—     162    —
Blago srce.
Povest. V spomin t ravnatelju Jožefu Hubadu. — Spisal Juraj Pangrac.
(Dalje.ji
&«*>                         VI. ,,Ka| sem storil!" ...
d8pl|9S)e podnevi, ne ponoči ni imel miru nesrečni Koprivar. Kakor ^^R da se praži njegovo srce na žrjavici, tako ga je pekla vest in inP^ mu kijcaia resno in grozeče, kakor glas iz onkraj groba: ,,Kaj si storil!" . . . A on si ni mogel umiriti in potolažiti nemirnega srca, pekoče vesti. Koder je hodil in kjer je bil, povsod se mu je zdelo, da vidi pre-ganjalce za seboj. Nehote se je oziral nazaj; a ko se je prepričal, da tnu še ni pravica za petami, je vendarle zavil v stran* in bežal, bežal, kakor da je zažgal mcsto za seboj . . . Tudi ponoči ni imcl miru; bežal je v sanjah pred preg-anjalci, ki so mu sledili celo v očetovo hišo. Ko so ga ondi zgrabili, da ga zvežejo, je vpil obupno: »Pustite me, vse poravnam! Ne-srečni Irenutck mi je bil v pogubo — me je zapeljal! Vse povcm: jaz setn podpisal nakaznico in dvignil denar!" .. .
nOh, kaj sem storil!" — — —
Kadar je zapel poštni rog in je šel Janko vprašat, če je že prišel denar, je sedel Koprivar v kot, je nemirno gledal v tla in prešteval Jankove nepo-trebne stopinje. Vest pa mu je vpila: »Lej, ti ga podiš, tvoj greh! — Oh, kaj si storil!" . . . Ko je videl, kako se gospodinja čemerno drži in kako jezika nad Jankom, ki ji ne more plačati, se je Koprivarju zdelo, da mu rubijo dušo, da mu režejo jetra in obisti. . . In ko se je gospodinja celo razljutila in vrgla tovariševe reči čez prag, je Koprivar nehote vstal in vzdignil roke kakor v obrambo, da bi ga ne pahnili v ječo ter zaloputnili in zaklenili trdo duri za njim ... In ko mu je vročil pri slovesu goldinar, sc je tresel — zakaj, bal se je, da bi ne spoznal Janko svojega denarja in bi ga ne potirjal, rekoč: ,,To je tnoj goldinar! Kje so še drugi? Kje jih imaš Še štiriindvajset?" . . .
Ah, da se je moralo tako zgoditi!
Videl je zapisano tovariševo ime na tabli v šolski veži. Kaj bi ne vedcl, kaj če to reči: Denar ima Janko, denar! In stresel se je; zakaj črno rnisel je bil zagledal; črno misel, ki mu je legla na oči kakor senca. da ni prav videl, kam drži pot . . . In roka se tnu je stegnila in zbrisano je bilo tova-riševo ime na tabli. Potem pa je stopil k šolskemu slugi in rekel: ,,Dajte mi prijatelja Savinška nakaznico; krajcarja nima, da bi dobil nakaznico, pa je mene poslal ponjo; tu imate krajcar, dva!" ln je vrgel dva črna krajcarja na mizo------------
Vzel je Koprivar nakaznico pri šolskem slugi ter jo skrivaj podpisal. Pač ne bi bil nihče spoznal, da je ni podpisal pravi prejemnik: tako jc znal Koprivar ponarediti tovarišev podpis. Nato pa je vzdignil denar na pošti — S tresočo  roko  ga  je  preštel, potem pa spravil v svoj žep,  kakor da bi
—    163   —
bil njegov.  Tako si je prisvojil luje blago:  svojemu tovarišu je pa izpred nosa izmaknil nakazani denar — tal je postal Jurij Koprivar-----------
Ko so njegove roke štele in spravljale denar, so njegova usta še vedno zatrjevala: ,Eh, podpisal sem, podpisal; a njegovega denarja ne maram, denar izročim njemu samemu." A takrat ni bil Koprivar več samsvoj gospod; tedaj ga je bil pohlep po denarju, tako na lepem dobljenem, že oglušil in oslepil. Roka se mu je tresla, ko je spravljal denar, in srce mu je bilo od razburjenosti, da je slišal njegovc utripljeje in udarcc. Vest se mu je vzbudila, — kaj vzbudila! — Vstala je in stopila predenj in mu zažugala s prstom; a on se je izgovarjal: »Podpisal sem, a denar izročim Janku . . ." Spravil je denar in bežal prcd vestjo in še vedno zatrjeval: nNazaj mu dam!11 A ko je zapravil prvi goldinar, si je šele priznal: ,Ne, ne morem mu več dati denarja, ne morem več!" Bežal je dalje pred svojo vestjo, ki mu je vedno žugala: nDaj nazaj, kar ni tvojega!" In je obstal in si rekel: »Resnično, poneveril sem, kradel sem denar, opeharil sem svojega tovariša!" In tedaj je šel v se in se je kesal, žal, da le za kratek čas! ...
