Za obnovljeno vlogo regionalnega planiranja Author(s): Igor VRIŠER Source: Urbani Izziv, No. 15, REGIONALNO PLANIRANJE (april 1991 / April 1991), pp. 3-8 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179810 Accessed: 26-09-2018 13:01 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 13:01:06 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV št. 15/1991 Igor VRIŠER Za obnovljeno vlogo regionalnega planiranja Zvezna usta va iz leta 1974 in re- publiška ústava iz Ieta 1976 sta bili podlaga za uvedbo kompleksnega družbenega planiranja, ki je zajelo poleg ekonomskega in socialnega načrtovanja tudi prostorsko planiranje (Ur. 1. SFRJ 6/76 in Ur. 1. SRS 1/80). S to svojstveno integracijo, ki sta jo dokončno uveljavila republiška za- kona o urejanju prostora (Ur. 1. SRS 18/84) in o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. 1. SRS 18/84), je bil splošno veljavni sistem prostor- skega planiranja nadomeščen z novimi pravnimi kategorijami, kot so "prostorski izvedbeni načrti" in "pros- torski ureditveni pogoji". S spremem- bo je iz naše prostorskoplanerske prakse izginilo regionalno planiranje ali pravilneje povedano: možno je bilo edinole na ravni republike oziroma z dogovorom prizadetih na ravni med- občinskih skupnosti. Določene sesta- vine regionalnega planiranja so bile prisotne tudi v tako imenovani "ur- banistici zasnovi", ki pa v dolgoroč- nih planih večidel ni přišla do večje vcljave. Nekateri drugi elementi regi- onalnega planiranja pa so bili upošte- vani v občinskih družbCnih planih in njihovih prostorskih sestavinah. Takšna zasnova planiranja je povzro- čila, da so se izredno okrepilc eko- nomske in deloma tudi sociálně se- stavine, medtem ko se je prostorsko planiranje čedalje bolj podrejalo druž- benoekonomskemuplaniranju. S temi spremembami so postali regionalni plani odvečni (razen na republiški ravni) in delovno torišče prostorskega planiranja seje zožilo na pripravo pro- storskih sestavin za družbene plane, na izdelavo morebitnih zazidalnih ali ureditvenih načrtov in pripravo redkih primerov prostorskih ureditvenih po- gojev. Žal ni přišlo do pričakovane vsebinske in metodične integracije med tremi oblikami planiranja, ki je nedvomno v določcni meri smiselna. Neučinkovitost planiranja in druge izkušnje so pokazale, da prostorskega planiranja ne bi smeli docela podrediti k nomskemu načrtovanju, ampak da bi bilo třeba pustiti vsaki zvrsti pla- iranja ustrezno avtonomnost. Ob tako močni prevladi ekonomskega planiranja sta ostala sociálno in pros- torsko planiranje zgolj nekakšna pri- veska, čeprav sta imela v resnici teoretično, metodično in empirično iz- virnost, kar še posebej velja za pros- torsko planiranje z njegovo dolgo- trajno tradicijo. V teh razmišljanjih puščamo ob strani izjemno zapleteni planerski postopek, ki je planiranje v praksi docela ohromil, pa tudi njego- vo ncprilagodljivost in zapletenost ob potrebi morebitnih revizij planov. Naj povzamem: regionalno planiranje je v zakonodaji 1974-1989 izgubilo svojo tradicionalno vlogo. Prenehalo je biti most med ekonom sko-social- nim in prostorskim planiranjem, s po- močjo katerega prenašamo v pokra- jino oziroma prostor ekonomsko in sociálno politiko in jo prilagajamo vsakokratnim naravnim in družbenim razmeram, s tem pa pripravljamo pod- lago za izvedbo različnih konkretnih posegov v prostor. Izgubilo pa je tudi drugo tradicionalno nalógo: ni bilo več potrebno pri urejanju večjih pok- rajinskih enot - regij, ne glcde na děj- stvo, da imajo te enote vrsto posebnih naravnih, družbenih ali pokrajinskih značilnosti, ki jih je třeba nujno upo- števati, če nočemo povzročati druž- bene škodě. (Tudi na ozemlju majhne Slovenije so med regijami velike raz- like, npr. med Pomurjcm, Koprskim primorjem ali Gorenjsko, pa