Noša štajerskih Slovencev.
j. p.
(Konec.)
v
Crez sprednji del života nosijo v nekojih krajih možlri predprte, navadno modre boje kakor n. pr. na severnej strani Maribora proti nemškej meji in sploh za nemško mejo. Ti predprti se pa tu ne nosijo samo na delu, kakor po drugod po Slovenskem, ampak tudi na potovanju. Ta noša nij domača slovenska nego tuja, nemška; sicer po Slovenskem ona po pravici nij priljubljena, ter je za nemožko smatrana.
Noša predprta, ki se tudi predpas, pripas, predprtnik, zastor, po tuje firtuh imenuje, je prava ženska noša. Ženski predprt je zdaj sploh ozek; vendar pak se, in to navadno na starejših ženskah, tudi široki pred-pasi v nekojih krajih obče vidijo, posebno proti kranjskej meji. Predprti so navadno iz modrega „druka", za praznike pa tudi drugih boj in drugih snovij: iz oljana, svile i. t. d. Pri nekojih vkupnih delih, kakor 11. pr. o košnji, žetvi, trgatvi i. t. d. nosijo ženske bele, snažne predprte iz močnega domačega platna. Cist bel predprt je ponos prave Slovenke, kakor sploh čistost in čednost v obleki lepa nje lastnost. Kjer se tak beli predprtnik ne vidi, tam slovenska narodnost in slovenski čut nij več beden, tam je uže naš narod od nemške „kulture" oblizan. Zato proti nemškim mejam ne vidiš več one blagodejne čistote, rekel bi bele bleskobe predprtne. koj a vlada po neoskvrnjenih in čistili slov. krajih. Brez predprta navadno ne vidiš slo-vensko-štajerske kmetice; brez njega se nosijo samo meščanke ali tržanke. —
Na noge štajerski kmet obuva navadno črevlje, kterim tudi tu pa tam pravi čižme, pa tudi škornji (škornje). Crevlji so nekdaj, ko so šče irhaste hlače v čislih bile, segali nad kolena; dan današnji se to vidi mnogo redkeje nego nekdaj. Z dolgimi hlačami izginoli so tudi visoki škornji. Okoli zgornje Badgone in po bližnjih krajih devajo, kakor je gore bilo uže povedano, hlače v dokolenaste črevlje. Po nekojih krajih, n. pr. na Pohorju tu in tam, tudi nosijo hlače v škornjih. Crevljem brez škornjev (štibal) pravijo opänke (opanki) in jih nosijo v nekojih goratih krajih n. pr. pod goro Žalcem, po Pohorju, okoli Jarenine in drugod, ali sploh jih po Štajerskem možlri ne nosijo.
У nekojih krajih obuvajo možki in ženske coklje, kakor n. p. okoli Marnberga, Slovenjega gradca, Oadrama in tu pa tam po Pohorju. Ali coklje nosijo z večine možki in to tudi ne ves čas, ampak je n. pr. o praznikih zamenjujejo s črevlji. Pa tudi o praznikih hodijo po nekojih krajih, kakor 11. pr. v Marenbergu (kakor se mi je pripovedovalo) s cokljarni do cerkve, potem pa jih zvunaj puščajo ter v samih nogavicah stopajo v cerkev, kar bi spominalo na koranove spoznavalce, ki neobuti hodijo v svoja svetišča.
Vendar pak se coklje zde našemu ljudstvu neka zaničljiva obutelj. Zato se med narodom slišijo razne zabavljivke na coklje. kakor n. pr. ta, da- Marenberg zovejo zavoljo tega „cokeljpurg" in prebivalce „cokeljpurgarje". Tudi pesni zabavljivke se skladajo na nositelje cokelj, lcakova je (narodna) „Pesen od Cokeljpurga", "ki se zafina s strofo: „Blagor teb', Skömernska fara, Tam je or'nga ta stara:
Wi k' i mesto Cokeljpurg, T'a ne pride nikol' Tur'k."
V tem Cokeljpurgu v obče in splošno nosijo coklje, razve fajmoštra in mežnarja:
„Naj bo leto ali zima, Vsak' coklje na nogah 'ma, Vsak gre pred oltar eokljar; Mežnar, fajmošter nikar."
Tudi fantiči morajo coklje nositi, če so šče takö majheni: „Kak' se kteri fantič vleže, Mož mu coklje že priveže, Ga nažene ovce past. Kak' bo mogla s'rota rast'?"
Pesen tudi poveda, iz kakega lesa so napravljene: „V Cokeljpurgi javor rasti, *) Tu ga smejo tudi krasti, Vitre so mecesove, Opdnki, škornje črešnjove."
Tudi ceno poveda pesnik:
„Cel' te male so po petki, Bolj te srednje po desetki, Kteri pa 'če veče 'met', Mora štiri groše štet'.,,
Ta pesen je zložena 1. 1889, kakor kaže zadnja strofa; mogoče, je da se je tam tudi glede cokelj mej tem kaj spremenilo. —
Ženske navadno ne nosijo škornjev, kakor so to nekdaj in šče zdaj tu pa tam, ampak obuvajo opänke (punčuhe, vezanke). Okoli zgornje Radgone šče sedaj samo mlajše nosijo punčuhe, starejše pa šče vedno škornje.
