40. številka.
Ljubljana, v četrtek 19. febrnvarja.
XVIII. leto, 1885.
Izhaja vsak dan n «■«■«* r, izimM nedelje in praznike, ter velja po pošti prejemati za avstri j sk o-ogerske dežele za vse leto 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld za četrt lota 3 gld. 30 kr., za jeden mesec l #ld. 10 kr. Za pošiljanje na dom računa se po
10 kr. za mesec, po  0 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če bo oznanilo jedenkrat tiska, po 5 kr., če se dvakrat in po 4 kr., če so trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole trankovati. — Rokopisi se ne vračajo.   Uredništvo in upravnistvo je v Frana Koluiana hiši, „Gledališka stolba". Upravuištvu naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vso administrativne stvari.
0 društvenih govorih.
i.
Ni davno, ker je nekdo v „ Slovenskem Narodu" priporočal, da bi se izdatno pomnožilo število dosedanjih slovenskih društev, sosebno čitalnic ali bralnic. Glede na to, da mnogo teh društev hira in propada, je pa tudi želja utemeljena da se dosedanja društva ohranijo pri življenji in kakor si bodi tudi okrepijo po notranjem razvijanji. Kaj nam pomaga društva bogatiti z drugimi društvi, če nimajo dosedaj osnovana v sebi one moči, ki bi narod v resnici privlačevala v dotična zbirališča in ga tu uterjevala v prepričanji, da je res vredno se tukaj zbirati in vzajemno se oklepati!
Če pogledamo na raznovrstna poročila, katera našim listom dohajajo zdaj po zimi o narodnih veselicah in zabavah, bi pač sodili, da naša društva cvetejo ter morajo narod razvijati in povzdigovati do veče obče in narodne zavesti. Če pa pomislimo, da vsako društvo zmore vsako leto prirediti poprek samo po dvoje, trojo zabavnih večerov, in da s temi jako skrčenimi veselicami bolj ali manj preneha skupno udeleževanje potom društev, se nam pač vrednost narodnih društev, kakor so sedaj osnovana, nekoliko zniža. Saj ni težavno presoditi, da dvoje, troje še toliko izborno osnovanih in jednako vrlo izvršenih veseličnih sporedov ne more čudežev delati, torej tudi ne, kdo ve kako, uplivati na narodovo zavest. V tem oziru bi bilo treba društvom slovenskim prek in prek pomagati še po drugi poti; mi menimo, da se sliši v teh društvih veliko premalo govorov, kakoršni bi bili dotičnim društveni kom primerni.
Pač je tu pa tam mej veseličnimi sporedi zaslediti tudi kak pozdrav, kak slavnosten govor. Ali mnogo je bralnic in čitalnic, katerih zabavni večeri nemajo takega užitka po celo in tudi po več let. Pa tudi ko bi vsako društvo redno imelo take govore v svojih programih, bi poslušalci ne dosegli posebnega, najmanj pa trajno blagodejnega dobička iz takih govorniških proizvodov. Pozdravi in slav nostni govori popne j o se že sami po sebi redko kedaj do tečne vsebine, in kjer se ta    izjemno —
porodi, navadno ni nova, ker pa največ v drugi obliki ponavlja to, kar se je že drugod in večkrat pripovedovalo. To nam dokazujejo najbolje ponavljani slavnostni govori o jednih in istih slavnih Slovencih, kakor n. pr. spomini na Vodnika in Preširna. Tu ni možno občinstva poučiti z novimi pojasnili, ker predmeti so jedenkrat za vselej že dobro premišljeni in razgovorjeni.
Druge vrste govorov pa v sporedih bi poprek brezvspešno iskali. Naši omikanci si snujejo včasih ožja društva, ki so poznana pod različnimi imeni, kakor „literarni klubi", „zabavni literarni večeri" itd.; v teh društvih se pač govori in bere. Ali ta društva so nalašč zato osnovana, imajo posebne namene, narod na široko pa nema do njih uboda in korist največ po tem, če se dotična berila po listih objavijo. Kar koli se po društvih še govori ali zunaj društev ,,predava", je izjemno in v resnici redko.
Po vsem tem narod bodisi v omikanem ali pa širokem delu pravih govorov zunaj cerkve ne sliši.
Kjer se osnujejo ob redkih prilikah tako imenovana „predavanja", imajo ista, sama posebi hvalevredna, navadno še poseben namen, narodu kakor si bodi koristiti tudi gmotno, in to po poti napovedanih ustopnin. Taki doneski pa najbolje dokazujejo, da so prilike predavanj" pr» nas redke, ker se neposredno dosežejo z večine samo za denar.
Ker utegnejo primerno osnovani govori spodbuditi celo omikane, neomikane pa vsekakor podučiti, je zares v občo škodo naroda, da mu dajejo tako malo prilike do govorov, ki bi ga po svoje vzbujevali in nagibali do širše zavesti. Vredno bi bilo tedaj o tej znatni nedostatnosti nekoliko pre-m sijevati.
Z govori poučevati utegnejo samo oni, ki so vsaj v dotičnih predmetih in vprašanjih bolje utrjeni nego vabljeni poslušalci. Če ne iz druzega, vsaj iz oblike si skušajo kaj pridobiti tudi oni, kateri se postavljajo v isto vrsto z govorniki. Navadno pa pričakuje poslušalec dobička tudi iz vsebine govora. Na kmetih ima pojedinec brez dvojbe dobiček, če gre poslušat n. pr. popotnega kmetskoga učitelja, katerega vlada pošlje zdaj v to, zdaj v ono občino. Bolj ali manj jednak dobiček pa bi kmetje dosezali
pa na drugi strani; ko bi jim učitelji ali v obče domači izobraženci pojasnjevali na shodih in v bra!-nicah. V mestih pa tudi ni vse občinstvo istega naroda na jednaki stopinji omike, in še strokovnjaki presezajo sovrstnike na kako stran in v raznih vprašanjih. Torej tudi po mestih bi se govori ne poslušali brezpotrebnoali iz dolgočasja. Dobiček izgovorjene besede se je od nekdaj priznaval, in govori, primerno sestavljeni, to je s primerno snovjo podprti, bi morali imeti tudi zdaj še isto veljavo. Slovenci bi tudi ne mogli sebe izvzemati, tudi ko bi sej prištevali prek in prek k omikancem najviše vrste. Kar velja za Dunaj in druga velika mesta, kjer se jako omikano občinstvo shaja v velikem številu poslušat govore in predavanja razne vsebine, to mora veljati tudi za slovensko meščanstvo vsaj v toliki meri. Ravno po mestih pa štejemo tudi Slovenci veče ali manjše število rojakov, ki so dosegli višje stopinje dosedanje omike, in ki Se posebe obdelujejo pojedino znanstvene stroke.
Torej je vsaj možno, da bi nas taki omikanci poučevali.
Pol i lični ravnini.
Notni iije dežele.
V Ljubljani 19. februvarja.