čeprav je vsega skupaj za en ruski okraj, kot je menda svojčas dejai ruski zunanji mi- nister Molotov.). S spremembo družbenopolitičnega si- stema in z odpravo socialističnega reda je doscdanji planerski sistem 100% recycled paper 100% reciklirun papir aus 100% Altpapier 3 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 13:01:06 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms Št. 15/1991 prenehal veljati oziroma je obvcljal le še deloma. Siej ko přej lahko pričaku- jcmo njegovo tcmeljito revizijo. Značilno je, da so se od nekdanjega sistema obdržale prav prostorskopla- nerske sestavine, kar nam dokazuje, kako življenjsko pomembno je to po- dročje in kako trajno veļjavne so nje- gove prvine. To tudi potrjuje izrečeno misel, da je třeba dati prostorskemu planiranju v družbi poseben pravni položaj, ki bo neodvisen od vsako- kratne dnevne politiķe, in mu določiti lasten upravni postopek. Ne glede na to mnenje pa se nam vendarle zas- tavlja vprašanje, kakšna naj bo vloga prostorskega planiranja v bodoče? Ali bodo v novem družbcnem redu, ki bo temeljil na kapitalističncm tržném gospodarstvu, regionalnorazvojni in regionalnoplanerski postopki sploh še potrebni ali vsaj sprcjcmljivi? Ali ne ' bodo prostorskoplanerski dokumenti pomenili določenega zavestnega ali vsaj dogovorjenega omejevanja druž- benega in prostorskega razvoja, ki bo sicer temeljil na pluralizmu lastništva, svobodi podjetništva, pravni zaščiti vseh oblik lastnine in na tržnih za- konitostih. Sploh se zastavlja temelj- no vprašanje, ali bo "novi" družbcni sistem, ki je opustil planiranje kot os- novno obliko upravljanja državě in družbě, potřeboval takšne razvojne smernice. Ali ne bo zadostovala pre- mišljena vladna politika, medtcm ko bo vse ostalo prepuščeno trgu oziroma nekaterim zakonsko postavljenim omejitvam? Ali se v takšnih razmerah sploh še lahko zavzemamo za načrto- vanje regionalnih skupnosti in za upo- števanje njihovih specifičnosti ali pa raje vse skupaj prepustimo "ponudbi in povpraševanju"? Izkušnje iz źahod- noevropskih držav kažejo, da je v raz- vitih kapi tali st ič n ih družbah prostor- sko planiranje in z njim vřed tudi re- gionalno planiranje redna sestavina družbene politiķe. Je strokovno, me- todično in pravno vodilo v vsako- dnevni politiķi, ko je třeba varovati tako interese skupnosti kot tudi inte- rese posameznikov in obenem trasi- rati bodoči razvoj. S posebnimi zakoni mu je prepuščeno urejanje infrastruk- tumih omrežij (prometnega in ener- getskega omrežja), vodnogospodar- skih osnov, razmestitve in opremlje- nosti središč ter varstva okolja včasih pa tudi nekateri ekonomsko-finančni kazalci, ki utrjujejo sprejete prostor- ske elemente. V nasprotnem se druž- bena politika lahko spremeni v po- divjan boj različnih interesov, želj po dobičku in špekulacij, ki bi nas spo- minjale na zgodnji kapitalizem 19. ali z začetka 20. stoletja. Prav zato je postalo prostorsko planiranje, tako ur- banistično kot regionalno, tudi v raz- vitih kapitalističnih družbah neob- hodno upravljalsko sredstvo, ki na demokratičen náčin, ob sodclovanju prizadetih občanov, gospodarstva in interesnih združenj, ureja smotrno ra- bo prostora kot skupne in nenado- mestljive dobrine. Še več, če smo se v določeni meri odřekli družbeno- ekonomskemu planiranju in dali svo- bodo pobudam in podjetništvu, je toliko bolj nujno, da skrbno ravnamo s prostorom in varujemo določene skupne interese, saj je škoda, ki nas- tane v pokrajini, večidel dolgotrajna ali celo nepopravljiva, obenem pa me- nimo, da bi bilo zelo ncpremišljeno, ko bi se tudi docela odpovedali pre- mišljcnemu in načrtnemu razvoju, razmeščanju večjih naložb v prostoru in usmerjanju nckaterih procesov. Iz teh razmišljanj je razvidno, da se zavzemamo za obňovljeno