346
Zadnji pozdrav umrlemu pesniku.
Ko sonet je za sonetom s tvoje lire sladko pel, angel smrti jih je slušal in po liri hrepenel . . .
Prismehljal se ti je v sobo,
dahnil mir ti na obraz:
Ti — ko slak svoj cvet pred mrakom
strnil si oči tačas . . .
In lokavi gost je z liro zbežal do neba višin. — Splavaj kvišku, duša blaga, splavaj ponj o, Dragotin!
V pozni noči kakor sapa tiha
Muza-vdova  , nad gomilo diha.
Kot meglica zjutraj se poslavlja,
a za sabo rosen cvet ostavlja
. Glej, Julijami! Tvojih solz grob neče vzeti vase; nebeški žarki jih pij6 na tvoje zlate čase.
Ne plakaj! — Vajina ljubav ne spi pod hladno rušo: nad zvezdami te Dragotin z ljubečo čaka dušo.
Silvin Sardenko.
Irenej Friderik Baraga,
oče indijanske književnosti.
(Priobčil /. L. Burgar.)
Ker je ta list predlanskim za stoletni spomin objavil črtice o nepozabnem Baragu, zlasti z ozirom na njegovo delovanje v slovenski domovini, sklenil sem opisati') tudi njegovo delovanje tukaj v Ameriki.
Pokazati hočem bravcem „ljubljenega očeta" ameriških rdečekožcev kot začetnika njih književnosti, s katero jim je postavil steber krščanske omike.
') Ta spis je bil namenjen za stoletni spomin rojstva Baragovega. A žal, nismo ga mogli objaviti poprej.                                                           Uredn.
Predno preidemo na predmet tega spisa, naj navedeni ob kratkem dejstva l) o sedanjem položaju indijanskih bivališč, kjer je Baraga zasadil sveti križ.
Poglavitna rodova Indijancev, s katerima je imel opraviti misijonar Baraga, so bili Ci-pevci (Chippewa) in Otavci (Ottawa). Ko je naš pokojni rojak prvič prišel med nje, so bi-
l) Za naslednje podatke sem rabil »American Catholic Quarterly Keview", ka+erega priporočam. onemu, ki se zanima za podrobnosti v tej stvari.
/. L. Burgar: Irenej Friderik Baraga.
347
vali Otavci na obrežju Michiganskega (r. Mi-šiganskega) jezera. Teh najbližji sosedje so bili C i p e v c i. Tačas je vlada kupovala od Indijancev svet za svetom zavoljo bogastva, ki je tičalo v cedrovih hostah in ogromnih žilah vsakovrstne rude. Po mnogih pogodbah med vlado in Indijani se je pričel polagoma oživljati divji svet, na katerem je klil od leta do leta živahnejši promet. Da so pa rdeče-kožci odstopili toliko rodnega sveta, jim je
svet na Spodnjem in Zgornjem polotoku države Michigana, istotako tudi po Minnesoti in Wisconsinu. Ponekod so bili Cipevci takoj prisiljeni odriniti proti zapadu, drugod jim je vlada določila meje (reservacije), kjer so smeli ostati, živeč ob divjačini in ribjem lovu. Pustili pa so jih na rodni zemlji le pod pogojem, da jih bo vlada nadzirala v vseh ozirih. Kraje, kjer so živeli posamezni rodovi, jim je obdačila in v njih postavila državne urade  s  predsedujočim   nadzornikom.  Taki
morala vlada plačevati letne plače, določene v sklenjenih pogodbah, pa preskrbeti jim primerne zemlje na zapadni strani veletoka Mississippija, kamor bi se imeli preseliti, seveda na vladne stroške. Tako je vladi sčasoma pripadel ves svet ob Michiganskem in Gorenjem jezeru, v državi Wisconsinu in na severu Michigana. Po pogodbah, ki so bile sklenjene leta 1846., 1847., 1848., 1855., 1856., 1860., 1863—1867., se je odstopil važni
obdačeni kraji so bili La Pointe, L' Anse, Beaver Island, Cross Village, Arbre Croche, Grand River in Grand Traverse. Kako je Baraga skrbel za svoje ljubljence, se vidi v tem, da je pri vladi izposloval Cipevcem ob Gorenjem jezeru, kakor tudi Indijanom na Spodnjem polotoku Michigana, da so se jim dovolile stalne reservacije blizu njih rodnih bivališč.
V selu L' Anse, kjer je pred petdesetimi leti Baraga zgradil svojo misijonsko cerkvico
Rojstveni grad Baragov v Mali vasi.
348
/. L. Burgar: Irenej Friderik Baraga.
in zbral okrog sebe četico izpreobrnjencev, živi danes okoli 700 cipevskih kristijanov; tam je stalna misijonska postaja s cerkvijo in šolo. Prav malo polnokrvnih Cipevcev je najti med seljaki tega kraja. Oblačijo se kakor mi beli, večina jih govori angleški, a doma govore še vedno čipevsko narečje. Oni niso pod oskrbništvom vladnega urada za Indijane v Washingtonu. Kakih 1000 jih živi v obdačeni pokrajini Sault Ste. Marie, in 2000 v okolici Mackinac. Za dušno blaginjo Cipevcev v L' Anse in omenjenih 3000 je skrbel do svoje smrti škof iz Marquetta, sedaj že pokojni Janez Vertin. Na Spodnjem polotoku michiganskem — tako svedoči štetje Zjed. držav iz 1. 1890. — živi kakih 3000 Cipevcev po njim odmerjenih reservacijah. Vsaka teh reservacij preživlja 50 do 200 rdečekožcev, ki se nosijo kakor mi, govore izključno čipevski, vendar se kaj malo družijo z belimi. Večinoma so katoličani pod oskrbništvom škofa v Grand Rapids. Tekom zadnjih petdesetih let je delovalo več slovecih katoliških misijonarjev med Indijani spodnjega polotoka michiganskega.
Vedeti treba, da se je Baragovo misijonsko delovanje med Cipevci pred šestdesetimi leti pričelo v neprijaznih okoliščinah v La Pointeu, otoku Gorenjega jezera, ki je sedaj v državi Wisconsinu.
La Pointe je glavni sedež vladnega oskrb-ništva za Indijane, kjer je nekaj let posloval poročnik W. A. Mercer, vojni častnik Zje-dinjenih držav.
Oskrbništvu v La Pointeu so podrejene reservacije, obsegajoče nad pol milijona oralov zemlje. Štiri teh reservacij so v Wisconsinu in tri v Minnesoti, namreč:
Oralov Duš Red Cliff, Bayfield Countv, Wis 11.457 555 Bad River, Ashland County, Wis    124.333      655
Lac  Court  d' Oreilles,  Sawyer
County,  Wis.    ......      66.136    1116
Lac du Flambeau, Oneida County,
Wis ..........      69.824      794
Fond du Lac, Carleton County,
Minn.    .........      92.346      759
Vermillion Lake,St.Louis County,
Minn..........    131.629      760
Grand   Portage,   Cook  County
Minn    .........      51.840      324
To so vsa znana imena krajev, koder je oče Baraga omagoval in zmrzoval v prvem desetletju svojega apostolovanja med Cipevci, 1835—1845.
Povprečno število prebivalstva je blizu 5000, in je morda še večje danes, nego je bilo ob času misijonarja Baraga.
Večina cipevskih družin živi na takozvanih lotih 1), kateri svet sami obdelujejo; žive še precej dobro. Drugi pa so nastanjeni pri pilah za les, kjer imajo stalno delo po pogodbi; zlasti cvete lesni obrt v Lac du Flambeau in Bad River-reservaciji.
V verskih rečeh so Cipevci La-Pointeske agencije podrejeni škofu v La Crosseu; večina njih je ohranila sv. vero, katero jim je vcepil Baraga. Dostavljam, da so v misijonskem delovanju delovali za Baragom vneti frančiškani, zlasti po teh krajih Gorenjega jezera; sedaj imajo že več cerkva s stalnimi duhovniki in misijonskimi postajami.
Vzgoja otrok je v izvrstnih rokah; sestre frančiškanke vodijo katoliške šole. Poročnik Mercer pravi v svojem uradnem poročilu2), da „notranje in vsakdanje šole v oskrbi katoliške cerkve so vrlo urejene in upravljene ter storč veliko dobrega".
Iz vsega tega je razvidno, da se je seme krščanstva, zasajeno s tolikim naporom in osebnim zatajevanjem očeta Baraga na bregovih Gorenjega jezera pred več kot pol stoletja tako močno ukoreninilo, da je dajalo in še daje tako bogato žetev krščanskih duš.3)
Vladno postavodajalstvo Zjed. držav je 1. 1889. dovolilo 165.000 dolarjev Cipevcem te reservacije za pospeševanje izomike sploh; ta vsota je bila odločena za zidanje stanovanj, za nakup poljskega orodja, živine in semena, za sekanje drevja in grajenje zemlje, za stroške cipevskih poslanstev, obiskujočih White Earth-reservacijo na zapadu Mississippija, za vzgojevalne namene itd.
') L6t se zove kos sveta, navadno 150 čevljev dolg in 50 širok.
2)  United S. Com. Indian Affairs' Report, 1894, p.333.                                                            ;   .
3)  Am. Cath. Qu. R., Jan., 1897, p. 24.      ...   ,;.
/. L. Burgar: Irenej Friderik Baraga.
349
Ta denar v navedene svrhe je vlada plačala iz obrestij od naloženega zaklada teh čipevskih Indijanov.1)
Tudi kanadske Cipevce je obiskoval naš vneti misijonar. Pridobil je krščanstvu večino divjakov, bivajočih ob gorenjem obrežju Hu-ronskega jezera. Ljudstvo po onih krajih je še sedaj vrlo katoliško; izmed 3183 čipevskih rdečekožcev ob Huronu je le 583 protestantov in 112 poganov. Ob vodah tega jezera, blizu zaliva Georgie, po otokih Manitoulinu in Cockburnu je raztresenih devet indijanskih selišč, po katerih živi do 1000 Cipevcev; le-ti so zgolj katoličani, ki so sprejeli od Baraga evangelij. Izjemno glede na značajnost ljudstva tega plemena živč ondotni Indijanci v pravem blagostanju in lepi zakonski vzajemnosti, govore čisto domače narečje. Sprejeli so tudi obleko belokožcev in njih obrt; večinoma se bavijo s poljedelstvom.
