Poštnina plačana v gotovini! Odmev i} Afrike 9Jlarec mi Odmev iz Afrike. Katoliški misijonski list v podporo afriških misijonov in oprostitev zamorskih sužnjev. Blagoslovljen po štirih zadnjih papežih. Izdaja ga Družba sv. Petra Klaverja. Izide prvega vsakega meseca. »Odmev iz Afrike« stane letno 10 Din, 5 lir, 2.50 šil., 60 am. cts. Vsako leto ima prilogo »Klaverjev misijonski koledar«. S prilogo slane 15 Din, 7 lir, 3.10 šil. Blagovolite naslavljati na: Družba sv. Petra Klaverja, Ljubljana, Metelkova ulica 1. (Cek. štev. 10.887.) Za Julijsko Benečijo: Rim (123), Via dell'Olmata 16. Za Avstrijo: Salzburg, »Claverianum«. Za Ameriko: St. Louis, Mo., West Pine Blvd. 3624, U. S. A. Dragoceno darilo našim naročnikom. Po namenu dobrotnikov Družbe sv. Petra Klaverja in naročnikov »Odmeva iz Afrike« opravijo afriški škofje in misijonarji letno 500 svetih maš. Letna naročnina »Odmeva« znaša . Din 10.—. Dosmrtna naročnina znaša .... Din 800.—. NaSe slike v bakrolisku. 1. stran: Jezus, dobri pastir, nese izgubljeno ovco k svoji čredi. 4. stran: Misijonska sestra streže ubogim gobavim. Zbirajte rabljene znamke. Dobro sredstvo, da pomagamo ubogim zamorčkom do milosti svete vere, je zbiranje rabljenih poštnih znamk. Te znamke prodamo in denar pošljemo najpotrebnejšim misijonarjem, da rešijo mnogo duš. — Vprašaš: Kako naj zbiram znamke in kako naj ž njimi ravnam? 1. Shrani vsako znamko, vse so porabne. 2. Znamke ne odlušči, tudi je ne trgaj z roko raz papir, ampak lepo s škarjami jo odstriži s podlago vred. 3. Pazi, da ne odstrižeš nazobčanega roba pri znamki. Če so zobčki pokvarjeni, znamka nima vrednosti. 4. Okrog znamke pusti še za 1 cm široko papirja, na katerem je nalepljena. 5. Znamke, ki so redkejše vrste, shrani posebej v kaki kuverti ali škatli. 6. Zlasti shrani znamke, ki so bile izdelane ob posebnih prilikah. 7. Zbirko varuj proti prahu in mokroti. 8. Počakaj, da nabereš več znamk skupaj. Ne pošiljaj jih kot pismo, ampak kot tiskovino ali vzorec brez vrednosti. Ce jih je veliko, jih pošlji kot poštni zavoj. Toplo priporočamo to lepo misijonsko delo, zbiranje poštnih znamk. Prosimo, pošljite jih na sledeči naslov: Družba sv. Petra Klaverja, Ljubljana, Metelkova ul. I. »Odmev is Afrilce« Leto 34 Marec 1937 »Molimo Te, o Kristus, in Te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil/« Rešimo mladino! Škof Huwiler, apostolski vikar v Bukobi, Osrednja Afrika, kliče na pomoč. Apostolski vikariat Bukoba oskrbuje pokrajine jugozahodno velikega jezera Viktoria in meri 34.000 km2. Ima 434.000 prebivalcev, med temi 50.000 katoličanov. Na 15 misijonih deluje 35 patrov in 9 bratov. V dušnem pastir-stvu pomaga 15 duhovnikov domačinov in 46 zamorskih sester. 