vlogo pro- storskega planiranja kot avtonomne oblike uravnavanja prostorskega raz- voja, gospodarjenja s prostorom in na- črtovanja zemljiške rabe. Sodimo, da so določena vodila na področju gos- podarjenja s prostorom pri rabi tal in varovanju skupnih interesov nujna. Njihov značaj pa naj bi se spreminjal glede na stopnjo izvršitve. Na ravni regionalnega planiranja naj bi to bilo izvajanje določenih razvojnih usme- ritev glede gospodaijenja s prostorom (npr. varovanje kmetijskih zemljišč, varovalni gozdovi, naravna in kultur- na dediščina, urbanizacija in razvoj infrastrukture), dogovorov o regio- nalni razvojni politiķi (npr. pomoči manj razvitim ali depresivním ob- močjem, obmejnim predelom in ekološko ogroženim krajem itd.) ali pa s konsenzom sprejetih směrnic glede osnovnih sestavin prostorskega 4 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 13:01:06 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV Œ:ëd št. 15/1991 razvoja (namenska raba tal, nasel- binski sistem in prostorska razme- stitev prognoziranega prebivalstva, osnově infrastruktumega omrežja in varovanje zemljišč). Na stopnji urba- nističnega planiranja, zazidalnih, ure- ditvenih ali lokacijskih načrtov, pa bi se z večanjem izvršnosti krepila vloga upravnega postopka in pravna moč sprejetih aktov. Obenem bi do čedalje večje veljave prihajali tudi različni tehnični standardi in normativi. S tako zasnovo prostorskega planiranja, ki je sicer dobro poznana vsem planerjem in urbanistom, bi dali regionalnemu planiranju vlogo priprave in presoje ter usmerjanja (ali celo nekakšnega programiranja) širšega družbenega prostorskega razvoja, urbanističnemu in ruralnemu (podeželskemu) plani- ranju pa izvršilno in pravno moč. Če bi se pokazało, da je v določenih pri- merih izvršilno prostorsko načrto- vanje nujno tudi na regionalni ravni, naj bi zakonodaja to omogočala. So- dimo, da bi se na ta náčin planski postopki poenostavili in osredotočili na urbanistične plane (zazidalne in ureditvene náčrte in na morebitne - posebne - ruralne plane za podeželska naselja). Regionalno planiranje bi po- temtakem postálo v določenem smislu razmišljanje in razspjanje o družbenih koristih in stroških ob pomembnejših družbenih posegih v prostor ali ob oblikovanju prostorske politiķe. Gle- de na to bi se njegovo delovnó torišče premaknilo na strokovno presojo, ki bi bila zlasti uspešna ob timskem so- delovanju številnih strokovnjakov "geosciences" in družbenih ved. Omejene prostorske možnosti v Slo- veniji, velik pomen varovanja mnogih zemljišč iz širših družbenih interesov ter pričakovani porast cen zemljišč ter z njim vřed pojav zemljiške špeku- lacije in korupcije bodo tudi tcrjali zelo jasno in precizno zakonodajo gle- de zemljiške politiķe, rabe zemljišč in njenega prekvalificiranja ter pravne varnosti na tem področju. To ne bo lahka naloga. Narekovala bo izdelavo ustreznih zakonov, pa tudi miselno preobrazbo urbanistov ter spremembe v njihovem šolanju. Bilo bi zelo ko- ristno, ko bi nova prostorskoplancrska zakonodaja nastala před predvideno privatizacijo družbenega kapitała, de- nacionalizacijo in vračanjem premo- ženja nekdanjim lastnikom, sicer bomo doživeli v občutljivi slovenski pokrajini izredno anarhične posege in nepopravljivo škodo. Še bolje pa bi bilo, ko bi nove prostorskoplanerske zákone spremljala tudi zemljiška za- konodaja, ki bi določala pravice zem- ljiških posestnikov, izvedbo morebit- nih ekspropriacij in odkupov. Že ob njenih snovanjih bi bilo třeba misliti na morebitne uskladitve z zakoni o kmetijstvu* gozdovih, vodném gospo- darstvu, cestah itd., da bi na ta náčin dobili celovit kodeks "prostorskih za- konov". V prid zavzemanja za obnovljeno vlo- go regionalnega planiranja v naši družbi pa govori poleg navedenih še nekaj