Šolstvo In krlza. Razvoj in naprede*k našega narodnega šolstva je bil vedno v precejšnji meri odvisen tudi od naših gospodarskih prilik. Premožnejše občine in gospodarsko krepkejši kraji so v obče zadovoljivo podpirali napredek svojega šolstva, dočim je bil v revnejših občinah povoljen razvoj zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev oviran. Šolska poslopja že pred vojno v največ primerih niso ustrezala učnim, še manj pa zdravstvenim zahtevam. Občutno je skoraj na vseh šolah primanjkovalo zdravih in prostornih učnih sob, zato so bile učilnice prenapolnjene, kar je oviralo uspešno šolsko delo. Po vojni je število učencev na vseh šolah nekoliko padlo, zato so se razmere v tem pogledu trenotno nekoliko izboljšale. Toda že v nekaj letih je število otrok doseglo prejšnje stanje, v naslednjih letih pa je tako narastlo, da so se morali kljub pomanjkljivim in nezadostnim učnim prostorom otvarjati novi razredi in nove vzporednice. Skoraj povsod se je uvajal nerazdeljen pouk, da sta se mogla po dva razreda okoristiti z eno učilnico. Drugod so najemali za učilnice privatna poslopja, ali pa so za silo adaptirali učilnice v starih šolskih poslopjih, Iki so bile že prej opuščene kot neprimerne. Po vojni so bile denarne in gospodarske prilike ugodne, da bi bili vzporedno z otvarjanjem novih, neobhodno potrebnih razredov in vzporednic, lahko preskrbeli tudi primerne in zadostne učne prostore z zidanjem novih in prezidavanjem premajhnih šolskih poslopij. Toda povojni časi so bili taki, da je kljub obilici denarja le malokdo resno mislil na zidanje šol. Vse je odlašalo na boljše čase. Prav redke so bile občine, ki so se prijele dela in zgradile nova in dovolj prostorna šolska poslopja. Ka(ko prav so imelc te občine, kako dobro so naložile svoj denar, občutijo šele danes. Malo je tedaj bilo občiri, ki so pravočasno začele z delom. Največ jih je obtičalo v pripravah, ker je gospodarska depresija ustavila vsako delo. Nad polovico šolskih občin v dravski banovini, ne izvzemši Ljubljane in Maribora, nima zadostnega števila učnih sob, 9a ne govorimo o drugih prostorih, zlasti o učiteljskih stanovanjih. Pričakujemo in trdno smo uverjeni, da se bodo razmere v doglednem času izboljšale, da nastopijo ugodnejše gospodarske prilike. Ne smemo pa misliti, da bodo s tem dnem odpravljeni vsi nedostatki pri naših šolskih poslopjih. Zavedati se moramo, da bodo imele naše občine, čim nastopijo normalne razmere, sto in sto nujnih in neodložIjivih potreb in nalog. Dosedanje izkušnje nas uče, da bo zidanje šol med zadnjimi. Z odlašanjem bodo kajpada rastle vedno večje potrebe in z njimi večja bremena, da jih bo večina občin le težko in z velikimi žrtvami zmogla. Skrb za nemoten napredek in razvoj naše narodne šole nam veleva, da premotrimo položaj in že danes mislimo na to, kaj bi bilo potrebno ukreniti, da se pomore vsaj tam, kjer je potreba največja, ker najbolj primanjkuje učnih prostorov, pa so gospodarske prilike najšibkejše. Pri vsakem reševanju velikih vprašanj, ki so običajno zvezana tudi v velikimi stroški, je treba skupnega dela in združenih sil. Potrebno je. da močnejši priskoči na pomoč šibkejšemu. vsi pa delajo složno za prospeh in napredek celote. Iz nastalih težkoč bomo izšli najlažje in najuspešnejše na ta način. da se ustanovi za vso banovino šolski stavbni fond, v katerega naj bi prispevali vsi davkoplačevalci s priTneFnimi nalkladami. Iz tega fonda bi črpale predvsem one