V čeških in poljskih listih se sedaj izraža potreba skupnega programa za desnico državnega zbora. Prepričanje prodira, da drugače se desnica ne more vspešno boriti proti levici in imponovati vladi. Treba je skupnega programa, ki bode označeval težnje desnice, da ne bode treba pri vsakem količkaj važnejšem vprašanji dolzega pogajanja mej posamičnimi frakcijami državnozborske večine. Nemškim konservativcem treba je jedenkrat za vselej dati razumeti, da Slovani njih teženj ne bodo podpirali, če se oni ne zavežejo podpirati narodno jednakopravnosti. Ako se bodo pa konservativci združili z liberalci v narodnostnih vprašanjih proti nam, naj jim pa še liberalci v druzih zadevah pomagajo. Dosti časa smo Slovani njim kostanj iz žar-javice nosili, a sedaj mora temu biti konec. Nasprotja na desnici so večja, nego otieijozni listi priznavajo. Nekemu poljskemu listu se poroča z Dunaja, da je poljski klub že tudi tako razpal, da ne more več imeti sej. Mi tega sicer ne verjamemo, a
LISTEK.
Od.pxto pismo
do prečastitega pisatelja članka: Tisočletnica smerti svetega Metoda, velikega škofa slovenskega 1885 v „Cvetji z vertov sv. Frančiška" — VI. tečaj, I. zvezek, str. 1—IG. Charissime Confrater! Rojak, ki se je te dni bil k nam preselil, mi je povedal, da Vi nečete pripoznati resnice mojih vrstic:
„0d prvega tukaj Stanuje moj rod; Če ve kdo za drujga, Naj reče od kod."
Vi trdite, da bi se ime Aemona (grški pisatelji mesto tudi imenujejo: 'lty.a, 'Hpouvot), ko bi bilo kranjsko, dan danešnji izgovarjalo: Je min, ne pa Ljubljana. Jaz Vam bom dokazal, da se je blizu tako glasilo.
Vprašal sem tukaj nekdanjega prebivalca iz okolice stare Aemone — ribarja Galuna.1) Re-
>) Primarnim! Galun pa je kranjsko ime, imamo 5e več rodbin na Kranjskem, ki so pišejo: Galun, tudi na Štajerskom žive, in jeden je celo župnik pri sv. Jerneji v
čem mu: „Oče Galun, povejte mi, kako ste so Vi poslovili od svoje ženke Mej te,2) ko ste v mesto z barja, kjer ste imeli, kakor ste mi pravili, kolibo na koleh, ribe na prodaj nesli?"
„„Rekel sem: Vrzji bandvte, az idam vb* aemi>no.uu
Prvi glasnik v imenu mesta je moj Galun tako izgovoril, kakor slovaški platničarji in prebivalci celjske okolice, ki govore braet = brat, ne sliši se pravi a ne e.8)
Vprašam svojega Galuna dalje, zakaj paste pravili mestu: aeini.ua, pa ne L j ubijana, kakor se danešnji veli.
Radovanji. Stari pošten Kranjce je pozneje postal rimšku-tar, ko so Rimljani postali gospodarji črez Kranjsko. Njegovo ime: „Galuni filius" še sta Vodnik in Linhart brala na kranjskoriinskcna kamnu vzidanem v steno ižkega la-rovža, (glej MUllner, Aemona, pag. 230).
Opazka stavca. *) Kaj Mej ta fle je velela Galun ova žena? Tudi njena potomkinja jc postala rimskuta, ker na kranjsko-rimskem kamnu berem žensko ime: Meita (glej MiiUner: Aemona pag. 275). Torej so stari Kranjci jat izgovarjali kot oj, ker to prav slovensko ime se pri Čehih in Rusih glasi: Meta, Mčt-ica. (GlejMornfikin : Imenoslov, pag. 188) Sicer pa je tudi Dalmatin jat, kot ej pisni, Bvejt = sv\»t.
Opazka stavcu.
3) G. P. Stanislav Skrabcc bi pisali: a\ Stavec.
„Ne mogoče! zavrne ribar Galun; — znan mi je na desni strani vode gol hrib, pravili so mu: Li;bia, a hiš na tem hribu in pod tem hribom še takrat ni bilo, mesto ae mi.na jo stalo večjidel na levem bregu vode, imelo je takrat še dosti jam, mlak in blata, zato so mu pravili aemi.na."
Victoria! dragi brate, vrstice moje pesmi pa so le resnične. Glejte! Starokranjski se je jama zvala ama.') Starokranjci pa so « izgovarjali kot ae, cikal je « že bolj na c, ker tukaj sem našel več Kranjcev, katere sem vprašal, kako se pišejo, in vsak mi je rekel: aeran.6) Zdaj zapopadem, zakaj so ime mesta Grki pisali z: i ne pa: e.
NovokranjŠčina pa vokale na početku besed praejotuje, zato danešnji Kranjci govore: jama, mesto: a ni a, in staro ime mesta bi gotovo izgovarjali, ko bi še stalo: .lami.na, Jemi.na, to je v jam i. nem svetu stoječe mesto/)
Gotovo mi bodete pritrdili, charissime confrater ! ali radovedni še ste: kako se jc i. ijerek) stop-
*) Tako tudi staroslovensko, glej Miklosich Lex. pa-leoslov. pag. 5. Stavec.
5) 1'riumruhu, to bo pa miši derani, kateri bi se, kakor g, Levstik trdi, morali pisati Jaran.
Stavec.
'■) Opomnim mi ime vesi na Štajerskem: .lanibiia, ki res v jamah leži. Stavec.
gotovo je, da mej poljskimi poslanci vlada velika nevolja zaradi poslednjih dogodkov v večini parlamenta, vsled katerih je tudi predloga za regulova-nje rek v Galiciji pokopana za to zasedanje. Gro-holski je baje priporočil Taaffeju, da naj vlada v tem zasedanji nobenih drugih predlog več ne skuša spraviti v parlamentarno posvetovanje, kakor samo budget. In tega nasveta se vlada baje misli tudi držati, kajti skoraj za gotovo se že govori, da so-cijalistski zakon v tem zasedanji ne pride več na vrsto. — Dozdaj smo mislili, da s i nekateri nemški konservativni poslanci le na svojo roko in svojo od-go\ornost rušili disciplino parlamentarne večine, zato tudi tej prikazni nesmo pripisovali tolike važnosti. A sedaj je citati po časnikih, da je bil Lichten-Bteinovega kluba sklep, glasovati za Ilufov predlog. To je pa velikega pomisleka vredno, kajti s tem je ta klub naravnost odrekel ^solidarnost z desnico in vlado.
„Deutseher Verein" prosil je koroški deželni odbor, da se potegne pri vladi, da se v statičnem zapisniku krajev obdrže le ona slovenska krajevna imena, katera so še v resnici v rabi. Nemce jezi namreč, da so se v ta zapisnik urinila nekatera slovenska imena krajev, ki so bila poprej v rabi, ko še Koroška ni bila tako ponemčena. Spominjajo jih, da Koroška ni prnnemška dežela, marveč je v prejšnjih časih bila slovenska. To postopanje konjskih Nemcev mora pa nam kranjskim Slovencem biti v izgled. Pri nas so zlasti noniškutar-ski uradniki izumili mnogo nemških krajevnih imen. ki so tudi prišla v krajevni imenik. Ta imena se ne rabijo, pa tudi zgodovinsko neso opravičena, kakor slovenska na Komškem, ker se nikdar rabila neso Kaj ko bi tudi mi se potegnili, da se laka Bpakadrana imena izbrišejo iz krajevnega imenika.