razlogov. Gre za določene pri- čakovane razvojne trende v družbi in gospodarslvu, ki bodo imeli pomemb- ne posledice tudi za slovensko pok- rajino. Bilo bi prav, da jih dočakamo vsaj opozorjeni nanje, če že ne pri- pravljeni. V mislih imamo številna družbenoekonomska dogajanja, ki se bodo pojavila ali sprostila z opustit- vijo socialističnega sistema in ki bodo pomembno prispevala k preobliko- vanju našega prostora. Njihovo zaz- navanje, obvladovanje, usmerjanje ali celo reševanje bo terjalo zaradi nji- hovega širšega regionalnega ali celo republiškega značaja ne le ustrezno regionalno razvojno politiko, ampak v nekaterih primerih tudi regionalno- planske rešitve. Republika se jim ne glede na svobodnotržno naravnanost, ali pa prav zaradi nje, ne bo mogia odreči, če ne bo hoteļa še poslabšati nekaterih prostorskih razmer, ki že ta- ko niso zadovoljive. Kateri prostorsko relevantní pojavi, gibanja ali procesi se bodo pojavili, s katerimi bomo mo- rali računati v prihodnje? 1. Zelo verjetno se bo dosedanja enostranska gospodarska usmer- jenost Slovenije v industrializacijo zmanjšala v kořist dejavnostne heterogenosti. S tem se bo omilila sedanja razvojna rizičnost, te- melječa na ozki usmerjenosti, 0 5 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 13:01:06 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 15/1991 močni navezaiiosti na zaprto ju- goslovansko tržišče ter na delovno intenzivnih panogah. V industriji bo nedvomno potreben postopen premik k razvojno in kapitalno in- tenzivnějším dejavnostim. Vpraš- ljivi bodo postali tudi nekateri industrijski veliki sistemi (npr. že- lezarne, barvasta metalurģija). 2. Nedvomno bodo močan razvoj do- živele nekatere dejavnosti, za ka- tere ima Slovēnija že od prejšnjih časov velike komparativně před- nosti, kot so promet, trgovina, po- slovne, posredniške in finančně storitve, in ki so bile v povojnih letih iz ideoloških razlogov odrin- jene ali zapostavljcne. Upravičeno lahko računamo s "terciarizacijo" družbenega življenja. , 3. Prav tako lahko predvidevamo premik k manjšim industrijsko- obrtnim obratom ali k obratom ta- ko imenovanega malega gospo darstva (v obrti, turizmu, prome- tu). Računati moramo tudi z moč- nim razvojem intelektualnih pokli- cev, ki bodo znanilci nove "infor- macijske dobe". 4. Přikázáni razvoj bo terjal veliko več zemljišč za industrijsko-obrt- ne cone, industrijske parke, kvali- tetno infrastrukturno oprcmlje- nost, zlasti s komunikacijami, boljšo oskrbo in dostopnost. Zelo verjetno je, dabo přišlo do razrasta dela na domu. Industrijsko-obrtne cone bomp v mnogih primerih lah- ko namestili na opuščenih indu- strijskih zemljiščih, vendar bo třeba marsikje planirati tudi docela nove. Širjenje dela na domu pa bo vodilo k nadaljnji urbanizaciji, če ne kar k suburbanizaciji, to je raz- rastu obmestnih naselij na račun mest. 5. S takšnim regionálním razvojem bodo prizadeta stara industrijska in rudarska mesta ter območja, kjer prevladuje delovno intenzivna in- dustrija brez lastnega razvoja. Rast se bo brez dvoma še bolj kot doslej osredotočala v večjih mestih in na lokacijah z ugodno infrastrukturo in z možnostjo zunanjih prihran- kov ter na območjih s trgom de- lovne sile, zlasti kvalificirane. Na teh že tako preferiranih območjih bo přišlo do nadaljnjih spodbud tudi zaradi verjetne končentracije kapitała. Upravičeno lahko dom- nevamo, da bo z večanjem vloge trga nastala ob količkanj ugodnih gospodarskih razmerah znatna prostorska diferenciācijā med raz- vitimi in manj razvitimi, kot seje to že dogajaloob konců šestdcsctih let. Prizadeta bodo ne le stara in- dustrijska območja, ampak tudi tista s slabo lego, odmaknjena in obmejna, s slabo infrastrukturno opremljenostjo ter brez lastnih raz- vojnih iniciativ (kapitała, podjet- nosti, znanja, kadrov). Verjetno bodo v takšnih razmerah potřebné močnejše spodbude, kot so pred- videne z zakonom o demografsko ogroženih območjih. 6. Kljub suburbanizaciji, ki sebo raz- vila v okolici večjih mest (Ljub- ljane, Maribora, ob obali v Koprskem primorju, okoli Nove Gorice in Celja), se bodo znova večale razlike med mesti in po- deželjcm. Prizadet bo še posebej sloj delavcev-kmetov, ki se je iz- jemno močno razrastcl v socialis- tični dobi, in ki se bo znašel v precepu: na malih kmetijah ne bo imel perspektive, zaposlovanje te nekvalificiraneali polkvalificirane delovne sile v industriji pą bo če- dalje težje zaradi racionalizacije v tovarnah. Veliká verjetnost je, da bo s tem dokončno zaključena dol- goletna rázvojna politika "továrně delavcem", ki se je uspešno raz- mahnila v sedemdesetih letih in je přinesla ob polni zaposlenošti tudi relativno blagostanje za naše pre- težno revno podeželje. 7. Krepitev zasebnega kmetijstva z večanjem posesti in kmetij bo za- jela le manjše število kmetov, pa še ti bodo večidel v agramo ugodnih predelih. Na kmetijah, ki merijo komajda 3 ha, ni mogoče priča- kovati racionalnega in konkuren- 6 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 13:01:06 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV št. 15/1991 čnega kmetijstva.' Zato se bo verjetno socialna diferenciācijā na podeželju nadaljevala. Družba bo morala tudi v bodoče varovati pra- ve kmetije in kvalitetna kmetijska zemljišča (kot npr. v Š vici) in najti določene oblike pomoči, da bo podprla nekatera družbena kme- tijska posestva, ki veljajo za dobro organizirana in specializirana. Skrbeti bo třeba za komasacije. Na vsak náčin bo třeba zavirati raz- prodajo podeželja ter preprečevati zemljiške špekulacije, ki se bodo osredotočile na najbolj atraktivně lege. Ce so takšne zákone sprejele najbolj razvite zahodne dežcle (npr. Danska, ZRN, Švica), je takšna politika še toliko bolj nujna v naših revnih raźmcrah. Obstaja resna nevarnost, da bo tudi gozd, s káterim so gozdna gospodarstva v zadnjih letih smotrno gospodarila in ga urejala, postal žrtev takšnih privatnoposestniških špekulacij, kar bi imelo za slovensko pokra- jino usodne posledice. 8. Žetabežnarazmišljanjakažejo,da se bo odprla z novimi družbeno- političnimi razmerami kar cela vrsta prostorskih razvojnih proce- sov in problemQv, ki bodo imeli neredko izjemno pomembne po- sledice za naše podeželje in mesta. Spričo njih bodo nekdanji razvojni problemi, s katerimi srno se uba- dali v minulih desetletjih socialis- tične dobe, naravnost nedolžni in navidezni. Obstaja upravičena bo- jazen, da bo z ustalitvijo političnih razmer obnova kapitalizma razme- roma hitra in žal, kot se ob takšnih primerih pogosto dogaja, da se bo- do uveljavile sprva ravno najbolj negativne ali vsaj problematične posledice. Prav bi bilo, da se oblas- ti pripravijo na ta "izbruh kapi- talizma" in z njim povezane zemljiške špekulacije, pritiskov kapitała, razvrednotenja nekaterih doslej veljavnih pravil in načel, so- ciálno diferenciacijo itd. V kapi- talističnih deželah je tekel ta razvoj postopoma in so lahko zakonoda- jo, moralne kodckse in druga pra- vila sproti prilagajali nastalim razmeram in težnjam. Vsega tega pri nas ni oziroma se bo šele mo- rālo oblikovati. Družbena škoda, ki bo v tem "medvladju" nastala, bi imela za filigransko slovensko po- krajino globoke in těžko obvlad- ljive posledice. Prepričani smo, da bo prav pokrajina plačala največji račun, ko bo do vsega tega přišlo. 9. V razglabljanjih o regionalnem razvoju Slovenije pa lahko vza- memo v razmislek tudi možnost, da razvoja kapitalizma ne bo spremljala pričakovana rast gos- podarstva in podjetnosti, ampak da bo přišlo bodisi zaradi neurejenih domačih političnih razmer ali pa zaradi svctovne recesije do stag- nacije ali celo nazadovanja. V 19. in na začetku 20. stoletja je to bilo na Slovenskem pogost primer, pa tudi petdeseta leta v socialistični dobi so imela takšen značaj. Kaj smemo pričakovati v tem primeru? Družbeni zastoj bi povzročil brez- poselnost, izseljevanje, sezonsko delo v tujini, pavperizacijo pode- želja in dclavstva v mestih, social- no in ekonomsko zapiranje in postopno razprodajo tujcem. Vse- kakor bi Slovēnija doživljala znat- no dezintegracijo, zastoj v urba- nizaciji, ostarevanje industrije in infrastrukture in z njima vřed ve- čanje ckoloških problemov. Slo- venska pokrajina bi ob tem po vsej verjetnosti zapadla v svojsko kon- zervacijo in postala nekakšcn ev- ropski fosil (nckaterim bi to glcdanje bilo nemara celo všeč!). Seveda bi se ob tem konzervirali tudi vsi sedanji regionalni pro- blemi, ki bi jih zelo těžko reševali v stagnirajočem gospodarstvu. 10.Čedaljebolj očitnoje,da imaones- naženost okolja v Sloveniji široké regionalne dimenzije in da, žal, ni več omejena zgolj na bližino ne- katerih onesnaževalcev. Rešcva- nje te problematike bo zatorej terjalo poleg običajnih sanacijskih ukrepov: 1. vkalkuliranje stroškov za varstvo okolja v vsako naložbo, 2. varstvo okolja mora postati sa- moumevna sestavina vsakega po- 100% recycled paper 100% recUdiran papir aus 100% Allpapier 7 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 13:01:06 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms ççn £33 št. 15/1991 sega v prostor in 3. računati moramo, da bo tudi raba naravnih virov dobila ckonomsko ceno, kar bo slovensko proizvodnjo bistve- no podražilo oziroma bo imelo posebne lokacijske učinke pri nje- ncm razmeščanju. 1 l.Na konců teh razmišljanj naj se na kratko ozremo še na problem rc- gionalizacije Slovenije, ki je ne- dávno tega doživel v slovenski skupščini in ustavní komisiji ži- vahno obravnavo med zastopniki "cnotne" Slovenije in podporniki "Slovenije dcžel". Naše mnenje je, da - ne glede na bodočo ustavno ureditev - v sodobnosti ni mogoče zapostavljati regionalnih problc- mov in njihovega rešcvanja na regionalni ravni. Slovēnija je po svoji geografski zgradbi in druž- beni sestavi veliko preveč različna, ne glede na velikost ozemlja, da bi jo lahko obravnavali povsem uni- ficirano. Nismo mnenja, da morajo imeti regionalni problemi přednost před skupnimi, po drugi strani pa ti izkazujejo vendarle toliko poseb- nosti, ki v živo zadevajo tam ži- večc prebi válce, da jim je třeba posvětili znatno pozornost. V us- tavní ureditvi je třeba najti oblike upravljanja,*ki bodo to omogočile. Regionalno planiranje je prav go- tovo cna od takšnih možnih poti. Ob tem puščamo ob strani vpra- šanje, na koliko regij bi kazało raz- deliti Slovenijo. To je nedvomno strokovni in politični problem, ki ga lahko razrešimo na podlagi po- litičnega soglasja in ob upošteva- nju skupnih interesov. Kot mož- nost lahko vzamemo v přetřes delitev na 12 mcdobčinskih skup- nosti, izberemo lahko podrobnejšo delitev z okoli 20 manjšimi regi- jami, ki bi spominjalc na nckdanjc okraje, ali pa se odločimo za bol j pocnostavljeno delitev na morc- bitnih osem cnot. Vendar, poudar- jamo, delitev ni bistvena, bolj po- mcmbno je, da v upravljanju naj- demo urcclitev, ki bo zadovoljivo razrcScvala tako skupne kot regio- nalne problcme in ki bo obenem dovolj prožna, da bo upoštevala tekoče naloge, a bo omogočala tu- di prcmišljeno ravnovesje glede prihodnjega razvoja družbene skupnosti. Pri slcdnjem nam bo znova obnovljcno regionalno pla- niranje lahko v znatno pomoč. Prof. dr. Igor Vrišcr, OUdelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana. 8 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 13:01:06 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms