iz njegove srede odločil poslužiti se sredstva, ki ga, upam, ne mislijo, za usodo naroda še tako zavzeti Slovenci, zavreči, t. j. izražanja svojega mnenja v individualni obliki, v okviru istih sredstev, kot je to počel namišljeni ali resnični idejni nasprotnik — če nam gre za svobodo mišljenja. Klubova izjava pa po mojem ni več izražanje mnenja o nečem, do česar ima ali naj bi imel vsak vso pravico, ampak sredstvo pritiska na javnost in politične sile, naperjeno prav zato proti svobodi mišljenja — tako kot svobodo mišljenja pojmujemo v demokratičnih razmerah. To bi morali študentje iz Koroške dobro vedeti. Kam bi pa prišli, ko bi jaz na I. S.-ovo pisanje, ali I. S. na moje začel zbirati in siliti somišljenike v neke bučne skupinske protiizjave, resolucije in podobno?
3.	Da bi jaz hotel s svojim zapisom proti klubovi izjavi jemati pravico nekomu do izražanja mnenja, ga tako rekoč, kot piše
I.	S. cenzurirati ali še hujše, je popolnoma
neresnično, ce se nočemo igrati s pomeni določenih dejanj. Jaz sem že v svojem spisu v Mostu izrecno poudaril, da odklanjam takšne metode soočanja in boja mnenj, ker to vodi ponekod v obujanje stalinizma, drugod v fašizem. »Inkriminirani-i! pisci, Kermauner, Pirjevec, Kramberger in Rupel so izražali samo svoje osebne poglede, brez zahteve predstavljati kogar koli razen sebe, saj niso storili nič takega, kar bi v pravem pomenu besede lahko imeli za izpodrezanje korenin slovenskemu narodu. To bi storili, ko bi organizirali kakšrio gibanje s takimi nameni isam sploh ne mislim, da bi njihovo pisanje merilo v takšno smer), če pa se zelo majhen delček slovenskega naroda, ki redno bere revije in dolge razprave po raznih listih, čuti ogrožen od pisanja omenjenih piscev, potem dvomim v njegovo državljansko zrelost, potem je res vse zmešam in na glavo postavljeno. Mislim in upam, da gre samo za globoke nesporazume o pomenu posameznih dejanj oziroma za zelo osebno tolmačenje pomena in name-na določenih pojavov.
4. Če »Problemi, Dialogi, Sodobnost, Naši Razgledi in še kaj niso revije, v katere bi lahko pisal kdor si bodi in če so pridržane samo tistim, ki so v osebnih poznanjih in zvezah z odločujočimi v vrhovih slovemke partije oz. njenega ljubljanskega kroga«, potem se sprašujem, hkrati pa sprašujem tudi I. S.-a, kaj so že pred leti iskali v Sodobnosti Pahor in Rebtda, ne dolgo od tega tudi Beličič in nazadnje Lokar in drugi zamejski pisci, po kakšnih zvezah so se oglašali v Naših Razgledih Rebula, Lokar, Vrtačič, Detela in drugi, kdo je potem Deteli odprl vrata v Probleme? Res dvomim, da bi bil I. S. reden bralec omenjenih revij in sploh dvomim, da je kulturni ustvarjalec, če tako piše. To pa, da ima vsaka posamezna revija neko določeno fiziognomijo (ki pa se v času spreminja), je pa za kulturnika znana in samoumevna stvar; prav zato tudi revije nastajajo.
5. Ko bi Pirjevec, Kermauner, Kramberger, Rupel in drugi imeli res monopol v »večine centraliziranih družbenih revijah«, potem se v le-teh ne bi smeli oglašati drugače misleči avtorji, kot to lahko vsak povprečen poznavalec slovenskih revijalnih razmer, brez težav ugotovi. Da bi doživljala nasprotna mnenja zaviranja pri objavljanju, pa ne verjamem, saj obstajajo na Slovenskem še druge revije tako npr. Pristor in Čas, Kaplje in druge, ki vse dovolj zavzeto in odločno skrbijo, da pridejo protimnenja m dan. In če to ni dovolj, je tu še Josip Vidmar, ki ima v najbolj branem slovenskem časopisu, v Ijub-Ijanskeni Delu, svojo rubriko. I. S. bi lahko že vedel, kaj Vidmar piše in kako. Če
1.	S. sam ugotavlja na nekem drugem mestu, da se danes v Sloveniji oblikuje neka širša pogovorna raven in jo pozdravlja, potem mora začeti priznavati življenjski prostor tudi drugače mislečim, pa naj bodo njihove misli še tako različne od njegovih. V tem smislu sem se obrnil proti prej omenjeni izjavi. Z omejevanjem duhovne svobode bi se po mojem začel mnogo hujši in hitrejši narodni propad in mo-ralna-duhovna zakrknitev, kot to kdajkoli lahko povzroči tistih nekaj, od naših, tako različnih, ali celo zmotnih in za nas nesprejemljivih mnenj in misli.