12.000 se jih pripravlja na sv. krst, ki hodijo k verskemu pouku in so porok, da se bo božje kraljestvo še razširilo. Naša nada, kakor povsod, je zlasti mladina. Na njo čaka še bogata žetev. Če pridobimo mladino za Kristusa, smo z njo pridobili ves narod. Mladino pa dobimo, če imamo dovolj misijonskih šol, kjer se poučujejo mladi ljudje v sv. veri. In prav radi šole se obračam na javnost. Mladina v Bukobi, ki je naša nada, je pa ravno pri nas v veliki nevarnosti, ker jo hočejo moči teme dobiti v svoje mreže, vedoč, da je tudi na njih strani mladina up bodočnosti. Mohamedanci bi jo radi osvojili, potem pa tako imenovani nevtralci, ki niso drugega ko brezverci. Pa tudi boljševiške organizacije jo vabijo v svoje vrste. Velik vpliv imajo tudi razne krščanske ločine, ki imajo večje šole in tako velik del mladine prehaja k njim. Žal, da mi ne moremo postaviti proti njim enako močnega jezu. Je pa naša mladina željna resnice, ker se je poganstva naveličala; zato bi se rada v šolah izobrazila. Iz tega vidite, kako važno je šolsko vprašanje pri nas; to je prav za prav že kar življenjsko vprašanje. Ako ne ustanovimo nemudoma novih šol, nam bo mladina ušla in se ne bo nikdar več vrnila v naročje sv. Cerkve. V vikariatu Bukoba je mnogo šolskih otrok, kajti mladina se rada uči in bi bila tudi za verski pouk dovzetna. Katoliška vera bi se razširila. Moja dolžnost je, da skušam, če le mogoče, v vsaki vasi postaviti vsaj zasilno šolo. Kjer ne bo stalnih katcliistov, tam bo mladina za nas izgubljena, ljudstvo v takih krajih ne bo nikdar katoliško. Moral bi torej takoj nastaviti 400 katehistov in učiteljev po največjih vaseh. Predstojnik nekega misijona v vikariatu mi piše: >V mojih 15 šolah se zbira vedno več otrok k pouku, toda kaj, ko so šolska poslopja navadne koče in še te v raz-sulu. Takoj bi bilo treba novih. Pred kratkim sem moral na štirih izpostavljenih krajih sezidati nove šole, ki so do danes le za silo opremljene. Ko bi mi kdo za vsako zunanjo postajo dal na razpolago vsaj 250 frankov, bi si mogel s tem nabaviti najbolj potrebnih stvari za misijonsko šolo.« Taka in podobna pisma vedno dobivam od svojih misijonarjev. Tako rastejo skrbi in sam ugibljem, kaj bo z mojimi misijoni, če nam ne pride hitra pomoč. Pomagajte mi torej za božjo voljo in iz ljubezni do neumrljivih duš, da bom mogel zagotoviti obstanek misijo-nom svojega vikariata s tem, da podprem šole. Iz teh šol bodo prišli novi kristjani, ki bodo izprosili vsem blagim dobrotnikom obilno plačilo v nebesih. Božji sli. Prav posebno me veseli, da se tako zanimate za naše katehiste. Saj so pa tudi res neumorni delavci za cerkev. Katehisti nam pridobivajo ljudi, jih poučujejo, krščujejo umirajoče, če ni duhovnika poleg. Nekateri teh požrtvovalnih mož stanujejo po več milj od misijona, ki mu pripadajo, često visoko v gorah ali pa po vročih puščavah. Delujejo kot božji sli z žrtvami in premagovanjem, ki ga moramo občudovati in ljubiti na njih. Tudi Vas prosim, da molite zanje, so čudovito orodje v rokah božjih. Še enkrat: hvala Vam za Vaše zanimanje. Škof Byrne, apostolski vikar v Kilimandžaro. -■- Lepo napredujemo. Piše br. Valentin Poznič, misijon Glen-Cowie (Južna Afrika). Z veseljem sem prejel poslani zavoj s perilom. Naj vam ljubi Bog tisočkrat povrne! Prav lepo bi prosil spet za podobo sv. Petra Klaverja in sv. Frančiška Ksaverija. Tudi stenskih križev bi rabil, takih, kot ste nam