Vlasta Stavbar POLITIK VEKOSLAV KUKOVEC Cena: 24,00 EUR 21 Vlasta Stavbar ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONES 21 POLITIK VEKOSLAV KUKOVEC Politično delovanje do leta 1918 INŠTITUT ZA NOVEJŠO ZGODOVINO Ljubljana 2014 3 ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONES 21 Vlasta Stavbar POLITIK VEKOSLAV KUKOVEC Politično delovanje do leta 1918 4 5 PREDGOVOR ZALOŽBA INZ Urednik dr. Aleš Gabrič Založnik Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika dr. Damijan Guštin ZBIRKA RAZPOZNAVANJA / RECOGNITIONES 21 Vlasta Stavbar POLITIK VEKOSLAV KUKOVEC: POLITIČNO DELOVANJE DO LETA 1918 Recenzenta dr. Franc Rozman dr. Jurij Perovšek Jezikovni pregled mag. Darja Gabrovšek Homšak dr. Alenka Valh Lopert Prevod povzetka Mateja Škofljanec Oblikovanje Barbara Bogataj Kokalj Tisk Medium d.o.o. Naklada 400 izvodov Izid knjige je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije ISSN 2350-5664 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Kukovec V. 94(497.4)«1900/1918« 323(497.4)«1900/1918« STAVBAR, Vlasta Politik Vekoslav Kukovec : politično delovanje do leta 1918 / Vlasta Stavbar ; [prevod povzetka Mateja Škofljanec]. - Lju- bljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2014. - (Zbirka Razpo- znavanja = Recognitiones ; 21) ISBN 978-961-6386-52-4 276988928 VSEBINA 7 PREDGOVOR 11 MLADOST IN ŠOLANJE 12 Kukovčevo politično delovanje v študentskih letih 19 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM 20 Habsburška monarhija na prelomu stoletja 45 Politične razmere na Slovenskem 55 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA 56 Začetek Kukovčevega političnega dela v Celju 62 Boj za splošno volilno pravico 67 Trenja v Narodni stranki 73 Ustanovitev liberalne Narodne stranke (1906) 85 Slovenska kmečka zveza (1907) 89 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC 90 Politične razmere v monarhiji pred prvo svetovno vojno 105 Ločeno marširati, a se skupaj bojevati 6 7 PREDGOVOR Prikazi dolgoletnega političnega delovanja Vekoslava Kukovca (Koračice, 10. junij 1876 – Celje, 21. julij 1951) 1 so v glavnem osredinjeni na obdobje Kraljevine Jugoslavije. Po raz- padu dvojne monarhije je Kukovec v resnici naredil zavidanja vredno politično kariero. V zadnjih mesecih Avstro-Ogrske je postal član Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro, nato član Narodnega sveta SHS, v prvi Narodni vladi Slovencev, Hr- vatov in Srbov pa poverjenik za finance. V letih 1919 in 1920 je bil kot zastopnik Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) član začasnega narodnega predstavništva Kraljevine Srbov, Hr- vatov in Slovencev (Kraljevina SHS) v Beogradu. Kar v treh ju- goslovanskih vladah je opravljal funkcijo ministra (za socialno politiko ter za trgovino in industrijo) in odločilno prispeval k sprejemu pomembne zakonodaje s področja sociale. Ob krizi v Jugoslovanski demokratski stranki se je leta 1924 odločil za »od- cepljeno« Samostojno demokratsko stranko, dve leti kasneje pa je iz nje izstopil in postal član Slovenske kmetijske stranke. Z njo se je leta 1927 pridružil Kmetsko-demokratski koaliciji in na njenih pozicijah ostal tudi med šestojanuarsko diktaturo. 1 Bukovec, Dr. Vekoslav Kukovec, str. 5–6; SBL, 3. knj., str. 581; ES, 6. knj., str. 66. 114 Kukovec v štajerskem deželnem zboru 181 Kukovčevo politično delovanje pred prvo svetovno vojno 209 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE 210 Prva svetovna vojna 232 Kukovčevo delovanje med prvo svetovno vojno 242 Politična koncentracija 248 Ustanovitev vseslovenske liberalne stranke 275 Narodni svet 299 POVZETEK 309 SUMMARY 319 VIRI IN LITERATURA 335 IMENSKO KAZALO 8 9 PREDGOVOR Leta 1935 je kandidiral na Mačkovi listi Združene opozicije, leto kasneje je bil izvoljen za predsednika kmečko-delavskega gibanja, ki je bilo sestavni del Ljudske fronte. Jeseni leta 1939 mu ni uspelo na volitvah za vodstvo Zveze delovnega ljudstva Slovenije in se je umaknil iz političnega življenja. Nezanemarljivo je tudi Kukovčevo politično delo v času Avstro-Ogrske. Po začetkih v dijaškem in študentskem obdobju v Gradcu je leta 1906 ustanovil liberalno Narodno stranko in ostal na njenem čelu vse do leta 1917. Prav to obdobje Kukovče- vega političnega udejstvovanja – čas vrha in zatona slogaške po- litike na Štajerskem, nastanek novih strank in zadnja leta habs- burške monarhije – je osrednja tema pričujočega dela. Za razumevanje političnega delovanja dr. Vekoslava Ku- kovca se delo dotika tudi splošnih političnih razmer v habsbur- ški monarhiji in na Slovenskem. Ustrezna poglavja temeljijo na relevantni literaturi domačih in avstrijskih avtorjev, ki so se po- drobno ukvarjali s problematiko. Prvi del, v katerem govorimo o političnem delovanju Kukovca od leta 1902 do izbruha prve sve- tovne vojne, je utemeljen na časopisnem gradivu, stenografskih zapisnikih štajerskega deželnega zbora (1909–1914), različni ko- respondenci ter zapuščinah, ki jih hrani Rokopisna zbirka Uni- verzitetne knjižnice Maribor. V tem okviru je v delu podrobneje predstavljena ustanovitev Narodne stranke, njen politični profil, organizacija in politični uspehi oz. neuspehi, neuspešna priza- devanja za skupno nastopanje s prevladujočo katoliško stranko pri nacionalnih zadevah in delovanje dr. Kukovca v štajerskem deželnem zboru. Drugi, osrednji del monografije, v katerem so predstavljeni Kukovčevo delovanje med prvo svetovno vojno in njegova prizadevanja za oblikovanje vseslovenske liberalne stranke (JDS), pa temelji na Kukovčevi zapuščini, ki jo hrani Po- krajinski arhiv v Mariboru. Osnovo knjige predstavlja doktorska disertacija z naslovom Politično delovanje dr. Vekoslava Kukovca do leta 1918, ki sem jo leta 2012 obranila na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pred komisijo v sestavi: red. prof. dr. Janez Cvirn, doc. dr. Andrej Studen, red. prof. dr. Božo Repe in red. prof. dr. Franc Rozman. Za nasvete in številne usmeritve se zahvaljujem mentorjema red. prof. dr. Janezu Cvirnu in red. prof. dr. Francu Rozmanu. Hvala tudi Inštitutu za novejšo zgodovino in uredniku nje- gove knjižne zbirke Razpoznavanja/Recognitiones dr. Alešu Ga- briču, da sta knjigo sprejela v inštitutov založniški program. Zahvaliti se želim še Brigiti Hrženjak za pomoč pri preva- janju gradiva, Katarini Visočnik za tehnično pomoč pri obliko- vanju opomb in nekaterih drugih delov besedila, moji Ivi in naj- dražjim pa za razumevanje in spodbudo. Vlasta Stavbar 10 11 PREDGOVOR MLADOST IN ŠOLANJE 12 13 MLADOST IN ŠOLANJE KUKOVČEVO POLITIČNO DELOVANJE V ŠTUDENTSKIH LETIH Vekoslav Kukovec se je rodil 10. junija 1876 ob 22. uri v Ko- račicah 14 očetu Vincu Kukovcu in materi Ani, rojeni Zelenjak. V kmečki družini so se rodili še štirje otroci: Marija (6. avgu- sta 1879), Otilija (7. decembra 1881), Jožefa (14. marca 1885) in Jožef (19. novembra 1886). 2 Po promociji na graški univerzi 28. novembra 1902 je Ve- koslav Kukovec decembra prišel v Celje, kjer je dobil mesto sodnega pripravnika. 3 Celjski narodnjaki z Ivanom Dečkom (1859–1908), pravnikom in politikom, ki se je z marljivim orga- nizacijskim delom na političnem, gospodarskem in kulturnem področju povzpel v glavnega voditelja celjskih in spodnještajer- skih Slovencev in jih od leta 1890 zastopal v deželnem zboru, 4 in Josipom Sernecem so ga navdušeno sprejeli. Mladi mož, ki ga je med študijem podpiral Pavel Turner, je opozoril nase že kot gimnazijec v Mariboru in zlasti kot študent prava na univerzi v Gradcu. V šolskem letu 1893/94 je na mariborski klasični gim- naziji urejal glasilo petošolcev Iskrice in v njem objavil nekaj pe- 2 NŠ Maribor, krstna knjiga Sv. Tomaž pri Ormožu, 7, 1871–1889. 3 Novice, 60, 1902, št. 49, str. 487; PAM, fond Kukovec Vekoslav, Sg=1585: Doktorska diploma graške univerze, 28. 11. 1902, viseči pečat. 4 Cvirn, Dečko Ivan, str. 183. Glej: Studen, Žalostni konec slovenskega rodoljuba, str. 29–37. sniških poskusov in drugih besedil. 5 V zadnjem letniku gimna- zije se je izkazal kot urednik dijaškega lista Bodočnost (ohranjeni sta le prva in druga številka prvega letnika); uredništvo lista si je zadalo cilj: »Zbirati okrog sebe vse, ki nočejo biti samo vsakdanji 5 UKM, Rokopisna zbirka, Ms 66. Doktorska diploma graške univerze, 28. 11. 1902, viseči pečat (PAM, fond Vekoslav Kukovec, Sg=1585) 14 15 MLADOST IN ŠOLANJE narodnjaki, ki se temveč z osobnim delom hote pokazati pripra- vljeni in zmožne za bodoče resnobne borbe za narodov procvit v slovstvu, sploh njegov vsestranski razvoj.« 6 6 UKM, Rokopisna zbirka, Ms 293, str. 13, 14. »Resno delo za narod« je bil cilj, ki se mu je Kukovec zapi- sal tudi med študijem na graški pravni fakulteti. Ni se pretirano vdajal »burševskemu življenju« kot večina slovenskih študentov v Gradcu, ampak je pridno študiral, prevajal in dopisoval v slo- venski liberalni tisk. Kot zagovornik »realne politike« se je še posebej ukvarjal z narodnogospodarskimi vprašanji. Prepričan je bil, da je pogoj za narodni napredek gospodarski napredek, okrepitev slovenskega srednjega stanu (gospodarsko aktivnega meščanstva), ki da je vezivo vsakega naroda. Pod vplivom Pa- vla Turnerja, ki ga je podpiral in usmerjal, se je lotil prevoda in priredbe knjige francoskega ekonomista Mauricea Blocka Petit manuel d΄économie pratique, ki jo je leta 1899 v nadaljevanjih objavljal v listu Popotnik. 7 Konec leta 1899 je svoj prevod in pri- redbo izdal (v samozaložbi) v knjigi Uvod v narodno gospodar- stvo. 8 Ob izdaji knjige je v Slovenskem narodu še enkrat pouda- ril pomen srednjega stanu za narodni razvoj. V srednjem stanu (meščanstvu) je videl nekakšnega posrednika med škodljivimi zahtevami nižjih in višjih družbenih slojev. Srednji stan je »naj- zanesljivejši pogoj lepše narodne bodočnosti«. 9 Leta 1901 je v tiskarni Dragotina Hribarja v Celju izdal knjigo Narodno gospo- darstvo. V njej je kot glavno sredstvo »umnega gospodarstva« razglasil varčnost. V nasprotju s prvo knjigo, ki je v javnosti na- letela na ugoden odmev, 10 je bila druga deležna tudi nekaj kritik. Medtem ko jo je liberalni tisk skorajda prezrl, so ji v katoliškem očitali vrsto pomanjkljivosti. V Voditelju v bogoslovnih vedah so pohvalili njegovo razpravljanje o varčnosti, ki da je »eminentno socialna čednost«, 11 v Domu in svetu pa je kritik (verjetno Evgen Lampe) avtorju očital, češ da je vse narodno gospodarstvo »skr- čil v nekaj moralnih naukov, a tudi ti nimajo dokazilne moči, ker se pisatelj skrbno izogiba vsakega verskega motiva«. 12 7 Slovenski narod, 33, 1900, št. 26, 1. 2., str. 4. 8 Uvod v narodno gospodarstvo. Po knjigi Mauricea Blocka uredil Vekoslav Kukovec. Maribor 1899. 9 Slovenski narod, 33, 1900, št. 8, 10. 1., str. 1–3. 10 Slovenski narod, 33, 1900, št. 32, 9. 2., str. 3. 11 Voditelj v bogoslovnih vedah 6, 1903, str. 251–252. 12 Dom in svet, 16, št. 1, str. 55. Bodočnost [Dijaški list na klasični gimnaziji v Mariboru. Urednik Vekoslav Kukovec.] [Maribor], 1897. (UKM, Rokopisna zbirka, Ms 293) 16 17 MLADOST IN ŠOLANJE Narodnogospodarska vprašanja so ga privlačila tudi ka- sneje. Tako je pred odhodom iz Gradca 5. decembra 1902 v društvu Naprej nastopil s predavanjem o gospodarskem gibanju med Slovenci. Znova je poudaril, da je zdrav gospodarski razvoj osnovni pogoj za kulturni napredek slovenstva. 13 Po drugi strani se je ves čas zavzemal za zvišanje izobrazbene stopnje sloven- skega naroda. Na dvanajsti skupščini Zveze avstrijskih jugoslo- vanskih učiteljskih društev je v imenu slovenskih akademikov pozdravil prizadevanja slovenskega učiteljstva za kulturni dvig naroda in izrazil upanje, da bo učiteljstvo nekoč lahko reklo, »da je naš slovenski narod najizobraženejši na svetu«. 14 V predava- nju v Gradcu 5. decembra 1902 se je zavzel za ustanovitev slo- venske univerze. 15 Kukovčeve ideje se niso bistveno razlikovale od idej na- rodno radikalnega dijaštva v drugih univerzitetnih središčih v monarhiji. V Gradcu je Kukovec aktivno sodeloval v akadem- skem društvu Triglav, hkrati pa je bil v stikih s skupino študen- tov v Pragi (»masarykovci« z Dragotinom Lončarjem na čelu) 16 in člani slovenskega akademskega društva Slovenija na Dunaju. O dogajanju med študenti v Gradcu in svojih pogledih na na- rodno aktivnost slovenskih študentov je poleti 1902 iz Gradca poročal svojemu prijatelju Vekoslavu Spindlerju (tudi Špin- dler), s katerim sta kasneje (1906) skupaj ustanovila Na rodno stranko na Štajerskem. 17 V pismu je izrazil navdušenje nad no- vimi, vendar »krepko začrtanimi« nazori »skupine Lončar, Der- mota, Schwei ger, Kristan itd. iz Prage«, ki so jih podali v Posla- nici slovenski mladini (1901). Prav tako pohvalno se je izrazil v reviji Jug, ki sta jo leta 1901 na Dunaju začela izdajati Franc Derganc 18 in Niko Zupanič. Pojav revije Jug se mu je zdel »tudi 13 Kmetijske in rokodelske novice, 60, 1902, št. 1, str. 3. 14 Slovenski narod, 33, 1900, št. 183, 11. 8., str. 2. 15 Kmetijske in rokodelske novice, 60, 1902, št. 1, str. 3. 16 Godina, Narodno radikalno dijaštvo, str. 219–230. 17 Pismo je ohranjeno v Rokopisni zbirki UKM v fondu Korespondenca Vekoslavu Špindlerju Ms 240/I–6. 18 Franc Derganc, zdravnik, je na Dunaju 1901 skupaj z Nikom Zupančičem izdajal kulturno- politično revijo Jug. SBL, 1. knj., str. 128. zelo interesanten za zgodovino duševnega gibanja v slovenskem dijaštvu«. 19 Zadovoljen je bil tudi z razmerami v dunajskem akademskem društvu Slovenija, ki so jo uspešno prevzeli »radi- kalno narodni – samostojni – narodno misleči« študentje, med katerimi je bil tudi Spindler. Ne »kot dijak, ne kot Triglavan, ne kot Slovenijan (kar sem kot ‘stara hiša’ še vedno), ampak kot naši narodni stvari vse dobro želeč Slovenec« radikalcem v Sloveniji želi, »da s svojim dejanja željnim nastopom začrtate v razvoju dijaškega življenja prav markantno črto v smislu pravega zdra- vega napredka. Koliko morem iz dosedanjih simptomov soditi, se to od vas opravičeno pričakuje.« 20 Spindlerja, ki si je očitno prizadeval razširiti vpliv narodno radikalnih idej tudi med štu- dente v Gradcu, ob koncu pisma seznani tudi s slabimi nava- dami dela študentov v Gradcu: »Seznanjam Te pa s Tebi kolikor toliko nepoznanimi razmerami, kar bode Ti menim prav do- bro došlo. Poznanje razmer graških dijakov Ti je potrebno, ako hočeš svoje črteže, kar je prav, vpletati dijaštvo ne le dunajsko ampak tudi drugih univerz … Poudarjam, da je tu mnogo bur- ševstva med slovenskimi dijaki. Jaz sem ena izmed belih vran, ki to brezobzirno pobijam – to ostudno zabljaštvo … Morebiti si Ti ali kdo mislil, da imam jaz poseben vpliv na to dijaštvo. Iz gori navedenega vzroka je to drugače. Jaz sem skoro popolnoma izoliran – in deloma večinoma celo na tihem iz mnogih stranij hudo osovražen.« 21 Kukovec končuje pismo z besedami: »Kar se moje malenkosti tiče, kakor rečeno, jaz bom z vsemi možnimi simpatijami spremljal vsako Vaše narodno gibanje, in če boste hoteli uvaževati tudi tu in tam kaj nasvetoval. Kar stavim kot po- goj, je odkritosrčnost in ne domnevanje otročjih namenov. Sam se vaših prireditev žalibog menda ne bom mogel udeležiti, ker je možno, da bom v počitnicah v inozemstvu, pa tudi to, da bom kje v državni službi … Imej se dobro in pozdravi mi znance.« 22 19 Prav tam. 20 UKM, Rokopisna zbirka, Ms 240/I–6. 21 Prav tam. 22 Prav tam. 18 19 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM 20 21 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM HABSBURŠKA MONARHIJA NA PRELOMU STOLETJA Kukovčev študentski politični aganžma se je začel v času, ko se je habsburška monarhija znašla v hudi krizi. Velik problem je tičal že v dualizmu. Zaradi ohlapnega dualističnega ustroja sploh ni delovala kot enotna država. Obe državni polovici so sicer povezovali skupni vladar, skupne finance, skupna vojska in enotna zunanja politika, toda v resnici sta bili tako razdvojeni, da so npr. morali prebivalci ene polovice menjati državljanstvo, če so želeli glasovati v drugi. 23 Ogrska je imela svojo rdeče-belo- -zeleno zastavo (iz revolucionarnega leta 1848), medtem ko so morali vojaki korakati pod črno-žolto zastavo habsburške dina- stije. Razvejana birokracija je oteževala odnose med državnima polovicama. Če je policija v Galiciji hotela izročiti Ogrski raz- bojnika, ki je prekoračil avstro-ogrsko mejo, se je morala naprej obrniti na Dunaj, ne pa na ogrske graničarje, s katerimi je bila v vsakodnevnem stiku. Tri skupna ministrstva sta nadzirali de- legaciji, ena iz avstrijskega in ena iz ogrskega parlamenta, ki sta se kot kakšni mednarodni komisiji izmenično sestajali enkrat na Dunaju in drugič v Budimpešti, da bi se dogovorili o višini in razdelitvi sredstev za skupne stroške, carinskih in trgovskih 23 Johnston, Austrijski duh, str. 347–348. zvezah in o drugih pomembnih vprašanjih. In prav obnavlja- nje »nagodbe« vsakih deset let je vnašalo trenja v odnose med obema državnima polovicama. Tako je Slovenec 15. novembra 1899 upravičeno ugotavljal: »V nobeni ustavni državi parlamen- tarni ustroj ni tako okoren kakor v Avstriji. Leta 1867 je grof Beust dovolil Madžarom, kar so zahtevali, in v nekaj mesecih je sestavil za notranjo upravo umeten mehanizem, ki se vsak čas ustavi ter vladama povzroča skrbi. ‘Unicum’ v naši ustavi pa je poleg delegacije kvotna deputacija. Že imena kažejo, da so teda- nji osrečevalci naše države po besednjakih iskali pravih izrazov za svoje bistroumne iznajdbe. Kakor je neki šaljivec delegacijo imenoval zavod za gluhoneme, tako je kvotna deputacija meše- tarska družba, ki dela mnogo krika in vika, a se konečno vedno pobota, kakor zahteva naš sosed onkraj Litave.« Leta 1897 pote- klo desetletno nagodbo je obema vladama uspelo podpisati šele ob izteku leta 1902, kar je bila posledica radikalnega madžar- skega nacionalizma in kaotičnih razmer v Cislajtaniji, ki so jo od razglasitve Badenijevih jezikovnih odredb za Češko in Morav- sko aprila 1897 pretresali hudi nacionalni boji. Vzpon madžarskega nacionalizma je v polni meri prišel do izraza ob veliki milenijski razstavi (ob tisočletnici naselitve Ogrov) v Budimpešti leta 1896. 24 Od srede devetdesetih let je na Ogrskem doživljala vzpon Stranka neodvisnosti, ki je – izhajajoč iz tradicije revolucije leta 1848 – za Ogrsko (kot madžarsko na- cionalno državo) zahtevala ekonomsko, politično, vojaško in zu- nanjepolitično neodvisnost. Ogrska naj bi imela lastno emisijo denarja, tvorila naj bi lastno carinsko ozemlje, z lastno zunanjo politiko in vojsko, v kateri bi bila madžarščina poveljevalni jezik. Z Avstrijo naj bi bila povezana le v osebi vladarja v obliki perso- nalne unije, pri čemer naj bi bile zunanjepolitične kompetence monarha v največji meri okleščene v korist vlad in parlamen- tov obeh držav. Stranka neodvisnosti s Ferencem Kossuthom na čelu je v carinski zvezi z Avstrijo videla glavno oviro za gospo- darski razvoj Ogrske, zato je bila nosilka radikalnega ekonom- 24 Prim.: Sinkó, Die Millenniumsfeier Ungarns, str. 295–301. 22 23 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM skega nacionalizma (bojkot blaga »avstrijskih« firm), ki je daleč presegal češko ali slovensko parolo: Svoji k svojim. Še zlasti pa je Stranka neodvisnosti zahtevala samostojno ogrsko armado z vsemi njenimi atributi (madžarski poveljevalni jezik, vojaško pravo, oznake), na kar cesar seveda ni mogel pristati. Konflikt se je stopnjeval, dokler ni cesar posegel po skrajnem sredstvu pritiska na madžarsko opozicijo. Septembra 1905 je neposlušni madžarski eliti zagrozil, da bo temeljito razširil volilno pravico. Šele ta grožnja je madžarsko politično elito – seveda iz strahu, da bodo na Ogrskem prišli do veljave nemadžarski narodi – pri- pravila do popuščanja. Medtem ko je Ogrska – kljub svoji nacionalni heteroge - nosti – nasproti Cislajtaniji funkcionirala kot čista madžarska nacionalna država (tudi avtonomija banske Hrvaške je bila omejena), se je v avstrijski polovici države (Cislajtaniji) vse bolj kazalo, da je zgolj »mozaik narodov in dežel brez notranje enotnosti«. 25 Po padcu Taaffejeve vlade, ki jo je pokopal neuspešen poskus uvedbe državnozborske volilne reforme, 26 je cesar 11. no vem bra 1893 za ministrskega predsednika imenoval kneza Alfreda Windischgraetza, za katerega se je najbolj za- vzemal voditelj Združene nemške levice Plener. 27 Nova vlada se je v državnem zboru lahko opirala na koa- licijo strank, ki so z nasprotovanjem volilni reformi spodnesle Taaffejevo vlado: Klub združene nemške levice (110 poslancev) ter Poljski (57 poslancev) in Hohenwartov klub (56 poslancev). Vlado so podpirali tudi Coroninijev klub (10 poslancev), štirje poslanci moravske sredinske stranke (vključno z enim srbskim poslancem) in sedem italijanskih poslancev kluba Trentino. Vlada je imela v državnem zboru dvotretjinsko večino. 28 V opo- 25 Beller, Franz Joseph, str. 127. 26 Prim.: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848–1895. Knj. 5/II: Slovenska politika v letih 1879 do 1895 / Dušan Kermavner, str. 211. 27 O Windischgraetzovi vladi prim.: Stekl, Wakounig, Windisch-Graetz, str. 225–235; Dabringer-Wakounigg, »So liegen einmal die Verhältnisse in Österreich, daß man nicht mit rechter Freude ans Werk geht«., str. 275–294. 28 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v habsburški monarhiji, str. 178. ziciji zoper vlado so se povezale slovanske frakcije v nekakšno »slovansko protikoalicijo«, ki so ji pripadali 38-članski Mladoče- ški klub, 12 moravskih (staročeških) poslancev, 7 rusinskih po- slancev in 10 poslancev Kluba slovenskih in hrvaških poslancev, v katerega se je povezalo šest slovenskih (Ferjančič, Kušar, Coro- nini, Gregorčič, Gregorec, Nabergoj) in štirje hrvaški poslanci (Klaić, Borčić, Bulat, Šupuk), ki so izstopili iz Hohenwartovega kluba. 29 Omenjene frakcije so se na konferenci 30. novembra 1893 dogovorile, da bodo oblikovale skupno parlamentarno komisijo, ki naj bi koordinirala ravnanje slovanske opozicije. V opoziciji je bilo tudi pet katoliških konservaticev, 11 Luegerjevih »antisemitov« in 17 članov Nemškega nacionalnega kluba (sku- paj s 4 »divjaki«) ter dva schönererijanca. 30 Windischgraetzeva koalicijska vlada, ki je bila za cesarja le prehodna rešitev, je imela v parlamentu dovolj veliko večino, da je lahko uspešno izvajala svoj program. Skozi parlamentarno proceduro ji je uspelo poleg zakona o deželni brambi (1893), ki je dokončno pretrgal z miličniško tradicijo, vojska drugega reda pa se je po organizaciji in urjenju vse bolj približevala skupni vojski, 31 speljati še vrsto drugih zakonov, ki jih je pripravila že Taaffejeva vlada. Med njimi velja omeniti spremembe tiskov- nega zakona, reformo civilnoprocesnega reda, trgovinski po- godbi z Romunijo in Rusijo ter ukrepe za izvedbo leta 1892 skle- njene valutne reforme, tako imenovani prehod na zlato veljavo. Od aprila 1894 so mladočeški, kasneje pa še krščansko- -socialni poslanci izvajali tehnično obstrukcijo, ki pa ni resneje ogrozila delovanja parlamenta. Ves čas so opazno naraščala tre- nja v »veliki koaliciji«. Glavni kamen spotike je postala v vla- dnem programu napovedana državnozborska volilna reforma. Do njenega sprejema naj bi mirovala vsa druga velika politična vprašanja. 32 Ministrski predsednik je reformo predstavil koali- cijskim partnerjem 26. februarja 1894. Osnutek reforme je pred- 29 Melik, Slovenci v državnem zboru, str. 56. 30 Höbelt, Parteien und Fraktionen im cisleithanischen Reichsrat, str. 945–946. 31 Stergar, Slovenci in vojska, str. 185–187. 32 Stekl, Wakounig, Windisch-Graetz, str. 228. 24 25 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM videval uvedbo pete, »splošne kurije«, izvoljene na podlagi splo- šne (moške) volilne pravice. Predlog reforme je v koaliciji naletel na odpor. Nasprotovali so ji v konservativnem Hohenwartowem klubu in tudi v Združeni liberalni levici. Delo odbora za volilno reformo je le počasi napredovalo. (Pod)odbor za volilno reformo je po intervenciji cesarja in kneza Windischgraetza junija 1895 končno zaključil obravnavo vladnega predloga. Preden je pre- dlog prišel v poslanske klopi, se je morala Windisch graetzeva vlada posloviti. Glavni razlog za njen padec je bilo tako imenovano »celjsko gimnazijsko vprašanje«, vprašanje ustanovitve nemško-sloven- skih vzporednic na nižji gimnaziji v Celju, saj jih je Slovencem obljubil že grof Eduard Taaffe leta 1888. Po prizadevanjih grofa Hohenwarta se je Windischgraetz obvezal, da bo vlada izpolnila obljubo. Naučni minister Stanisław Madeyski je slovenskemu poslancu Mihaelu Vošnjaku 8. marca 1894 zagotovil, da bo vlada ustanovila vzporednice v Celju, če se izkaže, da leta 1889 v Ma- riboru ustanovljene vzporednice dobro delujejo. Tako je celjsko gimnazijsko vprašanje postajalo glavni problem avstrijske no- tranje politike. 33 Celjska Domovina je že sredi septembra 1894 upravičeno ugotavljala razsežnosti celjskega primera: »Celje je zadnje mesece postalo sloveče. Malo je manjkalo, da se zaradi Celja niso majali ministrski stoli. Velik del avstrijske politike se je sukal okrog Celja, skoro bi rekli, da je v Celji ključ koalicije, ali vsaj po pisavi liberalnih in nemškonacionalnih glasil, bi tako sodili.« 34 Dne 18. oktobra 1894 je finančni minister Ernst Plener objavil proračun za leto 1895, v katerem je bila tudi postavka 1500 gld za ustanovitev celjskih vzporednic. S tem je celjsko in z njim slovensko narodno vprašanje postalo »osrednji notranje- politični problem v Avstriji«. 35 Nemci so to razumeli kot popuščanje Slovencem in napad na Nationalbesitzstand–»starodavno posestno stanje« na Spo- 33 Prim.: Cvirn, Celjsko gimnazijsko vprašanje, str. 64–71. 34 Domovina, 4, 1894, št. 26, 15. 9., str. 1. 35 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 180. dnjem Štajerskem. 36 Graški občinski odbor je na predlog dr. Vic- torja von Hochenburgerja v državni zbor poslal posebno peti- cijo, v kateri je od poslancev koalicijske Združene nemške levice zahteval, da »izpolnijo svojo nacionalno dolžnost« in preprečijo slovenizacijo Celja. Predlagali so, da se postavka Celje črta iz proračuna. 37 Sledilo je leto in pol ostrih političnih spopadov v državnem in štajerskem deželnem zboru, ki so zlasti na Spo- dnjem Štajerskem, še posebej pa v Celju, zelo zaostrili nemško- -slovenske odnose. Celjsko gimnazijsko vprašanje je razmajalo koalicijo, ki je bila po pisanju Slovenskega naroda »sedaj po- dobna kaki ljubljanski, od potresa razdejani, z neštetimi tramovi podprti in povsem zadolženi hiši«. 38 Klub združene nemške levice je 13. junija 1895, ko je pro- računski odbor obravnaval posamezne postavke, sklenil, da izstopi iz koalicije, če se postavka Celje ne črta iz proračuna. Finančni minister Plener je s sklepom kluba seznanil svoje ko- lege v vladi in hkrati predlagal kompromisno rešitev. 39 Vlada je s posredovanjem grofa Hohenwarta poskušala omehčati sloven- ske člane njegovega kluba, naj pristanejo na ustanovitev gimna- zije v Žalcu, toda slovenski poslanci so ostali neomajni. 40 Ko je ministrski predsednik uvidel, da kompromisa ne bo, je na seji vlade 16. junija 1895 ministra Plenerja in Wurmbranda vprašal, ali bosta v primeru izstopa Združene nemške levice iz koalicije izstopila. Odgovorila sta, da mora v tem primeru demisioni- rati celotna vlada. 41 Kljub nerazrešljivi situaciji in zavedanju, da to pomeni padec vlade, se je knez Windischgraetz odločil, da postavka za Celje ostane v proračunu. Tudi naučni minister Madeyski si je prizadeval, da bi v proračunskem odboru celjsko postavko sprejeli pred padcem vlade. 42 Proračunski odbor je na svoji seji 18. junija 1895 izglasoval postavko Celje v proračun za 36 Judson, Exclusive Revolutionaries, str. 249–251. 37 Deutsche Wacht, 19, 1894, št. 86, 28. 10., str. 2. 38 Slovenski narod, 28, 1895, št. 15, 18. 6., str. 1. 39 Sutter, Die Badenischen Sprachenverordnungen von 1897, str. 115–116. 40 Prav tam. 41 Prav tam. 42 Prav tam. 26 27 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM leto 1895 z 19 glasovi. Proti je bilo 15 članov, in sicer člani Zdru- žene nemške levice, Nemške nacionalne stranke in italijanski poslanci Coroninijevega kluba. Predlog so po pisanju Deutsche Wacht podprli slovenski in romunski poslanci ter nemški kato- liški konservativci. 43 Takoj po glasovanju je Združena nemška levica razglasila svoj izstop iz vladne koalicije. Dan kasneje je v skladu s sklepom ministrskega sveta z dne 16. junija 1895 knez Windischgraetz pisno obvestil Franca Jožefa o demisiji vlade, ki jo je cesar tudi sprejel. 44 Knezu Windischgraetzu je cesar na av- dienci 18. junija 1895 dovolil, da »zaključi državnozborsko za- sedanje do jeseni«; ustanovitev celjske gimnazije »že to jesen, se je torej preprečila«. 45 Že dan po odstopu Windischgraetzeve vlade je cesar pre- senetljivo hitro imenoval novo začasno (uradniško) ministrstvo z grofom Erichom Kielmanseggom na čelu z edino nalogo: čim- prejšnji sprejem državnega proračuna za leto 1895. Naloga je bila težka, saj je sprejem celjske postavke v proračun sprožil med večino avstrijskih Nemcev močne odzive. Nemško nacionali- stično časopisje, zlasti celjski list Deutsche Wacht, je od nem- ških poslancev zahtevalo, da preprečijo sprejem proračuna, tudi s skrajnimi ukrepi, kot je obstrukcija, če je to potrebno. Toda med nemškimi poslanci kljub temu ni bilo dovolj pripravljenosti za tak skrajni korak. V drugem branju proračuna 10. junija 1895 so postavko Celje sprejeli s 173 glasovi za in 143 proti. 46 Nemško nacionalistično časopisje je še naprej pozivalo, da naj poslanci zavrnejo celoten proračun, vendar je bil 19. julija 1895 v tretjem branju proračun vseeno sprejet s 185 glasovi, 86 poslancev ga ni podprlo. 47 Zanj so glasovali Slovenci, Hrvati, staročehi, Po- ljaki, Romuni in Rusini ter 86 nemških poslancev, od tega 57 čla- nov Združene nemške levice, 23 nemških klerikalcev, 5 članov 43 Deutsche Wacht, 20, 1895, št. 49, 20. 6., str. 2; glej drugačno navedbo v: Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 115, op. 24: »za so glasovali 3 klerikalci …« 44 Prav tam. 45 Slovenski narod, 28, 1895, št. 138, 18. 6., str. 4. 46 Deutsche Wacht, 22, 1895, št. 56, 14. 7., str. 1. 47 Deutsche Wacht, 22, 1895, št. 58, 21. 7., str. 1. Coroninijevega kluba oziroma moravske sredinske stranke ter dunajski demokrat Kronawetter. 48 Glasovanja se ni udeležilo 31 poslancev. Izmed 21 poslancev Nemške nacionalne stranke in desetih krščanskih socialcev proračuna ni podprlo le 19 članov Združene nemške levice. 49 Posledice glasovanja so se že kmalu izrazile v skrajno radikalni politiki avstrijskega in še zlasti spo- dnještajerskega nemštva. 50 Cesar je za novega ministrskega predsednika 30. septem- bra 1895 imenoval nekdanjega galicijskega namestnika grofa Kasimirja Felixa Badenija. Že v svojem programskem govoru je Badeni 22. oktobra 1895 jasno poudaril, da njegova vlada ne bo zavezana stankam: »Če rečem, da je vlada svobodna do strank in da misli tudi v bodoče ostati svobodna, pomenijo te besede, da mislimo voditi in se ne dati voditi.« 51 Politika grofa Kasimira Felixa Badenija (1895–1897) je bila Slovanom naklonjena. Oba slovenska tabora sta jo sprejela s simpatijo, čeprav ne povsem brezpogojno. Državnozborski poslanec dr. Andrej Ferjančič je izjavil, da jih je program nove vlade zadovoljil. 52 Vlado sta takoj podprla Poljski in Hohenwartov klub ter nekoliko manj Zdru- žena nemška levica. V opozicijo pa so prešli Čehi, ki so v Bade- nijevem programu pogrešali napoved, da bo vlada rešila češko vprašanje. 53 Nove vlade niso podpirali niti Luegerjevi krščanski socialci in (vse)nemški nacionalci, odločni nasprotniki liberalne Združene nemške levice. 54 Badeniju je uspelo v državnem zboru z dvema pomemb- nima predlogoma. Dokončal je davčno reformo, »ki jo je bil predložil že finančni minister Steinbach in katero dovršiti se je zaman trudil finančni minister koalicijskega kabineta Ernst 48 Rezultati, objavljeni v Deutsche Wacht, 20, 1895, št. 59, 25. 7., str. 1–2: Ein Tag der Schmach; prim. tudi: Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 117. 49 Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 117. 50 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 182. 51 Kolmer, Parlament und Verfassung in Österreich,VI, str. 4; Šuklje, Iz mojih spominov I–II, str. 48. 52 Melik, Slovenci v državnem zboru, str. 61. 53 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 89. 54 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 183. 28 29 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM plemeniti Plener« (z njo so uvedli osebno dohodnino), 55 in fe- bruarja 1896 vložil v parlament predlog državnozborske volilne reforme, ki je še dodatno znižala volilni davčni cenzus in uve- dla tako imenovano splošno volilno kurijo za vse moške drža- vljane nad 24. letom. Toda kmalu po sprejetju volilne reforme, ki je 14. junija 1896 dobila cesarjevo sankcijo in ob starih kuri- jah uvedla novo, 72-člansko splošno kurijo, izvoljeno na pod- lagi splošne (moške) volilne pravice, se je začela podpora vladi manjšati. Združena nemška levica se je vse od vprašanja »celjske postavke« v proračunu razkrajala, na njenih ostankih pa se je na Češkem in Moravskem leta 1896 postopoma začela organi- zirati Nemška napredna stranka. Člani, ki so bili dotlej združeni v klubu Združene nemške levice, so se 6. novembra 1896 po- vezali v Napredni klub, ki je štel 27 poslancev. 56 Kritiki opor- tunistične politike Združene nemške levice pa so iz vrst Nem- ške nacionalne stranke junija 1896 ustanovili Nemško ljudsko stranko (Deutsche Volkspartei) pod vodstvom dr. Otta Stein- wenderja. Tudi ustavoverni veleposestniki so bili vedno bolj kritični do Združene nemške levice. Do razkola je prišlo tudi v Hohenwartovem (Konservativnem) klubu, čemur je botrovalo celjsko gimnazijsko vprašanje, kar se je pokazalo ob glasovanju za proračun junija 1895. Del nemških konservativcev, ki jim je načeloval tirolski poslanec Josef Di Pauli, se je tako kot krščan- ski socialci postavil na nemško nacionalno stališče in zaradi po- stavke Celje glasoval proti proračunu. Ob tem je treba pouda- riti, da so slovensko zahtevo podprli le štajerski konservativci s poslancema Karlonom in Kalteneggerjem na čelu. Dokončno se je klub razcepil ob imenovanju in (ne)potrditvi dr. Karla Lue- gerja za dunajskega župana. Poslanec Di Pauli je želel, da klub vloži interpelacijo z vprašanjem, zakaj vlada oziroma cesar ni potrdil dr. Luegerja za župana, vendar se večina s predlogom ni strinjala. Zavoljo tega je 24 nemških konservativnih poslan- cev pod vodstvom Josefa Di Paulija in Alfreda Ebenhocha zapu- 55 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 17. 56 Höbelt, Parteien und Fraktionen im Cisleithanischen Reichsrat, str. 952. stilo nemško konservativno frakcijo v Hohenwartovem klubu. 25. novembra 1895 so ustanovili klub Katoliške ljudske stranke (Katholische Volkspartei). 57 Ostanek Hohenwartovega kluba so predstavljali štajerski katoliški konservativci s prelatom Aloi- som Karlonom na čelu. Tako so se izoblikovale nove politične sile in državnozbor- ske volitve marca 1897, ki so potekale že na podlagi novega vo- lilnega zakona, so pokazale novo konstelacijo političnih sil. Novi parlament je prinesel doslej neznano politično fragmentacijo. 58 Slovenec je novo politično sliko opisal: »Nova zbornica kaže sli- kovit konglomerat. Časniki poročajo, da bo v novi zbornici za- stopanih okoli 25 strank in strančic, katerih najštevilčnejša šteje 60, najmanjša pa tri člane. To je res silen konglomerat najraz- ličnejših idej, namenov, narodnosti, kakoršnega ne najdemo v nobenem drugem postavodajalnem zboru na svetu. Aristokrat, meščan, obrtnik in delavec si tu podajajo roke kot zastopniki svojih volilcev. Po razliki zastopnikov kaže pa se tudi veliki kon- trast idej, ki se bodo razvijale v zbornici.« 59 Nemci so bili v državnem zboru zastopani s kar šestimi po- litičnimi strankami. Zmerni nemški liberalni poslanci, po večini izvoljeni v veleposestniški kuriji, so se ponovno povezali v Klub ustavoverne posesti. Klub je štel 30 poslancev. Svobodno nemško združenje (Freie Deutsche Vereinigung), v glavnem izvoljeno v kuriji trgovsko-obrtnih zbornic na Moravskem, je imelo 15 po- slancev »staroliberalcev«. V združenju so v glavnem prevladovali zastopniki interesov velike industrije, večinoma Judje. 60 Svobodno nemško združenje, imenovano tudi »Mauthnerjeva skupina«, je v vseh pomembnih gospodarskih in nacionalnih problemih delo- valo usklajeno z ustavoverno veleposestjo. 61 Število mandatov krščanskih socialcev na čelu z dr. Karlom Luegerjem (cesar ga je na Badenijev predlog teden dni po za- 57 Malli, Die steirischen Abgeordneten im österreichischen Reichsrat, str. 27. 58 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 184. 59 Slovenec, 25, 1897, št. 68, 26. 3., str. 2–3. 60 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 185. 61 Prav tam. 30 31 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM četku dela novega državnega zbora leta 1897 končno – v petem poskusu – potrdil za dunajskega župana) se je občutno pove- čalo. Klub je štel 28 članov in kmalu prešel na stran opozicije. 62 31 mandatov je štel klub Katoliške ljudske stranke, ki ga je vodil Theodor Kathrein. Pred začetkom zasedanja so se mu pridru- žili katoliški konservativci s Štajerske z Aloisom Karlonom na čelu. Klub Nemške napredne stranke je imel 33 poslancev, ki so v glavnem prihajali iz sudetskih dežel. Najmočnejšo nemško skupino so predstavljali poslanci kluba Nemške ljudske stranke (Deutsche Volkspartei), ki je v za- četku štel 44 poslancev. 63 Vsenemško in antisemitsko usmerjeni Georg von Schönerer je s svojo skupinico pristašev, ki je štela sprva pet, potem pa osem poslancev, zasedal mesto na skrajni levici. V tej skupini srečamo tudi nekdanjega urednika celjskega lista Deutsche Wacht Karla Hermanna Wolfa. Politična diferenciacija se je zgodila tudi pri Poljakih. Naj- močnejša politična frakcija v parlamentu je še vedno ostajal Poljski klub, ki je združeval 58 poljskih poslancev iz Galicije in enega šlezijskega poslanca. Na čelu kluba, ki je bil ideološko- -politično zelo heterogen, je bil Spolinary Jaworski. 64 Volitve leta 1897 so prinesle oblikovanje še dveh poljskih političnih frakcij, Poljske krščanske ljudske stranke s šestimi poslanci in Poljske ljudske stranke s tremi poslanci. 65 Podoben položaj je bil pri Čehih. Najmočnejša politična sku- pina so bili z 61 poslanci še vedno mladočehi. Češki fevdalni ve- leposestniki so ohranili 19 mandatov. Med mladočehi je delovalo tudi nekaj poslancev drugačnih političnih usmeritev, vendar so se osamosvojili šele po državnozborskih volitvah leta 1901. 66 Pri manjših narodih je bila politična struktura bistveno bolj enostavna. Italijani so se prvič povezali v samostojni Italijanski klub. Šestnajst slovenskih, enajst hrvaških in sedem rusinskih 62 Binder, Galizien in Wien, str. 351; Rumpler, Parlament und Regierung Zisleithaniens, str. 838. 63 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 44–45. 64 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str 85; glej tudi: Binder, Galizien in Wien, str. 353–354. 65 Prav tam. 66 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 45–46. poslancev ter dva moravsko-češka poslanca so se na pobudo dr. Janeza Evangelista Kreka povezali v Slovansko krščansko naro- dno zvezo, ki je štela 36 poslancev. Iz nje je kasneje izstopil Šu- klje. Klubu so predsedovali izmenično vsak mesec trije predse- dniki, in sicer Ivan Šušteršič, Gaj Bulat in Aleksander Barwinski. Po velikosti je bil klub četrti med 17 klubi v parlamentu. Bili so del vladne večine, čeprav so se poskušali držati načela, »da ju- goslovanskim poslancem treba predvsem neodvisnosti nasproti vladi, ktero naj podpirajo le tedaj, ako se bo res v dejanju skazala pravično Jugoslovanom«. 67 V tokratnem državnem zboru so mesta pripadala tudi so- cialdemokratskim poslancem, ki so bili izvoljeni v splošni ku- riji. Na pobudo slovenskega poslanca Frana Šukljeta, ki je zaradi užaljenosti, ker ga niso predlagali v železniški odsek, izstopil iz kluba Slovenske narodne krščanske zveze, se je 17 poslancev, ki niso pripadali nobenemu klubu, povezalo v »klub divjakov« (Freie Vereinigung der Klublosen). To je bila »čudna združba, znešena z vseh vetrov«, vendar skupina sposobnih in inteligent- nih poslancev, kakršen je bil npr. dunajski demokrat dr. Kro- nawetter. 68 Fran Šuklje se je kmalu vrnil v vrste Slovenske kr- ščanske narodne zveze, »klub divjakov« pa je obstajal še naprej. Volitve leta 1897 so zmanjšale vpliv Združene nemške levice in okrepile položaj slovanskih narodov. Novi ministrski predsednik grof Kazimir Badeni, ki mu je leta 1896 uspelo izvesti volilno reformo, se očitno ni najbolje zavedal hitrega širjenja nacionalističnega virusa, ki so ga potr- dile tudi državnozborske volitve marca 1897. Ker brez podpore mladočehov, ki so s 60 poslanci postali najmočnejša stranka v parlamentu, ni mogel niti pomisliti na uspešno izvedbo treh ve- čjih nalog, ki so stale pred vlado (sprejem državnega proračuna, dovolitev rekrutnega kontingenta in sklenitev nove gospodarske »nagodbe« z Ogrsko), je aprila 1897 razglasil jezikovne naredbe za Češko (5. aprila) in Moravsko (25. aprila). 69 67 Krek, Izbrani spisi, IV, str. 12. 68 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 58. 69 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 53–54. 32 33 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM Badenijeve jezikovne naredbe, ki so določale, »da mora v celem obsegu češkega kraljestva in moravske mejne grofije vsak državljan pri vsakem državnem uradu dobiti svojo pravico v svojem lastnem jeziku« 70 (uzakonjale so torej popolno enako- pravnost češčine tudi kot notranjega uradovalnega jezika), so sprožile silovit odpor Nemcev na Češkem in v celi avstrijski polovici države. Badenijeva odloka sta delovala kot detonator. 71 Mnogi Nemci so naredbe imeli za – kot je izjavil Karl Hermann Wolf – »nezaslišan in frivolen atentat na Nemce«. 72 In tudi ve- čina nemških strank v parlamentu – na marčevskih volitvah leta 1897 je Napredna stranka dobila 49 mandatov, Nemška ljud- ska stranka 39, katoliški konservativci 41, krščanski socialci 28, Schönererjevi »vsenemci« pa 5 mandatov – se je kmalu pove- zala v nekakšno »sveto zvezo« in v državnem zboru z vso silo napadla »zlikovska odloka«. 73 Do poletne prekinitve zasedanja državnega zbora (2. junija 1897) so se sprva zgolj tehnični obstrukciji pridružile skoraj vse nemške stranke v parlamentu. Vrstile so se ministrske obtožbe, govori so postajali vse daljši, do pike natančno so se držali dolo- čil poslovnika. Predsedstvo parlamenta je bilo zasuto z resoluci- jami, ki so jih v plenumu prebirali ure in ure. Po parlamentarnih počitnicah pa je obstrukcija postala še bolj divja in okrutna, saj so se obstrukcionisti zavedali, da mora grof Badeni do konca leta »na ta ali oni način definitivno ali vsaj provizorično rešiti nagodbo z ogrsko državno polovico«. 74 »Ne morem popisati, kakšni prizori so se odigravali v dobi šestih tednov v poslanski zbornici,« je nadaljevanje junija prekinjenega zasedanja opisal Fran Šuklje. »Včasih je bil položaj tak, kakor da ste na skrajni pe- riferiji velikega mesta, v zamazani beznici med pretepajočimi se podivjanimi pijanci, in zopet ste imeli občutek, kakor da vas je nemila usoda pahnila v blaznico med tolpo razgrajajočih umo- 70 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 54. 71 Bled, Franc Jožef, str. 522. 72 Urban, Die tscheschische Gesellschaft, str. 676. 73 Bled, Franc Jožef, str. 522. 74 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 64. bolnikov in zopet ste se znašli v zbornični skoraj prazni dvorani, koje tla so bila posuta z ostanki razbitih namiznih pokrovov in raztrganih tiskovin. V dvorani ni bilo skoraj nobenega poslanca, le tam zgoraj poleg skrajno izmučenega in izčrpanega predse- dnika je čepel kak zapisnikar, ki je s pojemajočim glasom čital neskončne interpelacije.« 75 V dneh med 23. in 27. novembrom 1897, ko naj bi državni zbor razpravljal o vladnih predlogih glede avstro-ogrske na- godbe, pa so dogodki eskalirali do vrhunca. »Vsak dan se je du- ševno ozračje v napol blaznem parlamentu poslabšalo. In tako je napočil 24. november, ko se je pričelo branje onega kratkega zakona, s katerim se je podaljšala obstoječa ogrska nagodba za- časno za eno leto.« 76 V dvorani je izbruhnil vsesplošni pretep, v katerem je aktivno sodeloval tudi slovenski poslanec Šuklje. Pretep je poročevalec pariškega Figaroja opisal takole: »Nobena skupina pijancev se še ni tako pretepala, mika- stila in grizla za gostilniško mizo, kakor ti zakonodajalci okoli svojih tribun, medtem ko jih je predsednik rotil, naj nehajo. Kot pišejo časopisi, so razpravljali o ‘začasnem kompromisu’ , ko so se nenadoma zaslišali klici: ‘Lump! Baraba! Umazanec! Evnuh! Poljski goljuf!’ Toda to so bile še zmerne besede in nihče se za- radi njih ni preveč razburjal; tedaj pa je neki nemški poslanec planil s svojega sedeža, preskočil mizo in začel kot nor vihteti zvonec predsednika g. Abrahamowicza! Nato je g. Abraha- mowicz izginil, vsa nemška tolpa iz zbornice se je tepla in brcala sredi dvorane, pri čemer so se skupine ‘razporedile po strateških položajih’ , nakar se je g. Abrahamowicz spet prikazal z drugim zvoncem, ki so mu ga tudi vzeli, a ga je izpulil iz rok in so mu ga spet iztrgali – in tako se je razprava o ‘začasnem kompromisu’ še nekaj časa nadaljevala. Nato je pretep postal še bolj srdit in bitka, udarci, tuljenje, frenetični prizori, farsa, furija, burka so se kmalu sprevrgli v blaznost. Poslanec Schönerer je pograbil mi- nistrski sedež in z njim ‘s težkim orožjem’ tolkel po kolegih. Po- 75 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 65. 76 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 66. 34 35 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM slanec Potaczek se je polastil zvonca in začel z njim na vso moč udrihati po glavi poslanca Wolfa! Poslanec profesor Pfersche, ki so ga sosedje davili, je potegnil iz žepa ‘pipec’ in jel mahati z njim, da bi se ubranil! Poslanec Wetter je bil bolj prešerne volje in s tribune je izpraznil steklenico vode na gručo, ki se je valjala po tleh. Sicer pa so se med tem vsi klofutali, mandrali ali se ‘vle- kli za brado’ po kotih.« 77 Ko je naslednji dan (25. novembra) večini uspelo potrditi spremembo poslovnika, ki ga je predlagal poslanec Falkenhayn (po njem naj bi imel predsednik pravico poslance, ki motijo zasedanje, za tri dni izključiti s sej, s privolitvijo zbornice pa kar za 30 dni), so se nemiri še stopnjevali. Poslanci so se spet pretepali, v metež pa so se vključili tudi gledalci z galerije. 26. no vembra ni bilo seje; v zbornični dvorani so mizarji in drugi obrtniki popravljali stole in mizne plošče ter postavljali ograjo okoli predsedstva parlamenta. 78 »In tako je napočil ominozni 27. november. – Med tem časom pa je bila že pokonci ulica. Goste trume študentov in delavcev so obkolile parlament. S silnim vpitjem so nazdravljale znane nemškonarodne in soci- jaldemokratske poslance. Množica je kričala: ‘Dol z Badenijem, pereat lex Falkenhayn!’ Z eno besedo: ulica je bila pokonci!« 79 V državnem zboru je bilo spet nekaj brutalnih spopadov in pso- vanja, ki ga je Šuklje v spominih opisal takole: »Psovke, ki so bile izrečene, so bile deloma take, da se v količkaj boljši družbi niti ziniti ne smejo. Skoraj bi rekel, da je bila še dokaj dostojna psovka, če je univ. prof. Pfersche zakričal na predsednika Abra- hamowicza: ‘ Alter armenischer Hund!’ V psovanju se je posebno odlikoval poslanec Lecher, eden izmed najdarovitejših mož, kar jih je imela levica … Toda z besedami ne bi bila obstrukcija ni- česar dosegla. Kar naenkrat pa se odstranita iz soc. demokratske skupine dva majhna, gibčna poslanca, češki socijalni demokrat Berger in graški socijalist Resel, preskočita ograjo in se zaletita v 77 Bled, Franc Jožef, str. 523. 