Na 2. dan marca bode 10 let, kar je bil Tisza imenovan o|rc»r.«uiin ministrom notranjih zadev. Veliki župani sklenili so tedaj mu korporativno če stitati. — Ko bode spodnja zbornica končala posvetovanja o reformi gosposke zbornice, posvetovali se bodo člani gosposke zbornice raznih strank v posebnoj konferenci, kako postopati pri posvetovanji o tej predlogi v zgornjej zbornici. K tej konferenci bodo povabili tudi ministerskega predsednika Tiszo, da zvedo, v kake spremembe je še vlada pripravljena privoliti.
V u a iU e države.
V halijaiiekcm parlamentu vleče se podrobna debata o železniški konvenciji kakor pravljica O jati kači. Kakor se sedaj iz Rima nekemu Dunajskemu listu poroča, pričakujejo konec temu posvetovanju konec tega ali začetkom prihodnjega meseca. Potem pa pride agrarna zakonodaja na vrsto, in ta bode rešena v kakih štirih tednih. V aprilu še bode zaključilo zasedanje, najbrž pa razpustila zbornica in razpisale nove volitve. — Kakor se nekemu Dunajskemu listu piše iz Kajire, je italijanska okupacija Ueibula in Massuauha mej prebivalstvom v Egiptu prouzročila veliko nevoljo. Nadejajo se pa Egipčani, da se bodo Sudanci in Abisinci združili proti temu novemu usiljencu in mu dali dovolj opraviti.
<*ršUa zbornica je ministerstvu s 103 proti 104 glasom izrekla nezaupnico. Vsled tega je ministerstvu dalo svojo ostavko.
Afriška konferenc h, ki je pred tremi meseci začela, končala se bode drug teden. Po spo-razumljenji s Portugalko bode bodoča kongiška država imela samo 30 do 4o kilometrov morskega obrežja, ostalo obrežje pa bodeta dobili nekaj Por-tugallja, nekaj Francija.
Mej itumiiiiifo in Turčijo pokazala so se neka nasprotja zaradi zaostalega davka. Rumu-
nya je namreč Se pred Berolinskim kongresom odpovedala Turčiji .plačevati davek.   Turčija pa trdi, da je davek veljavno odpravljen še le na Berolin skrin kongresu in torej mora Uumunija doplačati, kar je poprej zaostala davka na dolgu.
Da bi Sudancem in Egipčanom pokazala, da ima še vedno vrhovno gospodstvo, ponudila je Turčija Angliji, da odpošlje nekaj vojakov v Sudan. Angleška vlada pa ni vsprejela te ponudbe. — Narod v Egiptu je prepričan, da bodo nevspehi angleški v Sudanu le koristili egiptski stvari. Prepričani so egiptski prebivalci, da bode vojska v Sudanu Angleže jako drago stala, pa vendar ne bodo dosegli, česar žele. Ta vojni poraz smatra se za nov dokaz propada angleške vojne sile. Se jeden mesec in Angleži se bodo imeli boriti s hujšim sovražnikom, nego je sudansko prebivalstvo, z nezdravim podnebjem v gorenjih Nilskih krajih namreč. — Angleška vlada ni vsprejela ponudbe Kanade in Viktorije, da bi odposlali nekaj vojakov v Sudan. Angleški ministri bili so tega mnenja, da bi ta pomoč prišla prepozno. Novi južni Vales bode odposlal 212 mož topničarjev, 522 pešcev in 200 konj v Sudan. — 13. t. m. so sudanski ustajniki napali angleški transport ranjencev na potu iz Metatumeha. Po poldrugo uro trajajočem boji, ko je prišel oddelek lahkih velblodskih jezdecev Angležem na pomoč, so se ustajniki umaknili. Izmej Angležev je bil jeden mrtev, 5 ranjenih.
Brzojavka generala Briere-a poroča sledeče podrobnosti o poslednjih bojih Francoz<tv s Kitajci v Tonkingu. V 12. dan t. m. zjutraj napali so Francozi močno kitajsko vojsko, ki je bila v dobro utrjenih postojankah. Boj je trajal do večera in koncili z uspešnim naskokom. Tema in slabo vreme sta pomogli sovražniku k begu. Francoske zgube znašajo od 9. do 14. dne t, m. 39 mrtvih in 222 ranjenih. Po kratkem boji so potem Francozi zaseli Lang-Son, kjer pa neso ostali, ampak šli dalje in se utaborili 8 kilometre za Lang-Sonoin, ob cesti, ki pelje v Kitaj. — Kakor „Tenijis" javlja, broji vojska Pečelskega podkralja Li-Hoi.g-Čanga sedaj 45.000 vojakov. Tem zapovedujeta bivša nemška majorja Lehmann in Pauli, ki sta v Kitaji postala generala. Novi inštruktorji kaj marljivo delujejo in nadejajo se do poletja vojsko spraviti na 100.000 dobro izvežbanili vojakov. — Poslednji boj mej francoskim in kitajskim brodovjem izpal je za Francoze ugodno. Francoske torpedovke potopile so dve kitajski Indiji. Trem kitajskim ladijam se je pa vsled goste megle posrečilo^ ubežati v Chihai. Varstvo francoskih interesov v Sangaji se je izročilo ruskemu zastopniku. Ruska zastava se vije nad francosko naselbino.
Dopisi.
Iz JlosirJ.i 17. februvarja. [Izv. dop.] So-' kolova mas k ar a d a. Čudno, — ta ljubi predpust i ni samo omamil plesaželjni mladi svet, nego zmotil je tudi naše dopisnike, da so o sijajnej letošnjej maskaradi popolnem molčali, ko vendar drugače toli skrbno stičejo za novicami, da jih — še gorko, raz-trobijo mej radovedno občinstvo, Da se toraj tem lahko-živcem glave nekoliko ohlade, hočemo jim za sedaj
— akoravno nepoklicani, poseči v njih delo in zabeležiti nekaj vrstic o večeru, kakoršnih je še malo bilo v Mozirji. — Akoravno je bilo v 8. dan tega meseca precej neugodno vreme, — tako, da smo posebno zunanjih gostov prav malo pričakovali, — došli so, — kar kot posebno znamenito objavljamo
— iz vsacega trga, iz vsacega večjega kraja Savinjske in Šaleške doline odlični gostje v toli mno-
gobrojnem številu, da smo s ponosom v prelepo okrašenih dvoranah „Pri avstrijanskem cesarji" cvet slovenske inteligence prijaznih teh dveh dolin ugledali. Razven za blagoslovljenja društvene zastave še neki ni bila nobena veselica tukaj tako obiskovana, kakor ravno letošnja maskarada. Nekatere je mikal prijazen sestanek raznih rodoljubov, druge radovednost — no, nekatere celo „slavnoznana" Šmarijska godba — kar je bilo dosti, da se je marši kdo, koji bi se bil prevelicega snega — tega božjega  daru   nametalo   se   nam   je   tukaj prav obilo — zbal — izredno slabe ceste ustrašil ni, ampak dejal „Der Bien muss" in došel v našo ta večer tako mikavno sredino.   Več kakor petdeset parov mask in mnogo mnogo nemaskiranih bilo je navzočnih.   Plesna dvorana napolnila se je deloma prekrasno opravljenih mask, deloma izborno sestavljenih, uprav originalnih skupin, da je človek imel na izber ogledovati si podobe raznih stanov in narodov. Neovrgljivo največ priznanja vzbudila jo družba gorenjskih poljedelcev v krasnej, strogo narodnoj opravi. Sestavili so jo bili pevci tukajšnje čitalnice s trškimi dekleti v resnici tako srečno, da so s svojo prelepo, mej narodom žal da skoro pozabljeno opravo, najbolj pa s prekrasnim narodnim petjem poslušalce kar očarali. — Žo imenovana Šmarij-ska godba dala je povod drugej skupini, katera je se svojim ironičnim nastopom premnogo veselosti vzbudila. — Plesni odbor pogajal se je bil namreč z vodstvom godbe, da bi ista, ki ni zastonj na jako dobrem glasu — pri maskaradi sodelovala. Vodstvo je sodelovanje obljubilo, povabila so se dala tiskati in bližnji kot daljni so se veselili, zopet jedenkrat od slavnosti   blagoslovljenja   zastave priljubljeno godbo slišati. Ali — odbor obrača, godba obrne in obljubi za ta dan v Konjice ter pusti vse tiste, koji so se nanjo veselili na cedilu. Z obilimi opravki preobloženemu plesnemu odboru godilo so je sedaj blizu tako, kakor tistemu Šinarijskemu kmetiču, koji se je bil jedenkrat v Celji preveč „Bizeljanca" nasrkal, da je potem, ker je oinamljivej kapljici preveč zaupal, izgubil začasno svoj „Orientierungs-vermogeir ter žalostno taval po mestu in jadiko-val »Stroj I a vaj, kje su Šmorje!" V nagljici se je dobila druga manj slavna, pa bolj zanesljiva godba in vrhu tega ustopi kmalu po otvorenji plesne dvorane uniformirana godba se svojim kapelnikom na čelu, koja se predstavi kot „Šmarijska godba", samo da je imela nekoliko malo zaupno glasbeno orodje. Vkljub temu pak smo je bili jako veseli, kajti pri-redila nam je bila celi koncert, a njeni članovi — sami tržani iz sosednjega dobro narodnega trga, so nam kar nepričakovani izredno dobro došli.