jih lani poslali, in nekaj posodic za blagoslovljeno vodo. Za te reči me zamorci vedno prosijo. Z velikim veseljem opazujemo, da se ljudje v teh krajih vedno bolj in bolj zanimajo za lepoto naše sv. vere. To nam kaže številni obisk nedeljske službe božje; vsako nedeljo je cerkev prenapolnjena. Mnogo pripomore k temu tudi naš novi, 300 kg težki zvon, ki kliče vernike in pogane v hišo božjo. Trikrat na dan pa oznanja angelski pozdrav. Zvon visi poleg cerkve v posebnem zvoniku. Dne 17. junija pret. leta smo imeli sv. birmo, katero je delil prevzvišeni g. nadškof in apostolski legat južne Afrike. Bilo je 58 birmancev. Na ta visoki obisk smo se kolikor mogoče slovesno pripravili. Postavili smo slavolok in tudi sicer vse lepo okrasili. Na dan sv. birme je prišlo od blizu in daleč mnogo zamorcev. Cerkev je bila veliko premajhna, da bi mogla vse obseči. Zato smo postavili oltar v verando naše misijonske hiše, da so mogli vsi zbrani na prostem prisostvovati sv. maši, pri kateri smo peli lepe cerkvene pesmi. Po sv. maši je bila birma. Ko je bilo vse končano, se je prevzvišeni z zamorci čisto po domače pogovarjal v njihovem afriškem jeziku. To jim je bilo zelo všeč in je napravilo nanje velik vtis. V preteklem letu smo v dveh krajih skušali dobiti dovoljenje za postavitev misijonske šole. V enem kraju so se ljudje takoj odločili za nas. Tu smo šolo že postavili, čaka le še na omet in beljenje znotraj, kar bom v kratkem začel. V drugem kraju pa so protestanti dobili večino, nakar so takoj začeli prezidavati staro podrtijo nekdanje njihove šole. Ko pa je pastor začel ljudi siliti, da bi morali pomagati pri zidavi, so vsi odrekli. Nato je zamorski poglavar, ki z našimi misijonarji drži, sklical zborovanje. Zahteval je, da morajo tisti, ki so za protestante, pomagati pri zidavi in se k temu s podpisom zavezati. In kaj se zgodi? — Samo nekaj jih je prišlo, podpisati pa se ni hotel nihče. Nato je poglavar prepovedal nadaljnjo zidavo protestantske šole. Mi pa upamo, da ne bo dolgo, ko bo ljudstvo samo prosilo katoliške misijonarje, da jim bomo mi postavili šolo. Če bo tako, potem smo ves kraj pridobili za sv. vero. Bog daj svoj blagoslov! En sam misijon večji kol vsa Slovenija. Apostolski vikariat Tananariva. Piše p. Spreken D. J., misijon sv. Marjete. Že 9 mescev sem podeželski misijonar na Madagaskarju. Prenosni oltar, ki ste mi ga 1927. leta podarili, mi zelo dobro služi. Saj drugih cerkvenih reči sploh nimam. Prečastiti g. škof mi je izročil obširno deželo v duhovno oskrbo. Tu je bil šele pred enim letom ustanovljen misijon, ki je pa tako obsežen kot vsa Slovenija. Imam 122 postaj, kjer povsod katehisti poučujejo brezplačno. Saj bi jih plačati itak ne mogel. Imam 2 šoli, 7 otroških vrtcev in 1 zavod za gobavce v Tametave. Za vzdrževanje teh zavodov dobivam mesečno borih 65 frankov. Nedeljska zbirka vrže 3 do 4 franke. Vidite, da ni le revščina, temveč pravo pomanjkanje, ki nas žuli. Od 122 kapel jih ima tabernakelj samo 7. V devetih je križev pot, a le male podobice. Obhajilna miza je iz navadnih desk. Namesto