78 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 69. 79 Prav tam. predsedstvo. Takoj je bila na mestu dunajska policija, vodena od policijskih uradnikov – in Lex Falkenhayn se je začel izvajati.« 80 Nemiri v parlamentu so se kmalu razširili tudi na ulice. Na Dunaju je bilo ozračje tako naelektreno, da je morala posredo- vati vojska. T udi v Gradcu so izbruhnili krvavi nemiri. Ob novici, da je cesar Franc Jožef sprejel Badenijev odstop (28. novem bra 1897), pa so v Pragi izbruhnile množične demonstracije zoper Nemce in Jude, zaradi katerih so morali v glavnem mestu Češke razglasiti obsedno stanje. 81 Po Badenijevem odhodu se napetost ni zmanjšala. Nemci so sicer pozdravili Badenijev odhod, toda še naprej so odločno zahtevali ukinitev jezikovnih naredb in v državnem zboru še naprej obstruirali delo. Čehi, ki so jih bile jezikovne naredbe razveselile, so zahtevali njihovo izvajanje. Toda Badenijevi na- sledniki na čelu vlad na to niso niti pomislili. Baron Paul von Gautsch, ki je 1. decembra sedel v vroči stol ministrskega pred- sednika, je sicer poskušal rešiti jezikovno vprašanje na Češkem (in Moravskem) in umiriti napete nacionalne razmere v državi, toda z novimi jezikovnimi naredbami, ki jih je izdal 5. marca 1898 (z njimi je bila Češka glede na rabo jezika spet razdeljena v češka, nemška in dvojezična območja), ni zadovoljil nobene od nasprotujočih si strani. 82 Tudi Gautschev naslednik grof Franz Thun, ki ga je cesar imenoval za ministrskega predsednika 7. marca 1898, si je is- kreno prizadeval pomiriti razgrete strasti. Thun si je poskušal pridobiti podporo zmernih konservativnih strank, ki so bile pri- pravljene na konstruktivno delo v parlamentu. Mladočeški klub si je poskušal pridobiti z imenovanjem Josefa Kajzla za finanč- nega ministra, Poljski klub z imenovanjem viteza Adama Jęd- rze jowicza za galicijskega ministra, Klub ustavoverne velepose- sti z imenovanjem Josefa Marie Baernreitherja za trgovinskega ministra, Klub katoliške ljudske stranke pa z imenovanjem Mi- 80 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 70. 81 Urban, Die tschechiche Gesellschaft, str. 681. 82 Urban, Die tschechiche Gesellschaft, str. 687. 36 37 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM chaela von Kasta za poljedelskega ministra. Nemški opoziciji je Thun obljubil zamenjavo med Nemci osovraženega predsed- nika poslanske zbornice Dawida Abrahamowicza in razvelja- vitev Falkenhaynovega zakona (Lex Falkenhayn). 83 Vendar že- lenega sporazuma ni bilo. Že na prvi seji ponovno sklicanega državnega zbora 21. marca 1898 je bilo jasno, da večina nem- ških strank, povezanih v »nemško vzajemno jamstvo« (Deut- sche Gemeinbürgschaft), programa nove vlade ne podpira. Prve seje parlamenta v marcu so pokazale tudi, da nemška opozicija ne bo pristala na podaljšanje nagodbe z Ogrsko po parlamen- tarni poti, če vlada ne bo ugodila njihovim zahtevam: ukinitev jezikovnih naredb za Češko in Moravsko in Falkenhaynovega zakona. Ob Thunovi napovedi, da bo vlada jezikovne razmere v monarhiji poskušala celovito urediti s posebnim zakonom, so se v državnem zboru pojavili številni predlogi za rešitev jezi- kovnega vprašanja. Začeli so nemški krščanski socialci, nato pa so skoraj vse stranke dale svoje nujne predloge, 22. aprila tudi Slovanska krščanska narodna zveza. Predlog so med prvimi podpisali poslanci duhovnik in urednik dr. Lavoslav Gregorec (1839–1924), 84 Fran Šuklje in Aleksander Barvinski in z njim od vlade zahtevali, naj parlamentu nemudoma predloži predlog zakona o izvedbi 19. člena temeljnega državnega zakona z dne 21. decembra 1867. Poslanec Gregorec je predlog utemeljeval s tem, da bi zakon o varstvu vseh narodnih manjšin z učinko- vitimi določbami, ki bi manjšine varovale pred nasiljem večin, zadovoljivo rešil jezikovno vprašanje. Predlog je predvideval, naj bi bili vsi jeziki, ki jih govorijo v kaki deželi, razglašeni za deželne jezike, pred deželnimi in državnimi oblastmi pa bi bili enakopravni in enakovredni. Vsak državljan bi mogel iskati in najti pri vseh instancah pravico v svojem jeziku. 85 Toda tudi napoved ureditve jezikovnih razmer v državi s posebnim zakonom ni premaknila stališč nemške opozicije. 86 83 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 846. 84 SBL, I. knj., str. 257–258, in ES, 3. knj., str. 385. 85 Melik, Slovenci v državnem zboru, str. 61. 86 Rumpler, Parlamennt und Regierung, str. 848. Na jesenskem zasedanju državnega zbora 26. septembra 1898 so nemške stranke nadaljevale obstrukcijo. 3. oktobra 1898 je za- radi Thumovega vztrajanja pri nepopuščanju Nemcem odstopil trgovinski minister Josef Maria Baernreither, pomemben most med vlado in nemško opozicijo. Zamenjal ga je vodja Katoliške ljudske stranke Josef Di Pauli. Stranke »nemškega vzajemnega jamstva« so zato zaostrile svoj boj zoper vlado. Predlogi, ki so bili na dnevnem redu zasedanj, zaradi množice ministrskih ob- tožb in nujnih predlogov niso bili obravnavani. T udi v vrstah vla- dne opozicije so se pojavljale razpoke in tako je 1. februarja 1899 Thun do nadaljnjega preložil seje državnega zbora in kar osem mesecev vladal sklicujoč se na 14. člen Ustave. 87 Od junija 1898 do septembra 1899 je tako Thunova vlada na podlagi 14. člena izdala kar 27 najrazličnejših odredb. 88 Z njimi je poskušala ure- diti tudi odnose z Ogrsko. Maja 1899 se je Thun z ogrsko stranjo dogovoril za začasno podaljšanje stare »nagodbe«. 89 Provizorij naj bi veljal do leta 1907, če pa se strani ne bi dogovorili o novi pogodbi do leta 1903, bi Ogrska dobila carinsko samostojnost. 90 Kaj hitro se je pokazalo, da je bilo Thunovo zlorabljanje 14. člena dvorezni meč. Položaj vlade se je iz meseca v mesec slabšal in Thun je počasi izgubljal podporo koalicijskih strank, ki so na začetku septembra 1899 predlagale oblikovanje parlamen- tarne desnice. 91 Thun je začel »izgubljati tla pod nogami«. 92 Na koncu je s svojo »Nemcem sovražno politiko« izgubil tudi pod- poro dvora, ki se je iz zunanjepolitičnih razlogov (zavezništvo z nemškim rajhom) moral odločiti za opustitev »proslovanskega« kursa. 93 Septembra 1899 so pred oblikovanjem nove vlade (cesar je razmišljal o oblikovanju koalcijske vlade pod vodstvom ka- 87 Kolmer, Parlament und Verfassung, VII, str. 219; Skottsberg, Der österreichische Parla- men tarismus, str. 94. 88 Urban, Die tschechichte Gesellschaft, str. 693. 89 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 191. 90 Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck. Ein Staatsmann des alten Österreich, str. 163. 91 Kolmer, Parlament und Verfassung, VII, str. 240; Skottsberg, Der österreichische Parla- mentarismus, str. 95. 92 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 95. 93 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 850. 38 39 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM toliškega konservativca kneza Alfreda Liechtensteina) sklicali konferenco velikih strank, na kateri naj bi se dogovorili o rešitvi jezikovnega vprašanja. Toda poskus sporazuma je propadel in 23. septembra 1899 je Thun cesarju ponudil demisijo, ki jo je Franc Jožef čez nekaj dni tudi sprejel. Cesar je 2. oktobra 1899 zaupal oblikovanje nove vlade nekdanjemu štajerskemu namestniku grofu Manfredu Clary- -Aldringenu, vendar ga je imenoval zgolj za »vodjo kabineta« in ne za ministrskega predsednika, to pa je nakazovalo, da bo nje- gova vlada začasna. Namen te vlade je bil pomiriti nemške opo- zicijske stranke in ustvariti pogoje za oblikovanje nove »parla- mentarne vlade«, ki bi se opirala na dotlej opozicijske nemške stranke. Glavna naloga vlade pa je bila ukinitev jezikovnih na- redb. 94 Clary jo je izpolnil že 14. oktobra 1899, ko je vlada, skli- cujoč se na 14. člen, ukinila pri Nemcih osovražene jezikovne naredbe. Že čez dva dni je pravosodni minister vitez Eduard Kindinger izdal poseben odlok, s katerim je pri sodiščih kot no- tranji uradovalni jezik spet uzakonjal zgolj nemščino. 95 Nemci so preklic jezikovnih odred šteli za »višek politične zmage in so takoj opustili obstrukcijo. Ko pa so Čehi videli, da se na drug način v Avstriji nič ne doseže kakor s škandali in protidržavnimi čini, so sklenili, da bodo tudi oni obstruirali.« 96 »In res! Kmalu se je pokazalo, da ni bila češka obstrukcija /…/ nič manj izdatna nego nemška.« 97 Obstrukcija Čehov se je zgodila že na jesen- skem zasedanju državnega zbora 18. oktobra 1899 in razprave o proračunu, rekrutnem kontingentu ter nagodbenem provizorju ni bilo. Clary se je znašal v brezizhodnem položaju in na čelu vlade se je obdržal le do 21. decembra 1899. Za njim je tri tedne životarila uradniška vlada nekdanjega železniškega ministra Heinricha Wittka, ki je po imenovanju preložil zasedanje državnega zbora in glede na 14. člen razglasil proračun in druge zakone. Wittek je napovedal sklic nove spo- 94 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 192. 95 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 851–852. 96 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 84; prim. tudi: Krek, Izbrani spisi, IV. zvezek, str. 10. 97 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 84. razumske konference čeških in nemških politikov. 98 Z njo je že- lel olajšati pot do oblikovanja stabilne »parlamentarne vlade«, ki naj bi jo sestavil najbolj nadarjeni uradnik, »kar jih je takrat zmogla avstrijska država«, Ernest von Koerber. 99 Ernest von Koerber je krmilo avstrijske ladje prevzel 18. ja- nuarja 1900. Po mnenju Rudolfa Siegharta je Koerber poskušal uveljaviti drugačno obliko nekdanje Taaffejeve politike. Ministr- ski predsednik, ki se je v govoru v državnem zboru 22. januarja 1900 označil za šefa »nadstrankarskega kabineta«, 100 sicer ni pod- cenjeval nacionalnih konfliktov, toda poslance je poskušal prepri- čati o katastrofalnih učinkih nacionalnih bojev na gospodarsko in socialno življenje države. Vodilo njegovega vladnega programa je bilo: »biti enako pravičen do vseh avstrijskih narodov«. Vtis nacionalne nevtralnosti je poskušal podkrepiti z imenovanjem ministrov, ki niso imeli neposrednih povezav s strankami. Mini- strstvo za deželno brambo je vodil grof Zeno Welsersheimb, vi- tez Heinrich Wittek je vodil železniško ministrstvo, vitez Eugen Böhm-Bawerk finančno ministrstvo, Alois von Spens-Booden pravosodno ministrstvo, ministrstvo za uk in bogočastje je vo- dil vitez Wilhelm Hartel, Guido von Call-Rosenberg trgovinsko ministrstvo, Karl Giovanelli poljedelsko ministrstvo. Sekcijski šef vitez Antonín Rezek in dvorni svetnik Leonhard Piętak pa sta neuradno opravljala funkcijo kot češki oziroma poljski minister rojak. 101 Koerber je svojo odločitev za oblikovanje uradniškega, nadstrankarskega ministrstva argumentiral v svojem nastopu v parlamentu 22. februarja 1900: »Velike strankarske skupine te vi- soke zbornice so v glavnem nacionalne; vlada, ki bi se oprla na eno izmed njih, bi naletela na nezaupanje drugih.« 102 Sprva je mrtvi tek parlamenta poskušal rešiti z direktnimi pogajanji med Čehi in Nemci. Toda po neuspehu »spravne kon- 98 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 740–741. 99 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 86. 100 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 740. 101 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 857–859. 102 Kolmer, Parlament und Verfassung, VIII, str. 17; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 101. 40 41 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM ference« na Dunaju (februarja in marca 1900) 103 in obnovitvi češke obstrukcije (8. junija 1900 so v državnem zboru spet iz- bruhnili pretepi in 9. junija 1900 so prekinili zasedanje) se je Koerber odločil za drugo taktiko. Dne 7. septembra 1900 je na njegov predlog cesar predčasno razpustil državni zbor in za ko- nec leta 1900 razpisal nove volitve. 104 Že poleti 1900 je pripravil natančen načrt ustavne reforme, ki naj bi prinesel demokratiza- cijo volilnega sistema, reforme poslovnika in ureditev jezikov- nih razmer v celotni Cislajtaniji. Uresničitev začrtanega naj bi privedla do ustanovitve »vsedržavne stranke« (gesamtstaatliche Partei), stabilne parlamentarne koalicije, ki bi si prizadevala za vsesplošno modernizacijo države. 105 Koerber je nameraval ustavne spremembe uveljavitvi s pomočjo oktroaja, česar pa ce- sar ni bil pripravljen storiti. 106 Po volitvah je delazmožnost par- lamenta poskušal doseči z novo taktiko, velikopoteznimi držav- nimi investicijami v modernizacijo gospodarstva. Novi državni zbor se je sestal 31. januarja 1901. Njegova sestava je bila znatno bolj pisana od prejšnje. Nemška ljudska stranka je ohranila vlogo najmočnejše stranke, saj je na volitvah dobila 48 mandatov. Klub Nemške napredne stranke je štel 32 poslancev, med njimi je bilo tudi nekaj poslancev Svobodnega nemškega združenja, ki se je pred volitvami razpustilo. Klub centra je skupaj s pridruženo Nemško katoliško stranko štel 29 poslancev, krščansko socialno združenje 25 in ustavoverna ve- leposest 30 poslancev. 107 Schönererjevo Vsenemško združenje (Alldeutsche Vereinigung) se je na volitvah leta 1901 okrepilo, saj je štelo kar 21 poslancev, od novembra 1901 pa 22. 108 (Toda načelna in osebna nasprotja med »vitezom Georgom« Schöne- rerjem in vedno bolj prepoznavnim politikom Karlom Herma- 103 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 740–741. 104 Krek, Izbrani spisi, IV. zvezek, str. 10. 105 Prim.: Ableitinger, Ernest von Koerber und das Verfassungsproblem im Jahre 1900, str. 176–213; Lindström, Ernest von Koerber and the Austrian State idea, str. 151–152. 106 Rumpler, Parlament und Regierungen, str. 863. 107 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 49; Binder, Galizien in Wien, str. 379. 108 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 194. nom Wolfom so na začetku leta 1902 privedla do razkola v Vse- nemškem združenju.) 109 Poljski klub z Jaworskim na čelu, ki je na začetku zaseda- nja štel 61 poslancev, je bil posamično najmočnejši klub v par- lamentu. Šest poljskih poslancev je vstopilo v Slovanski center, štirje so aprila 1901 oblikovali Klub poljske krščanske ljudske stranke. Toda že junija 1901 je omenjena četverica vstopila v Poljski klub, ki je nekoliko omilil svoja pravila. Ta so spreme- njena dopuščala frakcijam znotraj kluba, da se pri posameznih vprašanjih odločajo po svoje. Nekaj poljskih poslancev pa se ni pridružilo nobenemu klubu. 110 Najštevilnejši med Čehi je bil Mladočeški klub s 53 sedeži. Toda po volitvah leta 1901 so se v državnem zboru pojavile tudi druge češke politične skupine, ki so ostale izven kluba: pet če- ških agrarcev in štirje narodni socialisti. Češki fevdalci, ki so prej podpirali Češki klub, so predstavljali skupino 19 članov. 111 V dr- žavnem zboru sta sedela tudi dva pripadnika češke Katoliške na- rodne stranke, ki se je oblikovala na Moravskem. 112 Slovenski poslanci, ki so bili v letih med 1897 in 1900 v klubu Slovanske krščanske narodne zveze, zaradi ideoloških razlik niso več mogli oblikovati enotnega kluba. Devet sloven- skih katoliških poslancev je vstopilo v Slovanski center, ki je štel 21 poslancev, 113 šest slovenskih liberalnih poslancev pa se je z desetimi hrvaškimi in srbskimi poslanci združilo v Hrvaško-slo- venski klub z Ivčevićem na čelu, 114 ki je imel 16 poslancev. Slo- 109 Leta 1901 se je namreč izvedelo, da je Wolf na predvolilnih zborovanjih zapeljal hčer svojega strankarskega tovariša poslanca Tschana, zato je Schönerer začel gonjo proti nevarnemu tekmecu. Wolf je novembra 1901 odložil svoj mandat, po zmagi na ponovljenih volitvah leta 1902 pa se ni hotel pridružiti matičnemu klubu. Junija 1903 je Wolf okoli sebe zbral pol ducata poslancev in ustanovil Freier Verband Alldeutscher Abgeordneten. Julija 1904 je Schönerer razpustil Alldeutsche Vereinigung. Del nekdanjih vsenemških poslancev se je pridružil leta 1905 ustanovljeni Nemški agrarni stranki, dva pa sta se na začetku leta 1905 pridružila Wolfovi skupini, ki je tako štela osem poslancev. 110 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 195. 111 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 49; Binder, Galizien in Wien, str. 379. 112 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 717. 113 Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 111; Rahten, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu, str. 43. 114 Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 112; Binder, Galizien in Wien, str. 379. 42 43 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM vanski center in Hrvaško-slovenski klub sta se šele junija 1902 združila v Slovansko zvezo s Šušteršičem in Vickom Ivčevićem kot predsednikoma. 115 Število klubskih članov ni bilo vedno enako, Hrvoje Berks je že leta 1902 izstopil iz Slovanskega cen- tra in se pridružil »divjakom«. Prav tako so izstopali in se vanj vračali tudi Rusini. 116 Med parlamentarnimi skupinami leta 1901 so bili še po- slanci, združeni v Italijanskem klubu z 18 sedeži, Rutenski klub in Romunski klub s po 5 poslanci, socialdemokrati z 10 sedeži in »divjaki«, ki so združevali 19 poslancev. 117 Koerberju je pisani parlament uspelo pridobiti za svoj program vsestranske (gospodarske) modernizacije monarhije. Njegova terapija za nacionalne konflikte, še posebej na Češkem, je bila »komercializacija« politike. Razdiralni sili nacionaliz- mov se je poskušal upreti »z gospodarsko močjo in širjenjem blaginje«, 118 ali kot je zapisal Fran Šuklje: »Hotel je investirati ogromne vsote v velika narodnogospodarska podjetja, da bi na ta način zadušil obstrukcijo in državne poslance napotil k mir- nemu skupnemu delu. Vrgel je med nje dvoje velikih projektov: krajšo železniško zvezo med Češko in Jadranom preko Tur in Bohinjskih planin […], z druge strani pa zgradbo velikih reč- nih kanalov, s katerimi naj se zveže Dunava z Odro ter Vltava z Labo; poleg tega še zveza odrskega kanala z Vislo.« 119 In uspelo mu je. Čeprav so se po državnozborskih volitvah januarja 1901 v državnem zboru okrepili radikalni elementi, so poslanci vseh narodnih strank »hlastno planili po tem bogatem plenu«. 120 T udi mladočehi, ki so po Koerberjevem prihodu za krmilo avstrijske barke odločno trdili, da Čehi nikoli ne bodo opustili svojega dr- žavnopravnega programa v zameno za nekakšne gospodarske koncesije, 121 so prenehali obstruirati. Državni zbor je spet začel 115 Slovenec 30, 1902, št. 125, 4. 6., str. 1; št. 131, 11. 6., str. 1. 116 Melik, Slovenci v državnem zboru, str. 64. 117 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 195. 118 Bled, Franc Jožef, str. 533. 119 Šuklje, Iz mojh spominov, II, str. 115. 120 Prav tam. 121 Prav tam. normalno delovati. »Prvič po dolgih letih je Reichsrat leta 1901 izglasoval proračun, ki mu je bil predlagan. Po drugi strani je bil s pogajanji dosežen dokončen sporazum z Ogrsko.« 122 Ti uspehi so pri mnogih vzbujali optimizem. Tako je tirolski poslanec Karl Grabmayr ugotavljal: »Naša stara Avstrija je spet enkrat z uspe- hom premagala težko preizkušnjo, pred katero se je znašla njena neuničljiva moč. Po dolgih letih strašne krize spet dihamo, spet smo vedrega duha in si govorimo, da so ptice nesreče prezgodaj kričale, ko so nam z zlobnim veseljem in veliko predrznostjo napovedovale padec in celo razbitje slavne habsburške monar- hije …« 123 Toda Koerberjeva »metoda tržnice«, politika »izravnave interesov« se je kmalu izpela. »Uspehi« vlade so bili namreč plod zaprtih pogajanj in dajanja najrazličnejših koncesij, kar je – z besedami Josepha Redlicha – pomenilo »globoko degradacijo parlamentarnega ljudskega zastopstva Avstrije«. 124 Državo je vse bolj vodilo vedno bolj skorumpirano uradništvo, vlada pa ni pokazala pravega interesa, da bi preprečila vedno hujšo »sociali- stično in nacionalistično demagogijo«. 125 Socialdemokratski po- slanec Wilhelm Ellenbogen je stanje opisal takole: »Z majhnimi darilci – eden dobi kako lokalno železnico, drugi Leopoldov red ali kaj takega – se za silo drži ta pokajoča in zibajoča se stavba pokoncu […] Sedanja vlada se v bistvu nič ne loči od prejšnjih vlad, posebej še ne od vlade grofa Taaffeja […] Danes živimo prav tako iz dneva v dan kakor smo tedaj.« 126 Nacionalni konflikti so se stopnjevali in že leta 1904 je dr- žavni zbor spet postal prizorišče besnih spopadov in obstruk- cijskih manevrov. Čehi so prenehanje obstrukcije pogojevali z zahtevo po ustanovitvi druge češke univerze v Brnu ali uvedbo češčine kot notranjega uradovalnega jezika na Češkem. Dne 15. marca 1904 so se češki obstrukciji pridružili še poslanci Slo- 122 Bled, Franc Jožef, str. 534. 123 Bled, Franc Jožef, str. 534. 124 Beller, Franz Joseph, str. 139. 125 Prav tam. 126 Melik, Slovenci v državnem zboru, str. 582. 44 45 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM vanske zveze. 127 »Naš voj je bil mobiliziran, vojska napovedana Körberjevi vladi. In baš dejstvo, da je naš klub nastopal s tako brezobzirnostjo proti Körberju, je strmoglavilo njegov kabi- net. Körberjeva vlada se je čimdalje bolj majala; zastonj se je oklepal njen šef zlasti Poljakov, zastonj je preosnoval kabinet, v kateri je na mesto odstopivšega izbornega finančnega ministra Böhm-Bawerka bil pozvan nerodni Mansuet Kosel, – naposled se je celo sprevrgel z nemškimi levičarji, zlasti radi italijanske fakultete v Inomostu in ondotnih izgredov – vse je odpadlo od njega, vse bilo nezadovoljno in razburjeno.« 128 Vlada je prela- gala zasedanje državnega zbora in vladala s pomočjo zlogla- snega 14. člena ustave. Tudi novembrski (17. novembra 1904) Koerberjev poskus, da bi pridobil podporo poslancev za svoj ve- likopotezni gospodarski načrt, za upravno reformo ter reformo invalidskega in starostnega zavarovanja, ni obrodil sadov. Če- hom, ki so v Koerberju videli edino oviro za normalno delovanje parlamenta, so se pridružili nemški poslanci, ki so (3. novembra 1904) ostro nasprotovali odprtju italijanske pravne fakultete v Innsbrucku. Ko so Koerberja v proračunskem odboru decem- bra zapustili tudi fevdalni veleposestniki, je 28. decembra 1904 cesarju ponudil svoj odstop, ki pa ni zajemal odstopa celotne vlade. Franc Jožef je njegov odstop 31. decembra 1904 sprejel. Pokazalo se je, kako prav je imel Fran Šuklje, ki je napovedo- val, da bodo poslanci sicer vzeli, kar se jim ponuja, »posneli bodo cibebe iz te potice, potem pa se bodo zopet vrnili v stari direndaj!« 129 127 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 197. 128 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 132. 129 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 115. POLITIČNE RAZMERE NA SLOVENSKEM Tudi v slovenski politiki je bilo vse manj »jasnih trenutkov«, še zlasti v osrednji slovenski deželi, na Kranjskem, kjer so se do skrajnost zaostrili odnosi med katoliškim in liberalnim taborom. Po prvem katoliškem shodu leta 1892 v Ljubljani, ki je postavil temelje katoliške politične organizacije, se je katoliški tabor hitro krepil. V letih med 1893 in 1895 so na Kranjskem ustanovili vrsto okrajnih katoliških političnih, izobraževalnih in tudi delavskih društev, ki so ob »petstotih farovžih« tvorila hrbtenico katoliške politične organizacije na Kranjskem. Kato- liška mreža, ki se je z blagoslovom ljubljanskega škofa Jakoba Missije naslonila na cerkveno organizacijo, se je hitro gostila z ustanavljanjem kmečkih posojilnic in hranilnic (»rajfajznovega« tipa) ter prodajnih in nabavnih zadrug, ki so kmetu pomagale s poceni krediti in pri vključevanju na trg. Leta 1895 sta Krek in Šušteršič posojilnice povezala v Zvezo kranjskih posojilnic, zadruge pa leta 1898 v Gospodarsko zvezo. V mestih in indu- strijskih središčih so ustanavljali politična in izobraževalna de- lavska društva, ki naj bi s prizadevanjem za višje mezde, skraj- šanje delovnega časa, varstvo delovnih odnosov, bolezensko in starostno zavarovanje delavce »zaščitila« pred uničujočim vplivom socialdemokracije. Leta 1893 v Idriji ustanovljeni Ka- 46 47 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM toliški delavski združbi in leta 1894 v Ljubljani ustanovljenemu Slovenskemu katoliškemu delavskemu društvu so sledila nova in nova delavska društva, ki jih je Krek oktobra 1897 povezal v Slovensko krščansko-socialno delavsko zvezo. S podpiranjem zahtev drobnoobrtniških slojev, ki so se znašli pod pritiskom in- dustrijske konkurence, so želeli oslabiti moč liberalcev v mestih. Istemu namenu je služila organizacija ženskih delavk (Katoliško društvo za delavke, 1894) in žensk nasploh, ki so postajale po- membno orožje v rokah katoliškega tabora v političnem spo- padu z liberalci in socialdemokrati. 130 Rezultati širokega socialnega dela na podeželju so prišli do izraza na deželnozborskih volitvah novembra 1895, ko je Kato- liški narodni stranki (odslej KNS), kot so se prvič poimenovali v predvolilnem boju (oktobra 1895), uspelo osvojiti vse mandate v kmečki kuriji. Da KNS politično obvladuje kranjsko podeželje in krepi svoj politični vpliv tudi v mestih in industrijskih sredi- ščih, so jasno pokazale tudi državnozborske volitve leta 1897, ki so potekale na podlagi novega, bolj demokratičnega volilnega reda (1896), ki je v na novo oblikovani »peti kuriji« uvajal splo- šno moško volilno pravico. Izjemna moč katoliškega tabora je v veliki meri slonela na dejavnosti Krekove krščansko-socialne struje, ki pa se ni hotela vzpostaviti kot samostojno gibanje (ali stranka). 131 V liberalnem (»narodno naprednem«) taboru na radikalno zahtevo po ločitvi duhov in socialnem aktivizmu dolgo časa niso našli pravega odgovora. Liberalci, ki so se obračali na meščan- stvo po premoženju in izobrazbi, na podeželju pa predvsem na vaške veljake, so še naprej prisegali na star »narodni program«, ki da ga je katoliška »stranka« – zaradi verskega fanatizma – zapustila. Še naprej so zagovarjali stališče, da je treba ideologijo podrediti nacionalnim interesom. Shod zaupnikov »narodno napredne« stranke 29. novembra 1894 v Ljubljani je potekal v znaku ponujene sprave katoliški stranki. Starosta liberalcev, 130 Citirano po: Cvirn, Slovenska zgodovina 1770–1918, rkp., str. 104–105. 131 Prav tam. pisatelj in jezikoslovec Luka Svetec (1826–1921, psevdonim Podgorski), 132 ki je utemeljeval resolucijo o ustanovitvi Narodne stranke, je duhovščino pozval, naj se jim spet pridruži v boju za narodove pravice: »V združenju z duhovščino smo dosegli lepih uspehov. Zato priporočamo, združimo se zopet pod imenom narodne stranke. Narodnost naj bo vez, ki bodi v korist tudi veri, z narodnostjo propade tudi vera. […] Narodnost jedenkrat iz- gubljena, je za vselej izgubljena.« 133 Na shodu sprejete resolucije, ki so tvorile program Na- rodne stranke, so v nacionalnem oziru v glavnem povzemale zahteve, formulirane na shodu slovenskih in hrvaških (istrskih) poslancev 2. oktobra 1890 v Ljubljani. Pomembno dopolnitev je pomenila načelna zahteva po uvedbi splošne volilne pravice in oblikovanju pravičnejših volilnih okrajev, ki jo je utemeljil dr. Karel Triller. Nobene posebne pozornosti pa resolucije niso namenile socialnemu vprašanju. Zborovalci so se zadovoljili s splošno zahtevo po izboljšanju »gospodarskih razmer poljedel- skega, trgovskega, obrtnega in delavskega stanu« in v resoluciji dodali: »V tem oziru se z veseljem pozdravlja krščanskosoci- jalno gibanje.« 134 Program Narodne stranke, ki ga je Andrej Ferjančič ozna- čil za program »aktualnih vprašanj«, pa ni dobil nedeljene pod- pore. Ob abstinenci »zaupnikov« s Štajerske, ki se shoda niso udeležili iz strahu, da se »obžalovanja vredni razpor kranjskih Slovencev [ne bi] raztegnil na Štajersko«, so na shodu spreje- tim resolucijam odtegnili podporo zaupniki iz Istre in Trsta. Na shodu namreč niso podprli njihovih predlogov, naj se jasno iz- rečejo »za politično vzajemnost med avstro-ogrskimi Slovani« in da je »slovenskim državnozborskim poslancem iskati mesta le v krogu slovanskih opozicijonalnih poslancev«. »Vesnani« so ga označili za »karikaturo naprednega slovenskega shoda«. Glavnega namena shoda, »da se doseže jedinost«, tako niso ure- 132 ES, 12. knj., str. 384. 133 Slovenski narod, 27, 1894, št. 274, 29. 11., str. 1. 134 Prav tam. 48 49 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM sničili. Ustanovljena Narodna stranka se je v resnici vzpostavila kot kranjska (liberalna) stranka brez večjega vpliva v preostalih deželah. Želja kranjskih »liberalcev«, da bi na narodnem programu obnovili »slogo« s katoliškimi konservativci, je bila iluzorna. Na- rodna stranka se je kmalu po ustanovitvi začela s katoliško za- pletati v vedno ostrejše polemike. Glavni vzrok je bil katoliški socialni radikalizem (ustanavljanje delavskih društev, predvsem pa zadrug in hranilnic na podeželju), ki je za liberalce postajal ve- dno bolj moteč. Narodna stranka je zato po volilnem neuspehu na novembrskih deželnozborskih volitvah leta 1895 v kranjskem deželnem zboru sklenila usodni pakt z nemškimi (ustavovernimi) veleposestniki z baronom Josefom Schweglom 135 na čelu. Pra- gmatično zavezništvo je dalo klerikalcem v boju zoper liberalce v roke močno orožje: očitek »narodnega izdajstva«. V koaliciji z nemškimi veleposestniki so liberalci obvladovali kranjski deželni zbor in odbor, toda med volivci je njihov vpliv hitro kopnel. »Badenijeva kriza« je začasno omilila spopad med liberal- nim in katoliškim taborom na Kranjskem. Pred začetkom je- senskega zasedanja državnega zbora so 14. septembra 1897 v Ljubljani spet organizirali shod slovenskih in istrsko-hrvaških poslancev, na katerem so sprejeli smernice za enotno delovanje slovenskih in hrvaških poslancev v državnem zboru. »Slovenski liberalci in klerikalci so se skupno izrekli za obnovitev zahteve po narodni avtonomiji kot poglavitne programske točke.« Na pobudo Ivana Šušteršiča so na shodu potrdili osnutek spravne pogodbe med KNS in NS, ki so jo podpisali konec februarja 1898. V njej sta se obe stranki obvezali, da bosta v deželnem zboru složno sodelovali »za razvoj javnega življenja v kultur- nem, socijalnem in gospodarskem oziru na krščanski podlagi in zlasti odločno potegovali se za narodne pravice ter politični, gospodarski in socijalni napredek slovenskega ljudstva«. Toda sporazum, ki naj bi po Šušteršičevi računici pokopal liberalno- -nemški pakt v deželnem zboru, je ostal mrtva črka na papirju. 135 Schwegel, Spomini in pisma = Erinnerung und Briefe, str. 96–103. Kamen spotike je kmalu postalo gospodarsko in socialno delo katoliškega tabora na podeželju. V liberalnem taboru so bili prepričani, da KNS s svojo gospodarsko in socialno organi- zacijo nima namena pomagati kmetu, ampak hoče z njeno po- močjo »materijalno uničiti narodno-napredno stranko in njene pristaše«. Odtlej so v Narodni stranki vse pogosteje ponavljali, da je »s klerikalizmom vsako paktiranje nemogoče«. »Katoliški kasti«, organizirani kot politični stranki, ki hoče »vse javno ži- vljenje potlačiti pod svoj podplat« (Ivan Tavčar), so napovedali neizprosen boj na vseh področjih družbenega življenja. Ob koncu stoletja se je na Kranjskem razgorel »ljuti boj«, ki je segal v vse sfere družbenega življenja. KNS je v dokaj krat- kem času vzpostavila separatno katoliško organiziranje na vseh področjih, od socialnega, kulturnega, znanstvenega do politič- nega in publicističnega. Na področjih, ki jih ni mogla »politično kolonizirati«, je ustvarjala paralelne organizacije. Leta 1899 so izstopili iz starodavne Kranjske kmetijske družbe in svoje go- spodarsko delo skoncentrirali v reorganizirani Gospodarski zvezi (1900). Kot protiutež liberalni učiteljski zvezi so ustanovili Slomškovo zvezo (1900), ki naj bi povezovala le katoliške uči- telje, nasproti Sokolu pa so leta 1906 ustanovili telovadno dru- štvo Orel. Nezadovoljni z uredniško politiko Slovenske matice, ki naj bi s svojo izdajateljsko dejavnostjo »žalila verski čut«, so leta 1896 ustanovili Leonovo družbo, ki je izhajala iz dogme, da si vera in veda ne moreta biti nasprotni. Diferenciacijo so izvedli tudi med študentsko mladino. Leta 1894 so katoliški študentje na Dunaju izstopili iz preveč liberalne Slovenije in ustanovili akademsko društvo Danica. Leta 1901 so jih posnemali katoliški študentje v Gradcu, ki so nasproti Triglavu ustanovili akadem- sko društvo Zarja. Leta 1910 je sledila še ustanovitev katoliškega akademskega društva Dan v Pragi. Še večjo pozornost so posve- čali organizaciji žensk, ki so postajale vse pomembnejši element katoliške politične organizacije. Krek, ki je leta 1900 ženska (de- lavska) društva povezal v Krščansko žensko zvezo, je spomladi leta 1906 z lahkoto mobiliziral 3000 katoliških deklet in žena, da 50 51 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM so na javnem zborovanju v Unionu protestirale zoper predloge za reformo poročnega prava v smislu uvedbe obvezne civilne poroke in možnosti razveze katoliških zakonov. V frontalnem spopadu je liberalni tabor doživljal poraz za porazom. Kot drugod po monarhiji je liberalizem svojo moč ohranil le na področju kulture, na političnem področju pa je ne- zadržno usihal. Kot tipična »stranka veljakov«, brez občutka za »krivice, ki se gode siromašnejšim slojem«, je Narodna stranka izgubljala podporo širših slojev prebivalstva. Zaradi svoje ne- načelne drže glede nacionalnega vprašanja in tudi ideoloških vprašanj pa je od sebe odbijala tudi svobodomiselno in narodno radikalno študentsko mladino, zlasti tako imenovane »masa- rykovce«, ki so se vedno bolj zbliževali z JSDS. Politika Naro- dne stranke se je zreducirala na podpiranje vsega, kar bi lahko škodovalo katoliškemu taboru, in shizofreno zavračanje vsega, kar bi ji lahko koristilo. To se je lepo pokazalo pri vprašanju demokratizacije volilnega sistema. Čeprav so se naprednjaki na ustanovnem shodu Narodne stranke leta 1894 zavzeli za uvedbo splošne volilne pravice, so ji po letu 1900, ko jo je začela zahtevati KNS, odločno nasprotovali: »Vpeljite splošno volilno pravico in v kranjskem deželnem zboru ne sedi drug zastopnik kot edinole zastopnik klerikalne stranke. In to je končni cilj in namen vseh prizadevanj takozvane katoliške stranke na Kranj- skem, v tem tiči edini vzrok, zakaj se tako navdušujejo za to vo- lilno pravico!« 136 (Tavčar) KNS, ki se je lahko oprla na gosto mrežo posojilnic, za- drug in najrazličnejših društev (ter na cerkveno organizacijo), je nezadržno širila svoj politični vpliv. Da bi izničila »nenačelno koalicijo« slovenskih liberalcev in nemških veleposestnikov v deželnem zboru, se je po letu 1900 začela odločno zavzemati za uvedbo splošne in enake volilne pravice. Trdno odločena, da uresniči zastavljeni cilj, je 21. junija 1902 v deželnem zboru za- čela obstrukcijo in v podporo svoji politiki z množičnimi jav- nimi zborovanji mobilizirala podeželje. Šušteršič, ki je oktobra 136 Citirano po: Cvirn, Slovenska zgodovina 1770–1918, rkp., str. 109. 1902 postal načelnik stranke, je na začetku februarja 1903 pristal na kompromisni predlog ministrskega predsednika Koerberja, ki je v zameno za prenehanje obstrukcije obljubil nad gradnjo volilnega reda za Kranjsko z uvedbo splošne kurije. Toda ne- popustljivost liberalcev in nemških veleposestnikov je KNS že jeseni 1903 potisnila v novo obstrukcijo, ki se je obrestovala je- seni 1905, ko je uvedbo splošne volilne pravice v državni zbor napovedala Gautscheva vlada. Nastanek posebne katoliške in liberalne (»narodno-napre- dne«) politične organizacije na Kranjskem je spodbudil ideološko in politično diferenciacijo na celotnem slovenskem ozemlju, toda v »obmejnih« slovenskih deželah je bil ta proces veliko počasnejši. Na Goriškem je enotno »narodno« politiko vodilo politično dru- štvo Sloga na čelu z duhovnikom Antonom Gregorčičem, v Trstu slovensko politično društvo Edinost, na Štajerskem Slovensko politično društvo s sedežem v Mariboru in na Koroškem Katoli- ško gospodarsko in politično društvo za Koroško (1890). Vztrajanje pri preizkušeni skupni »narodni« politiki v »ob- mejnih« deželah je bilo posledica stopnjujočega se občutka na- cionalne ogroženosti. V primerjavi s Kranjsko, ki jo je Taaffejeva vlada priznala za večinsko slovensko deželo in Slovencem name- nila vrsto jezikovnih koncesij, so se namreč »obmejni« Slovenci soočali z naraščajočim nemškim in italijanskim nacionalizmom (iredentizmom), ki sta bila odločena z vsemi sredstvi »braniti« starodavno »nacionalno posestno stanje«, ki ga je domnevno ogrožala slovenska povodenj. Toda zaostrovanje nacionalnih odnosov v »obmejnih deže- lah« ni moglo preprečiti kranjskega scenarija. Na Goriškem se je razkol pokazal leta 1899. Liberalci z Andrejem Gabrščkom in Hen rikom T umo na čelu so se organizirali v liberalni Narodno na- predni stranki za Goriško (1900), društvo Sloga z Antonom Gre- gorčičem na čelu pa je postalo del katoliške politične organizacije na Goriškem in se leta 1907 preimenovalo v SLS za Goriško. Na Štajerskem se je – kljub naraščajočim trenjem – sloga ohranila vse do leta 1906, čeprav so se trenja med obema de- 52 53 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM loma Narodne stranke, katoliškim in liberalnim, stopnjevala od srede devetdesetih let 19. stoletja. Če zanemarimo praske, ki jih je povzročilo pisanje štu- dentske revije Vesna, ki jo je v letih med 1892 in 1894 v Celju izdajal Dragotin Hribar, so se prva večja nesoglasja pojavila ob deželnozborskih volitvah v Brežicah leta 1896, ko je proti urad- nemu kandidatu Slovenskega društva duhovniku Josipu Žič- karju kandidiral liberalni kandidat Ivan Balon. Še hujša trenja je povzročila samovoljna kandidatura Dragotina Hribarja na državnozborskih volitvah leta 1897 v splošni kuriji. Zaradi na- sprotovanja mariborskih klerikalcev je moral Hribar kandida- turo umakniti. Podprli ga niso niti njegovi celjski liberalni pri- jatelji, ker so se bali razkola. Trenja med celjskimi liberalci in mariborskimi klerikalci so postajala vse očitnejša. Gnilo slogo so pri življenju ohranjali nacionalni spopadi, ki so se v času po gimnazijskem vprašanju in zlasti Badenijevi krizi zaostrili do skrajnosti. Hudi nacionalni ekscesi – ob blagoslovitvi zastave Slovenskega pevskega društva leta 1898 v Celju in ob obisku če- ških šudentov v Celju leta 1899 – so bili tisti, ki so obe strani silili, da ideologijo podredita nacionalnemu. Toda to je bilo ve- dno težje. Ponoven spor se je vnel na državnozborskih volitvah januarja 1901 v splošni kuriji, kjer je proti Josipu Žičkarju po- novno kandidiral Dragotin Hribar. 137 Deželnozborske volitve naslednje leto (1902) so marsikje potekale v znamenju dvojnih kandidatur. 138 Leta 1902 se niso mogli sporazumeti o skupnem kandidatu v ljutomerskem volilnem okraju. Odločitev so prepu- stili volivcem. Takrat sta si stala nasproti liberalni Ivan Kočevar, posestnik in trgovec v Središču, in katoliški dr. Anton Korošec, ki je prav tedaj dopolnil zahtevanih 30 let starosti za poslanca. S 70 glasovi proti 44 je zmagal Kočevar. 139 Slovenska politika na Štajerskem je bila brez ideje in brez pravega elana. V katoliškem taboru so stare katoliške konservativce, kakršen je bil Lavoslav 137 Melik, Volitve na Slovenskem 1861–1918, str. 395. 138 Cvirn, Josip Sernec, rodoljub z dežele, str. 154. 139 Melik, Politične razmere na Štajerskem v času Napotnika, str. 23. Gregorec, počasi izrinjali mladi katoliški radikalci z Antonom Korošcem na čelu, ki so bili pod Krekovim vplivom. Po porazu na volitvah leta 1902 v ljutomerskem okraju je Korošec s svo- jimi pristaši usmeril politično delo med kmečko prebivalstvo v štajerskem Podravju in Slovenskih goricah in kmalu dosegel izjemne uspehe. Celjski liberalci, ki so od srede osemdesetih let z izjemno delavnostjo in požrtvovanjem igrali vodilno vlogo v slovenski politiki, so nekoliko opešali. 54 55 POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI IN NA SLOVENSKEM POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA 56 57 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA ZAČETEK KUKOVČEVEGA POLITIČNEGA DELA V CELJU Ko je decembra 1902 Kukovec prišel v Celje, se je kmalu prepričal, da se je slogaška politika izpela. Svojemu mecenu Pavlu Turnerju je razmere v Celju opisal z besedami: »Celje šteje, kolikor sem doslej videl, lepo število slovenskih – zave- dnih obrtnikov, toda baš v tem oziru lahko bi bilo pač še vse drugače. V zadnjih dneh so mi v tem oziru prišle mnogokrat v spomin besede Vašega zadnjega cenjenega pisma, češ, da smo Slovenci diletanti in vsled tega tudi naša početja diletantska. To velja v veliki meri o slovenskih Celjanih. Ne more se jim odrekati energije in uspehov v mnogih stvareh, vendar pa se meni zdi, da si niti gros občinstva niti takozvani ‘voditelji’ niso dovolj v svesti, kakšen je položaj in kakošnih sredstev bi se morali opri- jeti, da bi napredovali bolj sistematično in v velikem, nego da lovijo drobtinice na eni strani, dočim na drugi strani desetkrat toliko izgubijo in – vsled svoje bodisi nezmožnosti ali nekonse- kventnosti zanemarijo. Mislim tu zlasti na tri pomanjklaje, za čegar težnje nimajo smisla, na obrtništvo, ki je na šibkih nogah in ne dobiva iz narodnih ‘vodilnih’ krogov skoro nič bodrila in na ‘organ’ Domovino, ki je zadnje čase vsled Hribarjeve skrajne medlosti in popustljivosti zelo izgubila na ugledu. – Upajmo, da bode bolje.« 140 Čeprav razmere niso bile po njegovem okusu, se je takoj aktivno vključil v politično delo. Postal je član Narodne čital- nice in nekaterih drugih narodnih društev, še zlasti aktiven pa je bil kot član političnega društva Naprej, ki je usmerjalo celjsko politiko. Kot član društva je v naslednjih letih pogosto nasto- pal na različnih političnih zborovanjih nekaterih državno- in deželnozborskih poslancev. V ospredju njegovih govorov sta bili gospodarska in šolska tematika, ki jima je posvečal največ pozor nosti že od študentskih let. V gospodarsko močnem in izobraženem srednjem stanu (meščanstvu po premoženju in izobrazbi) je namreč videl temeljni pogoj za nadaljnji razvoj slo- venskega naroda. Med drugim je 23. avgusta 1903 na dobro obiskanem zbo- rovanju slovenskobistriškega političnega društva v gostilni Dra- gotina Hrastnika v Spodnji Polskavi govoril o šolskem vprašanju 140 PAM, Pavel T urner, pismo Vekoslava Kukovca Pavlu T urnerju z dne 21. 12. 1902. Citirano po Cvirn, Josip Sernec, rodoljub z dežele, str. 154–155. Razglednica Celja okoli 1900 (UKM, Zbirka drobnih tiskov, razgl. 9410/I) 58 59 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA in odločno nasprotoval poskusom nemških uradnikov iz Pra- gerskega, da bi ponemčili osnovno šolo v Spodnji Polskavi. 141 Na shodu državnozborskega poslanca Miroslava Ploja (1862–1944) 142 v Ljutomeru 8. novembra 1903, ki je ostro obsodil »daj-dam« politiko ministrskega predsednika Koerberja, je govoril o slabih gospodarskih razmerah med Slovenci in o potrebi meščanskih in kmetijskih šol za Slovence. Z opisom katastrofalnih razmer na Štajerskem je med tisočglavo množico vzbudil val nejevo- lje proti vladi in tako pomembno prispeval k sprejetju resolu- cije, ki je od slovenskih poslancev zahtevala obstrukcijo vse do padca vlade. 143 Dne 14. avgusta 1904 je na volilnih zborovanjih kandidata Narodne stranke narodnega gospodarja in ustanovi- telja dolske in trboveljske posojilnice ter župana Trbovelj (1892) Ferdinanda Roša (1847–1922) 144 v Šoštanju in Slovenj Gradcu volivce opozarjal, da reformirani volilni red za Štajersko ponuja možnost za slovensko osvojitev slovenjgraškega mandata. 145 Po poroki z Anico Jezernikovo, 146 hčerjo znanega na- rodnega gostilničarja na Bregu pri Celju, 26. septembra 1904 147 se je njegova aktivnost zunaj Celja nekoliko zmanjšala, zato pa je aktivno sodeloval v odboru Narodne čitalnice, ki je še vedno igrala pomembno vlogo v političnem, kulturnem in družabnem življenju celjskih Slovencev. 148 Verjetno na njegovo pobudo se je leta 1905 čitalnica odločila za redno prirejanje različnih poučnih predavanj. Kot prvi je decembra 1905 nastopil prav Kukovec, in sicer s predavanjem Nastanek kapitala in obresti. 149 Leta 1905 se je zelo aganžiral z zbiranjem prispevkov za podporo sloven- 141 Slovenski gospodar 37, 1903, št. 32, 6. 8., str. 3. 142 SBL, 2. knj., str. 387–388. Glej tudi: Mejal, Delovanje dr. Miroslava Ploja po 1. svetovni vojni, str. 95–140. 143 Slovenec, 31, 1903, št. 261, 11. 11., str. 3. 144 SBL, 3. knj., str. 140. 145 Domovina, 14, 1904, št. 64, 16. 8., str. 1, 2. 146 Ana Jezernik, rojena 7. julija 1879 v Polulah 1, je bila hči Jožefa Jezernika, posestnika in gostilničarja, in mame Terezije, rojene Krušič. Poročni priči sta bili celjski odvetnik dr. Josip Kurovšek in posestnik iz Medloga Franc Lipovšek. NŠ Maribor, Matične in krstne knjige Celje 1904. 147 Domovina, 14, 1904, št. 75, 27. 9., str. 448. 148 Domovina, 14, 1904, št. 89, 15. 11., str. 534. 149 Domovina, 15, 1905, št. 94, 28. 11., str. 94. skim študentom v Gradcu, ki jim je splošno podporno društvo za akademike zmanjšalo prispevek za brezplačna kosila. 150 Kukovec je v slovenski politiki v Celju postajal vedno po- membnejši. Na njegovo pobudo je uredništvo Domovine leta 150 Domovina, 15, 1905, št. 8, str. 27. 1., str. 4. Vekoslav Kukovec pred letom 1914 [Fotografija, narejena v fotografskem ateljeju Viljema Picka v Celju, kjer je deloval v letih med 1903 in 1914.] (UKM, Zbirka drobnih tiskov, razgl. 8459-I) 60 61 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA 1905 prevzel njegov prijatelj Vekoslav Spindler. 151 Domovina ni bila več brezbarvna, ampak se je začela jasno nagibati na li- beralno stran. Tandem Spindler-Kukovec se je počasi otresel »nadzora« starih liberalcev in začel zagovarjati načelno politiko v skladu z ideali narodno radikalnega dijaštva. V ospredju so 151 V pismu 15. maja 1905 ga je povabil v Celje: »Seveda bi si želeli, da bi mož kakor si ti prevzel mesto urednika Domovine in menim, da bi Ti lahko mnogo dobrega storil.« A hkrati ga je opozoril: »Poleg uredništva bi težko študiral – nadalje mora urednik mnogo nepriznanja trpeti, tudi bi morebiti včasih ne smel po prepričanju ravnati.« UKM, Rokopisna zbirka, Ms 240/I-6/2: Špindler Vekoslav. Korespondenca Vekoslava Špindlerja, pismo V. Kukovca V. Špindlerju, Celje, 15. 5. 1905. bila vprašanja gospodarske in kulturne emancipacije, a tudi so- cialna vprašanja in vprašanje politične demokratizacije. Krepi- tev Kukovčevega in Spindlerjevega vpliva je bila tudi posledica »odhoda« Ivana Dečka zaradi neozdravljive bolezni. 152 Ob odso- tnosti izjemno vplivnega Dečka sta Kukovec in Spindler počasi, toda vztrajno narodno politiko v Celju prevzemala v svoje roke. Na okrepitev njune pozicije so vplivale tudi splošne politične razmere v monarhiji, ki se jim je bilo treba nemudoma prilago- diti. V prvi vrsti je bilo pomembno vprašanje uvedbe splošne (moške) volilne pravice, za katero se je – zaradi razmer na Ogr- skem – jeseni 1905 zavzel sam cesar Franc Jožef. 152 O Dečkovi bolezni glej: Studen, Žalostni konec slovenskega rodoljuba, str. 29–37. »Cici«. Kukovčeva hči. [Fotografija iz leta 1922.] Foto: Josip Pelikan. Celje, štev. 5880. (Iz zasebne zbirke Terezije Rogina) Kukovčevi sorodniki. Od leve proti desni: Josipina Prejac (nečakinja), Slavko Kukovec (sin), Marica Kukovec (hči), Stanko Prejac (nečak). Foto: Franjo Kunšek, Celje 1928. (Iz zasebne zbirke Terezije Rogina) 62 63 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA omilili nacionalna nasprotja v deželi. 156 Prizadevanja za dosego sporazuma na Češkem pa žal niso bila uspešna. 157 T oda na začetku jeseni 1905 se je morala vlada soočiti s po- sledicami notranjepolitične krize na Ogrskem. Zahteve ogrske opozicije po neodvisni ogrski armadi z madžarskim poveljeval- nim jezikom so Franca Jožefa do skrajnosti razburile. Madža- rom je moral zagroziti, da bo na Ogrskem uvedel splošno volilno pravico, kar bi povečalo vpliv nemadžarskih strank in zadalo hud udarec Stranki neodvisnosti. Grožnja je učinkovala. Hkrati je sprožila množično gibanje socialdemokracije za uvedbo splo- šne volilne pravice v Cislajtaniji. T udi mnoge meščanske stranke so bile za volilno pravico. Ob odprtju jesenskega zasedanja dr- žavnega zbora 26. septembra je kar sedem poslanskih skupin vložilo predloge z zahtevo po demokratizaciji volilnega sistema, ki pa ji je Gautsch sprva nasprotoval. 