Posebno krasne maske videle so se mej nežnim spolom in premnogega je veselilo videti, da si je isti posebno iz slovanskih noš iskal svojo opravo.
Mnogo vitkih Srbljank, Črnogork, posebno pa Kranj ic v lepih belih pečah sukalo se je brez posebnega premiselka s Turki, Cigani itd , da je bilo v resnici zanimivo gledati v to čudno mešanico. — To se ve, da so se mej starejimi, plesu manj prijaznimi gospodi v stranskej dvorani govorile mnoge napitnice, tako, da je bila zabava v istini vsestransko izborna.  Ko so naši vrli sosedje Žavčani in
noval v o in u, in so Rimljani pisali: Aemona, Grki pa '!y//mV To je zopet bocca carniolica zakrivila, ki ta glasnik izgovarja kot o in M. Ko sem Se na Kranjskem živel, sem plazil čez (Irin-tovec do Štajerskega Pohorja, in nabiral cvetje iz vrtov preljube Btvarnice, kakor sem jaz latinsko besedo natura poslovenil. V onih krajih so me ljudje večkrat svarili, naj se ne podam na goro, ker se mogla (drug je rekel: mu g I a) na vrhu Grintovca vzdiguje in da bo huda nevihta. Kakor so ob mojem časi h (jerek) izgovarjali kot o in u (starostovenski se piše: mi.gla), tako gotovo v prestarih časih, in ime mesta se je toraj izgovarjalo: aemona in aemuna, (staroslovenski pisatelji bi pisali ann.nai in to druga ne označuje nego: j a m mi a — to je v j a mi. n e m svetu stoječe mesto
„«l amenske" mlake, 7j na katerih sem se jaz kot fantič rad drsal, i:i pa: Blatna vas so še ohranile spomin na staro A e m o no. Lepo Vas pozdravlja Vaš brat
P. Marcel in Vodnik.
V Olimpu na pust 1885.
T; Glej Vodnikovu authobiogmnjo v dr. Coilovem: ,.\'oJ-ik Album" na konci. .Stavec.
Pismo iz Kamnika.
Gospod urednik! Nahajajo se umeteljniki slikarji, ki znajo veter tako naravno naslikati, da človeka pri opazovanji take slike zares obveje sapa, ki jo vidi na koloritu. Se li veter tudi opisati da tako naravno, da bi človek na pr. čutil „moč viharja" v čitanih vrstah, — o tem pa dvomim.
Še mnogo bolj pa dvomim, da bi se dal jok ali smeh tako izražati s peresom, da bi čitatelj iz zapisanega joku ali smehu zares čul pisatelja jokati ali smijati se.
Ko bi bilo zadnje mogoče, gotovo je, da bi Kamniški gospod dopisnik ,,onega dne" čul moj smeh iz vrst, ki ste jih blagovolili na tem mestu natisniti, rečeni Vam, sardoničen sineh.
Kajti ou je dejal, da sem baje zaspal, ako me ne moti kako „razmotri vanj e", da ne primero več pogosteje, kot nekdaj, v roko peresa dopisnikovega
Ali bodi si, da on ni mislil resnice, ter je to e tako „po vrhu" dejal, — jaz sem se smijal!
Iz Kamnika dopisovati, zdaj, — mnogo — in zraven resnico, čisto resnico govoriti, — parbleu! to je tako nemogoče, kakor zahtevati, da teče Bistrica proti svojemu izviru! Se ve da, papir je po-
trpežljiv in mnogo lepega bi se dalo pisati nanj, kar bi Vi dali potem natisniti, ter razposlati mej svet kot čisto zlato, mej tem, ko bi bilo le — »talini--u.
Tako na pr. moglo bi se „z veseljem poročati" da pri nas ni nobenega nemčurja več: nekateri, da so jo pobrali na Nemško, — drugi v Ameriko, delat ondi neniško-anarhistično propagando, zgolj rešpekta do nas narodnjakov se ve da, ker so izprevideli, da mej bučelumi ni potreba trotov; — drugi pa, da so se izpreobrnili, ter postali iz Savlov Pavli, ne da bi bilo treba še zato vznak prekucniti se raz konja, kot svetopisemski grešnik tega imena. Ali kaj tacega trditi, — trditi, da v Kamniku ni več nemčurjev, — reklo bi se trditi, da na Italijanskem ni več — oslov .... in konečno bi se Vaš cenjeni list prišel v sumnjo in nevarnost, biti imenovan laži-listom, — v nevarnost, da vsi časopisi lažejo, naj že bodo židovski ali kristijanski, nemški ali slovenski inclusive „Slovenca", ki tudi tedaj resnico govori, ko se o — Gregorčiču laže.
Vender, ker sem se baš izkopal iz svoje letargije, da Vam pošljem že jedenkrat „kaj", hočem govoriti resnico, golo istino. Ne bojte se, da bi Vas nadlegoval s poročilom o kakej veselici, to prepuščam drugim spretnejšim peresom — jaz spuščam
Gornjegradci odhajali, poslovljali so se celo tik vo- 1 zov na trgu z navdušenimi besedami, da se je vi- i delo, kako je bila ostalim, kakor tudi odhajajočim ločitev teška. —
Društvo „Savinjski Sokol" pa sme ponosno biti na to svojo maskarado, koja mu naj bode v dokaz, da ima ono vkljub hudobnim črvom uprav T svojem srcu — toliko zanimanja, kakor maloka-tero narodno društvo. Želimo le, da bi veselični odbor „Savinjskega Sokola" tudi s pripravami k Me-todovej slavnosti, koja se po sklepu občnega zbora tukaj prirediti ima, z jednako navdušenostjo pričel — da bi se ta velevažna slovanska slovesnost tudi V Gornjesavinjskej dolini dostojno, slovesno in veličastno vršila! —
Domače stvari.