kropilnega kamna služi navaden kozarec in brinova vejica notri. Kadilnica je globinova škatla, na treh žicah pritrjena. Oltar so zaboji, pokriti s platnom. Oinljiv odgovor uboge gobavke: »Trpeti je slajše ko med«. V misijonu samem je mala sobica za kapelo, in le ta iz bambusa in slame. Ob deževju teče skozi streho, tako da moram kelih z lastnim telesom kriti. Vidite, da nam je res treba nove cerkve. Naši kristjani so že nalomili in skupaj speljali 700 ton kamenja, in to zastonj. — Neki Indijec iz Bombaya nam je ponudil zemljišče za izredno nizko ceno 1 frank za m2, ko sicer stane 15 frankov. Potrebovali bi približno 100 m2. A kje naj vzamemo denar? Zaenkrat smo kamenje zložili pri stari cerkvi na kup. Zavod za gobavce je tudi izdatne pomoči potreben. Čeprav je gobavost gnusna bolezen, so gobavci pravi ju- naki. Nedavno sem obiskal kočo, kjer je ležala bolnica na gnili slami v kotu za vrati. Dvoje oči me je srepo gledalo, ker so bile veke že odgnile, a iz duie ji je sijala trdna in neomahljiva vera. Nabrekla usta so šepetala zahvalo za obisk. Izpod odeje je pomolila roko brez prstov, da bi ji dal svetinjico sv. Roka. Potem pa sem čudeč se poslušal, kar mi je povedala. »Oh, oče, nikar me ne pomilujte. Trpim, toda trpljenje je slajše od medu.« Ali se človek ne spomni pri tem na besede sv. Terezije: Trpeti ali umreti? Moji gobavci bi potrebovali več odej, ker so noči precej hladne. Jaz pa ničesar nimam. Usmilite se mojih, tako daleč naokrog raztresenih ljudi. Tu se ljudje zelo radi spreobračajo h krščanski veri. Imel sem v nekaj mescih 450 krstov, od teh nad 200 odraslih. Ko bi bila vsaj dva duhovnika več, bi se število kristjanov podvojilo ali celo potrojilo. Imam okrog 7000 kristjanov in 10.000 katehumenov. A treba bi bilo izpre-obrniti še 50.000 poganov! Križ ob poli! Piše s. Humberta, dominikanka, misijon Izeli, Južna Afrika. Nekaj je manjkalo v našem misijonu Izeli, in sicer to, kar napravija na naših domačih tratah tako lep vtis: križ ob poti. — Ob pustih afriških potih se to znamenje odrešenja še bolj pogreša ko doma. Odrešenik na križu ob poti: to je znamenje, ki ga afriška narava pogreša. In glejte: posrečilo se je eni naših ljubih sester, da je dobila od svojega nečaka tak poljski križ. Gotovo bo ljubi Bog dobremu možu dal mnogo blagoslova, ki se bo sedaj širil na vse Strani od tega znamenja odrešenja. Telo Jezusovo iz bakra nam je poslala Družba svetega Petra Klaverja obenem z razno obleko v zaboju. Iz bližnjega gozda smo kupili lepo in veliko drevo ter iz lesa stesali križ in še klečalnik pred njim. Stesalo se je vse to v delavnici sestre Valburge. Primerno mesto za znamenje je izbral naš preč. pater misijonar, in sicer ob vhodu v bližnjo kafrsko vas. Štirje zamorci so štiri tedne snažili prostor in okolico, da bi delala lepši vtis. Ob vznožju hriba se je napravila ravninica, tu se je postavil kamnat podstavek v obliki oltarja, do katerega sta vodili dve stopnici, na oltar pa smo postavili križ. — 20. no- vembra smo križ blagoslovili. Ob 10, po službi božji, je šla mnogoštevilna