Ivan Langcrholz
Naši izleti
II. K Svetemu Joštu!
^jJHsfli smo hribovci. Še enkrat povem: Pot v hribe nas manj utrudi kakor     I
l'BIiUI  pot po beli cesti. Zato smo se lcla 1919 premislili: Šli bomo kar     j
^rJ-Li/hjl čez ccslo pa spel v hrib! Ali kam? Zopet nas je rešlla šola iz     j
zadrege. Učili smc se  o trpljenju Gospodovem. Pri tej priliki so našteli     I
otroci nekaj spominov, ki jih imamo na to trpljcnje: zvoncnye vsak petek     |
ob  trclji  tiri popoldne,  sveti križev pot  v cerkvi, Kalvarije  (to jc  svcti      I
križev pot zunaj1 ccrkve) v Škofji Loki, v Smledniku, v Kamniku in drugod,     j
svete slopnice pri Svelcm Joštu. In ledaj je bilo sklenjeno:                           ]
K Svetemu Jošlu gremo!
»Kdo fc bil že lam?«                                                                         |
Vse tiho, Oddalcč ga pač vidimo vsak dan. Sanio vcasih ga zakrije 1 gosta megla pa ne za dolgo. Zato je bil kar bitro narcjen naš sklcp; K 1 Svetcmu Joštu grcmo!
To jc bilo polem spet govorjenja ' in prošenj, zlasti ker so prejeli J otroci pri tem sklepu šc neko obljubo. — Kakšno pač? — Nak! Tej*a ne ^ povem. Sami moratc uganiti, ko boste vse lo prebrali.                                 ]
Tiste dni je hodila Posečnikova Micika vsa v skrbeh za atom, obetala | iim za vse življcn/e, kako bo pridna, in ponavljala je venomer svojo prc«nio: »Ata, no — ata, no — ala, no«, dokler niso izreklt ata odrešilne besede: kNo, pa naj bo!« Zatajila je Micka cclo prcd vso hišo, da jo boli noga; šele na odhodni dan \e nekjc sredi pota po tibem in na skrivnem po-scpetala Birtovi Angeli: >Ti ne vcš, kako je mene v nedeljo ožulil čeveljU
S.icer smo pa vsi težko čakali, kda,1 bo prisel dan svetega Primoža. Dnevi so biii res kakor tedni. Vsak je bil neusrmljeno dolg, Kljub temii, da je odtrgal Štefucov Gabricl vsak dan kar po dva listka naenkrat od j:tcnskega koledaria, se dnevom ni nic poljubilo, da bi malo pohiteli.
Ali, kdor Čaka, docaka. Ta pr.cgovor je zelo resnicen. Vsaj rni smo se prepričali, da je resničen.
Juiri!
Kako sladka je $a beseda! Jutri!
"Danes pojdite zgoda^ spat, da boste jutri lažjc vstali,« se je glasilo v šoli zadnj^ naročilo.
Zgodaj spat! Da, ko bi mogli! Ali, kdo bo spal, ko je srce polno. slrahu in polno upanja! Kdo?
Vsi smo bili tocno že ob 4, jutranji uri zbrani na dolGČenem mestu. Nobenega   čakanja  ni  bilo  treba,   Prav lako!   Zdaj  pa v božiem   imenu _,  na pot!
Čez dve uri smo bili že v BukovŠčici. Tam smo si mimogrede oglcdali cerkvico svetega Klemcna. Ta svcinik ima z nami Slovar.i nekaj zveze. Svcta brata Ciri! in Metod sta namreč našla v daljbem Kerzonu niegovc koščice — Ija je namreč tega svetega papcža pregnal rimski cesar Trajan — in tc svete ostanke sta preaiesla v Rfrn.
AH mi bodo začeli moji junaki in junakinje pešati? Kaj1 bo to? Par Hh žc oprašuje, čc bomo kmahi pri Svetcm Joštu.