— (Narodni centralni volilni odbor) razpošilja vabila k shodu, ki bode danes 19. febru-varja ob 7. uri zvečer v čitalnični dvorani. Pogovor bode zaradi volitve v trgovsko in obrtno zbornico. Želeti bi bilo mnogobrojne udeležbe.
— (Osobne vesti.) Gosp. dr. Ivan Šust, dekan stolnemu kapiteljnu v Trstu, odpotoval je preteklo nedeljo na Dunaj, da se ondu kot odposlanec Tržaškega vladike, udeleži škofovskih posvetovanj. — Obrtnim nadzornikom za Trst in Primorsko je baje imenovan kanonik Oskar Pollev. — Vest, da je gosp. dr. K u 1 a v i c imenovan kanonikom v Ljubljani, je prenagljena. Tako poroča „Lai-bacher Zeitung", po kateri smo mi to vest posneli.
— (Iz Ptuja) se nam 18. t. m. piše: Štajersko namestništvo potrdilo je z odlokom od 31. ja-nuvarja t. 1. št. 1585 pravila slovenskega katoliškega društva „Pozorau s sedežem v Ptuji. V kratkem bode se sklical prvi občni zbor.
— (Iz Šent Jar neja) se nam piše v 18. dan februvarja t. 1.: V današnji seji občinskega zastopa Šent Jarnejskega je bil jednoglasno izvoljen županom g. Josip Bučar, značajen in energičen narodnjak. Tudi"občinski svetovalci gg.: Androja Fran, Bambič Fran, Barborič Anton, Bučar Ignacij, Majzel Anton, Metelko Martin in Piletič Anton so zavedni in zanesljivi možje. Slovensko uradovanje je zagotovljeno.
— (Porotniki) za prvo letošnjo sesijo, ki prične v 2. dan marca pri c. kr. deželni sodniji bili so izžrebani: Grof Karol Lanthieri, grajščak v Vipavi; Anton Westor, gostilničar v Zagoricah; Viktor Dolenec, posestnik v Razdrtem; Adolf G al le, graščak v Zgornji Šiški; Josip Tri buč, hišni posestnik in trgovec na Glincah; Fran Šlibar, posestnik v Selcah; Ignacij Seemann, hišni posestnik in trgovec v Ljubljani; Šimen Po g a čar, hišni posestnik v Ljubljani; Anton Kotnik, hišni posestnik v Ljubljani; Jakop Kapš, zlatar v Ljubljani; Jurij Lah, posestnik in župan v Lazah; Vin-cencij Novak, trgovec v Spodnji Šiški; Makso Krener, vodja kranjske stavbene družbe; Fran Ravnih ar, deželni knjigovodja; Martin Ve var, posestnik v Lukovci; Karol Hudabiunigg, hišni posestnik v Ljubljani; Anton Protner, hišni pose danes na drugo stališče, spuščam se doli do prvotnosti v mračno ininolost višnjevkastih dob prav-ljiških!
Kako rad vrača se človek k pravljici!
Da, daleč so žo tisti časi, zlati dnovi družbin-ske nedolžnosti, — dnovi, ki so bili!
Ali bister um in zdravo srce še sluti, jasno oko še vidi prozorno navzočnost onih dob, ki leži razpeta nad prirodnimi lepotami naših krajev; le treba se mu je ozreti od daleč v naše zakotje, treba se mu je ozreti na vzorne planine naše, na te krasne
Bistričke gore--
Oj planine! oj planine! Kiiinm.škc planine vo! Kinu slovensku domovine, K vam zdi huje ini srce.
Nehotd izvili so se mi ti stihi iz prs. Ali človeku postane tako tesno in milo, tako jokajoče sme-joče pri srci, ako se ozira vanje, da se mu nehote vzbudo spomini na davno prošlost, na ono minolost, ko ga še ni bilo na sveti — Evelina!
Ozri se tedaj vanje popotnik, ozri se zdaj, ko zavite v bele haline, podobne spečim bajaderam, kipe proti tamnomu nebu, kot sanjoč o skrivnostih božjega stvarjenja — ali ozri se tedaj, ko jim ogrne čez široka pleča duhteči svoj plašč — Cvetana in sedi na samotni breg šumeče Bistrice.
Sladki glasovi zazibljejo te v prijetne sanje,
sestnik v Ljubljani; Emerich Maver, bankir v Ljubljani; France Modic, posestnik in trgovec v Lahovičah; Anton Ravnikar, hišni posestnik v Ljubljani; Rajmund Krisper, trgovec in hišni posestnik v Kranji; Alojzij Minatti, posestnik in logar na Igu; Josip Bleiweis, hišni posestnik v Ljubljani; Anton Jeločnik hišni posestnik v Ljubljani; Jurij Šepetavec, posetnik in gostilničar v Šte-panji vasi; Josip Regali, mizar v Ljubljani; Pavel Del Negro, graščak v Kranji; Anton Gaber, posestnik v Škofji Loki; Avgust W in kler, hišni posestnik v Ljubljani; Ivan Cvenkelj, gostilničar v Ljubnem; Oroslav Dolenec, hišni posestnik in trgovec v Ljubljani; Mihael Stare, grajščak v Mengši; dr. Anton Rojic; koncipijent v Ljubljani; Vaso Petričič, trgovec in hišni posestnik v Ljubljani; Jakob Skrbinec, čevljar v Ljubljani; Anton Jerančič ml. hišni posestnik v Ljubljani. Za na-domestovalne porotnike bili so izžrebani: Anton Avbel, hišni posestnik; FranŠebenik, hišni posestnik; Janez Čin kole, hišni posestnik in gostilničar; Josip Bok a v, hišni posestnik; Fran Pilko, ključar; Andrej Druškovič, hišni posestnik; Jakob M i lave c, hišni posestnik; Fran Blaž, slikar in pleskar in Fran Tre ven, hišni posestnik, vsi v Ljubljani.
— (Umrl) je g. Andrej Cesar, po vsem Spodnjem Štajerskem znani podobar in arhitekt, v Mozirji, znaten umetnik, pošten in značajen narodnjak, v 13. dan t. m. v Zagrebu. Lahka mu zemljica!
— („Dolenjskih Novic") došla nam je 4. številka. Vsebina: Posojilnica v Krškem. — Podlistek: Nekdaj in sedaj. — Za rokodelski stan. — Vstrojene skodlje. — Kaj je novega v avstrijskem cesarstvu in po širokem svetu. — Poljedelstvo. Spisal župnik Dragotin Ripšl. — Domače vesti. — Razne vesti. — Smešnice.