V	mnogih krajih ženske nosijo črne šolnje (papuče) kakor n. pr. okoli Rogatca, Maribora. Kjer pa možki obuvajo coklje, tam jih navadno tudi ženstvo nosi, kakor n. pr. na Pohorju; kadar pa gredo iz doma na tuje ali v cerkve, zamenjajo radi coklje s punčuhami (opankami).
Noge zavarujejo ženske navadno z nogavicami, kadar obuvajo opanke.
V	nekojih krajih, kakor okoli Radgone, ženske po zimi nosijo modre nogavice, po leti pa bele. Da Stajerke po leti tudi rade bose hodijo, razumeje se ob sebi, ali v cerkev kolikor mogoče obute hodijo. Po zimi ženske rade nosijo počne (capoti). Tudi suknene in svilnate vezanke niso kmečkim Stajerkam neznane.
Na koncu naj šče omenim plašča („mantelna"). Plašči dan današnji močno ginejo, proti prejšnjim časom. Vzrok je njih draginja, pa tudi šega. Plašči imajo črno, pa tudi modro bojo. V prejšnjih časih so močno nosili svetlomodre plašče iz sukna. Ogrebali so si jih tako stari, kakor mladi, tako po zimi kakor tudi po leti, o svečanostih (n. pr. ženitvah). Koledniki (navadno po štirije) so hodili v take svitlomodre plašče zaviti, s cvetličnimi šopki in svečami okinčani. Blizu ogerske meje nosijo neko vrsto plaščev. gab an e, kepenjeke. povrhne obleke, podobne slovaškim bun d a m. —
*) Parallelna oblika z „raste"
Pis.
Uže s početka je bilo rečeno, da na različnost noše ne deluje samo geogratiška in topiška lega krajev, ampak šče mnogo drugih vzrokov, med ktere sem postavil tudi bližnost drugih narodov in zgodovino naroda. Zares težavno je določiti, kaj je v naših slovenskih oblekah izvirnega, kaj davnega, kaj samostojno izmišljenega, kaj iz tujine prinesenega. Edini način, to določiti, bil bi primerjalni način: trebalo bi naše noše z onimi drugih narodov, slovanskih kakor neslovanskih primerjati. Nekoliko bi pripomoglo tudi preiskovanje imen domačih oblačil.
Toliko bodi povedano o noši štajerskih Slovencev. Dobro vem in čutim, kako malo natanek je ta popis, izdelan 1. 1867, osnivajoč se na prav redka sporočila raznih in to ne premnogih dopisnikov iz slov. Stajerja. Naj velja on za vzpodbujo k natanšnemu preiskovanju tega predmeta. Prav ljubo mi bode, ako se kdo oglasi o istej stvari, mene ali popravljajoč ali dopolnjujoč. Končno pa opozorjujem na spis D a v. T rs t en j a ka, ki imena slovanskih in slovanskih oblačil prav zanimivo razklada v „Vestniku" 1. 187B, str. 61 in 76 pod naslovom: „Slovanske besede za oblačila."
---5C--
Bize in Bizjaki.
Spisal Davorin Trstenjak.
V 6. številki letošnje „Zore" str. 93. je g. J. P. željo izrekel, naj bi jaz svoje mnenje o bizah in Bizjakih povedal.
Okoli Božiča leta 1889. sem obiskal Dr. Ljudevita Gaja, rodom Krapin-čana. teda čistega Zagorca. Pogovarjala sva se o staroslovanskej zgodovini in pri tej priliei g. Dr. Gaj reče: G. Trstenjače! je li ne mislite, da so naši Zagorci zmes Ob rov in Slovanov? Nošnja in typus nesta cisto slovanska, tudi fonetika v govoru je čisto različna od one, kakova se euje v granici, in dalje dole po Slavoniji. Jaz mu odgovorim, da je to mogoče, in rečem mu, da tudi jaz štajerske H a 1 o ž a n e in prebivalce ob S o 11 i imam za tako zmes. —
Med tem sem Zagorce dvakrat obiskal, in se prepričal, da tu ne čiste slovanske krvi. Obrazi — v kterih vidiš močno izražene oblične kosti (Backenknochen) — opominajo na turansko trago. Našel sem domača hišna imena, kakor: Obrski, tudi selo: Obrovec. Hunšak, Haramustek, Kaganec (spomni se na: „Kagan", ime vodje Obrov), dalje haložka imena: F r a n g e ž, P a 1 e ž in več druzih, katera niso izvirno slovanska.
Celo beseda med Zagorci znana: kerempuh (tudi osebna imena Kerempuh se nahajajo), ki se rabi za utrobo, vamp, opomina na bolgarsko: k ere m, venter. Dekleta se kličejo z možkimi imeni: Mieek, Nežek, Lorek gde si bio? — Govore: jaz sem koš nesu, mesto: nesla itd. Haložane še sedaj prebivalci v celskej okolici imenujejo: Lileke; lilek pa je pri Halo-žanih ime za netopir a. Ni li v tej psovki zapopaden spomin na njihovo polu-t ans t v o, na njihovo narodno zmes?
Zagorce imajo štajerski Slovenci v celjskej okolici tudi za črne Hrovate. Znano pa je, da je pri starih Slovanih bila navada: čista, veljavniša, mogočniša plemena imenovati: bela z dragimi rodovi zmešana, slabejša, od-