Sprehodi po knjižnem trgu
O novih knjigah pišejo Josip Osti, Blaž Lukan, Igor Gedrih in Gregor Podlogar
Dvojnik, dvojna zima, dvojna bolečina ...
Primož Čučnik: Dve zimi, Aleph, Ljubljana 1999
Moto prve knjigje pesmi z naslovom Dve zimi Primoža Cučnika, rojenega leta 1971, sta verza latinskoameriškega pesnika Cesarja Valleja: »Danes trpim zaradi vsega, kar se zgodi. / Danes samo trpim.« Pesem Srečanje pa končuje z verzom »Danes samo trpim«, brez narekovajev, kajti njegovo avtorstvo v tej pesmi, v kateri govori o Valleju, je bralcu znano že iz mota. Pri srečanju z Val-lejom se vrača v zibelko preživetega, kjer se mu vrne »bolečina izgnanstva« in »prenovljeno zašije trpljenje sveta«. In lahko rečemo, da, če ne na celo zbir-
ko, na večino pesmi v njej pada temna in mrzla senca trpljenja in bolečine. Toda ne gre za pesniški svetovni nazor, ki izvira iz romantičnega, pogosto umišljenega Weltschmerza, temveč iz sočutja do trpljenja človeka iz krvi in mesa danes in tukaj, v sodobnem svetu, ki je prepoln vsakršnega nasilja. V isti pesmi ima svojo vrnjeno žalost za patetično, kar nam ga razkriva kot pesnika med razumom in srcem, ki se prepušča močnim občutkom, hkrati pa ohranja razumsko distanco do vsega, kar slepi s svojo zaslepljujočo enostranskostjo, kajti na vse najpogosteje gleda tudi z očesom dvojnika oziroma z dvojnimi očmi.
V pesmi Dvojnik Čučnik pravi, da sta ne le njegova ljubezen in njegova bolečina dvojni, temveč da je tudi njegovo življenje dvojno. Kako naj bo drugače, ko je pesnik opazovalec in hkrati opazovani, ki ne spregleda protislovij telesa in duše, bližine in oddaljenosti, ljubezni in sovraštva, veselja in žalosti, radosti in groze, toplega in hladnega, polnosti in praznine, sreče in nesreče ... Zaveda se, daje »enkrat tako, drugič drugače«. Ne redko hkrati čvrst objem teh in mnogih drugih med seboj nes-pravljivih manihejskih parov, ki potrjujejo razklanost sveta in človeka, ki nikdar ne pokaže in ne spozna tujega in lastnega resničnega obraza. Ali povedano drugače in z njegovimi besedami: »In vse, kar si, je odvisno od vsega, kar nisi.« Torej z resničnimi ali prividnimi paradoksi, ki jih razkriva le jezik, se najbolj približa skrivnostnemu bistvu človeka in sveta.
Sodobnost 1999 / 612
Sprehodi po knjižnem trgu
Čučnikov dvojnik oziroma lirski subjekt njegove pesmi se vpraša: »Kdaj bova postala eno, kdaj bova zacelila svet,« in tudi: »Kdaj se bova naučila biti.« Biti pomeni zavedati se dvojnosti sebe in vsega okrog sebe, resničnosti in številnih prividov. Biti pesnik pa pomeni hrepeneti po tem, da se rana v nas in v svetu zaceli. Ta rana je, bolj ali manj opazno, v nekaterih pesmih, posebno v tistih, v katerih je ena izmed palimpsestnih plasti biblijsko poročilo in prerokovanje, Jezusova, ki se razrašča v rano vsega človeštva. Ta ko-notacija z Biblijo in posebno s pesniško dediščino kaže, da gre v Cučnikovem primeru za pesnika, ki je ne le seznanjen s kulturno tradicijo, temveč ki z njo ustvarjalno korespondira, na način, ki je značilen predvsem za post-modernizem. To potrjujejo že naslovi nekaterih pesmi, kot so Cioran, Dialog z Miloszem, Edvardu Kocbeku in posebno Pesem ortonimu, v kateri gre za svojevrstno sogovorništvo s portugalskim pesnikom Fernandom Pessoo, ki je za svojo pesniško večobraznost uporabljal heteronime: Alberto Caei-ro, Ricardo Reis in Alvaro de Campos.
Tudi če Cučnik v pesmi Vonj po čaju ne bi povedal, da je skupaj s prijatelji bral pesmi Tomaža Šalamuna, bi bilo to razvidno iz mnogih njegovih pesmi, v katerih je Šalamun na takšen ali drugačen način prisoten in prepoznaven. Ne le v pesmi Spoznanje, v kateri Cučnik pravi: »Poezija je iz mene naredila pošast«, ki nam prikliče v spomin prvi verz Šalamunove pesmi Historj: »Tomaž Šalamun je pošast« in njegovo pesem Ljudska, v kateri je k temu dodal: »Vsak pravi pesnik je pošast.« Zdi se mi, da omenjeni Čučnikov verz, kot
veliko drugih, v katerih se sklicuje na druge pesnike ali jih priklicuje, potrjuje, da, kot je trdil prav Šalamun, »pesnik pesnika reinkarnira«. To razkriva tudi Cučnikova ugotovitev, da se »zgodba neštetih pesmi ponavlja«.
Ne manj od metatekstovnih razsežnosti Čučnikove poezije so v njej zanimive plasti upesnjenega neposrednega življenja in njegovih lastnih življenjskih izkušenj. Kljub temu da gre za pesnika, ki se zaveda neizogibne minljivosti in smrtnosti vsega, najdemo v njegovi občasno res temni liriki tudi veliko svetlobe in resnične življenjske radosti. Njegova poezija je namreč seizmograf različnih razpoloženj, kijih ni mogoče posploševati, »ker to«, kot sam pravi, »da sem jaz vesel, ne pomeni, da so vsi veseli in da si želijo veselja«. In prav tovrstno nesoglasje subjektivnega in objektivnega oziroma eksistencialnega in esencialnega izpolnjuje njegove pesmi z globoko dramsko tenzijo.
Cučnik se ne izogiba niti avtoreflek-sije pesniškega početja. Govori o čakanju pesmi, ki so zanj pisma bedenja. Celo priznava, da ne razume poezije, »čeprav ga privlači in potaplja in vzdiguje«. In zdi se mi, da prav ta magnetizem in to valovanje vplivata na melodijski kardiogram njegovih v glavnem ljubezenskih pesmi, ki potrjujejo njegovo verovanje, daje pesem mogoča samo iz ljubezni. Ne le do ženske, temveč tudi do rojstnega mesta, do poezije drugih pesnikov in življenja nasploh. Predvsem pa do jezika, o katerem v obliki vprašanj ugotavlja tudi naslednje: »Ker kaj je svet brez jezika, katerega / resničnost je močnejša od njega? / In kaj je jezik, ki ne vidi sveta?« »Besede so« zanj »muka in dar.
Sodobnost 1999 / 613
Sprehodi po knjižnem trgu
Zmaga in poraz. Edino in odveč.« Govor je način njegovega upora. Toda ne kričanje, temveč iskanje, ali kot nam razkriva v credu, ki se glasi: »Bodi to, kar si. Išči. Išči. Išči.« In pesmi v knjigi Dve zimi so plodovi pesniškega samopotrjevanja in iskanja ter prizadevanja, da zmanjša nepremostljive razdalje, ki
ga, kot slehernega človeka, oddaljujejo od njega samega, od sočloveka in stvarstva. Ali kot sam pravi: »Če je poezija zato, da smo bliže, se z vsakim dihom podpišem v pergament.«
Josip Osti
Sodobnost 1999 / 614