SOTRIMSKEAKCIJEIN TEKMOVANJA RESNIČNO TEKMOVANJA?
Zgrešen cilj
Moštvo, ki je sodelovalo v trim ko-šarkarski ligi, je zaman čakalo svoje-ga nasprotnika. Ob dogovorjeni uri sta prišla le dva člana nasprotnega moštva. Možje, ki so prišli, so se jezili in bentili, češ, kako je to mogoče, da so si oni vzeli popoldanski čas, oni drugi pa si ga niso mogli. Zmagali so z 20:0 in to je bilo za njih potem po-vsem dovolj. Odšli so, dvorana pa je samevala do naslednje tekme.
Na trimskem tekmovanju v vele-slalomu se je pričel možak, ki se mu je videlo, da še ni seznanjen z vsemi smučarskimi veščinami, glasno jezi-ti: »Kaj? Na ročno štoparico bomo
tekmovali? Kakšna organizacija pa je to, da ni elektronskih meritev?« Je-zen je snel smuči in odšel. Verjetno v prvo gostilno.
Trimska tekmovanja in akcije so se v zadnjih letih močno razmahnila. In prav je tako, kajti telesna kulturna aktivnost prispeva tudi k povečani proizvodnosti na delovnem mestu. Seveda, če je redna. Toda nemalok-daj, vsaj v zadnjem času, lahko sliši-mo pripombe, da so se ta tekmovanja izrodila v nekakšna tekmovanja ama-terskih športnikov.
In tisti, ki to trde, niso daleč od resnice! Osnovni motiv nemalokdaj ni več zdrava rekreativna dejavnost, marveč zgolj tekmovanje. Čemu to-rej trimske lige? Zavoljo samega tek-movanja prav gotovo ne! To naj bi bila le oblika, kolikor toliko prlvlač-na, za redno aktivnost. Žal pa se vse prepogosto dogaja, da udeleženci po-zabijo na ta cilj.
Čemu je ostala v zgornjem primeru telovadnica do naslednje tekme praz-na, dasi je bila plačana? Mar tisti, ki
so prišli na rekreacijo (in ne na tek-mo) ne bi mogli prav tako igrati med seboj? In čemu je oni možak zapustil smučišče? Mar je pričakoval, da mu bodo čas merili s pripravo, ki stane 32 starih milijonov? Trimsko tekmo-vanje pa že ni svetovni smučarski pokal!
Poznam delovno organizacijo, ki daje veliko sredstev za rekreativno dejavnost svojih delavcev. Toda! Pred »ijado«, kjer se zbero delovne organizacije z enako dejavnostjo iz cele države, ta »moja« organizacija pošlje svoje »tekmovalce« (le izbran-ce) na skupne priprave v zimsko-športna središča ter v zdravilišča. Za tekmovanje vsako leto kupi nove drese, trenirke, copate. In vselej so ponosni, ko povedo številko, koliko letno dajo za rekreacijo delavcev...
Poznam tudi delovno organizacijo, ki prispeva za rekreacijo le toliko, v kolikor delavci, ki tekmujejo v raz-nih trim ligah, osvoje prvo mesto...
Poznam delovno organizacijo, ki je »kupila« telovadnico v heki osnovni
šoli (ne gre ravno za majhno vsoto za najemnino) za redno tedensko vadbo svojih delavcev. Na to vadbo hodi po petnajst članov te organizacije in vse-lej eni in isti...
Vse to se ne dogaja le v naši, mar-več v vseh občinah. Mnogi tarnajo, da gre ves denar, ki ga prispevajo od osebnega dohodka za telesno kultu-ro, za vrhunski šport. Nemajhna so sredstva za množičnost, ki pa je zara-di različnih razlogov dostikrat zašla na stranpota.
Povsem brezpredmetno je sedaj dokazovati, kako koristna je redna telesnokulturna aktivnost. Če želimo iz množičnosti narediti vrhunske športne prireditve, tedaj lahko že da-nes prenehamo z vsem. Škoda je de-narja, kajti če nekdo le enkrat teden-sko pride v telovadnico, da bi 40 mi-nut igral košarko zaradi tekmovanja, tedaj lahko to njegovemu zdravju bolj škodi kot koristi!
 Iztok Lipovšek