procesija k vznožju hriba, najprej domačini, za njimi sestre, med molitvijo in kafrskimi pesmimi. Slovesnost je opravil predstojnik misijona. Ob koncu je duhovnik poljubil noge križanega Zveličarja in imel pretresljiv govor. Iz križa bo Jezus širil moč in Križ ob poti r misijonski deželi. blagoslov na mimo idoče. S križa dol prosi Jezus, naj ga nikar na novo ne križamo. Pod križem bodo žalostni in obteženi Bogu tožili svojo nadlogo in trpeči Odrešenik jih bo uslišal. Križ nas spominja na veliko milost našega odrešenja in nas nagiba k hvaležnosti. Pred križem bomo obžalovali svoje grehe, ker so oni bili krivi bolečin Sina božjega... Pridigar je objemal z eno roko križ, ko da ga varuje in brani in obenem prosi, naj mu pomaga v boju zoper sovražnike človeških duš. Nato smo odpeli pesem križa in je potem vsakdo izmed navzočih poljubil Kristusu " nogo, nakar so ljudje šli ginjeni vsak v svojo vas in kočo. Ljubi čitatelj! Tudi ti stopi v duhu pred ta križ in si ga oglej. Tudi tu, kakor doma, boš našel cvetlice ob vznožju križa. Te cvetlice so nabrale in darovale roke naših zamorcev. Njih srca bijejo v ljubezni do istega Kristusa, ki ga tudi vi v Evropi ljubite in častite. Šliri do peikxal več! Piše škof Morin, apostolski vikar v Mavrongo. Največja skrb v našem vikariatu je ta, kako preživiti katehiste. Februarja smo morali skoraj polovico učencev poslati iz katehistovske šole domov, ker nimamo denarja, da bi jih vzdrževali. Tako bomo namesto 120 imeli le 75 katehistov. Zaupam, da bo Bog dal, da bomo mogli vzdržati vsaj tistih 100 katehistov, ki sedaj delujejo na raznih misijonskih postajah. Toda to je vse premalo! Naših pet postaj šteje 750.000 duš in bi zato potrebovali štiri do petkrat več katehistov. Toda denarja zanje ni. Kdo bi želel pomagati ubogemu škofu iz zadrege? Letna vzdržnina za enega katehista znaša 1200 din. Naj se zglasi kdo, ki bi mogel enega katehista vzdrževati eno leto, en mesec, en teden... Vsak dar v ta namen hvaležno sprejema Družba sv. Petra Klaverja v Ljubljani. »Evo mojih iežav in izkušenj!« Piše p. Damaz, benediktinec. S tem, kar ste mi poslali, ste mi napravili res veliko veselja. Imam pa tudi drugih radosti mnogo: naša zasilna cerkev je bila na Veliko noč polna samih učiteljev in učencev. V lopi pred cerkvijo pa so se gnetli islamski domačini. Celo ženske, ki običajno tukaj niso kaj vnete, so prišle v obilnem številu. Je tu splošna navada, da otroci in odrasli, kakor hitro se nauče brati in pisati, postanejo kristjani. Bog daj vztrajnost, potem bo po petih letih vsako leto vsaj 500 krstov. Danes že 1250 otrok hodi v 45 šol. Otroci in šole se pa množe iz dneva v dan; zato utegne biti z božjo pomočjo in priprošnjo naše blago-pokojne varuhinje število novokrščencev še večje. Poleg ovir od strani hudobnega duha se mora nas misijon Nova Puščava boriti tudi z drugimi človeškimi težavami. Primanjkuje nam dobrih in izvežbanih učiteljev. Nekaj šol je brez pouka, ker ni učiteljev. Domačinov še ni mogoče vzgojiti za učitelje, ker smo prve šole šele pred nekaj leti