šolške občine, vsaj brezobrestna amortizacijska posojila; ki bodo morale nujno graditi nova šolska poslopja. Fond bi se z vračili vedno obnavljal in ne bo preobremenjeval davkoplačevakev. S skupno pomočjo bi bilo mogoče priskočiti na pomoč v prvi vrsti vsaj onim revnirn in zaostalim krajem, ki si že leta in leta žele šole, pa je vsled slabega gospodarskega položaja ne zmorejo. Današnje težke gospodarske priliike pa so nam lahko tudi dober opomin, da hranimo in zbiramo v dobrih letih za slabe čase. Pri dobri volji in pravilnem umevanju ter zadostni skrbi bi bili v denarno bogatih povojnih letih marsikje in brez obremenitve davkoplačevakev nahranili lepe svote, iz katerih bi danes črpali. Žal, da tako radi odlašamo in vse premalo mislimo.za bodočnost. Današnji časi nas morajo izmodriti, da bomo, ko nastopijo zopet boljši časi, nalagali pri vseh šolah sklade, ako tudi rii treftuthe potrebe za zidanje in prezidavanje. Zakon o narodnih šolah predvideva zbiranje šolsikih fondov v razne šolske namene. Zelo zanimivo in poučno bi bilo ugotoviti, koliko naših šol ima kak fond in kolikšni so ti fondi. Kako modra je ta naredba, bi se vidno pokazalo prav v današnjih časih, ko bi lahko črpale iz teh virov šole za razne potrebe, dočim so danes do malega vse praznih rok in nimajo sredstev za nabavo najnujnejših potrebščin. Pri tej prililki je potrebno, da se dotaknemo še neke pereče zadeve; to so podpore, na katere se danes vse zanaša in na katerih račun se tako rado greši. Podpore so lepa reč, drugo pa je, od kod jih vzeti, kje toliko dobiti, da bi bilo mogoče vsem ustreči in vsem pomagati. Podpore naj bodo v nas samih, v naši dobri volji, preudarnem in štedljivem gospodarstvu. Tam pa, kjer je resnična potreba, kjer so lastne moči prešibke, da pri najboljši volji ne zmorejo tega kar je nujno potrebno in celoti koristno, tam naj pomagajo podpore, ki pa naj bodo tudi dovolj izdatne, da se z njimi doseže namen. Gospodarslka depresija pa je povzročila še druge neprijetne posledace, ki ne bodo ostale brez škode za naše narodno šolstvo, ako se razmere kmalu ne izboljšajo. Redno vzdrževanje narodnih šol in kritja za nabavljanje vsakovrstnih potrebščin uravnavajo na osnovi zakonitih predpisov proračuni krajevnih šolskih odborov. Ti proračuni so bili, ako izvzamemo posamezne izjeme, v obče redno skromni. Kljub svoji skromnosti pa so bili vedno trdna in sigurna osnova na kateri so se vršile nabavike šolskih potreb. Današnji položaj je omajal tudi to osnovoUpravne občine ne morejo pokriti predvidenih šolskih proračunov, šole pa si ne morejo omisliti potrebščin, ki so nujne za redno šolsko delo. Položaj nas zopet resno opominja, da sledimo predpisom zakona in čim nastopijo ugodnejše prilike, osnujemo pri vsaki šoli fond, iz katerega bomo črpali v potrebi. Nadejamo se, da se bodo razmere obrnile na boljše, vendar je nujno potrebno, da uvedemo največjo štednjo. Umevno je, da bo ta štednja ovirala šolsko delo, da bo naše tako lepo se razvijajoče šolstvo obstalo, morda celo nazadovalo. S tem moramo računati vsi: učitelji in starši, pa tudi oni, ki bodo šolsko delo ocenjevali. Neprijetna je ta zavest v času, ko bi bilo treba delati z vso intenzivnostjo za čim jačji razvoj našega šolstva. Za olajšanje današnjih prilik pa je potrebno, da potrpimo vsi, da pripomoremo, kolikor je v naši moči, da se čim prej vrnejo boljši časi. Storimo pa to na način, da bo naša narodna šola utrpela čim manjšo škodo.