Istotako je blagi Baraga zasadil znamenje sv. križa po indijanskih selih na severni strani Gorenjega jezera, kjer razven 53 divjakov še danes spoznava katoliško vero 1998 Cipevcev.
Naj še omenim, da so indijanski katoličani čipevskega in otavskega rodu na otokih Cockburnu in Manitoulinu podrejeni škofiji Peterborough. Dvanajst jezuitov-misijonarjev oskrbuje sedaj njih cerkve in misijonske postaje. Bratje iz tega reda vodijo svobodne šole, obrtne šole in notranje šole za indijanske dečke. Sestre sv. Jožefa in Brezmadežnega Srca Marijinega pa upravljajo jednake šole za indijanske deklice. Očetje jezuiti opravljajo misijonske posle tudi v pokrajini okrog Sault Ste. Marie.
Skoro vsi Cipevci, ki smo jih omenili, so Indijanci, s katerimi se je vlada pogajala za svet. Razven onih, ki žive po selih na jugu otoka Manitoulina, so vsi rodovi odstopili svojo zemljo državni vladi, pridržavši zase samo omejeni svet (reservacije), koder žive danes. Za to pa prejemajo v gotovih pogodbah določeno letno plačo, ki se daje glavarjem dotičnih rodov. Malo verjetno je,
l) Report of the Com. of Indian Affairs for 1894, p. 439.
da bi bile čipevske cerkvene občine ob Temsi (Thames v Kanadi), na otoku Walpolu, v Sarniji in ob bregovih Huronskega jezera gori do Beausoleila potomci ljudstva tega naroda, katerega je za evangelij pridobil oče Baraga pred petdesetimi ali več leti. Navadno se potomci njegovih izpreobrnjencev, kjerkoli so danes, krepko drže katoliške vere; izjem je razmeroma zelo malo. Po omenjenih krajih pa žive danes Indijani, ki so skoro izključno Lutrovi privrženci.
Zanimati utegne koga verski položaj kanadskih Cipevcev, ki so več ali manj po Baragu sprejeli Kristusovo vero. V okraju Athabaski in Mac-Kenzie-Riverju, broječem devet vasij, je povprečno število Cipevcev 5589, vsi katoličani; v poročilu „Dominion of Canada Annual Report of the Department of Indian Affairs for 1892, pp. 308—309, 316, 317 in 322 ni navedenega nobenega protestanta niti pogana; dočim obsega okraj Peace River dvanajst vasij, kjer bivajo tudi zgolj katoličani; druge statistike ni v poročilu. V okrajih Nelsonu in Churchill-Riversu je pet indijanskih vasij z 852 dušama; vsi so katoličani. Verjetno pa je, da v navedenih selih severo-zapadnih pokrajin ne živi mnogo pravih Cipevcev, vendar se ne motimo, če pripisujemo to versko probujenost vplivu misijonarja Baraga. „The Census Returns of Resident and Nomadic Indians" spričuje, da celo indijansko prebivalstvo v državi Kanadi šteje do 109.205 duš.
Kako pa je z bojevitim plemenom O ta v-cev, katerih utrjeni stan je bil za časa francoske vlade na južnem obrežju krasnega zaliva, čigar čelo krasi sedanje mesto Detroit? Kaj je s tem junaškim rodom, ki se je takrat prosto gibal po tej romantični okolici skoraj stoletja dolgo, dokler ni njih največjemu glavarju, Pontiacu, izpodletelo, ko je namerjal utrditi indijansko nadvlado čez deželo na zapadu reke Ohia? Zgodilo se je, da ga je britanska premoč potisnila v ozadje, ga premagala in uničila, da se je moral z rodovi Otavcev osramočen pomakniti v njih staro bivališče ob jezerih Huronu, Michiganu in Georgia Bayu!
350
Književnost.
To so bili vnuki onih Otavcev za časa Pontiaca, katere je Friderik Baraga izpre-obračal celih štirideset let tega veka; za njih dušno blaginjo je pisal in izdajal verske knjige v otavskem jeziku, katere bomo izku-
šali tu popisati. Gotovo ne bodo čitavci brez zanimanja brali, kako se je godilo potomcem prvih otavskih kristijanov iz Arbre-Crochea, po njega okolici in dolini „Velika voda" (Grand River).                                  (Dalje.)
Književnost.
Slovenska književnost.
Slovenski pravopis. Sestavil F r. Leveč, c. kr. profesor in okrajni šolski nadzornik v Ljubljani. Cena vezani knjigi 1 krona, nevezani 90 vinarjev. Na Dunaju. V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig. 1899. 8°. Str. 167. — Dosedanje ocene, kar smo jih brali, so vse hvalile to knjigo in ji prisojale veliko praktično vrednost za našo pisavo. Ne da bi ne bili imeli doslej pravopisnih pravil ali naukov, a — zdi se — imeli so premalo veljave, da bi jih bili pisatelji sploh sprejeli. Levčevi knjigi se obeta boljša sreča, ako bodo mož-beseda oni, ki so sklenili držati se njenega pravopisnega sestava.
Ko smo knjigo pregledali, bili smo je veseli tudi mi, ker je odločno na stališču istinitega narodnega govora in splošne pisave, ne pa na podlagi posiljenih podmen. Zlasti smo videli, da se naša pisava, ki je v našem listu že deset let, izvečine ujema s pravili nove knjige. Ko bi torej sedaj sklenili, da bo odslej tudi nas vseskozi vodila nova knjiga, ne bi nam bilo treba mnogih prememb.
Toda nam je pred očmi tudi kaj drugega kakor samo to, da bi imeli pri urejanju in pisateljevanju vodilo in tolažilo: »To je prav, ker pravita Ple-teršnik in Leveč tako." Levčeva pravopisna knjiga namreč nam vzbuja mnogo spominov iz naše književne zgodovine, in ker vemo, da ljudje niso samo bili premenljivi, temveč tudi še bodo, zato izjavljamo odkrito — čeprav nam kdo zameri —, da se nam tudi Levčeva pravila ne zde tako trdna, kakor da bi bila »zapisana v svetem pismu".
Ako bereš v kaki knjigi kratke besede: JVa-paka, napačno je, krivo je, tuje ali prisiljeno je itd., seveda te zadenejo močno. Ta moč pa se kmalu poizgubi, ako se spomniš, da je isti pisatelj nedavno pisal in učil drugače, da drugi slovničarji uče drugače in svoje nauke podpirajo z razlogi.
Le dva vzgleda! Oni sitni /, ki se izgovarja kakor y, koliko je dal opraviti našim učenim in neučenim slovničarjem! In ni težko najti mož, ki so nekdaj in nedavno oni / izgovarjali čisto kot pravi /, a danes imenujejo tako izgovarjanje »tuje, prisiljeno spakovanje". Ali pa: »Končnica -ij (nam. i) v dvojinskem in množinskem rodilniku (četrte skla-
njatve) je umetna, prisiljena in zatorej napačna", (»SI. pravopis" 194) in: „V pisni slovenščini (v množinskem rodilniku četrte sklanjatve) služijo oblike na -y, ker so prvič jezikoslovno opravičene (ima jih tudi stara slovenščina), drugič pa se ločijo po njih druge jednake oblike, vzlasti rodilnik jedninski; n. pr. vrednost čednosti, der Wert der Tugend, pretium virtutis — vrednost čednostij, der Wert der Tugenden, pretium virtutum." (Janežič-Sket: »Slovenska slovnica", 1889, str. 37.) Po naših mislih se jezik ne preminja tako, da bi bilo danes napačno, kar je bilo pred desetimi leti pravo, ali da bi bilo v Celovcu pravo, kar je v Ljubljani napačno, temveč jezikoslovci le preradi imenujejo svoje začasno mnenje — trdno resnico ali pravilo, zato si morajo tolikokrat oporekati, tolikokrat se popravljati, a še rajši oporekajo drugim jezikoslovcem in imenujejo njih nazore napačne in krive.
Zlasti pri nas Slovencih je bilo tako. Koliko stvarij so spravili n. pr. od 1. 1870. nadalje nekateri jezikoznanci in drugi pisatelji na dan! In kdor ni plesal po njih godbi, temu so očitali, da nič ne zna, ali da je starokopitnež. Ker preprosti čitatelji ne morejo presoditi pravih razmer, zato se je marsikak pisatelj udal sedaj tem, sedaj onim zahtevam, da mu le niso očitali »napak" kakor ubogemu šolarčku. Koliko preglavice n. pr. so delali pisateljem nekateri kritiki z naslonicami! Sedaj je sestavil g. Luka Svetec svoja pravila, potem jih je dognal in na svetlo dal gosp. p. Ladislav: a naposled so vso njegovo teorijo zavrgli in naslonicam dali zopet potrebno prostost. Kako neumna in grda, po hrvaško zverižena pisava se je ugnezdila v novejšem času v nekatere časopise!
In zakaj vse to ? Ker so oni, ki so zvonec nosili, hrepeneli po samih novotarijah in pozabili, da mora vsak razvoj, vsak napredek stati in sloneti na trdnih tleh dosedanjih pridobitev. V naravi ni skokov, tudi v jeziku jih ni in v jezikoslovju bi jih ne smelo biti.
Kako različne pisave nam kažejo razni letniki Zvonovi! Ta urednik n.pr.je nastavil na besede toliko akcentov, da je vse mrgolelo, drugi jih je docela zavrgel. Kaj je pravo?
Irenej Friderik Baraga,
oče indijanske književnosti.
(Priobčil /. L. Burgar.)
(Dalje.)
