124   »To vidim pač, da si — ko v gnezdu plica tu v luči svoji; siplješ iz oči jo, »   da blisnejo, ko smeh ii gre prek lica;
127   ne vem pa, častni duh, kak ti velijo,
in ne, zakaj na  tem  bivaš planeti, ki solnca žarki ga ljudem temnijo.«
130   To sem dejal prot duši, v luč odeti, ki prej mi rekla tiste besedi je; ta hip še vse živeje se zasveti!
133   In kot očem se solnce časih skrije
zbog bleska silnega, ko zastor gosti soparov v opoldanski čas povžije:
136 tak skrila se zbog večje je radosti prikazen sveta mi u žarke svoje, in iz nevidne te očem skrivnosti
139   mi govorila, kar spev daljnji poje.
POLAGANJE MOSTU ČREZ BREZDNO.
Miran J are.
S smehom gradiva si most iz besed. Glej, kak vznosiio se boči tramovje preko prepada, kjer divje valovje strastnih opojev šumeva, zgrmeva.
Drzno se vzpenjam po okameninah
čustev: lokih razvratnih. Strašneje,
še omamljiveje brezdno pod mano se smeje. —
Ej, kak brezskrbno ti vriskajo črne oči7 čarodejka!
»Lep in preprost je večer, ki toneva v njem...« Ah, kak je smešna ta misel, saj dobro veva oba, kaj se v teh slokih besedicah skriva. — In vendar vseeno tajiva, tajiva.