Rekel si je večkrat: »Vržem rou denar nazaj in mu porečem: Tvoj je, spravi ga!" — a goldinarja je manjkalo. In zagledal je v duhu Judcževe srebrnike, ki jih veliki duhovniki niso marali devati v templjevo škrinjico. In se je zbal, da bi tovariš ne maral denarja, ker je manjkalo goldinarja . . . Bil je tedaj zelo razvnet in skoro zmeden. Ko je šel mimo krčme, je stopil noter in je zahteval pijače. Poslej si je z vinom gasil peklo v duši. Pozno, pozno v noč je prihajal domov. Vest se mu je oglašala še s strašnejšim glasom: nesrečneža je zmedla še bolj. Bežal je iz mesta, pa zopet v go-stilno. Tako je zapravljal denar .. . Ko je minil teden, mu je ostal samo še. en goldinar, druge je vse pognal. Izginili so kakor kafra. Ta preostali gol-dinar je posilil tovarišu Janku ob slovesu.
Že se je nagibal, da bi odložil butaro, da bi vrgel peklo iz srca. Neki glas mu je govoril: »Ojunači se in pojdi k prijatelju; odkrij mu srce in prosi ga odpuščanja, vse bo poravnano!" A pred oči mu je stopilo vse, kar vse je moral pretrpeti Janko, kcr ni bilo denarja. Videl je svoj greh, velik in grd; še veliko večjcga in grjega, kakor je bil v resnici. In prestrašil se je svojega greha, da je kar zatrepetalo v osrčju. Skoro slišal je glas, ki se je zazibal v njegovi notranjosti: BKaj, ali mu moreš pogledati v oči in priznati hudobno dejanje?"
Njegovo samoljubje, njegov ponos se je vzbudil in je bi! prevelik: njegova odločnost, pogum premajhen! In pa: kaj bodo rekli Ijudje?
Pa komaj je nastopil čas počitnic; že ni bilo več skrito, kar je bil storil. Od tovariša Savinška je dobil poziv: Vrni! Pismo, čisto kratko, je slovelo tako:
Nakaznico, glasečo se na 25 gld., ki je došla name 7. t. m., si pod-pisal Ti in nato si prejel denar na pošti, kakor je brzojavno poročal c. kr. poštni urad v mestu. Meni denarja nisi dal, komu drugemu ga izročevati nisi imel pravice, torej imaš Ti denar v rokah. Ako se hočeš izogniti nasledkov, povrni mi takoj denar!
Zavdje, 15. julija 18..                                          Janko Savinšek."
11*
—    164   —
V prvem trenotku ni vedel Koprivar, ali prav čita aii ne; toda kmalu je spoznal, da je gola istina, kar je zapisano v listu: nŽe so mi na sledu, že tne preganjajo! U, fi! . . ." Ob tem spoznanju se mu je storilo črno pred očmi; za mizo se je moral prijeti, da ni omahnil. nUflti! U—fi—fl!" je zajavkal in sopel kakor meh. Osuplo in strmeče je gledal z debelimi očmi, . tja sredi zidu, v kot, kakor da je tam zapisano, kar ima zdajzdaj priti čezenj.
Ko se je nekoliko pomiril, je pobral pismo, ki mu je od osuplosti in razburjenosti padlo iz rok, da ni vedel, kdaj. Potem se je pa zravnal in bežal v gozd.
Par dni je taval po gozdu in se skrival, pazeč, da ga domači niso zaiotili, ter razmišljal, kaj storiti. A zdaj, ko je ležal nesrečnež na tleh, ovit in zadrgnjen z vrvmi, ni bilo težko delo satanu, zadrgniti žrtvi še vrat. A hudoba je počakala, da si ga zadrgne Koprivar sam. Vč satan predobro, da se privali skala, prevrnjena na robu hriba, z velikim hruščem in truščern v doiino; tam pa obstane in ne misli več na višave, kamor se z lastno močjo nikdar več ne more povzpeti. Tudi Koprivar se je prekucnil s hriba in lopnil v dolino; a tu obstane. Z lastno močjo se ne povzpne nikdar več v višave. Nima več moči, da bi priznal, prosil odpuščanja in prestal kazcn za svoje dejanje. BNe, ne morem, nazaj ne morem!" si je sam priznal.
Potem neprej v hudobiji! Zatekel se je k laži in tajenju. Strah pred ljudmi: kaj bodo rekli; sram pred tovarišem, pred kateritn bi moral gledati v tla in jecljati kakor otrok, sta delovala na nesrečneža z mogočno silo, da ni našel moči, da bi stopil na pravo pot in priznal in poravnal svoj dolg. Par dni je torej taval Jurij Koprivar po gozdu in se skrivai po kotih in razmišljal, kaj storiti. Naposled pa ni več pazil, da bi ga ne zalotili do-mači v njegovih mislih; z drznim čelom je siopal po sobi gorindol. Načrt samoobrambe je bil gotov.
BNič, ne bom te prosil, grji si od mene!" je zabrusil predse, stopil trdo na peto, vzel pero in napisal:
nDragi! Ti si mi pisal tako odločno, naj Ti izročim denar. Kaj hočeš od mene? Ko sem šel k šolskemu slugi po nakaznico, si me čakal pred vrattni, potem pa si na pošti dvignil denar. Drugo me ne briga. Na Tvojo zvijačo ne odgovarjam.
Pozdravljen tudi Ti! Na Luži, dne.....                                               Jurij Koprivar."
Tako je pisal. In ko je prečital list in ga oddal na pošto, se tnu je zdelo, da je prav storil, da je dobro pisal. In usta so se mu nasmejala. nKdo mi more spričati, kdo dokazafi, da ni tako, kakor pišem!" je dejal prešerno in si gladil golo brado. nZdaj pa se naj zgodi, karhoče; prijatelj naj stori, kar drago, pogumno in brezobzirno mu siopim na nogo! Ha, ha, ha!"
(Dalje.)                 •   '    _   ',