Pontiac ni imel naslednika. Civilizaciji od strani belokožcev ni kazalo drugega, kakor da se njegovo pleme preseli iz svojih domov v Michiganu na zapadno stran Missis-sippija. To pa je bil le nekak coup de grace za otavsko avtonomijo; na ta način bi se vlada izlepa iznebila junaškega naroda, čigar bivanje bi izginilo z zemeljskega površja.
Dasi je bil svet, odločen za pregnance, primeren za vse, česar more pozeleti nomadsko ljudstvo, milega in prijetnega podnebja, z lepimi livadami za lov, vendar preselitev ni šla gladko od rok. Zemlja le ni bila zemlja, kjer so počivale kosti krvnih sorodo-vincev. Ameriški Indijanec ima morda izmed vseh človeških plemen največ ljubezni do zemlje, kjer so zakopani zemeljski ostanki njegovega deda. Velika večina pregnancev je pripotovala nazaj v Michigan, na ljubljeni dom svojih očetov.
Vsaj jeden rod, dasi razkropljen, je dospel v domovino in živel ondi precej ugodno; ostali nezadovoljneži pa so jo mahnili proti Kanadi, kjer so se pomešali z Indijanci drugih narodnostij. Drugi rod pa, skoro povsem raznarodjen, in sedaj živeč v Michiganu, je navadno obubožal in začel izmirati, ko je bil postal žrtva sosednje nenravnosti belokožcev.1)
In kaj menite, koliko je število sedaj živečih pristnih sinov tega nekdaj tako mogočnega naroda? V Montani in Indijanskem teritoriju biva le še 160 Otavcev, in to v jako ugodnih razmerah; toliko je uradno znano: drugodi pa so bržčas že povsod iz-mrli ali pa se pomešali s sosedi. Ondašnja reservacija poslednjih Otavcev obsega 14.860
l) Trde, da živi še 3000 Otavcev mešane krvi v napol omikanem stanju na Spodnjem polotoku Michigana.
oralov, katerih samo 8000 je obdelanih. Bore 27 družin biva na svojih lotih in obdeluje pripadajoči svet. Kaj malo je najti pri njih sledu po rdečekožnih pradedih. Vsi se oblačijo kakor bližnji državljani. Nekdaj svetlo-bakrena boja tega plemena se je umaknila rmenkasti beloti, dočim je le še kak sključen dedek ali vpognjena ženica prave otavske krvi. Ti Otavci se več ne preživljajo z lovom in ribarstvom, ampak si s koristnejšim delom služijo vsakdanjega kruha. Otavski jezik se rabi izključno v družabnem življenju, in večina njih zna citati in govoriti angleški. V verskem oziru so skoro vsi katoličani. Potrebno je torej, da se nastani na onem kraju v novi cerkveni občini stalen duhovnik, ki bo oskrboval tudi sosednje Indijance, namreč Quapaw- in Osage-Indijance. Tako bodo preskrbljeni vsi katoličanje tamošnje agencije. Tudi se je nedavno zgradilo poslopje za šolo in stanovanje šolskih sester. Saj pa je že tudi čas, da se je storil ta korak v pomoč zapuščenim ljudem. Zakaj Kuekarji (Quakers-— posebna verska sekta) so bili kaj delavni in imajo 16 svetišč v tej agenciji; metodisti imajo dve in baptisti dve. Mr. Doana pa omenja v svojem spisu temu primerno: „Ka-toličani z velikimi koraki napredujejo v iz-preobračanju Indijanov."') Toliko, kar se tiče Otavcev, živečih še v mejah Zjedinjenih držav.
Največje število Otavcev v Kanadi pa je najti na velikih otokih Manitoulin in Cock-burn na Huronskem jezeru blizu zaliva Ge-orgia.2)
') „Report of U. S. Indian Agent, Quapaw, etc. for. 1834", p. 136 in Com. Rsp.
2) »Dominion of Canada", Rep. Dep. of Indian Affairs, 1832, pp. XIV. ex 308 (of. Am. Cath. Qu. R., 1897, p. 33).
408                                             /. L. Burgar: Irene j Friderik Baraga.
Na teh otokih biva blizu 1300 Indijanov čipavskega in otavskega plemena. Oba naroda se večkrat ženita medsebojno, pa tudi s Kanadci; črta potomcev pa se sledi od materine strani, in narodnost se loči razločno. Dočim ima otrok lahko Cipevca za očeta, če mu je mati Otavka, je dete vedno materine narodnosti in obratno. Pri Sucker Creeku živi 110 teh Indijanov, med katerimi je 94 protestantov; v Sheguindah jih je 153, samih protestantov, ostalih 1653 je zgolj katoličanov. Vrh teh živi v vasici Obidgewong 22 Cipevcev, ki so vsi še pogani.
Ti Indijani žive ob poljedelstvu in ribar-stvu. Na južnem delu otoka Manitoulina pa se svet še ni odstopil državi, in kupčija z lesom je j edino sredstvo, ki služi domačinu v vsakdanji kruh.
Mnogo teh rdečekožcev, kakor izpričuje prvi državni tajnik, se preživlja s tem, da poleti služijo kot čolnarji in vodniki za iz-
t letnike ; nekaj jih dela tudi pri pilah in na parobrodih. Njih razmere so dokaj ugodne; državna vlada jih preskrbuje z misijonarji in učitelji in jako strogo pazi na postavo, ki ovira prodajanje opojnih pijač. Prebivalstvo na teh otokih raste uspešno.
Male srenje Otavcev nahajamo dalje proti severu v okolici Sault Ste. Marie; katoliški misijonarji z velikim uspehom delujejo med njimi.
Naj   se   slednjič   karkoli   zgodi   z otavskim plemenom, čigar ljudstvo najbrž kmalu izgubi svojo identičnost, ime vendar nikdar ne  izgine iz  kanadske države, katere poglavitno mesto se zove Ottawa,   ki  je  prejelo   svoje  ime  po krasni reki,   tekoči mimo  tega   mesta proti St. Lawrence. Nam Slovencem je to mesto že. več ali manj znano, zlasti onim, ki se vozijo od New-Jorka proti zapadu,   vzemši   vozni listek   za Soo-Line železnico, vozečo preko južne Kanade,  Wisconsina   in  Minnesote.   Nehote mi je predlanjskim, vozečemu se preko Ottawe iz New-Jorka, kamor sem bil vabljen na počitnice, hodilo na misel vse trpljenje, ves napor, vsa požrtvovalnost in železna vstrajnost nepozabnega  Baraga,   ko je s toliko gorečnostjo deloval v  dušno  in telesno blaginjo divjih  nevernikov  tudi  po krajih,   koder  danes   sopiha   urni   hlapon. Na svoje oči sem sodil, koliko je imel prestati blagi apostol rdečekožcev, ko je iskal po neprodirnih gozdih in močvirnih nižinah v divji temi tavajoče  pogane;  saj   tamošnji svet še danes ni veliko boljši, naseljenega je prav malo. A prevelika gorečnost za pridobivanje duš mu je dajala pogum, da se ni strašil nobene telesne zapreke; nase ni gledal, le da bi bili rešeni  njegovi   ljubljenci   pogubljenja.
Dasi so otavske rodove, katere je izpre-obračal oče Baraga v prvih letih misijonskega delovanja ob bregovih Michiganskega jezera in po Grand River-dolini, bili odpravili z michiganskega sveta, glas o tem vrlem plemenu indijanskih bojevnikov bo ostal   v
/. L. Burgar; Irenej Friderik Baraga.
409
zgodovini ameriških Indijancev, ki so se proslavili v veliki algonkuinski zavezi na zahodu, vzhodu in severozapadu.
Ime Friderik Baraga pa je postalo neločljivo v zvezi s povestnico in usodo michi-ganskih Otavcev in njih jezikom, v katerem je dal tiskati knjige; ž njimi je ta veliki mož pomnožil biblijograflčne zbirke narečij ameriških Indijanov po knjižnicah v Ameriki in v Evropi.
Se kot razmeroma mlad mož se je oče Baraga jel zanimati za fllološke študije. Znano nam je, da je ob času svoje nove maše, še ne prav šestindvajset let star, znal gladko govoriti slovenski, francoski, nemški, italijanski, latinski in grški jezik; reči smemo torej, da je bil, ko so ga posvetili v maš-nika, že kos jezikoslovca. Tekom sedmih let svojega duhovskega poslovanja, ko je pasti-roval v Smartnem, se je bavil v pičlih prostih urah, ki so mu bile na razpolago, jako rad s slovstvenimi deli, kar je imel za nekako tolažbo in razvedrilo.
Bilo je v tem času, ko se je lotil težavne naloge, preosnovati mili materini jezik svojih bratov Slovencev, ki je bil zašel s pravega tira v žalostno zanemarjenost in katerega je rešil hvbrid-nega položaja, v katerem je bil zamotan.
Veliko napora mu je brezdvomno povzročil ta rodoljubni posel, a on ga gotovo ni toliko občutil, ker je vedel, da vsako dejanje v dokaz ljubezni do domovine osladi še tolik trud in napor. Dal pa je s tem vzgledom svoje neumorne marljivosti povod, da so se vzbudili in z resnim pogumom spravili na delo njegovi sobratje. Jeli so z združenimi močmi zopet dvignjeni voz utrjevati, krpati in mazati, da je kmalu gladko tekel po očiščenem potu slovstvenega polja slovenskega.
Zlasti veliko je spisal Baraga kot ka-pelan v Metliki kratko pred svojim odhodom v Ameriko. Vidi se, kako modro vodi kristijana po svojih spisih kakor po redoma postavljenih stopnicah više in
više, da se v dobrih delih, poln zlatih jabolk, in v sv. čednostih, ves v nebeških rožah, združi naposled z Bogom. Človek brez hinavščine in po volji božji, kar misli in čuti, to govori in piše ter v dejanju tudi sam izpolnjuje. Tako je ravnal Baraga in ravna vsak, kdor mu stanovitno naslednje.