— (Vabilo k rednemu občnemu zboru) „Notranjsko posojilnice" v Postojini, kateri bode dne 23. februvarja 1885 ob 4. uri popoludne. Dnevni red: 1. Nagovor ravnatelja. 2. Poročilo blagajnikovo. 3. Poročilo nadzorovalnega odbora. 4. Volitev ravnateljskega odbora in sicer: a) ravnatelja, b) blagajnika, c) kontrolorja in d) 2 namestnikov, f) Volitev 6 članov v nadzorovalni odbor. 5. Predlogi društvenikov. K polnoštevilni udeležbi vabi častite deležnike najuljudneje ravnateljski odbor.
— (Imenik šolskih oblastev, ljudskih šol, učiteljev in učiteljic na Kranjskem. Uredil Jakob Praedika, profesor na c. kr. učiteljišči. Založilo in izdalo „Slovensko učiteljsko društvo" v Ljubljani. V Ljubljani. Natisnil Jos. Rudolf Milic 1885. Str. 100.) To je naslov najnovejšej prav ličnej knjižici, katera bode dobro došla učiteljskim krogom, pa tudi vsacemu drugemu, ki se zanima za šolske zadeve in za učiteljsko osobje na Kranjskem. V^ebina je že po naslovu razvidna, opomniti nam je samo to, da je pri imenu skoro vsacega učitelja povedano, kje in kdaj se je porodil, od kdaj službuje in kolika je letna plača na dotičnoj šoli. Konci knjižice je imenik šolskih krajev in
zdi se ti, da se je vselo k tebi ljubo dekletce, ter j ti mej solzami in smehom pripoveduje o svojem ljub- I čeku in blagih trenotkib, ki jih je uživala v nje- • govem naročji. Pripoveduje ti potem, kako se jej je ljubček izneveril, ter ubežal, da sama ne ve kam, ter da ga že išče in išče sto in sto let, a da ga ne najde nikdar več.   Zgodi se tudi, da te vpraša, si ga li morda kje videl na celem širnem svetu!
Ali ko jej odmaješ z glavo, pusti te ter odteče mej jokom in smehom dalje za njim  - dalje
— dalje — Evelina!
To dekle pa je naša Bistrica sama in njen ljubček nezvesti — jezero, ki je pred sto in sto leti domovalo v Neveljskej in Mekinjskej dolini pro-Btirajoče svoje posestvo gori do temnega kota, koder mu je prihajala naproti iz svojega skrivnostnega zavetja draga Bistrica. In le-to jezero, v čegar bistrih valovih so se kopale vodne deklice, prepevaje o sreči človeškega rodu na sveti, da so mnogoka-terega mladeniča onih časov zvabile v svoje tomune;
— le-to jezero, na čegar solnčnih bregovih so predle rojenice osodo tedanjih rodom in izpredle toliko krasnih pravljic; o Bistriškem zmaju, Vrtomirovem prstanu itd. — to jezero izteklo je necega lepega dne na prošnjo svetnikov Primoža in Felicijana ondu mej starim in malim gradom; ubogo dekle, bistra Bistrica pa je ostala na belem produ — sama.
učiteljskega osobja. Knjižica ta priporoča se sama ob sebi, ker se je že dolgo časa pogrešala, in posebno priznanje gre g. Praediki, da se je lotil težavnega dela in da nam je tako vrlo dogotovil to zelo potrebno knjižico. Knjižica stoji 60 kr., s pošto 65 kr, Dobiva se pri predsedniku učiteljskega društva g. A. Praprotniku in pri g. Ivanu Tomšiči, uredniku „ Vrtca".
— (Razpisano) je mesto c. kr. okrajnega sodnika v Marnbergu. Prošnje do 28. t. m.
Kazne vesti.
* (Očividec o zajetji Kartuma.) Kar smo do sedaj zvedeli o zajetji Kartuma, izviralo je vse iz poročil Arabcev in ogleduhov, ki so svoja poročila zajemali od tretjih osob. Sedaj pa so priveli v angleški ostrog Arabca iz Abu-Dari-rodu, ki je Angležem prijazen. Ta Arabec, ki je bil pri katastrofi Kartum8ki prisoten, pripoveduje: Kartum bil je zajet brez posebnega boja. Mahdijevi vojaki udrli so skozi vrata, katera jim je Farag-paša odprl ter se hoteli polastiti vladne palače. Gordon in spremstvo postAfili so se v bran. Navstal je kratek boj, v katerem so bili Gordon in njegovi tovariši pobiti. Mahdijevi vojaki zavzeli so potem arsenal in pobili vse dolavce, uradnike in tehnike. Ženskam, otrokom in domačinom so prizanesli. Kdor se je Mahdiju udal in zakričal: „Ahmed Mohamed bodi naš gospodar!", ostal jo jiri življenji. Veuder so morali prebivalci svoj imetek, posebno dragocenosti znositi v ostrog, kjer so boljše stvari obdržali. Grški konzul in neki zdravnik sta jedina Evropca, ki sta ostala živa. Smrt avstrijskega konzula potrjuje omenjeni očividec. Mej drugimi osobami je baje Mahdi tudi izdajico Farag-pašo na smrt obsodil in so Faraga še tisti večer na mestno ozidje obesili. Mahdi je zaukazal, da se mora odslej z minaretov Kartum-skih klicati: „Ni druzega boga, kakor Allah, in Mohamed Ahmed je prorok njegov!"
* (Visoko plače opernih pevcev in pevk v Parizu.) Največo plačo na 1'ariškej operi dobiva naslednik Faurejev, baritonist Lassale, in sicer 128.000 frankov na leto; primadona gospa Kraus ima 127.000, altistinja gpdč. Izak 80.000, tenorist Salomon 70.000, tenorist Sellier 66.000, basist Deresins 60.000 in gpdč. Rihard 00.000 frankov vsako leto. Sedanji ravnatelj Gailhard dobival je prej kot baritonist na mesec 6000, Faure še celo mesečnih 15 000 frankov.
* (Razstrelba.) V Gibraltaru razstrelila so je IG. t. m. mala smodniška shramba. 0 vojakov in 8 drugih osob je mrtvih.
* (Samomor.) Iz Pešte se brzojavlja 17. t. m.: Občo pozornost v/.buja tukaj samomor oboe čislanega odvetnika Henrika Plesko-ta v Budi. Plosko, nekdanji zastopnik mesta, bil je pozneje jeden najod-lienejših odvetnikov magjarske prvostolnice. A kot upravitelju zapuščine grofa Gvida Karaesonyi-ja uri-nilo se je ranjkemu v dotične račune in denarne vsote več nepravilnostij. Pozvan, naj pojasni pogreške in nerodnosti, ni nikakor mogel opravičiti primanjkljaja 30.000 gld. Vrhu tega dolžili so ga ponarejanja obilo pisem in več prestopkov kolekov-nega zakona. Vsled neke ovadbe preiskovala je torej Bodnija skrivaj delovanje odvetnikovo, da je zasledila jasne dokaze navedenih krivic in dobila pravi povod zapreti zločinca. Redarstvo dobilo je torej nalog, vestno stražiti Pleskotovo stanovanje, ter ga danes zjutraj prijeti in zapreti. Odvetnik šel jo včeraj zvečer še v narodno kazino in ondu ostal do dveh zjutraj.   Ko prideta redarstveni uradnik in
Dolgo potem pa je zapel v Nevljah ondu, kjer i je bilo jezero najblobokeje, ob jednej uri popoludne • zvon '/. visokih lin, in od onega časa zapoje ob tej uri slednji dan v spomin jezerovega odtoka.