5. Prav to sem tudi hotel povedati s stavkom, da »sicer niso slovenski kulturniki nikoli sloveli, zaverovani v svoje od-rešeniško poslanstvo, po razviti demokratični zavesti in čutu za mero, nekateri še (se nadaljuje na str. 4)
 .......................      i...............mili...............i..i....................mini...milimi..umnimi....i..i.....iiiiih.i.............im...im.............iiiimmi.............................  i....mm.....milim..mi....mi.....mi...mmimiimmmi.....immmmii...mmmiimmiim....i
MARKO KREMŽAR
(14)
SIVI DNEVI
Že dolgo smo imeli mir pred njimi. Odkar je naša patrulja podrla nekega dedca, prav ko jih je zakopaval. Nihče ga ni poznal niti vedel, odkod naj bi bil prišel. Oblečen je bil v civilno obleko, a obleko je lahko menjati.
Pokopali so ga nekaj metrov od ceste na zapuščenem vrtu, kjer je bila zemlja manj zbita.
Večkrat sem se mudil v mislih pri tem pogrebu. Na koncu vojne bo morebiti prišel kdo in hotel vedeti, kje počiva. Skoraj gotovo je imel sorodnike, morda ženo, otroke, ki se zdaj ne upajo poizvedovati za njim. Ko bo pa vsega konec, bodo prišli in vprašali. Pokazal jim bom kraj...
Smešno. Vedel sem, da se to ne bo zgodilo, pa me je begala misel, kaj si bomo tedaj rekli.
Bodo jokali, tožili, obsojali, opravičevali, kleli? In jaz, kaj naj bi rekel?
Včasih sem si predstavljal, da peljem za roko fantka, ki išče po vojni očetov grob, včasih ostarelo mater, vdovo, tovariše — kajti gotovo je imel tovariše, ko je bil še živ — in ko bo revolucije konec, ko bomo vsi spet navadni ljudje, se bomo našli ob grobu — in se gledali. Ali si bomo segli v roko, mar skomignili z rameni in odšli vsak svojo pot, ali pa skušali zagrabiti skrite nože? Imel sem občutek, da se bo revolucija končala zame šele tedaj, ko bo vse odpuščeno, vse poravnano, vse jasno, vse pogovorjeno, čisto in ko bodo tudi najbolj zakrknjeni spoznali svojo zmoto.
Sanje!
Pa vsakih sanj je enkrat konec.
Zunaj so zaropotali razburjeni koraki. \ sobo je pridrl narednik z novico, da mu je mina ubila dva moža.
To je bil začetek. Odslej ni minil teden brez žrtev. Drugega za drugim smo izgubljali. Fantje, ki so delo opravljali že mesece, so postajali žrtev zahrbtnega orožja. Nihče ni vedel vzroka.
Kadar je patrulja naletela na mino, sta pri njej ostala dva moža, medtem ko so
ostali poiskali kritje. Navadno je bila nevarnost hitro odstranjena, fantje so bili spretni; nenadoma pa so se pričele nerazumljive nesreče. Komaj sta vojaka pričela z delom, že je zagrnil vse skupaj oblak prahu in dima in edini priči, ki bi mogli pojasniti vzrok, sta bili neizogibno mrtvi.
Da so bile izgube manjše, smo puščali k mini le po enega človeka. Bilo je, kakor da bi jih obsojali na smrt, četudi so se javljali prostovoljno.
Postavljali smo zasede, nadzorovali cesto, a mine so se pojavljale tam, kjer smo najmanj pričakovali.
Kdorkoli jih je polagal, je bil zvit. Sko-ro mesec dni nas je že vlekel za nos. Nismo ga poznali, a smo čutili, da gre tu za boj med njimi in nami. Niti malo nismo dvomili, da je en sam, zato nam je postal lov nanj že vprašanje časti. Ker se je zdelo, da je sovražnik dobro poučen o naših premikih, smo se zatekli k zvijači. Postavili smo zasede čez noč in ko so se zjutraj vrnile na postojanko, so pustile v skrivališču po enega moža. Drugo jutro smo postavili zasedo na drugem mestu in pustili ob jutru spet enega ali dva skrita
izvidnika. Upali smo, da terenci ne bodo opazili, da se vrača iz zasede manj mož, kakor jih je prejšnji večer odšlo. Tako smo polagoma pokrili najvažnejše točke na cesti s stražami in čakali...
Prej kakor v enem tednu smo uspeli.
Bilo je tako:
Noč sem prebil s fanti v zasedi ne daleč od postojanke. Ko se je pričelo daniti, smo, kakor rečeno, pustili skrbno skritega stražarja in se spustili na cesto.
Bilo je še mračno. Iz grape od potoka se je jela dvigati meglica, medtem ko je jasno, tu in tam še zvezdnato nebo, obetalo lep, topel dan.
Molče smo koračili po vijugasti, rahlo napeti cesti. Štirje smo bili. Ni nam bilo do razgovora. Cesta je bila prazna. Le zadaj za ovinkom smo slišali mukanje krav. Očividno so se požgane in napol porušene vasi pričele prebujati. Občudovanja vredni so bili ljudje, ki niso hoteli zapustiti zemlje kljub porušenim domovom in nevarnostim okupacije in revolucije. Trdo življenje so imeli.
Nismo še prešli prvih petsto metrov od zasede, ko zaropota za nami brzostrelka.
Streljal je stražar, M smo ga bili pustili v zasedi.
Zdrveli smo nazaj po cesti. Na ovinku toliko, da nas niso podrle krave, ki so nam preplašene pribezljale naproti. Pastirja ni bilo videti, šele ko so se splašene živali odmaknile, smo zapazili pastirico, čepečo sredi ceste. Prestrašeno je gledala, ne za kravami, temveč v gozd, odkoder so počili streli. Pognali smo se mimo dekleta proti gošči, ko se je izmotal izza drevja stražar in nam divje mahal z brzostrelko:
»Primite jo! Primite, da vam ne uide...«
Ozrl sem se. Dekle je še vedno čepelo. Ko sva se srečala z očmi, sem opazil, da ne sije iz njih le strah, temveč — groza. Spoznal sem, da je lova konec. Naš, tolikokrat prekleti sovražnik je nemo čepel pred nami in stiskal k tlom temen, deloma s sveže nasutim gramozom prekrit predmet.
Niti ko smo jo obkolili, ni vstala. Molče je gledala v cevi naših brzostrelk. Ko sem ji velel, naj vstane, je pričela grabiti kamenje na napol zagreblo mino.
(se nadaljuje)
Na pobudo števerjanske občinske uprave bo v nedelje 16. julija ob 20.30 v Župnijskem domu v Števerjanu
KONCERT
moškega pevskega zbora iz Kranja, ki ga vodi Anton Marolt. Koncert bo v tehnični organizaciji SKPD »F. B. Sedej« iz Števerjana. Toplo vabljeni.
Spomin na 80-letnico Alojzijevišča
V spomin na 80-letnico svojega obstoja je Slovensko Alojzijevišče izdalo drobno brošuro na 32 straneh, ki naj bo tudi skromen prispevek za zgodovino te naše tako važne ustanove, kjer se vzgajajo fantje v zvestobi do Boga in svojega ljudstva. Podobno brošuro je izdalo tudi za svojo 70-letnico.
V letošnji brošuri je poleg nadškofovega pisma in pesmi Ljubke šorlijeve za ta jubilej daljša razprava msgr. R. Klinca o spomenici, ki so jo slovenski duhovniki poslali sv. očetu Piju XI. leta 1930, ko je fašizem zasegel zavod, ga potem ukinil in krivično pobral vso njegovo imovino. Dr. A. Kacin je za to priložnost napisal članek o Jožku Bratužu, ki je bil ravnatelj zavoda v burnih časih fašizma. Tudi križev pot za vrnitev zavodske lastnine je orisan v posebnem članku. Po poročilu o praznovanju letošnjega jubileja prinaša brošura imena predstojnikov in gojencev zadnjega desetletja, ker so imena gojencev po drugi svetovni vojni do 1962 že v prvi brošuri. Škoda, da se je ves arhiv zavoda iz prejšnjih let izgubil zaradi prve svetovne vojne in po fašistični zasedbi.
Naj omenim tu le zaključno besedo članka o delu za vrnitev zavodskega poslopja:
»Društvo Alojzijevišče, in z njim vsi Slovenci, še vedno upamo, da bo ta križev pot dela in naporov za vrnitev zavoda končno le privedel do pravične rešitve zadeve, ki jo slovensko ljudstvo smatra še vedno za odprto, kajti krivica kriči po poravnavi in njenega krika ni moč zadušiti z molkom. Italijanska država nam ne bo mogla nikoli povrniti neprecenljive škode, ki jo je prizadela Slovencem, ko nam je z odvzemom Alojzijevišča onemogočila za celih 15 let primerno vzgajati našo mladino. Naj zato popravi vsaj tvar-no škodo in vrne zavod, čeprav s pridržkom neke simbolične odškodnine.
m. n.
Bivši gojenci in prijatelji Alojzijevišča, ki bi si želeli ta brošuro, jo lahko dvignejo v Aloj izjeva šou ali na upravi Katoliškega glasa. Zavod jim jo hvaležno poklanja.
Zasedanje novo izvoljenega duhovniškega sveta
V sredo 5. julija se je zbral v zavodu Contavalle v Gorici pod predsedstvom go-riškega nadškofa msgr. Cocolina na svoje prvo izredno zasedanje novo izvoljeni duhovniški svet nadškofije. Od 18 članov se jih je zasedanja udeležilo 14.
Najprej so člani sveta izčrpno razpravljali o notranjem pravilniku duhovniškega sveta in o pravilniku petih stalnih komisij istega sveta. Nato so člani sveta izvolili predstavnike v te komisije, pri čemer se ni gledalo toliko na conalno zastopstvo kot na usposobljenost in razpoložljivost izvoljenih.
Pogovor je nato tekel o ustanovitvi posebnega odbora, ki naj bi skrbel za posodobljenje in stalno oblikovanje duhovščine. Pokazalo se je, da manjkajo konkretni predlogi, zato se je poverilo komisijo za kler, da se bavi s tem vprašanjem. Ista komisija bo v septembru pripravila tudi študijski dan o krajevni Cerkvi.
Končno se je razpravljalo o morebitni stalni prisotnosti goriške Cerkve v škofiji Bouake v državi Slonokoščena obala. Goriški nadškof je že razposlal na svoje duhovnike vprašalno polo, v kateri naj bi izrazili svoje mnenje, če soglašajo, da pošlje nadškofija v Bouake dva duhovnika in več laičnih pomočnikov, ki se bodo za to delo prijavili.
Slov. Vincencijeva konferenca
V Gorici je takoj po vojni začelo delovati dobrodelno društvo Vincencijeva konferenca; podpirala je ljudi, ki so bili potrebni gmotne pomoči. Lansko leto se je delovanje Vincencijeve konference obnovilo; prevzela je tudi organizacijo počitniške kolonije za otroke slovenskih osnovnih in srednjih šol.
Da bi bilo delovanje učinkovitejše in bolj organizirano, je društvo prosilo gori-škega nadškofa za cerkveno potrdilo. Gospod nadškof je prošnji ugodil in z dekretom z dne 4. junija letos potrdil kanonično ustanovitev Slovenske Vincenoije-ve konference, njena pravila in odbor, ki je takole sestavljen: prof. Martin Kranner predsednik, Marija Ferletič podpredsednica, Artur Košuta tajnik, Zora Piščanc blagajničarka, s. Suzana Mastnak in Viktor Prašnik odbornika; za cerkvenega asistenta je bil imenovan škofijski kancler dr.
Rudolf Klinec; člani nadzornega odbora so: prof. Iva Hrovatin, učitelj Miro Lojk in učiteljica Mirijam Ob,ljubek.
Nov grob
Pretekli teden je umrl zadet od kapi na delu v tovarni SAFOG 43-letni Zdravko Rijavec s Solkanske ceste. Pogrebni obredi so bili v bolnišnici, v kapeli na solkanski cesti :in na pokopališču v štandre-žu. Rajni je bil sin slovenske družine in oče slovenske družine, saj hodi njegov sin v našo enotno srednjo šolo. Tudi venci pri krsti so imeli slovenske napise in mnogo je bilo sorodnikov z onstran meje.
Zelo smo se zato čudili, da so bili pogrebni obredi samo v italijanskem jeziku, ki ga mnogi z onstran meje ne razumejo. Ali bi ne bilo bolj primerno in bi Cerkev res pokazala ljubezen do vseh, če bi bili obredi vsaj dvojezični kot je to večkrat v stolnici, če so udeleženci obeh jezikov? Brali smo v listih, da se je dušno pastirstvo za Slovence v mestu bolje uredilo, a prav ta pogreb je pokazal, da smo še vedno pri starem. Ni čuda, da je bilo zaradi tega med našimi ljudmi precej nevolje.
Udeleženka
Naši kmetje proti razlaščanju
Prejšnji teden so se ponovno zbrali v župnijski dvorani v Štandrežu predstavniki štandreških in sovodenj skih kmetov in razpravljali o problemu razlaščanja zemljišč. Sestanka so se udeležili tudi deželni svetovalec dr. Drago Štoka, pokrajinska svetovalka Marija Ferletič, občinski odbornik dr. Damijan Paulin in odvetnik Avgust Sfiligoj.
Po uvodnih besedah dr. Paulina, ki je orisal razvoj tega problema od zadnjega sestanka in seznanil prisotne o posegih delegacije kmetov pri raznih pristojnih oblasteh, je dr. Štoka povedal, da so akcije, ki jih je odbor izvedel skupno s političnimi organizacijami, ki se stalno zavzemajo za probleme naših kmetov, že rodile prve sadove. Za dokončno rešitev tega bolečega vprašanja bo potrebno še bolj krepko in odločno postopanje.
Spregovorila sta tudi dr. Sfiligoj in Marija Ferletič, ki sta prikazala stališče pokrajinske in občinske uprave ter goriške prefekture in povedala, da bodo kmetje samo s skupnim nastopom lahko dosegli svoje upravičene zahteve.
Sledila je obširna debata in konkretni predlogi za nadaljnjo akcijo. Prisotni so sestavili vlogo, v kateri so postavili jasne in odločne zahteve na deželno upravo, ki mora čimprej zavzeti dokončno stališče glede aplikacije zakona št. 865/71. Javne ustanove naj se naravnost pogajajo z zainteresiranimi lastniki zemljišč. V peticiji se zahteva od dežele, naj poskrbi za ustrezna zakonska jamstva do razlaščenih kmetovalcev in malih posestnikov, ki ne smejo še naprej trpeti velike škode zaradi krivičnih določb razlaščanja.
Bralci pišejo
Misel ob letošnjem taboru
Ljudje so odhajali z letošnjega že 24. tabora na Repentabru zelo zadovoljni, tako kot so naši ljudje odhajali zadovoljni s festivala slovenske popevke, ki je bila pred kratkim v števerjanu. To sta bili dve naši veliki osrednji prireditvi, ki sta potekali povsem v slovenskem duhu in pristno domačem razpoloženju.
Na njih ni bilo dolgih govoranc in velikih govornikov, ki bi se v fratelančnem stilu zavzemali za vse in grmeli proti vsem; na njih ni bilo prisiljenih fratelanč-nih fraz, zabeljenih s čevapčiči. To sta bili res globoki slovenski prireditvi, ki sta nam hoteli povedati predvsem to: v teh krajih živimo že stoletja kot Slovenci in živeli botno še stoletja v bodočnost, če se bomo najprej in ob vsakem koraku zavedali svojega jezika, svojega rodu in v tem smislu tudi delovali.
Vsak narod, ki postane predmet drugega naroda ali njegov podrejeni člen, prej ali slej izgine. Tako se bo zgodilo tudi z nami, če bi se te zgodovinske resnice ne zavedali ob vsakem našem dejanju. Toda zavest, da ljudje čutijo potrebo po takih taborih, po odprti in iskreni slovenski besedi, ki seže do srca, pa naj govori o ljubezni ali o socialni pravičnosti — samo da je to slovenska beseda —, nam daje upati v bolj bogato in gotovo bodočnost.
S.	V.
Resni položaj slovenskih kmetovalcev zaradi razlaščanja
Predstavniki slovenskih političnih organizacij iz Trsta in Gorice so bili v torek
11.	julija sprejeti pri predsedniku deželne vlade dr. Berzantiju ob prisotnosti odbornika za javna dela dr. Masutta. Za Slovensko skupnost so bili prisotni predsednik dr. Harej in tajnik dr. Štoka, za SDZ iz Gorice dr. Sfiligoj, dr. Paulin in M. Terpin, za SDZ iz Trsta dr. Agneletto.
Predstavniki omenjenih organizacij so seznanili predsednika Berzantija o resnem položaju slovenskih kmetovalcev in razlaščencev na Tržaškem in Goriškem, katere hudo ogroža novejši državni zakon št. 865/71, ker predvideva razlastitve po izredno nizkih cenah. Predstavniki so poudarili s tem v zvezi neizpodbitno dejstvo, da je slovenska narodnostna skupnost zaradi tega ogrožena v svojem narodnostnem obstoju ter ekonomskem razvoju.
Zaradi tega so predstavniki naprosili predsednika deželnega odbora, da se za vprašanje kot tako stalno zanima in da se koristi razlaščencev zaščitijo s posebnimi zakonskimi ukrepi in obvaruje tako slovenskega kmetovalca oz. razlaščenca kot celovato slovensko narodnostno skupnost pred krivičnim razlaščanjem. Ustava jamči namreč obstoj in razvoj slovenske narodnostne skupnosti in je zaradi tega vsaka oblast dolžna skrbeti za njen obstoj ir razvoj.
Predstavniki so še poudarili obstoj člena 4 deželnega statuta, ki daje prvenstveno oblast deželnemu svetu za urbanistično ureditev deželnega ozemlja; s tem v zvezi so podčrtali tudi veljavnost člena 3 deželnega statuta, ki govori o enakopravnosti etničnih skupin v naši deželi.
V	odgovoru je predsednik Berzanti vzel na znanje upravičene pomisleke in izvajanja slovenskih političnih organizacij. Dejal je, da je omenjeni zakon 865/71 pred ustavnim sodiščem in da je treba počakati na rešitev pristojnosti, o katerih go-govori ta zakon. Po razsodbi ustavnega sodišča bo dežela sprejela lahko svoje posebne ukrepe; predsednik je še posebej poudaril, da bo v primeru potrditve zakona št. 865/71 še posebna skrb deželnega odbora upoštevati na najprimernejši način posebna stališča slovenske narodnostne skupnosti v deželi Furlaniji-Julijski krajini.
ZA KMETOVALCE
Trta in poletno škropljenje
V poletnem času moramo — kot doslej — stalno varovati trte pred perono-sporo, oidijem in morebitnimi škodljivci.
Za peronosporo so na razpolago bakreni in nebakreni pripravki. Do konca prejšnjega meseca smo rajše rabili nebakrene izdelke kot so Aspor ultra, Vitex itd., ker ne zavirajo rasti trte. Poleti pa so bolj primerni bakreni pripravki kot je npr. bakrena brozga, ker trta rabi baker in ker se ta izdelek dalj časa zadrži na trti, če je vreme ugodno. Težava je le v pripravljanju, ker moramo mešati apneno mleko in modro galico ter strogo paziti, da postane mešanica nevtralna. Teh preglavic danes ni več. V trgovini najdemo industrijsko bakreno brozgo (poltiglia bordolese industriale), ki ima že primešano apno. Rabi se 1 kg na 100 litrov vode. Imamo pa še en pripravek, ki je enakovreden in sicer Super Ramedit; tega rabimo 300-500 gr na hi. Vsakokrat primešajmo tudi količino žveplo npr. Super Cosan in sicer 150-200 gr na hi; tako zavarujemo trto tudi pred oidijem.
V legah, ki so težko dostopne in brez vode, pa s pridom uporabljamo prašila kot je 3 EFFE Super. Z njim preprečimo napad sive plesni kakor tudi peronospore in oidija. Zelo koristi, če z njim prašimo grozde še preden se zaprejo.
Trtam so nevarni grozdni sukači. Njihove drobne gosenice napadejo že cvetje in ga opredejo s pajčevino. Drugi rod se pojavi, ko začne grozdje zoreti. Takrat napadejo grozdne jagode. Uničimo jih s Po-mexom (250 gr na hi) ali z Atonaxom 5 v prahu (20-25 kg na ha).
Inž. Janko Košir
Razstava umetnosti 17. stoletja v vili Sartorio
V	vili Sartorio na trgu Janeza XXIII. so odprli razstavo umetnostnih del iz 17. stoletja, ki jih hranijo umetnostni in zgodovinski muzeji v Trstu. Odprta bo do konca decembra letos.
Razstava je urejena v pritličju ter v prvem in drugem nadstropju. V pritličnih prostorih so razstavljeni razni tiski, v prvem nadstropju risbe renesančnega slikarja Tiepola, v drugem nadstropju pa slike drugih umetnikov.
f RADIO
T H a T A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 16. do 22. julija 1972 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cankve v Rojanu. 9.45 Dva tria F. J. Haydna. 11.15 Mladinski oder: »Velika gala predstava«.
12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Naša gospa. 15.45 M. Kmecl: »Samota velikega teatra«. Radijska igra. 16.35 Za prijetno popoldne. 18.20 Baletna glasba.
20.30 Sedem -dni v svatu. 20.45 Pratika.
22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavee. 18.15 Umetnost...
18.30 Slavne simfonije. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razsgledi.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade poslušalce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 18.50 Glasbeni vrtiljak. 19.00 Veliki detektivi iz kriminalk. 19^15 Za najmlajše: »Janezek in njegova konjička«.
20.35 Mozart: »Figarova svatba«, komična opera.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade posilušavce. 18il5 Umetnost... 18.30 Komorni orkester iz Padove. 18.50 Nekaj jazza. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori In folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.05 Za vašo knijižno palico. 21.50 Ansambel »Goldem Grass«.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavee. 18.15 Umetnost...
18.30 V ljudskem tonu. 19.20 Za najmlajše: pravljice, pasmi in glasba. 20.35 J. Štoka: »Trije tički«. Burka.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavee. 18.15 Umetnost... 18.30 Simfonična glasba deželnih skladateljev.
19.10 Na počitnice. 19.20 Zbori in folklora.
20.35 Gospodarstvo in delo-. 20.50 Vokalno instrumentalni koncert.
Sobota: 11.35 Poslušajmo -spat. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za -mlade poslušavee. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele. 18.45 Orkester proti orkestru. 19.10 Rado Bednarik: Moja srečanja. 19.20 Revija zborovskega petja. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Zora Saksida: »Komisar Tabernik ali -Suha -južina in njegov problem«. Detektivtka. ★
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 16. do 22. julija 1972 Nedelja: 11.00 Otroška matineja. 1-1.50 Mestece Peyton. 18.25 Dno steklenice, film.
Ponedeljek: 18.30 Kremenčkovi. 20.30 I. Štivičič: Petelinov kliu-n - TV drama. 21.30 K-uilturne diagonale.
Torek: 18.30 Medvedov godr-njavček. 18.55 Gostje slovanske popevke. 19.20 Karavana: Vis - reportaža. 20.35 Vroči val - film. 22.05 Gla-sibemi -nolktumo: Možiček - balet.
Sreda: 18.30 .Sebastijan in Mary Morgane. 19.00 Naši operni pevci: -Sonja HočeL var. 19.20 -S -kamero po -svetiu: Skice -Nevv Yorka. 20.30 Shakespeare: Vesele W:ndsor-čanke - I. del. 21.40 Odiseja miru. 22.35 Waiterpolo Partizan : Mladost.
Četrtek: 18.30 Boj za obstanek. 19.00 Civilizacija, 20.35 Bos skoezi pekel. 22.10 Vohuni, -agenti, vojaki.
Petek: 18.30 Veseli tobogan: Šentjur.
19.00 Mestece Peyton. 20.35 Ne obračaj se, sinko - film. 22.25 Jadranska srečanja.
Sobota: 17.10 Atletika Jugoslavija : Belgija. 19.15 Usodno nebo.
(nadaljevanje s str. 3) vedno vnašajo v kulturno področje metode političnega obračunavanja«. V luči povedanega bi torej moralo biti to dovolj jasno. Ne vemo, zakaj se Slovenci tako hvalimo, da smo kulturno razviti, če pa potem brez moralnih zadržkov sprejemamo in pozdravljamo stališča, ki bi jih kratko strnil takole: Svoboda ustvarjanja naj ne pozna nobenih omejitev. Toda pravico objavljanja naj -ima družba oz. narod in v imenu družbe oz. naroda država, t. j. tisti, ki so najbolj poklicani, da jo predstavljajo. To se pa da doseči in izvajati samo z oblastniško prisilo, cenzuro, policijo, procesi drugače mislečih itd.
Gre, torej, za dovolj pomembne stvari, ne pa za kakšne blodnje ali preobčutljivost, kot nekateri v mojem primeru namigujejo in Katoliški glas, z objavo takšnega naslova, še podčrtuje. Ko ne bi dobro vedel, kaj je demokracija, ne bi bil mogel svetovati deželnemu poslancu dr. Štoki stališča do novega deželnega urbanističnega zakona, o katerem je Katoliški glas prinesel članek na prvi strani v isti številki pod naslovom »Premalo zaščitene slovenske koristi«. Vsaj meni se zdi, da sem skušal biti v obeh primerih kar se da dosleden.
Upam pa, da so vse te časopisne polemike imele neki smisel, če nam bo vsem skupaj problematika demokracije bolj jasna. Menim, da je to za majhen narod posebno pomembno, če ne kar življenjsko pomembno vprašanje.
Trst, 4. julija 1972
Vladimir Vremec
OBVESTILA
Počitniški koloniji v Ovaru in Nabrežini
Gorska kolonija v Ovaru — prva skupina, dečki — se bo zaključila dne 28. julija. Otroci ibodo prišli na železniško postajo v Gorici ob enajstih dopoldne.
Skupni obisk bo dne 16. julija. Odhod bo s Travnika (pred cerkvijo) oh 7.30 zjutraj; cena vožnje z avtobus-om bo 2.500 lir. Kdor želi, da se mu naroči kosilo, naj to takoj javi v pisarno Vincencijeve konference na Plaouti (tal. 83177); cena za kosilo je 1.000 lir. Pisarna je odprta vsak dan dopoldne od 9 do 12.30.
Deklice -bodo odpotovale v Ovaro dne 29. julija popoldne ob 15.30 z železniške postaje v Gorici.
Obmorsko letovanje v Nabrežini se bo končalo dne 27. julija; dečki se bodo vrnili v Gorico popoldne okrog štirih.
Daklioe bodo- -odpotovale k morju dne 29. julija oib 9.30 dopoldne s Plac-ute.
★
Misijonar Andrej Majcen iz Južnega Vietnama bo v nedeljo 16. j-ulija ob 18. uri predaval v Mar. -domu v uil. Risorta 3.
Misijonar Jože Kokalj iz Zambije bo v nedeljo 16. julija ob 17.30 govoril v Rojanu o svojem misijonskem delu.
DAROVI
Za Katoliški glas: msgr. Natal Silvani ob svojem zlatomašniškem jubileju 20.000; inženir Janez Kelhar, Gradec (Avstrija),
5.000	lir.
Za Zavod sv. Družine: ob zlati poroki Pepija in Pepce Gradnik v Medani N. N. 50.000; K.O.B. namesto cvetja na grob polk. Zdravka Rijavec 5.000; inž. Janez Kelhar, Gradec (Avstrija), 5.000; -družina Kavčič-Kodermac, Podigora, 3.000; M. C., Gorica, v -spomin pok. Zdravka Rijavec 2.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N. 4.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; -N. N. 2.000; N. N. 3.000; N. N. 4.000; N.N. 2.000; N. N. 1.000; U. Z. 3.000; I. P. 10.000; N. N. 10.000; I. P. 10.000; V. K. 10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: v spomin umrlega brata Armanda Slobec Pina Piščanc 10.000 lir.
Za Vincencijevo konf. v Barkovljah: v spomin -pok. Angele Martelanc darujeta Alojzija Martelanc in družina Grmek 2.000; N. N. namesto cvetja v isti namen 1.000 L.
Za cerkev v Bogdancih: N. D. 2.000; Edvard Fischer, Trst, 1.000 lir.
Za misijone: N. N., Gorica, 10.000 lir. Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni ,rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 8% davek za registrski urad.
Odgovorni urednik : msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo