List 23.
Krvomok,
ki sedaj po več krajih goveda napada.
Ker čedalje več slišimo od tega, da živina, zlasti goveja živina na Krajnskem tu in tam kri šči, in ker ni povsod umnih mož, da bi podučili gospodarje, kterim se ta nesreča primeri, se nam vendar-le treba zdi, da v Jistu našem povemo, kakr  in kaj s to boleznijo.
Krvomok je bolezen, ktera večkrat goveda, konje ali ovce posamesno napada ali pa tudi cele cede.
Ni pa bolezen ta po svoji naturi vselej ena; so razločki veliki. Razločiti je posebno treba nekužni in pa kužni krvomok.
Nekužni krvomok je bolj navaden, čeravno tudi ob enem napade veliko živine ali celo cele cede. Kužni krvomok je pa ravno to, kar je tako imenovani črni ovčič ali črni sajovec ali vrančni prisad (črm); le to je pri njem posebno, da se bolezen na ledice ali scavni mehur vrže, in zato živina kri šči, na nagi orna zboli, pa tudi naglo pogine. Kakor hitro se kje to primeri, je znamenje očitno, da je kužni krvomok, in treba je zdaj vse drugače ravnati, kakor pri navadnem nekužnem krvomoku.
Govorili bomo tedaj naprej od
navadnega krvomoka, to je, od krvomoka z unetjem ledic ali scavnega mehurja. Ta bolezen ni tako nagla; vnamejo se iedice ali scavni mehur, zato jo vročina kuha in živina je klaverna; zavoljo bolečin se ti umakne živina, če jo po ledju pritisneš z roko; v zadnjem koncu je vsa zvezana in kakor pobita; dlaka se ji šetini; živina ne je, krava zgubi mleko, blato se ji bolj zapira. Ce je bolezen bolj v ledicah, se to, kar živina šči, vidi ko sama kri; če pa je bolezen bolj v mehurji, kri ni tako popolnoma zmešana s scavnico, ampak pride včasih v kosčikih s scavnico vred; če s pooljeno roko v ritnik sežeš, spodej  čutiš scavni mehur vroč in boleč.
Vzroki so največkrat v napačni klaji, ki jo živina ali v hlevu ali na pašnikih dobiva; brstje hojevja in druge ojstre zeliša, tudi kebri, kresnice, španjske muhe zdra-žijo in unamejo scavila; tudi prehlajenje utegne krivo biti; včasih je vreme tako.
Ječmenova ali lan ena voda pa tudi dobro lan en o
olje, mleko sladko pa tudi kislo, je pri tej bolezni najbolje, kterim se primeša nekoliko so lita rja ali vinskega kamna; so lita rja za cel dan 3 do 4 lote, vinskega kamna po 8 do 10 lotov. Dvakrat ali trikrat na dan se tedaj da polič imenovane kuhane vode ali mleka in vselej pridene 1 lot solitarja ali 2 lota vinskega kamna. — Za klajo je zdaj najbolja frišna klaja ali pa tako imenovana  mehka klaja, to je, otrobi itd.
Ta bolezen ima pa večkrat to lastnost, da unetje preide, ni več bolečin in ne vročnice, živina pa vendar še delj časa kri šči potem, 3, 4 tedne ali še več. To je tako imenovani
dolgočasni ali mehkužni krvomok.
Izvira pa odtod, da so krvine žilice ledic ali scavnega mehurja se razmehčale, ohlapnile in da zdaj kakor skozi drobno sitice kri rosi,  ki se meša s scavnico.
Kadar tedaj krvomok že 14 dni ali še dalje trpi, naj se daje živini voda iz kuhanih hrastovih ali vrbovih skorij ali iz kuhanih jezic ali šišk, kterim vodam se more tudi nekoliko sirovega galuna (2 lota na dan) primešati. Za pijačo taki živini kaj dobro stori voda, v kteri je bilo železo razbeljeno; zlo oslabljeni živini služi dobro tudi na dan košček, to je, 1 kvinteljc kafre z gori imenovano vodo in sirovim galunom. Vse te zdravila imajo to lastnost, da krepčajo mehkužne dele in ker vlečejo ohlapnjeno tkanino skupaj, ustavljajo krvomok. Zato se pa ne smejo nikoli dajati pri unetljivem krvomoku, o kterem smo gori govorili.
Oba ta krvomoka nista kužna in sta le kakor kaka druga huda bolezen.
Vsa druga bolezen pa je tisti krvomok, ki je sajovčeve ali ovčičeve nature; kteri je ravno to, kar črni sajovec ali črni ovčič ali vrančni prisad ali črm.
Tak krvomok nanagloma pride in nanagloma živino umori; vsa kri celega života je spridena, črna, gosta, kužna, in tako šči zdaj živina. Ta krvomok je najraji bolezen po-letinska ali kadar je sicer huda vročina zlasti v mo-čirnih dolinah, kamor se solnce bolj upira; pa tudi neko neznano vreme je je krivo; soparni hlevi, kakorkoli spridena klaja,   pomanjkanje  vode itd.   so vzroki tej bo-
lezni,   ktero   pa  potem   tudi živina  od živine naleze po tej strupeni krvi.
Kako ravnati s to boleznijo, srno učili skor vsako leto v „Novicah";   naj   se   tedaj   to   bere,   kar   smo   že večkrat
pisati.
Poglavitne reči so tri: Eno je pusanje, drugo je večkratno polivanje živine z mrzlo vodo, tretje je, da se živini daje kisle ali o kisa ne vode piti; če živina noče sama piti, naj se ji vsake tri ure vlije polič vode z maslicom j esiha ali pa polič vode z 1 kvintelcom soljne ali žveplene kisline (hudičevega olja), da je voda prijetno kiselkasta. — Če živina pije, naj se daje mrzla voda; klaja, če jo kaj jesti hoče, je najbolja frisna.
Al pri tej bolezni, ker je kužna, je treba v vsem tako ravnati kakor pri kugah. Gosposki naj se brž oznani, da ona ustavi kar je moč razširjenje bolezni. Strašno nevarno je vžiti meso take živine, ako je poginila ali pa pred poginom zaklana bila; ravno taka je z mlekom. Sploh je vse kužuo, zato je treba zdravo živino ločiti od bolne, cediti hleve in posode itd. In zavoljo vsega tega postava ukazuje, da se ta bolezen, kakor hitro umori kako živino, brž naznani gosposki in ne skriva, ker iz male iskrice utegne hud plamen vstati, ki se širi čez vasi in soseske.
188