158 Za reformo so se ener- gično zavzeli člani Slovanske zveze z dr. Ivanom Šušteršičem na čelu, ki je 5. oktobra v državnem zboru dejal: »Na podlagi splošne in enake volilne pravice nastala ljudska zbornica bo hi- tro in energično pristopila k razumni in pravični rešitvi nacio- nalnega vprašanja. Ali tedaj verjamete, gospoda moja, da bo na podlagi splošne in enake volilne pravice nastala zbornica tako neinteligentna in – oprostite izrazu – tako brezvestna, da bi bila lahko malenkost večjezičnih gimnazijskih razredov v Celju ve- liko vprašanje, ki ruši vlade? Tako neumen je vendar lahko samo parlament privilegirancev. Velike množice razmišljajo veliko bolj razumno in veliko bolj pravično.« 159 Volilna reforma v Rusiji in kaotične razmere na Ogrskem so v začetku novembra 1905 »ogrele« tudi cesarja Franca Jožefa 156 Dne 27. novembra 1905 so izšli štirje deželni zakoni: o deželni ustavi, deželnozborskem volilnem redu, o rabi jezikov pri avtonomnih oblasteh in v šolah. Pomemben je bil zlasti nov deželnozborski volilni red, s katerim so uvedli personalni princip. Vse volivce v posameznih občinah so uvrstili v nemški ali češki volilni kataster. S tem so želeli preprečiti nacionalni boj. Prim.: Rumpler, Parlament und Regierung, str. 873–874. 157 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 198. 158 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 198–199. Prim.: Jenks, The Austrian Electoral reform of 1907, str. 33–39. 159 Rahten, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu, str. 59. BOJ ZA SPLOŠNO VOLILNO PRAVICO Po Koerberjevem padcu je vlado v drugo prevzel baron Paul Gautsch, ki je veljal za cesarjevega zaupnika. Kot leta 1897/98 je poskušal nadaljevati s politiko svojega predhodnika, »vendar brez Koerberjeve impulizivnosti in radikalnosti«. 153 Obdržal je vse stare ministre iz Koerberjeve vlade, vlado je dopolnil le z dvema novima članoma: grofu Arthurju Bylandt-Rheidtu je za- upal notranje ministrstvo, sekcijskemu šefu dr. Franzu Kleinu pa pravosodno. 154 Ko je 24. januarja 1905 poslanski zbornici pred- stavil program vlade, so ga poslanci sprejeli brez večjih ugovo- rov. Novice iz Rusije o »krvavi nedelji« v St. Peterburgu 22. ja- nuarja 1905 so očitno povsem umirile radikalne poslance vseh strank, da so »pozabili« na obstrukcijo in bili pripravljeni na konstruktivno delo. 155 Da bi dosegel podporo Čehov, je Gautsch re- konstruiral svojo vlado in sprožil spravna pogajanja med Čehi in Nemci. Na Moravskem je vladi uspelo posredovati med sprtima stranema. Rezultat je bil znani moravski sporazum, s katerim so 153 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 756. 154 Rumpler , Parlament und Regierung, str . 872; Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 198. 155 Prav tam. 64 65 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA za splošno volilno reformo. Tako je moral ministrski predsednik Gautsch 28. novembra 1905 napovedati, da bo vlada pripravila predlog zakona o volilni reformi na podlage splošne (moške) volilne pravice. Sledila so številna posvetovanja in usklaje- vanja med predstavniki najpomembnejših strank. Rezultat tega je bil, da je vlada 23. februarja 1906 predlog poslala v parlament. Predlog je skoraj pri vseh narodih (strankah) vzbudil hudo kri. Najglasnejši kritiki so bili poljski poslanci, ki so ga 5. marca 1906 nedvoumno zavrnili. Ker ministrski predsednik Gautsch ni ho- tel upoštevati vseh zahtev Poljskega kluba in ker je nastal od- por v gosposki zbornici, je moral 2. maja 1906 demisionirati. 160 Njegovemu nasledniku Konradu Hohenlohe-Schillingsfürstu je v kratkem obdobju vladavine med 2. in 27. majem uspelo do- seči nekaj kompromisov. Volilno reformo je uspelo izpeljati šele novi vladi ministrskega predsednika barona Maxa Wladimirja Becka, svetovalca nadvojvode Franca Ferdinanda. 161 Novemu ministrskemu predsedniku je uspelo ustvariti parlamentarno vlado, sestavljeno iz »izkušenih parlamentarcev in uradnikov«. 162 Vlada je predstavljala »koncentracijo delovne moči, dobljeno deloma iz velikih parlamentarnih strank, deloma iz uradniškega stanu«. 163 Glavnino vlade so sestavljali mladočehi, Nemška ljudska stranka in Poljski klub, ki so dobili svoja mesta tudi v vladi. Beckova vlada je imela glavno nalogo rešiti dvoje »prav Heraklejevih del: volilno reformo in ogrsko nagodbo«. 164 Glede na to, da je bila po svoji sestavi nekakšna »mala permanen- tna sporazumska konferenca«, 165 ji je to uspelo. Beck je z »neobi- čajno spretnostjo znal prodreti z vsemi temi zadevami«. 166 Obeh vprašanj se je vlada lotila zelo preudarno in jih uspešno razrešila po normalni parlamentarni poti. Volilno reformo ji je uspelo iz- peljati še pred koncem zakonodajnega obdobja državnega zbora. 160 Binder, Galizien in Wien, str. 395; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 879. 161 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 199. 162 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 150. 163 Bister, Anton Korošec, str. 42. 164 Prav tam. 165 Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck, str. 136. 166 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 150. Dne 1. decembra 1906 jo je potrdilo 194 poslancev, proti jih je glasovalo 63. Potem jo je potrdila še gospodarska zbornica in 21. januarja 1907 jo je cesar sankcioniral. 167 Prve državnozborske volitve na podlagi splošne volilne pra- vice so potekale istega dne, 14. maja 1907, in prinesle zmagoslavje »črnim« in »rdečim« strankam. 168 Zmagovalci volitev so bili so- cialdemokrati, osvojili so kar 87 mandatov. 169 Drugi najuspešnejši so bili (nemški) krščanski socialci s 65 mandati. Po združitvi s Ka- toliško ljudsko stranko je Klub krščanskih socialcev z Luegerjem na čelu štel 96 poslancev in je bil najmočnejši klub v parlamen- tu. 170 Stare nacionalnoliberalne stranke, ki so imele podporo med srednjimi sloji (meščanstvom), so dosegle mnogo slabše volilne rezultate. Tako je Nemška napredna stranka, ki je leta 1901 štela 32 poslancev, osvojila le 15 mandatov. 171 Nemška ljudska stranka je dobila 32 poslanskih mest, ustavoverni veleposestniki so izgi- nili s političnega prizorišča, mladočehi pa so imeli le 14 manda- tov. Okrepile so se »agrarne stranke«, najmočnejša je bila Češka agrarna stranka z 29 poslanci, sledila ji je Nemška agrarna stranka z 19 in Poljska ljudska stranka s 16 mandati. 172 Pri drugih narodih so dobre rezultate dosegle katoliške stranke. Slovenski klub, ki je združeval vse slovenske katoliške poslance, je imel 17 mandatov, klub češke Katoliške narodne stranke je štel 17 poslancev, Klub italijanske ljudske stranke pa 10. In kako so bili v parlamentu zastopani narodi? Znižal se je delež nemških in poljskih mandatov, številčno pa so se okrepili Rusini, saj se je njihov delež v primerjavi s prejšnjo zbornico tri- kratno povečal. Za tretjino se je povečalo tudi število slovenskih poslancev. Prvič se je v državnem zboru samostojno pojavil Ju- dovski klub, ki pa je imel le štiri poslance. 173 167 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 200; glej tudi: Rumpler, Parlament und Regierung, str. 881. 168 Marburger Zeitung, 46, 1907, št. 59, 16. 5., str. 1. 169 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 52–53. 170 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 200; Binder, Galizien in Wien, str. 411. 171 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 52. 172 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 201; Binder, Galizien in Wien, str. 411. 173 Prav tam. 66 67 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA Novi parlament je štel 516 poslancev. Za aktivno parla- mentarno delo, kot je vlaganje nujnih predlogov in interpela- cij, je bilo potrebnih najmanj 50 podpisnikov. Prav zato so se manjše stranke začele povezovati v večja združenja. Slovenski klub s 17 katoliškimi poslanci 174 se je na pobudo dr. Ivana Šu- šteršiča povezal s češko Katoliško narodno stranko in ustanovil ohlapno »parlamentarno komisijo«, ki je štela 33 članov. 175 Libe- ralni slovenski poslanci so skupaj s Hrvati iz Istre in Dalmacije ter z dvema srbskima poslancema ustanovili Zvezo južnih Slo- vanov, ki je štela 20 poslancev. Povezovanje slovenskih liberal- nih poslancev s Hrvati je slovensko klerikalno časopisje ostro komentiralo: »Žal nam je Hrvatov. Ti so pod vodstvom katoli- ških duhovnikov vodili akcijo za rešitev liberalnih poslancev. To dokazuje najbolj, kako nejasne so razmere med njimi. Rešilno delo pa se ne bo posrečilo, ker tu ima glavno besedo slovenski narod; in o njem trdno upamo, da kmalu ne bo dal več prilo- žnosti Hrvatom izbirati med liberalci in krščanskimi ljudskimi poslanci.« 176 Povezali so se tudi v nemškem nacionalnoliberalnem ta- boru. Nemška agrarna stranka in Nemška ljudska stranka sta se junija 1907 povezali v Nemško nacionalno združenje (Deutsch- nationaler Verband), ki je štelo 51 članov. Številnejši je bil Poljski klub s 55 poslanci. Sestavljen je bil iz različnih političnih frakcij, ki pa so v državnem zboru nastopale dokaj enotno. Najmočnejša med njimi je bila Demokratična unija s 30 poslanci, kar kaže na prevlado demokratov nad konservativnim plemstvom. 174 Klub so sestavljali kranjski poslanci Ivan Šušteršič, Janez Evangelist Krek, Franc Demšar, Josip Gostinčar, Janko Hočevar, Franc Jaklič, Lovro Pogačnik, Fran Povše, Ignacij Žitnik in Fran Šuklje, štajerski poslanci Ivan Benkovič, Franc Pišek in Ivan Roškar, goriška poslanca Josip Fon in Anton Gregorčič ter koroški poslanec Franc Grafenauer. 175 Bister, Anton Korošec, str. 59. 176 Slovenec, 35, 1907, št. 138, 18. 6., str. 1; glej tudi: Bister, Anton Korošec, str. 59. TRENJA V NARODNI STRANKI Zahteve za uvedbo splošne volilne pravice, ki sta jim jeseni 1905 morala prisluhniti cesar in ministrski predsednik Gautsch, so v politično življenje na Štajerskem vnesle novo dinamiko. Ka- toliški del Narodne stranke na Štajerskem se je na preimenova- nje KNS na Kranjskem v SLS 27. novembra 1905 177 nemudoma odzval s pozivom, naj se vsi podredijo njenemu vodstvu. Sloven- ski gospodar je zapisal: »Sedaj, ko je po imenu stranka postala stranka slovenskega ljudstva, naj tudi v dejstvu postane vodi- teljica našega naroda ne samo na Kranjskem, ampak po vsem Slovenskem ter naj brani krepko in odločno, kakor je bil ves njen dosedanji nastop, pravice celokupnega slovenskega naroda.« 178 Katoliški del Narodne stranke je to usmeritev začel udejanjati v praksi. Krmilo štajerske katoliške politike je spet prevzel An- ton Korošec, ki se je vrnil v Maribor kot promoviran doktor bogoslovja. Drugič je v politiko stopil kot trezen, pragmatičen in brezkompromisen politik in o vihravem in večkrat zaletavem mladeniču ni bilo več sledi. Po kranjskem vzoru je brezkompro- misno zagovarjal politično diferenciacijo. 179 A tudi mladi naro- 177 Katoliška narodna stranka se je 27. novembra 1905 preimenovala v Slovensko ljudsko stranko. Glej: Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 116. 178 Slovenski gospodar, 39, 1905, št. 48, 30. 11., str. 2. 179 Baš, Pisma dr. Antona Korošca dr. Franu Jankoviču, str. 134. 68 69 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA dni radikalci v celjskem liberalnem taboru so se dobro zavedali, da je politika sloge preživeta. Na odločitev za dokončni prelom s klerikalci je imelo ve- lik vpliv vprašanje državnozborske volilne reforme, ki so jo – v nasprotju s kranjskimi liberalci – na Štajerskem pozdravili, tudi v liberalnem delu Narodne stranke. Na shodu političnega dru- štva Naprej v Celju konec novembra 1905 so govorci poudarjali, da je uvedba splošne volilne pravice priložnost za Slovence, da se obranijo germanizacije. 180 Še pred razgrnitvijo Gautschevega predloga volilne reforme so bili v liberalnem taboru prepričani, da Šušteršič pri pogajanjih z vlado zasleduje le koristi SLS na Kranjskem. Neznani dopisnik Slovenskega naroda iz Maribora je na začetku februarja bralce seznanil s Šušteršičevimi splet- kami pri pogajanjih za mandate v posameznih slovenskih de- želah: »Iz Maribora se nam poročajo senzacijonalne stvari o spletkah dr. Šušteršiča glede volilne reforme. Koliko je na stvari resnice, tega danes še ne vemo, ali dognati se mora to natančno in v ta namen izročamo zahtevo javnosti. Naš poročevalec pravi, da se je v Mariboru na političnem društvenem zborovanju zau- pno povedalo, da je dr. Šušteršič glede volilne reforme prodal in- terese koroških in štajerskih Slovencev proti temu, da vlada od- škodi klerikalce na Kranjskem. Dr. Šušteršič je vladi izrazil svojo zadovoljnost in ji obljubil podporo, da dobe štajerski Slovenci dva mandata manj, nego bi jim šlo po številu in da se okraji na Koroškem zlože tako, da Slovenci ne dobe nobenega mandata – vse to s pogojem, da dobe klerikalci kompenzacijo na Kranj- skem na ta način, da bo Ljubljana tvorila s kmetskimi občinami okolice skupen volilni okraj in da se jim izpolnijo še neke druge želje. Dočim bodo vsa druga stolna mesta tvorila zase volilne okraje, hoče Šušteršič potisniti Ljubljano med kmetske občine, tako da bi kmetski volilci imeli večino nad mestnimi. Na Štajer- skem hoče vlada izvesti načrt tako, da slovenske kraje ob Muri in Dravi priklopi nemškim okrajem, s čimer bodo Slovenci v teh okrajih potisnjeni v manjšino in bo omogočeno, da dobe dva 180 V boj za splošno in enako volilno pravico! Domovina 1905, št. 91, 17. 11., str. 1. mandata manj, kot bi jih imeli dobiti po številu. Za danes be- ležimo stvar brez komentarja, pozivamo pa štajerske poslance, naj stvar pod svojo častno besedo javno pojasnijo. Na dan z re- snico!« piše v članku v Slovenskem narodu. 181 Po razgrnitvi Gautschevega načrta 23. februarja 1906 so bili vsi prepričani, da so bili očitki resnični. Cilj Šušteršičevih poga- janj z vlado naj bi bil zagotoviti SLS popolno politično prevlado na Kranjskem, bistveno manj odločno pa se je potegoval za in- terese koroških in štajerskih Slovencev. 182 Koroškim Slovencem je – kot je v razgovorih z Miroslavom Plojem 23. decembra 1905 zagotavljal notranji minister grof Arthur Bylandt-Rheidt – vlada sprva namenila dva mandata, kmalu po novem letu pa je ugodila nemškim nacionalcem, ki so dvema slovenskima mandatoma odločno nasprotovali. Tudi za želje štajerskih Slovencev ni imel pravega posluha. Po razgrnitvi Gautschevega predloga so bili liberalni celjski narodnjaki (tako stari »slogaši« kot mladi na- rodni radikalci) prepričani, da je v pogajanjih z vlado Šušteršič na račun koristi SLS na Kranjskem prodal koroške in štajerske Slovence. »Nas spodnještajerske Slovence hočejo ogoljufati za dva mandata. Kdo izmed naših ljudi je pomagal pri tej lumpa- riji. Kdo izmed nas je samo ‘prosjačil’ za sedmi mandat, in ne na podlagi danih razmer zahteval še dva slovenska mandata, o tem nočemo razpravljati. Dejstvo je, da je vlada razdelila volilne okraje tako, da je celjski mandat za nas izgubljen.« 183 Na zboro- vanju političnega društva Naprej v celjskem Narodnem domu 22. aprila 1906 je odvetnik dr. Juro Hrašovec (1858–1957) 184 predlagano reformo zavrnil: »Odločno moramo izjaviti, da rajši nočemo volilne reforme, kakor takšno skrajno krivico.« 185 Ogorčenja nad Šušteršičevim izdajstvom ni pomirilo niti dejstvo, da je odbor za volilno reformo kot kompenzacijo za nemški kočevski mandat na Kranjskem štajerskim Slovencem 181 Volilna reforma in dr. Šušteršič. Slovenski narod, 39, 1906, št. 30, 7. 2., str 2. 182 Pleterski, Ivan Šušteršič, str. 176–189. 183 Volilna preosnova v državnem zboru. Domovina, 16, 1906, št. 24, 26. 2., str. 1. 184 SBL, 1. knj., str. 341. 185 Domovina, 16, 1906, št. 47, 27. 4., str. 1–2. 70 71 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA milostno namenil sedmi slovenski mandat. V štajerskih liberal- nih (narodnih) krogih je prevladalo prepričanje, da je Šušteršič glavni krivec za nepravično razdelitev mandatov na Koroškem in Štajerskem. Povsem so verjeli trditvam Miroslava Ploja, ki je poleti 1907 v celjski Domovini takole obrazložil svoje videnje koroškega neuspeha: »Glavni vzrok, da je bila stvar koroških Slovencev glede volilne reforome izgubljena, tiči v dveh okol- nostih, katerih druga je pomagala vladi z ozirom na prvo iz za- drege: prvič je morala pridobiti vlada za volilno reformo nem- ško ljudsko stranko, in že takrat, ko smo se razšli pred Božičem 1905 na parlamentarne počitnice, je bilo vsakemu treznemu politiku jasno, da se bo dala nemška ljudska stranka pridobiti le s tem, da se kolikor mogoče varuje takratna nemška posest na Koroškem in Spodnjem Štajerskem, t. j. s koncesijami na škodo koroških in štajerskih Slovencev; na drugi strani se je pa dr. Šušteršič za volilno reformo veliko preveč izpostavil in vladi preočitno pokazal, da se ji od njegove stranke ni bati od- ločnega odpora radi izvenkranjskih slovenskih mandatov, ako se ji izpolnijo Kranjske želje; dr. Šušteršič se je zavzemal v prvi vrsti zato, da obdrži Kranjska 11 mandatov in da se sestavijo volilni okraji tako, kakor želi njegova stranka. S tem je lahko računala vlada, to sva pa vedela in s tem morala računati tudi Robič in jaz …« In je dodal zanimivo podrobnost: »Zastopal sem vedno mnenje, da se v odseku cela stvar ne da zaprečiti, da je tam mogoče samo potom kompromisa kaj doseči, ter sem se vestno potegoval z nemško konservativno, krščansko-soci- jalno in tudi socijalno-demokratično stranko, toda v zadnjem trenutku so nas prvi in zadnji zapustili, krščanski-socijalci zato, ker niso hoteli preprečiti volilne reforme, nemški konser- vativci pa kakor so trdili zato, ker niso našli podpore pri ‘Slo- vanski zvezi’ , da se ločijo mesta od dežele pri sestavi volilnih okrajev. Dr. Šušteršič je z ozirom na sestavo volilnih okrajev na Kranjskem to zahtevo odbil, tako sta mi pravila poslanca Franz Hagenhofer in dr. Johann Tollinger, ko sem ju vprašal, zakaj nista glasovala v odseku za moje predloge. Hagenhofer se je zaradi tega tudi še v zbornici z dr. Šušteršičem precej raz- draženo sprijel.« 186 Ogorčenje je prišlo do izraza pred nadomestnimi voli- tvami maja 1906 v splošni kuriji, 187 ko so celjski mladi liberalci in zasavski socialdemokrati kot kandidata napovedali celjskega ključavničarskega mojstra ter organizatorja obrtništva Ivana Rebka (1863–1934). 188 Proti Rebku je Slovensko društvo na zbo- rovanju v Celju 10. maja 1906 za svojega uradnega kandidata potrdilo Antona Korošca. Zaradi tega se je Rebek kandidaturi odpovedal, vendar z izjavo, da »ne more delavcem zabranjevati prostega mišljenja ob volitvah«. 189 Po hudem in brezkompro- misnem predvolilnem boju je na volitvah 29. maja 1906 gladko zmagal »uradni kandidat« Slovenskega društva dr. Anton Koro- šec, čeprav je za Rebka volilo kar 1179 volivcev. 190 Državnozborske volitve maja 1906 so pokazale dokončen politični razkol med štajerskimi Slovenci. Zmagovalec dr. Anton Korošec se je v zahvali svojim »treznomislečim in složnim spo- dnještajerskim volilcem« dotaknil tudi nasprotnikov z izjavo, da bo moral sedaj zaradi »fanatiziranih slovenskih liberalcev dru- gače uravnavati svoje korake«, 191 in tako napovedal ustanovitev stranke katoliškega tabora. V naslednjih mesecih so sledili hudi besedni dvoboji med pristaši obeh političnih skupin, ki so se vseskozi še stopnjevali. Veliko sta k temu prispevala tudi oba kranjska časnika, Sloven- ski narod in Slovenec, z objavo člankov, ki so že tako pregreto ozračje med štajerskimi Slovenci še bolj razvneli. Na Štajer- skem je mariborski Slovenski gospodar s simpatijami spremljal pisanje Slovenca, medtem ko je celjska Domovina – še vedno s pozicije ohranjanja narodne sloge – vse pogosteje očitala mari- 186 Domovina, 17, 1907, št. 79, 10. 7., str. 1; št. 80, 12. 7. str. 1–2. 187 Glej: Goropevšek, Nadomestne državnozborske volitve v splošni kuriji, str. 101–131. 188 SBL, 3. knj., str. 58. 189 Domovina, 16, 1906, št. 57, 18. 5., str. 3. 190 Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, str. 277. 191 Slovenski gospodar, 40, 1906, št. 22, 31. 5., str. 1. Glej tudi: Goropevšek, Nadomestne državnozborske volitve v splošni kuriji, str. 101–131; Goropevšek, Štajerski Slovenci, kaj hočemo!, str. 20. 72 73 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA borskim klerikalcem, ki da izrabljajo »slogoljubnost štajerskih Slovencev«. 192 Mariborski politični tabor je obtožbe zavračal v člankih v Slovencu, kjer so Domovino označevali kot »neresno liberalno trobilo in kot takšno za razbijalko sloge«. 193 Slovenski narod je celjske liberalce pozival, naj prelomijo s klerikalci in ustanovijo svobodomiselno stranko. Nepremostljivost nasprotij je znova prišla do izraza na deželnozborskih volitvah avgusta 1906 v brežiškem volilnem okraju, kjer je proti katoliškemu kandidatu dr. Franu Jankoviču nastopil liberalni kandidat Anton Kunej, po mnenju Slovenskega gospodarja »brezverec, renegat liberalno štajercijanske naveze, liberalni goljuf in neizobraženec«. 194 Dokončen razkol med po- litičnima tabora pa je prinesel tretji katoliški shod v Ljubljani konec avgusta 1906, ki so se ga udeležili tudi štajerski Slovenci. Glavni govornik dr. Anton Korošec je v svojem govoru analizi- ral vzroke za slab položaj kmeta na Slovenskem in kot glavnega krivca označil liberalizem. 195 Kljub temu da je III. katoliški shod potekal brez koroških Slovencev, 196 je njegovo delo imelo velik pomen za štajersko politiko. Koroščevo sporočilo je nakazalo dokončen prelom in štajerski liberalni politiki so začeli pripra- vljati program za svojo novo stranko. 197 192 Domovina, 16, 1906, št. 60, 25. 5., str. 2. 193 Goropevšek, Štajerski Slovenci, kaj hočemo!, str. 20; Domovina, 16, 1906, št. 60, 25. 5., str. 1–2. 194 Slovenski gospodar, 40, 1906, št. 33, 16. 8., str. 5. 195 Slovenski gospodar, 40, 1906, št. 35, 30. 8., str. 1–2. 196 Koroški Slovenci so shod bojkotirali, saj so menili, zlasti politični prvak koroških Slovencev dr. Janko Brejc, da je dr. Ivan Šušteršič pri državnozborski volilni reformi za interese Slovencev na Kranjskem prodal drugi slovenski mandat na Koroškem. Več o tem glej: Rahten, Pozabljeni slovenski premier, str. 98–108. 197 Goropevšek, Štajerski Slovenci, kaj hočemo!, str. 23. USTANOVITEV LIBERALNE NARODNE STRANKE (1906) Septembra 1906 so mladi štajerski narodnjaki začeli sno- vati program za svojo novo stranko, s katero bi tudi formalno prekinili odnose s »štajerskimi klerikalci«, kot so imenovali svoje nasprotnike. 198 Osnutek programa so predstavili v knjižici Štajerski Slovenci, kaj hočemo?, ki jo je v sodelovanju z Vekosla- vom Kukovcem napisal Vekoslav Spindler, takratni urednik Do- movine. Z brošuro je pozval štajerske Slovence, naj si ustvarijo »samostojno, neodvisno slovensko stranko, ki bo v popolnem nasprotju s sedanjo oportunistično politiko, to je s politiko tako imenovane srednje poti, nastopila najodločnejši boj za politične in jezikovne pravice slovenskega naroda, boj za prosvetljevanje naroda z vsestransko izobrazbo, boj za osamosvojo slovenskega gospodarstva od stanovskega jerobstva in tujega kapitala.« 199 Razglas je bil hkrati politični manifest za mobilizacijo vseh slo- jev na široki demokratični osnovi. 200 »Gre se nam za stvar, da se dosledno proizvede načelo ljudske politike, in če morajo pri boju za to stvar pasti posamezne osebe, ki zastopajo ljudski poli- tiki sovražna načela, je to le nujna posledica razvoja razmer [...]. 198 Goropevšek, Razpad sloge na Slovenskem 1906–1907, str. 148. 199 Spindler, Štajerski Slovenci, str. 1. 200 Zapiski o Vekoslavu Špindlerju, str. 20. 74 75 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA Ljudstvo ni izvrševalec volje narodnih voditeljev, ampak naro- dni voditelji morajo biti izvrševalci narodne, ljudske volje.« 201 Političnim predstavnikom štajerskih Slovencev v deželnem in državnem zboru so napovedali, da bodo za svoje delo odgo- varjali: »Klicali bomo poslance vsak čas na strog odgovor, ker so voljeni od nas; in če so prevzeli breme, če so prevzeli od- govornost, naj ne smatrajo tega za puhlo čast, ampak za sveto dolžnost napram narodu, za življenjsko delo, od katerega nam imajo polagati račune.« 202 Vsebina programa je bila izčrpna, saj so opredelili ve- čino stvari, ki so v tistem času dajale ton političnemu življenju. Glavno vodilo nove stranke naj bi bila »krepitev narodnosti, kot njihovo najvišje načelo«. 203 V program so si zadali, da morajo »dvigniti narod do čim višje popolnosti na vseh poljih javnega življenja«. 204 Kot glavni in eden prvih pogojev za doseganje tega so postavili neomejeno možnost gojiti svoj jezik, ki se mora upo- rabljati na političnih uradih, na sodišču, poštah, v šolah in v vseh drugih uradih. Prav tako so zapisali, da je slovenski jezik nujen v vsem javnem življenju. Kot pomemben pogoj so v program za- pisali zahtevo za »ustanovitev samostojnega nadsodišča za vse slovenske pokrajine v Ljubljani« 205 s klicem »Proč od Gradca!« Program je zahteval narodno politiko, ki pomeni enako- pravnost, enakost vseh državljanov, te ali one narodnosti, pred zakoni pa strogo doslednost. Zagovarjali so enako volilno pra- vico in stališče »odločnega, sistematičnega, to je doslednega in enotnega narodnogospodarskega dela«. Poseben in velik pomen so namenili šolskemu vprašanju, temi, ki je bistveno prispevala k razkolu v štajerski politiki. Program je tako zahteval vsestransko izobrazbo za slehernega posameznika in »narodno vzgojo« ter »slovensko vseučilišče 201 Spindler, Štajerski Slovenci, str. 8. 202 Spindler, Štajerski Slovenci, str. 10. 203 Spindler, Štajerski Slovenci, str. 2. 204 Prav tam. 205 Spindler, Štajerski Slovenci, str. 4. v Ljubljani« 206 ter »lastni šolski svet za Spodnjo Štajersko«. 207 Liberalci so se zavzemali, da bi šola vzgajala samo za življenje, torej za nadaljnje praktično delo posameznika, pouk pa bi mo- ral biti v celoti brezplačen in potekati izključno v slovenskem jeziku. 208 Posebno pozornost so namenjali tudi ženskemu vpra- šanju. Zahtevali so slovenske gospodinjske šole in gospodinjske tečaje, ki bodo dale ženskam znanja o domačem gospodarstvu, vzgoji otrok in nekaj zdravstvenega znanja za najnujnejše po- trebe v življenju. Menili so tudi, da je »zdrav in čil ženski rod prvi pogoj zdravega in čilega zaroda in s tem naroda in [so] zato podpirali žensko telovadbo«. 209 Pomembna zahteva programa je bila zedinjena Slove- nija s svojim »narodnim, ljudskim zborom ali parlamentom v Ljubljani«. 210 V njej bi bili združeni vsi Slovenci, tudi prekmur- ski. Zedinjeno Slovenijo so si zamislili kot samostojno politično enoto v okviru Avstrije. Osnutek programa je izražal tudi odnos narodnjakov do drugih političnih skupin. Izpostavili so SLS pod vodstvom katoliške duhovščine, ki ji je papež dal naslednje na- potilo: »Množica nima druge dolžnosti, kot da se da voditi in da uboga povelja pastirjev.« 211 Spindler pa je želel ljudske množice zdramiti k zavestni akciji in obrambi njenih življenjskih intere- sov. 212 Mariborskemu katoliškemu taboru so torej narodnjaki očitali nesprejemljivo vključevanje verskega življenja v javno živ ljenje in zahtevali spoštovanje svobode mišljenja. Treba pa je omeniti, da niso bili povsem proti krščanskemu nauku, saj so lju- dem priporočali krščansko vzgojo z mnenjem, da »osobito ver- ski pouk naj navaja otroka v prvi vrsti k nravnemu življenju«. 213 Proti nemškutarjem so izražali povsem nespoštljiv odnos, saj so njihovemu »strupenemu vplivu« napovedali »odkrit in neizpro- 206 Spindler, Štajerski Slovenci, str. 29. 207 Spindler, Štajerski Slovenci, str. 27. 208 Spindler, Štajerski Slovenci, str. 29. 209 Prav tam. 210 Spindler, Štajerski Slovenci, str. 31. 211 Zapiski o Vekoslavu Špindlerju, str. 20. 212 Prav tam. 213 Spindler, Štajerski Slovenci, str. 25. 76 77 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA sen boj«. Mislili so na tiste: »ki so, rojeni od slovenskih mater, to pozabili, ki so kot navadni lumpje prodali svojo narodnost, svoj jezik za ničvredno čast, ki so postali zaničevalci sloven- skega imena in slovenskega jezika, gnusni odpadniki svojega naroda«. 214 Spindler zaključuje program z namero, da »po teh načelih hočemo delati kot stranka in hočemo pisati časopis. Ne gre se nam za to, da bi naš narod dobil nove poslance, nove župane itd., gre se nam za to, da v naši politiki na znotraj in na zunaj za- vlada nova smer.« 215 Program se končuje z vabilom, da se vsi ti- sti, ki »spoštujejo svobodo narodno, svobodo prepričanja« in ki so »prepojeni z mislijo napredka«, pridružijo novi politiki in da postanejo »sobojevniki prave narodne misli«. 216 Poziv Štajerski Slovenci, kaj hočemo? so podpisali predstavniki različnih slojev: pet kmetov, dva zdravnika, dva učitelja, en notar, en rudar in en nameščenec. Ti podpisniki so bili hkrati »osnovalni odbor«, ki je vodil priprave za ustanovitev Narodne stranke za Štajersko. 217 Objavljeni osnutek programa štajerskih narodnjakov je v javnosti izzval ostre komentarje, ki sta jih vodila oba slovenska lista na Štajerskem. Domovina je označila program za istove- ten slogaškemu z edino razliko, da želi tiskati svoj strankarski list. 218 Podobne komentarje je prinašal tudi Slovenski gospodar, ki je zapisal: »Zaradi narodnega programa se torej nova stranka gotovo ni ustanovila. Kajti sicer bi morala priti z novimi rešil- nimi idejami.« 219 Bodočo novo stranko je označil za »rabeljsko« in njen glavni namen opisal kot »boj proti veri in osebam«. 220 Slovenski gospodar je svoje pristaše pozval: »Ne cincajmo in ne odlagajmo z odločnim nastopom proti novi stranki. Za tak pri- stop pa je tudi nam potrebna organizacija.« 221 Tako so javnosti 214 Spindler, Štajerski Slovenci, str. 33. 215 Spindler, Štajerski Slovenci, str. 35. 216 Prav tam. 217 Zapiski o Vekoslavu Špindlerju, str. 20. 218 Domovina, 16, 1906, št. 112, 26. 9., str. 1; št. 113, 28. 9., str. 3. 219 Slovenski gospodar, 40, 1906, št. 41, 11. 10., str. 1. 220 Prav tam. 221 Prav tam. sporočili, da se bodo tudi v štajerskem katoliškem taboru morali strankarsko organizirati. Ob koncu septembra so štajerski narodnjaki prešli od be- sed k dejanjem in začeli aktivnosti za ustanovitev stranke, »ka- tera svojih pristašev ne bo zbirala med Nemci, nemškutarji, socialdemokrati itd., ampak med onimi Slovenci, ki so dosedaj prisegali na skupni program štajerskih Slovencev«. 222 Tako je 30. septembra 1906 potekalo v Narodnem domu v Celju pri- pravljalno zborovanje. Odločili so se za uporabo že rabljenega imena za stranko Narodna stranka za Štajersko. Že sama iz- bira imena je nakazala, da hočejo ustanoviti povsem samo- stojno stranko, ki ne bo odvisna od drugih političnih strank ali celo privesek katere od slovenskih strank. Vodilna osebnost novonastajajoče stranke dr. Vekoslav Kukovec je zaupnikom razložil, zakaj so se odločili za ime Narodna stranka: »Nisem zato, da bi nosila stranka ime ‘neodvisna’ , čeravno bi to imelo pomen, ker bomo neodvisni od sedanjih voditeljev in Rima. Kar se tiče naslova ‘napredna’ , ima ta naslov slab kredit, ker je liberalna stranka na Kranjskem propadla, ime ‘čista’ , to pa je že preveč osmešeno, čeravno bi bilo lepo, ker hočemo biti čisti politične korupcije.« 223 Klerikalni Slovenec je na zbadljiv na- čin seveda komentiral zborovanje in izbiro imena za stranko: »Zato menda zbor modrih ni storil modro, da si je izvolil naj- neumnejše ime.« 224 Ustanovnega shoda so se udeležili že kot pristaši nove stranke naslednji gospodje: »dr. Kukovec, odvetniški koncipi- jent v Celju, prof. Jošt iz Celja, prof. Hržič od Velike Nedelje, dr. Janko Sernec, zdravnik v Celju, dr. Dolar, prof. v Celju, učite- lji: Gradišnik iz Celja, Šijanec od Sv. Antona v Slov. gor., Tušak iz Mozirja, Škoflek iz Vojnika, Čulek, Lesjak iz Ruš itd. Brzo- javne pozdrave so pa poslali nadučitelj Knaflič in nekaj kranjskih liberalcev.« 225 222 Slovenski gospodar, 40, 1906, št. 40, 4. 10., str. 1. 223 Prav tam. 224 Slovenec, 34, 1906, št. 224, 8. 10., str. 2. 225 Slovenski gospodar, 40, 1906, št. 40, 4. 10., str. 1. 78 79 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA Predsednik zborovanja je bil vranski zdravnik dr. Rihard Karba, podpredsednik upokojeni nadučitelj iz Vranskega Rado- slav Škoflek in zapisnikar učitelj Čulek iz Dobrne. Kot govorniki so na zborovanju nastopili dr. Vekoslav Kukovec, zdravnik dr. Janko Sernec, dr. Rihard Karba, urednik Vekoslav Spindler ter profesor Hržić iz Zagreba. 226 Slovenski gospodar je v poročilu o novi stranki zapisal: »Če kdo misli, da bomo mi danes metali kamenje na snovatelje nove stranke, se jako moti. Vsakdo lahko izraža svoje mnenje, kakor mu to pripušča njegova vest. Usta- novitev nove stranke nas ni spravila iz duševnega ravnotežja, ne, ampak zaklicala nam je samo z enim glasom, da moramo še bolj pazno stati na straži za naše verske, narodne in gospodar- ske vzore in težnje. Samo to hočemo danes pribiti, da nismo mi začetniki bratomornega boja na Štajerskem in da odklanjamo že danes za vselej odgovornost, ako bi v bodoče zaradi tega boja trpela narodna stvar na Štajerskem kako škodo.« 227 Novona- stajajočo liberalno stranko so klerikalci videli kot »ljuliko med pšenico«, edini pravi izhod za štajerske Slovence pa v močni, zedinjeni slovenski ljudski stranki. 228 Narodna stranka je že oktobra 1906 začela izdajati svoj poli- tični časnik Narodni list, ki ga je urejal Vekoslav Spindler. Novem- bra 1906 je potekal prvi javni shod Narodne stranke, ki ga je sklical pripravljalni odbor stranke z namenom, »da v imenu ustvarjajoče se narodne organizacije stopi med ljudstvo«. 229 Shod je potekal v Rajhenburgu in dr. Vekoslav Kukovec je v svojem govoru dejal: »Rajhenburg ostane z zlatimi črkami zabeležen v politični zgodo- vini štajerskih Slovencev.« 230 Na shodu so med seboj besedno ob- računavali liberalci in župnik Cerjak. Udeležba je bila po pisanju Narodnega lista velika. Zbororvanje je odprl dr. Vekoslav Kuko- vec in za predsednika shoda predlagal Antona Kuneja, župana iz Stolovnika, za prvega podpredsednika dr. Schmirmaula, za dru- 226 Narodni list, 1, 1906, št. 1, 24. 10., str. 2. 227 Slovenski gospodar, 40, 1906, št. 40, 4. 10., str. 1. 228 Prav tam. 229 Narodni list, 1, 1906, št. 6, 30. 11., str. 2. 230 Prav tam. gega podpredsednika pa Franca Kacjana. Tudi pri imenovanju vodstva shoda ni šlo brez prerekanj: kaplan Lavrenčič je namreč želel, da bi bil za predsednika predlagan župnik Cerjak. Toda tri petine zborovalcev so podprle Kukovčev predlog. Sledil je pol- drugo uro trajajoč govor dr. Kukovca, ki ga je mestoma prekinjalo vpitje in negodovanje župnikovih privržencev. Govornik je pred- stavljal točke programa, stališča stranke do Nemcev in nasproto- vanje pouku nemškega jezika. Beseda je tekla tudi o kmetijstvu in trgovstvu. Kljub napeti situaciji je besedo dobil tudi župnik Cer- jak, ki je svoj nagovor začel z obtoževanjem glede zapisov v Naro- dnem listu in napadom na duhovnike ter odnosom liberalcev do vere. Po končanem govoru je skupaj s privrženci shod zapustil. Na shodu se je razvila debata o raznih vprašanjih, končal pa se je s pozivom Vekoslava Spindlerja, da naj se začnejo pripravljati Vekoslav Spindler v Celju okoli 1908 (UKM, Zbirka drobnih tiskov, razgl. 8485-I) 80 81 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA na državnozborske volitve, na katerih bodo štajerski Slovenci vo- lili sedem poslancev v državni zbor. 231 Po shodu je rajhenburška čitalnica pripravila igro Berite Novice, sledila pa je »živahna ne- prisiljena zabava, pri kateri so se menjale prisrčne napitnice med naprednimi Rajhenburžani in navzočimi člani pripravljalnega od- bora narodne stranke«. 232 Po dvomesečnih pripravah se je stranka tudi formalno ustanovila 8. decembra 1906 v Celju. Na ustanovnem zboru je njen predsednik dr. Vekoslav Kukovec v uvodnem govoru ozna- nil rojstvo nove politične organizacije. 233 Zbora so se udeležili delegati iz vseh spodnještajerskih okrajev. Na njem je bil na te- meljih referatov in razprave o najpomembnejših političnih, go- spodarskih, kulturnih in socialnih vprašanjih sprejet strankin program, ki ga je izdal Vekoslav Spindler. V programu je bila največji korak naprej zahteva po uzakonitvi osemurnega delav- nika v tovarnah in rudnikih, pravica delavcev do stavke, varstvo delavcev in drugo. Novoustanovljena stranka se je odločila za svojo pot in ni več hotela sklepati kompromisov, saj politika štajerske sloge ni več ustrezala potrebam slovenskega naroda. Besede »ni več časa točiti solz po izgubljeni slogi in edinosti: Bolje odprto, moško nasprotstvo, nego umetna in neodkritosrčna edinost,« 234 so bile odgovor dr. Korošcu na boj, napovedan v zahvali ob izvolitvi za državnozborskega poslanca leta 1906, ko je poudaril, da je bil iz- voljen kot kandidat »treznomislečih in složnih spodnještajerskih Slovencev«, vendar bo moral sedaj zaradi »fanatiziranih sloven- skih liberalcev drugače uravnavati svoje korake«. 235 Iste misli je predstavil v govoru na III. katoliškem shodu v Ljubljani. 236 Na ustanovnem shodu so številni govorniki potrdili pro- gram stranke, ki so ga objavili v Spindlerjevi knjižici. Ustano- 231 Narodni list, 1, 1906, št. 6, 30. 11., str. 2. 232 Prav tam. 233 Slovenski gospodar, 40, 1906, št. 40, 4. 10., str. 1. 234 Prav tam. 235 Slovenski gospodar, 40, 1906, št. 22, 31. 5., str. 1. 236 Slovenski gospodar, 40, 1906, št. 35, 30. 8., str. 1–2. vitev stranke je po mnenju Narodnega lista postala mejnik v politični zgodovini slovenskega naroda na Štajerskem, mejnik med dobo splošne politične zmedenosti, negotovosti in neja- snih ciljev ter med novo, prihajajočo dobo zdravega, krepkega, enotnega in organiziranega dela za vsesplošen napredek štajer- skih Slovencev. 237 Zbora se je udeležilo od 350 do 400 ljudi, trajal je od 10. do 14. ure. Udeleženci od daleč so se potem odpravili domov, zbo- rovanje pa se je nadaljevalo in se končalo ob pol sedmih zvečer s prisotnimi 250 udeleženci. Prišli so z vseh koncev Slovenije, po poročilu v Narodnem listu so bili zastopani vsi okraji slovenske Štajerske. Na shodu so bili tudi možje s slovensko-nemške meje, in sicer iz Sv. Križa nad Mariborom. Prav tako so bili zastopani vsi stanovi. 238 Zborovanje je odprl predsednik pripravljalnega odbora dr. Vekoslav Kukovec, ki je na predlog dr. Stikerja zborovanje tudi vodil. Za prvega podpredsednika shoda je bil imenovan Be- njamin Kunej iz Brežic, za drugega pa nadučitelj Franc Kocbek iz Gornjega Grada. Zapisnikar shoda je bil dr. Anton Dolar iz Celja. V nadaljevanju je dr. Kukovec v svojem govoru zelo po- drobno opisal delo pripravljalnega odbora in pojasnjeval stališča Narodne stranke o posamezih splošnih in pomembnih dnevnih vprašanjih. Predstavil je napade na Narodno stranko, češ da je brezverna, da hoče križ vreči iz šole ter odpraviti molitve in procesije. 239 Menil je, da takšno pisanje in napadi niso v ponos katoliški veri in katoliškemu časopisju in da Narodna stranka stoji trdno na stališču, da se v verske zadeve ne mara vtikati, da pa bo vedno obsojala zlorabo verskih čutil. 240 V govoru se je dr. Kukovec dotaknil tudi dela poslancev, ki so po njegovem mnenju premalo povezani z ljudstvom, delovati bi morali med narodom. Tudi glede volilne reforme so po Kukovčevem mne- nju slovenski poslanci storili premalo, za kar pa so bili najbolj 237 Narodni list, 1, 1906, št. 8, 14. 12., str. 1. 238 Prav tam. 239 Prav tam. 240 Prav tam. 82 83 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA prikrajšani koroški Slovenci. Kukovec je na shodu, tako kot je bilo zapisano že v programu, izrazil stališče stranke do Nemcev. Stranka je namreč obsojala vse ponemčevalne težnje, tako prek šol kot uradov in časopisja. Kot program proti ponemčevanju so si zadali krepko, organizirano delo za gospodarsko ojačanje 241 in potrebo po boljši, višji izobrazbi prebivalstva in vzpodbujanju narodne zavesti. Kot nujen pogoj za boljšo izobrazbo je stranka videla dobro ljudsko šolo in zavedno učiteljstvo, ki mu bo po- magala, da se okrepi in gmotno opomore. 242 Enako podporo je stranka namenila uradništvu. V drugi točki shoda je nastopil nadučitelj Vekoslav Strmšek, ki je predstavil stališče stranke o narodni šoli: »Narodna stranka, kot stranka svobodomiselnih in značajskih Slovencev, mora pod- pirati šolstvo vsestransko, ker le se potom naobrazbe izgoji značaj in svobodomislenost.« 243 Kot pomembno točko programa so si zapisali zahtevo, da morajo vsepovsod delovati ljudske šole, ki se jim morajo pridružiti srednje šole in učiteljišče, kjer poteka pouk v slovenščini. Med govorniki, ki so govorili o šolstvu, so bili tudi učitelj Volar iz Celja, dr. Dolar in nadučitelj Brinar iz Gotovelj. Vsi so se v svojih nastopih dotaknili tudi učenja nemščine v ljudskih šolah. Menili so, da če se poučuje, bi jo morali učiti domači uči- telji. Temu mnenju sta se pridružila tudi nadučitelj Armin Gradi- šnik iz Celja in Novak iz Slovenske Bistrice. 244 Dr. Anton Božič je razpravljal o kmetijstvu in vzrokih za njegovo propadanje. O tej temi so na shodu debatirali tudi Rob- nik, ki je govoril o prehajanju slovenske zemlje v tuje roke, Zi- darn, ki je omenjal pomanjkanje kmetijskih delavcev, ter vele- posestnik Friedrich, ki je govoril o ureditvi davkov, bremenih šolskih stavb in znižanju stalne vojske, kar so bile po njegovem pomembne teme za kmečki stan. Spregovoril je tudi znani za- družniški strokovnjak Franjo Jošt s priporočilom vsem, ki želijo ustanoviti zadrugo, da se obrnejo za pomoč na domačo osre- 241 Prav tam. 242 Prav tam. 243 Prav tam. 244 Narodni list, 1, 1906, št. 8, 14. 12., str. 1–2. dnjo Zadružno zvezo v Celju in ne na zvezo v Gradcu. Prav tako je svetoval, da tudi »pustimo zadružno zvezo onkraj Save«. 245 Ob koncu so sprejeli resolucijo o kmetijstvu. Po kosilu so ob 3. uri zborovanje nadaljevali. Urednik Ve- koslav Spindler je podal načrt organizacijskih pravil, ki so ga v celoti sprejeli. Odločili so se, da bodo ustanovili šestindvajset okrajnih organizacij. 246 Sledil je nagovor dr. Josipa Karlovška o stališču Narodne stranke o trgovini in vplivu nemških trgovcev. Dr. Ljudevit Stiker je potem poročal o glasilu stranke Na- rodni list. Predlagal je, da se za finančno stanje strankinega glasila ustanovi štajerski narodni sklad. O finančni podpori za izdajo lista so spregovorili tudi dr. Rihard Karba iz Vranskega ter Vekoslav Strmšek in Jakob Zadravec 247 iz Središča. Odvetni- ški kandidat dr. Gosak je predstavil stališče Narodne stranke do delavstva, 248 Ivan Rebek iz Celja pa do obrtništva. Ob pol sedmih zvečer se je zborovanje končalo z zahvalo predsednika navzočim z željo, »da bi 8. december 1906 prine- sel obilo dobrega, plemenitega sadu za slovensko ljudstvo na Štajerskem«. 249 Dr. Karba se je v imenu zborovalcev zahvalil pri- pravljalnemu odbor in posebej predsedniku shoda dr. Kukovcu, ki je tako požrtvovalno celi dan vztrajal v vodstvu shoda. 250 Zborovalci so o vseh pomembnih vprašanjih sprejeli sklepe ali resolucije: 1. Narodna stranka in Nemci, 2. Narodna stranka in narodni svet, 3. Narodna stranka in poslanci, 4. Odgovornost poslancev narodu, 5. Narodna stranka in volilna preosnova, 6. Narodna stranka in vera, 7. Narodna stranka in učiteljstvo, 8. Narodna stranka in uradništvo, 9. Narodna stranka in narodna 245 Prav tam, str. 2. 246 Prav tam. 247 Jakob Zadravec, mlinar, 22. 7. 1873 Središče ob Dravi – 4. 6. 1959, Središče ob Dravi. Po končani nižji realki v Mariboru je ostal na očetovem mlinu v rojstnem kraju. Bil je organizator slovenskega obrtništva. Pisal je članke o obrtništvu, kmetijstvu in še posebej o mlinarstvu in jih objavljal v strokovnem časopisju. Glej: SBL, 4. knj., Ljubljana 1980–1991, str. 739. 248 Prav tam. 249 Prav tam. 250 Prav tam. 84 85 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA šola, 10. Nemški jezik v ljudskih šolah, 11. Kmetijstvo-trgov- stvo-delavstvo in 12. Narodna stranka in »Narodni list«. 251 Januarja in februarja je Učiteljski tovariš v nadaljevanjih objavil poročilo Vekoslava Strmška o Narodni stranki na Štajer- skem in o šolstvu; poročilo je Strmšek predstavil na decembr- skem shodu v Celju. 252 251 Prav tam, str. 2–4. 252 Učiteljski tovariš, 47, 1907, št. 4., 25. 1., str. 44–45; št. 5, 1. 2., str. 55–56. SLOVENSKA KMEČKA ZVEZA (1907) Z ustanovitvijo Narodne stranke 30.  septembra 1906 v celjskem Narodnem domu in njenim delovanjem je bila poli- tika sloge tudi de iure dokončno pokopana. Ves čas do konca razpada monarhije se je liberalcev držal sloves razbijalcev po- litike sloge na Spodnjem Štajerskem, čeprav so dejstva govorila drugače. Katoliški tabor je namreč s svojo prefinjeno politiko in močno podporo v časnikih znal svoj ne majhen delež krivde za razkol enovite politike na slovenskem Štajerskem prevaliti na svoje politične nasprotnike. V katoliškem taboru so se po ustanovitvi Narodne stranke vse pogosteje kazale želje po ustanovitvi lastne stranke s krščan- skosocialnim predznakom. Računali so predvsem na podporo najširših množic na Spodnjem Štajerskem, kar je predstavljalo kmečko prebivalstvo. Odločitvi za ustanovitev novembra 1906 so sledile aktivnosti idejnega vodje štajerskega katoliškega giba- nja dr. Antona Korošca, seveda ob močni podpori političnega lista Slovenski gospodar. Korošcu je uspelo zbrati več posame- znikov, ki so se želeli zoperstaviti »naletu liberalizma na slo- venskem Štajerskem«. 253 Tako so ob podpori Janeza Evangelista Kreka že konec novembra preoblikovali mariborski pododbor 253 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 279. 86 87 POT DO DEŽELNOZBORSKEGA POSLANCA Slovenske krščansko socialne zveze v Samostojno krščansko so- cialno zvezo za Štajersko, ki je nadomeščala bodočo stranko. 254 Dne 21. januarja 1907 so na shodu v Narodnem domu v Mari- boru ustanovili katoliško Slovensko kmečko zvezo. 255 V programu, ki ga je dr. Anton Korošec predstavil na ustanovitvi stranke, je izpostavil glavni poudarek o pomenu in smeri novoustanovljene stranke, in sicer, da se mora Slovenska kmečka zveza postaviti na strogo verska stališča, in »kdor tega noče priznati, je po pravilih izključen iz kmečke zveze«. 256 Tudi druga govornika, deželnozborski poslanec Franc Roškar in koz- janski zdravnik dr. Fran Jankovič, sta po pisanju časopisov za- govarjala narodno in katoliško Slovensko kmečko zvezo (odslej SKZ). 257 Program je temeljil na reševanju perečih gospodarskih in socialnih težav ter zaščiti domačega kmetijstva. Veliko pozor- nosti je v svojem programu enako kot liberalna Narodna stranka tudi Slovenska kmečka zveza namenjala šolskemu vprašanju, zlasti skrajšanju šolske obveznosti na pet let ter prestavitvi šol- skih počitnic na jesen. To so bile teme, ki so zaznamovale in razdvajale politično dogajanje pred ustanovitvijo obeh strank. 258 Z izvolitvijo desetih odbornikov iz vseh delov Spodnje Štajerske so želeli pokazati namero, da bo kmečka zveza delovala na celo- tnem območju Štajerske. Za predsednika nove katoliške stranke so izvolili deželnozborskega poslanca Franca Roškarja. T oda de- janski (neformalni) vodja stranke je ostal Anton Korošec, ki je SKZ že v nekaj letih vzdignil v prvo politično silo na Spodnjem Štajerskem. 259 254 Prav tam. 255 Slovenski gospodar, 41, 1907, št. 4, 24. 1., str. 1–2. 256 Prav tam. 257 Domovina, 17, 1907, št. 10, 23. 1., str. 2; Slovenski gospodar, 41, 1907, št. 4, 24. 1., str. 1–2. 258 Goropevšek, Štajerski Slovenci, kaj hočemo!, str. 33. 259 Slovenski gospodar, 41, 1907, št. 4, 24. 1., str. 1–2. 88 89 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC 90 91 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC POLITIČNE RAZMERE V MONARHIJI PRED PRVO SVETOVNO VOJNO Prva seja osemnajstega zasedanja novoizvoljene poslanske zbornice je bila 17. junija 1907, dva dni po tistem, ko je cesar Franc Jožef I. (1830–1916) slavnostno odprl državni zbor. Mini- strski predsednik Beck je jeseni 1907 zaključil nagodbena poga- janja z ogrskimi predstavniki. Hkrati je opustil svoj namen, da bi vprašanje potrditve pogodbe z Ogrsko speljal po redni par- lamentarni poti. Odločil se je za rekonstrukcijo svojega mini- strstva. Dne 16. oktobra 1907 je v parlament poslal nagodbene zakone. Ko je bila razprava najintenzivnejša, je v vlado pokli- cal predstavnike krščanskih socialcev ter nemških in čeških agrarcev. Tako je ustvaril nekakšen »multinacionalni koncen- tracijski kabinet«, ki je lahko računal na dvotretjinsko večino v parlamentu. Nov poljedelski minister je postal katoliški kon- servativec dr. Alfred Ebenhoch. Beck je ustanovil novo ministr- stvo za javna dela, ki ga je prevzel krščanski socialec dr. Albert Geßmann. Funkcijo trgovinskega ministra je zaupal mladoče- škemu poslancu dr. Fratišku Fiedlerju. Češki agrarec Karel Prá- šek in nemški agrarec Franz Peschka sta zasedla položaja če- škega in nemškega ministra. 260 Vlada je tako imela v parlamentu večinsko podporo. Opo- zicijo so sestavljali le socialdemokrati, Rusini, češke levičarske 260 Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 263. skupine in nekateri klerikalni disidenti. Tudi kljub temu je vlada z vsemi napori komaj dosegla, da je poslanska zbornica 17. de- cembra 1907, le nekaj dni pred iztekom nagodbenega provizo- rija, v tretjem branju sprejela nove nagodbene zakone. 261 Ves čas razprave so poslanci opozarjali na nevarnost »popuščanja Ogr- ski«, vendar je bila »Beckova nagodba« med vsemi nagodbami dotlej za Cislajtanijo »še najbolj ugodna«. 262 Sprejem nagodbe je bil velik uspeh Beckove vlade. Cesar Franc Jožef ga je na silvestrovo 1907 nagradil z najvišjim odli- kovanjem monarhije, z velikim križem reda svetega Štefana. 263 Toda uspehom so v letu 1908 sledili številni notranjepoli- tični problemi in težak zunanjepolitični položaj. Eden takšnih primerov je bilo predavanje innsbruškega profesorja cerkvenega prava Ludwiga Wahrmunda, ki je v svo- jem referatu o katoliškem svetovnem nazoru in svobodni znano- sti 18. januarja 1908 v društvu Frei Schule v Innsbrucku vzdignil nepričakovan val ogorčenja in zanetil pravcati kulturni boj. 264 Odpoklic Wahrmunda iz Innsbrucka so zahtevali ne le pape- ški nuncij Granito Pignatelli di Belmonte, ampak tudi zunanji minister Aehrenthal, nadvojvoda Franc Ferdinand in krščanski socialci. Celo konservativci v parlamentu pod vodstvom Franza Thuna so svojo potrditev proračuna vezali na nujnost odstra- nitve Wahrmunda. Beck je pravilno presodil problem, kajti za- vedal se je, da si poleg težav z nacionalnimi, gospodarskimi in socialnimi nasprotji ne more privoščiti še dodatnih nasprotij: »Nimam korajže, da bi sprožil nevarnosti kulturnega boja.« 265 S pomočjo naučnega ministra Gustava Marcheta je Beck speljal prestavitev svobodomiselnega spornega profesorja na nemško univerzo v Pragi. 266 261 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 790–791. 262 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 169. 263 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 791. 264 Sporno Wahrmundovo predavanje so prevedli tudi v slovenščino. Prim.: Wahrmund, Katoliško svetovno naziranje in svobodna znanost. Idrija 1908. 265 Bister, Anton Korošec, str. 66. Glej tudi: Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck, str. 214. (»Ich habe den Mut nicht, das Gefahren eines Kulturkampfes heraufzubeschwören.«) 266 Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck, str. 210–215. 92 93 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC Afera Wahrmund se je sicer pomirila, vendar je nezado- voljstvo ostalo, zlasti med krščanskimi socialci. Padec vlade je bil pred vrati in konec maja ga je za kratek čas preprečilo posre- dovanje Franca Ferdinanda. Nacionalni odnosi na različnih ob- močjih monarhije so se zaostrovali. Na slabšanje položaja vlade je še posebej vplival vzpon češkega nacionalizma, ki je bil posle- dica »Beckovega predloga razdelitve Češke na nemški in češki del (v smislu personalnega principa)«. 267 V češkem deželnem zboru je vrelo zaradi reforme deželnega reda in deželnozbor- skega volilnega reda, čemur je sledila nemška obstrukcija, ki je Becku ni uspelo pomiriti. 268 V slovenskih deželah so se zgodili tako imenovani septembrski dogodki, ki so do skrajnosti zao- strili nemško-slovenske odnose. Po pretepu med nemškimi in češkimi poslanci 15. oktobra 1908 je posredoval ministrski predsednik in zaključil delovanje češkega deželnega zbora. 269 Posledica tega je bil izstop čeških ministrov Ebenhocha in Geßmanna iz vlade, kasneje pa so pod- poro Becku odrekli še krščanski socialci, 270 ki so se po volilni reformi povzpeli v najmočnejšo stranko. Konservativci so »na- črtno pripravljali strmoglavljenje Becka«. 271 Beckov kabinet je 7. novembra 1908 odstopil. Za njegov padec je bil še posebej »zaslužen« nadvojvoda Franc Ferdinand, ki svojemu nekda- njemu zaupniku ni odpustil izvedbe volilne reforme in domnev- nega popuščanja Ogrski ter stališča o politiki na Balkanu. 272 Beckovo obdobje so ocenjevali kot pozitivno, samemu Becku pa pripisovali »nenavadno spretnost v parlamentarni teh- niki, občudovanja vredno potrpežljivost in vztrajnost ter veliko strokovno znanje«. 273 Na drugi strani so mu očitali naklonjenost »slovensko-hrvaškemu elementu nasproti italijanskemu«. 274 267 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 204. 268 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 794. 269 Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck, str. 240–241. 270 Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck, str. 246–247; Bister, Anton Korošec, str. 69. 271 Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck, str. 241. 272 Že na seji ministrskega sveta 19. avgusta 1908 se je Beck odločno izrekel proti aneksiji Bosne in Hercegovine; Zöllner, Geschichte Österreichs, str. 436. 273 Slovenec 36, 1908, št. 258, 9. 11., str. 1–2. 274 Bister, Anton Korošec, str. 70. Beckov naslednik je 14.  novembra 1908 postal njegov »brezbarvni notranji minister« 275 Richard baron Bienerth, poro- čen s Hrvatico. 276 Bienerth je bil po mnenju poslanca Josefa Ma- rie Baernreitherja verjetno najšibkejši ministrski predsednik, kar jih je sploh imela Avstrija. 277 »Beck je bil državnik, je bil in ostal – prizidijalist.« 278 Ob Bienerthovem prihodu na krmilo vlade je bila Avstrija zapletena v zunanjo krizo. V svojem nastopnem govoru je Bie- nerth sicer napovedal oblikovanje »parlamentarne vlade«, toda zaradi težkega zunanjepolitičnega položaja, ki ga je bila povzro- čila okupacija Bosne in Hercegovine, 279 se je moral zadovoljiti le z oblikovanjem provizoričnega ministrstva, na katerem so 26. novembra 1908 večino ministrskih položajev zasedli visoki državni uradniki. 280 Iztekajoče se leto 1908 je prineslo številne kombinacije v zvezi z novo parlamentarno vlado. V eni izmed teh kombinacij se je znašel tudi dr. Ivan Šušteršič. Številne manjše parlamen- tarne skupine so se med seboj začele povezovati. Na Šušterši- čevo pobudo sta se 25. novembra 1908 združila Slovenski klub in Zveza južnih Slovanov v Narodno zvezo, ta pa se je 29. janu- arja 1909 združila s češkimi katoliškimi narodnjaki in staroru- sini v Slovanski centrum. Nova zveza je štela 58 poslancev. Dne 26. novembra 1908 se je novi kabinet predstavil v po- slanski zbornici. Bienerth je zavrnil oznako, da je njegova vlada »uradniška«, ter opozoril, da je njegova naloga opravljati vladne posle samo za prehodni čas. Kot glavno nalogo pa si je vlada 275 Jenks, The A ustrian Electoral Reform of 1907, str. 199. 276 Slovenec, 36, 1908, št. 258, 9. 11., str. 1. Prim: Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 202: »Oženjen je bil z lepo, črnooko Srbkinjo, bogato Anico, katero je staknil nekje v Banatu.« 277 Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 202. 278 Prav tam. 279 »Baš ko je Bienerth prišel na krmilo, je bila Avstrija zapletena v težko vnanjo krizo. Vodja naše vnanje politike, baron Ärenthal je pripravil starega cesarja Franca Josipa do tega, da je z jasnim prelomom mednarodnega prava anektiral Bosno in Hercegovino. Iz te aneksije, ki je stopila na mesto okupacije, se je šest let kasneje rodila prva svetovna vojna. Že tedaj pa je bila eminentna nevarnost velikega oboroženega konflikta med evropskimi silami. Vse je bilo razburjeno, razvneto!« Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 203. 280 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 109; Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 795. 94 95 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC zadala obravnavo zakona o jezikih. 281 V začetku februarja 1909 je vlada v parlament poslala svoj predlog jezikovnega zakona za Češko in Moravsko. Češki narodni socialisti so 3. februarja 1909 ostro nastopili zoper predlog in ministrskega predsednika »pozdravili« s klici »fuj« in različnimi psovkami. 282 Protest so izražali s trobljami, piščalkami, zvonci, sirenami in ragljami ter povzročali silen hrup. Zaradi nadaljevanja obstrukcije je vlada 5. februarja 1909 zaključila zasedanje, ki je bilo pospremljeno tudi z manjšim pretepom med poslanci. 283 Po zaključku 18. zasedanja parlamenta je ministrski pred- sednik Bienerth poskusil izpolniti enega bistvenih pogojev za delovanje, in sicer preoblikovanje vlade. Dne 10. februarja 1909 je predstavil svojo novo »parlamentarno vlado«, v katero je po- klical predstavnike nemških svobodnjaških strank (Nemškega nacionalnega združenja), krščanskih socialcev in Poljskega kluba ter dva predstavnika staročehov (Albína Bráfa in Jana Žáčka). 284 Zaradi vstopa številnih poslancev v vlado si je prido- bil sodelovanje njihovih strank. Toda južni Slovani so bili kljub vsemu še naprej odklonilni do Bienerthove vlade. Bienerth je Slovence povsem prezrl, v vlado pa je povabil nekaj izrazitih nemških nacionalcev. Med njimi sta bila štajerska Nemca Viktor von Hochenburger, ki je postal pravosodni minister, in grof Karl Stürgkh, minister za znanost. Zasedla sta za Slovence vitalni ministrstvi. Nezadovoljni so bili tudi Čehi, saj je bil za nem- škega ministra rojaka imenovan militantni nemški nacionalec dr. Gustav Schreiner. 285 Nova razmerja so sprožila še močnejšo koncentracijo slovanskih strank. Na pobudo dr. Ivana Šušteršiča se je 17. februarja oblikovala Slovanska enota (unija). 286 Unija je 281 Bister, Anton Korošec, str. 71. 282 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 205. 283 Hamann, Hitlers Wien, str. 179; Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 796–797; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 888. 284 Höbelt, Parteien un Fraktionen, str. 980; Binder, Galizien in Wien, str. 423–424. 285 Rahten, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu, str. 84. 286 K njej je pristopilo 28 čeških agrarcev, 20 mladočehov, 20 članov Zveze južnih Slovanov, 17 poslancev Slovenskega kluba, 17 čeških katoliških narodnjakov, 12 čeških radikalcev, 5 starorusinov, štirje člani Moravske ljudske stranke in dva češka realista. Slovanska unija je skupaj štela 123 poslancev, v državnem zboru je bila najmočnejša parlamentarna skupina. postala najmočnejša zveza v »pronemško usmerjeni Bienerthovi vladi«, ki so jo imenovali tudi »vlada izkopanih mrličev« ali »predpustna vlada«. 287 Opozicijo so poleg Slovanske unije pred- stavljali še socialdemokrati in poslanci Rusinskega kluba, tako da je vlada v parlamentu imela največ 16 glasov podpore. 288 Slovanska opozicija je že 11. marca 1909 na 19. zasedanju začela »napad« na vlado, in sicer z nujnim predlogom »glede ustanovitve bosanske agrarne banke«, ki ga je podal dr. Ivan Šušteršič. Vlada je bila iz dneva v dan v težjem položaju. Slo- vanskim predlogom so se pridružile tudi italijanske zahteve po ustanovitvi pravne fakultete v Trstu, to pa je junija 1909 privedlo do obstrukcije slovenskih poslancev z Josipom Gostinčarjem na čelu. Sledila so neuspešna pogajanja in 10. julija 1909 je Bienerth zaključil zasedanje in poslance poslal na počitnice. 289 Dne 21. oktobra 1909 se je nadaljevalo 20. zasedanje dr- žavnega zbora. Za podpredsednika državnega zbora je bil izvo- ljen slovenski poslanec Josip Pogačnik. Pričakovala se je mirna jesen, zaradi nemške obstrukcije v češkem deželnem zboru in odločitev nekaterih deželnih zborov v drugih deželah, s kate- rimi so uvedli nemščino kot uradni jezik, pa so se odnosi v nekaj dneh zelo zaostrili. Slovanska unija je zaostrila svoj odnos do vlade, ko sta 1. novembra 1909 odstopila oba češka ministra, Albín Bráf in Jan Žáček. 290 Za iztekajoče se leto 1909 je bilo značilno dinamično delo južnoslovanskih politikov. Tudi aneksija Bosne in Hercegovine je budila nove južnoslovanske občutke. Stranke so prevetrile svoje narodne programe. Tako je 22. novembra 1909 Jugoslo- vanska socijalno-demokratična stranka med zadnjimi izobliko- vala »Tivolsko resolucijo«. 291 Dne 15. decembra 1909 je bila v državnem zboru spet ob- strukcija, ki so ji dajali ton slovenski in češki poslanci. Vlada ni 287 Bister, Anton Korošec, str. 77. 288 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 206. 289 Prav tam, str. 207. 290 Podrobneje o tem: Rahten, Parlamentarni boj Slovenskega kluba, str. 357–367. 291 Podrobneje o tem: Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije. Tom 5, str. 201–207. 96 97 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC hotela popustiti, zato so člani opozicije predlagali spremembo poslovnika. Predlog, ki ga je vložil slovenski poslanec Janez Evangelist Krek, je (dopolnjen s predlogom mladočeškega vo- ditelja Karla Kramařa) po sprejemu v poslanski (19. decembra 1909) in gosposki zbornici dobil 20. decembra 1909 cesarjevo sankcijo. Upanje o normalnem delu v parlamentu, ki bi ga omogo- čila sprememba poslovnika, je zamrlo že spomladi 1910. Vlada se je ob močni opoziciji socialdemokratov, Čehov in Slovencev, ki so odločno nastopili proti germanizaciji Koroške in nasprotovali vladni politiki na Balkanu, ukvarjala z vedno večjo neenot nostjo v koaliciji. Vsi členi vladne koalcije so zahtevali izpolnitev določe- nih zahtev: Poljski klub začetek gradnje kanala med Krakovom in Dunajem, Italijani ustanovitev italijanske fakultete v Trstu. Krš- čanski socialisti so po smrti dr. Karla Luegerja 10. marca 1910 bili boj za njegovo nasledstvo. Italijanska zahteva za fakulteto v Trstu je imela podporo pri socialdemokratih, mladočehih, čeških realistih (Masaryk) in Nemškem nacionalnem združenju, 292 zoper njo pa so ostro nastopili slovenski in hrvaški poslanci. Podprli bi izgradnjo ita- lijanske fakultete na Južnem Tirolskem, če bi vlada ustanovila univerzo v Ljubljani. Razkol v Slovanski uniji glede podpore za italijansko univerzo je prinesel izgubo »enotne slovanske stranke brez Poljakov«. 293 Poleti 1910 je Slovanska unija prene- hala obstajati. Slovenski in hrvaški poslanci so se 17. junija 1910 povezali v poseben »vseučilišni klub«, ki je 28. junija 1910 začel obstrukcijo v proračunskem odboru. Slovenski poslanci so vlo- žili 150 resolucij in predlogov, v rezervi pa so jih imeli še 1600. 294 Zaradi tega je vlada 5. julija 1910 zaključila zasedanje in ga po- novno sklicala šele 24. novembra 1910. 292 K Nemškemu nacionalnemu združenju so februarja 1910 pristopile še druge nemške (liberalne) stranke: Nemška napredna stranka, Wolfova Nemška radikalna stranka in Nemška nacionalna stranka. Združenje je štelo 77 poslancev. Prim.: Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 270. 293 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 208. Binder, Galizien in Wien, str. 429. 294 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 182. Za jesen 1910 so bila značilna neuspešna pogajanja med Čehi in Nemci na Češkem, slovanska opozicija se je začela po- novno povezovati, saj so se 25. novembra 1910 češki poslanci povezali v Češki klub, Poljaki so odpovedali podporo vladi, saj so bili nezadovoljni zaradi zavlačevanja vlade z izgradnjo ka- nala, ki bi povezal Galicijo z Donavo, 295 Italijani pa so se po- čutili zapostavljene. Vlada je bila zopet v težkem položaju in 11. decembra 1910 je Bienerth cesarju ponudil odstop. Cesar ga je zadolžil, da do imenovanja nove vlade še naprej opravlja vladne posle. Ogrožen je bil sprejem proračunskega provizorija. Slovenski katoliški poslanci so se odločili – zlasti ob dejstvu, da je bila italijanska univerza izbrisana z dnevnega reda –, da bodo glasovali za predlog. Dr. Anton Korošec je to sporočil v imenu Slovenskega kluba 30. junija 1911: »Znano je, da so člani Slovenskega kluba vedno glasovali proti Bienerthovi vladi, do- kler je bila še dokončno pri krmilu. Zdaj pa je odstopila in samo opravlja posle. Zato bomo glasovali za predloženi proračunski provizorij.« 296 Slovenski klub je začasno prevzel vlogo »lojalne koalicije«. Vendar so se med Krekom in Korošcem kaj kmalu pojavila nesoglasja glede nadaljnje taktike. Krek je zagovarjal stališče, da bi pod določenimi pogoji glasovali tudi za druge predloge ter da je treba z Nemci skleniti kompromis glede naro- dnih razmer na Štajerskem in Koroškem. Korošec se s »politiko proste roke« ni strinjal in v klubu je ostal v manjšini, saj je Kreka podprl tudi Šušteršič. 297 Bienerth je januarja 1911 oblikoval svojo tretjo vlado, ki pa Slovanom ni vzbujala zaupanja. Slovanska unija se je v za- četku leta 1911 obnovila, vanjo so vstopile tudi nekatere polj- ske meščanske stranke. Vlada je s pogostimi preložitvami sej parla menta želela peljati voz naprej, vendar je s takšno taktiko med poslanci sprožila nezadovoljstvo. Češka obstrukcija v pro- 295 Slovenec, 38, 1910, št. 140, 23. 6., str. 1; št. 282, 12. 12., str. 1–2. Glej tudi: Rahten, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu, str. 105. 296 Bister, Anton Korošec, str. 92; Slovenec, 38, 1910, št. 285, 15. 12., str. 1. 297 Rahten, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu, str. 105–106; Slovenec, 39, 1911, št. 14, 18. 1., str. 4. 98 99 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC računskem odboru je dokončno prisilila ministrskega predse- dnika, da je konec marca 1911 predčasno razpustil poslansko zbornico in razpisal nove volitve. 298 Na junijskih volitvah so stranke, ki so podpirale Bienertha, doživele poraz in 28. junija 1911 se je moral Bienerth umakniti. Bienerthov odhod je bil predstavljen kot zmaga parlamentarizma, saj naj bi pospešil »delo za demokratičnejši in pravičnejši družbeni red«. Prav tako ni bilo več upanja v močno večinsko stranko: 299 »Misel na državno stranko je bila premagana [...]. V bistvu je bil Bienerth žrtev nacionalizma in s tem se je parlamentarizem znova po- maknil daleč v prihodnost neuresničenih idealov.« 300 Gautscha je cesar že tretjič imenoval za ministrskega pred- sednika. Toda vrnitev h Gautschu ni mogla ničesar spremeniti. Čakal ga je zelo pisan parlament z notranje neenotnim Nem- škim nacionalnim združenjem kot najmočnejšo politično sku- pino v parlamentu s 101 poslancem. 301 83 socialdemokratskih poslancev je predstavljalo drugo najmočnejšo skupino, ki pa je bila nacionalno razcepljena. Krščansko-socialno združenje s 73 poslanci je bilo tretji najmočnejši klub v parlamentu, sledil mu je Poljski klub z dvema poslancema manj. Zanj je bila značilna no- tranja heterogenost. Drugi klubi so bili številčno manjši, zato so se po začetku dela državnega zbora 17. julija 1911 začeli pove- zovati s sorodnimi klubi. Nastal je Unio latina, ki je povezal ita- lijanske in romunske poslance Italijanske ljudske stranke, Kluba liberalnih Italijanov in Romunskega kluba. Mladočehi, češki Na- rodni socialisti in neodvisni z Masarykom so se združili v Če- ški klub. Tudi slovenski, hrvaški in srbski poslanci so se tesneje povezali. Dne 15. julija 1911 so se slovenski katoliški poslanci 302 povezali s štirimi hrvaškimi pravaškimi poslanci iz Dalmacije (Dulibić, Prodan, Perić, Sesardić) v Hrvatsko-slovensko zajedni- 298 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 209; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 112. 299 Bister, Anton Korošec, str. 97. 300 Skottsberg, Der österreichische Parlammentarismus, str. 113. 301 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 210; Höbelt, Kornblume und Kaiser- adler, str. 275. 302 T o je bilo 19 poslancev Vseslovenske ljudske stranke in koroški poslanec Franc Grafenauer. co. 303 Sledile so nadaljnje akcije združevanja. Najprej je 16. julija 1911 pet primorskih poslancev (Spinčić, Mandić, Laginja, Rybář in Gregorin) ustanovilo Slovenski primorski klub oziroma Na- rodni klub, ki se je že po dveh dneh, 18. julija 1911, združil s Hrvatsko-slovensko zajednico v novi Hrvaško-slovenski klub. 304 Klubu je načeloval dr. Ivan Šušteršič, njegovi namestniki pa so bili Dulibić, Korošec in Spinčić. 305 Klub je imel 29 članov, toda zaradi pritiskov volivcev (tržaška Edinost) sta morala poslanca Gregorin in Rybář izstopiti. Odtlej je klub imel 27 poslancev. Edini »kranjski« liberalec, v Ljubljani izvoljeni pravnik Vla- dimir Ravnihar (1871–1954), 306 se je po premisleku odločil za vstop v mladočeški Češki klub, »ki ga je bilo šteti med veljav- nejše klube v parlamentu. Člani kluba so uživali – čeprav v opo- ziciji – velik ugled tudi v vladnih krogih.« 307 Dne 21. julija 1911 je bil Julius Sylvester, član Nemške ljud- ske stranke, izvoljen za predsednika novega parlamenta. Visoka zbornica je določila še sedem podpredsednikov, med njimi tudi slovenskega klerikalca Jožefa Pogačnika, veleposestnika s Kranj- skega. Ivan Benkovič pa je postal eden od osmih tajnikov. 308 Že 29. julija 1911 je Gautsch zaključil kratko poletno za- sedanje državnega zbora in začel pogajanja z voditelji najpo- membnejših strank, da bi oblikoval parlamentarno vlado. Jesen- sko zasedanje 5. oktobra 1911 je pokazalo, da je bil Gautsch v pogajanjih neuspešen. Že na samem odprtju se je zgodil inci- dent, ko je z galerije na ministra Hochenburga z revolverjem streljal mizarski pomočnik Njeguš. 309 Dne 26. oktobra 1911 so se začeli posveti o proračunskem provizoriju. Isti dan je tretja Gautscheva vlada odstopila. Dne 3. novembra 1911 je cesar sprejel odstop celotne vlade in ministrskega predsednika raz- 303 Bister, Anton Korošec, str. 98. 304 Bister, Anton Korošec, str. 99; Rahten, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu, str. 107. 305 Rahten, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu, str. 107. 306 SBL, 3. knj., str. 41. 307 Mojega življenja pot. Spomini dr. Vladimirja Ravniharja, str. 83. 308 Bister, Anton Korošec, str. 100. 309 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 210. 100 101 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC rešil dolžnosti. Gautsch je svoje delo opravljal le tri mesece in pet dni. Njegov naslednik je postal prejšnji minister za uk in bogočastje grof Karl Stürghk (1859–1916), potomec štajerske plemiške družine. Stürghk je imel svoj nastopni govor v parlamentu 6. novem- bra 1911. V njem je posebej poudarjal pomen parlamentarizma: »Ta govor je značilen izliv avstrijskega ‘parlamentarizma’ , ki so ga že tolikokrat srečali. Za Stürghkovo zagotavljanje, da ima načelno isto stališče do parlamentarizma kakor njegovi pred- hodniki, svari pred tem, da bi s sklicevanjem na ta govor gojili preveč upanja glede prihodnosti parlamentarnega sistema.« 310 Stürghk je bil prepričan, da v Avstriji ni mogoče vpeljati parla- mentarne vlade zahodnoevropskega tipa, zato se je odločil, da bo v parlamentu poskušal oblikovati delovno večino, ki bo pri- pravljena konstruktivno delati. 311 Stürghkov kabinet so podpirali Nemško nacionalno zdru- ženje, krščanski socialci, Poljaki in Čehi. Slovenci od Stürghka niso pričakovali ničesar, saj so imeli slabo izkušnjo glede Stür- ghkovega nasprotovanja volilni reformi. Štajerski Slovenci pa so dobro poznali njegova stališča iz deželne politike; v njej ravno tako niso imeli »z njim ničesar skupnega«. 312 V Stürghkovi vladi so prevladovali visoki državni uradniki, ki so bili (z izjemo kmetijskega ministra Albína Bráfa) politično indiferentni. 313 Ministrski predsednik ni kazal pretirane volje za reševa- nje aktualnih notranjepolitičnih problemov in iz dneva v dan je postajal bolj nepriljubljen. 314 Obstrukcijo, s katero so pretili hrvaški dalmatinski poslanci Hrvaško-slovenskega kluba zaradi sistiranja ustave na Hrvaškem, je preprečil dr. Ivan Šušteršič, ki 310 Bister, Anton Korošec, str. 101–102. Prim.: Skottsberg, Der österreichische Parlamenatris- mus, str. 114. 311 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 114; Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 211. 312 Kranjec, Koroščevo predavanje o postanku Jugoslavije, str. 221. Glej tudi: Bister, Anton Korošec, str. 102. 313 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 803. 314 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 211. se je skliceval na nujnost sprejema nove vojaške zakonodaje. 315 Dne 25. junija 1912 je poslanska zbornica z dvotretinjsko večino sprejela nov obrambni zakon, 316 pred tem pa so bili novi zakoni sprejeti v ogrskem parlamentu. »Patriotična dolžnost« je bila ra- zlog, da so glasovale tudi tiste stranke, ki so sicer nasprotovale avstro-ogrski zunanji politiki na Balkanu. Dne 22. oktobra 1912 se je državni zbor ponovno sestal na jesenskem zasedanju. Notranje- in zunanjepolitične razmere so bile kritične. Dne 8. oktobra 1912 se je začela prva balkanska vojna, ki je zaostrila odnose Avstro-Ogrske s Srbijo. »Zaradi dogodkov na Balkanu je zabril oster veter čez avstrijsko notra- njepolitično pokrajino.« 317 Na notranjepolitičnem področju je namreč v ospredje prišlo jugoslovansko vprašanje. Tako so v začetku novembra 1912 zaradi neznosnih razmer v banski Hr- vaški v času zloglasnega Cuvajevega režima poslanci Hrvaško- -slovenskega kluba Dulibić, Gostinčar in Jarc začeli obstrukcijo v proračunskem odboru. 318 Korošec je obstrukciji nasprotoval. Sledil je tudi Šušteršičev odstop z mesta predsednika in Koro- ščev z mesta namestnika predsednika kluba. Nacionalno vprašanje se je zaostrilo novembra 1912. 319 V začetku decembra 1912 je državni zbor sprejel zakon o mobi- lizaciji, med 16. in 18. decembrom je sledila češka obstrukcija. Zaostrovanje odnosov s Srbijo v času balkanskih vojn je bolj kot kdaj prej aktualiziralo jugoslovansko vprašanje. 320 Zahteva po trialistični ureditvi monarhije je postajala vedno glasnejša med slovenskimi in hrvaškimi poslanci v državnem zboru, ki so kot pomoč klicali dinastijo in vojsko: »Le še eno zadnje upanje je ostalo nam Jugoslovanom, to je dinastija. Ta je dovolj močna, da naslonjena na še zanesljivo vojsko, napravi konec dualizmu. Dvanajsta ura bije, da se naša monarhija federalistično uredi, 315 Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 285–286. 316 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 891; Stergar, Slovenci in vojska, str. 220–226. 317 Bister, Anton Korošec, str. 110. 318 Bister, Anton Korošec, str. 112. 319 Glej tudi: Rozman, Preporod (nenatisnjeno diplomsko delo), Ljubljana 1965, str. 1: »Zunaj Avstrije ni življenja in če je, ni življenje«; Rozman, Prepoved izdajanja »Preporoda«, str. 105. 320 Melik, Slovenci v času Cankarjevega predavanja o jugoslovanstvu, str. 691. 102 103 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC da se Jugoslovani v njej državnopravno združijo in da na raz- valinah dualizma nastane nova, velika, svobodna habsburška monarhija, ki bo nudila vsem narodom pravico in varstvo.« 321 Tudi na Češkem so se razmere zaostrile, odnosi med Čehi in Nemci so postajali nevzdržni. Enaka situacija je bila v Galiciji glede poljsko-rusinskih odnosov, saj Rusini v deželi niso bili več pripravljeni igrati podrejene vloge. 322 Stürghk si za normalizacijo parlamentarnega življenja sploh ni prizadeval, pravega orožja za pomiritev notranjepoli- tičnih razmer pa tudi ni našel. Vedno pogosteje je prelagal zase- danje državnega zbora, vmes pa pogosto vladal po zloglasnem 14. členu ustave. 323 Med redke uspehe Stürghkove vlade se lahko uvrsti uspešna zaključitev poljsko-rusinskega sporazuma v Ga- liciji, medtem pa so se razmere na drugih kriznih žariščih le še zaostrovale. Nemška obstrukcija v češkem deželnem zboru se je nada- ljevala in 26. julija 1913 pripeljala do razpusta češkega deželnega zbora in odbora. V nasprotju z ustavo je vlada na njegovo mesto imenovala tako imenovano »deželno upravno komisijo«, 324 zato so se na Češkem nacionalni odnosi zaostrili do skrajnosti. Tako imenovani Anin patent (razglašen na dan sv. Ane) je okrepil če- ške radikalne stranke v odporu zoper vlado in poleti 1913 so češki agrarci vlado prenehali podpirati. 325 Parlamentarno delo se je jeseni 1913 nadaljevalo z reševa- njem le nujnih vprašanj. Hrvaško-slovenski klub je v parla- mentu nastopal skupaj s češkimi agrarci. Temu sodelovanju je 321 Izjava dr. Antona Korošca 20. maja 1913. Citirano po: Melik, Načrti za reformo Avstro- Ogrske in Slovenci. V: Melik, Slovenci 1848–1918, str. 645. 322 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 212. 323 Situacijo v parlamentu je v svojih spominih opisal poslanec liberalne Narodnonapredne stranke Vladimir Ravnihar: »Če se je pojavil […] upor, takoj je sledil razpust drž. zbora ali pa vsaj njegova odgoditev in potem se je vladalo s pomočjo zloglasnega 14. člena Ustave, ki je vse od vlade zaželjene predloge v obliki cesarske naredbe uzakonil kot nujne – brez parlamenta. In da bi do razpustitve ali odgoditve z vsemi njunimi posledicami ne prišlo, so običajno odnehali – poslanci. Morala je biti že zelo nespretna vlada, če si ni mogla zagotoviti večino.« Prim.: Mojega življenja pot. Spomini dr. Vladimirja Ravniharja, str. 84. 324 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 805. 325 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 213. nasprotoval le poslanec Laginja, ker je menil, da bodo »pri teh pogovorih samo mlatili prazno slamo«, 326 medtem ko je Krek podprl predlog o skupnem nastopu s Čehi pri začetku debate o izseljenskih aferah. Korošec je namreč člane odbora 21. okto- bra 1913 na sestanku na Dunaju kot član začasnega vodstvenega gremija Hrvaško-slovenskega kluba seznanil z aktivnostmi. Ko- roščeva pot je bila sprejeta in v delegacijo za srečanje s češkimi kolegi so bili imenovani še Krek, Dulibić in Spinčić. 327 Slednji je stanje v parlamentu in notranjepolitične razmere opisal v notici novembra 1913: »Od parlamenta ne moremo kaj prida dobiti. Po drugi strani pa ga ne moremo vreči. Moramo doseči, da bodo to storili Nemci. Treba je doseči slovansko večino ali vsaj močno organizacijo. Dokler Nemci lahko vladajo, bodo za parlament. Potem ga bodo razgnali in potem pride federalizem.« 328 V ponovnem zasedanju državnega zbora 5. marca 1914 so češke radikalne stranke takoj začele obstrukcijo, saj so menile, da brez ustavnih razmer na Češkem ne more biti ustavnega reda v Avstriji. Že 16. marca je Stürghk za nedoločen čas preložil za- sedanje državnega zbora z utemeljitvijo: »Tudi parlamenti so namreč samo pripomočki za dosego državnih ciljev; državni cilj je vselej v ospredju in mora biti uresničen drugače, če katera od poti odpove.« 329 Odločitev ministrskega predsednika je prinesla prekinitev dela parlamenta za več kot tri leta. Za njegovo razpustitev niso bili odgovorni samo ministrski predsednik Stürghk in konser- vativci, ki so ga podpirali. Svoj delež odgovornosti so nosili tudi poslanci. 330 Očitno so narodnosti na splošno, še posebej pa če- ška in jugoslovanska, obremenjevale parlamentarno delo: »Du- najski državni zbor je bil vsem narodnostim, vsem interesnim zastopnikom in vsem strankam v prvi vrsti predvsem sredstvo za dosego bolj ali manj pravičnih zahtev, v smislu izboljšanja po- 326 Bister, Anton Korošec, str. 134. 327 Prav tam. 328 Bister, Anton Korošec, str. 135. 329 Bister, Anton Korošec, str. 136. 330 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 214. 104 105 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC ložaja posameznih skupin. Le redki in izjemni so bili nastopi ti- stih strankarskih prvakov in parlamentarcev, ki so v parlamentu in parlamentarizmu videli politično vrednoto na sebi in se zanjo borili.« 331 Prevladovali so posamični interesi, interesi, ki niso znali seči preko interesov lastne nacionalne skupine, dežele ali stranke. 332 Cesarski in kraljevi vojski je še nekaj časa uspelo za- drževati zunanje sovražnike, vendar notranjim nasprotnikom ni bila kos. »Po spremenljivih usodah je avstrijski lažni parlamen- tarizem izdihnil.« 333 S prenehanjem delovanja »skupnega držav- nega zbora« se je likvidiranje monarhije še pospešilo. 331 Prav tam. 332 Heinrich Benedikt je zapisal: »Denn das parlamentarische Leben wurde von niemanden in Österreich ernst genommen, schon gar nicht von den Abgeordneten, die nicht einmal eine sozial geachtete Stellung einnahmen, im Gegensatz zu den Mitgliedern des Herrenhauses, wo eine Auslese der Namen und Persönlichkeiten des Reichs saß.« Benedikt, Monarchie der Gegensätze, str. 188. 333 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 115. Citirano po Bister, Anton Korošec, str. 136. LOČENO MARŠIRATI, A SE SKUPAJ BOJEVATI Po razkolu so stari celjski slogaši pri obeh strankah skušali doseči skupno delovanje v vseh narodnih zadevah. Stari »slo- gaši« (Juro Hrašovec) so konec leta 1906 predstavili pobudo za ustanovitev Spodnještajerskega narodnega sveta, ki naj bi – po vzoru »nemških Volksratov« – kot nadstrankarska organizacija usklajeval politično delovanje obeh političnih narodnih strank na Spodnjem Štajerskem. Dne 7. februarja 1907 sta se po posre- dovanju Jura Hrašovca v Mariboru sestala Kukovec in Korošec ter idejo o ustanovitvi Narodnega sveta nedvoumno podprla. Dva tedna kasneje, 21. februarja 1907, so se v Mariboru sestali vsi trije in sprejeli pravila bodoče organizacije, ki jih je na pod- lagi pravil češkega narodnega sveta pripravil šolnik in politik dr. Ljudevit Pivko (1880–1937). 334 Narodnemu svetu je predsedoval dr. Juro Hrašovec iz Celja, kot tajnik je bil izvoljen dr. Anton Korošec, dr. Vekoslav Kukovec pa je postal blagajnik te »najvišje narodne naprave štajerskih Slovencev, v kateri naj sodelujejo vse obstoječe politične stranke glede važnih splošnonarodnih zadev«. 335 Javnost so pozivali, naj finančno podpre delovanje Na- rodnega sveta, saj komur bije srce za narod, naj bode katergakoli 334 ES, 8. knj., str. 362. 335 Slovenec, 35, 1907, št. 101, 3. 5., str. 3. 106 107 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC stanu in mišljenja, naj stopi v naš krog in pošlje prispevek, maj- hen ali velik, kakor mu veleva srce in mu dopuščajo njegove okol- nosti. 336 Na prvi seji Narodnega sveta, ki je potekala 20. aprila 1907 v knjižnici celjske čitalnice, so se zbrali: dr. Juro Hrašovec, dr. Vekoslav Kukovec, prof. Ivan Fon, dr. Radoslav Pipuš, dr. Lju- devit Pivko in Karel Verstovšek kot namestnik dr. Korošca. Na seji so sprejeli sklepe: da Narodnega sveta ne bodo prijavili obla- stem, ker ni društvo, ampak le neke vrste zveza; da bodo v vseh štajerskih časopisih in ljubljanskih dnevnikih objavili, da je bil ustanovljen Narodni svet, in apelirali na občinstvo za denarno podporo; da bodo seje Narodnega sveta v Celju, Mariboru in na Ptuju ter da je za delo Narodnega sveta zelo pomembno, da ima v rokah natančno statistiko vseh državnih in deželnih uradnikov in železniških uslužbencev ter kataster zemljišč, vasi in trgov (posebno v obmejnih krajih), prav tako pa tudi pregled vseh ob- čin, ki so še v nemških ali nemškutarskih rokah. Prav tako so si zadali, da mora Narodni svet spremljati vse volitve v občinske in okrajne zastope ter v krajevne in okrajne svete ter da mora imeti statistične podatke o dijakih in šolah. Dr. Kukovca so zadolžili, da pripravi resolucijo z zahtevami Narodnega sveta, ki so jo pre- brali in sprejeli na seji 13. junija 1907. 337 Akcija slogašev je bila usmerjena na bližajoče se držav- nozborske volitve. Toda SKZ, ki se je zavedala svoje moči, na predvolilno koalicijo (vnaprejšnjo razdelitev mandatov) ni pri- stala. Že na drugi seji Narodnega sveta je Korošec odstopil z mesta tajnika in izstopil iz sveta, ker naj bi se Narodni svet vme- šaval v politiko strank v korist liberalcev. Koroščevi očitki niso bili resnični, bili pa so dober izgovor za samostojen nastop na državnozborskih volitvah. SKZ je postavila kandidature v vseh sedmih volilnih okrajih na Štajerskem. Pred volitvami sta se obe stranki spustili v brezkompromi- sen boj za volivce. Mrzlično sta prirejali volilne shode in posku- šali razbijati volilne shode nasprotne stranke. Konec aprila 1907 336 Prav tam. 337 Zajc-Cizelj, Spodnještajerski Narodni svet, str. 266. je domači kaplan Josip Podplatnik na silo poskušal razgnati shod Narodne stranke pri Sv. Urbanu pri Ptuju (danes Destrnik), ki ga je sklical Jakob Zadravec. 338 Tudi v Šmartnem pri Celju so kle- rikalci poskušali razbiti shod Narodne stranke, ki je predstavljal kandidata Robleka. 339 V nasilnih poskusih razbijanja shodov Narodne stranke so liberalci videli dokaz, da »nervoznost kleri- kalcev strahovito narašča«. 340 Toda SKZ ni bila prav nič nervo- zna, saj se je zavedala svoje moči. Na volitvah je dosegla izjemen uspeh: pet od sedmih slovenskih mandatov. Glede na sestavo volilnih okrajev je bil volilni rezultat za Na- rodno stranko uspeh. Optimizem so zbujali tudi začetni uspehi pri organizaciji stranke. Na drugem občnem zboru stranke v Ce- lju 3. novembra 1907, ki se ga je udeležilo okoli 300 zaupnikov – »tudi 15 gospa in gospodičen ter ena kmetica« 341  – se je Kukovec lahko pohvalil, da je v prvem letu delovanja stranki uspelo vzpo- staviti 32 okrajnih odborov po celotnem Spodnjem Štajerskem. Težave so imeli v štajerskem Podravju in brežiškem območju. Leta 1908 je bil Kukovec izjemno aktiven. Sodeloval je na številnih političnih shodih po deželi in zlasti načenjal vpraša- nje neenakopravnosti slovenskega jezika v ljudskih in srednjih šolah. 342 Stranka se je spuščala v boj proti štajercijancem in bila nepopustljiva do nemških nacionalcev v mestih. Na velikonočni ponedeljek leta 1908 so liberalni učitelji ustanovili društvo Zveza narodnih društev na Štajerskem in Koroškem, katerega ime je izbral Kukovec. Pobudnik ustano- vitve Zveze je bil Vekoslav Spindler. Klerikalni Slovenec je za- pisal, da je namen društva le netiti liberalni fanatizem in ovi- rati delovanje S.K.S.Z. in s tem, ko je zveza stopila v liberalni tabor, je postala omejena, strankarska organizacija. 343 Zveza je kot edina množična napredna kulturno-prosvetna organizacija 338 Slovenski narod, 11, 1907, št. 99, 1. 5., str. 1. 339 Prav tam. 340 Prav tam. 341 Slovenec, 35, 1907, št. 254, 4. 11., str. 2–3. 342 Marburger Zeitung, 47, 1908, št. 134, 7. 11., str. 4. 343 Slovenec, 36, 1908, št. 94, 24. 4., str. 6. 108 109 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC združevala okrog dvesto prosvetnih društev, na novo ustanovila okrog sto ljudskih knjižnic po mestih in vaseh ter priredila na stotine kulturno-prosvetnih predavanj. 344 V tem času so izha- jale Ljudske knjižnice, ki so bile poljudne in znanstvene brošure s tematiko iz kmečkega življenja, na primer o jetiki, o higieni na kmetih, o koleri ter »O najvažnejših političnih strankah in strujah«. Pobudnik teh brošur je bil Vekoslav Spindler, 345 ki jih je imel za protiutež neznanstvenim publikacijam med ljudmi. Spindler je poskušal s pisano besedo – tak je bil tudi Slovenski kmečki koledar (1907–1913) – realizirati politični program Na- rodne stranke, katere idejni utemeljitelj je bil. Narodna stranka si je v svoj program zadala ljudsko izobrazbo kot prvi pogoj na- rodne osamosvojitve. 346 Na tretjem občnem zboru Narodne stranke 8. novembra 1908 v Celju se je Kukovec lahko pohvalil, da je stranka orga- nizirala kar 77 političnih shodov, od tega 37 v podporo zahteve po deželnozborski volilni reformi na Štajerskem, in da sta njena poslanca, soustanovitelj šaleške posojilnice Vinko Ježovnik (1856–1910) 347 ter hmeljar in žalski župan (1916–1921) Fran Roblek (1865–1935), 348 v deželnem in državnem zboru dosledno zastopala slovenske interese. 349 Kot najpomembnejšo nalogo Narodne stranke v prihodnje je Kukovec izpostavil sklenitev kompromisa za prihodnje deželnozborske volitve, saj je menil, da je treba v Gradec poslati slovenske poslance, ki so »najboljši med najboljšimi«. 350 Poudaril je tudi, da je ideja o kompromisu prišla iz vrst Kmečke zveze in da je dr. Korošec vsebino tega predloga objavil tudi v Slovenskem gospodarju. 351 Potekala so ne- kajmesečna tajna pogajanja o možnostih skupnega nastopa na 344 Zapiski o Vekoslavu Špindlerju, str. 25–26. 345 Vekoslav Spindler je vse te publikacije izdajal na svoje stroške. V ljudskoprosvetno delo je vložil celotno doto svoje žene, ki je v Logarevcih podedovala manjše posestvo. 346 Prav tam. 347 SBL, http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:0963/VIEW/. 348 Glej: SBL, 3. knj., str. 118. 349 Narodni list, 3, 1908, št. 46, 12. 11., str. 1. 350 Prav tam. 351 Domovina, 18, 1908, št. 129, 9. 11., str. 1–2. deželnozborskih volitvah, pa tudi časopisni boji ter pogovori in dopisovanja posameznikov. Eno takšnih je bilo med prvakom Narodne stranke dr. Kukovcem in članom Izvršnega odbora Slovenske kmečke zveze dr. Franom Jankovičem. 352 Na shodu je Kukovec strankine zaupnike pozval, naj pod- prejo kompromis s Koroščevimi klerikalci. 353 Menil je, da je so- delovanje med štajerskimi Slovenci nujno potrebno. 354 Narodna stranka je sporočila Slovenski kmečki zvezi, da se je pripravljena pogajati o skupnem nastopu na deželnozborskih volitvah leta 1909. Slovenska kmečka zveza jih je pustila čakati na odgovor. Tudi na ponovno pismo Narodne stranke o tej zadevi 16. janu- arja 1909 Slovenska kmečka zveza ni odgovorila, zato pa je prek strankinega glasila Slovenski gospodar Kukovčevi stranki jasno sporočila, da za predvolilne koalicije ni pripravljena. »Dežel- nozborske volitve še leže daleč pred nami. Liberalni stranki je vkljub temu prva skrb, da se sklene kakor najhitreje kompromis s kmečko stranko in se razdele mandati med stranke. Naše za- sebno mnenje pa je, da mora prav ljudski stranki biti najvažnejša naloga seznaniti svoje pristaše in volilce z vsemi programskimi točkami, s kojimi hoče stopiti v volilni boj in ga izvojevati. Kadar bo ljudstvo spoznalo deželnozborske programe svojih domačih strank, potem se bo tudi razmerje med strankami lahko tako uredilo, kakor bo narodu najbolj koristilo. Ljudske potrebe nam morajo biti prva skrb, ne pa hrepenenje kakih ‘voditeljev’ po skorajšnjem osiguranju mandatov.« 355 Vseeno je 15. marca 1909 v Mariboru organizirala sestanek z voditelji Narodne stranke in na začetku leta 1909 ustanovljeno Stranko zedinjenih Slovencev z Miroslavom Plojem na čelu. 356 Toda kompromisna pogajanja o 352 Pisma hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru v osebni zapuščini dr. Frana Jankoviča. Podrobneje jih je predstavil in ocenil Branko Goropevšek v razpravi Pogajanja za skupen nastop štajerskih Slovencev na volitvah v deželni zbor 1909 (V luči pisem dr. V. Kukovca dr. F. Jankoviču). V: Celjski zbornik, 29, 1994, str. 237–252. 353 Slovenski gospodar, 42, 1908, št. 46, 12. 11., str. 3. 354 Narodni list, 3, 1908, št. 47, 19. 11., str. 1. 355 Slovenski gospodar, 43, 1909, št. 4, 28. 1., str. 1. 356 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 69, 27. 3., str. 1–2; Goropevšek, Štajerski Slovenci, kaj hočemo!, str. 129. 110 111 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC skupnem nastopu na bližajočih se deželnozborskih volitvah (in sodelovanju sploh) niso prinesla rezultatov. SKZ je menila, da Narodna stranka in Plojeva Stranka zedinjenih Slovencev nista ponudili ničesar, kar bi lahko prispevalo k trajni slogi med spo- dnještajerskimi Slovenci, ampak jima je šlo predvsem za razde- litev mandatov pred volitvami. (Narodna stranka je zahtevala štiri mandate, Plojeva pa tri.) Prav zato se je odločila, da v vseh volilnih okrajih postavi lastne kandidate. 357 Svojo odločitev je Slovenska kmečka stranka sporočila 24. marca 1909 in jo kot pismo objavila v vseh slovenskih časnikih na Štajerskem. Na začetku leta 1909 se je Kukovec z družino začasno preselil iz Celja v Trst. 358 Razlogi za selitev so bili zdravstvene narave, a v katoliškem tisku so razloge za njegov odhod v Trst iskali drugje. Ptujski list Štajerc, ki ga je urejal nekdanji social- demokrat Karl Linhart, je celo menil, da se je Kukovec umaknil s Štajerske zaradi skromnih političnih uspehov Narodne stranke: »Dr. Kukovec je pač mislil, da postane čez noč diktator ali vsaj vrhovni general vseh Slovencev na Spodnjem Štajerskem. Mislil je, da bode pridobil na časti in slavi ter morda tudi na denarju. Pa ni šlo! Ne, grešni, nehvaležni svet se ni hotel vkloniti zapo- vedajočim nazorom dr. Vekoslava. Zato je zapustil Celje, mesto svoje slave in odpotoval.« 359 In je sklenil: »Podgane zapuščajo potapljajočo se ladjo narodne stranke.« 360 Toda Kukovec nikakor ni bil »podgana«, ki je zapustila potapljajočo se ladjo. Po padcu kompromisnih pogajanj je hi- tro pripravil strategijo stranke za bližajoče se deželnozborske volitve (maja 1909) na podlagi novega deželnozborskega volil- nega reda. 361 Narodna stranka je v predvolilnem boju nastopila 357 Straža, 1, 1909, št. 37, 26. 3., str. 1. 358 Slovenec, 37, 1909, št. 16, 23. 1., str. 6. 359 Štajerc, 10, 1909, št. 4, 24. 1., str. 3. 360 Prav tam, str. 4. 361 Reforma štajerskega deželnega zbora leta 1909 je malenkostno, za pol odstotka, zvišala slovensko zastopstvo. Slovencev v deželi je bilo po štetju leta 1910 29  odstotkov, v deželnem zboru pa so imeli 15,5 odstotka poslancev, od tega dva v splošni, deset v kmečki in enega v mestni kuriji, skupaj 13. V splošni in kmečki kuriji so v slovenskih volilnih okrajih zmagali vsi kandidati Slovenske kmečke zveze, v slovenskem volilnem okraju mestne kurije pa je, kakor je bilo pričakovati, zmagal liberalec. Omeniti velja, da »zoper klerikalno požrešnost, nasilje in strahovlado na Spo- dnjem Štajerskem.« 362 Na zborovanju Narodne stranke v Celju 4. aprila 1909 je Kukovec krivdo za neuspeh pogajanj za skupni nastop na volitvah pripisal »mariborskim duhovnikom«, hkrati pa napovedal, da bo morala stranka sama »poseči z vso močjo v volilni boj«. 363 Na zborovanju so sprejeli sklep, da bodo sa- mostojne kandidature postavili: »1. v splošni skupini Celje – Slovenjgradec – Brežice, 2. v kmečkih občinah okrajev a. Celje – Vransko – Gornji grad – Laški trg; b. Slovenjgradec – Šo- štanj – Marnberg; c. Brežice – Sevnica – Kozje; d. Šmarje – Rogatec; e. Ptuj – Ormož 1 kandidata. Glede ostalih okrajev in kandidatov si pridržujejo odločitev zaupniki. 3. V skupini slov. trgov. 4. Števna kandidata v nemških spodnještajerskih mestih in trgih ter v splošni trško-mestni spodnještajerski skupini.« 364 Na Kukovčev predlog so – z nekaj nejevolje – sprejeli sklep, naj liberalni volivci v tistih volilnih okrajih, v katerih Narodna stranka ne bo nastopila z lastnim kandidatom, volijo kandidate kmečke zveze. 365 O konkretnih kandidatih za posamezne volilne okraje naj bi odločili na volilnih zborovanjih v Žalcu, Rajhen- burgu, Slovenj Gradcu, Mestinjah in Ormožu, 366 na zborovanju so potrdili le kandidature Vekoslava Kukovca (v slovenski trški skupini), Ivana Rebka (v splošni kuriji) in števno kandidaturo Gvidona Serneca (v nemških mestnih skupinah). 367 Kukovec je zbor zaključil z besedami: »Napravili smo si danes nekak načrt, po katerem se bode gibalo naše delo v volilnem boju. Čakajo nas je večina v štajerskem deželnem zboru pripadala nemškim svobodomiselnim strankam. Razen njih in Slovencev je bilo še 17 nemških krščanskih socialcev in pet nemških demokratov. Krščanski socialci so v narodnostnih odnosih do Slovencev včasih pokazali toliko nestrpnosti, da so jih obsojali tudi nemški krščanski krogi drugih dežel. Zmernejši do Slovencev so bili včasih tudi zastopniki veleposestva. Prim.: Melik, Politične razmere na Štajerskem v času Napotnika, str. 25. Glej tudi: Slovenski gospodar, 1909, 16. 