76
Silvin Sardenko: Pozabiva! — Leo Levic: Sonet.
tovih za žganje in kruh in tobak. Nisem prej vedela, Lipetovi so mi danes povedali. Bog vam plačaj! Tistih deset goldinarjev pa, ki ste jih dali Srdinu, vam bom že vrnila, kakor hitro zaslužim."
„Kaj hoče to? Ne bode ti jih treba vračati. Zato le brez skrbi bodi! In meni se ni treba nič zahvaljevati. Zahvali se rajši onemu, ki ti je življenje otel. Ali si se že zahvalila Jankotu?" . . .
„Ne še!" je  odgovorila deklica tiho in
zardela in povesila oči.
„Ali greš malo z menoj gori v sobico?"
„Ne morem, moram domov!"
„No,   saj   se  bova  še  dostikrat  videli.
Brigita, poslušaj me, nič ne bodi žalostna!
Vse se bo dobro izšlo, vse, vse, le veruj mi!" Nekam  strastno je govorila Maruška te
besede.   V še   bolj   živem   ognju so   se ji
svetile oči.                                            (Dalje.)
Pozabiva!
Dratec moj, vrata odpriva: Zunaj na vrtu večernem radost se smeje mamljiva — morda se k nama prismeje?
Ali pod hribom so hoje žalostno zatrepetale, kakor bi rekle: — Ne bo je Bratec, le vrata zapriva!
Bratec moj, okno odpriva: Zunaj se med mesečino sreča sanjava razliva  — morda se k nama razlije?
Ali na nebu je dvoje zvezdic odmigalo resnih, kakor bi rekli: — Ne bo je... Bratec, le okno zapriva!
Bratec moj, v celi zaprti kakor dva groba zabiva, da se tam zunaj na vrti smejeta radost in sreča!
Ali poslušaj resnico, kaj je ta radostna sreča: Veter se z belo meglico v tihih mazurkah vrti, bratec  —  nič druzega ni!
Silvin Sardenko.
Sonet.
JNad menoj solze noči meglene in trpinov vzdihi tožijo, srce čuvstva tesna ožijo, da molitve šepeta iskrene.
Ob spominih misli rajajo, zlatih upov solnce jim zasveti, in zbežijo čuvstva nevesela.
Ali v duši, kamorkoli krene, srečnih dni spomini krožijo, hrepenenje žene k roži jo, ki v ljubezni vroči zanjo vene.
V prsih sile nove vstajajo neprestano željne poleteti spet v kraljestvo vztrajnosti in dela.
Leo Levic.