■'krasit' IHf proletarci vseh dežel ZDRUŽITE SE! Četrtek, 18. februarja 1965 Št. 7, leto XXn OB RAZREZANEM KOLAČU Kaj se pa dereš — saj te nismo še nikoli pustili brez dobrih nasvetov in priporočil.. Karikatura: MILAN MAVER NEKAJ MISLI K SPREMEMBAM O ORGANIZACIJI IN FINANCIRANJU SOCIALNEGA ZAVAROVANJA Ob nejasnih pristojnostih tudi obveznosti zbledijo Spremembe in dopolnitve, ki so predložene glede sistema organizacije samoupravljanja in izvajanja službe socialnega zavarovanja v osnutku novega zakona, so izraz potrebe, da se organizacijski odnosi v tej dejavnosti uskladijo z načeli ustave in da v skladu s tem in novim zakonom o zavodih (ustanovah) dobe tudi zavodi za socialno zavarovanje status samostojne ustanove. To med drugim pomeni tudi financiranje te službe po načelu dohodka — po rezultatih dela, po njegovem obsegu in kvaliteti. Dosedanji način samoupravljanja službe socialnega zavarovanja ne ustreza več doseženi stopnji našega razvoja. Glavni organ upravljanja v zavodih za socialno zavarovanje, to je upravni odbor, ima dejansko dve funkciji. Ker skupnosti socialnega zavarovanja v sedanjem sistemu nimajo posebnega izvršilnega organa, ima UO zavoda nujno pristojnosti, ki bi jih sicer imel tovrstni organ skupščine. Ta je tudi izvolila tri četrtine članov upravnega odbora, četrtino pa je izbrala delovna skupnost zavoda. Po drugi strani pa ima upravni odbor seveda tudi kompetence glav- nega organa upravljanja delovne skupnosti v zavodu. V takem položaju je UO, v katerem je le četrtina zastopnikov delovnega kolektiva zavoda, potrjeval vrsto aktov, ki urejajo notranje odnose v zavodih, sprejemal sklepe o načinu zagotavljanja sredstev za delo zavoda, o sistematizaciji delovnih mest itd. Taka organizacija samouprave v zavodih za socialno zavarovanje je povzročila, da je vsled prepletanja pristojnosti, kar je bilo pogojeno s tako imenovanimi mešanimi organi upravljanja, marsikdaj prišlo do različnih anomalij. Tako so s r ■ R ■ POKOJNINE Ali določbe novega pokojninskega zakona niso v skladu z ustavnimi načeli ali pa morda samo administrativno — prakticistične razlage vsebinsko izkrivljajo napredna zakonska določila. To vprašanje se mi je vsililo ob objavi, da se morajo upokojenci, ki še delajo, pa imajo manj delovne dobe kot 40 (moški) oziroma 35 (ženske) let, odločiti do 1. marca ali bodo obdržali pokojnino in zapustili kakršnokoli delo ali pa se bodo odločili za zaposlitev in izgubili pokojnino. Torej velja to obvestilo tudi za tiste, ki so po starem zakonu izpolnili vse pogoje za polno pokojnino. Objava, ki se ne opira na nikakršno konkretno določbo novega zakona, ki nič ne precizira, je zmedla delovne kolektive, razburila upokojence in vse, ki so novemu zakonu zaupali. Nihče se ni nadejal, da bo možno z dodatnimi pojasnili zakonskih določil vzeti nekaj, kar je že pridobljeno. Ob tem gre za nekaj bistvenih stvari, ki jih je treba postaviti na pravo mesto. S tem, ko je novi zakon čvrsto postavil načelo, da so pravice iz pokojninskega zavarovanja odvisne tudi od dobe vlaganja v sklade, je pokojninska osnova odmerjena v različnih odstotkih od povprečnih osebnih dohodkov določenega obdobja. 85 odstotkov od osebnih dohodkov za 40 oziroma 35 let in 75 odstotkov za 35 oziroma 30 delovnih let. S tem pa, ko je zakon postavil odstotno odmerjanje pokojninske osnove v soodvisnost z dolžino vlaganja v sklade, skratka z delovno dobo, pa ni nikjer in v nobenem določilu rečeno, da lahko upokojence, ki so zadovoljili določila prejšnjega zakona v polni delovni dobi za uveljavitev pokojnine obravnavamo kot kategorijo predčasno upokojenih. Nikjer ni določila, da jih moramo izravnavati s tistimi, ki bodo šli v pokoj po sedanjem zakonu, ko je za polno pokojninsko osnovo potrebnih 40 oziroma 35 delovnih let. Ekonomsko smo za sklade postavili jasne odnose in pokojninska osnova po prejšnjem zakonu je 10 odstotkov nižja od polne pokojninske osnove po novem zakonu. To so ekonomski odnosi! Nikakor pa nimajo pravice začeti z novim zakonom tretirati prejšnje polne starostne upokojence kot predčasne z vsemi posledicami. Za vsa morajo veljati enake ugodnosti, in sicer, da se zavarovancu, ki je uveljavil polno starostno pokojnino, ta izplačuje tudi, če opravlja poslej kakršnokoli delo. Seveda z dopolnilom za tiste, ki so se polno upokojili po starem zakonu, da se odločijo sami, ali bodo še delali in uveljavili ponovno odmero pokojnine po treh letih, ali pa se bodo zadovoljili s sedanjo pokojnino. Ob koncu še to: ali lahko organ državne uprave ali strokovna služba samostojno daje k zakonom razlage, ki bistveno posegajo v njegove intenci je? Je mogoče vrednotiti zadevno pojasnilo kot strokovno tehnično obliko ostvarjenja zakona in zato ni treba o tem informirati skupščinskih organov, ki so zakon sprejemali? Če obstaja tako pojmovanje, potlej je upravičen dvom, da bo naša praksa skladna s progresivnimi načeli, ki jih sprejemamo. se zunanji predstavniki po nepotrebnem vmešavali v stvari, ki bi jih moral urejati kolektiv, na drugi strani pa so v neredkih primerih člani delovnega kolektiva zavodov, ki so bili v UO, po svoje vplivali na politiko predvsem zdravstvenega zavarovanja. Ni tako malo primerov, da je izvajanje politike skupščin v praksi dobilo povsem drugačno smer, ki pa so ji dali svoj pristanek tudi predstavniki javnosti. Ne glede na to, ali so ti predstavniki podlegli pod vplivom prakticistične strokovnosti ali pa vsled svoje premajhne razgledanosti in nezainteresiranosti, je neizpodbitno dejstvo, da so bile marsikdaj smernice skupščin komunalnih skupnosti zavarovancev v praktičnem izvajanju dokaj izmaličene. Za tako delo pa je dal pristanek tudi tisti del predstavnikov javnosti v UO zavodih, ki je bil poklican, da bedi nad uresničevanjem politike skupščin. DOHODEK PO DELU OSNOVA ZA DELITEV Razen vsega tega pa taka organizacija samouprave v zavodih za socialno zavarovanje ni združljiva z ustavnimi pravicami, ki bi jih morali imeti delovni ljudje tudi v ustanovah oziroma zavodih. Predlagane spremembe naj bi zagotovile delovnim kolektivom v zavodih polno samoupravno pravico s svetom zavoda kot njegovim glavnim organom. V skladu s takimi novimi odnosi pa naj bi tudi financiranje zavoda kot strokovne služ- be za neposredno izvajanje socialnega zavarovanja zasnovali na načelu dohodka. Namesto dosedanjega režijskega dodatka, ki je pritekal avtomatično po številu zavarovancev in tako ne glede na opravljeno delo zagotavljal sredstva, bo višina sredstev, ki jih bo zavod prejel, odvisna od opravljenega dela oziroma programa. Pogodbeno sodelovanje zavoda bo temeljilo na konkretnih programih, ki jih bodo izdelali v sporazumu s skupnostjo in ki bodo prilagojeni potrebam in možnostim. Seveda pa bo tako sodelovanje nujno zahtevalo objektivizacijo meril, če bomo hoteli, da bo sistem financiranja te službe uspešen in v prid zavarovancev. Vsekakor pričakujemo, da bo dohodek zavoda, ki bo mnogo bolj kot doslej odvisen od vrste, obsega dela in kvalitete dela, omogočil tudi pravičnejšo notranjo delitev po delu, kar bo nedvomno vplivalo na kvaliteto službe, na njen strokovni dvig. RAZMEJENE PRISTOJNOSTI BODO POVEČALE ODGOVORNOST Toda, ali ima lahko tak novi organ upravljanja v zavodih, to je svet zavoda, v uresničevanju odlokov in smernic skupščin skupnosti socialnega zavarovanja in v upravljanju s sredstvi skladov takšne pristojnosti, kakršne ima UO zavodov pri sedanji organizaciji. Nedvomno je, da jih ne more imeti, ker bo poslej to zgolj upravni organ delovne skupnosti zavoda. Skupščine skupnosti socialnega zavarovanja kot oblika samo- OB DVEH uprave zavarovancev pa morajo dobiti svoje izvršilne organe (po predlogu zakona izvršne odbore), ki jih bodo izvolile med svojimi člani. Izvršni odbori naj bi skupščinam ' skupnosti predlagali programe dejavnosti socialnega zavarovanja, predloge finančnih planov in zaključnih računov skladov teh skupnosti, splošne akte o izvajanju socialnega za- foto: m. Šparovec varovanja, osnove za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, hkrati pa bi naj spremljali, kako lahko zavarovanci svoje pravice uveljavljajo, ali se pogodbe z zdravstvenimi zavodi sklepajo v skladu s smernicami skupščin itd. Na ta način bi skupščina skupnosti preko svojega izvršnega odbora tako rekoč stalno bedela nad tem. ka-(Nadaljevanje na 3. strani) PRISPEVEK K RAZPRAVI O ODNOSIH V ELEKTRODVIGALU, LJUBLJANA »Kaj pa smo mi, delavci ?« Govorili smo o dejavnosti njihovih organov samoupravljanja in družbenih organizacij v podjetju. Najprej — na občinskem sindikalnem svetu,, potlej v njih podjetju, s predstavniki samoupravnih organov, in končno na sestanku, ki se ga je lahko udeležil sleherni proizvajalec in na katerem je lahko vsak povedal svoje mnenje. Na dnevnem redu naših razgovorov je bila samo ena točka. »Jtakšni so odnosi v podjetju in zakaj so taki, kot so?« Zapisal bom nekaj njihovih izjav in odlomkov iz gradiva, ki so ga pripravili iz zapisnikov, ki so jih tamkaj prebrali, pripomb, pritožb in želj, da bi. se, kot so rekli, »stvar uredila«. Vendar z edino željo, da bi se »stvar res uredila«. ZA KAJ GRE Najprej so mi povedali (pa naj sem govoril s komerkoli, ki v tem podjetju deluje, ali pa ga pozna), da so notranji odnosi v njihovi delovni organizaciji že dolgo let zelo slabi. Januarja letos je občinski sindikalni svet Ljubljana-Cen-ter zapisal v svojem poročilu (potlej, ko so ga številni ljudje iz omenjenega podjetja informirali, kaj se pri njih dogaja in llllll!llllllll!lllllli!lllllillllllllllll!llll!!!lllllllllllllll!!llll!lllll!!!lil:l!!!lllli!llllll!lllll!!|l||l!lllllll!IIIIIIUI!l||!![||||i!l!l|||||||||||||||!|||||l!l!!ll!l||||||II||llII||||!l!l|||l!ililli! Nekaj vodilnih ljudi se prepira, proizvajalci, ki so po ustavi dolžni in imajo pravico, da upravljajo, pa stojijo ob tem križem rok in čakajo, kdo izmed vodilnih bo zmagal. Tovariši, ki jim pravimo vodilni, so vsi vsak zase pridobili na svojo stran nekaj ljudi in zdaj se gredo »to stran« in »nasprotno stran«, pa so pravzaprav vsi enako družbeno odgovorni za dobro upravljanje s sredstvi, ki jim jih je družba zaupala. Ker so ti problemi doma tudi drugod, ne samo v ELEKTRODVIGALU (ki je po številu zaposlenih majhno podjetje, po bruto dohodku pa, skoraj bi dejal, veliko), bom skušal zapisati nekaj besed o vzrokih in posledicah njihovega spora. ko je te izjave preveril), naslednje: »Vodilni se med seboj prepirajo in si očitajo različna nedovoljena dejanja in ukrepe nasproti delavskemu svetu in upravnemu odboru, ker ima direktor nezdrave odnose, jih jemlje bolj formalno; podjetje ima dokaj nejasno perspektivo, obveščenost kolektiva o gospodarjenju je pomanjkljiva, mnogi v samoupravnih organih in v izvršnem odboru sindikalne podružnice so nezainteresirani za odločnejše reševanje problemov in podobno.« V začetku februarja 1965 pa sta predsednik delavskega sveta in predsednik upravnega odbora poslala predsedniku občinskega sindikalnega sveta pismo, v katerem sta v glavnem govorila o vzrokih, ki so po njunem mnenju povzročili tako imenovani notranji spor. V njunem pismu je bilo med drugim rečeno: »Že kaki dve leti organi delavskega samoupravljanja pre- našajo sklepe s seje na sejo (kar je razvidno iz zapisnikov), da se mora vzpostaviti organizacijski pravilnik, kar pa nam do danes še ni uspelo. Smatrava, da je edini vzrok za takšno zavlačevanje nesposobnost vodilnega človeka, torej tovariša direktorja, ki je po statutu čl. 73 I. odstavek, edini zadolžen, po službeni dolžnosti, da organizira in vodi delo ter poslovanje podjetja po zakonitih smernicah, navodilih in sklepih DS in UO, se pravi, sestavlja — pripravlja organizacijo podjetja, to je organizacijo dokumentacije in organizacijo upravnih oddelkov ... Kljub večkratnim opozorilom (eno leto) ni bil realiziran sklep, kot tudi mnogi drugi, kar pri nas ni redkost. Računovodja upravičeno trdi, da je praktično brez moči, ker se še do danes niso izvršili sklepi delavskega sveta in upravnega odbora v pogledu normativov časa in materiala, tako da bi podjetje lahko prišlo do lastne cene izdelkov, katerih problem je bila glavna motivacija za odstranitev prejšnjega direktorja. Lahko trdiva in dokazano je, da je bila s strani komerciale narejena napaka, ker se je v letu 1964 pisalo kakih 2500 čakalnih ur. Za ome- (Nadaljevanje na 2. strani) 7 dni sindikatih OB POSVETU GORIŠKIH SINDIKATOV O GOSPODARJENJU NA ŽELEZNICI Pretežko breme Kolektiv ŽTP Nova Godan v rieenakopravnem položaju z drugimi delovnimi skupnostmi - Poslovno izgubo zmanjšujejo tudi na račun osebnih dohodkov POČITEK FOTO: M. ŠPAROVEC V Baški grapi bi pred zadnjo vojno menda na prste lahko prešteli vse tiste, ki so bili stalno zaposleni, a še to ne blizu doma, temveč kdo ve kje v Italiji. Danes pa v tem koncu ni hiše, kjer bi ne bil vsaj en družinski član zaposlen, čedalje več pa je družin, kjer sta se zaposlila mož in žena. Glavni »delodajalec« je seveda tovarna volnenih izdelkov Bača v Podbrdu. V tem podjetju pa so v pretežni meri tudi zaposlene ženske. Prav zaradi tega pa, ker se zaposluje čedalje več žensk, postaja čedalje bolj pereče vprašanje dobro organiziranega otroškega varstva. To je potrdila pred dnevi tudi razprava na sindikalnem občnem zboru to- Več za otroško varstvo .s 4 § I d c« S ' eS '3 varne Bača, saj so člani sindikata pretežni del zbora posvetili prav temu problemu. Kako naj bo pri stroju v tovarni pazljiva tista delavka — so se spraševali — ki je morala otroka kratkomalo zakleniti v stanovanje, pred-no je šla z doma? V odgovor na tako zastavljeno vprašanje se je izoblikovalo mnenje, da bi naj predvsem sindikat v podjetju vplival na samoupravne organe, da bi začeli reševati nekoliko bolj intenzivno kot doslej ta problem varstva otrok. Pri tem pa so člani sindikalne podruženice tudi menili, da bi se kazalo povezati z železničarji v Podbrdu in nekako s skupnimi močmi najti primerno rešitev. Nekateri pa so predlagali, da naj bi vsaj začasno iskali rešitev tudi s skrajševanjem delovnega časa za tiste matere, ki nimajo prav 'nikogar, ki bi jim popazil na otroke, kadar so na delu, so pa tako majhni, da jih ne morejo dlje pustiti same doma. Pri delu v treh izmenah pa take rešitve najbrže ne bo lahko najti, saj pri tem ne more trpeti proizvodnja. Vendar kakor koli si že bodi, na nek način bo po mnenju sindikata v tovarni Bača • vendarle treba rešiti problem varstva otrok. Dokončno besedo pa bodo seveda morali ob tem spregovoriti samoupravni organi v podjetju. jš. I I ■S 1 .S 4 »Kaj pa smo mi, delavci?