Ljubljanski Zvon
Pesem življenja.
J^ratje in sestre, odprimo domove, veter pomladnji naj veje skoz nje; brstje že poka, potoki šumijo — bratje in sestre, odprimo srce!
Bujne mladenke, razvežite kite, sapa duhteča naj ž njimi igra, radost zažgite v očeh si žarečih, glejte! — nad vami se solnce smehlja.
V luči nebeški razgalimo prsi,
duša naj pije svetlobe, moči,
cvetje raz vej se nam vsiplje na grudi,
pesem stoglasna iz njih nam kipi:
„Solnce plamteče še žemljico ljubi: v vročem objemu ji trto rodi; žemljica vedno še ljubi človeka: v prsih nam vžgala je svete strasti;"
»človek še ljubi življenje in trto,
svobodo, luč in deviško telo:
cilj je najvišji življenja — življenje,
smoter veselja — veselje samo!"
ubljanski Zvon" 2. XXIV. 1904.                                                                                        5
66
A. Gradnik: Po zimi.
K raju veselemu roke sklenimo, s strmega brega navzdol se spustimo, pa poletimo med cvetjem in petjem v zemsko nebo!
Rajajmo, vriskajmo! — Ko pa na trate
črne noči se zastori spuste
in se vrhunci gora potemne,
v strastnem objemu se vsi poljubimo —
pa povabimo
smrt kosonosno si v svate!
P. Grošelj.
Po zimi.
T.
ako tiho je padalo v grob
vse to mlado življenje, tako tiho . . . nikjer sledu
za bol in trpljenje. Ej bol! . . Se solnčni žarki
so na grob prihiteli in lahni, poredni zefiri
so vigilije peli. In tak tiho, ko letni san
je ljubezen minila, in nikdo ni vedel, ko noč
-
mi je dušo pokrila. Oj, bil sem vesel ko poprej,
med vinskimi brati sem s petjem in smehom hotel
svojo bol prekričati.
A. Gradnik.