DVAJSET LET DOLGO SO TORKARJI OSKRBOVALI ALJAŽEV DOM
SPOMINI TORKARJEVE MARE
IVANKA KOROŠEC _____
Z gospo M aro Žnidarjevo sva se pogovarjali neko popoldne kmalu po praznovanju 100-let-nice PZS. Pogovarjali pravzaprav ni prava beseda, kajti moj svinčnik ni mogel čisto dohitevati njenih besed in moje misli ne njenih spominov, saj so se iz nepogasene iskre razplamteli v pravi požar, izza triroglega Babjega zoba in nazobčanega hrbta Jelovice je sonce skozi okno pošiljalo svoj pozdrav v dnevno sobo. Na mizi se je med mnogimi albumi s slikami brž znašla steklenica in doma pečen jabolčni zavitek, Dekliški priimek gospe Mare Žnidarjeve je Torkar. Kdo ne pozna Torkarjev, legendarnih oskrbnikov Jožeta in Minke Torkar iz Aljaževega doma v Vratih! Poznali so ju malone vsi plezalci in planinci in še danes se ju spominjajo s hvaležnostjo in spoštovanjem. Od 1921. do 1941. leta sta skupaj z družino oskrbovala Aljažev dom. Polnih dvajset let sta vztrajala, do konca zapisana goram, priklenjena nanje z nevidnimi nitmi. Vzgojila sta petero otrok v poštene, pokončne ljudi. Dva sinova in tri hčerke so odraščali z njima vsako poletje globoko pod ostenji očaka. Jeseni in pozimi so otroci hodili v šolo v Hibnem, spomladi pa so se nezadržno odpravili pod vznožje Triglava. Torkarjeva družina je bila pravi pojem dobrih planinskih oskrbnikov, Aljažev dom je bil zanje njihov drugi dom. In ne samo njim. ampak tudi mnogim obiskovalcem planin. Mara Žnidar je ena od hčera Minke in Jožeta Torkarja. In pomislite: celo ulica v Lescah, kjer živi, se imenuje Planinska!
LETA 1921 STA PRVIČ PREVZELA DOM
Aljažev dom je še danes najbolj obiskana in ena izmed najpomembnejših slovenskih planinskih postojank. Večina pristopnikov na Triglav s severne strani se odpravi nanj prav od tu, poleg tega pa je tudi izhodišče za mnoge druge ture in izlete. Kočo iz leta 1904 je pet let kasneje porušil plaz, leta 1910 pa so zgradili na varnem mestu današnji dom. Največ zaslug za graditev je seveda Imel Jakob Aljaž, po katerem so dom tudi imenovali.
»Rojena sem bila spomladi 1917 v Ribnem," pripoveduje gospa Mara in se ob tem spominja svojih nepozabnih staršev. »Moja mama je bila doma iz Bohinjske Bele. Stara starša sta oba umrla v enem letu in zapustila osem sirot. Kmet, ki je bil postavljen za jeroba, je bit trd in brezsrčen. Ko so pobirali krompir, je rekel: Naši
južinat, Vozvov pa domu! K sreči se je za otroke zavzel stric. Tako so se vsi izučili; dva sta bila financarja, eden carinik, eden krojač, eden sedlar, ena od deklet je imela kasneje trgovino, mojo mamo pa so vzeli na Dunaj, kjer seje izučila za izvrstno kuharico. Kadar je imela dopust, je prišla domov na Bohinjsko Belo in je pomagala pri Fridu. Ata je hodil tja jest - in tako sta se spoznala. Kasneje je bila mama za hišno v Zlalorogu v Bohinju, ata pa je tja vozil pošto. Po poroki sta živela v Ribnem. Leta 1921 sta prvič prevzela Aljažev dom. Torej sem bila štiri leta stara, ko sem opravila prvo oskrbništvo v Vratih!
