Naša gospodarska organizacija.  UCITELJSKI DOM V MARIBORU.  Beda in pomanjkanje. ti dve spremljevalki, sta bili za prav kratek čas vsaj navidezno izstopili iz naših vrst, ko smo  postali svobodni. Naivneži so trdili, da se ne povrneta več. In glejte, zopet se vra čata, zopet se naseljujeta v našili domo \ili, ker sta si to pravico v dolgih letih ! mcnda že priposestovali pri aas. Skrbne ' inatere zopet poseča trpka misel, kako bode prehranila svoje otroke, kako jih bode oblačila. Oče učitelj pa prihaja truden in zdelan iz urada v svoj dom, kjer ga- čakajo no\'e skrbi. Zmrači se mu čelo | in mesto, da 1 i se oddahnil in pripravil za priliodnji dan v svojem pokiicij, se gre ubijat in mučit s privatniin zaslužkom, da I preživi sebe in svojce, ' i Tako je sedaj v družinah z majhnimi otroci. Kjer pa otroci posečajo mestne šole, ondi je še vse hujše. Zakaj treba je šteti vsak mesec tisočake — sedaj najmanj dva — samo za hrano, stanovanje ! ia manjše potrebščine. Kje je obleka, obuj tev, knjige in drugo! 0 tem bi vedeli ! mnogo povedati naši tovariši, ki šolajo po enega, dva in celo tri otroke hkratu. Doma stradajo, v pravem pomeau bese| de si pritrgavajo od ust in trpe pomanj| kanje v vseh ozirih samo, da morejo j vzdrževati onega v mestu. Kdor vse to | cpazuje, ga mora zabolcti v dno srca. i Kako je to še-le tistemu, ki vse to skuša sam na svoji koži! Kakor vse kaže, še dolgo ne bode zginila v naših vrstah mučaa skrb za j vsakdanji kruhek. Treba jc misliti na samopomoč. Učiteljstvo je toliko delalo in še dela za druge, da je pri tem često po| zabilo samo na sebe. Ni samo prazna ira| za, ampak naša resna stanovska dolžnost, ' da v prvi vrsti podpiramo sebe, da svo! jim stanovskim sotovarišetn(icam) lajša! mo trpljenje in otiramo solze pred vsem j V iasiflih vrstah. In kdo j- ;,[CJ Imm[ imjj večji revež? Gotovo tisti, ki mora študii rati svojo deco z lastnim zaslužkom, Jcd.r | pritrguje samemu sebi in doma svoji dru; žini, da omogoči lastnemu otroku nadaljni I študij. ! y ta narnen je izvolilo učit. društvo  v Mariboru odsek, ki pripravlja ustano vitev društva »Učiteljski dom«, ki ima aamen ž najemom, nakupom ali pa z lastno stavbo preskrbeti učiteljskim sinovom in hčeram primerno stanovanje, hrano in nadzorstvo, dokler študirajo v Mariboru.  Krvava potreba take naprave Ieži na dlani in je ni potreba še posebej utemeljevali. Vsak oče učitelj bode rad izročil svojega otroka takorekoč lastnemu dru štvu, ki bode skrbelo za njegov duševni in telesni blagor ter mu nudilo pomoč tudi pri študiju. Že sama zavest, da se bode nahajal njegov otrok v dobrih rokah, bode velike vrednosti. Brej dvoma pa je tu di gotovo, da bode društvo lahko nudilo precejšnje ugodnosti v ginotnem oziru. Zakaj če daje mesečno samo 3—400 K  ceneje — primeroma današnje cene —  že to znese nekaj tisočakov. Idealisti bodo morda v tem videli  prvi hip cepitev od Ljubljane. To pa ni  nikaka^cepitev, ampak le delitev dela. In  bodimo si odkriti. Iz vseh krajev, ki gra vitirajo v Maribor, so ih bodo dajali otroke študirat takorekoč doma v Mariboru, ne pa v Ljubljani, pa če imamo tam še tako ugoden konvikt. Saj tudi od tovarišev iz bivše Kranjske ne bi mogli nikoli zahtevati, da bi študirali svoje otroke v Mariboru. Realnost je neizprosnejša kakor še tak idealizem. Uverjen sem, da bi bilo bivše štajersko učiteljstvo že zdavnaj imelo tako napravo v Mariboru, ko bi bil Maribor tako naš, kakor jc sedaj in ko bi imelo v njem svoje lastne tovariše, kakor jih ima sedaj. Kedaj se uresniči ta ideja in postane kri in meso, to je pa v prvi vrsti odvisno od nas samih. Ako gremo vsi na delo in pri tem vztrajaino, imamo lahko po mo- jetn ninenju v 5—8 letih svoj dom. Lahko pa nam kak srečen slučaj omogoči že preje, nesrečni in brezdelni pa za kako leto zavleče. Zavedamo se, da sedanji čas s svojimi nevzdržnimi razmerami ni posebno pripraven za take stvari. A samo to nas tira, da se lotimo dela z vsemi močmi in silami. To smo dolžai sebi in svojim potomcem, ki nam ne bodo vsaj mogli predbacivati, da nismo poskusili vsega v olajšanje njihovega življenja. Hren. —g Članom »Lčiieljske samopomoči«. V 9. številki »Učit. Tovariša« se pon ča "člaaom, da dobe položnice za 73.  smrtni slučai (Iv. Jakše). Med tem je  umrla 1. marca 1922 člaaica Fraaciška  Jelenc (74. smrtni slučaj). člaai dobe v  teh dneh za oba smrtna slučaja položnice  z nakazanimi zneski 4.50 Din., zamudnikom.se prištcje še zaostali dolg. Vse pristojbine se plačajo v d i n a r j i h. Opozorilo za tiste, ki so še v m a r c u preračunavali pristojbine v krone. če želi kdo kakega poiasnila glede vDlačevanja, naj i. riloži vprašanju znamko za 50 para. Prosimo hitre in redne rcšitve! —g. Članarina in darila za učiteUski konvik.t. Tov. Fran Luznar s Primskovega pri Kranju 100 Din. v počaščenje spomiaa pokojne gospe Fanči Jelenčeve. Rodbina Berce iz Št. Janža 50 Din. mesto rož na grob nepozabni sosedi. dobri Anici Majcnovi roi. Prijatelj. Hvala!