»Sedaj bomo začeli šele lezti v hrib...«
In kakor bi dobili naši romarji nove noge, iako se je poživila nph hoja, ko smo stopaK v strmi breg proti čepuljam. Odtam pa ni vcČ daleč do vrba. Kmalu smo bili pri cerkvi,
Potcm smo bili pri sveti mašt, opravili pobožnost na svctih stopni-cah, kakor se spodobi za vernega obiskovalca tcga romarskcga kraja. Potem \e bilo Ireba malo privezati duše, zakaj na skoro štiri ure dolgi poti postanc vsak človek Iačcn in žejen. Za vscm tem pa je dobilo šc tudi oko svojo pašo. Imeli smo prekrasen razgled. Zlasti goreniska stran je ležala pred nami v vsej svo^ Iepoit. Naklo, Besnica in drugi kraji so bili kar pred nami: lahko bi jih bili zagrabili z roko, V daljavi \e. slonelo nažim ljudem priljubljeno Ljubno, in brezijanski zvonik je kazal, k)'e stoji krona naših božjih poti, Brezjc. Kdo bi naštel imcna vseh krajev, ki jih tu zapazi ' romarfevo oko! Najbol) so sc pa ozirala olroška očcsa natc, prcstolica Slovenijc, bela Lfubljana! Ti pa si zakrila pred njirai svoje obličje v ne-prodimo obleko močvirske mejjle . .. Zato sttio pa ondaj sklenili, da tc pridcmo cnkrat pogiedat od bližc. Pri Svctem Joštu \e bila že prcd dobrimi sto Icti zelo obiskana božja pot. Zdaj se pa Žtevilo romarjfev vedno bolf krči,
Kakor mnoge drujje, jc tudi to božfo pot zatrl avslrijski ccsar Jožcf II. Ta ccsar je imel to jjrdo napako, da se jc bolj brigal za cerkvene zadevc kakor za svoje vladarske. Zlasti samoslanov in božjih potov ni mogcl videli. Napmvil pa je s lo nerodnostjo mnogo škodc — obilo dragocenih saniostanskih knjižnic |c bilo ondaj uničenib. Koristti pa nl s svojo mo-cTrostjo nikomur niČ,
Pri cerkvi šentjoški so znamenile »svetc slopnice«. Te stopnice spominjfafo vcrnikc na listc stopnicc, po katerih je Piiat peljal Jeztfsa, Vo ga jc pokazal ljudstvu z bcsedami: ^Ecce homo! — glej Movek!« Ta prizor nani kažejo ludi kipi nad jjlavnimi cerkvcnimi vrati, Prave svete stopnicc so zda^ v Rimu, Tem podobnc stopnice pa narejalo tudi drugod po svetu. In lakc so tudi šentjožke.
Znamcnil je pri Svetem Joštu tudi veliki zvon. Celo vojska mu je prizanesla. Vlit je iz lurških kanonov. To nam pove ludi napis na zvonu. Sestavil ga jc na5 prvi pesnik Pregeren. Glasi sc:
-Mot bron je najden bil v dnu morja, ko Turčiic kraljeslvo v Hcladi končal je Navarin, Ga kupi romar. ^a Samasa v zvon prelijc, glaslm zdaj božjo fasl \z svet'ga Joita Iin.<
Helada je sedanje Grško. Samasa se piše rodovina, ki je dolgo časa imela zvonarno v Ljubljani.
Skoro ni treba praviti, da smo ta zvon počastili s svojira obiskom.
Kadar je človeku prijetno, na čas hitro pozabi. Zato tudi naši otroci niso radi slišali klica: »Naprej!«
Naprej? Ali mar ne nazaj? — Nikakorl Nova prijetnost nas čaka. Zdaj gremo pa na postajališče Sveti Jo&t, ki stoji globoko dt>U pod natni, tik ob Savi. Od tam pa z železnico do Skofje Loke. To bo spet nekaj pri-jetnega, nekaj novega za naše otroke!
Pravočasno, še pol ure prezgodjaj, smo prihiteli na postajališče. Tam smo imeli čas, da smo si bolj od blizu ogledali Savo! Kako lepa je, biserno zelena je njena voda! In kako mogočno teče! Vse drugače kot vode po naših grapah, kot Luša, ki zbira vode naših grabn&v in kotanj in jih vodi v Soro. Nekaj naših dečakov je moralo pomočiti svoje prste v Savo, da so imeli vsaj en spomin od nje: s prstom sem se pa le Save dotaknil!
Ali naj še povem, da je nas skoro zalezovala nesreča? Prav res! Miklovčeva Francka bi se nam bila dvakrat kmalu ubila. Pa njen angel varih je bil močnejši ko nesreča. Francka je ostala živa. Malo smo jo pokregali, pa to sc že preboli...
»Že gre, je že tukaj!«
Oba klica naenkrat! BHžal se je vlak. StopUi smo v voz in se mirno pogovarjali o tem, kaj smo danes doživeii.
»Ja, saj se že peljemo!« zakliže naenkrat Ozebkov Urban, ko je videl, kako leti drevje mimo nas. Res smo se žc peljali. Na obeh straneh voza so stali pri oknih naši mladi in gledali in se čudili, kako hitro vozi železniški konj. Kar naenkrat — komaj smo se mailo zavedcli, smo bili že v Skofji Loki. Oh, škoda!
»Zdaj ste šli pa spet peš domovn — bo kdo rekel. >Ali ste bili kaj na boljšem od lanskega leta?«
Smo bili, smo bili! Letos smo jo bolj pametno uravnali. Očetje in bratje naših izletnikov vozijo na škoffološko postajo oglje, les in drugo lako ropotijo. Pa smo dama parkrat rekli: »Ata, no — ata, m> —; Franceli, no — Francelj, no!« In šlo je. Vsi so ,nas drage volje počakali. NaložiH smo se na vozave, pa se peljali proti domu.  To je bilo vika in krika!
Vozniki so potem tožili, da so jih tri dni bolela uSesa. Ni čudno! Kdor ve-liko vidi, ve veliko povedati... Izkričati se pa tudi mora ob ropotu voz.