Spominjam se, kako smo vsako leto potovali v Vrata. Vso prtljago in stvari smo peljali najprej na vlak na Bled, sami pa smo prišli v Lesce, kamor nas je vozil Kokčev oča z vozom. Kasneje nas je vozil Jaklnov, po domače Jozlnov Joža. To je bil gorski vodnik in človek, ki ima veliko planinskih zaslug. Na Kredarico je prav on največ znosil. Jozlnov Joža Je bil res od sile. To pove že zgodba, kako je rešil življenje sinu oskrbnika Bitenca iz Staničeve koče. Malemu Mitju (danes je to znani in ugledni gledališki in filmski igralec Demetrij Bitenc) se je vnel slepič. Bilo bi po njem, če ne bi bilo v bližini Jozlnovega Joža. Dal je fantiča na krošnjo in ga skozi Kot odnesel v Mojstrano, od tam pa s kolesom odpeljal v bolnišnico na Jesenice, kje so ga nemudoma operirali.«
SOSEDJE DR. ŠLAJMERJA
Ker kmetje niso dobili pastirjev za pašo živine v Vratih, so krave imeli na skrbi Torkarjevi otroci. Takrat 10-letna Mara in njen 12-letni brat Stanko sta se naučila molzti. Ko sta hodila za kravami, so se jima pripetile vsakovrstne reči, ki pri poslušalcih še danes zbujajo obilo smeha. »Ko sva spet enkrat šla za kravami, je hudo deževalo. Dež se je zlival z neba, ogrnjena sva bila s pelerino. Gredoč sva morala iti mimo karavle. Graničarji so imeli gramofon in so poslušali muziko. Tudi naju je tako pritegnila, da sva se ustavila in celo zaplesala. To bi morali videti! V dežju in v pelerinah, kako sva plesala! Potem sva se šele spomnila na krave. Včasih sva jih dobila, včasih pa ne. Če sva jih našla, sva jih pomolzla, če jih nisva, so zjutraj prišle dol do Bistrice, ker jih je tako tiščalo mleko. Črnogorski graničarji so nama včasih dali sladkor: poslušala sva njihovo škripanje na gu-sle, a za sladkarije se je vse preneslo.« Oh, ta blaženi čas! Ti blaženi spomini!
»Moja najmlajša sestra Iva je bila stara 14 dni, ko so jo v dežju na vozu pripeljali od doma v Aljažev dom v Vratih, Mama se je takrat zelo prehladila. Na vso srečo je v bližini imel dr. Šlajmer svojo viio in nam je večkrat priskočil na pomoč. Mami je svetoval ovčje mleko in ribje olje, da si je spet opomogla. Tudi sicer je imel precej dela z nami, otroki. Še celo na številnih fotografijah se vidi, da je bil kar naprej kakšen od nas obvezan. Ko sem šla k prvemu obhajilu v Ribno, sta me spremljala ata in brat Jože, pa je neki pes tako ugriznil Jožeta, da je moral takoj k dr. Šlajmerju . . . Otroci smo bili kot samorastniki, saj nas starša nista utegnila posebej paziti. Enkrat smo se izmuznili in šli sami dol v Mojstrano. Vsepovsod so nas iskali, našo mamo pa je zelo skrbelo.«
ALJAŽEVI FILANI F L AN C ATI
Vso robo, hrano in kar je bilo pač potrebno jim je sprva vozil Gregor Lah, po domače Preski-nov. Zelo dober možak je bil in njegovo ime je bilo Mah tako všeč, da je že tedaj sklenila, da bo sinu, če ga bo kdaj imela, dala ime Gregor (in mu ga je res). Kasneje pa jim je vozil Jozl-nov Joža. Bil je nepogrešljiv. Ni samo vozil, če je bilo treba, je tudi pomival posodo in vsestransko pomagal. Otroci so morali že zgodaj prijeti za delo. Že čisto majhni so morali nositi drva in pomagati pri gospodinjskih opravilih, nabirali so tudi borovnice in jagode. »Šola se je za nas končala že aprila, začela pa se je 10. oktobra. V šali smo rekli, da bomo izobraženi bolj kot drugi vaški otroci, saj smo bili ves čas med najrazličnejšimi ljudmi. Vedno smo hodili bosi, nešteto kač smo pobili, vendar nikoli nI nobena nikogar pičila. Imeli pa smo navajenega rdečega gada, da je hodil pit mleko iz globino ve škatlice doli pod škarpo. Nekoč pa smo ga neusmiljeno obsodili na smrt ... Tudi Igrali smo se, saj je delo vsakega otroka tudi igra. Iz ilovice, ki jo je bilo v bližini veliko, smo narediti hišice in celo turisti so občudovali naše izdelke,«
Gospa Mara se še dobro spominja župnika Aljaža. V jeseni, ob zaključku sezone, so bili povabljeni k njemu na Dovje. »Z velikim veseljem smo otroci v farovžu čakali, da nam je kuharica Micka postregla s »ta filani-mi flancati«. A najprej smo morali vsi pogledati Triglav skozi Aljažev daljnogled. Tudi mi, čeprav smo ga od blizu gledali cčlo poletjel Aljaž je vsako leto pripeljat z »tajterbognom,« lojtrnikom, svojo družbo v Vrata In so tam imeli piknik. Bil je hecen, v spominu imam njegov dobrodušen obraz in njegov smeh, ki je zmerom odmeval iz jedilnice, Ata je hodil v Mojstrano po kruh s kolesom. Na-tovoril je po 30 štruc. Otroci pa smo ga hodili čakat k Peričniku, Ata je imel tam pod skalo
Mara Žrridar doma v dnevni sobi med spomini In fotografijami
skrit »grinšpon«, v žganje namočen gorski pelin, zalit z vodo, ki sluzi, kakor pravi dr. Miha Potočnik, pregretim, da se ne prehlade, če je mraz. pa za to, da manj zebe in je torej univerzalno sredstvo. Tam pri Peričniku smo vedno pomalicali, ata je vedno kupil dobrega hambur-gerja in tudi svež kruh nam je teknil. Potem smo mu v klanec pomagati potiskati kolo in težko breme.«
DRUŽINSKO OSKRBNIŠKO PODJETJE
Gospa Mara je v otroških in mladostnih letih srečala mnoge znane in slavne osebe in osebnosti. Spominja se dr. Klementa Juga, pisatelja Janeza Jalna, Milke In Metoda Badjure, Smrčarjevega Miha - dr. Potočnika, dr. Stanka Tominška, dr. Hafnerje, Čopovega Joža in še mnogih drugih, ki so bili v Aljaževem domu stalni gostje.
Poieti 1928 so snemali film; pisatelj Janez Jalen je prispeval scenarij in je bil tedaj pogosto v Vratih. »Imel je navado reči: Otroci, scat, pa spat! Vsak dan je imel mašo, enkrat je našega ata prištimal, da mu je ministriral. Ata se je sicer izgovarjal, da ne ve, kako in kaj, pa mu ni nič pomagalo. Moral se je vdati fn ministrirati. A humorist, kakršen je bil, jo je Jalnu dobro zagodel. Ves čas je pozvanjal z zvončkom, tako da smo vsi kar pbkali od smeha, Jalen je speljal mašo do konca, potem pa je dejal: Saj se še prestopiti nisem več upal, ko si kar naprej zvonil! In tako je bil naš ata za večno rešen minislriranja. Drugače pa je bil Jalen velika dobričlna. Vse, kar je imet, je sproti raz dal.« »V eni sezoni smo imeti po 4000 vpisanih obiskovalcev. Prihajalo je veliko Dunajčanov. Delali pa smo res - ne samo delali, v najhujši sezoni smo garali. Zvečer so me včasih tako bolele noge, da sem si podplate mazala s cvetom - žganjem in arniko. Mama je bila v kuhinji,
PLANINSKI VESTNIK
tudi sestri Iva iri Dora, jaz sem bila v strežbi in sem servirala hrano, oče pa pijačo. Brata sta bila kasneje že v službah, vendar sta prihajala vsak konec tedna. Nosila sta nahrbtnike turistom na Kredarico in bila od tega plačana po 80 din. Če si stopil v dom, si moral plačati vstopnino. Imeli smo tudi poseben cenik za hrano in posebej je bilo zapisano, koliko stane, na primer, kuhanje makaronov, ki jih morda kdo prinesel s seboj. Moja mama je bila izvrstna kuharica. poznala se ji je odlična dunajska šota. V Aljaževem domu je lahko turist dobil vse od dunajskih zrezkov do žgancev, mleka in obare, kar si je pač zaželel. Bila sta kar dva »rora« v štedilniku. Posebna specialiteta doma je bii »kajzer šmoren s prajzelperom«, se pravi carski praženec z brusnicami. Nekoč v najhujši zadregi, ko je mama komaj sproti zmogla vsem ustreči in jim skuhati zaželjene jedi, je prišel v kuhinjo oče in naročil »omlet sufle« - saj veste, to je tista rahla omleta, prepognjena na pol in posuta s sladkorjem v prahu. Mama ga je kljub gneči naredila, gostu je bilo pač vedno treba ustreči. Jed je bila rahla kot balon, s ponve jo je predela na krožnik in ata je z njim odhitel v jedilnico. Tam pa ga je sam pojedel! Saj sicer nikoli ne bi prišel na vrsto.«
HITRE NOGE IZ DOLINE
Daleč naokoli so slovele »hostarske veselice« v Vratih.
»Ata je igral harmoniko, zastopani pa so bili še drugi domači instrumenti: pokrovke, kuhalnice,
Torkar|eua družina pred Aljaževim domom v Vratih teta 1926 - od leve proti desni: Stanko, natakarica - pomočnica za streibov domu, Dora, mama Mlnka z malo Ivo v naročju. Mara, oče Jože, Jože
vilice, kozarci, metla. Dr, Miha Potočnik v svoji knjigi Srečanje z gorami imenuje ta ansambel »triglavski jazz band«. Ob glasbi so planinci kar pozabili na svojo utrujenost in prestane napore in marsikdo je celo privzdignil težko okovane noge in se zavrtel ob poskočnih zvokih.« •■Najprej smo stanovali v Ribnem, kasneje v Bodeščah. Starša sta pridno hranila denar in si pritrgovala, tako da stav letih 1921 do 1931 prihranila toliko, da sta v Lescah sezidala veliko novo hišo. Kadar ni bilo obiskovalcev, sva šla z atom na vlak v Lesce. V hišo smo se preselili leta 1931, vendar smo bili še vedno vse sezone v Vratih. Tudi kasneje, ko sem bila že zaposlena v tovarni nogavic v Lescah, sem hodila vsak konec tedna v Vrata. V Mojstrani sem pobrala pošto, šla k mesarju in se s polnim nahrbtnikom podala v Vrata. Hodila sem uro in tričetrt. Če je šel kdo z mano, me je le stežka dohajal. Iz Mojstrane do Vrat je 10 kilometrov. Cesti sem se navadno izognila in šla po pešpoti, ki vodi po desnem bregu Bistrice, malo pred P en čn i kom pa se pot spet priključi cesti. Vrh dolgega klanca Krede se v levo odcepi pot mimo rovtov in pod zanimivimi Galerijami, zadnje pol ure pa gre spet po makadamu. Vso pot stoji pred človekom mogočna podoba Stenarja, šele malo pred Aljaževim domom se pokaže pravi vladar doline, Triglav. Nekoč sem šla v dolino že ob treh zjutraj. Prav tam pod Galerijami, kjer spodaj šumi Bistrica, sem srečala čudno pojavo. Bil je čudak, malo premaknjen človek iz Mojstrane. Ustrašila sem se ga, da so mi šli kar lasje pokonci, a vrnitve ni bilo. izogniti pa se mu tudi nisem mogla. Ogovoril me je, šla sva lepo drug mimo drugega, vse se je srečno končalo.»
67
PLANINSKI VESTNIK
68
Vesela dmitoa In "triglavski jazr band" pred Aljaževim domom - od leve proti desni okrog mize v smeri urinega kazalca: Dora, mama Muka z malo Ivo. natakarica. Stanko, oče Jože s harmoniko, pisatelj Janez Jalen, dr. MIha Potočnik a taktirko, dr. Starko Tominšek s činelami, neznana oseba. dr. Hafner, svak dr. Hafnerja, Mara v črnem predpasniku In s kitko. Rad ko Požene I
Gospa Mara je bila vsega skupaj devetkrat na Triglavu, od tega je šla enkrat s Čopom čez severno steno.
»Od vseh otrok sem bila jaz največ v Vratih. Le eno leto me nI bilo. Ko sem bila stara 19 iet, so me poslali v bližino Beljaka v šolo, ki so jo vodile nune. Bila sem v šivalnici, pa tudi nemščine sem se dobro naučila. Ker sem bila vsa poletja v Aljaževem domu, se na zelenjavo sploh nisem spoznala. Enkrat so me doma v Lescah slučajno poslali na vrt, naj grem zalit paradižnike. Šla sem in zalila kifelčarja, saj nisem ločila eno od drugega. Tudi žit nisem poznala, dobro pa se poznala bukve in smreke!«
VSEPOVSOD SVETLI SPOMINI
V Vratih je sredi najvišje poletne sezone in sredi najhujšega dela spoznala tudi svojega bodočega moža Toneta Žnidarja. Če je hotel biti z njo in govoriti z njo, je moral tudi on prijeti za delo, saj Mara sicer sploh ni imela časa. Ko sta se poročila, sta si v Lescah ustvarila svoj dom in družino. Vedno sta rada hodila v Vrata. Vsa družina, tudi hčerka Marinka in sin Gregor, so bili vneti planinci. Vsako nedeljo so hodili v gore. Otroka sta bila sploh zelo zagreta. Kri pač ni voda! Nekoč so si že pripravili nahrbtnike za neko turo, vendar je naslednji dan deževalo. A
otroka sta vztrajala. Morali so si oprtati nahrbtnike na rame in se odpraviti na dvorišče. No, tam sta tudi otroka ugotovila, da strašno dežuje in da je bolje doma počakali na razjasnitev. Kasneje so prišli tudi vnuki, ki so danes že sami veliki fantje in jih gospa Mara gleda takole od spodaj navzgor. Zlasti eden ji je od sile podoben, tako po zunanji podobi kot tudi po veselem značaju. Iz roda v rod duh išče pot.. . Gospa Mara prepeva, že vsa leta sodeluje pri cerkvenem pevskem zboru v Lescah in pri mešanem pevskem zboru Lipa v Radovljici, Mož ji tega veselja nikoli ni kratil, v njenih radostih je užival z njo vred, Z možem sta prav vsako leto obiskala Vrata, le predlani nista šla, ker je bil tedaj že hudo bolan. Tone, Marin mož, je umrl 10. avgusta 1992, 22. septembra pa bi praznovala zlato poroko. Rana ob tej bridki izgubi še ni zaceljena, a ostajajo čudoviti spomini na skupno prehojeno pot. Najlepše darilo, kar jih je gospa Mara kdaj dobila, je slika Aljaževega doma na lesu, ki visi v predsobi, da jo takoj lahko vidi vsak obiskovalec, Dobila jo je od PD Radovljica za dolgoletno in požrtvovalno članstvo. Kadar jo pogleda, seji zazdi, da jutranje sonce posveti iznad gozdnatega roba na Aljažev dom. In zažari tudi severna Triglavska stena, kamor je tolikokrat upirala pogled. Vsako pot znova pa zažarijo tudi podobe v spominu - jasne, bleščeče In natančne kot na fotografijah. Za cel nahrbtnik ima teh spominov. Nekaj je bridkih in žalostnih, a večina je takih, ki jih človek lahko uporabi kot zdravilo za dušo v hudih dneh.