9., str. 1; 1910, 6. 10., str. 1. 362 Prav tam. Glej tudi: Goropevšek, Štajerski Slovenci, kaj hočemo!, str. 134. 363 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 76, 5. 4., str. 1. 364 Prav tam, str. 1–2. 365 Narodni list, 1909, 8. 4., str. 1. 366 Na shodih na velikonočni ponedeljek so potrdili še kandidature Frana Brinarja, Ivana Malusa, Maksa Berlisga, Franca Goričana, dr. Riharda Karbe in dr. Antona Božiča. 367 Prav tam, str. 1–2. 112 113 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC velike težave – a narodna misel pri nas še ni umrla, napredno naše kmečko ljudstvo dviguje ponosnejše ko kedaj prej glavo in samozavestno koraka po poti za napredkom in boljšo bodočno- stjo. Podajmo si roke k skupnemu, trdemu delu in boju in volilni dnevi naj bodo sijajen dokaz neustrašljive naše samozavesti in ljubezni do naroda ter stranke. Zahvaljujem se vam za mnogo- brojno udeležbo!« 368 V dokaj umazanem volilnem boju se Narodna stranka ni najbolje znašla. Njeni kandidati so sicer prirejali shode, a katoli- ško časopisje jih je označevalo za »verolomne izdajalce in proti- verske škodljivce kmečkega stanu«. 369 Volilni rezultati so nedvo- umno pokazali, da je katoliški stranki uspelo »osvojiti« celotno štajersko podeželje. Katoliški kandidati so osvojili 12 od skupaj 13 slovenskih mandatov. Novi poslanci so postali Ivan Benkovič in Alojz Terglav iz celjskega volilnega okraja, Karel Verstovšek iz volilnega okraja Slovenj Gradec, profesor Franc Robič (1841– 1913) 370 in Ivan Roškar (1860–1933) 371 iz volilnega okraja Ljuto- mer, Anton Meško in Jožef Ozmec iz ptujskega volilnega okraja, Jakob Vrečko iz volilnega okraja Celje, Fran Jankovič iz volilnega okraja Brežice, Peter Novak iz volilnega okraja Konjice. V splo- šni kuriji sta bila izvoljena mariborski kaplan dr. Anton Korošec in Franc Pišek. 372 Edini liberalni mandat v na novo ustanovljeni »slovenski trški skupini« 373 je pripadel Vekoslavu Kukovcu. 374 Ob visoki volilni udeležbi 84,2 odstotka volilnih upravičencev je Kukovec prejel 405 glasov, Kukovčev protikandidat Slovenske kmečke zveze Anton Medved pa le 229. 375 368 Prav tam, str. 2. 369 Slovenski gospodar, 43, 1909, št. 19., 13. 5., str. 1. 370 SBL, 3. knj., str. 113. 371 SBL, 3. knj., str. 142–143. 372 Verzeichnis der vom Steiermärkischen Landtage gefassten Beschlüsse. Zehnte Landtagsperiode. I. Session 1909/1910, str. XCVI–C; Melik, Volitve na Slovenskem, str. 383–399. 373 Volilni kraj je obsegal trge in kraje Mozirje, Gornji Grad, Ljubno, Žalec, Šentjur pri Celju, Središče ob Dravi, Vransko, Braslovče, Kozje, Šmarje pri Jelšah, Veržej, Rajhenburg, občino Studenci pri Mariboru. 374 Goropevšek, Pogajanja za skupen nastop, str. 249; glej: Goropevšek, Štajerski Slovenci, kaj hočemo!, str. 134–159; glej tudi: Melik, Volitve na Slovenskem, str. 387. 375 Melik, Volitve na Slovenskem, str. 386. Vzroke za hud poraz so iskali v klerikalnem ustrahovanju in podkupovanju volivcev ter v zlorabi vere in cerkve, zlasti pa v duhovniškem pritisku na ženski spol. Menili so, da »naše ženstvo še po večini tiči globoko v duhovniških sponah« in da »naši nezavedni priprosti kmečki ženski je duhovnik, in naj bo še tak lopov, pol boga«. 376 Neuspeh liberalne stranke na volitvah leta 1909 so klerikalci z veliko mero škodoželjnosti komentirali: »Toda kmalu se je občinstvo streznilo. Spoznalo je, da je vse ko- medija, in da je fraza kmečke neodvisnosti izrabljala samo za to, da bi se slovensko ljudstvo na Štajerskem vpreglo v jarem libera- lizma […]. In ko je naše pošteno ljudstvo spoznalo to hudobno nakano, je komedijante pognalo nazaj v njihovo trhlo politično barko ter se jih pri letošnjih deželnozborskih volitvah skoraj polnoštevilno nastanilo v solidni politični zgradbi Slovenske kmečke zveze.« 377 376 Narodni list, 4, 1909, št. 25, 27. 5., str. 1. 377 Straža, 1, 1909, št. 132, 12. 11., str. 1–2. 114 115 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC KUKOVEC V ŠTAJERSKEM DEŽELNEM ZBORU Po končanih volitvah v štajerski deželni zbor spomladi 1909, ki so prinesle uspeh Slovenski kmečki zvezi in velik po- raz Narodni stranki, si prav gotovo nihče izmed novoizvoljenih poslancev ni mogel predstavljati, s kakšnimi težavami se bodo srečevali pri delu v deželnem zboru. Nespravljivost nemške večine in nepopustljivost slovenske manjšine sta v deželnem zboru pripeljali do velike in dolgotrajne obstrukcije slovenskih poslancev, ki je s kratkimi presledki trajala od februarja 1910 do jeseni 1913. Dne 16. septembra 1909 se je deželni zbor prvič sestal. Še pred prvim sklicem so poslanci Slovenske kmečke zveze usta- novili Slovenski klub deželnozborskih poslancev in se dogo- vorili za taktiko ostrega nastopa. Za predsednika so izvolili dr. Korošca, za podpredsednika pa Roškarja. Na otvoritvi kluba je bil prisoten tudi mariborski škof dr. Napotnik. 378 Z edinim libe- ralnim poslancem dr. Kukovcem niso našli skupnega jezika. 379 SKZ je kategorično zavrnila vsakršno politično sodelovanje s slovenskimi liberalci. Slovenski gospodar je zapisal: »Dr. Kuko- 378 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 213, 18. 9., str. 3. 379 Slovenski gospodar, 43, 1909, št. 37, 16. 9., str. 1. Glej tudi: Goropevšek, Štajerski Slovenci, kaj hočemo!, str. 160–168. vec je zastopnik propadajoče liberalne struje na Slovenskem, in skrajno nemodno je, vezati se s političnimi mrtveci. Vrhu tega je zastopnik uradnikov in učiteljev, torej že vsled tega nasprotnik kmečkih stanovskih stremljen. T udi v narodnem oziru dr. Kuko- vec ni mož, s katerim bi smeli naši poslanci hoditi.« 380 Ob takem razmerju moči so liberalci slovenskim klerikal- cem z njihovimi dvanajstimi mandati nalagali odgovornost »za vse – kar pride iz Gradca – njihova skrb mora biti, da ublažijo marsikatere krivice in nerednosti, katerih nam ne prizadeva samo ‘napredna’ nemška večina v deželnem zboru in name- stnija.« Nadalje so ugotavljali: »Napredni naš poslanec g. dr. Kukovec bode gotovo sam in pa s potrebno rezonanco doma prav rad podpiral vsako važno narodno in gospodarsko zadevo, v kolikor mu bodo to dopuščale želje njegovih volilcev in pro- gram narodne stranke«, »v ostalem pa bode ob vsaki priliki po- dučil gospodo v Gradcu o željah in zahtevah naprednjakov na Sp. Štajerskem glede deželnega zbora in njegovih nalog. Kme- tijstvo, obrtništvo, učiteljstvo in šolstvo – vse čaka blagodejnega in koristnega dela. – In tega si v prvi vrsti želimo od novega deželnega zbora.« 381 S tako popotnico in razmišljanjem svojih volivcev je Kukovec nastopil delo v štajerskem deželnem zboru. Poslanci SKZ so se v štajerskem deželnem zboru odločili za radikalnejši nastop. Že prvo jesensko zasedanje deželnega zbora leta 1909 je potekalo v konfliktnem ozračju med nemško večino in slovensko manjšino. Številni predlogi slovenskih po- slancev so naleteli na gluha ušesa. Pogoste so bile celo grožnje med poslanci. Številni predlogi, ki so jih slovenski poslanci vla- gali v parlamentarno proceduro, tudi gospodarski, na primer o gradnji cest, železnic, regulaciji potokov, pomoči sadjarstvu, so bili gladko zavrnjeni. Nasprotja so se povečevala in v začetku februarja 1910 so se slovenski poslanci odločili za obstrukcijo. Z večurnimi obstrukcijskimi govori so motili delo zbora. Tako se je začela večletna obstrukcija v štajerskem deželnem zboru, 380 Prav tam. 381 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 211, 16. 9., str. 1. 116 117 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC ki je trajala do jeseni 1913. Poskus za prekinitev takega stanja je bilo zasedanje poleti 1911, vendar več kot to, da so se zbrali v Gradcu, ni uspelo. Svoje ravnanje so slovenski poslanci poja- snjevali Slovencem z razglasom Slovenskemu ljudstvu, podkre- pljenim s parolo Samouprava za Slovenski Štajer. Organizirali so nekajmesečna javna zborovanja, na katerih so pojasnjevali svoje zahteve. Volivci so jih s številnimi resolucijami podprli in sporočali, da želijo za Spodnjo Štajersko slovensko samoupravo z geslom »Proč od Gradca«. 382 Deželni zbor in deželni odbor sta bila paralizirana vse do je- seni 1913, ko so se začeli slovenski poslanci ponovno pogajati z nemško večino. Prva poročila so slabo kazala, torej ponovno na razpust deželnega zbora in volitve. Vendar je zmagala politična pragmatičnost in deželni zbor je zasedal. Osemdnevno zasedanje je prineslo Slovencem nekatere odlične rezultate, vendar se zaradi začetka vojne leta 1914 žal niso mogli uresničiti. Ta zmaga pa je vendarle pomenila, da je v deželnem zboru morala nemška večina vsaj enkrat sklepati kompromise s slovensko manjšino. 383 Čeprav Kukovec pri svojih slovenskih kolegih ni imel pod- pore, je bil uspešen z nekaterimi vloženimi predlogi. Tako je deloval v izpolnitvi želja Narodne stranke: »Deželni zbor bode izvedel za vse naše težnje, slišal bode vse naše pritožbe, četudi ima stranka le enega poslanca.« 384 Že na drugi seji, ki je potekala naslednji dan, 17. septembra 1909, je poslanec dr. Vekoslav Kukovec vložil interpelacijo za- radi zavlačevanja rešitve za gradnjo ljudske šole v celjski občini in njeni okolici. Kukovec je v obrazložitvi svoje interpelacije, ki sta jo sopodpisala socialdemokrata Johann Resel iz Gradca in Albert Horvatek, učitelj iz Maribora, poslanec splošne kurije, ki je zmagal v mariborskem volilnem okraju, 385 povedal, da je ena najštevilnejših deželnih občin občina Celje in njena okolica. 382 Goropevšek, Obstrukcija v štajerskem deželnem zboru, str. 103. 383 Prav tam. 384 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 117, 25. 5., str. 1. 385 Dne 7. maja se je spopadel s kandidatoma F. Kralom in I. Rebkom ter 14. maja zmagal; poslanec je postal skupaj s Kralom, ker so volili dva poslanca. Zmagal je s 3267 glasovi, Kral jih je prejel 2727. Glej: Melik, Volitve na Slovenskem, str. 398. Že leta 1901, torej že osem let prej, je nadrejeni šolski upravni organ krajevnemu šolskemu svetniku zagrozil s kaznijo v višini dvesto kron, če za ta šolski okoliš ne bodo takoj na razpolago primerni šolski prostori namesto higiensko nevzdržnih. Kra- jevni šolski svet je kontrahiral v imenu šolske občine posojilo za nakup zemljišča za izgradnjo šolskega igrišča, ki bi stalo v sredini šolskega okoliša, na sedežu ljudske šole celjske okoliške občine. Na nadaljnjo zahtevo je šolski svet takoj predložil zah- tevani gradbeni načrt. Žal je deželni šolski svetnik že leta 1901 utemeljeval objektivnost pri obravnavi tega vprašanja s prepo- vedjo gradnje šole, da je odločitev o istočasno projektirani de- kliški in fantovski ljudski šoli neutemeljena in da je združitev šolskega okoliša pomanjkljiva. Na težki poti formalnosti je bila po dveh letih pravnomočno potrjena gradnja tako šolskega oko- liša kot dekliške šole. Kljub tej navidezno dokončni odločitvi pa je deželni šolski svet na veliko začudenje vseh okoliškemu šol- skemu svetu v Celju predlagal drugo lokacijo za gradnjo, to pa ni bilo uspešno. T udi leta 1903 kljub odločitvi ministrstva ni bilo rešitve o tem, kje bo stala nova šola. Šolska občina je v tem času na račun obresti izgubila 8000 kron. Kukovec je menil, da je neizmerljiva tudi duhovna škoda, saj je po njegovem mnenju deželni šolski svet storil malodane zločin nad zdravjem stotin otrok. Zdravniki so namreč za teda- nje prostore zapisali oznako, da so primernejši za svinjske hleve kot za vzgojne prostore. »Še nekaj dni pred tem je dr. Golitsch zagrozil – iz zdra- vstvenih razlogov – z zaprtjem dveh različnih, med seboj nepo- vezanih šolskih prostorov, ki sta bila v zasebni zgradbi. In to na začetku šolskega leta. Več sto otrok zaradi teh razmer ni imelo pouka. O tem deželni šolski svetnik ni vedel ničesar. Zdi se, kot da bi bila nova afera dobrodošla za vlado, drugače si zavlače- vanja ne moremo razlagati. Izmikanje ureditvi tako pomembne zadeve je v nasprotju s temeljnim zakonom. Vsaka vrsta rešitve je na koncu dobrodošla. Odrekanja zakonske instančne poti ne moremo več dopuščati.« 118 119 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC Kukovec je svojo argumentacijo zaključil s postavitvijo na- slednjega vprašanja njegovi ekscelenci kot predsedniku sinode in šolskemu svetu: »Ali je voljan uspešno in zadovoljivo v občini Celje najti rešitev in pri deželnem šolskem svetniku to težavo rešiti? 386 Graz, 17. 9. 1909.« Podpisani: »Dr. V. Kukovec, Albert Horvatek in Johann Resel.« O Kukovčevi interpelaciji je pisal tudi Narodni dnevnik, ki je natančno povzel nujno interpelacijo poslanca dr. Vekoslava Kukovca v članku z naslovom Vprašanje slovenske okoliške ljud- ske šole v Celju. 387 Kukovec je dobil podporo za svojo interpela- cijo pri socijalnih demokratih, in sicer sta jo podprla Horvatek in Resel, oba izvoljena tudi s pomočjo slovenskih glasov in tako nekako zavezana podpirati slovenske kulturne težnje. Zaradi podpore je tudi graški časnik Arbeiterwille objavil daljši članek o žalostnih razmerah na celjski okoliški šoli. 388 Podpora socialnih demokratov je povzročila veliko raz- burjenja med nemškimi nacionalci in klerikalci. Slednji so pravzaprav zelo dobro poznali razmere na celjski šoli in bilo bi primerno, da bi skupaj s Kukovcem zahtevali »sanacijo škanda- loznih razmer«. Vendar je Kukovec, ki je potreboval sopodpi- snike, dobro vedel, da podpore pri rodnih bratih ne bo dobil. Na to je kazalo ravnanje slovenskih klerikalnih poslancev na prvi seji deželnega zbora. Slovenski klerikalni poslanci so namreč na lastno pest podali izjavo o »samonemški otvoritvi deželnega zbora« in s tem pokazali, »da jim ni za skupni nastop niti v od- ločno skupino narodnih vprašanj«. 389 Ker je Kukovec za svoj predlog poiskal podporo pri nemških socialdemokratih, je med slovenskimi klerikalnimi poslanci završalo. Imenovali so ga ru- deči Kukovec. Njegov medklic »Die Internationalen sind mir lie- ber als Ihr« 390 (namreč katoliški Slovenci) so klerikalni poslanci 386 Stenographisches Protokoll über die 2. Sitzung … am 17. September 1909. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 23–24. 387 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 212, 17. 9., str. 1. 388 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 213, 18. 9., str. 4. 389 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 213, 18. 9., str. 3. 390 Straža, 1, 1909, št. 110, 20. 9., str. 1. vzeli za temo številnih razprav v časnikih. Očitali so mu, da je kot zastopnik štajerskih liberalcev v deželnem zboru iskal in na- šel zatoščišče pri nemških socialdemokratih ter ni iskal podpore pri poštenih slovenskih kmetih, »ni prišel k slovenskim intele- gentom, ni se obrnil na Slovenski klub štajerskih poslancev«. 391 Kukovca, kot mu je očitala Straža, je »liberalno srce potegnilo k nemški socialdemokraciji. Pri njej je najprej zaprosil podpisov in s tem je pokazal, da so mu ti germanizatorji delavstva ljubši nego pošteni možje iz slovenskega ljudstva.« 392 Skrb za učiteljstvo je bila ena pomembnejših nalog po- slanca Kukovca. Tako je vložil interpelacijo proti nameščanju nemškutarskih učiteljic na Spodnjem Štajerskem, naslovljeno na grofa Clary-Aldringena kot predsednika cesarsko-kraljevega štajerskega deželnega šolskega sveta, glede nastavljanja absol- ventk štajerskih ženskih učiteljišč. Cesarsko-kraljevi štajerski deželni šolski svet je namreč za okrajne šolske svete izdal odlok, ki je bil po Kukovčevem mnenju navidezno patriotičen, vendar v »resnici naperjen naravnost proti štajerskim domačinkam slo- venskega rodu in vsebuje nov ponemčujoči čin štajerskega c. kr. deželnega šolskega sveta«. 393 Odlok je namreč zahteval, da imajo pri oddajanju služb na štajerskih ljudskih šolah absolventke do- mačih učiteljišč prednost. Toda je bila to le navidezna prednost, saj so imele po tem odloku prednost pri pridobitvi službe tudi vse tiste »tujke, ki so s težkim trudom absolvirale kako štajer- sko manj vredno zasebno učiteljišče […], pred Štajerkami, ki so napravile svoje izpite na c. kr. državnih učiteljiščih v Ljubljani in Gorici z izvrstnim uspehom.« 394 Na Štajerskem je tedaj de- lovalo le eno državno žensko učiteljišče v Gradcu, ki pa je bilo slovenskim kandidatkam praktično nedostopno. V Mariboru je delovalo moško državno učiteljišče, ki so ga takrat vse bolj preurejali v nemški (nacijonalni) zavod. Nekaj let je v Mariboru delovalo tudi žensko učiteljišče, ki je imelo status zasebnega in 391 Straža, 1, 1909, št. 111, 22. 9., str. 1, 2. 392 Prav tam. 393 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 213, 18. 9., str. 2. 394 Prav tam. 120 121 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC na katerem se je slovenščina poučevala kot neobvezen predmet, ter žensko učiteljišče v sklopu šolskih sester. Kukovec je menil, da je »samostanska vzgoja postala tudi pri nas že stvar okusa«. 395 Kukovec je grofu kot namestniku in zastopniku vlade zastavil vprašanje, ali je »pripravljen razveljaviti ta proti Slovencem na- perjen odlok?« 396 Sicer pa so na drugi seji štajerskega deželnega zbora raz- pravljali o številnih predlogih in interpelacijah. Med drugim so obravnavali tudi predlog za vpeljavo splošne in enake volilne pravice, ki so ga poleg socialistov podprli tudi spodnještajerski klerikalci. Vloženi so bili tudi štirje predlogi nemških in sloven- skih poslancev o podpori pri posledicah toče, poplav in suše. Nemški klerikalci so vložili predlog za obvezno vpeljavo zava- rovanja proti ujmam, za kar naj bi se ustanovil deželni zavod. Isti predlagatelji so predlagali še, naj bi se »zabranilo mladim ljudem do gotove starosti iti z dežele v mesto.« 397 Tretja seja deželnega zbora je potekala 21. septembra 1909. Kukovec je vložil kar nekaj predlogov in interpelacij. Ena takšnih je bila interpelacija proti grofu Clary-Aldringenu kot upravitelju dežele zaradi poročila okrajnega glavarstva v Ljutomeru (Lut- tenberg) proti številnim prebivalcem Veržeja (Wernsee) zaradi hoje čez pašnik kljub prepovedi ter zaradi previsokih denarnih kazni. Kukovec je utemeljil svojo interpelacijo: »V Veržeju, ki leži na vzhodni meji dežele na desnem bregu Mure še danes obstaja združenje z 69 člani. T o združenje obstaja zemljiškoknjiženo v nerazdeljenem zemljišču, kompleksu s 400 orali, zemljiške knjige katastrske občine Wernsee (Veržej), pod številko 167. Več stoletij je bilo to neproduktivno posestvo dano v preu- žitek vsem kot skupen pašnik deloma pa za izkoriščanje lesa za kurjavo. Služnostni upravičenci so bili razen teh župnik, učitelj, cerkovnik in izdelovalec vaz na trgu. V dobrih starih časih na- 395 Prav tam. 396 Prav tam. 397 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 213, 18. 9., str. 3. turalnega gospodarstva ni bilo prepirov o rabi in je vladala lepa sloga. V zadnjih desetletjih pa prihaja vedno bolj do razlike v mnenjih in prihaja vedno znova do prepirov med interesenti. Medtem ko imajo premožnejši člani cilj, da bi se posestvo raz- delilo na pašnik in gozd, pa večina prebivalcev želi posestvo kot skupen pašnik. To željo si lahko razlagamo tako, da namreč več let zaporedoma vlada velika stiska za živinsko krmo. Nekateri meščani, ki so bili proti pašniku, so se s svojimi težavami po- litično nenehno obračali na zdaj že pokojnega župana Josefa Osterca, a bili večinoma zavrnjeni. Po mojem mnenju je občina zastopala pravilno stališče, da gre za civilnopravno razmerje, vendar pa bi o tem morala odločati poštena sodišča. Pred nekaj leti pa je okrajno glavarstvo v Luttenbergu (Ljutomeru) začuda naenkrat spremenilo stališče in razglasilo denarne kazni zaradi paše na delu posestva, ki ga je imelo 69 članov zemljiško knji- ženo. Kar se tiče sporazuma, ki bi prispeval k odločitvi vseh inte- resentov, ta ni bil dosežen. Zagovorniki pašnika svojih podedovanih pravic do paše se niso pustili prepričati, da bi se jim odrekli in da jih bo okrajno glavarstvo v tem primeru kaznovalo, po cesarski odredbi iz 20. 4. 1854 R G Bl, Nr. 96 oziroma § 60:8 gozdnega zakona. Ubogi ljudje so se počutili prizadete in tega niso upoštevali kar se seveda ne odobrava, prepovedi paše. Kar je seveda pov- zročalo vedno večje kazni, tako da je danes pri mnogih članih združenja imelo za posledico denarne kazni 400–500 K, samo zato ker so stopili na lastno zemljo. Naložene kazni so bile bar- barsko izterjane, tako da je oblast uničila veliko število eksistenc. Da ne bi pretiraval lahko navedem nekaj primerov: 1. Terezija Anišak, s sodbo št. 12.822, ki je bila kaznovana 12. 5. 1906 z globo 20 K ali z 48 urami zapora, s sodbo 12. 7. 1906 naslednja denarna kazen 50 K ali pet dni za- pora, 30. maj 1908 št. 14.432 naslednja kazen 60 K ali šest dni zapora in s sklepom dne 14. avgusta 1909 o izterjavi z javno dražbo kjer se bo dražil prašič in 6 meric žita, tako 122 123 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC da je Terezija Anišak znesek že nakazala v znesku 23 K in ji ostane za plačilo še 141 K. 2. Johanna (Ivana) Cmerekar je plačala kazen 1 K in 80 h od- služila zaporno kazen 24 ur in mora še plačati denarno ka- zen 10 K. 3. Marie Galunder je plačala z izrekom 18. junija 1908 št. 6763 zahtevano kazen 30 K s tremi dnevi zapora, da bi prepre- čila prodajo krave, vendar pa je bilo z izrekom 5. maja 1909 št. 15484 ukazana izterjava naslednjega zneska 3 K 60 h, ali javna dražba prašiča. 4. Karl Kapun je sedel 24 ur v zaporu, da bi rešil svinjo, ki bi lahko končala na dražbi, z izrekom 11. junija 1908 št. 6763. 5. Pri Marie Kapun je bila z izrekom 5. maja 1908 zaradi 1 K 22 h ukazana dražba za prašiča. Kazen z 11. junija 1908 zaradi 10 K pa je že odslužila s 24 urami aresta. 6. Pri Georgu (Juriju) Paniču je bila izrečena s 14. avgustom 1908 kazen za izterjavo 50 K namesto tega pa prodaja krave. 7. Nadalje je Johann (Ivan) Rajner plačal podobno kazen 80 K 48 h dolžan pa še je 115 K. 8. Nadalje Philip (Filip) Saboti je plačal 34 K, kolikor je zna- šala vsota kazni. 9. Anton Seršen je plačal kazen 37 K 32 h in odsedel v zaporu 4 dni, nadalje je plačal komisijske stroške, ki znašajo 100 K in dolguje še 46 K 41 h. Za omenit so še naslednje denarne kazni: 10. Marie (Marija) Šonaja 60 K ali 6 dni ječe. 11. Matthias (Matija) Šonaja plačal 50 K, zarubljeno 8 meric žita. 12. Martin Šonaja denarne kazni 20, 70, 80, in 7 K 32 h, zaru- bljeno 9 meric žita. 13. Johanna (Ivana) Šmidlehner plačala 95 K ostalo za plačat 60 K. 14. Johann (Ivan) Verzel plačal denarno kazen 33 K 5 dni zapora. 15. Martin Zelenko denarna kazen 50 K zarubljeno 9 meric žita. 16. Gertrud (Jera) Žabota znesek škode 3 K 66 h. 17. Matthias (Matija) Žvarc plačal 30 K plačati še mora 90 K, za izterjavo 4 K 88 h, zarubljeno žito v vrednosti 13 K in za vsoto 7 K uradno prodano. 18. Župnik Lorenz (Lovrenc) Janžekovič denarna kazen 20 K. 19. Franz (Franc) Kupljen denarna kazen 3 K, 24 ur zapora. 20. Franziska (Frančiška) Osterc denarna kazen 30 K. 21. Marie (Marija) Gajsar denarna kazen 33 K 4 h. 22. Anton Osterc 4 K denarne kazni. 23. Franc Čuk 4 K denarne kazni. 24. Franz (Franc) Kralj 11 dni zapora, 100 K še ima za plačati. 25. Franz (Franc Tiplič) Tiplic plača 97 K, 5 dni zapora, za pla- čat še 100 K. 26. Johann (Ivan) Laun 7 dni zapora, 100 K še za plačati. 27. Franz (Franc) Žabota 34 K 92 h plačal, za plačati še 65 K. 28. Anna (Ana) Prelog denarna kazen 2 K 24 ur zapora. 29. Martin Ferenz (Ferenc) denarna kazen 14 K, 2 dni zapora. 30. Marie (Marija) Aleksič denarna kazen 20 K 24 ur zapora. Pri Josefu Janežiču se je zaradi globe 1 K zarubil prašič. Ker pa je bila žival pri prevzemu na dražbo bolna, je izvršitelj nepravilno zarubil prašiča, lastnino druge osebe Marije Janežič, katere prašič je bil vreden 12 K, ki pa je na dražbi vendarle pri- nesla samo 4 K. Tako so bile kazni s strani okrajnega glavarstva izrečene in primerne. Na binkoštno soboto tega leta je vladalo zaradi tega veliko splošno razburjenje, tako, da je pravi čudež, da ni prišlo do mno- žičnih nemirov in prelivanja krvi. Takšno ravnanje je z državo blaginje pač nezdružljivo. Namesto socialne skrbi in prijaznega pojasnila vsevprek denarne kazni, ki ne upoštevajo gmotnega stanja prizadetih, in povrhu vsega še zaporna kazen! To pomeni spraviti ubogi narod v obup. Lesni špekulanti, ki bodo naše hri- bovje bogato z gozdovi kmalu spremenili v puščavo, špekulirajo z zakonom o gozdovih, doletijo jih minimalne kazni, z lesom pa imajo velikanske profite, naše uboge ljudi pa skrbna občina 124 125 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC zaradi domnevne hoje preko travnika spravlja ob eksistenco, in ne upošteva stiske ljudi v kateri se nahajajo. Država jim odreka podedovano pravico do njihovega imetja, da ne morejo svoje ži- vine peljati na pašo na pašnik, ki je javna skupna lastnina. Da je kompetenca političnega upravnega organa vprašljiva razkriva okoliščina, da je bilo letošnje poletje v enakem sporu dosežen sporazum zaradi razdelitve in uporabe imetja prebi- valcev Veržeja in na podlagi tega s posredovanjem štajerskega deželnega odbora je bila ustanovljena komisija na podlagi de- želnega zakona za agrarne operacije, ki bo dokončno odločala. Naenkrat sta postala sodišče in deželni odbor kompeten- tna. Iz tega izhaja, da je bilo ravnanje političnega upravnega or- gana izredno nehumano in surovo. Podpisani si dovoljuje na podlagi dejanskega stanja, posta- viti Nj. Ekscelenci gospodu upravitelju dežele vprašanje 1. Ali je voljan s svojim vplivom doseči, da bi se prebivalcem Wernseeja (Veržeja) pogledalo skozi prste pri plačilu kazni in pravice do paše živine? 2. Ali je voljan oblastem položiti na srce, da so pri izterjavi humani in človeški?« 398 Interpelacijo so 21.  septembra 1909 poleg dr. Kukovca podpisali še Albert Horvatek, Josef Jodlbauer in dr. Mihael Schacherl. Interpelacijo je v celoti objavil tudi Narodni dnevnik dan pozneje. Kot pomembne teme za Slovence na Spodnjem Štajerskem je bilo med predlogi in v poročilu tudi poročilo o stavbi slovenske kmetijske šole v Sv. Juriju ob južni železnici (Šentjur). Omeniti velja tudi slovensko interpelacijo dr. Verstov- ška ob Südmarkini slavnosti v Gradcu, ki je v deželnem zboru vzbudila prvi mednacionalni vihar, saj so nemški poslanci pro- testirali proti branju slovenske interpelacije. Najbolj je prote- stiral in tako dejanje označil za provokacijo poslanec Heinrich Wastian iz Maribora. V dogajanje je posegel tudi Kukovec, ki 398 Stenographisches Protokoll über die 3. Sitzung … am 21. September 1909. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 53–55. ga je zavrnil: »Na to bodete se pač morali navaditi!« Dialog se je nadaljeval in Wastian je menil, da se ne bodo navadili. Kukovec je še dodal: »To je nacionalno pravo!« 399 Kljub nasprotovanju je bila interpelacija prebrana. V članku Polom slovenske politike v Gradcu, objavljenem v Narodnem dnevniku, 400 je liberalni tabor ostro obsodil nastop klerikalcev v deželnem zboru. V članku se spominjajo odličnih parlamentarcev, kot so bili dr. Rosina, dr. Jurtela, dr. Hrašovec in dr. Ploj, ki so v primerjavi z dr. Korošcem in dr. Benkovičem delovali odgovorno. Prepir, ki se je vnel na drugem zasedanju, je po mnenju liberalnega lista pomenil od- klonitev klerikalcev od svojih zaveznikov, ki bi jim bili v priho- dnosti na razpolago. Menili so, da je v tem trenutku neustrezno vztrajati pri izključni rabi slovenščine in da so se klerikalni po- slanci »podali lahkomišljeno v boj katerega posledice utegnejo štajerske Slovence oškodovati na celi črti«. 401 Posledica tega je bilo njihovo glasovanje proti podpori za celjski okraj. Pomembna tema tretje seje je bilo argumentiranje predlo- gov za dodelitev podpore ljudem po toči, suši in drugih ujmah. Pri tem so se sprli nemški klerikalci in slovenski poslanec Ro- škar. Po mnenju Narodnega dnevnika je bilo to povsem nepo- trebno in v škodo Slovencem. Kukovec je vložil za vse po toči oškodovane kraje predlog za podporo po toči. Predlagal je, naj bi pri razdelitvi podpor upo- števali tudi »viničarje in težake in naj se v obče ne dele kake po- kvarjene naturalije z velikimi režijami in s sejanjem prepira«. 402 Kukovec je na četrti seji štajerskega deželnega zbora 22. septembra 1909 vložil nekaj predlogov in interpelacij. Med od- mevnejšimi je bil njegov predlog o podpori ormoškemu okraju oziroma razdelitvi podpor. V prošnji, naslovljeni na Visoki de- želni zbor, se je Kukovec zavzemal za drugačno dodeljevanje podpore pri vremenski katastrofi. Prošnjo je argumentiral z dej- stvom, da se ljudje v sodnem okraju Ormož dejansko nahajajo 399 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 216, 22. 9., str. 1–2. 400 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 219, 25. 9., str. 1. 401 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 219, 25. 9., str. 1. 402 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 216, 22. 9., str. 3. 126 127 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC v hudi stiski, kar je razvidno iz uradno določene enormne škode, ki je ocenjena na 1,400.000 K. Ob tem se je spraševal, komu bi pripadle podpore, v kolikšni obliki in na kakšen način. Menil je, da »posebnost krajevnih razmer kot tudi svojskost vremenske katastrofe nujno zahteva odstopanje od običajnih načinov za dodeljevanje podpore pri vremenski katastrofi«. Ob tem je pou- daril, da »pred vsem moramo upoštevati, da je tu velik odstotek prizadetih med drugim tudi viničarji, brez posestva in dninarji s svojimi družinami. Zelo bi bilo nepravično, če bi se spomnili samo lastnikov posesti, medtem, ko bi viničarji, katerim so bile s točo uničene že delno pospravljene zaloge hrane in krme, ostali praznih rok. T o še toliko bolj, ker viničarji in dninarji dobijo pla- čilo tako, da si sami obdelujejo del polja, travnika in pašnika, de- loma pa je njihova plača pogojena s pridelkom v vinogradih. Ni za pričakovati, da bi lastniki posestev, ki bi dobili podporo oz. nadomestilo škode, jo odstopili viničarjem. Posebno pozornost je potrebno nameniti tistim, ki nimajo lastne posesti, če hočemo biti pravični. Pri obliki podarjene pomoči je nujno potrebno upoštevati svojskost povzročene škode in krajevne razmere. Če bomo pomoč razdeljevali v naturalijah, bomo zadeli na velike tehnične ovire. Kljub velikim vsotam bodo ljudje ostali neza- dovoljni. Uničene strehe na zgradbah so bile že renovirane in lahko na ta račun pride v poštev samo majhna denarna pomoč. Razdeljevanje žita in rži ne bi imelo smisla, ker bi morale biti te zaloge takoj prodane, medtem ko narod ni navajen rženega in pšeničnega kruha. Koruza, ajda in krompir so tukaj osnovna živila. In ravno tukaj moramo najti ključ do pravične razdelitve. Ljudje so si edini, da mora biti pomoč izplačana v gotovini iz državnih in deželnih sredstev.« Predlagal je, da pri določanju podpore morajo oblastnim organom pomagati delavski zaupniki. Podpore same morajo biti, da bi se izognili prepirom in nesporazumom, izvedene in izpla- čane direktno od oblastnih organov. Ob prebrani argumentaciji je Kukovec podal predlog sklepa: »Visoki deželni zbor naj sklene: Pri razdelitvi pomoči v tej izjemni situaciji, ki je prizadela okoliš Friedau (Ormož), so upravičeni do državne pomoči tudi tisti, ki so brez lastništva na zemlji, to so viničarji in dninarji. Pomoč dobijo v obliki gotovine.« 403 Na tej seji je Kukovec podal tudi predlog o ustanovitvi de- ških meščanskih šol v Žalcu, Sv. Juriju ob južni železnici in Tr- bovljah. Uvodoma je Kukovec ugotavljal, da na bridko razoča- ranje prebivalcev Spodnje Štajerske kljub številnim poročilom štajerskega deželnega zbora ni bilo predloženo nobeno poročilo o predlagani ustanovitvi meščanskih šol. Nadalje je Kukovec ugotavljal, da so »predlagane meščanske šole nujno potrebne, je razvidno že iz tega, da je bilo začetkom tečaja na dež. meščanski šoli v Celju veliko število učencev zavrnjenih zaradi pomanjka- nja prostora. Med sprejetimi učenci je 90% iz okrajev, katerim so namenjene predlagane šole.« 404 Kukovec je poudarjal, da je Spodnja Štajerska enako obremenjena z davki, zato ima pra- vico tudi do kulturnih zahtev: »Če bo pri splošno znani deželni finančni stiski, tudi Spodnja Štajerska obremenjena z višjimi davki, je ostra zavrnitev njenih kulturnih pravic toliko bolj ne- sprejemljiva in nedojemljiva.« 405 Zato je predlagal, da se sprejme sklep: »Deželnemu zboru se naroča, v najkrajšem času predlo- žiti dež. zboru poročilo o predlogih, ki so se v sejah štaj. dež. zbora dne 28. okt. in 3. nov. 1908 odkazali naučnemu odseku, v zadevi ustanovitve deških meščanskih šol v Št. Jurju ob j. ž., Trbovljah in Žalcu.« 406 Podpisani dr. Vekoslav Kukovec, Gradec, 23. september 1909. Kukovec je na peti seji 23. septembra 1909 vložil tudi inter- pelacijo glede mariborskega mestnega sveta in slovenskih na- pisov. Po Kukovčevem mnenju se je vedno pogosteje dogajalo, da javne oblasti in uradi za njih neprijetne jim tožbe prepro- sto ignorirajo ter njihovo rešitev zavlačujejo iz leta v leto. Tak 403 Stenographisches Protokoll über die 4. Sitzung … am 22. September 1909. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 71–72. Glej tudi: Za ormoški okraj. Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 219, 25. 9., str. 1–2. 404 Slovenske meščanske šole na Štajerskem. Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 219, 25. 9., str. 2. 405 Stenographisches Protokoll über die 5. Sitzung … am 23. September 1909. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 95. 406 Prav tam. 128 129 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC primer, o katerem je Kukovec obvestil deželni zbor, je bil hišni posestnik Ivan Veras iz Maribora, ki je proti razsodbi maribor- skega mestnega sveta zaradi nabitja napisne table na svoji hiši že 24. julija 1908 vložil priziv. Po več kot enoletnem čakanju na obravnavo je Veras na cesarsko-kraljevo namestništvo kot višjo inštanco vložil vlogo za obravnavo in rešitev problema. T oda oba organa sta molčala. Kukovec je v interpelaciji postavil vprašanje: »1. Ali vlada razpolaga s potrebnimi sredstvi moči, da me- stni oblastni organ, pripravi do tega, da po zakonu reši pritožbo? 2. Ali je Nj. Ekscelenca naklonjena, izdati občinskemu svetu v Mariboru naročilo, da na kakršenkoli način reši rekurz Johanna Verasa?« 407 Interpelacijo so sopodpisali še Julius Hilari iz Le- obna, Albert Horvatek iz Maribora in Josef Jodlbauer iz Eggen- berga, vsi socialni demokrati. Odgovor na interepelacijo je bil podan na 14. zasedanju 15. oktobra 1909. 408 Na dnevnem redu šeste seje je bilo še vedno vprašanje dode- l jevanja pomoči po toči. Vrstili so se številni predlogi, med njimi tudi dva slovenska. Podala sta ju poslanca Roškar za Maribor in Jankovič za kozjanski okraj. Kljub vztrajanju klerikalnih poslan- cev na slovenskih interpelacijah sta Roškar in Jankovič svoja pred loga utemeljevala v nemščini, le en stavek v slovenščini. Teme zasedanja so bile še odobritev financ za Hackerjev spomenik 409 na graškem gradu ter finančni vložek pri jubilejni obrtni razstavi v Gradcu. Odobrena so bila tudi sredstva v višini 6.000 K za pri- pravo slavnostnega spisa ob priliki stoletnice deželnega muzeja. 410 Zasedanje je potekalo v napetih odnosih med Nemci in Slovenci, in to zaradi izdaje komunik klerikalnega »Slovenskega kluba«. Poslanec Gustav Grösswang, župan Liezna, je namreč poudaril, da Nemci podpirajo slovenske predloge »z največjo objektivno- 407 Prav tam, str. 97. Glej tudi: Mariborski mestni svet in slovenski napisi. Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 219, 25. 9., str. 2. 408 Stenographisches Protokoll über die 14. Sitzung … am 15. Oktober 1909. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 354. 409 Franz Xaver Freiherr von Hacker (1764–1837) je leta 1809 branil graški grad pred Napoleonovo vojsko. V spomin na uspešno ubranitev so ob 100-letnici dogodka postavili na gradu spomenik – kip leva. 410 Politična kronika. Štajerski deželni zbor. Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 219, 25. 9., str. 2. stjo, kar kažejo podpore vinogradnikom v ptujskem okraju«. Ob tem je opomnil dr. Korošca, naj si zapomni besede, ki so bile na naslovnici Volksblatta: Ljubite resnico, hčerko božjo! Korošec je temu ugovarjal in je protestiral, poslanec Roškar pa se je opravi- čeval, je zapisal Narodni list. 411 Nasprotovanja so se nadaljevala in nestrpnost med nemškimi nacionalci in slovenskimi klerikalci je iz zasedanja v zasedanje naraščala. Kazala se je v norčevanju ob branju slovenskih interpelacij in povzročanju nemira v parla- mentu ob nastopu slovenskih poslancev. Med Kukovčevimi predlogi in interpelacijami velja ome- niti interpelacijo v zvezi z okrajno cesto v Hrastniku in njegova pred loga za železnico Polzela–Motnik in Rečica–Gornji Grad. Ta predlog je Kukovec predstavil 24. septembra 1909. Razmere je opisal takole: »Vlada je nemškemu državnemu zboru predlo- žila zakonski osnutek za zavarovanje več prog, med njimi tudi progo Heilenstein–Mötting. Prebivalstvo Spodnje Savinjske do- line (Sanntal), ki stremi k gospodarskemu napredku, je to odlo- čitev sprejelo z velikim navdušenjem in bilo trdno prepričano, da hvalevreden deželni odbor ne bo pozabil, da Spodnja Savinj- ska dolina pripada kronski deželi Štajerski. Nepopisno razbur- jenje je v vsej Spodnji Štajerski povzročil časopisni prispevek v Grazer Tagesblatt dne 25. julija 1909. Nota na železniško mini- strstvo se glasi: linija Heilenstein–Mötting (danes Polzela–Mo- tnik) služi predvsem za pospeševanje gospodarstva in interesov sosednje dežele Kranjske in zato Štajerska ne pride v poštev. Ne- verjetno je, da se nota resnično tako glasi, kajti česa takega ne bi prisodil deželnemu zastopstvu, ki se zaveda svojih odgovornosti in obveznosti. Mi Spodnještajerci seveda privoščimo Srednje- in Zgornještajercem  najboljše proge, istočasno pa protestiramo proti načrtnemu izkoriščanju in izstradanju naše dežele.« 412 V svojem predlogu je zapisal: »Deželni odbor je pooblaščen, da s posebnim poudarkom posreduje pri vladi, da čimprej zakonsko 411 Prav tam. 412 Stenographische Protokoll über die 6. Sitzung … am 24. September 1909. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 113. 130 131 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC poskrbi in zagotovi izgradnjo proge Polzela–Motnik in z njeno gradnjo tudi takoj začne.« 413 Podal je tudi predlog za uresničitev gradnje železniškega projekta Rečica–Gornji Grad. Gradnjo te železniške proge, ki je povezovala kraja z nujnimi gospodarskimi potrebami Zgornje Savinjske doline. Upravičenost je pojasnil z besedami: »Interesenti so nakazali precejšnje vsote denarnih prispevkov, da bi zbrali ustrezen delniški kapital. Če bi dežela Štajerska dala na razpolago toliko delniškega kapitala, kot ga bo na predlog poslanca Wastiana z dne 22. septembra 1909 za progo Maribor–Wies, bi bila tako gradnja te proge zagotovljena. Z odprtjem Zgornje Savinjske doline (Sanntal) bi se tako po- večali viri prihodkov. Občutno bi se povečala davčna sposob- nost prebivalstva.« Visokemu deželnemu zboru je predlagal, da »odobri osnovnega delniškega kapitala v višini enega milijona kron iz deželnih sredstev. Ta vsota se naj sprosti v petih letnih obrokih vsakokrat po 200.000 kron.« 414 Na šesti seji je Kukovec vložil tudi interpelacijo glede ne- ugodnih cestnih razmer za policijo na okrajni cesti vzdolž ke- mične tovarne in steklarne v Hrastniku z obrazložitvijo: »Neposredno vzdolž omenjene ceste, ki spada v katego- rijo okrajne ceste in spada potemtakem v upravljanje okrajnega predstavništva trga Laško (Markt Tüffer), teče deroči potok Vernica, na katerega levem bregu stojita steklarna in kemična tovarna. Omenjena cesta, potok Vernica in tovarni ležijo na dnu doline, ki je široka približno 50 m, deloma pa tudi do 30 m. Ta okrajna cesta je zelo prometna, saj povezuje Hrastnik z ostalimi vasmi, zraven tega pa še železniško postajo, ki nosi isto ime. Omenjene tovarne odlagajo odpadne snovi vseh vrst, žlin- dro v strugo potoka Vernica, tako da še voda komaj odteka in potiska ves material proti cesti, ki je ogrožena in v veliki meri poškodovana. To se dogaja že, ko je stanje vode nizko, posebno pa pri elementarnih dogodkih, kot je npr. močno deževje, ko je cesta popolnoma uničena in je s tem prekinjen ves promet. 413 Prav tam. 414 Stenographische Protokoll über die 6. Sitzung … am 24. September 1909. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 111. Struga je zasuta z vsem mogočim materialom, vodne mase pa se nimajo kam izliti. Potok tvori potem stoječe, močno zaudar- jajoče mlake in luže, ki še posebno močno onesnažujejo zrak poleti. Kljub nenehnim prijavam tukajšnje žandarmerije in po- litičnih upravnih organov nepravilnosti še niso bile odpravljene. Podpisani zato postavljajo Vaši Ekscelenci vprašanje: Ali se Vaša Ekscelenca nagiba k temu, da bi ukrepala pri okrajnem predstav- ništvu Laško (Tüffer), v katerega neposredni bližini leži dotična cesta, da bi odpravila to nepravilnost, odnosno če bi zamujala pri izvedbi del, ali bi si Vaša Ekscelenca upala takoj pooblastiti uradnika, za preiskavo in odstranitev teh nepravilnosti?« 415 Interpelacijo sta poleg Kukovca podpisala še socialna de- mokrata dr. Michael Schacherl in Albert Horvatek. Odgovor na interpelacijo je bil podan šele februarja 1910, ko je grof Clary-Aldringen odgovarjal na druge interpelacije. Ovire na cesti so nastale zaradi pomanjkanja deponij v hrastni- škem industrijskem območju. Grof se je zavedal, da je vprašanje odpadkov v hrastniškem industrijskem območju pereče. To- varne ne smejo več odlagati odpadkov na levem bregu potoka. Ko voda naraste, raznaša vso deponijo vzdolž reke Save. Zato je okrožno glavarstvo v Celju odločalo o odlagališču pepela iz steklarne Hrastnik dne 25. novembra 1908 in sprejelo odloči- tev, da je »pepel iz steklarne Hrastnik lahko deponiran samo tako, da cesta ne bo neprehodna. Ob vsakem času mora biti na razpolago profil v obliki trapeza z merami 4 × 8 metrov. Edini vzrok za odlaganje odpadkov v vodo in potok je ta, da voda po naravni poti zbira odpadni material na svoji poti. Potem ko smo ugotovili, da nepravilnosti, ki jih je gospod interpelator navedel, skorajda ni, sem se odločil za ukrepe, ki bodo ciljali na delo in postopke v tovarni v Hrastniku.« 416 Grof Clary, čigar dolžnost je bila odzvati se na problem in poskrbeti za rešitev, je naložil okrožnemu glavarstvu v Celju, naj pozorno spremlja dogodke, 415 Stenographisches Protokoll über die 6. Sitzung … am 24. September 1909. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 115. 416 Stenographisches Protokoll über die 37. Sitzung … am 4. Februar 1910. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 932. 132 133 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC in če bi se pojavile nepravilnosti, bi sledila ustavitev in sprejetje ukrepov. O dogajanjih v štajerskem deželnem zboru je poročalo ča- sopisje, med drugim tudi o tem, da sta sejo finančnega odseka zapustila dr. Korošec in dr. Verstovšek, ker se je referat o sloven- ski kmetijski šoli v Sv. Juriju izročil nacijonalcu Ottu Erberju iz Gradca. 417 Nasprotja med liberalnim Kukovcem in slovenskimi klerikalnimi poslanci so se nadaljevala ves čas. Zaostrila so se tudi zaradi tega, ker je Kukovec vlagal interpelacije v nemškem jeziku. Narodni list, ki se je postavil Kukovcu v bran, je zapisal: »Interpe- lacije dr. Kukovca so tako temeljite in dovršene, da vsi klerikalni v deželnem zboru v Gradcu vloženi spisi skupaj nimajo toliko jedra kakor vsaka posamezna interpelacija zastopnika narodne stranke. Zato vzbujajo te interpelacije navdušenje in ne razburjenje, sle- dnje le pri zavednih klerikalcih, ki čez teden dni interpelirajo po dr. Kukovcu o istem predmetu, kar kaže slučaj okoliške celjske šole, odlično narodne zadeve. Socialni demokrati, ki te interpe- lacije podpirajo, sicer ne znajo slovenski in ne morejo biti inter- pelacije spisane v slovenščini, toda nam se gre za stvar in ne za obliko.« 418 Ob tem so zapisali tudi, da so klerikalni poslanci Robič, Jankovič, Roškar in drugi v prejšnjih sklicih štajerskega deželnega zbora vedno vlagali predloge in interpelacije v nemškem jeziku in ni bilo nikakršnega razburjenja. Njihova nasprotja, ki so bila vezana na uporabo slovenščine, vsebinska vprašanja ter sam način nastopanja ter utemeljevanja predlogov in interpelacij, so se kazala tudi v samem deželnem zboru, kjer so se vrstili besedni spopadi. Eden takih je bil, ko je Kukovec Korošcu ob utemeljevanju predloga za uvedbo splošne in enake volilne pravice za deželni zbor očital, »da s predlogom itak ne mislijo pošteno, ampak da je samo pesek v oči«. 419 Kukovec je prihajal v spor tudi z Nemci. Tako ga je na primer napadel ptujski pek in župan Josef Ornig, ki je opore- kal Kukovcu, ker je ta Nemcem očital, da se premalo ozirajo na 417 Politična kronika. Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 219, 25. 9., str. 2. 418 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 219, 25. 9., str. 3. 419 Iz političnega sveta. Narodni list, 6, 1909, št. 43, 30. 9., str. 3. slovenski del dežele. Kukovec je namreč zagovarjal, da se slo- venski otroci smejo podučevati le v slovenskem jeziku in da je treba zakonsko določiti poučevalni jezik v ljudskih šolah. 420 Kot pomembne teme za življenje na Spodnjem Štajerskem, ki jih je obravnaval deželni zbor na prvih zasedanjih, so bile tudi pred- log o ustanovitvi stavbno-lončarske šole v Radgoni, izplačevanje deželnih podpor rezervistom ter tema vseh prvih zasedanj, iz- plačilo odškodnin za podporo po toči. 421 Sedma seja štajerskega deželnega zbora je potekala 28. sep- tembra 1909. Kukovec je podal predlog o izjemno slabem stanju v Ormožu kot posledici ujme in toče, ki je junija 1908 prizadela Spodnjo Štajersko. Kot je razvidno iz zapisnika, je poslanec Ku- kovec svojo utemeljitev začel v slovenščini, nakar je nadaljeval v nemščini: »Da bi lahko prešel na obrazložitev svojega predloga o izjemnem stanju, moram podrobneje razložiti veliko kata- strofo 24. julija, ko je toča uničevala, vendar sem prepričan, da so gospodje poslanci o tem že dovolj seznanjeni. Da bi razsvetlil stisko, si bom dovolil podati na kratko epizodo, ki sem jo pred nekaj tedni doživel v Ormožu. Kmet iz Ormoža mi je pripove- doval o tem, kako ga je katastrofa prizadela, če ne bi imel nepre- skrbljenih otrok, bi takoj po toči odšel na sodišče, predal ključe svojega doma in zahteval njegovo prodajo. Izkupiček bi podaril sosedom. Sam bi odšel delat v tovarno, samo da mu ne bi bilo treba gledati njegovega prej vzorčnega posestva v takem stanju. Moj predlog še posebno zadeva viničarje in dninarje, ki so še posebej prizadeti. Zdi se mi potrebno, kar je seveda samo po sebi umevno, da poudarimo, kako važno je, da pomagamo tem revnim ljudem. Tovrstni predlogi so do sedaj po večini zadevali velike kmete, ne da bi upoštevali, da so ljudje v ormoški okolici mno- gokrat plačani v naturalijah, v obdelavo dobijo košček polja, ki ga obdelujejo. Plačilo znaša toliko, kolikšen je pridelek. Nujno moramo pri tem upoštevati stanje teh ljudi. 420 Prav tam. 421 Prav tam. 134 135 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC To je podpora v izjemni situaciji, to ni vulgaren izraz, kot bi gospodje poslanci morebiti tako razumeli, nikakor tu ni go- vora o miloščini. Kmet je bil vsa leta na podlagi svojega posestva dolžan v državno blagajno plačevati davke. Če pride nenadoma do tega, da njegovo posestvo, od katerega je življenjsko odvisen, uniči toča, potem tu ne moremo govoriti o miloščini. V interesu države in dežele je, da oškodovanemu priskoči na pomoč, ker si s tem tudi država zagotovi tudi v prihodnosti finančni vir. To, kar kmetje prejmejo kot podporo v izjemni situaciji, so že zdav- naj izdatno plačali in še bodo. V interesu države in deželnega zbora je, da se ob odobritvi denarne pomoči ne bosta prelevila v vlogo darovalca, temveč morata biti v vlogi pravičnega sodnika, ki bo določil, komu, koliko, na kakšen način pripada pomoč. To pa ni bilo v preteklem tednu v visokem deželnem zboru samo po sebi umevno. Medtem ko je najhujše prizadeto območje, ki je državi in deželnemu zboru že plačalo ogromne davke in ki je prosilo za pomoč, bilo zavrnjeno, in sicer zaradi nacionalnega šovinizma, ki je značilen samo za štajerski deželni zbor.