« Enkrat v vsem minulem letu so lahko na sestanku povedali svoje mnenje, pa še takrat niso vedeli, kaj bi rekli, ker jim ni nihče prej povedal, za kaj gre (Nadaljevanje s 1. strani) njeni problem je delavski svet na svoji seji sprejel sklep, da se krivca pokliče na odgovornost. Kljub večkratnim opozorilom DS pa je direktor zaslišal komercialnega referenta z dvo in pol mesečno zamudo, nakar je disciplinska komisija oprostila obtoženega, ker je smatrala, da komercialni referent ni prej dobil nikakršnih pismenih navodil... Sodiva, da se delavci upravičeno vprašujejo, kdaj se bo v našem podjetju izboljšala orga-nizacija dela in poslovanja. Odnos direktorja do predsednikov delavskega sveta in upravnega odbora podjetja je v zadnjem času prerasel nivo normalnosti. Zato smatrava za dolžnost, da s temi problemi seznaniva organe.« Kasneje sta še govorila o izredno grobem odnosu med direktorjem in obema predsednikoma ter navajala konkretne primere. (V njuni izjavi sem popravil samo nekaj zelo zelo grobih napak v slovenščini.) GLOBOKO SO KORENINE Prebral sem prej omenjeno informacijo in tudi pismo obeh predsednikov in potlej sem šel k njim. Dali so mi vse njihovo gradivo, njih izjave in zapisnike s sej, kasneje pa smo te materiale še enkrat skupaj prebrali na sestanku, ki so ga sklicali, da bi povedali svoje mnenje o vzrokih, ki so letos privedli tako daleč, da danes morajo govoriti o sporih med vodilnimi ljudmi kot o njihovem osnovnem problemu. Dvanajst ljudi je bilo na tem razgovoru; deset jih je zagovarjaj stališče obeh samoupravnih organov,' dva pa sta, kot sta sama rekla, prišla »z nasprotne strani«. Na vprašanje, za kaj pravzaprav pri tem sporu gre, so mi rekli, da ne vedo prav povedati, ker se je v tem času, ko se kregajo, nabralo v njihovem besednjaku toliko gradiva.jla v glavnem govore le o posledicah, ne pa o vzrokih. Potrdili pa so vse tisto, kar so zapisali na občinskem sindikalnem svetu. Gre za: »zelo slabo notranjo organizacijo in delitev dela, nesposobnost direktorja, sklepov delavskega sveta ne izvajajo, notranja zakonodaja je pomanjkljiva, obstoječo pa ignorirajo. Gre tudi za nezakonito poslovanje, stihijsko delo in za pritisk direktorja na računovodje ter predstavnike organov samoupravljanja. Lani so 2500 ur čakali na delo v glavnem zaradi slabe organizacije dela, manj pa zaradi pomanjkanja reprodukcijskega materiala. Krivca niso našli. Primitivni odnosi ter tituliranja z različnimi vzdevki so v tej organizaciji na dnevnem redu.« Izvršni odbor njihove sindikalne organizacije pa ne sodi prav tako. Kot kaže, se tovariši iz odbora v tej obilici problemov in menda tudi osebnih spletk niso znašli, čeprav bi lahko dejal, dobro mislijo, ali pa se nenateri niso mogli znajti, ker so sedeli na dveh stolih. Pred mano je zapisnik upravnega odbora, iz katerega je razvidno, da so kot člani tega organa soglašali z odločitvami, kot člani izvršnega odbora pa glasovali za drugačne odločitve. Predstavnika »druge strani« sta mi rekla: »Prvič: nekoč so bili vsi sedaj sprti vodilni dobri prijatelji, zdaj pa so se skregali zaradi osebnih zadev.« (In so pripovedovali o množici tega, čemur rečejo »osebna« zadeva.) »Drugič, ni drugega izhoda kot da nekaterim vodilnim ljudem pokažemo vrata.« (Niso rekli dobesedno tako, vendar je tako izzvenelo, ko so pripovedovali, kaj so sklepali na nedavnem sestanku izvršnega odbora sindikata, na katerem so razpravljali o notranjih odnosih.) Naj navedem nekaj odstavkov iz njihovega zapisnika: »Vsem vabljenim se tovariš predsednik zahvali za udeležbo in sodelovanje in jih prosi, če bi IO lahko sam nadaljeval delo. Navzoči vabljeni so prisluhnili predsedniku IO in zapustili svoja mesta.« (Ne vem, zakaj so nekateri člani sindikata, ki so bili vabljeni na sestanek, morali oditi tedaj, ko je IO začel sprejemati sklepe. Berimo statut; nikjer ni rečeno, da bi morali člani sindikata, ki smo jih povabili na sestanek našega organa, zapustiti ta sestanek, če to predsednik želi). Ali pa sklep, ki so ga sprejeli kot prvega: IO zahteva; »da predsednik DS dne 15. 2. 1965 skliče izredno sejo, na kateri naj bi se razpisal referendum, kar je pokazala tudi anketna lista. Besedilo mora vsebovati vprašanje o prekinitvi delovnega razmerja s podjetjem ELEKTRODVIGALO tov. Petra Miholjeviča, Borisa Hladnika in Franca Muleja.« (Prvi je direktor, drugi predsednik delavskega sveta, tretji predsednik upravnega odbora). »Je to edina rešitev?« Neki tovariš, ki dela v tem podjetju že šest let, mi je dejal: »Ce se že kregajo, nimam nič proti, naj se, toda če gre za njihove osebne zadeve, naj se kregajo doma, če gre pa za nas, za podjetje, pa naj še mi malo odločamo. Doslej nismo. Vprašali so nas samo tedaj, ko je šlo za to, naj z anketo glasujemo za referendum, ki smo ga imeli že tako ali tako zapisanega v statutu podjetja. Mnogi nismo vedeli, za kaj gre, pa smo glasovali za referendum, nismo pa za to, da bi na tak način pošiljali ljudi iz podjetja. Raje bi se pogovarjali o problemih, jih reševali, če pa bi se že kdo temu upiral, potlej pa naj ga postavimo pred vrata.« Pripovedoval sem jim o tej izjavi njihovega delavca, pa so rekli: »Drži, da moramo nekaj storiti, toda kaj?« Predstavniki DS in UO so bili za to, da bi se pogovorili o vsem, kar jih teži, potlej pa skupaj začeli reševati probleme; predstavnika »druge strani« pa toda z drugimi ljudmi. Ne vem, kaj bodo storili. Vem pa, da smo jim zaupali osnovna sredstva v upravljanje in zdaj jih morajo upravljati v korist skupnosti in sebe, vem tudi, da mora vsak njihov proizvajalec imeti možnosti, da se uveljavlja kot upravljavec in da dandanes ne bi smelo več biti kolektivov, v katerih bi nekaj ljudi na plečih drugih urejalo svoje osebne prepire. JANEZ VOLJČ Železničarska podjetja so že nekaj let v težkem gospodarskem položaju. Njihovo poslovanje je nerentabilno. Znatne primanjkljaje pokrivajo z družbenimi sredstvi, ki kot nekakšna nadomestila za dejansko izgubo povzročajo nove težave. Sredstva po navadi ne zadostujejo za vse izgube, pa tudi njih razdeljevanje — po pravilniku, ki je v veljavi —, je vse prej kot pravično. Lani so 15 milijard dinarjev zveznih sredstev razdelili po ključu, ki ni upošteval specifičnega položaja posameznih podjetij, saj pogoji dela pri vseh podjetjih niso enaki. Tudi življenjski stroški železničarjev ne naraščajo povsod v državi enako hitro, cene niso povsod enake, zato je bilo načelo vsem po enakih merilih hudo enostransko. Tako so nekatera železničarska podjetja dobila več kot bi rabila, druga pa so bila oškodovana. Med njimi je tudi podjetje v Novi Gorici. Posledice neurejenih razmer na železnici se prenašajo tudi na železničarje. Te težave postajajo vedno bolj pereče. Železnica je zadržala neekonomske cene. Dohodki, ki jih ustvarja s prevozi, ne krijejo povečanih poslovnih stroškov. V Novi Gorici pa so motnje še občutnejše zaradi nezadostne izrabljenosti prog in zaradi zmanjševanja potniških in tovornih prevozov. Zaradi tega so poslovno leto 1964 zaključili s 600-milijonsko izgubo. Poslovni stroški so v prvih devetih mesecih lani narasli za 20 % v primerjavi z letom 1961. Pri tem je prizadevanje delovne skupnosti, da bi stroške zmanjšali, povsem neučinkovito. V zadnjem letu so se cene reprodukcijskega materiala tako hitro dvignile, da z notranjimi rezervami ne morejo nadomestiti večjih stroškov. Zgodi se, da jih nadomeščajo celo na račun osebnih dohodkov. Vse to pa kaže, da železničarjev že lep čas ne nagrajujejo po vloženem delu in po poslovnih uspehih podjetja. Tako je realni osebni dohodek železničarjev v ŽTP Nova Gorica nižji, kot je bil pred tremi leti. Nesorazmerja so še večja, če primerjamo dohodke zaposlenih v drugih gospodarskih dejavnostih gori-ške občine. Povprečni osebni dohodek zaposlenih v vsem gospodarstvu je bil v decembru 1964. leta 52.000 dinarjev, medtem ko je bil povprečni osebni dohodke železničarjev 39.000 dinarjev. V sedanjih pogojih poslovanja na železnici posamezna podjetja tudi ne morejo veliko vplivati na povečanje ali zmanjšanje dela. Podatki za podjetje v Novi Gorici povedo, da imajo vedno manj dela. Količina prepeljanega blaga je manjša, kot je bila pred leti. število potnikov je tudi manjše zaradi hitrega naraščanja cestnega prometa, goriška proga pa je razen tega še slabo izkoriščena zaradi svoje neprimerne lege in ker nima potrebnega zaledja. V ŽTP Nova Gorica iščejo rešitve v preusmeritvi železniških storitev na tranzitni promet. S popusti pri prevozu blaga bi lahko znatno povečali prevoze na goriški progi. Trdijo, da bi lahko, če bi dali tujim kupcem popust za prevoze blaga iz tržaške luke po tej železnici, povečali tranzitni promet. Podjetje pa je pri tem popolnoma »zvezanih rok«. Delovno storilnost in s tem tudi rast osebnih dohodkov pa . so si skušali zagotoviti z zmanjševanjem števila zaposlenih. Pri železnici pa je to zelo težko. Delo se pač precej razlikuje od dela v drugih podjetjih. Na železnici imajo številna delovna mesta, kjer ljudje sicer niso polno zaposleni, vendar je za nemoten in varen promet potrebno, da jih imajo tam, kjer so. Nedvomno je, da pri sedanjih neurejenih razmerah zadeva nagrajevanje po delu na številne zapreke. Tudi najboljši sistem v takšnih pogojih odpove. Nagrajevanja železničarjev za zdaj še ni mogoče urediti samo z dobrimi ali slabimi internimi merili delitve. Problem bo, kot kaže, moč rešiti tedaj, ko bodo tudi železnice poslovale kot vsa druga podjetja. Z. T. Z OBČNEGA ZBORA SINDIKALNE PODRUŽNICE PODJETJA »TOPOL« V ILIRSKI BISTRICI_______ SOGLASNA ZAHTEVA PO VEČJIH PRISTOJNOSTIH Na občnem zboru sindikalne podružnice podjetja Topol v Ilirski Bistrici so ae-Jegati govorili predvsem o gospodarjenju podjetja v zadnjih dveh letih. Razen tega pa se je na občnem zboru izoblikovalo precej kritičnih pripomb o elaboratu o gozdno surovinskih zaledjih in perspektivnem razvoju lesne industrije v koprskem okraju, ki ga je izdelalo društvo inženirjev in tehnikov. V razpravi o gospodarjenju podjetja so delegati ugotovili, da je kolektiv Topola v zadnjih dveh letih povečal delovno storilnost za približno 25 odstotkov. Te uspehe pripisuje sindikat v Topolu predvsem boljši stimulaciji proizvajalcev in izpopolnjenemu sistemu nagrajevanja. Vendar se je v razpravi na občnem zboru kljub tem pozitivnim ocenam izoblikovalo stališče, da bo treba sistem nagrajevanja še vnaprej izpopolnjevati ter uveljavljati merila dela in uveljaviti nagrajevanje po delu tudi za organizatorje proizvodnje in kader v službah podjetja. S tem bi po mnenju sindikata v Topolu dosegli, da bi se povečal vpliv organizatorjev proizvodnje na rezultate dela in gospodarjenja, po drugi strani pa bi se izognili nekaterim deformacijam, ki jih poraja sedanji sistem, saj so na občnem zboru poudarili, da del zaposlenih v upravno- administrativnem aparatu prejema neupravičeno visoke osebne dohodke, medtem ko bi spel morali nekateri strokovni kadri skladno s svojim delom imeti precej višje osebne dohodke. Uspešnejšemu gospodarjenju v Topolu pa sindikat pripisuje tudi to, da so dobile ekonomske enote večjo materialno pristojnost. Zato se je sindikat tudi zavzel, da bi z decentralizacijo samoupravljanja nadaljevali, kajti še vedno je v podjetju precej pristojnosti, pravic in dolžnosti centraliziranih. Pogosto pa se tudi proizvajalci ne poslužujejo svojih pravic v odločanju in gospodarjenju, ker so premalo seznanjeni s problemi podjetja. Na občnem zboru je zavoljo tega prevladalo tudi mnenje, da mora biti sleherni proizvajalec seznanjen do podrobnosti z vsemi problemi v kolektivu, da