ustanovili; učitelj pa mora vsaj nekaj več znati ko učenec! Tudi iz starih šol ne dobivamo kaj prida novih učiteljev. Do zdaj je kakih sto učiteljev odšlo v sosedno Makondelandijo. Brez njihove pomoči bi se novi misijon- ski postaji Kitangali in Nanyamba ne bili mogli tako lepo razviti. Zato: Prosite gospodarja žetve, da pošlje... Prosimo pa tudi preblaženo Devico; če bo ona za nas prosila, mora iti naprej. Doslej je bila ona naša zvesta pomočnica. Res da tu in tam islamiti delajo malo več težav ko prej, vendar so naše šole v splošnem na dobrem glasu. Misijonarjema koča. Podati hočem pismo mojega učitelja Kilijona Jela, ki kaže, kako je domačinu učitelju težko pri srcu, kadar mora zapustiti domače kraje in iti v službo na tuje: »Pater mi je rekel: ,Poslej bo tvoja šola v Nyahi pri poglavarju Likuku.' To me je popolnoma zmedlo, ker nisem znal niti pota v Nyahi. Najprej sem se poslovil pri svoji ženi, ki je bila tudi vsa zbegana, in sem se napravil na pot. Čez nekaj časa srečam mladega človeka in ga vprašam, kako daleč je še do Nyahi. Reče mi: ,Daleč je.' Vprašam drugega. Ta mi odgovori: ,Ni daleč.' Dospel sem tja in poiskal oba poglavarja Nyeredya in Likuku. Prebral sem jima svoje pisanje in oba sta bila zadovoljna. Nekdo je udaril na boben in takoj so se zbrali starešine. Tudi njim sem razložil svoj namen in vsi so mi pritrdili. Takoj se je vpisalo 12 otrok. Drugi dan jih je bilo že 35, med njimi ena deklica. (Ne veste, kako težko je dobiti deklice v šolo. Med 1250 otroki je le 22 deklic.) Ti otroci sedaj hodijo redno v šolo. — Ljudje se preživljajo tu z neko jedjo, ki jo minhoko imenujejo. To so neke gozdne koreninice, v revnejših družinah edina hrana. Mi, Wamakua, ne moremo uživati te jedi. Ce jemo, nam prihaja slabo, ker je nismo vajeni. Toda, oče, jaz sem v velikih stiskah tudi glede svoje obleke. Ni sicer spodobno, da Tebi to pripovedujem, ko Ti sam to veš, in bi tudi brez tega poskrbel zame; vendar sem se namenil, da Ti od-krijem vse svoje težave in bridke izkušnje.« Ne smemo se preveč čuditi, da učitelj prosi za novo obleko. Obleka tu trpi kvečjemu en mesec, zato pa stane samo en frank. Zato pa more učitelj, ki dobiva mesečno 10 frankov, preživiti sebe in družino, če ima vsaj še nekaj pedi lastne zemlje. Toda mesečno izplačati 50 učiteljev, to premore le malokateri misijon. Ko bi se našlo nekaj dobrotnikov, ki bi nam prevzeli del bremena, bodisi da bi sami vzdržali enega učitelja ali pa skupno z drugimi, tako da bi jih 12 tvorilo tako imenovani »apostolski krožek«! Vsak član dobi ime enega izmed apostolov kot zavetnika. Vsak mesec 1 frank se laže utrpi kot 10 frankov naenkrat. Tako naj sedaj tudi jaz sklenem svoje pismo z besedami: »To so moje težave in bridke izkušnje.