« Temu je sledil živahen ugovor poslancev. V nadaljevanju je Kukovec pojasnjeval težave, ki jih povzroča plačevanje od- škodnine v naturalijah: »Gospodje, celjski okoliš vam tega brez poprejšnje odškodnine ne bo pozabil. Nadalje bi rad omenil, da je tako državna kot tudi deželna pomoč v izjemnih razmerah, če gledamo iz tega vidika, donosna. Na kratko moram v tej smeri kritizirati dejanje vlade prejšnje leto, v času stiske s krmo, in si- cer na podlagi moje osebne izkušnje. Sladko domače seno so izvozili v Trst in Dalmacijo, ne da bi tako kot na Madžarskem prepovedali izvoz. Dobili pa smo seno iz Pomorjanskega (Pommern – vzhodna Nemčija) in še iz bolj oddaljene Nizozemske, in sicer v tako neuporabnem stanju, da je v Celju npr. vladni komisar moral zavrniti ves vagon sena kot neuporabno. V St. Mareinu (danes Šmarje) še danes lahko opazite ta vagon, poln sena, ki ga noben vrag noče vzeti, ker je seno tako zanič, da ga živina niti v najmanjših količinah, pome- šanega s slamo, noče jesti. Rad bi posvaril pred takšnim razde- ljevanjem pomoči v prihodnje, v takšni obliki, kjer se okoriščajo samo trgovci, medtem ko kmet ne dobi nič. Zelo je pomembna vrsta pomoči. Ob tej priliki bi posebej rad opozoril na to, da pri današnjih sporih, ki dandanes obstajajo med strankami in v okoliših, obstajajo zlorabe pri razdelitvi pomoči zaradi nevoš- čljivosti. Ravno zaradi tega je tu v prihodnje potrebna velika mera previdnosti.« Zato se je Kukovec zavzemal za prošnjo ormoškega odbora (komiteja) za dodeljevanje pomoči, in sicer, da bi bila pomoč dana v gotovini ter da se poskrbi, da bi bila vsaka zloraba in privoščljivost že vnaprej izključena. Kukovec je nagovoril kolege poslance v zvezi z incidentom, ki se je zgodil v deželnem zboru pred tednom dni: »Prišlo je do besedne bitke med Slovenci in nemško nacionalno stranko, da Spodnje Štajerska prejema neso- razmerno veliko deželnih sredstev posebno za obnovitev vino- gradov. T ega ne bi omenjal, če to ne bi bila nezaslišana neresnica. (Poslanec Otter: ‘Je bilo priznano. ’) Žal priznano od skromnega poslanca Roškarja, ampak jaz tega ne morem priznati.« Kuko- vec je namreč menil: »Spoštovani gospodje, zagotavljam, čeprav je bilo to že izraženo, v imenu slovenskega naroda Spodnje Šta- jerske, da smo dejansko vsepovsod zapostavljeni, na kulturnem in gospodarskem področju (Ugovor: Dr. Puchas: ‘Ne sanjajte!’) Žal to niso sanje, nasprotno bi lahko dokazal z letošnjimi konč- nimi računi. To si bom tudi dovolil, če bo potrebno. V tej smeri bi opomnil samo še na dolino Sanntal (Savinjska dolina). Po iz- vedenskem strokovnem mnenju je v ugodnih letih v Savinjsko dolino priteklo tri milijone izkupička od hmelja. Tega dohodka državna blagajna ni prezrla. Mislim, da ni nobenega okoliša, ki bi imel takšno gospo- darsko rast, kot je v Savinjski dolini, in mislim, da v srednji in zgornji Štajerski ni nobene takšne občine, ki bi ji bila enaka. Iz- vzete so industrijske občine. To pomeni, da so samo sanje, če si gospodje predstavljajo, da smo v Spodnji Štajerski berači, ki ne plačujejo v deželno blagajno in ne plačujejo deželnih izdatkov, in če so pomoči za vinograde, ki so bile odobrene in ki so se 136 137 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC nakazale iz skupne vreče, mišljene kot širokogrudni darovi, bi rad poudaril, da slovenski davkoplačevalec veliko več plača, kot sorazmerno koristi. (Klici: ‘Dokaži!’) Glede na klice, ki zahtevajo dokaze, bi povedal primer, ki je bil zapisan v graškem časopisu in zaradi katerega ne prevzemamo nobene krivde. Sam nisem graški časopisni korespondent, vendar pa bi rad spomnil, da bo gradnja v Stiftingtal stala deset milijonov kron.« Kukovec je svoj zelo dolg govor zaključil: »Za konec bi rad, upoštevaje dogodke zadnjih dni, omenil, da ne bo šlo tako na- prej, če boste izvajali napade, ki so naperjeni proti slovenskemu narodu, kot je bilo razbrati iz graškega časopisa. (Živahen ne- mir. Klici: ‘Spada to sem?’) Dovolil bi si, da bi Nj. Ekscelenco deželnega glavarja kot tudi deželni zbor opozoril, da je ta zadeva odločena s cesarjevim skle- pom 28. junija 1872, ki bi ga rad pokazal gospodom in v katerem se je cesar za Kranjsko, kjer vladajo enake razmere, odločil, da bo pooblastil deželni zbor, predložiti vse vladne kot tudi vse druge predloge tako v nemškem kot tudi v slovenskem jeziku. Zato si morate priznati, da so podobni napadi, ki jih izva- jate, v nasprotju z deželnimi interesi, in deželni glavar bi bil kot politik prisiljen, saj ga je imenoval cesar, če ne bi upošteval obeh jezikov, odstopiti z mesta, glasovalo bi se o zaupnici. Če pa bo uveljavil slovenščino nazaj kot uradni jezik, bo še lahko naprej deloval kot deželni glavar. Zaključil bom svoje misli, medtem ko bi vas opozoril na izjave nekega nemškega visokega politika na Češkem, da tu gre za homogeni narod, ravno tako kot so tudi Slovenci na tem pod- ročju homogen organizem, proti kateremu tudi z okorelim ve- činskim principom ne morete nasprotovati.« 422 Kukovec je prosil, da se predlog dodeli tudi finančni komisiji. Eno od pomembnih področij Kukovčevega delovanje je bilo šolstvo. Tudi kot poslanec štajerskega deželnega zbora iz vrst Narodne stranke si je prizadeval za razvoj in ustrezno ume- 422 Stenographisches Protokoll über die 7. Sitzung … am 28. September 1909. V: Verzeichmis … 1909/1910, str. 121–123. stitev slovenskega šolstva. Pomembno vprašanje je bil jezik pri pouku za šoloobvezne otroke. Skrb za slovenski jezik Kukovcu še zdaleč ni bila tuja, kljub temu da so ga klerikalni poslanci veno- mer grajali, da je v deželnem zboru govoril in podajal predloge v nemščini. Kukovec se je vedno branil zlasti z dejstvom, da so ga tako bolje razumeli, še posebej pa zato, ker je podporo za svoje predloge pridobival zlasti med socialisti, ki slovensko niso znali. Slovenski klerikalni poslanci so v svojih listih pojasnjevali ponos in nujnost za odločen nastop v slovenskem jeziku ter Kukovcu očitali, da »vidno simpatizira z Nemci«. Seveda so očitki leteli na liberalizem nasploh, ki so ga poslanci Kmečke zveze že od nekdaj povezovali z Nemci, ter protiverski fanatizem. Klerikalci so tem trem vzrokom pripisovali nesramno napadanje liberal- nih časopisov na »naše poslance, ki se borijo proti Nemcem«. Klerikalna Straža je v članku Boj slovenskih poslancev izrazila trdno prepričanje, »da se bodo ti napadi nadaljevali, toda naši poslanci se za to ne menijo, pač pa bodo ne oziraje se na dr. Ku- kovca in njegovo koruptno stranko še naprej bili boj za narodne in gospodarske pravice slovenskega ljudstva«. 423 Septembra 1909 je Kukovec podal predlog glede jezika pri pouku za šoloobvezne otroke. Predlagal je, da naj deželni zbor odobri osnutek zakona, ki zadeva jezik pri pouku, in naj ga do- deli odseku za šolstvo. Zakon naj bi določal naslednje: »1. V občinah, kjer so javne ali zasebne ljudske šole v sloven- skem jeziku in javne ali zasebne ljudske šole v nemškem jeziku, smejo otroci biti sprejeti samo v tiste šole, katerih jezik obvladajo. 2. Izjema so samo otroci, katerih starši ali skrbniki imajo dovolj tehten razlog, da utemeljijo izjemo. O vloženi prošnji od- loča, s pridržkom rekurza, okrožni šolski svetnik. 3. Ta zakon začne veljati z začetkom šolskega leta, katerega razglasitev bo sledila.« Kukovec je pozval ministra, odgovornega za kulturo in pouk, da izvrši zakon. 424 Glede šolskega vprašanja je šel še dalje. 423 Boj slovenskih poslancev. Straža, 1, 1909, št. 116, 4. 10., str. 1. 424 Stenographische Protokoll über die … 7. Sitzung … am 28. September 1909. V: Verzeichnis … 138 139 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC Predlagal je delitev deželnega šolskega sveta: »Zmiraj jasneje se kaže, da ne more deželni svet v svoji sedanji sestavi najti potreb- nega miru in nepristranosti za stvarno razpravljanje o šolskih zahtevah tretjine prebivalstva v štajerski deželi, Slovencev.« 425 Predlog o prihodnji sestavi deželnega šolskega sveta, ki so ga 30. septembra 1909 sestavili poslanec Heinrich Wastian in drugi, po Kukovčevem mnenju »vzbuja nevarnost, da se spremeni ta oblast v ponemčujoči zavod, katerega vzdržujemo Slovenci s svo- jim davčnim denarjem«. 426 Kukovec je bil prepričan, da je čas za postavno določanje narodne avtonomije v šolstvu. Kot primer je navajal Češko in pozival vlado, da izdela načrt za delitev štajer- skega deželnega šolskega sveta v nemški in slovenski del. Ob tej temi je treba omeniti tudi predlog poslanca Roškarja za 50-odsto- tno prispevanje države k stroškom za ljudsko šolstvo. 427 Kukovec je podal tudi predlog za ukinitev davka za duhov- ščino in cerkovnike, saj je menil: »[…] eden najbolj nepravičnih in ponižujočih davkov so kolekture duhovščine in cerkovnikov. To breme nosi najrevnejše kmečko prebivalstvo, medtem ko tega ne poznajo v mestih in industrijskih središčih. Upravičenost do bernje se ne opira na noben zakon, tem- več je ohranjen iz starih dvornih dekretov in veljave na podlagi tradicionalne navade. Kolekture so edino realno breme, ki pri splošni zemljiški odvezi niso bile odpravljene in so z današnjimi gospodarskimi razmerami nezdružljive.« Vlado je pozval, »naj kar najhitreje predloži zakonski osnu- tek, ki bo odpravil bernje za duhovščino in cerkovnike«. 428 Seveda je klerikalna Straža ostro nastopila proti Kukovče- vemu predlogu za odpravo davka in liberalni Narodni dnevnik se je rogal nad razburjenjem Straže, saj so menili, da bi morala Kmečka zveza skrbeti za »kmete in ne za duhovnike, ki morajo 1909/1910, str. 131–132. 425 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 225, 2. 10., str. 1. 426 Prav tam. Glej tudi: Učiteljski tovariš, 49, 1909, št. 41, 8. 10. 427 Štajerski deželni zbor. Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 225, 2. 10., str. 2. 428 Stenographisches Protokoll über die 8. Sitzung … am 29. September 1909. V: Verzeihnis … 1909/1910, str. 152. itak zaničevati vse posvetno blago kot hudičevo sredstvo za greh in pohujšanje! Ali mar ne?« 429 Nasprotovanja in žaljenja so se iz časopisja neprenehoma prenašala tudi v deželni zbor in obra- tno. Vprašanje uporabe slovenskega jezika v deželnem zboru – to je bil kasneje tudi eden od vzrokov za obstrukcijo slovenskih klerikalnih poslancev – je bilo nenehno v ospredju. Liberalci so menili, da nekateri klerikalni poslanci ne znajo dobro nemško. In kot kaže primer poslanca Vrečka, ki je v zboru govoril slo- vensko in »se čudno opravičeval, da ne zna nemški«, je pripeljal do tega, da Nemci niso potrdili njegovega predloga finančnemu odseku. V opravičilo, da objavljajo takšne zadeve, je Narodni dnevnik zapisal: »Ne bi teh dejstev priobčevali, ako bi klerikalci po nepotrebnem ne izzivali.« 430 Ponovno se je zapletlo, ko je Kukovec protestiral proti pred logu za spremembo poslovnega reda. Celo nemški listi so poročali o energičnem Kukovčevem protestiranju zoper pred- log poslanca Wilhelma Kaana iz Gradca. Dr. Korošec in njegovi soposlanci sprva niso odreagirali, »sploh niso prišli na idejo ob ti priliki usta odpreti«. Kukovec jih je pritegnil šele s svojim pro- testom. Narodni dnevnik se je čudil: »Oni kot vodilna sloven- ska stranka so morali z dr. Korošcem izjavo stopinje za toliko obrekovanim dr. Kukovcem. To je britko! Kako si pomagati?« 431 Pri glasovanju se je po mnenju liberalcev zgodila nerodnost oziroma pomota, po mnenju klerikalcev pa sramota. Kukovec je namreč nekaj minut potem, ko je protestiral proti predlogu, glasoval zanj. Pri glasovanju je namreč po pomoti, tako je za- pisal Narodni dnevnik, vstal in tako glasoval za predlog, proti kateremu je protestiral. Liberalni list je to napako opravičeval kot nekaj, kar se je zgodilo že nekaterim izkušenim poslancem v preteklosti in nikomur ni prišlo na misel, da bi to takrat izko- riščal. Dr. Verstovšek pa je o tem dogodku nemudoma obvestil Slovenca. Liberalci so menili, da tako ravnanje ni v redu in da 429 Štajerske novice. Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 225, 2. 10., str. 2. 430 Prav tam. 431 Prav tam. 140 141 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC »slabo dobé z uničevalnim bojem zoper dr. Kukovca, če nimajo žegnani gospodje boljšega orožja«. 432 Tudi drugi časopisi so pi- sali o tem pripetljaju in se norčevali, kakšnega poslanca imajo slovenski tržani. Poslanci Slovenske kmečke zveze pa so se »ro- gali tej brihtni politični glavi«. 433 Ob nastanku Narodne napredne stranke si je Kukovec v skladu s programom stranke prizadeval za izobraževanje tudi na podeželju ter za razvoj obrti. Zato je bilo povsem razumljivo, da je podprl sugestije prebivalstva pri Sv. Barbari v Halozah (da- nes Cirkulane) in na 9. zasedanju deželnega zbora podal pred- log za dodelitev prispevka državni učni delavnici za pletenje košar pri Sv. Barbari. Leta 1906 je bila namreč pri Sv. Barbari ustanovljena učna delavnica za pletenje košar, edina te vrste na Štajerskem. Delavnica, »ki je doživela velik razcvet in ki je za tamkajšnje obubožano prebivalstvo velikega pomena, nujno po- trebuje javna sredstva. Podpisani podaja predlog: Državna učna delavnica za pletenje košar pri Sv. Barbari naj prejme letni zne- sek 1000 kron iz deželnih sredstev.« 434 Na prvi oktobrski seji v sezoni 1909/10 je Kukovec podal predlog za uvedbo vinarstva na šentjurski meščanski šoli in ga utemeljil: »Z ustanovitvijo kmetijske šole pri Sv. Juriju ob južni železnici se je deloma zadostilo živahno občutenim potrebam na Spodnjem Štajerskem. Avtonomne korporacije in zasebni zavodi tekmujejo za dodeljevanje denarne podpore, da bi bo- dočim gojencem ustanove omogočili dobro izobrazbo in s tem prispevali k boljšemu razvoju domačega kmetijstva. Vendar vlada razočaranje v smislu tega, da ustanova glede na sedanjo opremo in učne načrte ne upošteva, da je Spodnja Štajerska ve- činoma vinorodna dežela. Zato je prisotna velika splošna želja, da bi kmetijska šola ponudila tudi pouk vinogradništva.« Zaradi tega je Kukovec podal predlog, da se deželni zbor »pooblasti, da 432 Prav tam. 433 Dr. Kukovec grmi proti – glasuje pa »po pomoti« – za Nemce. Straža, 1, 1909, št. 116, 4. 10., str. 1. 434 Stenographisches Protokoll über die 9. Sitzung … am 30. September 1909. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 166. dopolni deželno kmetijsko šolo pri Sv. Juriju ob južni železnici z uvedbo novega predmeta vinarstvo in da stori potrebne korake in deželnemu zboru poda prošnjo za uresničitev tega«. 435 Spor med Kukovcem in drugimi slovenskimi poslanci se je kazal tudi pri Kukovčevem predlogu za odpravo bernje, o čemer so strankarski listi obširno pisali in primerjali advokatske tarife in davek za duhovnike, vsak seveda s svojim pogledom. Libe- ralni Narodni dnevnik je menil: »Končno pa nam ni znano, da bi klerikalni odvetniki delali zastonj. Saj vodja slov. klerikalcev dr. Šušteršič je celo s kmečkim denarjem postal milijonar. Straži bi torej priporočali več spretnosti pri obrambi najsvetejšega du- hovniškega žaklja.« 436 Poslanci so vlagali tudi razne peticije. Eno takšnih je vlo- žil Kukovec, in sicer peticijo Martina Kuneja, posestnika iz Osredka v občini Sveti križ, ki je prosil za pomoč oziroma brez- obrestno posojili zaradi požara. 437 Trinajsta seja štajerskega deželnega zbora leta 1909 je bila za Kukovca sila neprijetna, saj je bila na zbor naslovljena pro- šnja za privolitev v kazenski pregon deželnega poslanca dr. Ve- koslava Kukovca zaradi razžalitve časti. Prošnji okrožnega so- dišča v Celju je bilo dodano ustno poročilo deželnega odbora za občinske zadeve. Ovadba se je nanašala na septembrske dogodke leta 1908 v Celju. Kukovec je tedaj obtožil nekatere celjske zdravnike, da niso pomagali slovenskim udeležencem v nemirih 20. septembra 1908, izpostavljen je bil čevljar Obu, ki je po nemirih umrl. Zoper Kukovca je bilo vloženih več obtožb. Kukovec je v pojasnilo povedal, da gre za »ekscese, ki so se zgo- dili 20. septembra v Celju in ki so gospodom bolj poznani kot meni«. Zdravniki celjske bolnišnice dr. Gregor Jesenko, dr. Ed- vard Golič in dr. Ignac Paulič so obtožili dr. Kukovca zaradi raz- žalitve časti. Dr. Kukovec je v obtožnici sumil zdravnike, da so 435 Stenographisches Protokoll über die 10. Sitzung … am 1. Oktober 1909. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 182. Glej tudi: Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 229, 7. 10., str. 1. 436 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 229, 7. 10., str. 3. 437 Stenographisches Protokoll über die 13. Sitzung … am 12. Oktober 1909. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 238. 142 143 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC čevljarja Obuja, ki je bil pri nemirih 20. septembra poškodovan, nepozdravljenega poslali domov, zato da bi vse prikrili, čevljar pa se je doma naslednji dan v blaznosti obesil. Tudi nekateri posamezniki so vložili tožbe zoper Kukovca zaradi razžalitve časti, in sicer Jožef Jarmer, celjski trgovec z le- som, ki je Kukovca prijavil okrožnemu sodišču v Celju, »da je Kukovec nepravilno trdil, za to ima priče, da je Jarmer napeljeval dve od svojih uslužbenk, da bi povzročili izgrede, in da ju je Jar- mer podučil o načinu, kako povzročiti izgrede«. Drugi primer je bil Franc Tramšek, kletarski mojster v Celju, ki je okrožnemu sodišču v Celju prijavil, da ga je dr. Kukovec pomotoma prijavil sodišču, in sicer, da je 20. septembra 1908 naščuval skupino, ki je metala kamenje v okna, kar involvira prestopek dr. Kukovca nad njim. O sramotni vsebini prijave je izvedel šele 28. novem- bra 1908. Istočasno je želel Tramšek vložiti predlog za kazenski pregon urednika Narodnega lista Vekoslava Spindlerja, ki ga je nepravilno obdolžil sodelovanja pri ekscesih dne 20. septembra 1908. Med prijavami je bil tudi Rudolf Cvetko, zasebni uradnik iz Celja, »ki je prijavil dr. Kukovca zaradi prestopka razžalitve časti, češ da ga je ta tožil, da je Cvetko na železniški postaji pre- tepal Slovence, kar lahko potrdita dve priči«. 438 V imenu posebne komisije za občinske zadeve je poročal poslanec Rudolf Mayr-Melnhof, ki je ob koncu poročila predla- gal deželnemu zboru, da »privoli v kazenski pregon poslanca deželnega zbora dr. V. Kukovca zaradi prekoračitve varovanja časti«. 439 Podanemu predlogu je sledil Kukovčev govor in pred- log, da se zadeva preloži in naj bo predana posebni komisiji za občinskem zadeve v ponovno podrobno proučitev primerov, upoštevajoč razloge, ki jih je Kukovec ponovno nanizal v svo- jem govoru. Kukovec je menil, »da se je iz vsega razvila visoko politična zadeva in ne le žalitve na privatni ravni. Ker ima vsa stvar politični priokus in ker mi je cela vrsta visokih poslancev in pravnikov povedala, da deželni zbor še nikoli ni izročil ne- 438 Prav tam, str. 259–261. 439 Prav tam, str. 261. koga, ki bi bil obtožen iz političnih razlogov, in da so poslanci ohranili pri uveljavljanju svoje politične in moralne obveznosti svojo imuniteto. Vem sicer, da štajerski deželni zbor s svojo libe- ralno večino zavzema drugačno stališče, tega se zavedam, tu bi rad opozoril na inkonsekvenco, ki ji je pred javnostjo podlegel deželni zbor in kar mu ni v čast.« Kukovec se je dotaknil tudi spora s poslancem dr. Roškar- jem, ki ga je užalil članek v celjskem dnevniku. Kukovec je trdil, da je bil članek namenjen njegovim volivcem. Med Kukovčevim govorom so iz vrst slovenskih poslancev prihajali vzkliki, da to ni res. Kukovec pa je nadaljeval z ugotovitvami, kot so: »Tukaj je bila ugotovljena vojaška bratovščina nemških nacionalistov in slovenskih klerikalcev. (Ugovor. Smeh.) Da bi lahko govorili o primeru, moram še enkrat poudariti, da je tu šlo za poziv mo- jim volivcem pred volitvami, in sicer 24. maja, ko sem v neki časopisni polemiki z dr. Roškarjem, pojasnil, da nisem zaintere- siran kontaktirati z njim, medtem ko je on sedel pred porotnim sodiščem in je dobil zaporno kazen enega meseca. Mislim, da ne more biti večjega političnega padca, kot v tisku objavljenega članka te vrste. Prosim, gospodje, premislite stvar in povejte, ali lahko pri svoji vesti pojasnite, ali to ni bila morebiti politična polemika, ali politično žaljenje časti, storjeno v predvolilnem boju.« 440 Vendar se nekateri, zlasti katoliški poslanci niso strinjali z njim in so menili, da gre za osebne žalitve. Kukovec je vztrajal pri svojem stališču: »Končno, gospodje moji, rad bi še nekaj poudaril. Tu ne gre za žalitve. To vam lahko zagotovim, razmere namreč zelo dobro poznam, nihče ni bil užaljen ali se užaljen počutil, gre za politično koalicijo dveh strank, to sta nemški nacionalisti in slovenski klerikalci proti moji osebi. (Ugovor.) T o ne bo spreme- nilo stvari, to je res in izhaja že iz dejstva, da npr. akademiki in stari burši kot dr. Paulič, dr. Golič, dr. Jesenko in dr. Ambrozič, ki vedo, da sem neaktiven oficir, niso pa vedeli, kaj storiti v tak- 440 Prav tam, str. 261. 144 145 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC šnem primeru, če si užaljen in ne tečeš takoj tožit mami. Iz tega izhaja torej to, da tu ne gre za kako resno prizadetost, kajti ne morem sprejeti tega, da niste v tem primeru vedeli, kaj v takem primeru storiti.« 441 Tudi glede užalitve politika Roškarja je ostal Kukovec pri svojem mnenju, saj je menil, »če govoriš resnico, o žalitvi ne more biti govora, ampak je to v tem zelo burnem predvolilnem času dopustno, in da je izročitev v takšni zadevi unikum, to bi bil kuriozum za deželni zbor«. 442 Kukovec je namreč v časniku objavil med drugim tudi, da je bil poslanec Roškar obsojen na en mesec zaporne kazni. Kukovčev predlog, da se zadeva umakne v ponovno presojo posebni komisiji, ni bil sprejet, vendar se je debata nadaljevala. Nastopil je nemški poslanec Heinrich Wastian, izvoljen v Mari- boru za mestno kurijo v Maribor, ki je napovedal, da bodo »moje različice posredovale bolj ostro sliko, da bi osvetlil običajno in splošno veljavno desno in moralno dojemanje mračnjaštva, sko- raj bi rekel, da je to patološki problem«. 443 Menil je, da Kukovec v svojih nastopih ne upošteva takta in se v izjavah ne brzda. Po mnenju poslanca Wastiana »nemško mesto Celje že nekaj časa hudo trpi zaradi nenavadne, milo rečeno nepremišljene taktike gospoda dr. Kukovca; zaradi tega imam občutek, da je treba nekaj narediti in na kratko dodati določene stvari k temu, kar je posre- doval dopisnik posebne komisije za občinske zadeve in tako ločiti seme od plev.« 444 Wastian je povzel dogodke v Celju 20. septem- bra 1908 ob mnenju, da je dr. Kukovec te »spopade v Celju, ki veljajo samo kot refleksno dejanje nesrečnih izgredov v Ljubljani, smatral kot povod, da bi zadovoljil svoje globoko sovraštvo proti vsemu, kar je nemškega v Spodnji Štajerski. (Dr. Kukovec: ‘Nisem sovražen, nisem tak kot ste vi!’) Pa me lahko prikažete kot pošast iz starih viteških romanov. Z vami sploh ne bom polemiziral. Za mene imate premalo specifične teže. Gospodje moji! S svojimi 441 Prav tam, str. 262. 442 Prav tam. 443 Prav tam. 444 Prav tam. ugotovitvami bom nadaljeval. Gospod Kukovec, ki komaj čaka, da se bo spopadel z nemškim prebivalstvom. Proti nemškim pre- bivalcem vlaga tožbe, pa če imajo kaj skupnega z resnico ali ne. Celjski odvetniki ga upoštevajo in v vsakem primeru je prišlo do sodne preiskave proti prijavljenim osebam. Vse skupaj se je izka- zalo samo kot klevetanje z njegove strani. Tako preostane zelo sum ljivim osebam samo to, da sodno preganjajo brezvestnega prijavitelja zaradi žalitve časti. To so kazenske zadeve, zaradi ka- terih mora biti gospod dr. Kukovec priveden pred sodišče. Za- gotovo se bo ponudila prilika, da se bo osvetlilo spoprijemanje sodne oblasti z denuncijacijami gospoda Kukovca.« 445 Sledilo je naštevanje primerov in obtožb, s katerimi je Wa- stian z medklici nekaterih poslancev obračunaval s Kukovcem in zaključil: »Zdaj se bom poslovil od dr. Kukovca, v tem ko bom uporabil pesniški jezik, vsekakor primerno spremenjen: ‘To je moški, kakor koli že, nikoli ne boste videli tako kot on. ’« 446 Mnenje je podal tudi poslanec Vinzenz Capra iz Leobna iz tr- govsko-obrtniške kurije, sicer član odbora za občinske zadeve, v katerem je sedel tudi slovenski predstavnik dr. Karel Verstov- šek. Capra je oporekal Kukovčevim očitkom posebni komisiji za občinski zadeve. Vendar je povedal, da lista prisotnosti na seji komisije izkazuje, da »poslanec dr. Benkovič kot imenovani strankarski predstavnik tisti dan ni bil prisoten ter gospod po- slanec Roškar, ki v trenutku, ko se je začelo obravnavanje vpra- šanj, je bil pozvan, da zapusti lokal, kjer je bilo zasedanje in se do konca seje ni več vrnil. (Poslanec Roškar: ‘To sem storil na lastno pobudo. ’) S tem smo, mislim, povsem pojasnili način dela posebne komisije za občinske zadeve.« 447 V razpravo so se vklju- čevali še drugi poslanci in člani posebne komisije, in sicer dr. Benkovič, Josef Jodlbauer, dr. Wilhelm Kaan. Kot zadnji v raz- pravi se je ponovno oglasil Kukovec, ki je menil, da v Celju ni šlo za malenkosti in da so bila storjena različna kazniva dejanja. Kot vodja slovenske nacionalne stranke je menil: »[…] imam 445 Prav tam, str. 263. 446 Prav tam, str. 264. 447 Prav tam, str. 264–265. 146 147 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC moralno in politično obvezo, da če gre za tako težke primere, ni pomembno, od kod izvirajo sledi zločinca. To je moje prepri- čanje. Storil sem samo svojo moralno obvezo, kar bi storil vsak od vas, če bi se znašel v podobnem položaju … Odgovoren sem svojemu narodu, za katerega se žrtvujem in ta se zaveda, za kaj tu gre. Žrtvoval se bom za svoj narod in bom v imenu in v čast slovenskega naroda javno izpeljal ta proces. Ne zanima me vaše pojmovanje, vendar si ne dovolim, da bi me žalili.« 448 Dopisnik poslanec Rudolf Mayr-Melnhof je še enkrat poudaril, da je ko- misija opravila delo natančno in profesionalno in da so Kukov- čevi očitki neutemeljeni ter da predlagajo izročitev dr. Kukovca. Besedo je ponovno želel tudi dr. Benkovič, vendar ni dobil do- volj podpore med poslanci, da bi mu dodelili besedo. Sledilo je glasovanje o predlogu posebne komisije o zahtevi celjskega sodišča, da se poslanca dr. Kukovca izroči. Predlog so poslanci podprli in izročitev je bila potrjena. Poslanci slovenske ljudske stranke so dvorano zapustili. Prav tako so podprli pred- log za izročitev poslanca Roškarja. Na seji so obravnavali tudi predlog celjskega okrožnega sodišča za izročitev dr. Benkoviča, ki je bil osumljen, da je 25. aprila 1909 pri Sv. Jakobu v občini Kalobje sklical in organiziral volilno zborovanje na prostem brez uradnega dovoljenja. Komisija ni podprla predloga, prav tako tudi ne deželni zbor. Opisano kaže na razmere med poslanci, tako slovenskimi kot nemškimi, ki so skoraj v vseh primerih delovali zoper Ku- kovca, ki je dokaj osamljen zagovarjal svoja stališča in predloge. Pri interpelacijah in predlogih je mestoma dobil podporo pri socialnih demokratih, sicer pa ni mogel doseči kaj dosti, saj je, tudi v važnih stvareh za slovenski narod, bíl boj s slovenskimi klerikalnimi kolegi, ki niso zmogli ali hoteli skupnega nastopa. Zaradi svoje osebnosti in drže je ostajal popolnoma sam. Kle- rikalni list Straža je objavil pesem z naslovom Narodna pesem (Iz najnovejše zbirke), v kateri se norčuje z Kukovčevega poslan- skega dela: 448 Prav tam, str. 266. Heil Herr Doktor Kukawitz! Ga pozdravlja jasnih lic Nemec vsak od tistihmal, Ko se njim je v Gradcu vdal. Če slovensko govori Kdo od naših tam ljudi Koj od jeze je prevzet Vodja liberalnih čet. Hitro kvišku se uzdigne In slovenskim bratom migne: »Ne brbrajte mi jezika, Ki se v Gradcu nič ne šika! Nemški samo govorite, Kri slovensko zatajite! Tako bodo Nemci mirni In do nas povsod obzirni! Nemci zvejo vse prav urno In odslej po Gradcu burno Sliši se pozdravni klic: Heil Herr Doktor Kukawitz!« 449 Na naslednji, 14. seji je Kukovec podal natančni obrazloži- tvi, in sicer o nujnosti izgradnje železnice Rečica ob Paki–Gornji Grad, zlasti zaradi potreb lesne industrije, ter železniške proge Polzela–Motnik. Oba predloga sta dobila podporo. Kukovec je utemeljitev začel v slovenščini in nadaljeval v nemščini. Za iz- gradnjo proge Rečica–Gornji Grad je navedel tehtne argumente gospodarske narave za razcvet industrije ter pomembnost za prebivalstvo, »ki iz leta v leto zaradi majhnih možnosti zapo- slitve odhaja iz okraja, čeprav so tukaj velike možnosti razvoja blagostanja, če bi v moderno železniško povezavo vključili do- sedanje prometne poti. Posebej bi rad izpostavil, da so v bližini trga Rečice in Polzele velike zaloge premoga odlične kakovosti, ki daje 7000 kalorij. Opozoril bi rad še, da so v bližini Naza- 449 Straža, 1, 1909, št. 119, 11. 10., str. 1. 148 149 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC reta velike zaloge boksita za pridelavo aluminija, kot tudi za- loge marmorja pri Solčavi (Sulzbach). In posebej, če upošte- vamo velike gozdnate površine odličnega smrekovega lesa. Že zdaj izvažajo preko 40.000 kubičnih metrov, ki odgovarja 200 vagonom merkantilnega lesa, po vodni poti, kar je povezano s težavami in je tudi manj donosno. Z izgradnjo železnice bi bilo poskrbljeno za lesno industrijo in njene različne veje. Posebno še zato, ker je delovna sila poceni. Tu bi bil narejen najsrečnejši korak v smeri narodnogospodarske povezave, deželna vlada bi s tem, če bi podprla te projekte, dala primeren prispevek. To ne bi bil enkraten izdatek, temveč investicija, ki ne bi koristila samo okraju, temveč celotni deželi. To je samo kratka uteme- ljitev mojega predloga, ki sem ga hotel nasloviti na komisijo za železnice.« 450 Naslednja Kukovčeva utemeljitev se je nanašala na predlog za čim hitrejšo izgradnjo železniške proge Polzela– Mot nik (Heilenstein–Mötting): »Visoki zbor! Če so se pri osta- lih predlogih pritoževali nad velikimi stroški, to pri številki 5 dnevnega reda ni utemeljeno, potem ko je bil predlog o žele- znici podan nemškemu državnemu zboru, je ta železnica pred- stavljena kot železnica, ki bo zgrajena na državne stroške in in- teresenta, to so okraj in dežela, bosta prispevala samo v manjši meri. Če pomislimo, da je ta proga samo nadaljevanje že obsto- ječe lokalne proge Celje–Velenje (Wöllan) to še dodatno govori v prid uresničenju tega načrta, s tem pa bo že obstoječa proga rentabilnejša. Čeprav bi izgradnja te bodoče povezave med alp- skimi državami in jugom privedlo do razhajanja mnenj, lahko pride to vprašanje v štajerskem deželnem zboru toliko v poštev, kolikor je to v njegovem interesu in kolikor poteka proga po šta- jerskih tleh. Tega predloga ne bi postavil, če si javnost ne bi na- pačno tolmačila poročila deželnega zbora o tem pomembnem projektu za gospodarstvo. Zmotno so zatrjevali, da trgovska in obrtna zbornica zavzemata drugačno stališče kot deželni zbor. To ni tako, potem ko ta do tako pomembne železniške proge 450 Stenographisches Protokoll über die 14. Sitzung … am 15. Oktober 1909. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 296–297. nima razumevanja. Še enkrat moram opozoriti na gospodarski pomen gradnje železnice in na enoglasno željo prebivalcev Sa- vinjske doline v smislu napredka. Zato prosim gospode, da se zavzamejo, da v prihodnje nazor in stališče deželnega zbora o gradnji te železnice korigirajo in si prizadevajo, da bo država čim prej začela izvajati ta projekt. Pisno bom zaprosil za posre- dovanje predloga na komisijo železnice.« 451 Kukovec je na zasedanju podal tudi peticijo o ustanovi- tvi deželnega kulturnega sveta za Štajersko (priloga 194) 452 in pred log »postopka združenja kmetijskih zadrug na Štajerskem s sedežem v Gradcu«. 453 Interpelacijo je Kukovec podal v sloven- ščini, zato so morali poskrbeti za prevod, ki ga je opravil Stephan Polanetz, uradni zapriseženi prevajalec (tolmač) za slovenščino v štajerskem deželnem zboru. Kukovec je na naslednjih sklicih deželnega zbora predsta- vljal zlasti potrebo po nadomestitvi štajerske kmetijske družbe z deželnim kulturnim svetom, ki bi imel poseben oddelek za spod- nještajersko kmetijstvo. Zavzel se je tudi za delitev deželnega šolskega sveta. Vseskozi je zagovarjal stališče, da je treba doseči samostojnost spodnještajerskih Slovencev in »osamosvojitev od Gradca v gospodarskem, kulturnem in političnem oziru«. 454 Novembra 1909 je potekal gospodarski shod v Št. Petru pod Svetimi gorami, kjer sta kot govornika nastopila klerikalni poslanec in namestnik deželnega glavarja dr. Jankovič ter napre- dni liberalni poslanec dr. Kukovec. To je bil eden redkih shodov, na katerih sta nastopila poslanca različnih političnih taborov in se odpovedala čustveni politiki in medsebojni mržnji. Narodni list je to gesto posebej pozdravil, da sta nasprotujoči politični stranki razpravljali o skupnih ciljih ter dosegli soglasje. 455 O svojem poslanskem delu v štajerskem deželnem zboru je dr. Kukovec obširno poročal na III. glavnem shodu Narodne 451 Prav tam, str. 297. 452 Prav tam, str. 284. 453 Prav tam, str. 318. 454 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 255, 8. 11., str. 1. 455 Narodni list, 4, 1909, št. 49, 11. 11., str. 2. 150 151 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC stranke v Celju. Opisal je tudi odnose s slovenskimi klerikalnimi poslanci, zlasti glede vprašanja uporabe slovenskega jezika in podpore njegovim interpelacijam. Kukovec je izpostavil, da se je postavil v bran zakoniti odločitvi nemškega poslovnega in raz- pravljalnega jezika v štajerski deželni zbornici in ob tem dodal, da pa so klerikalci čutili potrebo našopiriti se z narodnim perjem. Razlog za to je Kukovec videl v tem, ker si je moral podporo za svoje predloge in interpelacije iskati pri Nemcih, ker mu jih niso hoteli dati Slovenci. Boj za pravico do uporabe slovenskega je- zika v deželnem zboru je Kukovec označil za komedijanstvo in ne na resno zasledovanje političnega cilja. 456 Na predzadnjem zasedanju štajerskega deželnega zbora 29. decembra 1909 je Kukovec podal nujni predlog, da bi de- želni zbor »pomagal pri odstranitvi škode po poplavah, ki jih je povzročila reka Sotla dne 20. decembra v krajih Bračna vas in Gregovci in bo zato nujno sprostil deželna sredstva v ta namen, to pomeni za nasipe ob reki v višini 4000 kron«. 457 Predlog je poleg Kukovca sopodpisal tudi dr. Fran Jankovič. Očitno je bilo to edino sodelovanje med dvema slovenskima poslancema raz- ličnih političnih skupin. Jankovič je nastopil skupaj s Kukovcem tudi na gospodarskem shodu v Št. Petru pod Svetimi gorami. Kukovec je podal tudi predlog za rešitev mejnih problemov med celjsko občino in občino Celje okolica s sprejetjem novega zakona. Ob tem je podal dolgo poročilo o stanju in problemih med omenjenima občinama. 458 Zadnja seja deželnega zbora v letu 1909 je bila 30. decem- bra in je bila v znamenju boja zoper nove davke. Kukovec je bil zoper vsako novo obdavčenje, medtem ko so slovenski klerikalci glasovali za nemški predlog za zvišanje doklade na pivo. Libe- ralni Narodni list jim je očital izdajo gospodarskih koristi naših hmeljarjev. Deželni zbor je imel nalogo vsako leto določiti višino doklade. V imenu poslancev Kmečke zveze je stališče za povi- 456 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 281, 9. 12., str. 1; Narodni list, 4, 1909, št. 53, 10. 12., str. 1. 457 Stenographisches Protokoll über die 16. Sitzung … am 29. Dezember 1909. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 423. Glej tudi: Narodni list, 5, 1910, št. 1, 7. 1., str. 3. 458 Prav tam, str. 392–394. šanje doklade za pivo pojasnil poslanec Anton Meško s Ptuja. Ob tem glasovanju se je Kukovec spraševal: »Ali naj slovenski poslanci pomagajo iz zadrege nemškemu deželnemu odboru, ki je s svojim gospodarstvom zavozil? Ali bodo slovenski poslanci pomagali uničevati svoje volilce v Savinjski dolini? Slovenski po- slanci bi morali dosledno nasprotovati vsakemu zvišanju davkov in doklad in tem bolj čudno se mi zdi, da hočeta glasovati za zvišanje doklade na pivo gg. poslanca dr. Benkovič in Terglav, ki so ju izvolili hmeljarji.« 459 Tudi ob tem vprašanju se je pojavilo neokusno obračunavanje med poslanci ter kasneje v političnih listih obeh taborov. Klerikalci so menili, da na ceno hmelja ta davek čisto nič ne vpliva, in očitali Kukovcu, da je mislil le na pi- vovarje, zlasti na žalsko in laško pivovarno, pri kateri ima gotovo dosti akcij, ne pa tudi na vinogradnike. 460 Kukovec je podal tudi svoje stališče o slabem gospodarje- nju štajerskega deželnega odbora in s tem povezane nevarnosti bankrota. Očital je nespametno porabo denarja in številne po- tratne ukrepe in spraševal, kako je mogel deželni zbor »toliko let dolgove delati, ne da bi skrbel za pokritje?« Naštel je nekaj po njegovem mnenju zgrešenih investicij: »Kaj vam je bilo treba ustanoviti deželno višjo gimnazijo v Ptuju? Ali ima Koroška ali Kranjska ali Nižja Avstrija deželne gimnazije? Niso tako neu- mne, da bi deželam nakladale bremena srednjega šolstva, za ktero je dolžna vlada skrbeti.« Kukovec je videl razloge za te šole zgolj v graditvi nemških trdnjav zoper Slovence. Prav tako so bili sporni veliki izdatki za študentske domove v Mariboru in Ce- lju, kjer so bivali dijaki iz Gornje Štajerske in Spodnje Avstrije. Tudi ustanovitev deželnega ženskega učiteljišča v Mariboru je bila po Kukovčevem mnenju nepotrebna, saj bodo vanj zahajali spodnještajerski Nemci, ki jih je le 40.000 proti 400.000 Sloven- cem, ki nimajo svoje gimnazije. Govor je zaključil z besedami: »Takšnemu deželnemu zastopstvu in deželnemu odboru ne do- 459 Stenographisches Protokoll über die 17. Sitzung … am 30. Dezember 1909. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 471–473; Narodni list, 5, 1910, št. 1, 7. 1., str. 1. 460 Straža, 2, 1910, št. 1, 3. 1., str. 2. 152 153 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC volimo nikakih davkov. Zvišajte davke sami, nosite pa tudi vso odgovornost!« 461 V Savinjski dolini sta uvedba zvišanja doklad za pivo z 2 K na 4 K ter glasovanje slovenskih klerikalcev v podporo zvišanju pri- nesla veliko nejevolje in ogorčenja. Hmeljarsko društvo je 2. janu- arja 1910 sklicalo gospodarski shod v Žalcu, na katerem naj bi protestirali proti povišanju doklad. Kaj pomenijo višji davki, je hmeljarjem pojasnil državnozborski poslanec Roblek, deželni poslanec Kukovec pa je predstavljal zakon in možnosti protesta zoper uvedbo povišanja. Na shodu je bila sprejeta resolucija z namenom, da se glas hmeljarjev sliši tudi v deželnem zboru; iz- ražala je veliko ogorčenje nad ravnanjem klerikalnih slovenskih poslancev. 462 Sledili so shodi po raznih savinjskih krajih, kot sta Braslovče in Vransko, kjer so hmeljarji izražali ogorčenje nad predlogom in pozicijo klerikalnih poslancev do zanje nespre- jemljivega vprašanja, kakršno je zvišanje pivnih doklad. 463 Na 19. seji je Kukovec podal utemeljitev predloga za usta- novitev deške meščanske šole v Žalcu (Sachsenfeld), Sv. Juriju ob južni železnici in Trbovljah (Trifail). Že v pretekli deželnozbor- ski periodi so poslanci dr. Krašovec, Roš in tovariši predložili prošnjo za ustanovitev deških meščanskih šol v omenjenih kra- jih. T oda Kukovec je ugotavljal: »Medtem ko na začetku te sesije v mesecu septembru lanskega leta poročilo deželne komisije, ki obravnava to zadevo, še ni bilo podano, sem na izrecno željo mojih volivcev podal prošnjo, ki jo danes obravnavamo. Vpraša- nje, ki zadeva ustanovitev meščanskih šol v Spodnji Štajerski, bi bilo tako končno rešeno. Rešitev od deželne komisije je že prišla, obstaja pa še ena stvar, ki je povzročila pri nas veliko osuplost. Medtem ko so ustanovitve meščanskih šol v Srednji in Gornji Štajerski že skoraj dokončne, je slišati, da za ostale meščanske šole ni dovolj denarja, posebno za šole v Žalcu (Sachsenfeldu) in Sv. Juriju, v istem poročilu preberemo, da so sicer stvarni in 461 Prav tam, str. 436–437. Glej tudi: Narodni list, 5, 1910, št. 1, 7. 1., str. 1. 462 Narodni list, 5, 1910, št. 1, 7. 1., str. 2. 463 Narodni list, 5, 1910, št. 2, 13. 1., str. 1. ostali pogoji izpolnjeni in da je le še od deželnih sredstev odvi- sno, koliko predlogov bo rešenih. Visoka deželna komisija nam je predložila na eni od prejšnjih sej v Celju drugo poročilo v zadevi deželne meščanske šole, ki je v nasprotju s tem, kar mi zahtevamo. Edina meščanska šola, kjer so lahko študirali tudi Slovenci, je bila deželna meščanska šola v Celju. Ta je gojen- cem z ustanovnim pismom nudila pouk v obeh jezikih, temu primeren je bil obisk, saj se v tem času rekrutira 80 % učencev iz okolice, ostalih 20 % pa odpade na Celjane in bližnje trge. Zdaj bi po tem predlogu, ki ga mora podpreti tudi deželna komisija, to meščansko šolo prepustili občini. Vsi pa se dobro zavedamo, da v obstoječih razmerah prepustitev te deželne meščanske šole občini Celje ne bi pomenilo nič drugega kot to, da bi v priho- dnosti postala ta šola nedostopna za Slovence. Posegati v obsto- ječe lastninske pravice ni dopustno, in kar se tiče te spremembe, jo lahko rešita samo s privolitvijo obe strani. O spremembi bi se lahko govorilo samo, če bi tudi učenci, za katere je na tej šoli po- tekal pouk v slovenščini, da bi tudi v bodoče ločeno imeli pouk v slovenskem jeziku.« Kukovec se je osredinil zgolj na gradnjo šole v Št. Jurju ob južni železnici, saj je bil za Žalec podan drug predlog. Gradnja šole bi znašala približno 200.000 kron – »razkošna zgradba, kjer je bilo poskrbljeno za nastanitev deške meščanske šole. Tako da je samo še formalnost, kdaj bo šola sprejela prve učence. Deset ljudskih šolskih razredov že danes obstaja v Sv. Juriju ob južni železnici. Učiteljev tudi ne manjka. Na ljudskih šolah so učitelji z opravljenimi izpiti za meščanske šole, ki so jih opravili z odliko. Ni pomanjkanja niti učiteljev, niti šolskih prostorov, tudi pomožnih učiteljev, ki bi takoj bili na voljo, če bi bilo potrjeno, da bodo te šole ustanovljene.« Glede kraja Žalca (Sachsenfeld) je Kukovec povedal, da »je že letos načrtovana gradnja šolskega poslopja in bi bilo zelo zaželjeno, če bi bila tam končno ustanovljena meščanska šola. Priporočljivo bi bilo, če bi o tem odločili v kratkem, ker bi se že pri sami gradnji poslo- pja to upoštevalo in tako ne bi prišlo do nepotrebnih dodatnih 154 155 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC stroškov.« Žalec je bilo središče enega od najbujnejših delov de- žele, posebno zaradi napredka, ki ga je omogočila proizvodnja hmelja, zato »na noben način ni dopustno temu hitro razvijajo- čemu se okolju, da bi mu še nadalje kratili možnost ustanovitve meščanske šole«. Ob tem je Kukovec visoki zbor opozoril, naj upošteva, »da Spodnja Štajerska ne sega samo do Šentilja, am- pak da je tudi jug za deželni zbor in deželno komisijo področje dejavnosti, da je dežela tudi v južnih delih pripravljena pokrivati s svojimi prihodki tudi izdatke. Predstavniško telo, to je deželni zbor, ima moralno obvezo, da v deželah, ki so pod njegovim vplivom, poskrbi še posebej, ko gre za kulturne zadeve«. 464 Predlog je dobil zadostno podporo in je bil predan šol- skemu odseku. Kukovčev predlog so objavili tudi graški časo- pisi. Zanimivo je bilo, da je tudi dr. Verstovšek po Kukovčevem nastopu in po njegovi utemeljitvi o meščanskih šolah dodal ugodno utemeljitev klerikalnih poslancev. Nemški časniki, zlasti Grazer Tagblatt, so se spraševali, zakaj je bilo to treba, in menili: »Iz obzirov tekmovanja nasproti naprednemu predlagatelju dr. Kukovcu je moral k predmetu seveda govoriti tudi klerikalec dr. Verstovšek in tudi podati neke vrste utemeljitev.« 465 To je bil še en primer, ko klerikalni poslanci niso hoteli direktno podpreti Kukovca, čeprav je bila na programu pomembna narodna stvar. Na naslednjem zasedanju je dr. Korošec v poročilu finančnega in poljedelskega odseka glede kmetijske šole v Št. Jurju ob južni železnici predlagal, da se odobri račun za nakup zemljišča in za stavbo in naj se vzame otvoritev šole na znanje. 466 Nemška nacionalca Franz Huber in August Einspinner, ki sta bila člana finančnega odseka, sta bila proti stavbi, torej proti predlogu la- stnega odseka. V govoru sta izražala celo nestrpnost do spo- dnještajerskih Slovencev. Menila sta, da je šola nepotrebna, naj bi kmečki fantje raje šli v nemško šolo in da Slovenci niso zreli 464 Stenographisches Protokoll über die 19. Sitzung … am 5. Jänner 1910. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 518–519 (Beilage 100). 465 Narodni dnevnik, 2, 1910, št. 5, 8. 1., str. 1. 466 Stenographisches Protokoll über die 20. Sitzung … am 10. Jänner 1910. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 542–543. za tako šolo. 467 Kukovec je ostro nastopil proti predrznemu go- voričenju, za katero je osnovo videl v nepoznavanju razmer na Spodnjem Štajerskem in napredku, ki ga je slovenski kmet pri- dobil v strokovni kmečki izobrazbi. Kukovec je bil prepričan, da potrebujemo moderno izobraževališče v kmetijski stroki. 468 Vprašanje jezika v šolah je bilo stalnica Kukovčevih pred- logov in zanimanja. Tako je januarja 1910 podal predlog o poučevalnem jeziku za šolske otroke in ga utemeljil: »Da po- šljemo otroke v šolo, kjer razumejo jezik, je to princip, ki mu ne oporeka nihče. Čudno pa je, da v vsakdanjem življenju zdaj dogaja, da dežele in stranke leta in leta zastopajo stališča, ki se pri konkretni priliki izkažejo kot nerazumne, celo škodljive za te stranke. S takim problemom se je ukvarjala pred nekaj leti v deželnem zboru mejna grofija Moravska (Mähren) in rezultat pogajanj med dvema nacionalnima strankama, to je med Nemci in Čehi, je bil, da je bil zakonski osnutek sprejet enoglasno, zato- rej je bil jezik pri pouku učencev zakonsko predpisan, na vse to pa je bilo določeno, da v jezikovno mešanih področjih, kjer ob- stajajo nemške in češke šole, obiskujejo otroci, katerih materni jezik je nemščina, nemško šolo in ravno tako velja za otroke, ka- terih materni jezik je češčina. Tako lahko koristno sledijo pouku in uživajo v ljudskem poučevanju. T o je prisotno tudi na Spodnjem Štajerskem, kjer je bilo za- pravljene ogromno energije, kjer je bilo ogromno ekonomskega žrtvovanja, da bi bil dosežen enak cilj, ki je bil v Moravski za- znan kot razdirajoč in nepotreben. Starši so se pustili napeljati od dveh nacionalnih strank ali zaradi gospodarske neodvisnosti, ali zaradi agitacij ali večjih koristi, da so pošiljali otroke v šole, kjer je bil pouk v jeziku, ki se ga otroci niso naučili od staršev in ki ga otrok, ko je stopil v šolo, ni poznal. Mislim, da, gospodje moji, ni treba biti posebno pameten, da ugotovimo, da je to s pedagoškega vidika velika krivica na- roda in tudi z vidika stranke, ki se za to zavzema. S tem izgu- 467 Prav tam, str. 544–545. 468 Prav tam, str. 545–546; glej tudi: Narodni list, 5, 1910, št. 2, 13. 1., str. 2. 156 157 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC bimo ogromno energije in storjena je velika krivica. Tudi učni načrti, ki veljajo za celo področje, se tako ne morejo izvajati po časovnem planu, s tem pa ne dosegamo učnih ciljev, ki so predpisani. Od otroka ne moremo zahtevati in pričakovati, da se bo dobro naučil tudi drugega jezika. S pedagoškega vidika je to nemogoče in krivično. Izkušnje kažejo, da otroci, ki se v takih šolah niso dobro naučili nemščine, temveč nasprotno, še zdaleč ne dosegajo niti osnovnih znanj, kaj šele predvidenih ciljev.