bi lahko o njih tudi samostojno odločal. Vsi delegati so si bili tudi enotni v tem, da je odveč vsaka bojazen, da bi se posamezne ekonomske enote, ob tem ko bi dobile večje materialne pristojnosti, zapirale v svoj krog in videle samo sebe in svoje potrebe. Na občnem zboru pa so delegati izrekli tudi nekaj kritičnih pripomb na račun študije o gozdno surovinskih zaledjih in perspektivnem razvoju lesne industrije v koprskem okraju. Tako ta elaborat za nadaljnji raz- voj lesno predelovalne industrije med drugim predvideva ukinitev žagarskega obrata v Topolu zaradi tega, ker bojda primanjkuje surovin, hkrati pa predlaga ustanovitev nove bazenske žage v Pivki. Člani sindikata v Topolu dvomijo v smotrnost tega ukrepa, še posebej zato, ker je večina gozdov prav na področju bistriške občine. Razen tega, kot so ugotavljali na občnem zboru, je dostop do teh gozdov z bistriške strani mnogo lažji in povezan z manj stroški, kot na primer s pivške strani. Študija predvideva tudi ukinitev turnirskega obrata v Topolu, in sicer z utemeljitvijo, da ne moreta na razdalji komaj 25 kilometrov — drug obrat je v Pivki — obstajati dva tovrstna obrata. Tudi ta razlog je po mnenju sindikata v Topolu brez realne osnove, naj je bilo doslej dovolj surovin za oba obrata. Ekonomsko nesmiselno pa bi tudi bilo, tako so menili na občnem zboru, da bi v Postojni zgradili novo tovarno pohištva, kot to predvideva študija, medtem ko v Ilirski Bistrici že obstaja tovrstna tovarna, ki lahko pokrije ves predvideni etat. Zato so delegati na sindikalnem občnem zboru v Topolu obsodili lo-kalistične in enostranske težnje nekaterih pristojnih forumov, ki želijo na tak način koncentrirati lesno industrijo na svojem nodročju s surovinami i« u;-tri-škega zaledja. M. Z. Iz naše družbe Razmerja med očeti in sinovi so zelo različna. O sinovih kralja Saudske Arabije pripovedujejo, da vozi vsak svojega Cadila-ca. Za sina nekega mariborskega generalnega direktorja pa sem slišal, da se je avtomobil naučil voziti s tovarniško »žabo«. Razmerja med očeti in sinovi so res različna. Pred kratkim pa sem zvedel na gospodarski zbornici ljubljanskega okraja za novo razmerje, ki ga ne pripovedujem iz zavisti. Tako so ob neki priložnosti ugotovili, da ima sin ljubljanskega generalnega direktorja, ki zasluži katere mesece tudi 300.000 dinarjev, lepo štipendijo v višini 30.000 dinarjev. Vprašaj na koncu te zgodbe postavljam samo zato, ker ne vem, če imajo v tem podjetju tolikšno štipendijo tudi otroci tistih delavcev, ki imajo osebne dohodke le 35.000 dinarjev? Z. T. Ob nejasnih pristojnostih tudi obveznosti zbledijo Dosedanji način samoupravljanja služb socialnega zavarovanja ne ustreza več doseženi stopnji našega razvoja @ Predlagane spremembe naj bi zagotovile delovnim kolektivom v zavodih polno samoupravno pravico & Ml bi naj mešani sveti v resnici še bolj zagotovili vpliv javnosti na delo zavodov (Nadaljevanje s 1. strani) ko se njeni sklepi uresničujejo. Seveda pa to ne zmanjšuje odgovornosti sveta zavoda za pravilno izvajanje politike, zaključkov in smernic skupščin. Razen tega se samo po sebi razume, da vse strokovno delo v zvezi s pripravo dokumentacije, predloge programov in podobno opravljajo za izvršne odbore skupščin zavodi za socialno zavarovanje kot strokovna služba. KOMPROMISI BI BILI V VELIKO ŠKODO Morda se bo kdo vprašal, ali take organizacijske spremembe ne vodijo do preglobokega ločevanja zavodov in njihovih svetov od samouprave skupnosti zavarovancev in njihovih organov. Izraz take bojazni so celo konkretni predlogi, naj bi zakon zagotovil, da bi izvršni odbori skupščin in organi upravljanja zavodov skupaj proučevali ana- lize, poročila in druge materiale. Čeprav menimo, da čisto metodološka vprašanja, kako organizirati sodelovanje, ne sodijo v zakon, pa ne moremo mimo dejstev, da je predložena razmejitev kompetenc preohlapna in nedosledna ter da jo bo treba popraviti in dopolniti. Kajti za uspešno sodelovanje skupščin skupnosti oziroma njihovih izvršnih odborov in organov upravljanja zavodov je potrebna čimbolj jasna razmejitev pristojnosti delovanja teh dveh organizmov. INTERESI SKUPNOSTI ZAGOTOVLJENI OB AKTIVNEM DELU SKUPŠČINE Pojavljajo se vprašanja, ali so koristi skupnosti dovolj zaščitene pri taki samoupravni samostojnosti zavodov — in — ali ni nujno, da so tudi v svetih zavodov predstavniki javnosti, kot so v zdravstvenih in drugih za- S SKUPNIMI SREDSTVI Dogovor novogoriške, idrijske, ajdovske in tolminske občine, da bodo z združenimi močmi rešile problem zdravstvenih kapacitet Nekajkrat na dan pelje rešilni voz bolnika mimo šem-petrske bolnišnice v oddaljeno Postojno ali pa še dlje. Na stodvajsetih posteljah, kolikor jih je v šempetrski bolnišnici, je pretesno, da bi ga mogli sprejeti. Zraven stiske pa imajo le nekaj specialističnih oddelkov in za vsako bolezen se bolnik pri njih ne more zdraviti. Vse te neurejene zdravstvene razmere tarejo prebivalce celotnega goriškega področja. Zato ni naključje, da so o ureditvi šempetrskega zdravstvenega centra skupno razmislile vse štiri prizadete občinske skupščine — novogoriška, ajdovska, idrijska in tolminska ter se dogovorile, da bodo gradnjo novih objek-tov tudi skupno financirale. S sredstvi jim bodo pomagali še Republiški in Komunalni zavod za socialno zavarovanje ter Zdravstveni investicijski sklad v Novi Gorici. Ker pa za dokončno dograditev bolnišnice naenkrat ne bo mogoče zbrati vseh sredstev, so se odločili, da bodo gradili postopoma. Prvi objekt, ki ga zdaj že gradijo, bo veljal milijardo tristo milijonov dinarjev in bo dograjen v sredini 1967. leta. V njem bo prostora za 220 postelj, kuhinjo in toplarno. Delili pa si ga bodo ginekološko-porodniški oddelek, okulistični, otorinološki in del internega oddelka. Izredno težke zdravstvene razmere v vseja štirih občinah pa jih silijo tudi v začasne rešitve. In prvo so pred dnevi Goričani tudi uresničili. Prvič v zgodovini šempetrske bolnišnice je tam zagledal »luč sveta« novorojeni državljan in s svojim prvim jokom odprl porodniški oddelek. Za začasni porodniški oddelek so namreč adaptirali upravno poslopje; stroške za adaptacijo so si pa razdelile delovne organizacije z novogoriškega področja. V kratkem bodo na podoben način uredili še okulistični oddelek. Povedali so mi, da želijo z začasnimi rešitvami urediti dve stvari: ublažiti težke zdravstvene razmere, hkrati pa si pravočasno zagotoviti zdravstveni kader. Čez dobri dve leti bodo rabili na desetine zdravnikov — specialistov in drugih zdravstvenih delavcev in težko bi jih dobili naenkrat. S podobnimi vprašanji, ki jih v šempetrski bolnišnici pravkar rešujejo, se ubadajo tudi druge bolnišnice. Vendar je razlika v tem, da občinske skupščine vse premalo razmišljajo, kako bi jih z lastnimi silami rešile, ampak sc kar zanašajo na republiško pomoč. Tembolj smo veseli novogoriškega primera, ki je pokazal, da je najučin-hovitejše reševanje problemov, ki so skupni za nekaj občin, edinole v skupnem reševanju in zato v sofinanciranju. I. VRHOVČAK vodih, ki opravljajo tako imenovano dejavnost posebnega družbenega pomena. Na ta vprašanja ne bi mogli dati dokončnega odgovora, vendar pa mislimo, da moramo ob primerjavi zavodov za socialno zavarovanje z zavodi na drugih področjih upoštevati, da je ob zavodih za socialno zavarovanje — kot strokovni službi — skupnost že organizirana v samoupravi socialnega zavarovanja — v skupščinah komunalnih skupnosti zavarovancev. Te sprejemajo programe dejavnosti, finančne plane in zaključne račune skladov itd., usmerjajo splošno politiko, sprejemajo odloke, na osnovi katerih so potem zavodi dolžni, da neposredno izvajajo socialno zavarovanje. Če vzamemo sedanjim upravnim odborom zavodov pristojnosti izvršilnega organa skupščine, sledi logično vprašanje, o katerih zadevah splošnega družbenega pomena bi naj sveti zavodov sploh še sklepali, da bi bili pri tem potrebni zastopniki javnosti. Tudi če rečemo, da je dejavnost zavodov za socialno zavarovanje posebnega družbenega pomena — kar tudi je — to še ne pomeni avtomatične potrebe po mešanih svetih zavodov ali po kakšnih drugačnih oblikah sodelovanja zastopnikov javnosti v svetih pri upravljanju s posli posebnega družbenega pomena. V tem izpopolnjeno besedilo zakona ni dosledno, saj je v njem še precej določb, ki niso v skladu s pravilno razmejitvijo pristojnosti. ODLOČITVE NAJ BODO OPRTE NA IZKUŠNJE Ko se odločamo za ali proti »mešanim svetom« v zavodih, se moramo vprašati: ali bi nam mešani sveti v resnici še bolj zagotovili vpliv javnosti na delo zavodov? Nedvomno je, da igrajo v sistemu našega družbenega samoupravljanja skupščinski organi glavno vlogo pri usklajevanju individualnih interesov s koristmi skupnosti! Kar zadeva zavode za socialno zavarovanje, je upravičen v praksi pogojeni dvom, da bi sistem mešanih svetov v zahodih povzročil prav nasprotno, kar bi radi dosegli. Nedvomno bi tak način vodil v omejevanje aktivnosti skupščin socialnega zavarovanja in njihovih izvršilnih organov. Namen sprememb v predlaganem zakonu in naše potrebe pa so, da skupščine skupnosti mnogo bolj kot doslej, usmerjajo dejavnost socialnega zavarovanja v korist zavarovancev. S polno samoupravo v zavodih pa bomo sprostili vse njihove notranje pobude za dvig strokovne kvalitete dela, za povečano samostojnost pa tudi odgovornost strokovne službe. N. LUZAR £ a 3 I 'E s 8 os s 8 s € rt i s Cfi 'E 4) £ a V celjski kotlini bi lahko na prste prešteli tovarne, ki strokovnjake in zaposlene v službah že nagrajujejo po delu. Malo je podjetij, kjer imajo že izdelana merila za nov način nagrajevanja. Tovarna tehtnic »Libela« je za sedaj edina tovarna v Celju, ki ima že vpeljan nov sistem. O nekaterih izkušnjah smo se pogovarjali s pomočnikom direktorja tovarne RADOM BREMCEM, ki se že leta ukvarja z nagrajevanjem strokovnjakov in uslužbencev. »Nov način naj bi uveljavil pravičnejša merila, da bi naposled tudi strokovnjake in uslužbence nagrajevali po učinku. Ker prebija vaša tovarna v Celju led, nas zanima, kakšno je bilo vaše izhodišče?« »V zadnjih letih smo večkrat razmišljali, kako bi spremenili nagrajevanje, da bi bil osebni dohodek strokovnjakov in uslužbencev odvisen od njihovega boljšega ali slabšega dela, ne pa da bi bili udeleženi »s povprečjem« na učinku skupine ljudi ali celo celega kolektiva. Pri starem načinu razdeljevanja osebnih dohodkov strokovnjak nikoli ni bil prepričan, da je za opravljeno delo dobil pravično protivrednost v osebnem dohodku. Razen tega je bil v večnem strahu, da mu bo njegov uspeh poslabšal sodelavec. Nikoli tudi ni vedel, kakšen je bil njegov dejanski učinek.« »To pomeni, da je bil njihov dohodek rezultat slepe sreče. Slišal sem, da kljub te- vrste dela. Pri določanju norm smo težili, da čim več vrst dela normiramo, čeprav marsikdaj tako postavljena izkustvena norma ni najbolj pravična in točna. Menimo pa, da je bolje, če imamo sicer pomanjkljiva merila za merjenje uspeha na delovnem mestu, — saj jih slednjič lahko tudi nenehno izpopolnjujemo — kakor pa, če teh meril sploh nimamo. Z merili lahko nekako spremljamo delo posameznika na delovnem mestu, brez njih pa uspeha sploh ne moremo ugotoviti.« »Kako ste vrednotili delo in kakšna razmerja ste pri tem uporabljali?« »Najprej smo opravili popis posameznih vrst del. Za tem smo vsa dela razporedili v dve skupini: administrativna dela smo uvrstili v prvo skupino, posebna konstrukcijska, tehnološka, orodjarska, remontna in druga dela pa v drugo skupino. V administrativnih enotah smo nato izdelali cenike Plačilo za učinek i I 3 V rt g S A t ■ £ K I 3 8 g £ 2 O £ ct 1 E I I g i t« I 4) S a s 'E? rt S"';!l'lllll]l!l!!!l!llllll!llllll!lll!!llilll!ll!;il!!::! Pogovori z upravljavci • Pogovori z upravljavci VMM !lllllll!l!llll!!!l!l!llll!lll!!lllllll!!!llll lllllllll!llljli!!ll!l!ll!l!llll!llllllllll!i!llli;illlllll!llllll!!ll!l'llll!!ll!lllll!ll!l!'l!illl!llllllllllll !!lllllllllllllllll!ll!ill!lll mu dejstvu v celjskih tovarnah neradi opuščajo star način nagrajevanja. Razen vaše tovarne in Etola, nobena od večjih tovarn še ni našla novih meril za nagrajevanje strokovnjakov. Nekateri vas celo smešijo, da skušate biti bolj pametni od papeža, kot pravi pregovor. Ni težko ugotoviti, da se pri teh ljudeh pojavljajo skomine za starimi časi, predvsem med tistimi, ki so imeli po prejšnjem sistemu v primerjavi z vloženim delom kar čedne in vnaprej zagotovljene dohodke.« »V naši tovarni smo o novem načinu nagrajevanja začeli razmišljati, ko smo ugotovili, da je odnos uslužbencev in strokovnjakov do dela zaradi nesorazmerij pri dohodkih glede na dejanski delovni učinek vedno slabši. Izhod iz tega smo videli v individualnem učinku. Že lani smo zato izoblikovali osnovna načela, kako naj bi se individualni učinek meril na posameznih delovnih mestih, v administraciji in v tehnični službi.« »Pogosto slišimo trditve, da je za umsko delo zelo težko najti neka pravična merila za merjenje učinka. Ali je to res tako zelo težko opravilo?