« Duše-žrive. Pred nekaj leti so postavili v Iksopo, blizu Marian-hila, zavetišče za onemogle misijonske sestre, t. j. take misijonarke, ki so do svoje starosti misijonarile tukaj v Afriki med poganskimi zamorci. V tem »Zavetišču Srca Jezusovega«, kot ga imenujejo, pa se misijonsko delo nadaljuje na prav izvrsten način. Poslušajmo, kaj piše sestra Julija za tem, ko je prejela od Družbe sv. Petra Klaverja skromen dar: »Ko bi imela peruti, bi poletela v nebesa k sv. Jožefu, k Vaši častiti ustanoviteljici in k drugim ljubim svetnikom, katere smo prosile za pomoč. Vse te svetnike bi v svojem velikem veselju objela. Da pa vsaj malo poravnamo našo veliko dolžnost hvaležnosti, bomo ves teden, t. j. 84 molitvenih ur, opravljale pred izpostavljenim Najsvetejšim molitve za naše ljube dobrotnike. Naše bolehne sestre tukaj so sploh zelo goreče, odkar je sv. Cerkev v Evropi tako hudo preganjana. V noči od četrtka na prvi petek je Najsvetejše izpostavljeno vso noč. Nekatere sestre, ki so ves dan težko delale, pogosto molijo ponoči tri do štiri ure pred izpostavljenim Najsvetejšim. — Razen tega opravljajo sestre vsak četrtek zvečer »spravno sv. uro« in tolažijo Jezusa, ki ga sedaj toliko žalijo. Čim bolj se božji Zveličar in njegova sv. Cerkev v raznih deželah preganja in zaničuje, tem bolj hočemo tukaj v Afriki med pogani božje kraljestvo in njegovo čast širiti. Pred enim tednom smo zopet krstili sedem zamorskih poganov. Naša misijonska cerkvica je premajhna, da bi mogla obseči vse zamorske kristjane. — Ker tukajšnja vlada želi, da izučimo črna dekleta za postrežbo bolnikov, bomo tudi s tem delom pričele.« -■- Kamnaii zvon. Čuden napis, saj vendar še nikoli nismo videli zvona iz kamna, boste rekli. Da, kar je pri nas nepojmljivo, to je mogoče v Afriki. Le poglejte natančneje zgornjo sliko. Mlad zamorski kristjan udarja ob kamen in kliče vernike k službi božji. Ker drugega ni, mora to hreščavo zbijanje nadomestiti zvon. Pa glas ne seže daleč, slišijo ga le bliže stanujoči. Bolj oddaljeni pa, žal, pogosto zamudijo službo božjo; seveda ne iz lastne krivde, ker tudi ure nimajo. Kaj ne, kako žalostno! Zato je čisto razumljivo, da misijonarji tako zelo prosijo za zvonove, kot jih imamo v naši ljubi domovini. Naročili smo zvon za misijon v Južni Afriki. To bo »zvon presvetega Srca Jezusovega«. Z vsem priborom bo stal 5000 din. To ni mnogo za zvon. In vendar je dovolj, če pomislimo, da nimamo denarja, da bi zvon plačali. Zato prav milo prosimo vse Častilce presvetega Srca Jezusovega, da bi hoteli kaj prispevati za njegov zvon. Vsak najmanjši dar v ta namen se hvaležno sprejme. Kdor želi postati »boter« zvonu, naj blagovoli prispevati polovico celotne vsote, t. j. 2500 din. Kako mu bo božje Srce za ta dar hvaležno, kako ga bo nagradilo ob smrtni uri. Kamnati zvon v Afriki. Če nam bo božja Previdnost poslala več blagih dobrotnikov, bomo naročili tri »zvonove Srca Jezusovega«, za tri misijone, tako da bo vsak misijon imel vsaj en zvon, ki bo klical in vabil nove kristjane k službi božji in večkrat na dan oznanjal »angelski pozdrav«. — O, kakšno veselje za misijonarje, če bi mogli zbrati do Velike noči za prvi zvon, do junija za drugi zvon in do praznika Kristusa Kralja za tretji zvon. Zato iskreno prosimo Vaše pomoči! Darove za »zvon Srca Jezusovega za afriški misijon« hvaležno sprejema Družba sv. Petra Klaverja, Ljubljana, Metelkova 