Zopet drug zanimiv spomin z nedolžnih dob našega Kamnika je spomin na Veroniko, zakleto gospo, ki že čez sto let sedi na brezmernih zakladih sredi skale Malograjske.
Ta gospa Veronika bila je silno bogata, zato jo poprosi tedanji prost, da daruje nekaj od svojih zakladov za zidanje farne cerkve. A ošabna Veronika zagrozi se in zakolne, da rajši zleze v gladko kačo, nego da bi žrtovala le pol vinarja za cerkev. In zlezla je v kačo.
Toda njen mir bil je izgubljen po onem trenutku. Ker po noči ni mogla spati, prihajala jo doli v mesto in nadlegovala ljudi na čudne načine. O polnoči bila je najhujša. Gorje onemu, ki se je zamudil predolgo z doma ter korakal čez klanjec! V znamenji svetega Jožefa, ali na stopnicah pred „ko-vačnico1' je čepela in z viška planila na mimogre-dočega, da je isti strahu mrtev obležal na tleh.
Posebno veselje imela je s pijanci in ponočnjaki; ali resnično zaljubljenim ni storila zalega nikoli.
(Konec prih.)
in redar danes ob sedmih zjutraj po zločinca, morata ga še iz spanja buditi. Plesko protestuje odločno in jako razburjeno proti zlorabi hišnega prava ter zabteva, naj pokažeta sodnijski nalog. Ko se je to zgodilo, spremeni odvetnik barvo, zbeži skozi stranska vrata v kuhinjo in od tod na hodnik ter skoči skozi okno tretjega nadstropja na dvorišče, kjer obleži mrtev. Redarja hitela sta sicer za njim, a nesta mogla preprečiti strašne nezgode. Pokojnik bil je 51 let star ter zapušča žalostno udovo in odraslega sina.
* (Samomor.) Iz Brna se poroča: Rihard Goldschmidt, nadporočnik 12. dragonskega polka, ustrelil se je z revolverjem. Povod samomoru dala je neka ljubezenska zadeva. Truplo nesrečnega častnika prepeljali bodo na Dunaj, kjer stanujejo pokojnikovi sorodniki.
* (Velikan.) V Lukovem pri Bagu (Carlo-pago) umrl je pred kratkim Roko Devčič, v 80. letu svoje dobe. Poznat je bil daleč na okolu, kajti bil je 8'Vi čevlja visok, a tako širokopleč in močan, da je v svojej mladosti sedem centov težko deblo na jednej rami nesel v hrib. Zapustil je dva sina, ki sta tudi prava orjaka, ki ga pa glede telesne moči vender nesta dosegla.
* (Velike tatvine.) Iz Frankobroda ob Menu se 17. t. m. brzojavlja: Minulo noč oropali so neznani lopovi stanovanje pijanistovke Dragotine Schumanove, udove po slavnem skladatelji. Odnesli so jej ves denar, zlatnino, srebrnino in vse druge dragocenosti. — Iz Pariza se pa poroča, da so v noči 17. t. m. v Avenue de Y Opera tatovi s ponarejenimi ključi odprli Štacuno zlatarja Gabriela ter mu ukrali demante, bisere, smaragde in rubine v vrednosti 800.000 frankov. Tatovi zginili so brez vsakega sledu.
Za neumrlog Kacića.
„Svega ima naša zemlja Slavska „Svega ima dali slugo nema!.... „A da bude medju Slavcim Sloga, „Nitko nebi »vladal ji do Boga!....
Milovan.
Naravno. Svaki plemeniti naum ima živih svojih radivoja, kano i nizkih ometaoca.
Oni, koji je kroz sve vjekove, ma neoborive spomenike vitežtva jednog cielog naroda, kog nazva „Slovinski", podigao: oni, koji je svojom zanosnom i miloustom pjesmom utjehe i razgovora na vieke dao biedniku na krevetu, težaku na motiki, pomorcu na veslu, kano i velikašu na užitku: oni, koji je toli ljubio i veličao sve što diše ljepotom i slavom:
oni......da ostane bez spomenika? — Ne! —
Kliknulo je na tisoče vitežkih srdca. — Ne! — Jeknula su sva vitežka poprišta od njeg zanosno opjevana. — Ne i ne! — Doviknule su vile i njezini miljenici.
Na taki oduševljeni glas, odbor za Kačieev spomenik u rodnoj mu občini, zapitao je u vlasti dozvolu, i, gle, bi mu data za ciglu godinu i to u Dalmaciji. Neuzmače. To većina pouzdan u riedki priegor i živo zauzeće sumišljenika, lati se oduševljeno milog mu posla. Čast i hvala kremen jačim i sviem milodariteljim ipak se miče. ako zlato i nerosi.
Nego, evo na rukoveti prigovora.
Ču se obćeno, da bi dičnije bilo, da se spomenik digne na trgu Makarskom, gradu rodnog mu Primorja, a na kostim samo harna spomen ploča. Objeručke odbor prima i stavlja se mahom u dogovore sa uglednom obćinom grada i bez sumlje da će se želja izkoliti.
Neki rekoše: ma tu se vodi politika! . . . Bog s vami! Ni osinja tomu, kako jamči i proglas. Jedino i ciglo, pozva se na priegornu harnost cio narod od Bojane do Drave i Dunava.
Neki nabacuju: ma zašto i braću Srbe nepo-zvatV Tu smo. Prve rieči proglasa zvone: „Kadno se bila na Slovinski Jug naklopila crna noć" itd. Eto, dakle poziva i bratu Srbu i Slovencu i Bugara i Arbanasu, samo, ako je zdrave duše i čestita priegora.
Suviše. Odbor javno van Dalmacije nije se
gmio pružat, bez dozvole. Neki nadostovljaju......
A tko bi sliedio prazne mješine bez srdca, duše i požrtvovnosti!
Nego, podpisani odbor pozivlje ovim sve rodoljube, da se na prigovore neosvrću, već da požrtvovnom slogom utješimo bolnu dušu, u gori navedenim riečim našeg omiljelog Starca, i dižuć njemu spomenik, digniino i zlatni spomenik naše složne uzajemnosti.
U ognju se zlato kuša, a rodoljublje pri velim časovim priegora i žrtve. Živo i marno treba pregnut, i eto ponosa narodu i slave Starcu Milo-
vanu. Naprjed, dakle krjepko, bezodvlačno i požrtvovno !
Sve rodoljubne novine na Jugu Slovinskom mole se, objaviti ovi glas, na utjehu sviem pre-gaocim.
Gornje Primorje Makarsko, 12 veljače 1885. Odbor za Kačićev spomenik: Predsjednik P. Andrijaševič. Tajnik Blagajnik Jure Vežić. Šimun Kačić-Miošić.
Tujci:
18. februvarja.
Pri Nlonu: Comelli iz Trsta. — Honš iz Pulja. — Wnhnig iz Litije. — 8chwarz z Dunaja. — Globočnik Iz Kranja. — Weuzel, Stein z Dunaja.
Pri Maliei: Elsbacher iz Laškega trga. — Ficht z Dunaja.
Umrli so v Ljubljani:
16. februvarja: Jožef Polik, železniškega kondukterja .sin, 6 duij, Marije Terezije cesta štev. 18, za čeljustnim krčem.
