------    127    ------
Menelik in Abesinija.
Pariški  list »Gaulois* piše o tem  v  današnjih dneh toli zaslovelem možu:
Menelik je sedaj 54 let star. Isti ima brijentalsko vnanjost in se v verskem pogledu drži tradicij svojih prednikov. Menelik je pristopen vsem modernim idejam; kakor prijatelj napredka in civilizacije je dal napraviti v svojem taboru, haremu nasproti — kajti šoansko vojsko spremljajo tudi ženske — brzojav in celo telefon.
Meneliku je obličje bledo in obdano z rujavo brado. Dasi absoluten vladar v svojih državah, je vendar nenavadno dobroten in uljuden. On ljubi naše običaje in želi iskreno, da bi mogel obiskati Francijo. Se znanil se je hitro z ruskim jezikom, in cela vojska tajnikov in tolmačev delajo noč in dan v njegovem taboru pod poveljstvom njegovih ministrov, koje zbira včasih okolo sebe celo trikrat na dan.
Menelik je toli miroljuben, da smemo misliti, da bi vzlic svoji sijajni zmagi rad sklenil z Italijani za iste časten mir, ne da bi zahteval, da se mu plača vojna odškodnina ali odstopi koji kos dežele. V ozna-čenje njegovega mišljenja moremo tu navesti povsem avtentično anekdoto.
Začetkom ekspedicije je Menelik zabičal svojim vojakom, da v slučaju, ako bi ujeli Italijanov, nikakor ne smejo nadlegovati časnikarjev, ki spremljajo vojsko v nasprotnem taboru. „Zapomnite si to", rekel jim je; „ako naletite na italijanske poročevalce, pustite jih pri miru, kajti to so pisatelji in kar je pisano, je božje". Ali ni znamenita ta beseda v svojem orijen-talskem razumevanju?
Slično pripoveduje neki sotrudnik pariškega „Figaro" o odnošajih v taboru Soancev. Tudi ta posebno hvali lepi red, vladajoči tam, ter proslavlja miroljubivost Menehkovo. „Danes mi je podati le notic, ki ne potrebujejo komentarja", piše dotični časnikar. „Našel sem lepo urejen tabor, dobro oborožene vojake, veliko pušek, topov in Ijudij, ki znajo rabiti iste. Ti vojaki niso nikaki divjaki, ampak so disciplovani. V njih nastopanju se izraža nekaj odločnega, nekaj idejalnega, kar me je presenetilo. To niso oborožene druhali, ampak to je oborožen narod. Na teh ljudeh je opaziti nekako spremembo. Oni, ki so se mi videli v njih deželi nekaki tlačitelji, vidijo se mi na bojnem polji jako častni. Res je, da se med njimi nahaja mnogo duhovnikov, „zdravnikov" in redovnikov, takozvani „alaka" in „melouski". Pravim pa „versko" in ne — „fanatiško" navdušeni. To me je presenilo bolj nego vse drugo. To in pa še nekaj: da med Soanci opravljajo — ženske službo za oskrbovanje. In one opravljajo to uprav čudovito. Seveda
¦v
umivajo Soanci malo hrane in še manj pijače. Vsled te malopotrebnosti in skromnosti je tudi jako olajšano etijopsko vojskovanje.
Mene je Menelik vsprejel v privatni avdijenciji. Tudi vladarja nisem spoznal več; tudi na njem je opaziti tisto spremembo kakor na vojakih. Postal je — veči!   On ni več isti, ki je v Antotu naglašal ne-
znatnost naših darov ter imenitnost njegovih. Pravijo sicer, da ljudje delajo dogodke. V očigled temu etijo-piškemu Veličanstvu vprašal sem se, da li tudi dogodki se svoje strani ne preosnovljajo ljudi. V teb očeh, prepreženih z rumenimi črtami, v teh hcih^ zgubanih po starosti, v tem pomežikanju, na kojem bi ga zavidali dobri diplomatje izza pred tridesetimi leti — v vsem tem je izraženo nekaj melanholiškega. Ali se le dela, kakor da je žalosten? Ali je res žalosten? Igra li le komedijo? Ali je odkritosrčen? Na vsa ta vprašanja ne bi si upal jaz odgovoriti niti o kojem belem ... kamo-li o človeku Menelikovega plemena, kojemu je dal Bog črno barvo, da bolje zakriva svoje misli.
Menehk sam trdi, da je do smrti užaljen radi te vojne, ki stane in bode še stala toliko krščanske krvi. „In meni se studi prelivanje krvi", rekel je meni. „Ti veš to. Jaz ne maram krvi. Ko sem zašel Harar, kjer je bilo mnogo upornikov, ki* bi bili zaslužili smrt, spomniti se moraš vendar, da nisem dal umoriti nijednega".
------    128    ------