« »Mislim, da je to prazen izgovor. Prepričan sem, da lahko najdemo neprimerno boljša merila od starih in da bomo sčasoma tudi nova še izpopolnili in tako izboljšali sam sistem. Mirne vesti pa lahko trdim, da so naša nova merila neprimerno boljša od starih. Ko smo namreč pregledali posamezna delovna mesta v upravi in v pomožnih delovnih enotah, smo ugotovili, da imaio približno 80 % delovnih mest. kjer lahko postavimo določene norme za posamezne lll!!lllllllll!l!llll!lll!ll!!lllll!lll!l!!llll!!lllll!lllllllllllll!lllll!llll!lllllll!!lllllll:' »Težko je v nekaj besedah povedati, kaj sem doživel, spoznal in doumel v teh letih mojega dela v organih samoupravljanja. Pa vseeno, če že želiš v nekaj besedah, naj povem: Sola samoupravljanja v našem kolektivu je bila in je še tudi moja šola.« Tovariš Maks Zidan je predsednik delavskega sveta gospodarske organizacije ROG v Ljubljani. Mlad človek je. Stopa koma) v 32. leto, govori pa tako, da takoj veš o čem; pove vse tisto, kar misli. Njegove besede so kot pribite. In tako sva se pred dnevi pogovarjala — v oddelku okvirnic tovarne ROG. Delavci in delavke so varili, njih kladiva so pela svojo pesem, melodija dela je prevevala ves oddelek; ljudje so delali ogrodja za kolesa. V tem hrušču sva govorila: »Če že vprašuješ, kaj me najbolj skrbi, potlej naj povem, da mi dela sive lase reprodukcijski material. Gre za začaran krog, ki pa sami ne vioremo rešiti in pri katerem bi morali sodelovati tudi organi izven podjetja. Da bo jas- ŠOLA SAMOUPRAVLJANJA JE TUDI MOJA ŠOLA neje: če ne izvažamo, ne dobimo deviz, da bi si na primer v Avstriji kupili cevi, ki jih potrebujemo za proizvodnjo koles. V našem oddelku, v okvirnici, kjer sem vodja izmene, smo že stali križem rok tudi po tri dni, ker ni bilo dovolj cevi, le-teh pa nismo imeli, ker ni bilo dovolj deviz. Ce bi jih imeli samo toliko, kolikor jih dobimo kot rezultat našega izvoza — lani smo izvozili koles za sto tisoč dolarjev, letos pa predvidevamo, da jih bomo prodali v tujini dvakrat toliko — potlej jih je še vedno premalo, da bi v inozemstvu kupili toliko cevi, kot jih potrebujemo, če hočemo zadovoljiti tudi potrebe na domačem trgu. Se pravi, deviz ne dobivamo samo zato, da bi z njimi nakupovali reprodukcijski material za izdelke, ki jih izvažamo, pač pa tudi zato, da bi lahko proizvedli dovolj izdelkov za domači trg. Zdaj nam pravijo: če boste več iz- vozili, bo več deviz, mi pa ne moremo izvažati toliko kot bi lahko, ker jih nimamo dovolj niti za izvoz. V tem krogu se vrtimo, nekako krpamo našo proizvodnjo. Pa je to zelo težko; nimamo pred seboj jasne poti, se pravi, naša perspektiva ni urejena.« Spominjam se, ko sem ga prvič videl. Bil je tedaj star nekako sedemnajst let in prišel je, na rajonski mladinski komite, da bi se pogovoril o dejavnosti mladinske organizacije v njegovi šoli. Potlej sva se večkrat sestajala, se pogovarjala in skupaj ugotavljala, kaj nam v mladinski organizaciji še manjka, kaj bo treba storiti. Od tedaj je minilo petnajst let. »Imamo težave tudi z domačimi dobavitelji. Recimo s Savo. Ne pripelje toliko gum. kot jih rabimo. Ne vem, kaj bo s tem. Drži pa, da me to pomanjkanje reprodukcijskega materiala preganja celo v sanjah« Ko govoriva o tovarni, o njenih problemih, je živahen, zagret in odločen. Ko pa ga povprašam, kako živi sam, osebno, pa ... »Nerad govorim o sebi. Ce pa že hočeš: uredil sem si no- vo stanovanje, trisobno, je pa vlažno, in to je menda vsaj v teh dneh moja največja skrb. Rad bi bil tudi več časa doma. Sestanki! Teh je preveč. Vsaj zame. Danes moram iti na primer na sestanek delovne skupnosti, jutri imamo sestanek delavskega sveta, v sredo je tečaj HTV — in tako naprej; živim med sestanki in na njih.« Takoj zatem doda: »Ni minilo leto dni, odkar sem predsednik delavskega sveta, v tem času nismo mogli pogruntati veliko novega, razmišljamo pa; zdaj gre za to, kako bi več ljudi uveljavilo svoje pravice in dolžnosti upravljavcev, kako bi tole naše upravljanje v praksi uresničili kot. samoupravljanje vseh proizvajalcev. Imamo delovne enote, o delitvi ustvarjenih sredstev pa odločamo centralno in zato enote životarijo. Ni spodbude za samoupravljanje v osnovnih organih, ker tam nimajo sredstev. Gre za to. da bi čim več ljudi aktivno sodelovalo v tej šoli samoupravljanja, v kateri sem tudi jaz, odkar sem prišel, naredil nekaj izpitov.« JANEZ VOLJČ lHU!!llHII|l|||lllilli;!!HHI!MI!l!!llil!!llll!llllllll>lll!l!li:!W^ Miil.UlllllllIllillilllllllllllllll« ...... del, ki se pojavljajo, jih ovrednotili s časom, ki je potreben za opravilo dela. Med mesecem ali na koncu meseca lahko vsak uslužbenec sam ugotovi svoj učinek, če ve vrsto opravljenega dela, minutno normo za posamezna opravila, število opravil in dosežene norma ure. Dosežene norma ure nato primerja z dejanskim časom in tako ugotovi presežek norme. Če je na primer nekdo dosegel 229 norma ur na osnovi določenega dela, prejme 10 % višji osebni dohodek, če je njegov dejansko opravljeni čas 208 ur.« »Najbrž vseh del niste mogli ovrednotiti. Ali ste pustili v takšnem primeru vrata odprta?« »Poleg normiranega dela lahko v vsakem oddelku opravljajo še dela po času. Vendar samo za posamezna izredna in nenormirana dela. Vsa dela v knjigovodstvu so pri nas normirana približno devetdeset odstotkov. V normo pa nismo všteli pogovorov z delavci, raznih telefonskih pogovorov, vlaganja dokumentacije in podobno. Za takšna opravila smo določili 8 do 24 ur mesečno. Ker omenjenih opravil ni mogoče normiratis morajo biti opravljena v okvirno določenem času, v nasprotnem primeru pa gredo v škodo delavca.« »Ali je med strokovnjaki in uslužbenci kakšen razloček? Ali imate merila tudi za nagrajevanje tehničnih služb? »V konstrukcijski službi je delo nekoliko drugačno. Tukaj smo postavili norme za kompletne načrte pri posameznih vrstah tehtnic. Za popolnoma nove izdelke pa se norma lahko poveča za 10 %.« »Nedvomno ste pri vas napravili korak naprej. Izplačali ste tudi že prve dohodke po novem načinu. Kakšne pozitivne premike ste doslej zapazili?« »S postavitvijo sedanjih meril za ugotavljanje individualnega učinka naš sistem nagrajevanja uslužbencev in strokovnjakov še ni dokončno izoblikovan. Lotili smo se najprej oddelkov, kjer je najlaže ovrednotiti delo. Sistem postavljanja norm in ugotavljanja učinka bomo še naprej izpopolnjevali. Za sedaj imamo samo osnove, na katere bomo postavili pravičnejšo razdelitev sredstev po resnično vloženem delu. Z uvedbo norm smo razen tega dobili tudi točnejši pregled o opravljenem delu, Česar do sedgj marsikdaj nismo imeli. Pozitiven premik pa je brez dvoma napravljen tudi s tem, da uslužbenec za večjo količino opravljenega dela prejme tudi večji zaslužek, kar ljudi stimulira za boljše delovne rezultate. Prejšnji sistem stalnih mesečnih dohodkov pa je pogosto nagrajeval manj pridne, prikrajšal pa delovne ljudi. Z novim sistemom odpravljamo tudi razlike med fizičnim in umskim delom in s tem staro miselnost. da samo delavec v proizvodnji ustvarja, medtem ko umski delavci delajo v njegovi senci.« Z. T. Komuna in obrt Zaostajanje obrtnih in hkrati drugih terciarnih dejavnosti za potrebami gospodarstva in življenjske ravni je postalo tolikšen problem, da je našlo svoje mesto tudi v referatu Edvarda Kardelja na osmem kongresu Zveze komunistov. V referatu je med drugim rečeno, da razlike med rastočimi potrebami prebivalstva in gospodarstva po storitvah na eni strani ter med neustreznimi storitvenimi zmogljivostmi na drugi strani povzročajo čedalje večjo nestabilnost na tem področju družbeno ekonomskega življenja. Razloge za take razlike lahko iščemo predvsem v tem, ker so občinske skupščine doslej finančno podpirale le razvoj industrije in drugih dejavnosti, razvoj obrti pa le toliko, kolikor je kazalo, da se bo čimprej spremenila v industrijo. Tako politiko komun je do nedavna povzročal tudi sistem centraliziranih investicijskih skladov. Zato je gradnja velikih industrijskih podjetij na območju posameznih komun absorbirala vsa investicijska sredstva, čeprav komune same niso niti začele z gradnjo teh objektov. Komune so namreč morale vlagati svoja sredstva kot udeležbo za kredite iz zveznih oziroma republiških skladov, če so hotele, da so take pomembne objekte gradile na svojih območjih. Tako često komunam ni ostajalo sredstev, da bi se lahko lotile investiro.nja tudi v storitvene dejavnosti. Tega bi se morale lotiti še toliko prej, ker že enostaven račun pokaže, da so investicije v obrt delno rentabilnejše od industrijskih investicij, saj je znano iz podatkov o narodnem dohodku in povprečno vloženih sredstvih, da je v ljubljanskem okraju leta 1963 ustvaril 1 vloženi dinar v industriji samo 0,57 dinarja, v obrti pa kar 1,56 dinarja. To pomeni, da obrtna podjetja lahko hitreje vrnejo vložena sredstva kot industrijska. Nekatera obrtna podjetja pa ustvarjajo celo večjo akumulacije- v enem letu, kot pa znašajo vanjo vložena sredstva. K temu lahko'dodamo še to: če že za politiko komun ne moremo trditi, da bi bila v preteklosti naklonjena družbeni obrti, pa velja to še v večji meri za politiko do zasebne obrti, saj je povzročala stalno upadanje te obrti. Tako so zasebni obrtniki odjavljali tudi take obrti, za katerih razvoj družbeni sektor ni imel pogojev niti interesa (kot na primer: kovači, čevljarji, kolarji in tako dalje). Zato je tudi razumljivo, ne pa opravičljivo, zakaj občinski statuti v določilih, ki veljajo za vse gospodarstvo v komuni, direktno ne obravnavajo obrti. Tako posebej omenja obrt statut občine Ljubljana-Center: »■geografski, gospodarski ter politični položaj narekuje občini posebno skrb za: ... ustanavljanje in skladen razvoj storitvenih dejavnosti, pri čemer je potrebno razvijati zlasti družbene obrtne in servisne delavnice.-« S tem določilom statuta občine Center se ujemajo tudi določila statuta občine Vrhnika. Podobno določa tudi statut občine Tržič. Zanimivo je tudi določilo v statutu občine Grosuplje, ki pravi: »Ustrezno mesto v občinskem gospodarstvu morajo dobiti obrtne gospodarske organizacije, ki jih je nujno pospešeno razvijati do takšne stopnje, da se bodo lahko vključile v mednarodno delitev dela ob istočasnem ustanavljanju novih obrtnih delovnih skupnosti.-« Čeprav štirje statuti izrecno omenjajo obrt, vendar noben občinski statut v ljubljanskem okraju ni podal za obrt konkretnih rešitev. Posebnost je določilo v grosupeljskem statutu, da se bo obrt vključila v mednarodno delitev dela. Pri tem je mišljena proizvodna obrt, ki se v mednarodno delitev dela vključuje že posredno prek industrije in zato ne zasluži v statutu take popularizacije. Zato iz vsega lahko povzamemo, da so obrtne in terciarne dejavnosti v večini občinskih statutov ljubljanskega okraja slabo obdelane. Kaže pa tudi, da se občinske skupščine niso hotele v statutih posebej ukvarjati z obrtjo. M. ŽIVKOVIC POMISLEKI IN POBUDE ZDRUŽENE KEMIČNE INDUSTRIJE DOMŽALE gllllll][||lii;illllllllll!lliy|liy|llllllllllllllillllllllllllllllll]|||l!lllllllllli;illll!l!lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!llllllll!illl!l!lllllllllll[|||||||||||||||||||lllllllllllllllllll[!ll!il!ll!!lllllllllll| I PRAVIČNA ! I DELITEV I E Smo majhna gospodarska organizacija — mojster in trije pomočniki — pa vendar gremo s časom naprej. In tako kot drugod se tudi v naši čevljarski delavnici vedno bolj uveljavlja nov način gospodarjenja, ki sta mu tuja birokratska samovolja in administrativno poseganje vanj. Ko je mojster razdelil reprodukcijski material, ki ga je nabavil minuli ponedeljek, je Peter, najstarejši pomočnik, vrgel kneftro ob tla in dejal: »V takšnih razmerah ne bom več delal!-« Mojstru je tolikšna odločnost vzela sapo: »Kako, ne boš delal...?« »Ne deliš pravilno,« je protestiral Peter. »Nič kolikokrat sem že dejal: Daj človeku za toliko parov, kolikor jih zmore narediti, ne pa toliko, kolikor sam hočeš.« »In jaz sem ti nič kolikokrat dejal, da razdelim, kar lahko kupim, kupim pa lahko toliko, kolikor imam kapitala. Če ni dovolj denarja, ni dovolj reprodukcijskega materiala. Jasno?« »Nič ni jasno. Jaz lahko naredim tri pare na dan. Daš mi za enega. Pavle lahko naredi največ dva para in daš mu za dva para. Janez bi lahko napravil dva para, dobi pa za enega. No, kakšna delitev je to?« Mojster je molčal, Pavle je potuljeno obrezoval opet-nik, jaz pa sem dejal: »Krivična!