Njegove bukve vodijo v pobožnem življenju k vedno višji svetosti in popolnosti. To je želel buditi in poživljati pri svojih rojakih, to je želel vcepiti v srca tudi svojim Indijanom v daljnji Ameriki, katerim je posvetil vse svoje poznejše življenje in jim v sveti gorečnosti vnemal   in povzdigal  vero.
Slovenski spisi Friderika Barage, kateri so, kakor smo omenili, nabožnega značaja, so še sedaj v rabi pri ljudstvu, za katero so bili namenjeni. Zato jih namerjamo tudi tukaj po vrsti navesti med njegovimi indijanskimi spisi, da bomo tem bolj cenili njegovo vzorno delavnost in neumorno vztraj-
Indijanski glavar na Towerski reservaciji.
410
/. L. Burgar: Irenej Friderik Baraga.
~~\
Katoliška Indij anka  z Bele zemlje.
nost in  gorečnost  za čast božjo  in  izveli-čanje duš.1)
Predno je oče Baraga ostavil svojo ljubljeno domovino, je prišla na dan njegova : 1. „Dušna paša za kristjane, kteri žele v duhu in v resnici Boga moliti." — Natisnil jo je v Ljubljani (1. 1830.) Jožef Blaznik. Posebno starejši ljudje segajo še sedaj radi po tem lepem molitveniku, ki jim zadostuje v vseh dušnih potrebah. Da je „Dušna paša" ljudstvu res močno priljubljena, kaže to, da je izšla že sedmikrat 1. 1858., v
') Glej opazko na str. 411.
večji in manjši obliki, a v sedanjem pravopisu. Slovencem je prava duhovna hrana, s katero si krepčajo svoje duhovno življenje. Isto leto je izdal Baraga knjigo : 2. „0 d p o č e-ševanja in posnemanja Matere Božje." — Natisnil jo je v Ljubljani 1.1830 J. Sas-senberg. Priredil jo je B. iz latinščine za slovensko ljudstvo, da bi v raznih okoliščinah lože spoznalo, kako je Marija ravnala vjednakih slučajih. Marija je posebna zaščitnica vsega slovenskega naroda. Zato so se, kakor je Baraga sam želel, zelo hitro razširjale in množile nabožne knjige za Marijine ča-stivce, tako da ima malokateri narodič toliko in tako mičnih pesmic, molitev in knjižic v obče na čast Mariji, kolikor jih ima slovenski.
Da se ni ugnezdila nekaka suhota v srcih slovenskih, je Baraga z besedo in dejanjem budil ter vnemal rojake k pobožnemu obiskovanju in pogostnemu prejemanju svetega Rešnjega Telesa, in še kot metliški kapelan je spisal po svetem Alfonzu Liguorjanu prelepo knjigo: 3. „Obisko vanj e Jezusa Kristusa v presvetem Rešnjem Telesu, in pozdra vljenj e Marije, prečiste Devic e", katero pa je natisnil Jožef Blaznik šele leta 1832., ko je Baraga že oznanjal božjo besedo ameriškim divjakom. V kako kratkem času je ob tolikem delovanju zlasti med Belokranjci spisal toliko lepega in koristnega svojim rojakom v tako ljubeznivi obliki! Njegovemu blagemu vplivu se je zahvaliti, da se je odtlej marsikaj izpremenilo in mnogotero zboljšalo v Slovencih, posebno kar se je ustanovila prelepa bratovščina svetega Rešnjega Telesa za olepševanje ubožnih cerkva na Kranjskem.
/. L. Burgar: Irenej Friderik Baraga.
411
Tako blago vito je delal Baraga na duhovnem polju, oral s peresom tudi na književnem, prekopal in preravnal marsikatero ledino, posadil mnogo dišečih cvetlic, ki so lepšale slovensko domovino ter navdajale Slovence z boljšo nado za prihodnjost, kar ga Bog pokliče drugam. L. 1830. je šel iz Kranjske preko morja — v Ameriko. Tam med Indijani je Bog svojemu preblagemu delavcu odločil novo široko polje delavnosti, katero je Baraga obdeloval z jednako umno in sveto neutrudljivo gorečnostjo. Med tolikimi deli in opravili pa vendar ni pozabil svojih rojakov, kakor bomo videli.1)
Znano pač je, da je misijonarja Baraga o njegovem prihodu v Cincinnati (prosinca meseca 1831.) radostno sprejel priljubljeni in pobožni dominikanec dr. Edward Fenwick, prvi škof v onem mestu, čigar škofija se je raztezala čez ves Michigan in obali Severo-zapadnih jezer.
V jezikih slovi Slovan. To nam spričujejo tudi slovenski misijonarji. Kadar pridejo k tujemu ljudstvu, je njih prva skrb, da se priučijo ljudskemu jeziku. Cincinnati je mesto, kjer se je Baraga naučil angleški, ko je ondi bival tiste zimske mesece. Zgodilo se je, da je ravno takrat živel na škofijskem dvoru mlad Otavec, pripravljajoč se na mašniški stan; vladika Fenwick ga je namerjal potem poslati v zavod Propagande v Rim.
Le-ta mladenič je poučeval č. g. Baraga v otavskem jeziku. Priučivši se temeljnih stvarij tega narečja, je potem sam proučaval korenike in drugo slovniško snov tako temeljito, da je kmalu znal dejanski porabiti svoje znanje otavskega jezika.
Ko je naposled moral odpotovati v Detroit, odkoder je imel iti preko Mackinaca proti Krivemu drevesu (Arbre Croche), je škof Femvick, da olajša delo mladega misijonarja, odredil z očetom Richardom,  da se najame
') Da spoznamo pravo ceno Baragove delavnosti in njegovo veliko ljubezen do rojakov in do Indijanov, se mi zdi umestno, da navedem tudi njegova slovenska dela, kar pravzaprav ni bil moj namen. Ker nisem imel drugih pripomočkov pri roki, sem v to svrho rabil pokojnega J. Marna podatke o Baragovih knjigah.                   Op. poroč.
tolmač, ki bi ponavljal besede Baragove in jih sproti prestavljal iz francoščine na otavski jezik. Oče Richard je v to svrho določil neko žensko v Detroitu, katero je bil on vzgojil in potem z dvema drugima mladenkama 1. 1804. postavil na čelo svojemu semenišču za višje vzgajanje mladih ženskih v njenem rodnem mestu. Tej ženski je bilo ime Angela Campan. Znala je otavščino in druga indijanska narečja prav gladko govoriti. Tačas je bila menda v petdesetem letu svoje starosti, a njena gorečnost in velika pobož-nost je bila značilna za ono dobo.
V malo tednih pa je oče Baraga, ki se je z vso vnetostjo bavil z učenjem otavskega jezika, spoznal, da že lahko pridiguje in poučuje v krajevnem narečju zadosti umevno.
Gdčna. Campan ni torej več bila za tol-mačico pri njegovih govorih, a- misijonar jo je porabil za neko drugo delo, namreč da je poučevala otroke njegovih izpreobrnjencev.
Kako je ona živela za časa svojega bivanja v Krivem drevesu, nam ni znano; verjetno pa je, da je stanovala pri kaki otavski vdovi. Njen oče Barnaba Campan je bil imovit trgovec v Detroitu, in ona je sama imela dovolj premoženja, da je mogla iz svojega ugodno živeti. Prostovoljno bi bila še ostala pri Indijanih, a ker je videla, da je oče Baraga že dovolj izvežban v jeziku rdečekožcev, se je vrnila poleti v Mackinac in od ondod domov v Detroit.
Vsakdo se spominja, kdor je čital Baragovo življenje in delovanje med indijanskimi rodovi po Michiganu, kako nadarjen je moral biti pobožni misijonar za indijansko filologijo. Trinajst mesecev po svojem prihodu v Krivo drevo je spisal in priredil za tisk svoje prvo delo v otavskem jeziku, in prva njegovih indijanskih knjig je imela proslaviti njegovo ime kot največjega jezikoslovca algonkuin-skih narečij. On je bil svetla zvezda Indi-janom na nebu njih pismenstva. Saj jim je on osnoval pismena in ustanovil pisavo posebno po slovnici in slovarju, katero oboje je prvi spisal v narečju mi-chiganskih divjakov. Kakor se Slovani spominjajo svetega Cirila, Slovenec posebej
412
E. L.: Dekadentizem.
svojega A. Bohoriča, ki nam je sestavil prvo novoslovensko slovnico (1584), tako se bodeta Chippeva- in Ottawa-Indijanca hvaležno spominjala Barage, po rodu Slovenca, začetnika njunega slovstva.
Prišel je v Detroit vel. srpana 1832. ob času, ko so bili Otavci iz njegovega misijonskega okrožja šli na Drummondov otok, da prejmejo od britskega indijanskega agenta svojo letnino. Tedaj je vročil svoj rokopis Juriju L. Whitneyu, ki je tačas izdajal časopis „Detroit Daily Advertiser."') To ni bil prvi katoliški molitvenik, ki ga je ta gospod tiskal. Dve leti prej je bil namreč izdal otavski molitvenik in katekizem skupaj 108 str. 18 mo.2) za Avguština Dejeana (Dežana), francoskega misijonarja pod očetom Gabrijelom Richardom.
Ob času, ko je Baraga obiskal Detroit, da bi nadziral tiskanje svojega otavskega molitvenika, je v mestu divjala azijska kolera. Mr. Whitneyevih delavcev je kuga nekoliko pobrala, a mož je bil vztrajen in pogumen. Urad in tiskarna imenovanega časopisa sta bila v črtrtem  nadstropju   po-
') Ta list je bil politično glasilo angleške stranke, katere člani se zovejo „whigs."
2) Naslov tej knjižici je: Anichanibek amisina-haniwa kichean ameatchik, Catolic, Ottawak waka-nakessi, Dejean Macate okonove. Wyastenonge Ge-orge L. Whitney, manda, etc. 1830.
V takih divjih skokih brez pesniške oblike se razvijajo tvori dekadenške nebrzdane, bolestno razdražene domišljije.
Pa vso puhlost te struje spoznamo, če beremo njeno sodbo o sami sebi. Ponosni zastavnik dekadentov je Hermann Bahr, ki pravi o njih:
„Postali smo ponosnejši. Naša religija ni ljubezen, ampak bodi sila; mi ne verujemo,
slopja na oglu Jeffersonove in Woodwardove ceste, kake tri štirjake (squares) od duhov-skega stanovanja očeta Richarda, kjer je bival tudi misijonar Baraga, kadar je prišel v Detroit. Par stavcev je stavilo otavski spis. Mr. Whitneyevi ljudje so se jako mučili z neznanimi indijanskimi besedami, da se ne bi vrinila kaka pomota, da bi bil tisk razločen za branje, in papir primeren in trden.
Kadarkoli se je misijonar hotel po opravku sniti s svojim tiskarjem, in to je bilo treba večkrat vsak teden vsled nadziranja korektur, je moral tipati po treh strmih stopnicah in temnih mostovžih, kar mu je povzročalo večje težave nego še taka pot po zarastli hosti ali po ledu; ni čuda, ko je živel več ko leto dnij vedno v koči na planem. Pa knjižico so pravočasno dotiskali in vezali, in sicer v taki obliki, ki je delala vso čast vestnemu tiskarju. Otavščina je tiskana z nekam drobnimi črkami, nalašč za ta namen novo kupljenimi, na dobrem, čistem, belem papirju in z dobrim črnilom. V primeri z molitveniki v angleškem, francoskem in nemškem jeziku v rabi tekom tretjega in četrtega desetletja, očeta Barage otavska knjižica daleč presega najboljša tedanja tiskarska dela v tej stroki, dočim se dobri vkus vidi v načinu, kako so prirejeni naslovi, katerih mnogi obsegajo čudno dolge indijanske izraze. (Dalje.)
da se človeštvo pomiruje, ampak smo zvesti boju in zahtevamo ljudij, ki so močni, tako močni, da se smejo omiliti, tako grozeči, da se smejo smehljati, tako resni, da se smejo igrati, takih mogočnjakov si strastno želimo. Ne verujemo, da more sreča prebivati pri ljudeh; kjer so ljudje, stoji sovraštvo med njimi in njih življenje je polno jeze. A zato ne obupujemo, ne želimo si, da bi bili dru-
Dekadentizem.
(Slovstvena črtica.   — Spisal E. L.) (Konec.)
/. L. Burgar: Irenej Friderik Baraga.
443
mrzlejše kot v diluvijalni ali naplavinski dobi. E. Dubois se tega brani, češ: to bi bilo, ko bi solnčno žarjenje ne nihalo ali osciliralo. Priče takega nihanja so množice zvezd, ki svetijo z rumenkasto lučjo in izpremi-njajo barvo. Tudi sedanje solnce ni brez nihanja v svojem žarenju. Očitno znamenje tega nihanja je jednajstletna perijoda njegovih peg. Med cvrstejšim žarjenjem so nastajala topla; med slabejšim pa mrzlejša podnebja. Woeikoff, mojster klimatologije ali podnebjeslovja, je tudi preiskoval to stvar in se potegnil na vso moč za Duboisovo hipotezo, trdeč, da ta domneva ne nasprotuje ne fiziki, ne meteorologiji, ne astronomiji. Izpopolnjuje pa to teorijo s pristavkom, da so sosebno tedanji krepkejši morski pretoki prenašali vročino iz južnih krajev proti tečaju, torej je v tisti dobi posebno po otokih arktičnega okrožja vladalo tropično vreme. — Temu nasproti je pri oslabljenem solnčnem
Neki izvod v knjižnici bostonskega Ate-neja je naslovljen tako-le : (4) „0 11 a w a Anamie Misinaigan. (Dve vrstici cita-cije). Wyastenong.') Nin Frederick Baraga. George L. Whitney. Ogimisinakisan manda misinaigan. 1832."
Tekst je povsem otavski, str. 205, isto-tako tudi kazalo na str. 206—207. Po vzgledu običajnih molitvenikov ima tudi ta v svojem obsegu polno lepih, pobožnih molitev, lita-nij itd. na 57 straneh, hvalnice in pesmi na 83 straneh, in katekizem na 58 straneh. Ta knjiga meri 4'/2 štirijaških palcev. Mo-litvenik je namenjen za rabo in pouk krščanskih Otavcev, posebno   pa   še   za   one,   ki
x) Detroit v otavščini.
žarjenju pomanjkovalo dovaževanja obilne gorkote, nastopil je mraz in ledena doba.
Geologi pa ugovarjajo s svojimi pomisleki. N e u m a y r je namreč dokazal, da so se že prej med kredno razvitvijo zemlje razločevala mrzla in topla podnebja. In Noet-ling dokazuje, da so že med starejšim paleo-zoiskem razvojem mogočni ledniki pokrivali široke pokrajine po Indiji, Avstraliji in Afriki, in da tudi po Ameriki in Afriki ne manjka njegovih sledij. Torej belo-razbeljeno žarjenje ni trajalo do tropicne dobe tretjetvornega razvoja.
Ce je res, kakor trdi Zollner, da so solnčne pege orjaški ogorki, ni verjetno, da bi se bili ohladili na solncu med belo-razgretim stanjem, ovirali žarenje in pro-vzročali ledene dobe na zemlji.
Po vsem tem sklepamo, da še ni popolnoma dognan odgovor na vprašanje: Kaj je vzrok ledeni dobi?
strežejo pri službi božji v misijonskih svetiščih. V ta namen je vneti Baraga neko število svojih izpreobrnjencev naučil temeljnih delov njih tiskanega narečja, in ko so ti mogli citati in razumeti, so poučavali tudi druge. Tako so se ti otavski katoličani v kratkem času umno udeleževali sv. opravila z masno knjižico v roki in o potrebi tudi skupno odgovarjali. Pri večernicah je občina skupno prepevala za gregorijansko petje prirejene psalme, običajne pri večerni službi božji in blagoslovu z Najsvetejšim.
Po vsej pravici trdijo, da je to bila prava popolnost v misijonskem delovanju.
Ker je človeku jako potrebno premišljevati smrt in kar je po smrti, spisal je Baraga
Irenej Friderik Baraga,
oče indijanske književnosti.
(Priobčil /. L. Burgar.) (Dalje.)
444
/. L, Burgar: Irenej Friderik Baraga.
Slovencem imenitno knjigo, četudi je deloval med ameriškimi divjaki. Ko se je mudil 1. 1837. v Evropi, jo je ondi dal natisniti: 5. „Premišlevanje štirih posled-nih reči. V Ljubljani, Blaznik, 1837, v 12°. VI. str. 422." — Ker ni več mogel rojakom svetih resnic oznanjevati z besedo, jim je spisal na tujem to knjigo, polno izveličanskega premišljevanja, v znamenje svoje velike in goreče ljubezni do bratov Slovencev.
Za svoje rdečekožce pa je dal Baraga tačas natisniti v Parizu knjigo, ki ima ta-le napis: 6. „Ottawa Anamie-Misinai-gan, gwaiakossing anamiewin ejitwadjig, mi sa Katolik-enamiadjig gewabandangig. Pariš (France, Europe.) E. J. Baillv, ogimisinakisan manda misinaigan. 1837."
V kratkem dobesednem prevodu bi se glasilo: Otavski molitvenik, katerega naj čitajo oni, ki spoznavajo pravo vero, to je oni, ki molijo po katoliško i. t. d.
j?
*$$3l»v^ ,ym		
	Y""--    '            -          -fPv*"*•*  -.	
		v t*   -
-m               -,.,--.  *?n		
'       S
;
Indijansko  šotorišče  na Beli  zemlji.
Predgovor v otavščini ima podpis Nin (oče) Frederick Baraga, za katerim stoji potrdilo v angleškem in francoskem jeziku od f Fredericka Rese, škofa v Detroitu. Knjiga obsega 300 stranij, 16°. Več hvalnic ima francoski nadpis, iz česar sodimo, da ta molitvenik ni bil namenjen kakor detroiška izdaja iz 1832., v posebno rabo otavskim katoličanom, temveč bolj v polajšanje francoskim misijonarjem v začetku njih delovanja.
Vezava te knjige nekoliko prekaša detro-iško izdajo, po tiskovini in založbi pa ji ni
kos, dasi je izšla v Parizu. V koliko iztiskih je izšla, ne moremo povedati.
Isto leto je v le tej tiskarni izdal Baraga Jezusovo življenje v otavščini. Kakor prejšnje, tako hrani knjižnica bostonskega Ateneja tudi te knjige jeden izvod, čigar napis se glasi: 7. ,Jesus. Obimadisiwin Ajonduaking gwaiakossing anamiewin egitwadjig mi sa, Katolik enamiadjig gewabandangig. Pariš. E. J. Baillv, ogimisinakisan manda misinaigan, 1837." — Za naslovno stranjo krasi knjigo slika, ki jako živo predočuje križanje
/. L. Burgar: Irenej Friderik Baraga.
445
na Kalvariji, čemur sledi kratek predgovor s  podpisom „Nin Frederick Baraga."
Tudi ta molitvenik je potrdil v angleščini in francoščini Frederick Rese, detroiški vla-dika, dne 20. vinotoka 1836.
To delce v otavščini obsega 206 stranij, 16°, z zganjenim zemljevidom  svete  dežele.
V misijonu sv. Jožefa, na otoku Gorenjega jezera, je Baraga spisal svojim preljubim Slovencem še druge bukve 1. 1840., katere je naslovil: 8. „Z 1 a t a j a b e 1 k a", katere pa so prišle na svetlo šele 1844 v Blaznikovi tiskarni v Ljubljani. Na 286 straneh osmerke razklada rojakom na kaj ljubezniv način te-le čednosti: ponižnost, pokorščino, po-terpežljivost, zaupanje, molitev, preprostost srca, krotkost, pridnost v dobrih delih, zatajevanje in zatiranje samiga sebe, ljubezen, popolnost, zedinjenje z Bogom. Želel je ljubljenim bratom, „da bi le-ta zlata jabelka veselo vživali in de bi jim v večno življenje teknile." Mnogotero koristijo zlata jabelka slovenskim učiteljem, pridigarjem in izpovednikom.
Dve leti pozneje je vneti dušni pastir svojim Indijancem zopet spisal novo knjigo v njih materinščini in jo takoj oddal v tisk. Izvod atenejske knjižnice v Bostonu kaže njen naslov: 9. „Ottawa Anamie Misi-naigan, itd. Detroit, 1842. Eugene T. Smith, o gimisinakisan manda misinaigan. Text in the Ottawa language, 16°."
V  isti knjižnici je najti izvod otavskega molitvenika, ki je bil najbrž namenjen za misijonarje : 10. „K a t o 1 i k Anamie-Misinaigan. Nin Frederick Baraga. Wawiiatanong: Bagg .ferlarmon,1) ogimissinakisanawamandan misinaigan, 1846."
Predgovoru v otavščini sledi potrjenje v francoskem jeziku s podpisom: Pierre Paul Lefevre, Evšque itd. Besedilo v indijanskem narečju obsega 252 stranij; 3 str. v dvojnih predalih po otavsko in francosko zavzemajo litanije s francoskimi nadpisi, 73 str. nabožne molitve, 103 str. hvalnice, nekatere s francoskimi nadpisi;   tem sledi ,Jezus   odi-
') Bagg & Harmon sta bila lastnika detroiške Free Press, političnega glasila michiganskih demokratov (cf. Am. Cath. Qu. R., 1897. Jan., p. 39.)
gitwawin katechim ejinikadeg" 74 str. in na ostalih 11 straneh zaključuje knjigo Le chemin de la croix (križev pot) in Le rosaire (rožni venec) — oboje v francoščini. Tiskarsko delo je vzorno, vnanjost jednako dobra in vezava krepka.
Ta čas je v Ljubljani Blaznik natisnil Baragovo 11. delo: Nebeške Rože, (1846, v 12°, str. 462.) katere je bil marljivi pisatelj spisal tudi že v misijonu sv. Jožefa. Teh rož popisuje šestnajst: „ Strah božji, ljubezen do Boga, posnemanje Jezusa, Ijubezin do bliznjiga, Ijubezin in spoštovanje staršev, priserčna ponižnost, stanovitna poterpežlj i vost, keršanska pokoršina, sveta čistost serca, izvo-ljenje dobriga spovednika, pogostna in dobra spoved, pogostno in kolikor je mogoče vredno sv. obhajilo, sveta maša in obiskovanje pre-svetiga Rešnjiga Telesa, spoštovanje duhovnov, varuj se hudiga, stori dobro." V pri-stavku ima: „molitve za spreobrnjenje never-nikov; vodilo krščanskiga življenja", v katerem govori o tem, kar ima verni kristijan storiti vsak dan svojega življenja, vsak teden, vsak mesec, vsako leto, ob vseh časih; in naposled: „perprava k smrti."
Dve leti potem, ko je bil vrli Baraga povišan v škofa, je izdal svojo 12. knjigo: „K atoli k O t ta w a, Anamie Misinaigan. V knjižnici mesta Yale kažejo jeden izvod te knjige. Za nadpisno stranjo je slika dveh angelov, klanjajočih se pred križem, in potem: Frederick Baraga, Kitchi-mekatewikwanaie. Cincinnati 1855. Joseph. A. Hemann, o gi-misinakisan manda misinaigan.
Molitvenik obsega 357 str. v 16°. Tiskarsko delo, papir itd. je nekoliko slabši mimo navedenih del v otavskem narečju.
Leta 1858. je izšla v isti tiskarni molitvena knjižica: 13. Katolik O 11 a w a. Anamie-misinaigan wetawawissing. Cincinnati, 1858. Joseph A. Hemann, o gimisinakisan manda misinaigan. Devotional pravers.
Sprednja plat te knjižice je versko označena, kakor danes običajni molitveniki; vsebina je povsem v otavščini; stranij ima 240, v 16°. S tiskarskega stališča ima skoro isto vrednost kakor prejšnja.
446
/. L. Burgar: Irenej Friderik Baraga.
To je zadnje nabožno delo v otavskem jeziku, izgotovljeno pod neposrednim nadzorstvom pisateljevim. Ne bomo navajali poznejših ponatiskov, ampak izkušali navesti njegove knjige, ki jih je pisal v narečju Cipeva — ali, kakor je sam vedno pisal: Očipve-Indijanov.
Prvo njegovo delo v tem znamenitem jeziku je: 14. Otchipwe Anamie-Masi-naigan. Gwaiakossing anamiewin ejitwa-djig, misa katolik-enamijadjig gewabamdan-gig. Nin Frederick Baraga. E. J. B a i 11 y ogi-masinakisan mandanmasinaigan. Pariš, 1837.
Ta napis je povzet iz čipevske molitvene knjižice v kongresni knjižnici. Besedilo je popolnoma čipevsko na 300 straneh, 16°, in obsega molitve, litanije, hvalnice in katekizem, na čelu vsega pa predgovor s podpisom očeta Barage. Potrdil je knjigo škof Resč v Detroitu. Pravzaprav je to delo pomnožena izdaja otavskega molitvenika, tiskanega isto leto in v isti pariški tiskarni, o kateri smo že govorili. To je prvo delo na polju čipevskega slovstva, katerega pred Baragom še nihče ni obdeloval. Znano nam je, da je med Cipevci v La-Pointeu misijonaril samo dve leti, ko je moral odpluti proti Evropi nabirat potrebne podpore. S seboj je vzel rokopisa molitvenikov v čipevščini in otavščini, kakor tudi življenje Jezusovo v obeh narečjih, ter slovenski spis o „Premiš-levanju štirih poslednjih reči", kar je vse dal v tisk v ,starem kraju'.
Ako se oziramo na misijonsko delovanje Baragovo v prvih letih njegovega bivanja med Cipevci, lahko cenimo težave in njegov silni napor, s katerim je v neugodnih razmerah pisal najprej v otavščini, potem pa besedilo iz otavskih končnic preminjal v oblike čipevskega narečja; kdo ve koliko ur, potrebnih za počitek, je premarljivi apostol al-gonkuinskega plemena vsak dan daroval slovstvenemu delovanju. ,Zivljenje Jezusovo', ki je najti v Astorjevi knjižnici'), ima napis: 15.    „Jesus   Ob i m a d i s i w i n    orna
*) Po dobroti bi. gospe Gresselove ima tudi urednik nekaj izvodov teh knjig.                Uredn.
a k i n g, itd. NinFrederick Baraga. Pariš, 1837. E. J. Baillv agimasinakisan mandan masinaigan.
Knjižica ima isti predgovor, imprimatur in isto razredbo vsebine kakor otavska prestava; ima 211 stranij v 16°, s sliko in z zemljevidom Palestine.
Ne mislite pa, da je bilo to vse književno delo Baragovo tekom onih dveh let. V bostonskem Ateneju je na razpolago izvod osnovnika čipevskega narečja: 16. „Abino-djiiagOmasinaiganiwaw. Buffalo 1837. Press of Oliver G. Steele.^
Knjiga zavzema osnovne vaje v čipev-skem jeziku. Pour les maitres et maitresses d'ecole (za šolske učitelje in učiteljice), kjer je izražen (tudi v francoščini) nasvet, da bi le - ti in le - te otroke naučili vseh lastnih imen, nahajaj očih se v Baragovem ,.Jesus Obimadisiwin."
Kako neumorno je torej deloval Baraga med 1.1837. in 1843! Oče Verwyst'), O. S. F., je zabeležil, da je imel Baraga navado vstajati ob treh zjutraj poleti, in uro pozneje pozimi. Neko poletno jutro je njegov rahli život tako sladko počival, da je utrujeni misijonar poležal do petih zjutraj; v svojem dnevniku za ta dan omenja Baraga redki slučaj in toži zaradi izgubljenih dveh dragocenih ur!
Neumorno je izgotavljal svojo slovnico in pripadajoči slovar za čipevščino. Medtem pa je bil priredil za tisk Zgodbe sv. pisma v čipevskem narečju, ki so prišle na svetlo v Ljubljani; izvod te knjižice v Astorjevi čitalnici je opremljen s sledečim napisom: 17. „G e t e G a i e D a c h N i t a m Mekats-okwanaieg ogagikwegwinewara. Frederick Baraga. L a i b a c h, 1843.
Joseph Blasnik, ogimasinisan mandan masinaigan."
V sprednjo plat je vtisnjen kerub s križem.   Knjižica je pisana zgolj v čipevščini.
l) O. Verwyst, frančiškan, nasleduje misijonarju Baragu v razširjanju svete vere med Indijani in dovr-šuje obširen življenjepis svojega vzornega prednika. Gornja beležka je povzeta iz njegovega rokopisa.
Op. poroč.
7". L. Burgar: Irenej Friderik Baraga.
447
Predgovor je podpisan od pisatelja. Delce obsega 111 strani j, 16°.
Knjižnica bostonskega Ateneja hrani izvod poznejšega čipevskega osnovnika, ki je naslovljen: 18. „Abinodjiiag O m a s i -naiganiwan. Detroit, 1845. Baag and Harmon, printers."
Snov v buffalski izdaji 1. 1837. je tu predelana, kateri je pridejana večja molitev in deset zapovedij. Obsega 8 stranij 32°.
Jako cenjen pripomoček misijonarjem je bil prvi del Baragovih govorov v čipevskem jeziku; po izvodu iz valeske knjižnice je povzet ta-le napis: 19. „Katolik Gagi-kwe-Masinaigan. Nin Frederik Baraga. Wawiiatanong.') 1846. M. Geiger, ogi-masi-nakisan mandan masinaigan."
Imprimatur je od škofa Lefevrea v francoskem jeziku; sicer pa je spis zgolj cipevski, obsegajoč pridige misijonarja Baraga s predgovorom in kazalom. Stranij je 268 v 16.°
V časovnem redu omenjamo potem cipevski molitvenik: 20. „K a t o 1 i k A n a -m i e-M a s i n a i g a n. Nin Frederick Baraga. Mekatewikwanaie. Wa wiiatanon g, 1848. Munger & Pattison; ogi-masinakisanawa itd., Detroit."
Tudi to delo je potrdil v francoščini škof Lefevre. Jakob Konstantin Pilling opisuje svoj izvod te nabožne knjige tako-le:
Molitve, litanije itd. str. 5—76; Gospodova molitev, molitev k sv. Devici in vera v vspo-rednih predelih, cipevski in francoski, stranij 10—13; le chemin de la croix, str. 76—99; hvalnice, več od njih s francoskimi nadpisi, str. 100—106. S tem delom skupno vezan je bil cipevski katekizem, čigar napis navaja g. Pilling: 21. „ J e z u s Od I j i t w a -win. Katechim ejimikadeg. Detroit 1849."
Besedilo na 80 straneh, 16°, je popolnoma čipevsko.
l) Čipevsko ime za Detroit.
Naslednje leto je prišlo na svetlo naj-obširnejše zgolj versko delo izpod peresa očeta Barage. Ta krasen prirastek v čipev-skem slovstvu je izgotovil Jabez Fox, tiskar v Detroitu. Atenej v Bostonu hrani izvod s sledečim napisom: 22. „Katolik Enamiad o Nanagatawendamowinan. Frederick Baraga. Wawiiatanong, 1850." Jabez Fox, ogi-masinakisan mandan masinaigan. Detroit.
To delo je potrdil v francoskem jeziku škof Lefevre. Vsebina v čisti čipevščini so krščansko-katoliška premišljevanja, ki slede primernemu predgovoru in se končajo s kazalom; Stranij je 712, 16° v štirijakih (kvadratih).
Glede na obseg in važnost te knjige, zavzemajoče dvakrat toliko stranij nego katera si bodi doslej opisana, se moramo zares čuditi, kako si je mogel Baraga pridobiti toliko dragega časa, da je napisal toliko lepega in koristnega za svoje krščence v L'Anseu, kakor tudi za Indijane po drugih krajih ob Gorenjem jezeru, katere je bil v tako kratkem času pridobil kraljestvu božjemu. Pa ne samo tem kristijanom je bil molitvenik namenjen, temveč je povsem verjetno, da se je imel razširiti tudi po bolj oddaljenih krščanskih občinah v ločinah michiganskih Indija-nov, Ottawa in Pottawotomi; istotako bi ga mogli citati algonkuinski rodovi v Kanadi in sploh oni, ki so bili sprejeli krščansko vero. Ljudstvo vseh teh občin, ki so bile ves čas vpoštevana pri razširjanju algon-kuinske zaveze, precej vrlo ume cipevski jezik, prav kakor je angleščina danes znana pri ljudstvih tolikerih narodnostij v severni Ameriki, v Evropi in po drugih delih sveta. Nekatere ravnokar omenjene ločine algon-kuinskega plemena so pa bili katoliški misijonarji izpreobrnili cel6 že pred dvema stoletjema.                                            (Konec.)
474
Irenej Friderik Baraga,
oče indijanske književnosti.
(Priobčil /. L. Burgar.) (Konec.)
Dela slavnega Baraga v otavščini in či-pevščini, doslej našteta, so bila zgolj nabožne vsebine; kajti veliki trud, ki ga je zahtevala neumorna delavnost za pripravo tolikih del, je blagi misijonar smatral svojim prvim namenom, in ta je bil — izveličanje duš. Saj je živo čutil velike duhovne potrebe svojih divjih deželanov, ki dotlej niso imeli svojih duhovnih pastirjev, nikar še pisateljev. Njihova narečja se še nikdar niso pisala. V tem oziru je Baraga zaslovel v Ameriki kakor svoje dni slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod v Evropi ter slovenski misijonar Knoblehar v Afriki. Da bi mogel sveto vero in po njej pravo omiko razširjati in utrjevati med Indij ani, jim je malo vaški grajščak Baraga ustanovil pisavo, kakor sv. Ciril Slovanom, ter jel zlagati poučne in pobožne knjige v njih materinščini. Kako radostni so bili Slovani, slišavši „veličija božja" v svojem jeziku: kako veseli in navdušeni so morali biti tudi Indijani, kadar so slišali in prebirali nauke in dela božja, katera jim je po domače oznanjal in spiso-val — Slovenec Baraga!
Kako temeljito je bil Baraga proučil narečja svojih Indijanov, so nam dokaz njegovi neprecenljivi prispevki na slovstvenem polju zlasti glede" na jezikoslovno sestavo in raz vi tek čipevskega jezika. To so bili menda najvažnejši prispevki, najimenitnejše pridobitve za indijansko filologijo, kolikor je bilo dotlej o njej znano.')
Prvi pojav indijanske književnosti je neprecenljiv sad Baragove neumorne delavnosti: teoretična in praktična slovnica čipevskega  jezika;  jeden  izvod te knjige je bil
*) Appletonova ,CycJop of Am. Brog.' navedena v biblijografiji algonkuinskih jezikov.
častiti pisatelj poklonil ameriškemu zgodo-vinopiscu R. R. Elliotu, kateri jo je poslal jezuitskemu kolegiju v Detroit, kjer se hrani še danes v ondotni knjižnici. Da objavimo vsaj izvirne naslove vseh Baragovih del, hočemo jih navesti tudi pri naslednjih slovstvenih proizvodih, držeč se, kakor prej, kronološkega reda. Omenjenemu izvodu posnamemo sledeči izvirni naslov znamenite knjige: 23. „A Theoretical and Practical Grammar Of the Otchipwe Lan-g u a g e. Spoken by the Chippewa Indians, etc. By Frederick Baraga, Missionarv at UAnse, Lake Superior. Detroit. Jabez Fox, Printer. 1850."
Tiskarsko delo te izdaje je izborno, tisk nov, papir bel, črnilo čisto in usnjata vezava trpežna in dobra. Knjiga s predgovorom in kazalom obsega 576 strani j, 16°. Na čelu ima staro slovilo: „Breve iter per exem-pla, longum per praecepta." Quintilianus. — Razgled kaže, da se je nekoliko po njem ravnal, ker je n. pr. Orthograph., Etvmol., Subst, Verb., Conj., Syntax. — pridejal tudi: Familiad Phrases, to facilitate conversation. (Dialogue between a Missionary and a Pagan Indian) etc.
Kmalu za čipevsko slovnico je dal oče Baraga v Cincinnatiju natisniti svoj znameniti čipevsko - angleški slovar. Izvod, ki je po isti poti prišel v jezuitsko knjižnico v Detroit, kaže naslednji napis: 24. A. Di-ctionary Of the Otchipwe Language. Explained in Englisch. „This language is spoken by the Chippewa Indians, as also by the Ottawas, Pottawotomis and Algon-kins, with little difference." For the use of Missionaries etc. by the Rev. Frederic Baraga, Roman Catholic Missionary among
/. L. Burgar; Irenej Friderik Baraga.
475
the Otchipwe Indians. Cincinnati, 1853. Printed for Jos. A. Hemann, etc.
To je knjiga s 662. stranmi, 8°, in zavzema dva dela: 1. del čipevsko-angleški, 2. del angleško-čipevski; predgovor je v angleščini. Kar se dostaje tiska in snovi, je v večjo pohvalo g. Hemannu nego ostale indijanske knjige, katere je on izdelal za očeta Baraga. V tem slovarju so vpletene tudi nekatere slovenske besedice, katere je Baraga zaznamenjal z Illyr. — Kolika dobrota sta pač poslednji omenjeni dve knjigi
pa je odjadral na morje, izdal pastirski list na svojo duhovščino, delujočo med indijanskimi rodovi ob Gorenjem jezeru. List je pisan v čipevščini, obsega 10 stranij, 12°, na čelu pa ima napis: 25. „K i t c h i - M e-katewikwanaie Frederick Baraga. O masinaigan, Ge-wabandamowad. Kakina anashinabec enamiadjig. Cincinnati. Cat-tolic Telegraph. Gashkadino-issis 1853."
Na vrhu prve strani, kjer se prične besedilo, stoji škofovski pečat, kateremu sledi podpis: Frederick Baraga. Kitchi-
prihodnjim misijonarjem in vsem učiteljem! Se danes sta med vsemi proizvodi te vrste jedino odločilni. In kakor sta Ciril in Metod leta 868. knjige, kar sta jih spisala slovenski, pokazala v Rimu tedanjemu papežu Adrijanu II., tako je naš Baraga leta 1854. prvo slovnico in prvi slovar v čipevskem jeziku poklonil v Rimu tedanjemu sv. očetu Piju IX. Leto poprej je bil namreč povzdignjen na škofovski sedež, nato pa je drugič in poslednjič obiskal rojstveno deželo ter se oglasil tudi v Rimu in veČ drugih evropskih mestih. Potem
mekatewik-wanaie. — Menda jedini izvod tega pastirskega lista, nahajajočega se med belokožci, so iztaknili med zapuščino pokojnega Jakoba Konstantina Pillinga, od koder izvira tudi naš opis. Njemu ga je bil poklonil Rev. John Gafron iz Bavfielda, Wi-sconsin.
Kot vladika, stolujoč v Sault Ste. Marie, je Baraga, kateremu je bila sedaj dušna blaginja krščanskih Indijanov bolj pri srcu nego kdaj poprej, pripravil za tisk in izdal v Cincinnatiju poslednjega svojih proizvodov
• Indijansko misijonišče na Beli zemlji (s slovenskim dušnim pastirjem).
476
/. L. Burgar: Irenej Friderik Baraga.
v čipevskem narečju. Napis tej knjigi, katere izvod hranijo v kongresni knjižnici v Washingtonu, se glasi: 26. Kagir Deb-w e w i n a n Kagining Ge-takwendang Katolik enamaid. (Device.) Cincinnati. 1855. Joseph A. Hemann, o gi-masinikisan mandan masinaigan.
Knjiga obsega večne resnice, katere bi moral katoliški kristijan vedno imeti v spominu. Vsebina je vsa v čipevščini, istotako predgovor in kazalo; stranij je 367, 16°.
Najznamenitejše ponatiske škofa Baraga del je doživela pariška izdaja iz 1. 1837. namreč Katolik anamie-masinaigan. etc, katero je predelal Rev. John B.Weikamp, Tert. O. S. F.; prišla je na svetlo pri knjigotržcih Benzinger Brothers, :New- Iforkj? 1874. Ta molitvenik v čipevskem jeziku obsega 322 stranij; dostavek 16 stranij pa mu je pri-dejal oče Weikamp; 16°.
Ponatiske čipevskega slovarja in slovnice je priredil Abbe Lacombe, iz reda oo. oblatov. Vsak del ima tiskane platnice. Naslov slovnici je: A theoretical and practical grammar of the Otchipwe language for the use of missionaries, itd. By the Rt. Rev. Bishop Baraga, itd. Montreal, 1878. Branchemin & Valois, mala osmerka, 422 str.
Slovar pa ima na čelu: A dictionarv of the Otchipwe language — Part I. Otchipwe-English, by the Rt. Rev. Bishop Baraga etc. Branchemin & Valois, Montreal, 1878. mala četverka, 321 str.; A dictionarv of the Ot-ehip"we*language, itd. — Part II. English-Otchipwe. Branchemin & Valois, Montreal, 1880. Mala osmerka, 422 str. \)
V Krizostoma Verwysta spisu Mikana gi-gigong enamog itd. so vpleteni nekateri posnetki iz škofa Baraga nabožnih del. Marljivi frančiškan pod črto vestno navaja vire teh posnetkov, katere je porabil v omenjeni
l) Največ napisov, izvirnih izvodov indijanskih del, katere je spisal škof Baraga, in smo jih gori navedli, je posnetih iz Jakoba Konstantina Pillinga biblijografije o algonkuinskih narečjih. Izvode, o katerih smo povedali, da se nahajajo v bostonskem Ateneju, je podaril temu zavodu Henry Rowe Schoolcraft. (Cf. Am. Cath. Qu. R., Jan. 1897, pag. 46.)
prevažni svoji knjigi, obsegajoči 602 stranij; to delo je opremljeno z devetimi slikami in je prišlo na svetlo v St. Louisu 1880.
Nemožno je podati število dnij in nočij napornega delovanja očeta Baraga tekom let, ko je pripravljal za tisk svoja neumrljiva dela. Mojstersko njegovo delo, čipevski slovar in pripadajoča slovnica, zahteva sama več let. Vedeti je, da se je bil Very Rev. Jacker lotil obdelave Baragovega slovarja v čipevščini, za kateri posel je rabil celih dvajset let; usoda tega obširnega dela pa je bila, da se je ob neki nezgodi na Michiganskem jezeru izgubilo. Jezuitski misijonar, oče Rasles, je uprav dovrseval svoj abnakijsko-francoski slovar, katerega je bil pričel trideset let poprej, ko so ga ubili vojaki Nove Anglije pri Norridgewocku, 1724. Mnenje veščakov pa je, da narečje Abnaki-Indijancev ima manj goltnikov nego čipevski jezik in zatorej tudi zahteva manj književnega dela pri sestavi slovarja.
Veliki smoter Baragovega življenja med michiganskimi Indijani je bilo izveličanje duš. Tako je tudi popolnoma vedel, kaj bi mu najbolj koristilo pri misijonskem delovanju. Lahko trdimo, da bi bil ob še toliki vztrajnosti ubogo malo opravil pri poganskih divjakih brez nabožnih knjig in mo-litvenikov v njih materinščini.
Vrednost teh del so znali katoliški misijonarji tako ceniti, da se je na tisoče Baragovih knjig razpečalo med poznejše apostole številnih indijanskih rodov na daleč razširjenega algonkuinskega plemena. Sad Baragovega truda še danes uživajo indijanski misijonarji po prostranih pokrajinah od Nove Skocije ob Atlantu tje do Vancouvera na Pacifiku. Njegove knjige pa rabijo tudi ameriški misijonarji, delujoči za dušno blaginjo med potomci izgnanih Algonkuincev, ki so se pred petdesetimi leti na rovaš ameriške civilizacije morali umakniti iz Michigana in se preseliti zapadno od Mississippija, da po-sedejo divji svet v Minnesoti in obeh Da-kotah. —
Književnost.
477
Mi pa, predragi rojaki, ki smo v tako tesni rodni zvezi z nepozabnim Baragom, smemo pač biti ponosni na njegovo delo. Oče Baraga, ki je umrl v sluhu svetosti in se je odlikoval v junaških čednostih, je proslavil na tujem s svojim neumornim slov-stveno-nabožnim delovanjem poleg sebe tudi ves svoj ljubljeni slovenski rod. In kakor slavni Baraga, tako so vestno in vneto delovali in še delujejo v službi Gospodovi tudi njegovi sorojaki-misijonarji, da je svet začel občudovati njih zmožnosti in čislati njih zasluge za razširjanje in utrjevanje sv. katoliške
Slovenska književnost.
Pomladni glasi, posvečeni slovenski mladini. S štirimi slikami. Uredil in založil Anton Ra-taj ec. V Ljubljani. 1899. Str. 156. Cena 30 kr. — Priporočila ne potrebuje ta knjiga; priporočajo jo že dovolj prejšnji zvezki »Pomladnih glasov", ki so se omilili ne le mladini, temveč tudi odrastlim mla-dinoljubom. Sedanji zvezek niti po vsebini, niti po obliki ne zaostaja za prejšnjimi. Na čelu je življenjepis bi. Klemena Dvorjaka, pravzaprav le nekaj zanimivih sličic iz njegovega življenja. Najboljši spis je »Iz življenja malega naroda", ki jako mikavno slika življenje in delo čebel, mladini v vzpodbudo in zabavo. Jako ljubezniva je tudi povest po resnični dogodbi »Pomoč v stiski". Bolje bi bilo, ako bi jo bil pisatelj s tirolskih tal postavil na domača. Ostali spisi, n. pr. »Dva dneva iz življenja Kotnikovega Jožka", „Zorkin god" in »Komedija" pripovedujejo v obliki kratkih prizorov, kaj vse se pripeti neubogljivcem že v mladosti, če ne slušajo vzgojiteljev. V živih barvah se nam pretresljivo slika, kake misli se porajajo v duši dobrega otroka »Ob očetovi smrti". Med te sestavke je uvrščenih nekaj pesmic, n. pr. »Oko", »Tvoje srce", »Ob očetovem grobu", »Velika noč". Odlikuje se kratka pa krepka »Kaj bi storil?" po izvirni, res otroško-naivni misli, ki združuje v sebi nedolžno sočutje in srd. — Da je v slovniškem pogledu knjižica lepa in čista, ni skoro treba dostavljati. Slovenski mla-dinoljubi, ki hočete deci dati pošteno zabavo in pouk, sezite tudi po tem zvezku!                       y.
Knjižnica sa ljudstvo. Izdaje katoliško-poli-tično društvo v Ljubljani. — S tem naslovom se je začela   nova   »Knjižnica",  katera  bo  slovenskemu
vere v Ameriki. Ni čuda, da stopajo polagoma više in više po zaslužni lestvi častnega priznanja, da ima slovenski narod, čeprav je majhen in skromen, zaznameno-vati do danes že štiri škofe, jednega opata, tri generalne vikarije. Škofje Baraga, Mrak, Vertin, Trobec, opat Ločnikar in drugi zaslužni delavci v vinogradu Gospodovem v Ameriki so nam porok, da se povspne in ojači v krščanskem duhu prospeha in veljave tudi naš miljeni rod, ki bo delal vselej in povsod čast rodnim bratom preko širnega Atlanta. V to pa pomozi Bog in sreča junaška!
ljudstvu pojasnjevala poglavitna kulturna vprašanja s stališča, na katerem stoji »Katoliško politično društvo". Izšel je prvi zvezek, ki ima naslov »Zadruge in njihovi nasp rotniki. Uredil dr. Janez Krek. V Ljubljani 1899. Založilo Katoliško politično društvo. Tiskala Katol. Tiskarna." Str. 64. Cena 5 kr. — Poleg uvoda in sklepa ima ta knjižica »Govore pri shodu gospodarskih zadrug." Franc. Jaklič, učitelj in voditelj do.bre-poljske zadruge, govori „0 pomenu gospodarskih zadrug". Govor pojasnjuje pomen posojilnic in kmečkih zadrug, to je: društev, ki za svoje ude skupno v velikih množinah prodajejo in kupujejo. Peter Hauptman pojasnjuje trgov-stvo sploh in govori na drobno „0 konsumnih društvih in njih nasprotnikih". Dr. Janez Krek pa bolj splošno popisuje »Vzajemno delovanje gospodarskih zadrug" v prospeh vseh stanov našega naroda. Socijalno gibanje je zadnji čas precejšnje valove pognalo tudi med nami. Mi vemo, da pri takih bojih najbolj škoduje nevednost. Ta knjižica, ki obsega obilo stvarnega statističnega gradiva, hoče ljudstvu pojasniti, za kaj se bore zadruge. Takoj so se velike množice iztiskov razprodale. Želimo, da vzbudi ta knjižica živahne razprave. Naj se oglašajo stvarno, brez ozira na politiko in na osebnosti, prijatelji in nasprotniki zadrug! Pri takih strogo gospodarskih vprašanjih, od katerih je odvisno blagostanje in obstoj našega ljudstva, morajo izginiti malenkostni prepiri, strast se mora umakniti razumu, in sprejeti se mora to, kar je v korist vsemu narodu. Ako se vstopimo na trdno stališče resnice in pravice, na stališče skupnega krščanskega gibanja, ne bomo imeli škodljivih   in  cesto  samo  osebnih  prask  v  političnih
Književnost.