17. februvarja: Josip Žafran, železolivcev sin, 7 mesecev, Krakovski naBip št, 6, za kroničnim katarom v črevesu.
Meteorologično poročilo.
Dan	ČaB opazovanja	Stanje barometra v mm.	Temperatura	Vetrovi	Nebo	Mo-krina v mm.
18. febr.	7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer	72757 nun. 72622 mm. 726'41 mm.	3- 4° C 6-4° C 4- 8° C	brezv. brezv. si. jz.	megla megla megla	8'50mm. dežja.
Poslano.
.7-7)
Srednja temperatura -f- 4*6°, za 49' nad norinaloni.
IDi^-najsl^a, "borza,
dne 19. februvarja t. 1.
(Izvirno telegrafičiio poročilo.)
Papirna renta..........
Srebrna renta ..........
Zlata renta...........
5°/0 marčna renta.........
Akcije narodne banko.......
Kreditne akcije.........
London ............
Napol.       .   . ..... . .
C kr. cekini..........
Nemške marke   ... ....
4°/0 državno srečko iz 1 1854 250 gld Državne srečke iz 1 186 \ 100 gld 4% avstr zlata renta, davka prosta . ■
Ogrska zlata renta 6°/,......
40/
„   papirna renta 5°/0 .... 5*/0 štajerske zemljišč odvez oblig . Dunava reg srečke 5°/0      .     100 gld Zemlj obč avstr 4'/t0/0 zlati zast listi Prior, oblig Elizabetine zapad železnic« Prior oblig Ferdinandove sev železnice
Kreditne srečke.....100 gld
Rudolfove srečko.....10 „
Akcije anglo-Hvgtr banke .       120 „ Trammway-društ vel j 170 gld a v . .
83 gld. 65		kr
84 „	05	n
107 „	—	n
99 „	16	n
868 „	—	n
305 „	30	n
124 „	2o	n
9 Tt	80	i
r> n	81	n
60 „	60	R
127 „	—	*
174 „	25	A
106 „	85	n
— „	—	»
98 „	55	*
94 n	05	n
104 „	—	n
115 „ ion	75	n
HO „ 112 „	30	n n
105 „	75	
178 „	25	n
19 n	50	n
107 .	50	n
214 k	75	n
Hmelove sadike,
zdrave in krepke, 1000 za 5 gld., dobo se od 1. aprila pri
LiHlovikii vitezu Mamici-j i,
v Geljl, na Štajerskem. 98—1)
Prava marzeilsta oalerta
je najgotovejše, najhitrejša in najcenejše sredstvo za čl* Htenje in zboljšanje tinn in jamči ho za najboljfti vt»|t«>h; dobiva so pri (30—12)
A. IIAIM n 1 \ V-11.
v ILjj-u.'toljan.l, Tavčarjeva palača.
GLAVNO SKLADIŠTE
PITONI^
najčistije tužne
"KISELINE
poznate kas najlic'je okrepljujuće piće,
I kas izkušan lick proti trajnom kašlju plućevlne I Jeludca bolesti rjrkljnna I proti mk\i< rnlm kataru,
111X14K MATTONIJA
Karlovi vari i Widn.
Salicilna ustna voda,
aromatična, upliva oži v lja i ore, zapreci pokončanje zob in odpravi slab duh iz ust. 1 veliku steklenica 50 kr.
§w Salicilni zobni prašek, im
splošno priljubljen, upliva zelo oživljajoče in napravi
zobe blesteče bele, a 30 k . Vsa navedena s-edstva ima vedno sveža v zalogi in jih razpošilja proti poštnemu povzetju
lekarna „pri samorogu" JULIJ Dl. I l«\lt(M / 1 -j i
na Mestnem trga v Ljubljani. .43—5)
iroona unij
Iz Trsta v Novi-Jork naravnost.
Veliki prvorazredni parniki te linije vozijo redno v NoviJork in vsprejemajo blago in potniko po najnižjih cenah in z najboljšo postrežbo.
V NOVIJORK. — Odhod iz TRSTA.
Parnik „Teia-tonla", od bod okolu 15. dne marca 1885. Kajuta za potnike 2O0 gold. — Vmesni krov 60 gold. Potniki naj se obrnejo na (20—23)
J.TEHETJILE,
generalnega pasažnega agenta,
Via deli' Arsenale Nr. 13, Teatro Comunale, v Trstu.
Zaradi vožnje blaga obrne naj se na Kiuiliaiio d' Ani. Poginjen, generalnega agenta v Trotu.
NAJBOLJŠI
.VIR ZA CIGARer
' Je prietni <
2
I tu mu.% k  f a In i kar
Cawley-iev & Henry-jev v Parizu. PRED PONAREJANJIH SE SVARI! 11
Pravi je ta papir zu cigarete samo \o
tedaj, če ima vs«k list znamko LE %\
HOTJBLON in vsak karton nosi ifj
varstveno znuiuku in signaturo. j/s
i rABH/CAAITS.
^Fac-ShiiV ilt> 1'EtlljUOUo   17 Rja llfr,irw i PA KIS
c <
J
<i
t_j.
o1
o
t)
(D
(D 0)
r >
Dr. Schinidt-ovi uspešni
■
ha
Dr. Belir-ov
živčni ekstrakt
izdeluje se po zdravniškem predpisu iz lekankili zelišč ter so že dolgo vrsto let obnaša kot izvrstno sredstvo proti živčnimi boleznim, kakor proti bolečinam na živcih, migrOni, isehiadi, bolečinam v križi in hrbtnem mozgu, bo/jasti, otrpnenju, cslablje-nju in polucijam. Na dalje se dr. Behr-ov ži\čni ekstrakt z najboljšim uspehom rabi proti: protinu in trganju.otipnelosti mišic, trganju v členkih in mišiciii), nervoznemu glavobolju i šumenju v ušesih. Dr. Behr-ov živčni ekstrakt se uporablja le zvimanje. Cena bteklenici b točnim navodom uporabe 70 kr. a. v.
NB. Pri nakupil teh preparatov blagovoli p. n. občinstvo vedno zahtevati Bittner-jevo izdelke in samo one za prave priznati, kateri imajo polno firmo: „Julius Bittners's Apotheko in Gloggnitz", in vsako druge podobne izdelke kot nevredne zavrniti. (461—19)
Glavna razpošiljalna zaloga: Gloggottz, Nižje-A vatrijsko, lekarna J. iti nun - j:«.
Dr. NcliiuUlt-ove prilepke /.u kurjn otfeau in dr. ilfhr-ov živčni ekslriikt prodajata v Ljubljani lekarnarja: J. Nvoboda in J. pl. Truko<*Ey.
uporabljajo bo že mnogo desetletij kot brez bolečine in zanesljivo delujoče sredstvo v popolno odstranitev kurjih očes.
Uspeh teh dr. Schmidt-ovih prilep-kov za kurja očesa je skoro osupljiv, kajti po opetovane) rabi teh prilepkov se odpravi vsako kurje oko brez vsake operacije.
Cena škatljici s 15 prilepki in z roženim dletcem za izdiranje kurjih očes •v.\ kr. a. v.
Izdutelj in odgovorni urednik: Ivan Želez nikar.
Lastnina in tisk „Narodne Tiskarno".