« 1 DEVIZE ZA DEVETIMI KLJUČAVNICAMI? Devizno samofinansiranje, ki se bo slej ko prej uveljavilo v vsem našem gospodarstvu, povzroča Združeni kemični industriji Domžale velike skrbi. Precej surovin namreč uvaža iz zahodnoevropskih držav, kamor bi morala poslej usmerjati tudi svoj izvoz, da bi prišla sama do deviz za nakup reprodukcijskega materiala. Zahodna Evropa pa je zasičena z lastnimi kemičnimi izdelki, tamkajšnja podjetja ustvarjajo celo ogromne tržne viške in poskušajo za vsako ceno prodreti na tuja tržišča, med drugim tudi v Jugoslavijo. Za konkurenčni boj doma in v tujini uporabljajo dvoje najbolj učinkovitih orožij: dobro kakovost izdelkov in zniževanje cen. Po mnenju domžalskega kolektiva bi direkten izvoz v Zahodno Evropo uspel samo, če privolijo v 20 % izgubo. Ta davek na zahodne devize pa bi bil prevelik, saj izvoznega primanjkljaja ne bi mogli z ničemer pokriti. Četudi bi hoteli, ga ne bi mogli naprtiti domačim potrošnikom, ker so cene kontrolirane. Posredni izvoz pa je trenutno i prav. tako problematičen. . Lesno-industrijska podjetja, ki izvažajo, bi na primer lahko uporabljala lake in premaze domačih kemičnih podjetij in jim odstopala ustrezni devizni delež. Z vidika deviznega gospodarstva bi bilo to racionalno in ekonomično, saj gre za nakup reprodukcijskega materiala veliko manj deviz kakor za uvoz finalnih izdelkov. Za lesno industrijo pa je ugodneje, če lake in premaze uvaža, kakor če jih kupuje doma, ker so pač inozemski cenejši. In nihče je ne more prisiliti, da retencijsko vsoto, s katero po zakonu samostojno razpolaga, odstopi naši kemični industriji in se s tem zavestno materialno oškoduje... Domača kemična industrija torej mora znižati cene, če hoče direktno ali indirektno izvažati. Ali pa ji bo to uspelo, je drugo vprašanje. 1:0 ZA INOZEMCE V domžalskem podjetju pravijo, da se v kakovosti ne bojijo zahodnoevropskih konkurentov, pač pa jim ob sedanjih gospodarskih instrumentih niti doma niti v inozemstvu ne bodo kos v cenah. To so se že prepričali na lastni koži pri prodaji poliestra, s katerim tudi inozemske tovarne zalagajo naše tržišče. Pred dvema letoma, ko so ga začeli proizvajati, so prodajali kilogram po 1820 dinarjev. Brž ko so tujci zvedeli za ta novi proizvod Združene kemične industrije Domžale in za njegovo ce- DELAVSKA ENOTNOST Glasilo Republiškega sveta ZS.i za Slovenijo Izdaja CZP Ljudska pravica v Ljubljani Lisi le ustanovljen 20 novembra 1942. Urejuje uredniški odbor Glavni In odgovorni ■ urednik VINKO TRINKAUS Naslov uredništva in unrave Ljubljana, Kopitarjeva ul. S postni predal 313-VI. telelon uredništva 33-222 In 36-672, uprave 33-722 In 37-501 Račun pri Narodni banki v Ljubljani St. NB 600-11/1-365 — Posamezna Številka stane 20 din - Naročnina le: četrtletna 250, polletna 500 In letna 1000 din — Rokopisov ne vračamo — Poštnina plačana v gotovini — Tisk In klišeji CZP »Ljudska oravloa« Ljubljana no, so začeli svoj poliester prodajati za sto dinarjev ceneje. Domžalski konkurenti so jim morali slediti, da so obdržali pridobljene kupce. Kmalu zatem so jih inozemci znova neprijetno presenetili. Lak so spet pocenili za 100 dinarjev. Ko so Domžalčani izravnali ceno, so tuje firme spustile ceno na 950 dinarjev. Tedaj pa je domžalskim konkurentom zmanjkalo »konkurenčnega'. streliva«. Pri večjih naročilih sicer pristanejo na to ceno, pri manjših pa ne morejo, čeprav so inozemske firme ponovno pocenile poliester na 850 in celo na 800 dinarjev. To je seveda en sam primer, kako si zahodnoevropska kemična industrija s pocenjeva-njem ohranja kupce in osvaja Z GLAVO NI MOČ SKOZI ZID Kakor smo že omenili, naša kemična industrija ne more pristati na izgube niti pri direktnem niti pri indirektnem izvozu, ker jih nima s čim pokriti. Čisti dohodek vsem podjetjem rapidno pada spričo tega, da materialni stroški naraščajo, prodajnih cen pa ni moč višati. V Združeni kemični industriji Domžale bodo predvidoma letos porasli za približno 300 milijonov dinarjev. Kako bodo ustvarili ta dodatna sredstva, ne vedo. Obstajata samo dve možnosti: prvič, izkoriščanje vseh rezerv v ljudeh in strojih in drugič, izenačenje starta med tujimi in domačimi proizvajalci. Kar zadeva slednjega, ugotavljajo v Združeni kemični industriji Domžale, da so tujci na boljšem. Poleg tega, da razpolagajo z moderno proizvodno opremo, ki ugodno vpliva na kakovost in na produktivnost dela, so njihovi izdelki manj obremenjeni z dajatvami kakor domači. Pri uvoženem poliestru znašajo dajatve 35 % prodajne cene, pri domačem pa i? Vj, ker je obdavčen že uvoženi in domači reprodukcijski material. Veliko proizvodov kemične industrije bremenita po dva ali trije medfazni prometni davki, ki jih podjetja morajo vključiti v prodajno ceno finalnih proizvodov, s tem pa slabijo svojo konkurenčno sposobnost. Domžalski poliester bi lahko stal samo 750 ali celo 650 dinarjev, če bi ukinili medfazni prometni davek. Ta družbena dajatev bo predvidoma ukinjena, glede na težaven položaj naše kemične industrije pa bi morala čimprej pomesti z njo, da ne zaidejo podjetja v še hujše gospodarske in devizne težave, kakor jih že tarejo. Prerešetati pa kaže tudi tiste gospodarske instrumente, zaradi katerih je otežkočen posredni izvoz kemičnih izdelkov na škodo našega deviznega gospodarstva. Ob sedanji devizni kriza je težko tolerirati, da trošimo devize za uvoz finalnih kemičnih izdelkov, ko bi jih lahko uporabljali samo za delen uvoz reprodukcijskega materiala, vse drugo pa opravili sami oziroma domača kemična industrija. Pobude, ki jih je dala Združena kemična industrija Domžale, se nam zdijo vredne premisleka in hitrih ukrepov, sicer bodo družbene zahteve, naj se kolektivi kemične industrije sami oskrbujejo z devizami za nujen uvoz reprodukcijskega materiala, brezuspešne. Namesto da bi izboljšali devizno gospodarstvo tudi v tej industrijski panogi, bo nastala nepopravljiva škoda: kolektivi bodo morali omejiti proizvodnjo, zaradi česar se bo zmanjšal njihov gospodarski uspeh in standard vseh zaposlenih, devizno gospodarstvo pa bo — še slabše. M. K. Tako se je v naši delavnici začela ena najpomembnej- g ših družbenih razprav v zadnjem času. Mojster je trdil, 1 da nima dovolj kapitala, da ne dobi kreditov in da bi zelo g rad dal slehernemu toliko reprodukcijskega materiala, kot p ga potrebuje, ker bi to tudi njemu koristilo, midva s Pe- gj trom sva hotela vedeti predvsem, zakaj ima Pavle, ki je g mojstrov sosed in snubi njegovo hčer, privilegiran položaj g pri delitm tega materiala, Pavle pa nas je miril in je g dejal, da ne bi smeli problema jemati tako osebno, pač g pa da bi se morali načelno zmeniti, kako bomo v bodoče g delili reprodukcijski material. g Tisti dan in še naslednjega pol smo se prepirali in fi brali časopise, da bi ugotovili, kako so to reč uredili n gj drugih podjetjih in v vsem našem gospodarstvu. Ko smo g se nakregali in se dovolj teoretično podkovali, smo skle- g nili, da bomo pri banki protestirali, ker nam ne da kre- g dita, hkrati pa delili tisto, kar bo mojster lahko kupil, po S ključu, ki bo stimuliral delovno storilnost. Se pravi, kdor M več naredi, naj tudi več dobi, da bo lahko še jutri naredil g vsaj toliko, kot danes. g Včeraj zjutraj pa je naš mojster spet kupil reproduk- j| cijski material za ves teden in ga razdelil: Petru in meni za en par dnevno, Pavlu za dva para a na dan. m Spet sva protestirala, tokrat še huje kot ptej, pa nič g ni pomagalo. g Mojster se je smehljal. »Saj smo vendar tako sklenili. Gre za stimulativno de- g litev. Pavle je delal doslej povprečno dva para na dan, g vidva pa samo po enega. Kdor več naredi, naj tudi več g dobi. Sicer pa — ko bomo imeli dovolj kapitala, bomo g imeli vsi dovolj reprodukcijskega materiala.« J. V. im..milili.. STANOVANJSKA GRADNJA V NOVIH RAZMERAH ŠKARJE IN PLATNO V PRAVIH ROKAH Enoletno prehodno obdobje, ko opuščamo stari način stanovanjske gradnje prek občinskih stanovanjskih skladov in začenjamo z bolj sproščeno stanovanjsko gradnjo, katere nosilci postajajo delovne organizacije, naj bi služilo, da temeljito pretresemo nove pogoje. Na tej važni ločnici ugotavljamo, da so stanovanjski skladi opravljali važno družbeno nalogo s številnimi napakami. Graj na račun takšne stanovanjske gradnje je bilo že v prejšnjih časih veliko. Našteti ne bo mogoče vseh vzrokov, ki govorijo v prid novega načina financiranja. Že dejstvo, da se je v stanovanjski sklad občine stekal pretežni del sredstev iz gospodarskih organizacij, podjetja pa svojega stanovanjskega problema niso uspešno reševala, je pripomoglo, da stari način gradnje stanovanj opuščamo. PREMALO STANOVANJ Zadnja leta stanovanjska gradnja v Sloveniji nazaduje. Ne gradimo dovolj novih stanovanj. Tako se število družin, ki so brez stanovanja, veča, namesto da bi se zmanjševalo. Potreba po večjem številu novih stanovanj ne nastaja toliko zaradi naravnega prirastka, temveč zaradi naglega preseljevanja iz vasi v mesto. Posledica preseljevanj je, da gospodarske organizacije, ki so dolžne skrbeti za stanovanja zaposlenih, počasi rešujejo stanovanjski problem. Pri dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada so imele v preteklosti negospodarske dejavnosti določene prednosti. Važna je bila vloga občine. Tako smo večkrat s sredstvi gospodarskih organizacij gradili stanovanja za občin- ske uslužbence. Delavci v proizvodnji so bili zadnji na spiskih stanovanjskih potreb. Stanovanjski skladi v občinah tudi niso imeli posluha za poceni stanovanja. Vsaka občina je težila, da zgradi čim lepša mesta. Tudi natečaji so se izrodili v prazne obljube brez stvarnih pogojev. Stanovanjski skladi so razen tega ustanavljali gradbena podjetja. Vsaka občina je imela svoje gradbeno podjetje. V celjskem okraju je v zadnjih petih letih nastalo — razen starih — še pet novih gradbenih podjetij. Gradbena podjetja so ustanavljali tudi v občinah, ki so imele izredno majhne stanovanjske sklade. Tako so skladi vzdrževali podjetja, ki so jih občine ustanavljale brez ekonomskega opravičila. Nov sistem naj bi stare napake preprečeval. Nosilci stanovanjske izgradnje postajajo zdaj gospodarske organizacije. Delovne organizacije naj bi odrejale standard, lokacijo in prikladnost stanovanja. Od njihove ocene bo odvisno, kakšna stanovanja bomo gradili. Pri našem nacionalnem dohodku je bila dosedanja gradnja precej razkošna in neustrezna. Precenjevala je naše stvarne pogoje. Konkretne razprave v delovnih organizacijah pa bodo zdaj pokazale, ali potrebujemo večja ali manjša stanovanja, ali naj gradimo več stanovanj in manj razkošno in predvsem — kakšna gradnja je prikladnejša za slovenske razmere: stanovanjski bloki ali hišice? PRVI POSKUSI Nekatere gospodarske organizacije na Slovenskem so prehodno obdobje že izkoristile za temeljp^jše vključevanje v reševanje stanovanjskih potreb zaposlenih. V prehodnem ob-dooju so se v mariDorski teK-stilni tovarni oaiociii, da zgradijo večje število vrstmn rnsic. riišice, Ki bi j in gradilo graaoe-no podjetje z najugodnejšo po-nuaoo, Di zgradili do tretje raze. To bi bile zidane nišice aii sestavljene iz betonskih montažnih sten. Na razstavi, ki jo je pripravilo sedem gradbenih podjetij iz Slovenije, so razstavili lepe projekte. Lene posameznih hišic so veliko nižje od pričakovanj. Računi kažejo, da bi po sedanjih predpisih za stanovanja v blokih potrebovali od stanovanjskega sklada pri 50 % lastni udeležbi za eno stanovanjsko enoto 2,5 do 4 milijone dinarjev kredita. Za svoje hišice pa v MTT potrebujejo od sklada za stanovanjsko enoto samo 1,5 do največ 2 milijona dinarjev kredita. Na ta način bi z razpoložljivimi sredstvi zgradili dvakrat več stanovanj. Seveda pri tem ne smemo zanemarjati tudi drugega važnega činitelja, ki je s stanovanjsko izgradnjo v tesni vzročni zvezi, namreč urbanističnega videza naših naselij. Tukaj bi morali najti znosno sožitje. Povsod namreč ne bo mogoče graditi poceni hiš. Urbanistična podoba Slovenije je že sedaj močno razbita. Na Slovenskem imamo 6000 naselij in 178 naselij mestnega značaja. To pomeni, da imamo približno na vsake tri kilometre naselje. Misliti namreč moramo na smotrno razporeditev hiš, ki bodo omogočale prijetno življenje celi soseski. Stanovanjski sklad si je pri tem dovolil preveliko razkošje, z novo ureditvijo pa nastaja nevarnost, da ne bomo upoštevali nujnih urbanističnih načel. Z. TOMAŽEJ KAKO GOSPODARIJO V MARIBORSKEM PODJETJU »EM« Doslej smo bili . navajeni brati v-časopisih prispevke, .ki so obravnavali posamezne probleme v gospodarskih organizacijah. Res je tudi, d,a smo tu in tam 'zasledili kompleksen prikaz podjetij, oziroma poskuse, da se v plačanih reportažah kronološko in največkrat ofepša'ho; prikaže razvoj iri'napredek posameznih podjetij. V »Delavski ■ enotnosti«' smo pred nedavnim zasledili novvposkus kompleksne analize podjetja RlektroindusUija in splošna montaža, njegovih obratov in stanja v kolektivu; ki'šteje včč kot tri tisoč ljudi, delavcev, ekonomistov, tehnikov in inženirjev. Prispevek je želel kritično obdelati vse po •vrsti, vse in vsakogar. Dahko bi pozdraviti tak poskus kritič--ne sinteze, v kolikor bi res šlo za nov metodološki pristop, če bi takšna kritika zasledovala, svoj pravi namen in. bi temeljila na objektivni vključitvi. prikaza dejanskega razsoja. Se bi povedav la kaj novega int nas česa naučila. Takšnega namena in pomena pa kritika v" prispevku »Tovarna težav« nima. Njena osnovna tendenca je^anti-patija do vsega, kar se v podjetju dogaja, njena metoda pa je subjektivistična konstrukcija, napolnjena z vsem» kar je člankar lahko nabral iz pogovorov in . iz izvlečkov is; našega tovarne' škega Us.ta, da bi tako jšbtrdil svoj naslov in; sv6j zamišljeni skelet. NjegovS kritična, analiza stanja »na psu« nj niti sociološka niti politična in niti ekonomska sinteza, je površna improvizacija, ki ima zelo škodljivo posledjeo za ogled podjetja, in kolektiva;....... * Nikakor ne trdimo, da. se v' svojem delu ne srečujemo z težavami, jn napakami. Smo pravzaprav mlado, združeno podjetje, ki raziskuje svojo organizacijo 'in- izpopolnjuje metode dela. Vsekakor pa nismo tovarna, ki' iz- golega zadovoljstva ■'prbtzvaja samo težave v zadovoljstvo neodgovornega novinarja. S težavami in napakami se gotovo ne moremo spoprijemati, če gradimo ijvoje antipatije in kritiko mimo stvarnih podatkov, če si spesnimo kritično konstrukcijo, ki ne prispeva ničesar koristnega, povzroča pa samo odpor do škodljive površnosti in nepoznavanja osnovnih kriterijev ocenjevanja neke gospodarske organizacije. V takšnem pisanju izgubi tudi prgišče upravičene kritike svojo resnično vrednost. Sicer pa je vsak polemični dialog s tako kritiko nemogoč, ker bi to pomenilo vračanje na raven improvizacije in pavša-liziranja. na raven zaletavega in • neodgovornega lovljenja neargumentiranih izjav. Kar v omenjenem .prispevku predvsem zavračamo, je ločevanje pojavov in realnega ekonomskega okvira, . od neposredne, mnogo bolj zapletene prakse našega minulega in sedanjega razvoja. Podjetje EM naposled tudi ni izoliran gospodarski otoček, ki ne bi , živo občutil pozitivnih in negativnih vplivov, naše splošne gospodarske klime, posebno v panogi elektroindustrije. Problemi v tako pojmovanem, okviru imajo, mnogo širše dimenzije, in ko jih rešujemo, nam ne zadošča samo ihtiva volja, da se z njifni spopademb, še manj pa'zaletavo kritizerstvo in popolno nepoznavanje in ignoriranje materialnih korenin pojavov,. ki se bodisi izražajo v organizaciji dela, nagrajevanju, demokratizaciji, upravljanja, in v vseh ostalih sferah družbene zavesti našega kolektiva. Toliko o m.etodi te kritike. Škodljive vtise iri razpoloženja, ki jih ustvarja, pa kaže demantirati s prikažem dejanskega razvoja našega podjetja V krajšem obdobju, od n j egi ve-združitve do danes, Samo v tem okviru si tudi politične organizacije in za napredek, zavzeti delavci v našem kolektivu ustvarjajo dejansko podlago svojega dela pri izpopolnjevanju organizacije in na vseh ostalih* področjih delovnih in medčloveških- odnosov. 1 V »Tovarni -težav« je kolektiv-vedno impl. težave in trnovo,pot, nikoli mu ni bilo .postlano z rožicami, .nista tekla . med in mleko. Vsa vlaganja v osnovna sredstva so šla predvsem na račun osebnih dohodkov.j ker smo investirali brez pomoči in kreditov. Šele v lanskem letu je podjetje dobilo pomembnejši kredit za opremo proizvodnje. V • preteklih letih pa a se je ugodno odražal tako na dvigu proizvodnje kot tudi pri gibanju zaposlenosti, zato je smatrati, da zgoraj omenjene pomanjkljivosti ne smejo pomeniti ovire za nadaljevanje skrajšane- ga tednika, naštete pomanjkljivosti, pa bo treba čimprej odpraviti ali pa njihov učinek vsaj zmarpjšattnPrhvsemr tem pa lahko navedemo kot poseben uspeh to, da je kljub uvedbi nove proizvodnje (nova hala elektrolize in razširitev glinice) ostal obseg delovne sile konstanten, kar je pri zvišanem nivoju proizvodnje najboljši dokaz uspešnosti prehoda na skrajšani delovni čas. To pa nam seveda tudi dokazuje, da so v normativih delovnega časa še znatne rezerve, ki so neizkoriščene. Odkrivanje in aktiviranje teh in drugih rezerv bo predstavljalo tudi našo najvažnejšo nalogo v prihodnjem obdobju. Samo pod temi pogoji bo dosežen eden glavnih smotrov skrajšanega delovnega časa. seveda ob ustreznem izboljšanju življenjske ravni proizvajalcev. Vsi dosedanji uspehi na morajo zato predstavljati le začetno fazo kontinuiranega in bolj poglobljenega odkrivanja ter sproščanja notranjih rezerv v delovnem času. Vse navedene uspehe in pomanjkljivosti so obravnavali na letni konferenci tovarniškega komiteja ZKS TGA Kidričevo. -oce • TGA KIDRIČEVO: Potrebno bo spremeniti oblike rekreacije V lanskem letu je tovarniški odbor sindikata v tovarni glinice in aluminija ustanovil tri rekreativne centre z namenom, da se po uvedbi 42-urnega delovnega tednika omogoči ljudem čim cenejši in tudi čim prijetnejši oddih. V ta namen so organi upravljanja odobrili potrebna finančna sredstva v znesku 2,500.000 dinarjev, s katerimi so nabavili razne športne rekvizite, ostalo pa je bilo namenjeno za plačilo prevozov z avtobusi v rekreacijske centre. Ideja o oddihu proizvajalcev je bila lepa, rezultati pa ne najboljši. Na seji DS so ugotovili, da dolge vožnje z avtobusi ne pomenijo oddiha in da bo treba spremeniti sredstva rekreacije. Tako je bilo poudarjeno, da bi iz tovarne napeljali v bazen letnega kopališča toplo vodo, da bi tako podaljšali kopalno sezono. Kolektiv je vsekakor za rekreacijo, vendar tako, ki bo tudi dosegla svoj pravi namen. Zato pa bo potrebno temeljito premisliti in spremeniti dosedanje oblike rekreacije. -ace Klop je rezervirana za koprske upokojence Foto: M. Šparovec O AJDOVŠČINA: Premalo poskrbljeno za zaposlene žene Pred letom dni je bilo v ajdovski občini med 4954 zaposlenimi 1679 žensk ali 33,56 %. Samo v gospodarski dejavnosti je bilo 1414 žensk ali 31,08 % vseh zaposlenih. Njihovo število se je med letom nekoliko povečalo, odstotki pa se bistveno niso spremenili. Vsekakor pa je čutiti tendenco po večjem zaposlovanju žensk, saj se mlada dekleta, ki po končanem obveznem šolanju ne nadaljujejo študija, povečini želijo čimprej zaposliti, v delovnem razmerju pa skoro dosledno ostajajo tudi potem, ko se omože. Mnoge zaposlene ženske se vozijo na delo iz okoliških vasi, kljub temu pa zelo hitro narašča število zaposlenih žena v samem mestu, ki jih vedno bolj tarejo skrbi zaradi nekaterih neurejenih služb in dejavnosti. Le-te so bile doslej deležne preskope pozornosti. Prva med njimi je otroško varstvo. V Ajdovščini je sicer otroški vrtec z oddelkom v Vipavi, ki lahko sprejme v Ajdovščini 80 in v Vipavi 40 otrok v varstvo, vendar pa domujeta oba oddelka v dokaj neustreznih prostorih. Nemara zavoljo tega in zavoljo previsoke cene uživa varstvo v otroškem vrtcu v Ajdovščini le 36 predšolskih in 34 šolskih otrok, v Vipavi pa 30 predšolskih otrok. To, da se osebni dohodki zaposlenih v otroškem vrtcu financirajo Iz sklada za šolstvo, bržčas še ni dovolj. Pa tudi to ne, da se s sredstvi sklada za socialno varstvo pomaga kriti vzdr-ževalnino ekonomsko ogroženim družinam. Tako pomoč prejema 9 otrok. Že nekaj let je zelo pogosto čuti na različnih sestankih zahteve po izgradnji novega otroškega vrtca, saj po zbranih podatkih potrebuje v Ajdovščini 300 predšolskih in 200 šolskih,, otrok varstva, od teh 350 otrok nujnega varstva. Tudi v Vipavi je potrebnih varstva 70 predšolskih otrok. Nihče v občini pa danes ne more povedati, kdaj se bo ta problem začel urejevati. Nič bolje ni poskrbljeno za prehrano. Po pomanjkljivo zbranih podatkih bi se nad 500 zaposlenih hranilo v obratu družbene prehrane, ko bi ga imeli. Le s težavo se je zdaj moč abonirati v edinem hotelu in dveh, treh gostiščih, nikjer pa ne pripravljajo obrokov za na dom, pa tudi cene so za marsikoga previsoke. Dodati je še treba, da imajo doslej le tri podjetja urejene tople malice za svoje člane, v enem lahko dobe mrzle malice, drugod pa niso za to še nič poskrbeli. Nič čudnega torej, da zdravstveni delavci pogosto ugotavljajo podhranjenost zaposlenih. O nujnosti ureditve obrata družbene prehrane, ki bi lahko pripravljal tudi tople malice, je bilo že prav tako izrečenih veliko besedi, pa ni še nikakršnih izgledov, da bi ga kaj kmalu uredili. V Ajdovščini dalje ni otroškega igrišča. Pred leti je bilo za igrišče sicer kupljeno orodje, lani so ga na odrejenem prostoru že začeli postavljati, vendar je bilo delo prekinjeno. Nič boljše ni s servisi za pomoč gospodinjstvu, saj je v okviru stanovanjske skupnosti deloval edinole krojaški servis, ki pa se je ob ustanovitvi krajevne skupnosti osamo- svojil in usmeril bolj na serijsko izdelovanje oblačil. Za razbremenitev zaposlenih žena je bilo torej do zdaj bore malo storjenega. Razumljivo je, da vsega tega ni mogoče naenkrat urediti in samo s sredstvi občinskega proračuna, pač pa postopoma in ob sodelovanju vseh delovnih organizacij, zlasti onih v gospodarstvu. Nerazumljiva je potemtakem pasivnost vodstev in samoupravnih organov podjetij, ko se o tem razpravlja, da niso voljna prispevati razpoložljiva sredstva. Vodstva podjetij in samoupravni organi najbrže niso nikoli razmišljali in ugotavljali, kolikšen vpliv ima neurejenost teh stvari, pa še tudi drugih, na počutje — zlasti žena — na delu, na njihovo delovno storilnost itd. Poučna je ugotovitev v Tovarni cementa in salonita v Anhovem, da je delovna storilnost žena, ki npr. nimajo urejenega varstva otrok, za 15 % nižja od ostalih. V ajdovskih podjetjih pa je med zaposlenimi ženskami dobršno število mater z otroki in pretežno delajo v neposredni proizvodnji. Vse to vpliva tudi na družbeno aktivnost žena. Treba je sicer priznati, da se udeležujejo širših sestankov v kolektivih, množičnih sestankov SZDL, zborov volivcev itd. in tam tudi opozarjajo na probleme, noseb-no prej navedene. V manjši me- ri pa so vključene v vodstvene in samoupravne organe, pa tudi pripravljene niso prevzemati odgovornejših dolžnosti. Zavedajo se, da se ob tolikšni obremenitvi nimajo časa poglabljati v stvari, katere bi naj reševale in o njih odločale. Na delovnih mestih tega ne morejo, po delu pa si tudi ne morejo vzeti časa za to. Tako je bilo ob zadnjih volitvah izvoljenih v delavske svete le 58 žensk ali 21 % vseh članov. Podatek pa bo precej drugačen, če povemo, da je med njimi kar 14 članic delavskega sveta manjšega obrtnega podjetja »Čebelica« v Vipavi in 8 v delavskem svetu kombinata Fructal. Tudi evidentiranje možnih kandidatov za odbornike zbora delovnih skupnosti občinske skupščine v gospodarstvu ne kaže zadovoljive podobe. V začetku februarja je bilo v podjetjih (brez tekstilne tovarne in nekaj manjših, kjer je zaposlenih malo žensk) evidentiranih 24 možnih kandidatov, med njimi le dve ženski v Fructalu. Potrebno je torej več razumevanja za urejevanje in izboljševanje tudi teh, dnažbeno zelo pomembenih dejavnosti in služb, saj v občutni meri vplivajo na delovne rezultate zaposlenih in ne nazadnje na njihov življenjski standard. K. • VELENJE: Zanimiv seminar o poklicnem usmerjanju Pred dnevi je bil v Velenju spet seminar o poklicnem usmerjanju mladine. Zbrale so se komisije iz osnovnih šol mozirske in velenjske občine. Tokrat je prireditelj — Zavod za zaposlovanje delavcev iz Velenja pripravil majhno presenečenje. — Vsi udeleženci so odšli tudi v jamo in se dodobra seznanili z rudarskim delom. Učitelji so si ogledali predvsem šolsko čelo in ob razlagi izkušenih vodij podrobneje spoznali delo in življenje gojencev Rudarskega šolskega centra. V velenjskem RŠC se mladi fantje (za nekatere poklice tudi dekleta!) lahko izobražujejo kar v šestih šolah: v triletni rudarski, v enoletni rudarski šoli za priučene rudarje, v triletni poklicni šoli za rudarje strojnike, v petletni šoli za rudarske tehnike, v triletni kovinarski poklicni šoli in triletni električarski poklicni šoli. Večina gojencev ima brezplačno oskrbo v domovih RSC, vsi pa prejemajo posebne pridnost-ne nagrade. Igrišča, delavnice, mladinski klub in drugo jim omogočajo vsestransko udejstvovanje. Prav tako so šolniki spoznali, da je delo v sodobnem, mehaniziranem velenjskem rudniku drugačno kot nekoč: je manj nevarno, je dosti lažje, predvsem pa zaradi dobro razvitega samoupravljanja omogoča rudarjem uveljavljanje pri delu, jim zagotavlja možnost vsestranskega napredovanja in visok standard) C. Metka danes ni najbolje napisala domače naloge Foto: M. Šparovec ':........... ?/....................................... a VSE ZA RED! Nagrajevanje po delu je vsak dan bolj aktualno. Ponekod so samoupravni organi tako zagrizli v to pomembno vprašanje, da rezultatom kar verjeti ne moremo. V našem gorenjskem zimsko-športnem centru so na primer člani podjetja, ki upravlja smučarske žičnice, uvedli svojevrsten običaj. Žičnice namreč sprožijo takrat, ko se začne njihova služba in spet ustavijo točno ob uri, ki je določena za konec dela. Prošnje številnih smučarjev v takih primerih ničesar ne zaležejo. »Red mora biti! Mi smo plačani za osem ur dela ih nas nič ne briga, če bi se kdo še. želel smučati!« To pa ni stimulativno, boste dejali. Pa je! Osebno si razlagam tole takole: upravi podjetja ne gre za UPRAVA poslovni uspeh, seveda v materialnem pogledu, pač pa za to, da bi smučarje privadila na potreben red, ki ga prav na žičnicah tako primanjkuje. No in zakaj se ne bi dali stimulirati tudi uspehi na tem področju...? NAJ- NOVEJŠE METODE Nogometne poljane se ponašajo pri nas z burno zgodovino. Tako imajo za seboj že ero pretepov na igrišču in izven igrišča, pa pretepe igralcev s sodniki, obračunavanje gledalcev s sodniki, zlata leta črnih fondov, številne in drage kupčije z nogometaši... Si-oer pa, le kdo bi mogel našteti vse to do konca? Danes so naši veliki ljubljenci zaplavali v povsem druge vode. Ker jim družba nudi premalo za njihove ogromne življenjske napore, so začeli v svojih matičnih klubih iskati to, kar jim gre. Nekateri hudobneži in nasprotniki športa trdijo, da danes nogometaši izsiljujejo. Seveda to ni res! Borijo se samo za dostoj-nejše dohodke in nagrade, za večja in bolj sončna stanovanja, skratka, le za minimalni življenjski standard velikih ljudi. Ker povsod ne gre tako gladko, se morajo posamezniki posluževati metode štrajkanja. Za kratek čas se enostavno umaknejo v ilegalo, pustijo delo v klubu, po časopisu pa javnosti sporočijo svoje skromne želje. Tako se v nekaj dneh pobotajo s klubom, ki jim nudi v zahvalo za spravo na primer nove apartmaje. Metoda je lahka in jasno — zelo učinkovita. Veljko-viču in Andjelkoviču, igralcema niškega »Radničke-ga« pa ni uspelo samo to, da sta dobila tisto, kar sta iskala. Istočasno sta spra- vila s poti tudi predsednika kluba, ki mu »izsiljevanje« ni šlo v račun. Zato svetujem upravam nogometnih klubov, da pod-vzamejo vse za dostojne življenjske pogoje svojih varovancev. Saj vendar ne gre, da bi postal tudi pri nogometu kruh tako trd, kot v vsakdanjem življenju! !i[llllllllllllllllll!l!IIIIIIII!l!llll!lll!!!llllllllll!lll!l!ll!l!l!l!IIIIIIIIHIIIIIIIII!lll!lllll!llllllll!l!l!l!l!llllllllllllllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllllll]l). NA RELACIJI ŠPORT - TURIZEM SE VEDNO: neizkoriščene možnosti llmšM Na drsališču SINDIKALNO SMUČARSKO TEKMOVANJE NA POHORJU GOZDARJI, LESNI DELAVCI IN POKLICNI LOVCI Skoraj 200 gozdarjev, lesnih delavcev in poklicnih lovcev je pred dnevi zamenjalo sekire, žage in lovske puške s smučmi in smučarskimi palicami. Na Pohorju je namreč bilo že šesto tradicionalno sindikalno republiško smučarsko tekmovanje gozdarjev, lesnih delavcev in poklicnih lovcev. Letošnje tekmovanje je bilo v organizaciji Gozdnega gospodarstva Maribor Hill lec v tem tekmovanju je bil prav gotovo direktor Gozdnega gospodarstva Maribor Lavoslav Kranjčič (okoli 50 let), ki je kljub izredni smoli (zlomil si je palico in eno izgubil) osvojil med precej mlajšimi tekmovalci 19. mesto. Članice so tekmovale na krajši, 5 kilometrov dolgi progi. Premočno je zmagala prvakinja Jožica Grilč, Gozdno gospodar- Druga je bila Majda Dobila iz smučarskega kluba Elan Begunje, tretja pa Terezija Ramšak Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec. V ekipnem tekmovanju (šteli so časa dveh najboljših tekmovalcev iz vseh tekmovalnih panog) je bila najboljša ekipa Lesno industrijskega podjetja Bled, pred ekipo Smučarskega kluba Elan iz Begunj in tekmovalci Gozdnega gospodarstva Maribor. Najboljši posamezniki in ekipe so dobili v znak priznanja lepe pokale. Prihodnje leto bo tekmovanje gozdarjev, lesnih delavcev in poklicnih lovcev, najverjetneje nekje na Koroškem ali v Črmošnjicah na Dolenjskem. -nik- Edint smo si v tem, da pomeni pomanjkanje sredstev g g največji kamen spotike v razvoju telesne kulture. Denarja g g ni nikoli dovolj. Naj ga obračamo, kakor vemo in znamo, g = naj ga delimo še tako premišljeno, vedno pridemo do g g enakega zaključka: za malo denarja — malo muzike. g Drugače tudi biti ne more. Res pa je, da si pogosto |§ s prizadevamo z vsemi močmi, da bi kar najbolj povečali s H prepotrebni telesnokulturni fond in nekako normalizirali g g razmere v športu. Sem in tja se nam ponekod to za bežen g g trenutek posreči, takoj zatem pa spet ugotavljamo, da smo §| H v bistvu še vedno tam, kjer smo bili. Vendar moramo ob g g vsem tem priznati, da smo v svojih prizadevanjih po g = ustvaritvi potrebne materialne baze pogosto zelo ozki. M = Običajno pritiskamo na en sam gumb, kot da bi bile te- g g lesnokulturne zveze tiste, ki krojijo usodo našemu športu. g g In pri tem pozabljamo na tiste, ki bi nam danes morali M M pomagati v znatni meri, ki jim prinašajo športni objekti g g in prireditve neprecenljive koristi. Vse več govorimo o smiselni in funkcionalni povezavi g g na relaciji turizem—šport. Svoje trditve podpiramo z ar- = s gumenti, s številkami in rezultati naših sosedov, ki nas g g krepko prekašajo na področju turizma, kot na področju g g športa. Značilno za naše dosedanje tovrstne odnose je, da M g še vse preveč razglabljamo o ideji povezave med turiz- g g mom in telesnokulturnimi organizacijami, da pa v praksi, g g razen zares zelo redkih izjem, nismo storili še niti ped v g g korist zbližanja. g Tako so pred dnevi na primer gostinci na Koprskem g g ugotavljali, da so vsa leta preveč zanemarjali dejavnosti, g g ki danes spadajo k turizmu. Milijardne investicije v pre- g g teklih letih so šle v glavnem za nove kapacitete. Teh ima- g g mo danes precej, ostajajo pa neizkoriščene celo v poletnih g g mesecih, ko je naval turistov najmočnejši. Rešitev vpra- g g sanja vidijo turistični delavci v glavnem v tem, da pre- g g usmerijo investicije v vse tisto, kar danes gostje želijo in g g potrebujejo poleg svoje postelje. Tako bo treba v kratkem g g poskrbeti tudi za športne objekte, ki naj bi nudili turistom g g čim več razvedrila, ki naj bi bili nekak porok za boljšo g g izkoriščenost kapacitet. g Možnosti za tovrstne investicije so vsekakor precejšnje, g g saj so dohodki od turizma iz leta v leto večji. Jasno je, j§ g da turistični delavci tudi ne bodo več kaj dolgo oklevali, g g ker se jim to enostavno ne izplača, saj svojo zamudo 5e » g g danes drago plačujejo. Vprašanje pa je, če bodo te investicije smotrne.. Saj g g vemo, da gostinci gledajo na ta vprašanja iz svojega zor- g g nega kota, športniki pa Spet iz svojega. V bistvu sicer ne s g gre za to. Problem je v tem, da še danes sploh ni potreb- g g nega sodelovanja med turističnimi in športnimi organiza- g g cijami, pa čeprav bi lahko v sodelovanju napravile marši- §§ g kaj. Gre za to, da iščejo telesnokulturne organizacije ma- g g terialno oporo na vseh mogočih in nemogočih koncih, g s slepo pa korakajo mimo neslutenih možnosti, ki jih skriva g g naš turizem. a. ULAGA I I...........iiiiiii........m..m...um..mili.mil.......... mala Športna knjižnica SMUČARSKI SKOKI g V februarju se takih kažipotov poslužujejo le zelo redki §| g športniki. Medtem ko predstavljajo poleti ture po dobro g g zavarovanih poteh naših Julijcev pravi užitek, zahtevajo g g podobni podvigi v tem letnem času zvrhano mero znanja g H in prakse in seveda — prav toliko poguma IlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllH in podjetja Lesne in pohištvene industrije »MARLES« Maribor. Tekmovanje je odprl sekretar okrajnega komiteja Zveze komunistov Maribor Tone Kropušek. Za samo tekmovanje je značilno, da je bila organizacija odlična in da so sodelovali številni znani smučarji, kot: Tine Mulej, Janko Stefe, Franc Cven-kelj, Jože Šlibar, Andrej Klinar, Jožica Grilč, Janez Peternel in drugi. Prvi dan tekmovanja so najprej pomerili svoje moči tekmovalci v teku na 10 kilometrov. Na progi ob Železničarskem domu na Pohorju je med 24 tekmovalci zmagal znani državni reprezentant Janez Peternel iz podjetja Planica šport Ljubljana, ki je progo presmučal v času 33 minut in 26 sekund. Drugi je bil Franc Gregorič, Lesno industrijsko podjetje Bled, tretji Viktor Brezovšek »EDILIT« Ljubljana, četrti Jože Rajšp Gozdno gospodarstvo Maribor in peti mladinec Marjan Jakopič LIP Bled. Najstarejši tekmova- stvo Maribor v času 26 minut in 22 sekund, pred Elico Grušovnik »Marles« Maribor, ki je za zmagovalko zaostala več kot tri minute in Štefko Šalamun, Gozdno gospodarstvo Maribor. Drugi dan tekmovanja so se najprej pomerili moški na okoli 1400 metrov dolgi progi v veleslalomu. V konkurenci 105 tekmovalcev je bil prvi državni reprezentant Andrej Klinar, Gozdno gospodarstvo Bled, ki je progo presmučal v času 1 minute 38 sekund in dveh desetink. Drugi je bil ljubiteljem slovenskega smučanja zelo dobro znani Tine Mulej (Kozorog Kamnik), tretji Tone Lunežnik (»MARLES«) četrti nekdanji državni prvak v alpskem smučanju Janko Štefe (Kozorog Kamnik), peti in šesti pa Janko Grm in Franc Cvenkelj oba iz smučarskega kluba »Elan« Begunje. Med ženskami, ki so tekmovale na isti progi kot moški je bila prva Boža Rus Gozdno gospodarstvo Novo mesto, ki je progo presmučala v času dveh minut 4 sekund in 7 desetink. Od tistega dneva dalje, ko smo praznovali rojstvo Planice, se naši ljudje vse bolj zanimajo za smučarske skoke, za skakalce in njihove uspehe. Slehernega metra napredka so veseli, domačih skakalcev. Ob dolgoletni tradiciji in spričo velikega zanimanja, ki ga kaže naša javnost za smučarski šport, bi pričakovali, da smo v nekaj desetletjih razvili tudi dobre in uspešne metode treniranja. Žal pa se s tem ne moremo ponašati. Nismo storili vsega, kar je možno, da bi izkoristili navdušenje mladih skakalcev in da bi jim pomagali, da bi se razvili v športnike mednarodnega slovesa. Rezultati pri tekmovanju za pokal Kongsberg na primer kažejo, da je pri nas veliko mladih talentov, da pa so preveč prepuščeni sami sebi prav v letih, ko bi morali biti deležni sistematične telesne vzgoje in rednega treniranja. V smučarskih klubih še ni pravega življenja in tudi ne zadostne skrbi za športno vzgojo mladih tekmovalcev. V zimskem času se ponekod trudijo z organizacijo treningov na snegu — v pripravljalni dobi treniranja, to je v času od maja do decembra, pa marsikje prenehajo z delom. To pa je prav tisti čas, ki odloča o razvoju fizične kondicije. To je čas, ko nas naši sosedi prehitijo, ker se sistematično ukvarjajo z vsem tistim, kar je tekmovalcu potrebno za uspešen start v novo sezono. Na pomlad se venomer srečujemo s hudo kritiko in številnimi predlogi. Ljubitelji ska- Zimske igre »Elektre« Letošnje zimske športne igre članov elektrogospodarskih kolektivov Slovenije, ki se bodo posebno še, če gre za uspehe začele v petek, 19. februarja ter nadaljevale in končale v soboto 20. februarja, bodo letos na pobočjih Pohorja. To bo letos že IX. zimske športne igre Elektre, ki pridobivajo vedno širši krog obiskovalcev. Kot zanimivost naj omenimo, da bo prišlo iz Zagreba na sindikalni izlet in na ogled teh iger 50 članov kolektiva Uprave Elektrogospodarske skupnosti Hrvatske. Proge za tekmovanje bodo prirejene tako, da bodo lahko startali tekmovalci raznih kate- gorij in starosti. Zato je povsem razumljivo, da bo po sedanjih prijavah sodeč na sporedu nad 300 startov. Proga za veleslalom bo enaka za članice in člane — ki bodo letos startali v naslednjih starostnih razredih: do 32 let člani, nad 32 let starejši člani I, nad 40 let starejši člani II, nad 50 let starejši člani III. V tekih bodo startali člani do 32 let na 6 km dolgi progi, starejši člani nad 32 let pa na 3 km dolgi progi. V sankanju bodo nastopile članice in člani. Za najboljše v posameznih disciplinah so pripravljene lepe kristalne vaze. T. BANČIC kalnega športa niso zadovoljni z doseženimi uspehi, pa tudi strokovnjaki ugotavljajo, da bi lahko bili boljši. In zakaj ni takega napredka, kakršnega si želimo? Takle odgovor boste slišali, če boste vprašali strokovnjake: Šibki smo v planiranju nalog treniranja. Ne sejemo, ko je čas za to, zato tudi ne žanjemo Po smučarskih klubih nimamo redne vadbe. Ponekod ni sredstev, ponekod pa tudi ni razumevanja za kaj takega. Vsemu temu pa vrhu vsega botruje še dejstvo, da pri nas še danes nimamo temeljnega učbenika za smučarske skoke. Ta ugotovitev je napotila Center za šolanje in strokovno izpopolnjevanje kadrov, da poskrbi za izdajo knjižice, v kateri bi lahko dobil sleherni smučarski funkcionar pa tudi vsak skakalec prepotrebno znanje o kondicijski pripravi za zimsko sezono, kakor tudi o tehniki in metodiki skakanja. Tako leži danes pred nami že druga knjižica Centra za šolanje in strokovno izpopolnjevanje kadrov, ki nosi naslov Smučarski skoki. Gorjanc je napisal poglavje o tehniki in metodiki smučarskih skokov, D. Ulaga je napisal poglavje o pripravljalni dobi in o ogrevanju, J. Gorišek poglavje o gradnji malih skakalnic, A. Rogelj pa je poskrbel za ilustracije. Tako se je v navdušenju za napredek skakalnega športa rodila nova knjižica, ki - pomeni prvo dejanje v boju za prehod od stihije k načrtnemu delu pri vzgoji novega pokolenja smučarskih skakalcev. Humoresim, Po občnem zboru smo sedeli v Novinarskem klubu in Peter, s katerim sva precej let pisala za isti list, nedolgo tega pa je presedlal k drugemu, je potožil: »Mojduš, naš glavni je navdušen smučar, tako je zagret ko apostol in zdaj že vsa kanclija hodi z njim v gore m ne dajo mi prej miru, dokler ne grem z njimi.« Njegovo izjavo sta spremljali tolikšna žalost in zaskrbljenost, da se nam je resnično zasmilil. Peter namreč nadvse ceni^ ravnino^ in poprej še nikoli ni stal na smučeh. ^To še ni nič,« se je oglasil kolega srednjih let — menda piše za neki lokalni list — »jaz sem v petnajstih letih podoživel pet glavnih urednikov in vsak je imel svojega konjička« Pa nam je povedal svojo zgodbo. »Prvi je bil prijatelj ptičev. Ni jih lovil; zbiral je nagačene in najraje je imel šoje. V njegovem stanovanju je bilo ptičev kot dni v letu in kadar je bilo dobre volje, nas je popeljal k sebi domov in nam razkazoval svojo zbirko ter razlagal razvojno pot tega ali onega ptiča od praskupnosti do dandanašnje prehodne dobe. Ko smo videli, s kolikšno zavzetostjo gleda na tega svojega konjička, smo mu hoteli ustreči in smo tudi mi V službi konjičkov začeli zbirati nagačene Soje. Meni pa je ta zbirateljska strast prišla v kri in jih še zdaj zbiram. Drugi je bil amaterski risar. Menda je hotel študirati risanje, pa je takrat, ko je šel v partizane, znal šele pisati in to je bilo dovolj za novinarsko kariero. Potlej ni imel časa, da bi si pridobil slikarsko izobrazbo, pa je risal kar tako, brez izobrazbe. Doma je imel na stenah lastnoročne portrete vseh članov svoje družine, bližnjih in daljnih sorodnikov, tihožitja in pejsaže. Zato smo tudi mi kmalu po njegovem prihodu kupili barve in papir ter pričeli risati. Bil je zgovoren učitelj mi pa smo mu, kot glavnemu, radi ustregli. Kot rezultat tega obdobja je še danes v meni nenehna želja po upodabljanju. Tretji je zbiral gobe. Imel je nenavaden nos za gobe. Dobesedno zavohal jih je. Ko je zjutraj po kakšni deževni noči prišel v pisarno, je dejal: »Danes pa bodo, fantje,« in popoldne smo se korporativno odpravili v gozd. Rad je imel jurčke. Minilo je pol leta, da sem našel prvega, zdaj pa ga vidim, če stojim pet metrov vstran in kadar je sezona, ni dneva, da jih ne bi nabiral. Četrti je bil ribič. Vre in ure je presedel ob rekah in stoično mirno držal svojo palico. Lovil jih je, jedel pa ne. In ko nam je prvič razdelil svoj ulov, je dejal, da nam jih bo dal tudi drugič, če ga bomo spremljali. Kaj smo hoteli: kupili smo si palice, se vpisali med ribiče in hodili z njim, dokler ni odšel od nas. Zdaj pa hodim sam, če le ukradem kakšno nedeljo. Naš zdajšnji glavni pa je nogometaš. Sicer ne brca žoge, zato pa toliko bolj navdušeno navija za nogometni klub »Naprej«. Tri leta je pri nas in v tem času nisem zamudil nobene tekme. Sprva sem hodil na igrišče zavoljo glavnega, potem pa zavoljo sebe. V vseh teh letih se je naš kolektiv tako izučil, da zdaj že poprej, preden se pride pokazat nov glavni, vemo, kakšen je njegov konjiček in se moralno ter . materialno pripravimo nanj.« »Molite, fantje,« je dejal Peter, »da vam ne pošljejo še kakšnega amaterskega padalca.« »Ni nevarnosti!« »Kako ne? Tega vašega navijača naj prestavijo...« »So ga že. Gre na politično delo.« »No, in ...« »Za glavnega urednika so imenovali mene.« Potlej smo kar precej časa molče zrli v kozarce, le Peter je nekaj mrmral, ki je izzvenelo kot: »Ubogi kolektiv.« JANEZ VOLJČ Prikolice za varno vožnjo Proizvaja: TEM0STROJ LJUTOMER Prešernova cesta 40 Telefon 81-035 81-064 lillll!llllllll!lli!lllllllllllll!ll!lll|l!l!l!illlllllllllllllllill||lilllllllllllllllll!llllllll||||||||||||||||||!llllll|||lll|||||||||||illlllllllllllllll!lllllll||!lllllll|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||ll]l[ DOKAZ — Vsem, ki pravijo, da jaz nisem komunist, lahko pokažem člansko izkaznico! H —AH ni čudno, tako mlad. pa se je že začel učiti’? Hlllllllllllllllllllllllllllllll........................................................................................................ f 2 3 * 5 € 7 8 9 to m 11 n 12 13 M u> IS 16 17 H 18 m 19 Zo H 21 22 m E 23 zr 25 26 27 Križanka Vodoravno: 1. vojaška čepica, 8. pisec domislic, izrekov in resnic v jedrnati obliki, 9. suh, topel veter (množ.), 10. velika reka v Sibiriji, 11. sladkovodna in morska riba, 13. slovenski tednik, 14. omedlevica, huda nezavest, 15. domače moško ime, 16. grški bog sonca, 18. priimek francoske pisateljice (»Dober dan, žalost«), 20. prislov, ki izraža pravičnost, 21. italijanski spolnik, 22. latinski veznik, 23 gost dim, saje, 24. avstralski vrečar, 27. potni list za avtomobil. Navpično: 1. krvavi oder, morišče, 2. čustvo, strast, 3. svetopisemski prerok, 4. življenjska tekočina, 5. različna samoglasnika, 6. četrta in devetnajsta črka abecede, 7. kozaški poveljnik, 11. grški zakonodajalec, 12. znamenje, napoved česa, 14. slaboten, 15. starorimska obleka, 16. podoba, vidik, 17. pritličje hiše ali gledališča, 19 učenje, pameten nasvet, 21. varuhi domačega ognjišča pri starih Rimljanih, 23. smisel, 25. osebni zaimek, 26. različna soglasnika REŠITEV PREJŠNJE KRIŽANKE Vodoravno: L, macesen, 8. Orinoko, 9. loka, v, 10. osa, 11. ave, 13. ha, 14. Abel, 15. Emona, 16. kateta, 18. ozeba, k, 20. Mura, 21. PL, 22. IR, 23. ali, 24. Tirolec, 27. etiketa. — Kako ste zaključili, da je inozemec? jjg — Na kolesih ima nove gume ... & Ki. —... Le kako naj bi bil spreten, ko pa jih moram zadnje čase menjati vsaki dve uri! m = Spored RTV Ljubljana za teden od 18. do 24. februarja 1965 ČETRTEK IS. februarja 5.00—3.00 Dobro jutro! — 6.00 —6.10 Jutranji radijski dnevnik — 8.05 Jutranji zabavni zvoki — 3.55 Radijska šola za višjo stopnjo — O slovenski povojni književnosti — 9.25 Glasbeni vedež — 9.45 Dopoldanski domači pele-mele — 10.00 Dopoldanski radijski dnevnik — 10.15 Glasbeni sejem — 11.00 Nimaš prednosti! — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Vokalni kvartet »Veseli fantje« in trio Janeza Svečnika — 12.30 Iz galerije orkestralnih portretov — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam ... — 14.05 Pojo solisti beograjske opere — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik — 15.30 Pihalna godba Ljudske milice — 15.40 Literarni sprehod — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Turistična oddaja — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 13.15 Odskočna deska — 17. oddaja — 18.45 Jezikovni pogovori — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik — 20.00 Četrtkov večer domačih pesmi in napevov — 21.00 Lirika skozi čas — 21.40 Glasbeni nokturno — 22.10 S popevkami po kontinenti! — 23.05 Ura stare češke glftsbe — 24.00 Zadnja poredila in zaključek oddaje. PETEK 19. februarja 5.00—8.00 Dobro jutro! — 6.00 —6.10 Jutranji radijski dnevnik — 8.05 Gioacchino Rossini-Ottorino Respighi: Fantastična prodajalna — 8.41 Za vsakogar nekaj — 8.55 Pionirski tednik — 9.25 Pihalna godba Rudolf Urbanec — 9.35 Pet minut za novo pesmico — 10.00 Dopoldanski radijski dnevnik — 10.15 Komornemu zboru RTV Ljubljana dirigira Rado Simoniti — 10.35 Novo na knjižni polici — 10.55 Glasbena medigra — 11.00 Nimaš prednosti! — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Opoldanski domači pele-mele — 12.30 Trije odlomki iz Woif-Ferrari-jevih »Štirih grobijanov« — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam ... — 14.05 Radijska šola za nižjo stopnjo — Pojte z nami, otroci! — 14.35 Klavirski duo Ingrid Haebler in Ludwig Hofmann igra Schuberta — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik — 15.25 Napotki za turiste — 15.30 .Švedske narodne pesmi — 15.45 Novo v znanosti — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Petkov simfonični koncert — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Revija naših pevcev zabavne glasbe — 18.45 Ta teden v skupščinskih odborih — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik — 20.00 Zvočni mozaik — 20.30 Tedenski zuna-nje-politični pregled SOBOTA 20. februarja 5.00—8.00 Dobro jutro! — 6.00—6.10 Jutranji radijski dnevnik — 6.30—6.35 Napotki za turiste — 8.05 Poje akademski oktet — 8.25 Zabavne melodije — 8.55 Radijska šola za nižjo stopnjo — Pojte z nami, otroci! — 9.25 Gojenci glasbenih šol vam igrajo — 9.45 Četrt ure s pevcem Markom Novoselom — 10.00 Dopoldanski radijski dnevnik — 10.15 Glasbeni sejem — 11.00 Nimaš prednosti! — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Cez hrib in dol — 12.30 Maurizio Pollini izvaja Chopina — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam ... — 14.05 Prizori iz Foersterjeve opere »Gorenjski slavček« — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik — 15.30 Pojeta ženski zbor »Svobode« iz Laškega in moški zbor Svobode »Loški glas« — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Gremo v kino — 17.35 Pesmi in plesi narodov Jugoslavije — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Izložbeno okno — 18.45 S knjižnega trga — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik — 20.00 V soboto zvečer — 21.00 Zaplešite z nami — 22.10 Oddaja za naše izseljence — 23.05 Za prijeten konec tedna — 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje. NEDELJA 21. februarja 6.00—8.00 Dobro jutro! — 6.05—6.10 Poročila in dnevni koledar — 6.30—6.35 Napotki za turiste — 7.40 Pogovor s poslušalci — 8.00 Mladinska radijska igra — Aleksander Ma-rodič: Pravljica o pravljici — 8.30 Iz albuma skladb za mladino — 9.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — I. — 10.00 Še pomnite, tovariši . . . — Vinko Poteko-Drago Kumer: Tako sem pobegnil — 10.30 Pesmi borbe in dela — 10.40 Naš nedeljski koncert lahke in zabavne glasbe — 11.40 Nedeljska reportaža 12.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — II. — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Za našo vas — 13.50 Na kmečki peči — 14.00—17.00 »Danes popoldne« — 16.00 Humoreska tega tedna — A. Sporel: Naša nova gospodinjska pomočnica — 17.05 Majhen operni koncert — 17.30 Radijska igia — 18.38 Izbrane koncertne melodije — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik — 20.00 Naš nedeljski sestanek — 21.30 Iz slovenske simfonične glasbe — 22.10 Plesna glasba — 23.05 Večer komorne glasbe skladatelja Iva Petriča — 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje. PONEDELJEK 22. februarja 5.00—8.00 Dobro jutro! — 6.00—6.10 Jutranji radijski dnevnik — 8.05 Jutranji zabavni zvoki — 8.55 Za mlade radovedneže — Z obiska v Indiji — 9.10 Zaplešimo in zapojmo — 9.25 Iz narodne skrinje — 9.45 Igrajo vam tuje pihalne godbe — 10.00 Dopoldanski radijski dnevnik — 10.15 Pisan orkestralni intermezzo — 10.55 Glasbena medigra — 11.00 Nimaš prednosti- — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Cez hrib in dol — 12.30 Dva solista: violinist Rok Klopčič in pianistka Dubravka Tomšič-Sre-botnjakova — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam ... — 14.05 Iz treh oper Giacoma Puccinija — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik — 15.40 Godala in zabavni zbori — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Glasbena križanka št. 10 — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Zvočni razgledi — 18.45 Pota sodobne medicine — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik — 20.00 Nocoj ob 20.00 — Nocoj ob 20.00 — 20.40 Lepe melodije z orkestrom Roger Williams — 21.00 Večer črnskih duhovnih in delovnih pesmi in črnske umetne poezije — 22.10 S popevkami po svetu — 23.05 Literarni nokturno — 23.15 Jazz orkestri vam igrajo TOREK 23. februarja 5.00—8.00 Dobro jutro! — 6.00—6.10 Jutranji radijski dnevnik — 8.05 Ansambel »Dobri znanci« in trio Slavka Avsenika — 8.25 Od melodije do melodije — 8.55 Radijska šola za srednjo stopnjo — Ljubljana in njeni prebivalci — 9.25 Uvertura in drugi odlomki iz Blodekove opere »V vodnjaku« — 9.45 Četrt ure z orkestrom Xavier Gugat — 10.00 Dopoldanski radijski dnevnik — 10.15 Glasbeni sejem — 11.00 Nimaš prednosti! — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.30 Iz koncertov in simfonij — 13J5 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam... — 14.05 Radijska šola za višjo stopnjo — Joseph Haydn — 14.35 Pet minut za novo pe- smico — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik — 15.30 V torek na svidenje —- 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Koncert po željah poslušalcev — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Predstavljamo vam jugoslovanske ansamble zabavne glasbe — 18.45 Na mednarodnih križpotjih — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik — 20.00 Majhen recital sopranistke Nade Vidmarjeve — 20.20 Radijska igra — 21.20 Serenadni večer — 22.10 Glasbena medigra — 22.15 Skupni program JRT — studio Ljubljang — 23.05 Nočni koncert SREDA 24. februarja 5.00—8.00 Dobro juuo! —6.00 —6.10 Jutranji radijski dnevnik — a.05 Glasbena matineja — 8.55 Pisan svet pravljic in zgodb — Zgodba o ubogem osličku in tolstem prašičku — 9.10 Madžarske ljudske plese igro orkester Lajos Boross — 9.25 Domače pesmi in napevi — 9.45 Pianist Gabriel Devetak igra Joseph Haydn: Sonata v c-molu — 10.00 Dopoldanski radijski dnevnik — 10.15 Melodije za razvedrilo — 10.55 Glasbena medigra — 11.00 Nimaš prednosti! — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Opoldanski domači pele-mčle — 12.30 Arije iz oper Georga Friedricha Haendla — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam... — 14.95 Radijska šola za srednjo stopnjo — Ljubljana in njeni prebivalci — 14.35 Kaj in kako pojo otroci pri nas in po svetu — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik — 15.30 Slovenske narodne v priredbi Oskarja Deva — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Glasba iz novega sveta — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Iz fonoteke radia Koper — 18.45 Naš razgovor — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik — — 20.00 Koncert zbora KUD »Kosta Abra-ševič« — 20.20 Tako pojo in igrajo v Pragi