1. Svetinja sv. Benedikta. Iz pisma s. Tarzile, misijonske sestre sv. Križa, Basutoland. Bog plačaj vse, zlasti pa hvala za svetinjo sv. Benedikta. Obesila sem jo v svoj novi misijonski avto. Vedno sem imela veliko zaupanje v sv. Benedikta. Čudno, kako imajo zamorci radi to svetinjo, čeprav malo ali nič ne vedo iz življenja sv. Benedikta. Tako je, ko da čutijo moč blagoslova. Če jim podarim tako svetinjo, so silno srečni. Kateri častilec sv. Benedikta bi nam maral poslati kaj svetinjic sv. Benedikta za afriške misijone? Kratka misijonska poročila. Sestra M. Alma, dominikauka, Umlamli (Gariep). Tu živimo čisto v samoti; okrog in okrog bivajo pogani, ki so si zgradili svoje koče po obronkih gorž. Imamo šolo, kjer ena sestra poučuje 70 do 80 otrok, ker je še najbolj vešča domačega jezika. Tudi pridige prestavlja otrokom. Okolica je hribovita, sestre morajo večinoma jezditi, če hočejo priti do samotnih koč. P. B. J. Mac Loonc, kaplan v taborišču za gobavce v Nyengi. Moji ubogi gobavci in jaz komaj čakamo, kdaj dobimo domačo kapelico. Še vedno moram maševati v šolski sobi, ki je tako majhna, da mora mnogo gobavih zaradi tesnega prostora stati zunaj. Preden bomo mogli začeti z zidanjem, moramo imeti v rokah vsaj 150 angleških funtov. Večkrat molimo za vse naše dobrotnike skupno, jaz pa se jih spominjam pri svojih molitvah pri sv. maši. P. Graff, Zigudu. Še vedno mi je duša polna veselja, ki sem ga včeraj doživel. 30 zamorčkov sem krstil in jih tako privedel v naročje Kristusa Kralja. Cerkev je bila natlačeno polna. Iz srca vam hvala, da ste mi omogočili, da sem mogel te revne zamorčke obleči. Kako so bili veseli, ko sem med dečke razdelil lične hlačke, med deklice pa bela krilca. Ta dan je bil za nas res časten in vesel. Obenem se vam iz srca zahvaljujem tudi za denarni prispevek. Vedno molimo k Bogu, naj nam pomaga, in res nam je. Bog vam vse povrni. Jaz se vas bom spominjal pri sv. maši. P. Kiilir, Bloemfontein. Moral sem zapustiti svojo prejšnjo postajo Fourteen Streams. Prestavljen sem v Bloemfontein, kjer prebiva do 30.000 zamorcev. Dela imam dosti. Tu je stara cerkvica, ki je obenem šola, a mnogo premajhna. Najsvetejše ne more biti shranjeno v njej; zato se mi zdi edini izhod ta, da bi se prizidal del poslopja, ki bi bil zakristija in obenem prostor za oltar. Tako bi lahko ljudje obiskali presv. Rešuje Telo, ne da bi motili šolski pouk. Katoličanov je tu le 500 do 600. Škofova želja je, da bi se število zvišalo. Zato bom pa moral začeti zbirati denar za novo cerkev. Naprosil sem prijatelje po raznih samostanih, da molijo za nas, da bi čimprej mogli postaviti Gospodu Bogu dostojno bivališče. Prepričan sem, da bo gospod škof dal povelje, naj se zida, če mu bom mogel sporočiti: Imam nabranega 300 angl. funtov. Res je to precejšnja vsota, toda zaupam na božjo Previdnost in vas pro-I si m, spomnite se name, če vam i je mogoče mi kaj poslati v ta j namen. Dr. Jere: SPOVED MALIH GREHOV. Poučna knjiga. Cena 25 dinarjev. Naroča se v trgovini Ničman v Ljubljani. MA&IJA T L&LZJJA LLOOCH Ow S KA< gl0jlyz