« Kukovec je apeliral na poslance, naj razumejo, da smo za- radi geografskih danosti prisiljeni živeti skupaj v slogi, ne pa si po nepotrebnem oteževati življenja. Strinjal se je z ugotovitvami, da je za slovenske otroke koristno se učiti nemško. Vendar se je ob tem spraševal, »ali je to pametno, da pošiljamo otroke v šolo, kjer stoji pred njimi učitelj, ki ne obvlada slovenščine, zato da bi se naučili drugega jezika, in ki mu ne zna razložiti branja in pisanja. Če bi opazili razmere v šolah, ki jih imamo toliko na Spodnjem Štajerskem, bi videli, da je to nesreča in nesmisel. S tem dosežemo zelo slabe učne cilje. Veliko bolje bi bilo, če bi zaupali otroke učiteljem, ki bi obvladali njihov materni jezik. S tem bi postavili boljše temelje za učenje drugega deželnega je- zika, nemščine.« K debati na izpostavljeno temo se ni prijavil noben poslanec in tudi glasovanje je bilo neuspešno. Predlog je podpisal le Kukovec. Dodelitev predloga šolskemu odseku je bila zavrnjena. 469 Pomembno vprašanje, s katerim se je Ku- kovec ukvarjal že v začetku sklica štajerskega deželnega zbora jeseni 1909, je bilo odprava bernje. Kukovec je v uvodu uteme- ljitve predloga poudaril, da »predlog ni naperjen proti nobeni instituciji, temveč je predstavljen iz kmečkega in gospodarskega stališča in ga na tak način tudi podpiram«. S patentom z dne 7. septembra 1848 je cesar Ferdinand I. odredil, da se posestva razbremenijo davkov. To se je tudi dejansko izvedlo. S patentom z dne 4. marca naslednjega leta, 1849, pa je cesar odredil, da določila iz leta 1848 ne veljajo za cerkev in župnike ter da so 469 Stenographisches Protokoll über die 21. Sitzung … am 11. Jänner 1910. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 555–556. darovi za njih še vedno obvezni. Toda bilo je odrejeno, da se to določilo razveljavi. Nadaljnje izvajanje tega določila je bilo po deželah izvedeno za Štajersko, kjer je bil potrjen deželni za- kon 18. julija 1871; po njem naj bi se darovi, ki so bili darovani pred tem, vrnili kot odškodnina. V 10. členu tega zakona je bilo določeno, da bo darove preračunala lokalna komisija in izraču- nala povprečne vrednosti. To je pomenilo, da bo davek v enakih dvajsetih obrokih odveden v blagajno. V dvajsetih letih bi bil tako povrnjen. Kukovec je postregel s podatki za celjski okraj. V okrožnem glavarstvu Celje so bile v desetih farah odškodnine formalno poplačane, v sedmih pa ne; prav tako v okrožju Gornji Grad, v sedmih ja, v petih ne; v okrožju Laško v petih, v osmih pa ne; v okrožju Vransko (Franz) zakon formalno nikjer ni bil iz- veden. T udi v drugih okrožjih je bila situacija podobna. Kukovec je ugotavljal, da »pri tem prihaja do nesporazumov, ko kmetje ne vedo, ali so cerkvi kaj dolžni ali morajo darove razumeti kot darila. In ali obstaja pravica ugovora.« Navedel je primer ob- čine Dramlje (Trennberg) pri Celju, kjer se je pripetil nenavaden dogodek, ko je neki kaplan s prižnice naznanil, da ima namen ohraniti zbiralna mesta, vendar je od občine dobil prepoved. Na višjih instancah je bila odločitev drugačna. Zbiralno mesto so kaplanu dovolili, in sicer prostovoljno zbiralno mesto. Kukovec se je prepričal, da v avstrijskih zakonih ne obstaja prostovoljna bernja, razen v dekretih dvorne pisarne z dne 21. decembra 1826, torej pred skoraj sto leti. Zato je Kukovec predlagal, da deželni zbor zadevo uredi. Predlog je dobil dovolj podpore. 470 Kukovec je v svojem predlogu zahteval, naj se bernja po- polnoma odpravi. Za njegov predlog so se izrekli tudi nemški klerikalci. Celo nemški duhovnik dr. Franz Puchas iz Lipnice je govoril za sprejetje predloga. Proti predlogu in s tem proti raz- bremenitvi kmetov so bili v celotni zbornici le slovenski kleri- kalci. Glavni zagovornik proti predlogu je bil dr. Benkovič, ki 470 Stenographisches Protokoll über die 22. Sitzung … am 12. Jänner 1910. V: Verezeichnis … 1909/1910, str. 573–575. 158 159 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC je menil, »če bernje ne bo, duhovniki ne morejo živeti«. 471 Leta 1912 je Narodni list zapisal primer uspešnega izvajanja zakona o odpravi bernje, in sicer ko sta dva kmeta prek deželnega po- slanca Kukovca vložila prošnjo za odkup bernje za župnijo Raz- bor. Okrajno glavarstvo v Celju je prošnji glede na novi zakon ugodilo. Glede na ugodno rešen primer je Narodni list pozival kmete, da sledijo zgledu. 472 Kukovec je na 25. zasedanju štajerskega deželnega zbora v sezoni 1909/1910 podal predlog za dodelitev prispevka za dr- žavno učno delavnico za pletenje košar pri Sv. Barbari v Halo- zah (danes Cirkulane). Poslancem je natančno opisal vinorodno območje Haloz in standard ljudi. Tudi nekdaj glavna dejavnost, tj. pridelava vina, je nazadovala in Haložani so iskali nove mo- žnosti preživetja. Šolsko ministrstvo je prisluhnilo prebivalcem in poskusno uredilo polje, kjer bi zasadili vrbo. Nadučitelj Ogo- relec se je na Dunaju izšolal za pletenje košar in že dve leti vodil potujoče tečaje pletenja košar. Dne 1. januarja 1908 je bila pri Sv. Barbari v Halozah soustanovljena državna delavnica za ple- tenje košar. Država je financirala material, orodje, obrate in na- grajevanje vajencev, deželni zbor je prispeval k ureditvi vrbovih kompleksov, krajevni šolski svetnik pa je podaril učne prostore. Kukovec je podkrepil svoj predlog s podatki: »V prejšnjih letih je to delavnico imelo možnost obiskovati samo deset vajencev. Lansko leto je imelo to možnost že več učencev, tako da jih je zdaj vse skupaj 18. Ustanova je vzorčna, v njej je do sedaj dobilo izobrazbo 48 slušateljev in pletenje košar je postalo na tem ob- močju ‘hišna’ industrija. Zelo se je povečala prodaja materiala in košar, od katerih je bilo lani prodanih 2320 kosov, tako da je de- lavnica s svojim delom dosegla dobiček 10.000 kron. Vsekakor naj revno prebivalstvo, ki se izobražuje in dela v teh delavnicah in nima sredstev za življenje, dobi plačilo 1 krono na dan. Kljub vsemu pa so te podpore narasle do 7000 kron. Plačila so bila krita iz prodaje košar. Kljub temu je bilo v zadnjem letu, ko se 471 Prav tam, str. 575–576; Narodni list, 5, 1910, št. 2, 13. 1., str. 1. 472 Narodni list, 7, 1912, št. 21, 23. 5., str. 1. je širila delavnica, potrebnih veliko več sredstev v obliki posojil. Tam živi namreč veliko število dečkov, vajencev, ki bi se radi naučili obrti. Iz teh podatkov je razvidno, da ta ustanova ni brez po- mena, vendar je tu težava, ki je zelo pereča in ki je brezizhodna, namreč pomanjkanje delovne sile na deželi. V prihodnosti bo to še bolj očitno, domača industrija se je že prijela in prebivalci so jo sprejeli za svojo.« 473 Štajerski deželni zbor je sicer odobril manjše vsote pomoči, vendar pa je direkcija za poskusne ustanove, ki je podprla učne delavnice za pletarstvo, trdila, da jih bo morala zapreti, če inte- resenti, ki pridejo za ta namen v poštev, to so občina, okrajno predstavništvo in pokrajina, ne bodo mogli zagotoviti potrebnih sredstev. Kukovec je predlagal letni prispevek 1000 kron iz de- želnih sredstev in še, da se predlog dodeli finančnemu odseku. Dobil je zadostno število podpore. Dne 18.  januarja 1910 je Kukovec vložil peticiji vdove nad učitelja Josefine Žagar iz Petrovč za podporo ter peticijo v imenu občin Vransko, Jeronim, Prekopa in Kokarje ter podru- žnice kmečke družbe na Vranskem. Še na naslednjih zasedanjih je Kukovec utemeljeval po- trebnost in opremljenost kmetijske šole pri Št. Jurju ob južni železnici. Širile so se govorice, da je šola opremljena preveč luksuzno, vendar so bile navedbe po zagotovilu predsednika de- želnozborske komisije označene za netočne. Kukovec je postre- gel z mnenji, da je šola preskromno opremljena in da se številni učenci pripravljajo, da zapustijo pouk. Poročal je, da »manjka oprema, kar učence ovira, da ne morejo normalno slediti pouku. Bojijo se tudi, da tudi v prihodnje to ne bo mogoče. Rad bi dodal, da je vsak začetek težak. Kljub temu bi rad na šolsko komisijo v imenu spodnještajerskih kmetov naslovil prošnjo, da bi storili vsaj to, da ta težko pričakovana ustanova ne bi prišla na slab 473 Stenographisches Protokoll über die 25. Sitzung … am 17. Jänner 1910. V. Verzeichnis … 1909/1910, str. 623–624 (Beilage Nr. 137). 160 161 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC glas.« 474 Predlagal je tudi, da bi na šoli uvedli predmet vinograd- ništvo, saj ima Spodnja Štajerska številna vinogradniška ob- močja in bi »skoraj vsak drugi šolar potreboval na tej šoli tudi tako praktični kot teoretični pouk o vinogradništvu« in kmetij- ska šola bi s poukom »vinogradništva odločilno prispevala k raz- voju«. Kukovec je predlog izrazil v imenu kmetov na Spodnjem Štajerskem. Na tem zasedanju je Kukovec podal tudi predlog v zvezi s spremembo zakona, ki zadeva šolsko nadzorno službo. Predlog je utemeljeval s šolskimi razmerami na Spodnjem Šta- jerskem: »Duh, ki vlada v štajerskem šolskem svetništvu in ob- vladuje njegovo delovanje, je takšen, da glasno zahteva takojšnje spremembe v šolski nadzorni službi. S tem šolskim svetništvom se več ne da shajati, tukaj mora priti do sprememb. Skrajni čas je, da se uveljavi narodna avtonomija na področju šolstva.« 475 Zavedal se je, da zastopana ideja ne spada v obstoječi program. Toda zastopal je »mnenje mojih volivcev in mojega naroda, ki mu pripadam, pa če bo moj predlog še tolikokrat zavrnjen, ob- staja potreba po tem da ne bo šel v pozabo, da bo ta želja toliko- krat postavljena, dokler ne bo premagala nad politično voljo«. Izpostavil je problem, da v nekaterih okrožjih na Spodnjem Šta- jerskem ni niti 5 odstotkov nemškega prebivalstva, šolsko svetni- štvo pa je v nemških rokah, kot na primer okrožje Laško. Temu primerna je bila tudi zasedba delovnih mest učiteljev, posebno nadučiteljev. Prepričan je bil, da vladajo strankarske tendence kot na Madžarskem in Hrvaškem, kjer narod dobi eno železni- ško postajo samo, če podpira vladajočo stranko. Na Spodnjem Štajerskem so šolske nadzorne službe, na primer Maribor, Ptuj, Slovenska Bistrica in Konjice, kjer je znano, da morajo učitelji, ki bi radi dobili mesto nadučitelja, oddati pisno pojasnilo, privoli- tev, da bodo delovali v smislu vladajoče stranke. Drugače misleči nima možnosti za službo. Kukovec je menil, da takšne razmere vodijo h korupciji v šolstvu, kjer igra glavno vlogo strankarska 474 Stenographisches Protokoll über die 26. Sitzung … am 18. Jänner 1910. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 631–632. 475 Prav tam, str. 632–634. politična pripadnost: »Če gre spet za okrožja, kot so Maribor ali Ptuj, ne velja posestna teorija, temveč princip večine. Vse- povsod velja, da so kompetenti že vnaprej določeni, razpiše se ugodno delovno mesto in prijavite se za službo. Dobro mi je po- znan primer, ki se je zgodil na neki šoli blizu Maribora. Tam je nadučitelj, ki je bil prej Slovenec, samo s podpisom reverza, da bo odslej deloval v nemškem smislu, obdržal delovno mesto. Pri nekem prostem delovnem mestu v Limbušu pri Mariboru, v domači občini člana deželne komisije Robiča, je prišlo tako da- leč, da so bili nemški učitelji, ki so do sedaj delovali na zasebnih šolah, pozvani, da kandidirajo tam, kjer je nadučitelj Slovenec in kjer so v večini Slovenci.« 476 Kukovec je opozarjal tudi na čuden odlok štajerske šolske nadzorne službe, po katerem prebivalci, ki so po rodu Štajerci, ne morejo dobiti službe, če niso študirali tukaj in če jim štajerska nadzorna služba ni podelila licence. Tak primer je izobraževanje učiteljic, kajti izobraževalna ustanova za učiteljice je bila zasebna ustanova in je šele kasneje pridobila status javne šole. Če posamezni starši niso hoteli poslati svoje hčere v takšno ustanovo, za katero so bili prepričani, da nima večjega ugleda kot samo državno učiteljišče, so jih rajši poslali na študij v Celovec, Ljubljano ali Gorico. Četudi so študij kon- čale z odliko, so na ta način, čeprav so po rodu s Štajerske, izgu- bile pristojnost in so bile pri vlogi za službo zavrnjene. Takšno stanje je bilo po Kukovčevem mnenju »nevzdržno in se ne bo moglo dolgoročno obdržati«, zlasti ob dejstvu, da je šolski in- špektor von Tumlirz ob neki priložnosti dejal: »Nemški učitelj nima samo pravice, ampak obvezo, da po- leg praktičnih znanj razširja med narod tudi nemško kulturo in nemško samozavest. (Poslanec Franz: ‘Pravilno!’) Pravilno seveda z vidika deželnega šolskega svetnika in šolskega inšpek- torja.« Kukovec je videl rešitev v avtonomiji na področju šol- stva, tako kot je to bilo urejeno na Češkem. Čeprav je ves čas vedel, da njegov predlog ne bo sprejet, je vztrajal pri njem in v imenu svojega ljudstva sklenil, da ga bo tako »dolgo ponavljal, 476 Prav tam. 162 163 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC da bodo razmere same močnejše kot vaša politična moč in do- kler ta pravična zahteva ne bo izpolnjena«. 477 Zahteve po ustanovitvi deželnega šolskega sveta za sloven- sko šolstvo so se pojavljale tudi v časnikih, zlasti ob zapisih števil- nih nepravilnosti in pritiskov ter korupcije pri oddajanju naduči- teljskih mest po posameznih slovenskih krajih. Tak primer je bilo neimenovanje nadučitelja v Jarenini in imenovanje v Hočah. 478 Na januarskem zasedanju leta 1910 je Kukovec podal ute- meljitev predloga po skrajšanem postopku ob izrednih razme- rah, ki so zadevale škodo zaradi poplavljanja reke Sotle v naseljih Bračna vas in Gregovci: »Mislim, da ne bi vzbudil pozornosti visokega zbora, če bi na dolgo in široko razlagal podrobnosti o poravnanju škode, za katero sem prosil, ki so jo povzročile po- plave reke Sotle lani 20., 21., in 22. decembra v prizadetih nase- ljih Gregovci in Bračna vas. Od izročitve mojega predloga je bil prvi del pomoči že opravljen. Okrajno glavarstvo je ugotovilo vi- šino škode in naredilo podrobne načrte za sanacijo škode, ki so že predloženi okrajnemu glavarstvu v Celju pod številko 810/A 44 ex 1910. Vsebuje poročilo strokovnjaka in njegov predlog o višini prispevka s strani države in dežele. Videti je, da je prvi del mojega predloga, ki sem ga naslovil na deželni zbor, o škodi na prizadetih območjih brezpredmeten. Rad bi zaprosil spoštova- nega gospoda predsedujočega deželnega kulturnega zbora, da pošlje citirani akt na okrožno glavarstvo v Celju, na osnovi če- sar naj predstavi predlog in poročilo visokemu zboru. Za mene je pomemben samo drugi del mojega predloga o odobritvi de- želnih sredstev. Z njihovo pomočjo bi pomagali sanirati najnuj- nejšo škodo. Pospešena razprava o tem primeru bi bila v dežel- nem zboru zelo pomembna, namreč zimski čas mora biti dobro izkoriščen, da bodo do pomladi opravljena najpotrebnejša dela za reguliranje kotanj, ki so jih povzročile poplave. Posebno težo pa pripisujem temu, da bi gospod predsedu- joči tega deželnega zbora čim prej dal ta predlog v obravnavo, 477 Prav tam. 478 Narodni dnevnik, 2, 1910, št. 21, 27. 1., str. 3. še v tem zasedanju, kar zadeva denarna sredstva. Formalno po- dajam predlog obema deželnima zboroma, tako finančnemu kot kulturnemu, v predhodno obravnavo.« 479 Predlog je dobil zadostno podporo in je bil dodeljen kom- binirani finančno-kulturni komisiji. Ob glasovanju za dodelitev predloga o uravnavanju učitelj- skih prejemkov, ki ga je vložil slovenski poslanec Franc Robič iz Ljutomera, je Kukovec podpiral dodelitev predloga kombi- niranemu finančno-šolskemu odseku. Ob tem je izrazil še svoja stališča o obravnavani temi: »Glede na število in resnost predlogov, ki jih visoki zbor obravnava o učiteljskih prejemkih, bi dobili občutek, da je za učitelje v prihodnosti dobro poskrbljeno. Zdi pa se mi, da raz- drobljenost strank, ko gre za učiteljske plače, vsebuje tudi po- manjkljivost. Mnogo udobneje bi bilo, če bi se stranke, ki so naklonjene učiteljstvu in ki se jim zdi pomembno tudi stališče ljudi o tej temi, na začetku sesije zedinile in bi tukaj nastopile z enotnim planom za učiteljske plače. S tem bi prihranili ogro- mno dragocenega časa, namreč vse stranke so se o uravnavanju učiteljskih prejemkov že bolj ali manj pozitivno izrazile. Tako bi lahko bilo poglavje o učiteljskih plačah zaključeno že danes. Žal mi je, da se to ni zgodilo. Potem ko so stranke v principu izrazile svoja dobronamerna mnenja, se zdi, da manjka vodilna roka, ki bi uskladila različna menja in stališča in jih v praksi izvedla. Tako učitelji kot ljudje to pogrešajo. Za vse te predloge gre ogromno denarja, zato bi v nasprotnem primeru izpadlo, kot da rešitve nakazuje samo ena stranka. Ker je tako, z ozirom na potrebo, da so za kritje potreb za uravnavanje učitelj- skih plač potrebna sredstva, morajo stranke najti pogum in biti sklepčne ter s pozitivnimi predlogi stopiti pred visoki zbor. To sem hotel dodati že na prejšnjih zasedanjih k vsem predlogom o uravnavanju učiteljskih plač.« 480 479 Stenographisches Protokoll über die 33. Sitzung … am 28. Jänner 1910. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 819. 480 Prav tam, str. 824. 164 165 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC Učiteljska vprašanja so bila za Kukovca pomembna tema, saj je Narodna stranka tudi v svojem programu namenila temu vprašanju veliko pozornost. Konec januarja je na zasedanju štajerskega deželnega zbora finančni odsek, ki mu je predsedoval baron Kaspar Kellersperg, pripravil predlog štajerskega deželnega proračuna za leto 1910. Sledila je razprava, vanjo se je vključil tudi Kukovec z dolgim go- vorom ter opozoril na številna vprašanja o šolstvi, izgradnji dija- ških domov v Celju, na Ptuju in v Mariboru ter o neupoštevanju slovenskega dela prebivalstva. V razpravi so se dotaknili tudi cest na Spodnjem Štajerskem in premajhnega sofinanciranja dežele. Predstavil je konkretne primere s Spodnje Štajerske. 481 Napovedi ob volitvah leta 1909, da bo treba v Gradcu ve- liko modrosti, da bo lahko štajerski deželni zbor zaradi nacio- nalnih sporov sploh deloval, so se kaj kmalu uresničile. Poslanci Slovenske kmečke zveze so se odločili za oster nastop, niso pa našli skupnega jezika z edinim liberalnim poslancem Kukov- cem. Že prva sezona novega sklica deželnega zbora je potekala v konfliktnem ozračju med nemško večino in slovensko manjšino ter se stopnjevala še z medsebojnimi obračuni med poslanci obeh slovenskih političnih taborov. Kukovec je nasprotoval tak- tiki ostrega nastopa, za katero so se odločili slovenski kmečki poslanci, zaradi nesprejetja in skupnega slovenskega nastopa pa iskal podporo za svoje predloge pri socialnih demokratih. Nape- tosti so se stopnjevale in že februarja 1910 pripeljale do odloči- tve, da se je dvanajst slovenskih poslancev, brez Kukovca, odlo- čilo za obstrukcijo. Še pred tem so z večurnimi obstrukcijskimi govori motili delo zbora. Dr. Verstovšek je govoril štiri ure, Ben- kovič in Vrečko tri ure … Ob napovedi slovenskih poslancev, da imajo gradiva še za 36 ur govorov, je bil zbor 1. februarja 1910 zaključen. Tako se je v štajerskem deželnem zboru začela več- letna obstrukcija, ki je trajala do jeseni leta 1913, z izjemo polet ja 1911, ko jim ni uspelo več kot se le zbrati v Gradcu. Vzroke za 481 Stenographisches Protokoll über die 34. Sitzung … am 31. Jänner 1910. V: Verzeichnis … 1909/1910, str. 888–892. takšno odločitev so pojasnili v razglasu Slovenskemu ljudstvu, podkrepljenem s parolo Samouprava za Slovenski Štajer, ki jo je objavil Slovenski gospodar 3. februarja 1910, ter poudarili, da »je Slovenski klub enoglasno sklenil seči z vsemi pripustnimi sred- stvi po najostrejši opoziciji, da brani narodovo posestno stanje in odbije nemško nacionalne napade ter pričakuje tudi od vlade vsaj isto varstvo v ohranitvi resničnega posestnega stanja, ki jo ima nemška manjšina na Češkem«. 482 Po protestni izjavi sloven- skih poslancev se razmere niso nič spremenile, nadaljevali so se razvlečeni obstrukcijski govori ter številni spori. Zaradi tega je državni namestnik Clary 8. februarja 1910 sprejel odlok o za- ključku zasedanja štajerskega deželnega zbora. Prekinjene so bile dolge in neplodne razprave in s februarsko prekinitvijo se je začela najdaljša obstrukcija štajerskega deželnega zbora. Po vrnitvi domov so deželnozborski poslanci nadaljevali svoje politično delo. Predstavljali so svoje dotedanje poslan- sko delo in vzroke za nastali položaj ter pojasnjevali odločitev za obstrukcijo. V ta skrajni korak jih je po pisanju Slovenskega gospodarja prisililo »sovraštvo, krivičnost in nasilnost nemške večine«, 483 ki je na neolikan in sovražen način »zmerjala in pso- vala slovenske volilvce in poslance« ter odklonila večino predlo- gov slovenskih poslancev, ko se je zahtevala pomoč za območja, kjer je uničevala toča ali suša. Nemška večina je nasprotovala tudi predlogom glede strokovnih šol, »posebno pa je bil nevaren napad na spodnještajersko šolstvo«. Vse te krivice so bile razlog, da poslanci niso dovolili sprejeti proračuna, »ako ne odstopate od nameravanih krivic, in ako storjenih ne popravite«. 484 Na številnih javnih zborovanjih februarja in marca 1910 so poslanci pojasnjevali svoje odločitve in sprejeli številne re- solucije, podkrepljene z znanimi parolami »Proč od Gradca« in »Samouprava za slovenski Štajer«. 485 Tako je poslanec Kmečke zveze Alojz Terglav 13. februarja 1912 sklical shod v Št. Petru v 482 Slovenski gospodar, 44, 1910, št. 5, 3. 2., str. 6. 483 Slovenski gospodar, 44, 1910, št. 5, 10. 2., str. 2. 484 Prav tam. 485 Poročila s shodov, objavljena v Slovenskem gospodarju februarja in marca 1910. 166 167 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC Savinjski dolini. Zboru je predsedoval petrovški župan Koren. Terglav je predstavil sestavo štajerskega deželnega zbora, ki ga je sestavljalo 87 poslancev, od tega 13 Slovencev, in predstavil, »kako Nemci Slovence sovražijo, samo nemška društva podpi- rajo, če je treba dati kaj za Slovence, pa jih zmerjajo«. 486 Kljub temu da so obstrukcijo sprejeli poslanci člani Slo- venskega kluba deželnozborskih poslancev, pa je treba omeniti, da jo je podprl tudi edini poslanec liberalne Narodne stranke v štajerskem deželnem zboru dr. Vekoslav Kukovec. Tudi on je ob veliki podpori svoje stranke pripravljal široko gibanje v podporo slovenskih zahtev. Vendar je kljub temu na zborovanjih dokaj skeptično presojal pravilnost odločitve kmečkih poslancev za obstrukcijo. Njegovo stališče do konfliktov, ki so se pojavljali med kmečkimi poslanci in nemško večino, je bilo pogostoma kritično tudi do slovenske strani. Kljub temu da se je zavzemal za rabo slovenskega jezika, je narodno stvar, za kar so bili po njegovem podani predlogi, postavljal pred nujnost uporabe slovenščine v štajerskem deželnem zboru. Terglav je moral na šentpeterskem zboru tudi pojasnjevati, zakaj obstrukcije niso začeli že prej in so »raje strastno glasovali za davek na pivo«. 487 Terglav se je po pisanju Narodnega lista znašel v zagati, saj lju- dem ni znal dati pravega odgovora. Mučno situacijo so prekinili njegovi pristaši iz mladeniške zveze, ki so začeli vzklikati »Živijo poslanec!« in shod so zaključili. Ena izmed tem in razhajanj med klerikalnimi poslanci in Kukovcem so bili sejmi oziroma njihovo ponovno odprtje. Kle- rikalni poslanci so si namreč prilastili zasluge, da so poskrbeli za odprtje sejmov. T oda to je dosegel Kukovec, ki je v mesecih pred veliko nočjo 1911 odšel na graško namestništvo s »50 peticijami slovenskih občin za odprtje sejmov«. Tam je izvedel, da so proti odprtju sejmov odlični možje klerikalne stranke, »ker oni imajo svojo zadrugo za vnovčevanje živine v Mariboru, tej pa da so sejmi na poti«. 488 Vendar je Kukovec vztrajal. Pod pritiski ne- 486 Narodni list, 5, 1910, št. 8, 24. 2., str. 3. 487 Narodni list, 5, 1910, št. 8, 24. 2., str. 3. 488 Narodni list, 6, 1911, št. 19, 12. 5., str. 2. zadovoljnih kmetov in zaradi bojazni pred izgubo mandatov so klerikalni poslanci pristali na odprtje sejmov. Med deželno vlado in parlamentarnimi strankami so v času obstrukcije potekala pogajanja za rešitev nastale situacije. Ob koncu leta 1911 so prihajale novice o možnostih, da se zbor spet sestane, saj si je vlada prizadevala »sestaviti januarsko in fe- bruarsko zasedanje«. 489 Razpoloženje med slovenskimi poslanci je ostalo enako kot na začetku obstrukcije. Slovenski gospodar je komentiral složnost in enotnost štajerskih Slovencev: »Vse slovensko ljudstvo, najsi je bilo katoliško-narodno, liberalno ali slogaško, je navdušeno odobrilo započeti boj naših deželnih po- slancev proti zanemarjanju Spodnjega Štajerja od strani nemške večine v deželi.« 490 Kljub temu da pogajanja niso bila zaključena, se je štajerski deželni zbor 16. januarja 1912 le sestal. Že na prvi seji so uspešno in brez zapletov izvolili zapisnikarja in člane odsekov. Prvič se je celo zgodilo, da so izvolili slovenskega zapisnikarja, dr. Karla Ver- stovška. Zasedanje je potekalo v precej spravljivejšem ozračju kot pred dvema letoma. V finančni odsek so bili izvoljeni izmed slo- venskih poslancev Jankovič, Korošec in Verstovšek, v šolski odsek pa Korošec, Robič in Verstovšek. Meško in Terglav sta delovala v odseku za peticije, Pišek pa v kulturnem odseku. Odsek za ob- činske zadeve je bilo delovno področje Benkoviča in Roškarja. V odseku za politične zadeve, ki mu je predsedoval grof Karl Johann Ritter, sta delovala Jankovič in Verstovšek. Benkovič in Jankovič sta sodelovala v odseku za železnice, medtem ko sta slovensko zastopstvo v obrtnem odseku zastopala Benkovič in Roškar. Kot zapisnikar je skupaj z Roškarjem v odseku za vodne pravice de- loval Karel Verstovšek. Roškar in Vrečko sta delovala v odseku za vinogradništvo. Poleg funkcije zapisnikarja so Slovenci dobili tudi funkcijo verifikatorja – izvoljen je bil Ivan Benkovič. 491 489 Slovenski gospodar, 45, 1911, št. 55, 28. 12., str. 1. 490 Prav tam. 491 Ausschüsse, Schrifftführer und Verifikatoren des Steiermärkischen Landtag in den Jahren 1912 bis 1914. V: Stenographische Protokolle über die Sitzung des steierm. Landtages. Zehnte Landtagsperiode (1912–1914), str. CIX–CXI. 168 169 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC Delo je potekalo mirno, Slovenci so vložili več predlogov, na primer ponovni predlog za ustanovitev železniške proge v Zgornji Savinjski dolini in železnice Purkla–Ptuj–Rogatec–Bre- žice. Vložen je bil tudi predlog za ustanovitev zavoda za glu- honeme na Spodnjem Štajerskem in oblikovanje deželnega odškod ninskega fonda za nadomestila škode ob vremenskih uj- mah. Vložen je bil predlog za spremembo dimnikarskega reda ter za spremembo lovskega zakona. 492 Ves čas so v ozadju pote- kala pogajanja, ki pa niso prinesla rezultatov. Slovenski poslanci so obvestili svoje volivce v oklicu 8. februarja 1912. Slovenski gospodar je zapisal končni rezultat pogajanj: »Zmernejši del večine nam je stavil pogoj, da mu dovolimo popolno prostost glede zvišanja doklad, drugi del pa je vztrajal na svojem nesprav- ljivem stališču«. Za slovenske poslance je bil pogoj glede zvi- šanja doklad, ki bi znašalo, »ako se hoče pokriti ves dosedanji primanjklaj, tudi brez zvišanja učiteljskih plač, okoli 30 odstot- kov«, nesprejemljivo, zlasti zato, ker glede na nespravljivo stali- šče drugega dela nemške večine niso imeli nikakršnega zagoto- vila, da se bodo njihove zahteve izpolnile. Zato so se »pogajanja razbila« in deželni zbor je bil »odgoden«. 493 Kukovec je aktivno sodeloval v pogajanjih kot poslanec Narodne stranke, vendar je tokrat razmišljal drugače kot njegovi kmečki kolegi. Dr. Kukovec se je zavzemal za kompromis in kon- čanje obstrukcije. Glede povišanja doklad in s tem povezanim povišanjem učiteljskih plač je Kukovec podprl zmerno strujo nemške večine v deželnem zboru. 494 Kolegi v Slovenski kmečki zvezi mu tega dejanja niso nikoli odpustili, napadali so ga še z večjim gnevom in obračunavali z njim – »liberalnim trotom« in Narodno stranko – »družbico puhlih glav«. 495 Klerikalni poslanci so nasprotovali zvišanju učiteljski plač in liberalne učitelje imeli za narodni pogin slovenskega ljudstva. Kukovčeve aktivnosti in njegovo sodelovanje z nemškimi li- 492 Slovenski gospodar, 46, 1912, št. 4, 25. 1., str. 1. 493 Slovenski gospodar, 46, 1912, št. 6, 8. 2., str. 2. 494 Učiteljske plače. Prav tam. 495 Slovenski gospodar, 46, 1912, št. 7, 15. 2., str. 1. beralci glede vprašanja učiteljskih plač so v klerikalnem tisku označili za predrzno in nevarno dejanje ter upali, da bo na na- slednjih deželnih volitvah »naš lažnjivi in sleparski liberalizem popolnoma obležal s polomljenimi kostmi na tleh«. 496 Prepri- čani so bili, da tako ne bo več mogel »javnosti farbati, češ, da kmečki davkoplačevalci nič ne nasprotujejo povišanju učitelj- skih plač«. 497 V Kukovčevem sodelovanju z nemškimi liberalci glede vprašanja učiteljskih plač so klerikalni poslanci videli tudi njihovo skupno nasprotovanje slovenski obstrukciji v deželnem zboru, za katero so sami menili, da je potrebna zaradi višjih sta- lišč, stališč narodnih, političnih in gospodarskih zahtev »našega celokupnega slovenskega naroda na Spodnjem Štajerskem«. 498 Poslanci štajerskega deželnega zbora so se sestali petkrat, zadnje zasedanje je bilo 30. januarja 1912, čemur je zopet sledila prekinitev do 10. oktobra 1913, ko so se poslanci ponovno sestali, in sicer na šestem zasedanju druge sesije štajerskega deželnega zbora. Tudi po tej prekinitvi dela štajerskega deželnega zbora so poslanci Kmečke zveze organizirali zborovanja, da bi pojasnili razloge za obstrukcijo. Kukovec je izrazil svoje stališče glede po- novne obstrukcije v Narodnem listu z naslovom Pred zgubljeno bitko v štajerskem deželnem zboru. Zapisal je, da so glavni razlog za nedelovanje deželnega zbora nemški nacionalni zastopniki mest pod vodstvom mariborskega poslanca Heinricha Wasti- ana, največjega sovražnika Slovencev. Delovanje štajerskega deželnega zbora je bilo za kmečko ljudstvo zelo pomembno in potrebno, saj so na neki način predstavljali agrarne zastope. Zbor je odločal o cestah, vodnih vprašanjih ter o podporah za poljedelce, poleg tega pa tudi o pomembnih šolskih vprašanjih. Glavna naloga zbora so bila vsekakor kmečkogospodarska vpra- šanja, kar po Kukovčevem mnenju za Wastiana in njegove pod- pornike ni bilo nujno potrebno, zato tudi niso storili vsega za 496 Slovenski gospodar, 45, 1911, št. 53, 14. 12., str. 1. 497 Prav tam. 498 Prav tam. 170 171 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC normalno delovanje zbora. Podal je tudi stališče o učiteljskem vprašanju, za katero je menil, da ni »dovolj močen vzrok za nemško meščansko večino deželnega zbora štajerskega, da bi se zavzemala za delazmožnost deželnega zbora«. Tudi za po- slance veleposestva je menil, da niso pravi agrarni poslanci in so predvsem odvisni od »milosti nemške meščanske stranke«. 499 Spraševal se je: »Ali je pa potem za slovenske kmečke poslance pametno, da se sami ne povrnejo k rednemu delu v deželnem zboru? Ali so Nemci s tem tepeni, ako Slovenci ne privolijo v delazmožnost deželnega zbora?« Kukovec je menil, da se Nemci iz mest in trgov v »pest smejijo«, kmetje brez razlike v narodno- sti pa so pri tem »najhuje tepeni«. Bil je prepričan, da kmečki poslanci s svojo obstrukcijo zapirajo »kmetom kruh v miznice deželne hiše v Gradcu« 500 in da bo slovensko ljudstvo preklinjalo poslance. Spomnil je na podobno situacijo pred dvema letoma, ko je dr. Benkovič začel obstrukcijo, ne da bi premislil, »kako slepo se je zaletel s tem v neko ulico, iz ktere sedaj več ne more častno vun priti«. 501 Kukovec je zagovarjal oster boj zoper zavr- nitev slovenskih predlogov, vendar je menil, da je nespametno nadaljevanje obstrukcije, ker z njo Slovenci pridejo le z dežja pod kap. Hkrati je izrazil tudi nezaupanje v napore klerikalnih poslancev in tako ni želel prevzeti odgovornosti in posledic ob- strukcije. Zapisal je: »Če boste zmagali, bodem jaz med prvimi, ki Vam bode čestital.« 502 Tudi očitke, da s stališčem proti ob- strukciji pomaga Nemcem, je zavrnil z argumenti, da so Nemci zoper njega počeli toliko osebnih nesramnosti, da je prepričan, da ljudje ne verjamejo, da dela zoper Slovence. Pojasnilo je za- ključil z očitkom klerikalnim poslancem, da so ti »zmiraj takrat narodni, ko jim voda v grlo teče, kadar pa jim dobro gre, mi- slijo pa le na svoje žepe in na narodne vzore pozabijo«. 503 Ob tem je omenil hujskanje za razpust Zveze slovenskih posojilnic 499 Pred zgubljeno bitko v štajerskem deželnem zboru. Narodni list, 7, 1912, št. 4, 25. 1., str. 1. 500 Prav tam. 501 Prav tam. 502 Prav tam. 503 Prav tam. in za bojkot denarnih zavodov. Obstrukcijo v deželnem zboru je označil kot vir velike gospodarske škode, zato jo je odklanjal. Svoje stališče do obstrukcije je pojasnil tudi na shodu Narodne stranke v Rajhenburgu (Brestanica), kjer se je izoblikovalo tudi enako stališče stranke do obstrukcije. 504 V času obstrukcije je potekal tudi četrti zbor Narodne stranke za Štajersko v Celju, in sicer 6. oktobra 1912. Pozdrave stranki je poslal načelnik Narodno napredne stranke na Kranjskem dr. Ivan Tavčar. Pregledali so položaj Narodne stranke na Štajerskem, ki je nastal po zadnjih državnozborskih volitvah, ter usmeritve stranke v prihodnje. Govorili so o odnosu do klerikalcev ter pozivu k so- vraštvu, ki je vel med klerikalci. Ti naj se vsak večer po navodilu svojega voditelja vprašajo, »ali so tisti dan dovolj sovražili libe- ralce«. Liberalci pa so jim odgovarjali: »Če že klerikalcev ne mo- remo ljubiti, smo jim vsaj lahko pravični.« 505 Kukovec je na zboru poročal o svojih stališčih in položaju v deželnem zboru: »Kdor- koli izmed slovenskih poslancev v štajerskem deželnem zboru vodi politiko, njega se smatra za zastopnika slovenskega naroda in katerakoli slovenska stranka v štajerskem deželnem zboru do- živi poraz, z isto vred je poraženo slovensko ljudstvo. Kakršnokoli delegacijo je poslala Spodnja Štajerska v Gradec, odgovorna je za isto in narod bo tepen, če slovenski poslanci v Gradcu pogore s svojim postopanjem. Zato bi bilo napačno želeti obstrukciji kle- rikalcev v Gradcu neuspeh. Tem manj smemo želeti to mi kot narodni politiki.« 506 Kukovec je zagovarjal stališče, da kdor koli prinese narodu zmago in uspehe, jih je treba sprejeti, da pa bi bilo žalostno, če bi se »ena stranka veselila v narodnih zadevah neu- spehov druge stranke, da si utrdi strankarsko stališče«. 507 Kuko- vec ni ščuval ljudi na shodih proti ravnanju klerikalnih poslancev, vendar je izrazil svoje stališče, misleč, da obstrukcija in taktika klerikalne večine dolgoročno pomenita škodo za slovenski narod. 504 Narodna stranka in obstrukcija v štajerskem deželnem zboru. Narodni list, 7, 1912, št. 4, 25. 1., str. 1–2. 505 Slovenski narod, 45, 1912, št. 230, 7. 10., str. 1. 506 Prav tam. 507 Prav tam. 172 173 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC Enako je poudaril tudi na javnem shodu v Polju pri Podče- trtku ter nekaj tednov prej v Župelevcu pri Brežicah. Narodni list je objavil izvleček Kukovčevega govora z javnega shoda v Polju, kjer je pojasnjeval svoj odnos do obstrukcije in ravnanja klerikalcev do njegovega dela in stranke, proti kateri je zadnji čas potekal »z vso ljutostjo in z vso nesramnostjo hud boj«. 508 Šele jeseni 1913, ko je obstrukcija deželni parlament in de- želni odbor že povsem paralizirala, so se slovenski poslanci po- novno začeli pogajati z nemško večino za delazmožnost dežel- nega zbora. Prva poročila so prinesla novico, da sta sprti strani dosegli »premirje v štajerskem deželnem zboru«. 509 Časopisne vesti so za 10. oktober 1913 napovedovale sklic, ako ne nasto- pijo nepričakovane ovire, na desetdnevno zasedanje. Štajerski poslanci naj bi se zbrali ne v znamenju boja, ampak v zname- nju miru. Slovenski poslanci niso opustili obstrukcije za vselej, vendar so pripravili natančno določen delovni načrt za kratko zasedanje, ki naj bi potekalo med 10. in 20. oktobrom 1913. 510 Kratko osemdnevno zasedanje je prineslo Slovencem nekatere uspehe, vendar se zaradi začetka vojne poleti 1914 niso mogli uresničiti. 511 Nemška večina je slovenski strani morala zagoto- viti podporo pri vrsti prej nedosegljivih stvari, kot je ustanovitev slovenske gospodinjske šole v Šentjurju (Št. Jurju) pri Celju, kjer bi država financirala gradnjo, medtem ko bi vsakoletno vzdrže- vanje krili v sorazmernem deležu država in dežela; odločitev o izbiri kraja za ustanovitev slovenske meščanske šole je bila pre- puščena slovenskih poslancem; zagotavljanju rednega financi- ranja izgradnje cest in brezobrestnih posojil za vinograde naj bi bilo zagotovljeno že v letu 1914. Vendar je kompromis imel svojo ceno. Slovenska stran se je zavezala, da bo z dnevnega reda umaknila vse tiste interpelacije, ki na prvem zasedanju leta 1910 še niso bile ustno podane, in da v času zasedanja ne bo motila dela zbora z dolgimi in neplodnimi obstrukcijskimi 508 Narodni list, 8, 1913, št. 7, 13. 2., str. 1. 509 Slovenski gospodar, 47, 1913, št. 41, 9. 10., str. 1. 510 Prav tam. 511 Goropevšek, Obstrukcija v štajerskem deželnem zboru, str. 103. govori. 512 Sporazum so slovenski poslanci razumeli in razgla- šali za svojo zmago. Obstrukcija je po njihovem mnenju naučila nemške poslance, »da se z zastopniki slovenskega naroda ni ša- liti«. Rezultate osemdnevnega zasedanja so razumeli kot veliko zmago, kakršne še »nikdar in nikjer niso slovenski poslanci« v kratki dobi dosegli. Slovenski gospodar, ki je v velikem zanosu pisal o oktobrskih dogajanjih, je opozoril tudi na žrtve, a menil, da jih prinese vsak boj, vendar se zaradi rezultatov ni »treba bati ljudske sodbe«. 513 Kakšne so bile v resnici posledice nekajletne obstrukcije, je težko oceniti, saj je nadaljnje morebitno sodelo- vanje med nemško večino in slovensko manjšino v štajerskem deželnem zboru preprečila prva svetovna vojna. Tudi Kukovec je bil aktiven v tem kratkem zasedanju dežel- nega zbora oktobra 1913. Vložil je tri peticije: peticijo o vklju- čenosti učiteljskih delovnih let pri dodelitvi starostnega dodatka za Armina Gradišnika, učitelja iz Celja, 514 peticijo za podporo vdovi Ivani Pečovnik iz Zavodnega pri Celju ter peticijo za odo- britev let ne subvencije v višini 1000 kron za državno učno de- lavnico šole za pletenje košar pri sv. Barbari v Halozah (danes Cirkulane). 515 Na devetem zasedanju zbora 14. oktobra je Kuko- vec vložil interpelacijo glede oškodovanja šolskega učiteljskega fonda zaradi protizakonitih premeščanj učiteljev, ki jih je izvedel deželni šolski svetnik zaradi domnevnih službenih potreb. »Po- zornost zbujajoča odločitev upravnega sodišča« je Kukovca spod- budila, da predloži visokemu deželnemu zboru prošnjo, naj v in- teresu deželnih finančnih služb primer vzamejo pod drobnogled. Prej omenjeno sodišče je ugotovilo, da je deželni šolski svetnik protizakonito razpolagal z deželnimi sredstvi. Kukovec je v svoji obrazložitvi ugotavljal, da »ravno pred letom dni so, z dekretom štajerskega šolskega svetnika, zalotili dva ravnatelja osnovnih šol, 512 Slovenski gospodar, 47, 1913, št. 41, 9. 10., str. 1. 513 Slovenski gospodar, 47, 1913, št. 43, 23. 10., str. 1. 514 Stenographisches Protokoll über die 6. Sitzung … am 10. Oktober 1913. V: Steno graphi- sches … 1912–1914, str. 128. 515 Stenographisches Protokoll über die 7. Sitzung … am 11. Oktober 1913. V: Steno graphi- sches … 1912–1914, str. 153. 174 175 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC Valentina Pulka v kraju Dobje pri Kozjem (Drachenburg) ter Ja- koba Knafljiča v okraju Gornji Grad (Goritzen bei Oberburgu), da sta svoje mnogoletno službeno mesto zamenjala, in sicer iz služ- benih potreb. Opozorilo obema ravnateljema, da s tem delata ma- terialno škodo ter da naj pojasnita svoje delovanje, je naletelo na gluha ušesa, zato sta se ‘stante pede’ morala preseliti nazaj z dru- žino in z vsem svojim imetjem v kislem jesenskem vremenu.« 516 Pri premestitvi zaradi službenih potreb prizadetem učitelju so bili po zakonu zagotovljeni enaki osebni dohodki kot v prejšnji službi. Vendar je bil Valentin Pulko oškodovan zaradi soproge, ki je v kraju Dobje poučevala ženske ročne spretnosti in za to letno prejemala 400 kron. Tudi Jakob Knafljič je doživel skoraj enako usodo, torej izgubo dotedanjega dohodka. Stroški selitve, ki so znašali 1000 kron, so šli na deželni račun, vendar pa predvidena vsota še zdaleč ni bila dovolj. Tudi v moralnem smislu je bila ta določba za obe družini velik šok. Kukovec je dvomil v tako ime- novane službene potrebe, oba postopka je pripisoval manipulaciji, saj se je vse zgodilo, še preden sta prizadeta učitelja izvedela, kaj sta zagrešila. Krajevni šolski svetnik ni o tem vedel ničesar, tudi pristojni šolski svetnik se s primerom Jakoba Knafljiča nikoli ni ukvarjal. Kukovec je predstavil morebitni razlog za tako ravnanje, in sicer je Jakob Knafljič pred mnogimi leti pred porotnim so- diščem v Mariboru tožil frančiškanskega patra Anselma Murna zaradi izsiljevanja. Tožbo je Knafljič dobil, obsojeni pater pa se je izmaknil v Ameriko. Knafljič je uspešno dobil še naslednjo tožbo, takrat proti župniku Vurkelcu. In zdi se, da so to bile nepojasnjene službene potrebe, ki jih je izrabljal štajerski deželni svetnik. Ob pri- tožbi, posredovani z imenom Jakob Knafljič, je upravno sodišče spoznalo, da je bil zaradi razpoložljivih dejstev kršen zakon. Zato po Kukovčevem mnenju tudi deželni zbor »za to protizakonito kaznovanje, to pomeni podpora delovanju deželnega šolskega svetnika, ni samo soodgovoren, temveč ima v interesu javnih fi- nanc obvezo ne povzročati zaradi preselitve nove finančne škode 516 Stenographisches Protokoll über die 9. Sitzung … am 14. Oktober 1913. V: Stenographi- sches … 1912–1914, str. 223–224. za deželo«. 517 Na deželni zbor je naslovil vprašanja: »Ali je visoki deželni zbor pripravljen dati v vednost grajanje ravnateljev Jakoba Knafljiča in Valentina Pulka zaradi teh tako odločilnih službenih potreb? Ali je naklonjen in podpira tako imenovano zlorabo de- želnega šolskega svetnika v interesu zakonite porabe davkopla- čevalskega denarja ali se bo v prihodnje davkoplačevalski denar porabljal drugače?« 518 Na vprašanja je odgovoril član deželnega zbora dr. Hofmann von Wellenhof: »Deželni šolski svetnik je februarja 1912 vprašal, ali bo predlagana službena premestitev za Jakoba Knafliča dovo- ljena. Premestitev omenjenega je bila upravičena s tem, da je bil zaradi njegove sle po prepiranju in tožarjenju načet družbeni mir v občini in okrožju. Zgodila se je cela vrsta tožb zaradi razžalitve časti in podobnih, v katerih je Knaflič nastopal deloma kot tožnik, deloma pa kot obtoženi, nekajkrat je tožbo dobil, nekajkrat pa bil obsojen. Iz celotnega dejstva je bilo razvidno, da bi bilo nepri- merno, če bi še naprej ostal na svojem delovnem mestu kot rav- natelj, predvsem zaradi njegovega vzgojnega poslanstva. S tem bi naredil veliko škodo učiteljskemu stanu. Na enak način se je zgodilo tudi ravnatelju Valentinu Pulku. Okrožni šolski svetnik je večkrat izrazil željo, da se omenjenega premesti iz službenih potreb. Del prebivalcev se je nagibal za odpoklic Pulka, del pa ne. Tudi tukaj je bil deželni zbor glede na dejansko stanje ena- kega mnenja kot deželni šolski svetnik, namreč, da je premesti- tev po uradni poti v interesu šole in ugleda učiteljev. Zato se je deželni zbor v tem strinjal s šolskim svetnikom.« 519 Wellenhof je tudi poudaril, da je bilo delovanje šolskega svetnika po uradni dolžnosti korektno in da se deželni zbor po- polnoma strinja in je prepričan, »da to koristi šoli, prav tako pa učiteljskemu stanu«. 520 517 Prav tam. 518 Prav tam. 519 Stenographisches Protokoll über die 26. Sitzung … am 2. März 1914. V: Stenographisches … 1912–1914, str. 857. 520 Prav tam. 176 177 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC Leta 1913 je štajerski deželni zbor zasedal še šestkrat in Ku- kovec je vložil še dve peticiji, in sicer 15. oktobra za letno subven- cijo za državne učne delavnice za pletenje košar pri Sv. Barbari v Halozah in peticijo za subvencijo za obrtno šolo v Šmarju pri Jelšah, 521 ter prošnjo za finančno podporo iz deželnih sredstev za Ivana Koropca, učitelja v Šoštanju, Franca Pristovška in Hein- richa Šummerja, učitelja v krajih Žalec in Šmarje pri Jelšah, kot udeležence na tečajih risanja za Obrtno šolo ter za nadaljnje iz- obraževanje na državni obrtni šoli v Ljubljani. 522 Kukovec je bil uspešen, saj mu je uspelo pridobiti letno deželno podporo za pletarsko šolo pri Sv. Barbari v Halozah. Klerikalni list Slovenec je ta uspeh sicer označil kot liberalno baharijo, njegov govor o novem deželnem posojilu pa kot klaverni »Schwanengesang« – labodji spev, kar je povzel po oceni nemškega poslanca Wasti- ana. 523 Zadnja seja štajerskega deželnega zbora v letu 1913 je bila večerna seja 18. oktobra. Prva seja v letu 1914 je potekala 18. fe- bruarja. Na njej je Kukovec vložil pet peticij, ki so se nanašale na finančno podporo učiteljem in vdovam ter subvencijam za razne šole in društva, na primer prošnjo za subvencijo Sloven- skemu čebelarskemu društvu iz Slivnice pri Celju. 524 Tudi na naslednji seji je vložil peticijo za odobritev odprav- nine za učiteljico Ano Gorjup iz Hoč (Kötsch). 525 Na tej seji je Kukovec podal tudi predlog o sprejemanju zakonskega osnutka, ki zadeva izsuševanje zamočvirjenih zemljišč v občinah Žero- vinci in Ivanjkovci. Kmetje v občinah Ivanjkovci in Žerovinci so si že vrsto let prizadevali za ustanovitev vodne skupnosti, in sicer v smislu zakona s 4. januarja 1909 za izsuševanje zamo- 521 Stenographisches Protokoll über die 10. Sitzung … am 15. Oktober 1913. V: Stenographisches … 1912–1914, str. 243. 522 Stenographisches Protokoll über die 14. Sitzung … am 18. Oktober 1913. V: Stenographisches … 1912–1914, str. 497. 523 Celje. Slovenec 41, 1913, št. 246, 25. 10., str. 4. 524 Stenographisches Protokoll über die 18. Sitzung … am 20. Februar 1914. V: Stenographisches … 1912–1914, str. 598. 525 Stenographisches Protokoll über die 19. Sitzung … am 21. Februar 1914. V: Stenographisches … 1912–1914, str. 618. čvirjenih zemljišč. Kukovec je ugotavljal, da »kulturno-tehnična pripravljalna dela visokega deželnega zbora so pri koncu, tako da je omenjeni zakonski osnutek tudi že dokončan. Samo do obiska gradbeno-ekonomske inšpekcije Ministrstva za polje- delstvo še ni prišlo.« 526 Zaradi nujnosti izvajanja izsuševalnega projekta, ki je bil pomemben tudi zaradi gradnje železniške proge Ljutomer–Ormož, je Kukovec želel, da štajerski deželni zbor sprejme zakonski predlog o izsuševanju zemljišč v občinah Ivanjkovci in Žerovinci ter da bo zbor kot pooblaščenec izvajal morebitne spremembe zakona sporazumno z Ministrstvom za poljedelstvo. V zakonu so bile natančno opredeljene naloge in finančni deleži posameznih deležnikov pri izpeljavi projekta. 527 Čez teden dni je Kukovec ponovno apeliral glede nujno- sti sprejetja zakonskega osnutka, ki je opredeljeval izsuševanje zamočvirjenih zemljišč v občinah Ivanjkovci in Žerovinci, ter podal utemeljitev: »Ker pa je vendarle začetek del nujen, toliko bolj, ker bodoča železniška proga Ljutomer–Ormož pelje po teh zemljiščih, sem iz formalnih razlogov dal predlog na obravnavo v visoki zbor. Moja želja je, ta predlog dodeliti deželnemu kul- turnemu odboru v razpravo, istočasno izražam prošnjo, da bi to zadevo obravnavali kot prednostno, in če je le mogoče, poročilo o sklepu še danes predložili v plenumu v visokem zboru.« 528 De- želni glavar je pozval poslance h glasovanju za podporo pred- logu, in ker so ga podprli v zadostni večini, je bil predlog dan v obravnavo. Kukovčev predlog o sprejetju zakonskega osnutka je bil sprejet brez debate. Poročilo je podal poslanec Peter Novak iz Konjic. 529 Ob tem je Slovenski gospodar ogorčeno zapisal, da je verjetno »dr. Kukovec že pozabil na ta predlog in ni bil pri 526 Prav tam, str. 615. 527 Prav tam, str. 615–616. Iz zakonskih določb je bilo razvidno, da je projekt izsuševanja zamočvirjenih posesti v občinah Ivanjkovci in Žerovinci v političnem okraju Ptuj izvedlo vodno društvo Ivanjkovci z deželnimi sredstvi. Za melioracijska in regulacijska dela je bilo odrejenih 26.629 kron. Stroški so se razdelili med Ministrstvo za poljedelstvo, deželo Štajersko in lokalno skupnost, ki je prispevala skoraj polovico vseh sredstev. 528 Stenographisches Protokoll über die 25. Sitzung … am 28. Februar 1914. V: Steno- graphisches ... 1912–1914, str. 787–787. 529 Stenographisches Protokoll über die 28. (Abend=) Sitzung … am 3. März 1914. V: Steno- graphi sches … 1912–1914, str. 1015. 178 179 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC glasovanju navzoč. Naši poslanci so njegov predlog podpirali in zanj glasovali.« 530 Pogosto je bilo v medsebojnem obračuna- vanju med klerikalnimi poslanci in Kukovcem, kot kaže tudi ta primer, v ospredju sovraštvo med njimi in ne vsebina predloga, ki je bila pomembna za Slovence na Spodnjem Štajerskem. Tako je ob ponovnem zaprtju štajerskega deželnega zbora list štajer- skih klerikalcev podrobno popisal uspehe svojih poslancev ob primerjavi Kukovčevega delovanja in njegovih predlogov. 531 Na 20. seji teden dni kasneje je Kukovec vložil interpela- cijo zaradi prisilne upokojitve nadučitelja Jakoba Judniča iz Sv. Primoža na Pohorju. Ob tem je poudaril, da še vedno nima od- govora o premestitvi učiteljev Pulka in Knafljiča. Odločba za prisilno upokojitev je bila izdana zaradi nesposobnosti učitelja, »ki pa je bil popolnoma zdrav in šolskih uspehov ni mogel do- seči, ker so šoloobvezni otroci v šoli preveč manjkali«. 532 Ker so taki primeri povzročali razumljivo razburjenje učiteljev, je Ku- kovec želel, da jih pojasni deželni zbor. Pojasnilo je podal graški profesor dr. Paul Hofmann von Wellenhof. Povedal je, da učitelj Judnič ni opravil zrelostnega izpita, zato je pri izračunu za upo- kojitev izgubil dve leti. Zavoljo tega je nastal spor, vendar je po Wellenhofovem zagotovilu deželni šolski svetnik, ki je pristojen za te zadeve, deloval po zakonskih določilih. 533 Kukovec je na februarskem zasedanju leta 1914 v izjavi po- dal tudi svoje negativno stališče o olajšavah za dosego stavbnih koncesij, ki so bile predmet predloga poslanca Piška. Kukov- čeva izjava je bila podana v imenu spodnještajerskih obrtnikov in v imenu spodnještajerskih kmetov. Predlagane olajšave so po njegovem mnenju pomenile kršenje veljavnega obrtnega reda in bi obrtnikom in kmetom prinesle škodovanje in napad na blagostanje obrtnikov in kmetov. 534 Kljub vsemu je bilo delovanje 530 Slovenski gospodar, 48, 1914, št. 10, 5. 3., str. 5. 531 Prav tam. 532 Stenographisches Protokoll über die 20. Sitzung … am 23. Februar 1914. V: Stenographisches … 1912–1914, str. 629. 533 Stenographisches Protokoll über die 26. Sitzung … am 2. März 1914. V: Stenographisches  … 1912–1914, str. 857. 534 Slovenski narod, 47, 1914, št. 42, 21. 2., str. 2. zbora precej skromno, kot je zapisal Narodni list: »Mlin ropoče že od zadnje srede – pa moke je prav malo.« 535 Šolska vprašanja so bila stalnica Kukovčevih interpelacij in predlogov. Tako je vložil interpelacijo zaradi očitanega »nevest- nega vedenja učitelja na Obrtni šoli za nadaljnje izobraževanje v Celju, gospoda Cedra«. 536 Kukovec je poudaril, da je visoki deželni zbor brez dvoma subvencionirani oblastni organ, ki je upravičen in dolžan, da na Obrtni šoli za nadaljnje izobraževa- nje odpravi nastale nezdrave razmere. Toda učitelj Ceder se je neprimerno vedel do učencev slovenske narodnosti, zato je pred kratkim doživel pravi upor, ko je učence prisilil napisati ime oso- vraženega lista »Deutsche Wacht«. Učenca, ki je namesto tega imena napisal ime slovenskega lista Narodni list, je zmerjal z vzdevkom vindišarski pes, zaradi česar je učenec iz protesta za- pustil šolske prostore. Kukovec je menil, da »takšni nepedagoški pripetljaji zavirajo zdrav razvoj mladine«, zato je želel od dežel- nega zbora odgovor, ali se ima namen »ukvarjati z omenjeno nepravilnostjo na Obrtni šoli za nadaljnje izobraževanje v Celju, ali bo učitelju Cedru priporočil, da enako spoštljivo obravnava učence ne glede na njihovo narodno pripadnost?« 537 Zadnja, 28. seja štajerskega deželnega zbora, ki je potekala v večernih urah, se je končala ob 21. uri in 10 minut 3. marca 1914 in takrat »so se zopet zaprla vrata štajerske deželne zbornice«. Kukovec je na zadnjem zborovanju v svojem govoru ko- mentiral deželno finančno poročilo za obdobje 1909–1912 in ga primerjal z neusmiljenim prikrajšanjem Sp. Štajerja ter dej- stvom, da je bilo za pokritje primanjkljaja treba najeti še več kot 4,5 milijona kron nezadolženega dolga. Opisal je slab položaj deželnega gospodarstva in se spraševal o slabi nadzorovalni oblasti štajerskega deželnega zbora napram kmečkim občinam, okrajnim zastopom in avtonomnim mestom. V nadaljevanju je naštel številne primere slabega gospodarjenja in premoč vla- 535 Narodni list, 9, 1914, št. 3., 26. 2., str. 1. 536 Stenographisches Protokoll über die 27. Sitzung … am 3. März 1914. V: Stenographisches … 1912–1914, str. 983. 537 Prav tam. 180 181 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC dajočih strank in slojev prebivalstva v občinah in mestih ter s tem povzročil glasno neodobravanje med nekaterimi nemškimi poslanci. Kukovec ni glasoval za potrditev deželnih računskih zaključkov. Tudi tokrat je deželni odbor grajal zaradi zanemar- janja in zapostavljanja učiteljskih zahtev, saj je bil že dalj časa izdelan zakon o regulaciji učiteljskih plač, ki pa je obležal pri de- želnem odboru. 538 Večina poslancev je na zadnji seji štajerskega deželnega zbora predlagala, da deželni odbor na prihodnjem zasedanju predloži zakonski načrt o učiteljskih plačah, po kate- rem bi najnižja plača učitelja znašala 1600 K ne glede na spol in krajevne razmere. V debati so bili nemški klerikalci razmeroma mirni, medtem ko so se slovenski klerikalci ostro izrekli zoper regulacijo učiteljskih plač. Zlasti je ostro nastopil dr. Korošec, ki je možnost potrditve vezal na olajšave glede pouka in na pol- dnevni pouk. Kukovec mu je nasprotoval. V poimenskem glaso- vanju tudi Kukovčeve zahteve niso bile sprejete, soglasno pa so sprejeli povišanje remuneracij za katehete. 539 Zasedanje štajerskega deželnega zbora februarja 1914 je bilo končano. Politični listi so povzemali februarsko dogaja- nje in dosežke posameznikov ter obnašanje in nastope svojih političnih nasprotnikov. Ti so bili pogosto žaljivi in uperjeni proti posamezniku ali političnemu taboru. Deželni glavar grof Edmund Attems je naznanil, da je cesar zborovanje štajerskega deželnega zbora odgodil. Napovedi, kdaj bi se ponovno sestal, so bile negotove. Poslanci so imeli mandat do pomladi prihodnjega leta, vendar je nove volitve preprečila vojna. 540 538 Slovenski narod, 47, 1914, št. 50, 3. 3., str. 1–2. 539 Slovenski narod, 47, 1914, št. 52, 5. 3., str. 1. 540 Narodni list, 9, 1914, št. 4, 5. 3., str. 1; Slovenski gospodar, 48, 1914, št. 10, 5. 3., str. 5–6; št. 11, 12. 3., str. 4. KUKOVČEVO POLITIČNO DELOVANJE PRED PRVO SVETOVNO VOJNO Delovanje Narodne stranke se je po volitvah nadaljevalo, kljub temu da so ji klerikalni časniki napovedovali konec. Ju- lija 1909 je stranka sklicala velik politični shod v Središču. Kot govornika sta bila napovedana dr. Kukovec in dr. Božič. Za shod je po pisanju Narodnega dnevnika vladalo veliko zanimanje, saj so središki tržani v deželnozborskih volitvah v veliki meri pod- prli ravno dr. Kukovca. Udeležbo na shodu so obljubili tudi Hr- vatje iz Varaždina. 541 »Zveza narodnih društev«, ki je bila ustanovljena pod okri- ljem Narodne stranke, je septembra 1909 organizirala poučni tečaj v Celju, ki so ga poimenovali kos malega sveučilišča in je bil prvi take vrste na Spodnjem Štajerskem. Tečajnike je pozdravil, tokrat tudi v vlogi deželnega poslanca, predsednik stranke dr. Kukovec. Teme tečaja so bile alkoholizem, knjižničarstvo, so- kolstvo, časnikarstvo, narodna vzgoja, organiziranost napredne mladine ter društveno pravo in društveno življenje. 542 Dne 8. novembra 1909 je pri Št. Petru pod Svetimi gorami (danes Bistrica ob Sotli) potekal gospodarski shod glede vpra- šanja železnice iz Rogatca oziroma Mestinja čez Brežice v Novo 541 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 157, 14. 7., str. 3. 542 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 205, 9. 9., str. 2. 182 183 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC mesto. Shod je sklical tamkajšnji zdravnik dr. Ferdo Kunej. Na shod sta bila povabljena deželna poslanca, in sicer klerikalni de- želni poslanec in namestnik deželnega glavarja dr. Jankovič in liberalni deželni poslanec dr. Kukovec. Dr. Jankovič je prisotnim pojasnjeval predpriprave in nujnost železnice v teh krajih. Dr. Kukovec se je prav tako zavzel za nujnost železnice in menil, da bodo sklepi tega shoda prav gotovo morali biti upoštevani. Ku- kovec je govoril tudi o spornem vinskem davku, zoper katerega bi se morali vsi slovenski poslanci odločno upreti, saj po njego- vem mnenju pomeni uničenje slovenskega vinogradnika. Shod pa je pokazal tudi to, da sta skupaj nastopila politika nasprotu- jočih si političnih strank in razpravljala o skupnih ciljih. T o je bil eden redkih primerov skupnega nastopa in Narodni dnevnik je ugotavljal: » […] da vsi politični činitelji v važnih gospodarskih vprašanjih skupno postopajo, zadostuje že, ako se odpovemo čustveni politiki in medsebojni mržnji.« 543 Narodna stranka je vseskozi podpirala slovensko učiteljstvo v njegovih zahtevah in tako je dr. Kukovec sodeloval na učitelj- skem zborovanju v Mariboru 15. in 16. avgusta 1909, na katerem so se zbrali učitelji iz vseh slovenskih pokrajin. Na zborovanju je bilo prisotno tudi učiteljstvo iz sosednje Hrvaške ter Poljske in Češke. Zborovalci so protestirali proti preganjanju slovenskega naprednega učiteljstva na Kranjskem, ki ga izvaja klerikalni de- želni odbor. Kukovec je v svojem pozdravnem govoru poudaril, da je šola prvi pogoj za narodov obstanek in napredek. 544 Septembra 1909 je potekal velik javni shod v Žalcu. Med povabljenimi govorci sta bila državni poslanec Franjo Roblek in deželni poslanec dr. Vekoslav Kukovec z namenom, da osvetlita politični položaj. 545 Decembra 1909 je imela Narodna stranka svoj glavni zbor v Celju. Udeležili so se ga tudi predstavniki bratskih strank, med njimi podpredsednik izvršnega odbora Narodno napredne 543 Narodni dnevnik, 1, 1909, št. 255, 8. 11., str. 1; Narodni list, 4, 1909, št. 49, 11. 11., str. 2. 544 Narodni list, 4, 1909, št. 37, 19. 8., str. 6. 545 Narodni list, 4, 1909, št. 43, 30. 9., str 1. stranke na Kranjskem deželni poslanec dr. Oražen in predse- dnik Narodno napredne stranke na Goriškem deželni poslanec Andrej Gabršček. Dr. Kukovca je prisotnost istomislečih navda- jala z optimizmom, »da se bodemo strnili slovenski narodnjaki od Mure in Drave pa doli do sinje Adrije v enotno krepko četo v bran za naš rod in naša načela«. 546 Shoda so se udeležili tudi predstavniki raznih naprednih društev. Oba gosta sta posebej poudarila pomen narodnostnih bojev na Štajerskem kot trden zid pred nemškim navalom. Na shodu so pozdravili priprave na ustanovitev vseslovenske napredne stranke, ki naj bi potekala 16. januarja 1910 v Ljubljani. Na zboru je državni poslanec dr. Franjo Roblek govoril o političnem položaju, deželni poslanec dr. Kukovec pa je predstavil svoje delo v deželnem zboru. Zbor je bil tudi volilni in dr. Kukovec je bil ponovno izvoljen za pred- sednika stranke. 547 Dne 20. februarja 1911 je potekal politični shod na Ptuju v organizaciji političnega društva »Pozor«, in sicer v protest proti nemškemu nasilju in krivicam v Gradcu. Na zboru je govoril dr. Karel Verstovšek, ki je menil, da je obstrukcija poslancev Sloven- ske kmečke zveze v štajerskem deželnem zboru nevarno orožje. Prav tako je dr. Kukovec kritično govoril o pomenu obstrukcije. Kukovec se kot poslanec Narodno napredne stranke namreč ni priključil preostalim slovenskim poslancem pri obstrukciji. Na shodu so sprejeli resolucijo, s katero so podprli delo slovenskih poslancev. 548 Kukovec je kot predstavnik Narodne stranke hodil tudi na pogrebe pomembnejših posameznikov. Tako je v imenu stranke govoril na pogrebu poslanca Vinka Ježovnika v Velenju, ki je umrl 15. aprila 1910. Zaradi Ježovnikove smrti so bile potrebne nadomestne državnozborske volitve. Na zaupnem sestanku v Velenju 22. maja 1910 so se odločili, da Narodna stranka po- seže v volilni boj. Sestanek je vodil dr. Kukovec. Določi li so, da 546 Narodni list, 4, 1909, št. 53, 10. 12., str. 1. 547 Prav tam. 548 Narodni list, 5, 1910, št. 8, 24. 2., str. 5. 184 185 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC se 29. maja na zboru v slovenjgraškem Narodnem domu izbere kandidat za nadomestni sedež v državnem zboru. 549 Kukovec je kandidiral tudi za namestnika za občinske vo- litve celjske okolice, in sicer v 1. volilnem razredu med sloven- skimi kandidati. 550 Avgusta 1910 je v Celju potekal sokolski zlet, na katerem je bil prisoten tudi Kukovec. V imenu izvršilnega odbora Na- rodne stranke za Štajersko je nagovoril zbrane in menil, da se »sokolska organizacija ne sme dotikati politike!« 551 V svojem govoru je poudaril, da se Narodna stranka na Štajerskem veseli tega dogodka in velike udeležbe na zletu, saj sokolstvo prinaša »poživljanje narodne misli«. 552 Kukovec se je udeležil večine zborovanj slovenskega uči- teljstva, saj se je venomer zavzemal za izboljšanje položaja učite- ljev. V njihovem delu in poslanstvu je namreč videl pomembno narodno delo. Tako se je udeležil Zborovanja Zveze slovenskih učiteljev in učiteljic na Štajerskem na belo nedeljo aprila 1910. Kukovec je zbranim pojasnil težave, ki jih povzročata obstruk- cija in onemogočenost dela slovenskih poslancev v štajerskem deželnem zboru. Glede izboljšanja učiteljskih plač je menil, da je obstrukcija za Nemce primeren izgovor, da se ta zadeva ne uredi. 553 Kukovec je deloval tudi kot odvetnik, saj je imel v Celju svojo odvetniški pisarno. Tako je 3. junija 1910 kot odvetnik šo- štanjske posojilnice nastopal proti Franzu Woschnaggu zaradi manka 250.000 kron iz šoštanjske posojilnice. 554 Jeseni 1910 je deloval kot odvetnik strankarskega kolega in soustanovitelja Narodne stranke Vekoslava Spindlerja. Spindler je bil 1. oktobra obsojen na en teden zapora z enim trdim leži- ščem, ker kot urednik Narodnega dnevnika in Narodnega lista 549 Narodni list, 5, 1910, št. 21, 27. 5., str. 1. 550 Narodni list, 5, 1910, št. 33, 19. 8., str. 2. 551 Narodni list, 5, 1910, št. 33, 19. 8., str. 2. 552 Prav tam, str. 2. 553 Učiteljski tovariš, 50, 1910, št. 17, 29. 4., str. 3. 554 Štajerc, 11, 1910, št. 24, 12. 6., str. 1. ni objavil popravka o Cokanovi smrti, ki ga je zahtevalo državno pravdništvo. Tožil ga je državni pravdnik dr. Bračič. 555 Tri tedne kasneje je bil urednik Vekoslav Spindler povsem oproščen v za- devi »Občinske volitve v Petrovčah«. Zastopal ga je Kukovec, ki je podal obsežen dokaz resnice o nekorektnem gospodarjenju z denarjem šolskega sveta v Petrovčah, o čemer je pisal Narodni dnevnik in kar je bilo predmet obtožnice. 556 Kukovca srečamo tudi kot enega od likvidatorjev Glavne posojilnice v Ljubljani. 557 Boj med političnima taboroma je bil prisoten vsa leta po razkolu sloge. Politične stranke so se prek svojih glasil napadale in zmerjale. Še posebej so bili na udaru voditelji strank. Tako je klerikalni Slovenski gospodar, osrednje glasilo Slovenske kmečke zveze, ostro nastopil proti Slovenskemu narodu, ki je leta 1911 po zatonu Narodnega dnevnika prevzel vlogo glasnika liberal- cev obeh strank. Tak primer je bil zapis o kozjanskem okraju v Slovenskem narodu, ki je močno razhudil klerikalce. Zapisali so, da je to višek časnikarske in strankarske nesramnosti, ki jo vodita bratca dr. Kukovec in dr. Ploj. Časnik Slovenski narod je namreč zapisal: »Kozjanski okraj je najbolj klerikalen, a tudi najbolj na- zadnjaški na Spodnjem Štajerskem. Ljudstvo je divje, pobožno in sovraži vse, kar le količkaj diši po omiki in napredku. Tudi milo, kajti v Kozje pridejo na nabor fantje, ki imajo v laseh toliko uši, da se drže skupaj. Tako smo izvedeli od očividcev.« 558 Kle- rikalci so obljubili, da bodo na shodih ljudi seznanili z izlivom liberalnega zaničevanja do našega ljudstva. 559 Liberalci so menili, da so postali klerikalci po zmagi na zadnjih volitvah ošabni, zmage pijani in da zlasti v tistih okra- jih, kjer niso zmagali, še posebej napadajo in žalijo. Takšna je bila Savinjska dolina. Narodni list je napovedal Boj za Savinsko dolino. Po razpustu državnega zbora je Narodna stranka želela 555 Slovenski gospodar, 44, 1910, št. 40, 6. 10., str. 2. 556 Narodni dnevnik, 2, 1910, št. 244, 26. 10., str. 1–2. 557 Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 1911, št. 10, 13. 1., str. 91. 558 Slovenski gospodar, 45, 1911, št. 2, 12. 1., str. 2. 559 Prav tam. 186 187 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC ohraniti državnozborski mandat in za kandidata je ponovno predlagala Franja Robleka. Na shodu v Žalcu, ki je pomenil po- membno trdnjavo Narodne stranke, saj je leta 1907 v tisočgla- vem zboru podprl kandidata Robleka iz Žalca, se je ponovno zbralo na stotine ljudi iz Savinjske doline. Zastopane so bile vse občine vranskega in celjskega okraja. Shod je vodil dr. Kukovec. Navzočim je predstavil politični in narodni položaj na Spodnjem Štajerskem ter delo klerikalnih poslancev v Gradcu in na Du- naju ocenil kot neuspešno, saj »niso dosegli ničesar pozitivnega za svoje volilce«. Menil je, da je klerikalna politika tudi doma v glavnem razdiralna in poskuša škodovati vsem tistim, ki »odkri- tosrčno ljubijo svoj narod«. Svoj nagovor je Kukovec zaključil z mislijo, da je treba razdiralnemu delu klerikalcev, njihovi ošab- nosti in »njihovim hudobnim jezikom« napovedati boj. Rešitev je seveda videl v delu in zmagi Narodne stranke na volitvah. 560 Na zboru so podprli kandidaturo Franja Robleka, kandidata Sa- vinjske doline za državni zbor. V Brežicah so predlagali kot kan- didata za državni zbor protiklerikalnega dr. Kukovca. Na shodu zaupnikov Narodne stranke so klicali na odgovornost doteda- njega državnozborskega poslanca dr. Benkoviča, ki po mnenju zborovalcev kot predstavnik okrajev Brežice-Sevnica-Laško ni storil ničesar kljub obljubam leta 1907. Očitali so mu, da je pod- prl zakon za uvoz hrvaškega vina in s tem povzročil »velikansko škodo vinorodnemu brežiškemu in sevniškemu okraju«. Očitali so mu tudi, da slabo dela kot deželnozborski poslanec v Gradcu, kjer je skupaj s klerikalnimi poslanci z obstrukcijo pripomogel, da je vlada ustavila vse podpore za Spodnjo Štajersko, tudi po- sojila in finančna sredstva za ureditev potokov in rek. Liberalci so menili, da so klerikalci z vztrajanjem pri uveljavitvi sloven- skega jezika zaustavili vse druge aktivnosti. 561 Tudi iz Zidanega Mosta so prihajale vesti o nezadovoljstvu zaradi delovanja dr- žavnozborskega poslanca dr. Benkoviča. Kot boljšo izbiro so na shodih Narodne stranke predlagali svojega predsednika dr. Ku- 560 Narodni list, 6, 1911, št. 16, 20. 4., str. 1. 561 Narodni list, 6, 1911, št. 18, 4. 5., str. 1. kovca. 562 Klerikalci so na komentarje liberalcev o delovanju dr. Benkoviča odgovorili v svojem glasilu Slovenski gospodar. Ostro so nastopili proti dr. Kukovcu in ga imenovali »liberalni general brez armade«. 563 Očitali so mu nepravilnosti pri delovanju Celj- ske zadružne zveze in njegovo vlogo v Glavni posojilnici v Lju- bljani ter pozivali oškodovance, naj vložijo tožbe zoper njega. Menili so, da le Kmečka zveza lahko z upi stopa v volilni boj, saj se liberalci morajo s svojimi kandidati, ki jih komaj pridobijo, naslanjati na »nemškutarske bergle«, Plojevo stranko pa so vi- deli kmalu združeno s Kmečko zvezo. 564 Na listi Narodne stranke je postal kandidat v brežiškem okraju dr. Kukovec, v slovenjgraškem pa Ivan Verdnik, bojevnik napredne kmečke misli na Sp. Štajerskem. 565 Nadaljevali so se politični shodi, na katerih so stranke predstavljale svoje kandidate. Shod v Brežicah je kljub slabemu vremenu pritegnil veliko število zaupnikov iz vseh treh breži- ških sodnih okrajev, ki so prišli v poštev za volitve v brežiškem okraju. Zastopani so bili Laško z okolico, Zidani Most, Hrastnik, Trbov lje, sevniška okolica, številčna rajhenburška fara, Artiče, Zakot, Pišece, Globoko, Bizeljsko ter dobovska in kapelska fara. Zborovanje je vodil brežiški odvetnik dr. Ljudevit Stiker in je potekalo v Volčanškovi gostilni. Kukovec se je predstavil s svo- jim delom ter pogledi na dotedanje delo slovenskih klerikalnih poslancev v državnem zboru, kjer so v prvi ljudski zbornici tvo- rili tri četrtine slovenskega ljudskega zastopstva. 566 Kukovčev go- vor v Brežicah je bil prežet z opisovanjem nedela in neuspehov ter številnih volilnih obljub dotedanjega poslanca dr. Benkoviča. Zlasti je izpostavil Benkovičevo glasovanje za uvoz hrvaškega vina in s tem škodo, ki jo je tak uvoz pomenil za brežiškega in sevniškega vinogradnika. Zborovalci so s parolami »Res je! Dol z izdajalcem!« prispevali k vzdušju shoda. V razpravi, ki je 562 Prav tam, str. 3. 563 Slovenski gospodar, 45, 1911, št. 18, 4. 5., str. 1. 564 Prav tam. 565 Slovenski narod, 44, 1911, 103, 4. 5., str. 1. 566 Prav tam. 188 189 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC sledila, je župan Bizeljskega Ivan Malus opisal Kukovčeva pri- zadevanja v deželnem zboru za bizeljsko občino. Kukovec se je zavzel za zavarovanje bregov Sotle pri Gregovcih in Bračni vasi ter priskrbel ustrezne načrte. Pripravil je tudi brezplačen ugovor, po katerem se je znižal prispevek občine Bizeljsko za gradnjo farovža s 87.000 kron na 7.000 kron. Tem dejstvom so sledili klici Živel Kukovec! Kukovec je nagovoril zaupnike, da imajo sedaj možnost podpreti človeka, ki bo v državnem zboru na Dunaju zagovarjal njihove interese. 567 Shodi so se vrstili še na Bizeljskem, v Pišecah in Župelevcu. Na vseh je govoril Kuko- vec. 568 Dr. Benkovič, dotedanji državnozborski poslanec, je na Kukovčeve obtožbe odgovoril z obtožbami o Kukovčevi vlogi pri Glavni posojilnici in Zadružni zvezi. Objavil jih je Slovenski gospodar. Seveda je temu takoj sledil demanti v Narodnem listu z vrnjenim udarcem, da je »Benkovič prejel od svojega nesreč- nega kolege dr. Hudnika iz blagajne Glavne posojilnice še komaj pol leta pred polomom nje 200 K nagrade.« 569 Tudi volivci gornjegrajskega, šoštanjskega, slovenjgraškega in marnberškega (radeljskega) volilnega okraja so se zbrali na shodu Narodne stranke. Zborovalce je pozdravil veleposestnik J. Kac, shod pa je vodil veleposestnik Konrad Iršič iz Mislinje. Predstavnik Narodne stranke in član izvršnega odbora dr. Božič iz Celja je zbrane seznanil s politično situacijo in predlagal, da namesto kandidature dr. Karla Verstovška podprejo liberalnega kandidata za državni zbor. Predlagal je otiškega župana J. Ver- dnika, ki je kandidaturo sprejel. 570 Predstavljanje Kukovca kot kandidata Narodne stranke je potekalo tudi v Loki pri Zidanem Mostu, kjer je okoli 100 mož podprlo Kukovčevo kandidaturo in izrazilo »ogorčenje zoper političnega sleparja dr. Korošca«. 571 Kukovec se je predstavil tudi na shodih v Trbovljah in v Hrastniku 21. maja 1911. Kot 567 Prav tam, str. 2. 568 Narodni list, 6, 1911, št. 19., 12. 5., str. 3; Narodni list, 6, 1911, št. 20, 16. 5., str. 3. 569 Prav tam. 570 Slovenski narod, 44, 1911, št. 103, 4. 5., str. 2. 571 Narodni list, 6, 1911, št. 19, 12. 5., str. 3. deželnozborski poslanec je deloval tudi za pomoč in reševanje problemov v tistih krajih, kjer ni bil izvoljen. Na shodih Naro- dne stranke so poudarjali njegovo delo in uspehe, na primer: njegovo akcijo za pravično ureditev bernje in duhovniških plač – kar so odobravali tudi nemški duhovniki; leta 1909 je dr. Ku- kovec posredoval pri oblasteh za dodelitev pomoči po toči vsem prizadetim krajem, bojeval se je zoper nove deželne davke, ki pa jih je dr. Benkovič podprl; za ustanovitev slovenske meščanske šole v Žalcu; zavzemal se je za pletarsko šolo pri sv. Barbari v Halozah (danes Cirkulane); dosegel je, da sta soseski Gregovce in Bračna vas pri Bizeljskem dobili podporo za škodo, ki jo je povzročila povodenj. In po mnenju poročevalcev svojega dela in uspehov ni obešal na veliki zvon, ampak da je v resnici delal za svoje ljudstvo. 572 Volilna gibanja so se vse do junija 1911, ko so 13. junija po- tekale volitve, selila iz kraja v kraj. Narodna napredna stranka je kandidata dr. Kukovca predstavila tudi v laškem volilnem okraju, in sicer s tremi shodi. Prvi je potekal v laškem trgu z navzočnostjo dvestotih volivcev; ovirali so ga klerikalci. Nato je dr. Kukovec nastopil še v Jurkloštru, kjer je isti dan potekal tudi shod klerikalnega kandidata dr. Benkoviča. Zadnji shod tega dne je bil v Šmarjeti pri Rimskih Toplicah, kjer sta ob isti uri zborovala dr. Kukovec in dr. Benkovič. 573 V začetku junija so bili še shodi v Zabukovju, Planini in Dobovi ter v Artičah, Zdolah in Globokem. Na vseh shodih Narodne stranke so pou- darjali uspehe kandidata dr. Kukovca in slabo delo dotedanjega poslanca in kandidata za naprej dr. Benkoviča. 574 Odnosi in poslanske aktivnosti ter politična nasprotja iz državnega in štajerskega deželnega zbora so se prenašali na do- mača tla, ljudje pa so jih odobravali ali jim nasprotovali. Shodi ene ali druge politične opcije so bili primeren poligon za razčiš- čevanje narodnih problemov in političnih nasprotij. 572 Narodni list, 6, 1911, št. 21, 19. 5., str. 4. 573 Narodni list, 6, 1911, št. 23, 26. 5., str. 3. 574 Narodni list, 6, 1911, št. 26, 6. 6., str. 2–3. 190 191 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC Štiri dni pred volitvami so časniki pozivali volivce, da volijo njihove kandidate. Narodni list je zapisal: »Volilci! Ne pokažite nasprotnim agitatorjem glasovnic!« in opozarjal na nevarnosti zamenjave glasovnic – te lumparije naj bi se lotevali klerikalci. Vendar so vse mandate dobili klerikalci. V brežiškem, sevni- škem in laškem okraju Narodna stranka z dr. Kukovcem ni bila uspešna. Kljub temu da je dr. Benkovič po številu glasov naza- doval v primerjavi z volitvami štiri leta prej, je dobil ponovni mandat državnozborskega poslanca. Dr. Kukovec je prejel več glasov le na Velikem Obrežu, v Mostecu in Rigoncah. Prav tako so Kapele podprle Kukovca, več glasov kot Benkovič pa je dobil še v Planini, Bizeljskem, Hrastniku in Trbovljah. 575 Prav tako ni- sta bila uspešna narodni kandidat Franjo Roblek in socialist Ivan Tokan. V volilnem okraju Celje-Vransko jih je premagal klerika- lec dr. Anton Korošec. V Vuzenici je zmagal klerikalec Rebek, v volilnem okraju Maribor – levi breg pa klerikalec Roškar pred štajercijancem Pragmarjem. V Središču in na Ptuju je zmagal dr. Miroslav Ploj. Ormož in Celje sta dobila nemškega nacionalca Markhla. Tudi v Savinjski dolini je kljub obetavnim poročilom s shodov dr. Kukovca zmagal dr. Korošec. V Rogatcu je zmagala Slovenska kmečka zveza z Jankovičem. 576 Državnozborske voli- tve leta 1911 na Slovenskem so dale Slovenski ljudski stranki 20 poslancev, liberalcem 3, socialisti so ostali brez. Na Spodnjem Štajerskem je Slovenska kmečka zveza popolnoma izrinila libe- ralce, dobila je vseh sedem mandatov. Kljub porazu je Narodna stranka na Spodnjem Štajerskem bodrila svoje pristaše z zapisi v svojih listih, na primer: »Kvi- šku glave – in na novo delo za osvobodo ljudstva iz duševne sužnosti.« 577 Stranka si je kot glavno nalogo po volitvah zadala delo pri vzgoji ljudstva, vzgoji dobrih agitatorjev za strankine ideje. Menili so namreč, da je bila med volilnim bojem v nekate- rih krajih agitacija preskromna. 578 575 Narodni list, 6, 1911, št. 28, 16. 6., str. 2. 576 Slovenski narod, 44, 1911, št. 136, 14. 6., str. 2. 577 Narodni list, 6, 1911, št. 28, 16. 6., str. 1. 578 Prav tam. Politična diferenciacija se je še povečala, nasprotovanje in blatenje po časnikih sta se nadaljevala. Poleti 1911 je Slovenec pisal o sporu med klerikalci in liberalci glede posojila pri stavbni in kreditni zadrugi Lastni dom, ki ga je zastopal Kukovec kot odvetnik. 579 Tudi osebno se je Kukovec srečeval s sodiščem. Tako je bil avgusta 1911 obsojen zaradi postopka po 516. členu k. z., in sicer na šest dni zapora, poostrenega z enim postom. Kleri- kalno in nemško časopisje je z veliko mero zgražanja pisalo o dogodku, ki se je pripetil poleti 1911. Zapisano je: »Dne 20. pre- teklega meseca po pol 9. uri zvečer šel je deželni poslanec in od- vetnik dr. Vekoslav Kukovec na izprehod. Ko pride na slavnostni travnik, kjer je bilo ob tem času mnogo ljudstva, namigne hitro nekemu mlademu dekletu in odrinila sta jo nato po peš-poti proti Lavi. Ker pa je bila pot vsled velike suše zelo prašna in je rumeno solnce po dnevi malo pripekalo, krenila sta jo naenkrat po stranski stezi čez travnik in se zgubila v hladnem grmovju, da se od hladne vročine oddahneta. – Nekaj časa pozneje nastopila sta vsak svojo pot in se počasi odstranila od tega tako hladnega in lepega kraja.« 580 Zaradi tega dogodka (policiji ga je ovadil celjski Nemec) je potekala kazenska razprava na okrajnem celjskem sodišču zoper deželnega poslanca in odvetnika ter njegove družabnice. Zaradi precej dolgo trajajočega bivanja pod hladnim grmovjem jima je bila očitana velika in javna pohujšljiva žalitev lepega »zadržanja« in sramežljivosti. Obsojena je bila tudi Kukovčeva spremljevalka, in sicer na pet dni zapora, poostrenega z enim postom. 581 Uredništvo Štajerca 582 je ob tem pripisalo, da se ne 579 Slovenec, 39, 1911, št. 158, 13. 7., str. 2. 580 Štajerc, 12, 1911, št. 33, 13. 8., str. 2. 581 Prav tam. 582 Štajerc, glasilo štajerske stranke Štajerc-partei (od 1907 Napredna stranka), ki je na Spodnjem Štajerskem oživljala ideje štajercijanstva – ideje sprave med meščanom (Nemcem) in kmetom (Slovencem). Pisan je bil v slovenščini. Pozival je bralce, naj naznanijo nabiralce podpisov za Majniško deklaracijo leta 1917 in 1918. Urejala sta ga Michael Bayer in do leta 1907 Karel Linhart. Izhajal je v nakladi 15.000 izvodov. ES, 13. knj., str. 123. 192 193 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC ukvarjajo z osebnimi, čeprav nečednimi zadevami, vendar so to morali zapisati, saj je dr. Kukovec veljal za velikega moralista in je obsojal celjsko močvirje. V eni od naslednjih številk je Šta- jerc pisal o politični morali na Slovenskem in Spodnjem Štajer- skem in ugotavljal, da je ljudstvo tisočkrat boljše, nego njegovi voditelji. Poleg omenjene Kukovčeve blamaže je naštel še nekaj primerov, in sicer urednika Slovenskega naroda, ki se mu očita, da je po farovžih srebrne žlice kradel; duhovniku dr. Korošcu se očita, da ima gotove stvari z neko lepo »trafikantkinjo« in da se vkljub svoji suknji na Dunaju zabava »s pol nagimi judovskimi babami«; tudi o dr. Ploju ni imel lepih besed in ga je označil s Verbrecher – zločinec, ki bi moral za več mesecev v ječo. Spisek »grešnikov« je bil dolg, članek pa se zaključuje z besedami, da si niso ničesar izmislili, ampak da si slovenski voditelji to očitajo med seboj. 583 Dr. Kukovec je zoper obrekovalca, ki je dogodek prijavil celjski policiji, vložil tožbo. Slovenski in nemški klerikalni ča- sopisi so z velikim veseljem pisali o težkem udarcu usode, ki je zadel deželnega poslanca in advokata dr. Vekoslava Kukov- ca. 584 List Narodne stranke Narodni list je brez podrobnejšega komentarja zapisal notico o Kukovčevi ovadbi in jo označil kot napad na osebno čast deželnega poslanca ter da bo sojenje po- kazalo resnico. 585 Dr. Kukovcu je uspelo izpodbiti sodbo celjskega sodišča, ki se je izreklo, da se razsodba okrajnega sodnika dr. Watzulika razveljavi, ker je neutemeljena, in se dr. Kukovec spozna prostim vsake krivde. Na Kukovčevo zahtevo je bilo zaslišanih kar nekaj prič, na primer profesor Matej Suhač, uradnik Slavije Ivan Likar, pravnik Davorin Rus ter tajnik južnoštajerske hranilnice Janko Vavken, ki so bili ves čas skupaj v družbi z dr. Kukovcem, in tako ovadba ni vzdržala. 586 Vendar je dr. Kukovec hotel zadevi priti do dna in je nadaljeval tožbo zoper obrekovalce. Tako je 583 Štajerc, 11, 1910, št. 46, 13. 11., str. 1. 584 Slovenski gospodar, 45, 1911, št. 33, 10. 8., str. 3. 585 Narodni list, 6, 1911, št. 36, 10. 8., str. 1; št. 37, 17. 8., str. 1. 586 Narodni list, 6, 1911, št. 42, 21. 9., str. 1. 10. oktobra 1911 potekala razprava pred okrajnim celjskim so- diščem zoper slikarja Avgusta de Tomeja ter čevljarja Potnika in Kodelo. Določen je bil sodnik dr. Watzulik, vendar je Kukovec želel, da se ga izloči, ker je v prejšnjih razpravah po njegovem mnenju deloval enostransko in površno. Predstojnik okrajnega celjskega sodišča je Kukovčevo zahtevo zavrnil. Kukovec je zato zahteval, da se vsi spisi predajo najvišjemu sodišču na Dunaju, ki bo določilo okrajno sodišče na Dunaju ali v Trstu, da bo razso- jalo o tožbi dr. Kukovca. Tej zahtevi je moral predstojnik Gallin- ger ugoditi. Tako je za nadaljevanje obravnave postalo pristojno najvišje sodišče na Dunaju. 587 Štajerc je napisal, da je Kukovec umaknil tožbo in da bo sam plačal vse stroške. 588 Kukovec je bil pogosto pred sodiščem tudi zaradi različnih obrekovanj. Tožili so ga celjski meščani ali pa jih je bolj ali manj uspešno zastopal. 589 Leta 1912 je minevalo 64 let, odkar je v monarhiji vladal Franc Jožef I. Državni zbor je sprejel nov zakon, s katerim je bila vpeljana dveletna vojaška služba. Dne 21. marca 1912 so v Trstu spustili v morje novo vrsto bojne ladje dridnot, imeno- vano Tegetthof. Celo leto so trajala spravna pogajanja med Čehi in Nemci. Štajerski deželni zbor tudi to leto ni deloval zaradi obstrukcije slovenskih klerikalnih poslancev. Dne 17. februarja 1912 je umrl avstrijski zunanji minister grof Aehrenthal, 1. julija pa avstrijski kmetijski minister Čeh dr. Albin Braf. Na Spodnjem Štajerskem je na političnem področju leto 1912 še vedno pomenilo obdobje politične diferenciacije, ča- sopisnih obračunavanj in osebnih napadov. V začetku leta so dunajski listi poročali o predvidenih finančnih sredstvih za raz- širjanje telefonskega omrežja tudi po Spodnji Štajerski. Naro- dni politiki so pričakovali, da bodo slovenski klerikalni poslanci intenzivneje delovali v tej smeri. Razdor med poslanci večine klerikalci in predstavnikom Narodne stranke v štajerskem de- 587 Narodni list, 6, 1911, št. 46, 13. 10., str. 2. 588 Štajerc, 12, 1911, št. 48, 26. 11., str. 3. 589 Štajerc, 11, 1911, št. 22, 29. 5., str. 4. 194 195 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC želnem zboru se je povečeval ter se kazal tudi pri političnem in narodnem delu v spodnještajerskih krajih. Razdor v slovens kem političnem taboru v deželnem zboru se je vsak dan večal. Po mnenju narodnih politikov se je to najbolj kazalo prav v šols- tvu, na katero so z ene strani prežali nemški nacionalci, z druge pa klerikalci. Narodna stranka je svoje narodno delo opravljala prek svojih različnih organizacij. Tako je na primer Napredno politično in gospodarsko društvo za Škofjo vas, Šmartno v Ro- žni dolini in okolici priredilo pri Stožirju v Šmartnem politični shod. Med gosti je bil deželni poslanec dr. Kukovec. V svojem govoru je natančno opisal čas obstrukcije v štajerskem dežel- nem zboru in opredelil stališče Narodne stranke do tega. 590 Nekateri kraji na Spodnjem Štajerskem so bili kljub kle- rikalni prevladi narodni. Takšno je bilo Središče v klerikalnem ormoškem okraju, kjer so delovali najmočnejši Koroščevi poli- tiki – »najbojevitejši petelini«, in sicer Štuhec pri Sv. Miklavžu, Bratušek v Svetinjah, Kranjc v Središču in kaplan Anselm Polak v samem Ormožu. Liberalci so poskušali z dvigom politične in splošne izobrazbe ter z gospodarskim delom v teh krajih ohra- niti svoj vpliv. V Središču so sklicali ljudski shod. Središče je nam r e č pr e d st a vljalo trdnjavo napredne misli. Zbor je odprl tr- ški župan Josip Šinko (1851–1923), ki je bil med soustanovitelji Narodne stranke v Celju leta 1906 in njen podpredsednik do leta 1914. 591 Zborovanja se je udeležilo okoli 300 zborovalcev, ki jih je v poldrugo uro dolgem govoru nagovoril deželnozborski posla- nec dr. Kukovec. Pojasnjeval je razmere v deželnem zboru in škodo, ki jo po njegovem mnenju dela obstrukcija 12 klerikal- nih poslancev. Po Kukovčevem mnenju je vzrok za obstrukcijo to, da si klerikalni poslanci želijo velikih dejanj in slave. Sam je menil, da sodelovanje pri obstrukciji pomeni škodo za slovenski narod in da bi bilo bolje, da poslanci vrnejo svoje mandate in se razpišejo volitve: »Naj se napravi čista miza! Narodna stranka se 590 Slovenski narod, 45, 1912, št. 35, 13. 2., str. 2. 591 SBL, 3. knj., str. 620. ne boji razpusta deželnega zbora.« 592 Govoril je o razcepljeno- sti nemških nacionalcev na dva tabora, in sicer na stranko spo- dnještajerskih nemškutarjev in Nemcev ter stranko gornje- in srednještajerskih nemških nacionalcev. Slednji so se hoteli po Kukovčevem mnenju zbližati s slovenskimi klerikalci. Kukovec je zastopal stališče, da ni pomembno le število volivcev, temveč da za stranko stojijo misleči ljudje. Zato je ljudi vabil, da se vklju- čujejo v domača društva in politično življenje. Kukovec je tudi opozoril, da so klerikalci in Nemci očrnili narodnjake pri du- najski vladi, da so prijatelji Srbov in Rusov ter da delujejo proti lastni državi. Posledica tega je preganjanje narodnjakov. Kuko- vec je poudaril, da je Narodna stranka na Spodnjem Štajerskem lojalna, zvesta državi in cesarski rodbini, vendar je njena dol- žnost, da opozarja vlado, kadar dela zoper narod. Na shodu so govorili tudi o lokalnih problemih, kot je imenovanje nemškega okrajnega sodnika v Ormožu, ki je po 13 letih zamenjal sloven- skega sodnika dr. Preskarja. V razpravi so zbrani povedali, da je le vodstvo Narodne stranke podpiralo Ormožane v boju zoper nemškega sodnika, medtem ko je dr. Korošec zavrnil pomoč. 593 Mesec dni kasneje je dr. Kukovec govoril na shodu v Ver- žeju, ki ga je sklicala Narodna stranka. Hedžetova gostilna je bila premajhna in po pisanju Slovenskega naroda je moralo kar pre- cej ljudi ostati zunaj. Tudi tam je govoril o položaju štajerskega deželnega zbora in natančno popisal svoje posredovanje v zvezi z občinskim pašnikom in različnimi nesporazumi z vodstvom murske regulacije. Zbrani so dr. Kukovcu izrekli vso podporo pri njegovih prizadevanjih za mursko regulacijo v štajerskem de- želnem zboru. Podpora dr. Kukovcu v Veržeju je bila še posebej dobrodošla, saj je v kraju na zadnjih deželnozborskih volitvah dobil le malenkostno število glasov. 594 Dne 6. oktobra 1912 je potekal glavni zbor Narodne stranke za Štajersko. Glavni govornik na zboru je bil predsednik stranke in deželni poslanec dr. Kukovec. V govoru je uvodoma poudaril, 592 Narodni list, 7, 1912, št. 12, 21. 3., str. 1. 593 Prav tam. 594 Slovenski narod, 45, 1912, št. 75, 2. 4., str. 2; Narodni list, 7, 1912, št. 14, 4. 4., str. 2. 196 197 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC da je klerikalna stranka dolga leta gradila svoj položaj, medtem ko je Narodna stranka mlada, vendar je Kukovec apeliral, da se morajo pristaši te stranke na vso moč udejstvovati in združiti moči v močno politično organizacijo. Glede na to, da so imeli klerikalci v tem času večino državnozborskih in deželnozbor- skih mandatov, je Kukovec pričakoval, da bo njihovo delo uspe- šnejše. Rezultati delovanja klerikalnih poslancev so po njego- vem mnenju omejeni le z doseženimi podporami kmetovalcem za vremenske ujme, pa še te so zelo skromne. Štiriletno delova- nje 12 klerikalnih poslancev v deželnem zboru po Kukovčevem mnenju ni prineslo nič zavidljivega in koristnega za slovensko ljudstvo. Kot narodnjak je Kukovec upal in želel, da bi obstruk- cija prinesla Slovencem uspehe, ki so si jih zastavili klerikalci, vendar se je bal, da je ta poteza zgrešena. V govoru je izrazil zadovoljstvo, da se veliko ljudi zanima za Narodno stranko in da stranka raste. Prav tako so iz nekdanjih mladinov zrasli zreli možje, ki so močna strankina opora. Na zbor so povabili tudi nekatere rodoljube, ki niso bili or- ganizirani v Narodni stranki. Med temami na glavnem zboru je bilo tudi združevanje Narodne stranke s slogaši. Kukovec je menil, da je za to treba sklicati izvršni odbor Narodne stranke in posvetovanje zaupnikov. Gospodarske in finančne razmere v tem času niso bile po- sebej ugodne. Gospodarski in denarni zavodi so zaradi nepra- vilnega vodenja tudi propadli. Kukovec je pojasnil, da Narodna stranka v primerjavi s klerikalno nima politikov, ki bi se posve- čali izključno strankarskemu delu. Klerikalna stranka je namreč imela sedem gmotno preskrbljenih politikov, ki so venomer na razpolago za organizacijo političnega in nepolitičnega dela. Kukovec je poudaril potrebo po poglobljenem delu Narodne stranke s shodi, političnimi in izobraževalnimi. Menil je tudi, da je ugled stranke povezan z ugledom njenih voditeljev. Pri tem je izpostavil zlasti primer ljubljanskega župana, ki so ga kleri- kalci z vsemi sredstvi hoteli uničiti. Opisal je tudi takšen način diskreditacije na Spodnjem Štajerskem, ko klerikalna stranka z velikimi denarnimi sredstvi vzdržuje izhajanje tednika Slovenski gospodar ter trikrat na teden izhajajočo Stražo, in sicer z glav- nim namenom, da z neprestanimi osebnimi napadi izpodko- pava ugled posameznikom, vodilnim v Narodni stranki. Menil je, da ima »vnet klerikalec psovko zoper mene (Kukovca, op. p.) večkrat na jeziku kakor pobožno molitev«. 595 Na zboru se je zbralo okoli 200 zaupnikov stranke, med njimi veliko kmečkih in trških županov, kmetov, obrtnikov in razumnikov. Tudi celj- sko meščanstvo je izkazalo simpatije narodnemu taboru. Poz- drave je poslal tudi ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar, načelnik Narodne stranke na Kranjskem. Govorniki na zboru so komen- tirali delovanje klerikalne stranke ter se zgražali nad voditeljem slovenske klerikalne stranke dr. Krekom, ki je na shodu Kmečke zveze v Celju nagovoril somišljenike, »naj se vsak večer vprašajo, ali so tisti dan dovolj sovražili liberalce!« 596 Zbrani liberalci so menili, da je to odkrit poziv k sovraštvu in nasilnosti, ki se kaže v klerikalnem časopisju. Na zboru so ugotovili, da je Narodna stranka veliko naredila pri organizatorskem delu, zlasti v zvezi z ustanavljanjem in delovanjem okrajnih ali krajevnih političnih društev. Klerikalci so zbor poimenovali V znamenju megle ter se norčevali iz Kukovčevega govora in načrtov Narodne stranke. 597 Zbor je bil tudi volilni. Za predsednika je bil ponovno iz- voljen dr. Kukovec, podpredsedniki pa so postali Josip Širca, žu- pan v Žalcu, Josip Šinko, župan v Središču, in dr. Anton Božič, odvetnik v Celju. Dr. Kukovec je na zboru tudi natančno po- ročal o svojem delu v štajerskem deželnem zboru. Glavni zbor Narodne stranke je poročilo sprejel in Kukovcu izrekel popolno zaupanje za njegovo vztrajno in nesebično delo. 598 Konec leta 1912 je izšel Slovenski kmečki koledar za leto 1913, ki je poleg drugih napotkov in pregleda političnega polo- žaja v letu 1912 prinesel tudi sliko dr. Kukovca. 599 595 Narodni list, 7, 1912, št. 42, 17. 10., str. 2; Slovenski narod, 45, 1912, št. 232, 9. 10., str. 1–2. 596 Slovenski narod, 45, 1912, št. 230, 7. 10., str. 1. 597 Slovenski gospodar, 46, 1912, št. 41, 10. 10., str. 3. 598 Slovenski narod, 45, 1912, št. 230, 7. 10., str. 2. 599 Narodni list, 7, 1912, št. 43, 24. 10., str. 4. 198 199 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC V nedeljo, 20. oktobra 1912, je bilo ustanovljeno Naro- dno politično društvo za mariborski okraj. Med slavnostnimi govorniki je bil tudi dr. Kukovec, ki je poudaril pomen novega društva. Menil je, da lahko društvo s svojim dobrim delovanjem pritegne veliko število ljudi in spodbudi zanimanje za politično in narodno delo ter naj hodi mirno, brez ozira na levo in desno, svojo pot. 600 Vodenje društva je prevzel dr. Ivan Glaser, med od- borniki pa najdemo dr. Vladimirja Serneca, Frana Piška, Ivana Kejžarja … Novembra 1912 je bilo spet v ospredju vprašanje celjske gimnazije, in sicer na javnem shodu političnega društva Naprej. Shod je odprl predsednik društva in deželni poslanec dr. Ku- kovec. Na shodu so sprejeli resolucijo, v kateri so izrazili »naj- odločnejšo kulturno zahtevo spodnještajerskih Slovencev po slovenski višji gimnaziji v Celju. Istočasno s postavko za stavbo nemške višje gimnazije v Celju naj se da v proračun tudi po- stavka za stavbo slovenske višje gimnazije v Celju.« 601 Od slo- venskih poslancev so zahtevali, da za dosego tega cilja uporabijo vsa parlamentarna sredstva. Zborovalci so razpravljali tudi o balkanskih vojnah in izražali svoj odnos do slovanskih bratov na Balkanu. Bili so proti politiki avstro-ogrske monarhije glede oviranja Srbije pri njenem razvoju. Kukovec je ob tem vprašanju govoril o gospodarskih interesih na Balkanu. 602 Kljub oslabelemu vplivu Narodne stranke je ta nadaljevala s svojim delom, čeprav je morala preseliti svoje glasilo Narodni list iz Celja v Ljubljano. Klerikalno časopisje je takoj zapisalo, da je moral dr. Kukovec iskati pomoč pri raznih liberalnih mo- gotcih, saj si je časopis v Celju nabral precejšnjo izgubo. Hkrati so klerikalci zapisali, da ima Slovenski gospodar že skoraj 14.000 naročnikov, ki list tudi plačujejo. 603 Poleti 1913 je prišla novica, da v Mariboru tečejo priprave za začetek izdajanja novega libe- ralnega slovenskega lista starih in mladih liberalnih advokatov. 600 Prav tam. 601 Narodni list, 7, 1912, št. 46, 14. 11., str. 1. 602 Narodni list, 7, 1912, št. 46, 14. 11., str. 1. 603 Slovenski gospodar, 47, 1913, št. 5, 30. 1., str. 3. Priprave sta vodila dr. Kukovec in dr. Franjo Rosina. 604 Kasnejši komentarji v Slovenskem gospodarju so poročali o neuspehu te akcije, ki naj bi ji nasprotoval celo sam Kukovec. Kukovec naj bi se zavzemal za oživitev Narodnega lista in je nasprotoval iz- daji posebnega lista v Mariboru. Sicer pa je bil glavni vzrok po- manjkanje finančnih sredstev. Rezultat je bil, da je Narodni list v marcu začel izdajati posebno »mariborsko prilogo«. 605 Tako kot so si zadali na glavnem zboru leta 1912, so libe- ralci še naprej organizirali politične shode, za katere so menili, da so najprimernejša oblika, da pritegnejo ljudi. Tako je 9. fe- bruarja 1913 v Polju pri Podčetrtku potekal shod Narodne stranke v kozjanskem okraju. Na shod so prišli ljudje iz Lastr- niča, Sedlarjevega in Buč. Organizator shoda je bilo napredno politično društvo za šmarški, rogaški in kozjanski okraj. Zbor je vodil Ferdo Glojnarič. Med govorniki je bil urednik Vekoslav Spindler, ki je predstavil gospodarske posledice zaradi obstruk- cije štajerskega deželnega zbora, davčne predloge v parlamentu in zanemarjen načrt sotelske železnice; za slednje je krivil ne- delo klerikalnih poslancev dr. Benkoviča in dr. Jankoviča. Dr. Kukovec je v svojem nastopu izpostavil pisanje mariborskega Slovenskega gospodarja, ki bije nesramen boj zoper tiste, ki ne podpirajo politike dr. Korošca v deželnem zboru. Časnik celo obsoja tiste, ki niso s Korošcem za narodne izdajalce. Kukovec je ponovno povedal svoje stališče do obstrukcije v deželnem zboru in menil, da bi morali izbranci ljudstva v Gradcu delati in kori- stnih postav sklepati, ne pa delati z obstrukcijami strankarskih kupčij na škodo narodne celote. 606 Že naslednji mesec je potekalo zborovanje Političnega in gospodarskega društva za šmarsko-rogaško-kozjanski okraj, ki mu je predsedoval župan Janez Hudina. Tako kot na drugih zbo- rih je dr. Kukovec govoril o nesmiselni politiki slovenskih kle- rikalcev v deželnem zboru. Shod Narodne stranke je bil istega 604 Slovenski gospodar, 47, 1913, št. 34, 21. 8. 1913. 605 Slovenski gospodar, 48, 1914, št. 8, 19. 2., str. 2. 606 Slovenski narod, 46, 1913, št. 34, 11. 2., str. 1. 200 201 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC dne tudi v Podsredi. Na obeh so sprejeli resolucije, v katerih so obsojali delo poslanca dr. Jankoviča in poudarili nujnost reševa- nja njihovih lokalnih težav, kot je bila sotelska železnica. 607 Dne 30. marca 1913 je Narodna stranka sklicala shod v Žalcu, kjer je imel Kukovec obširen govor o političnem položaju in dogodkih na Balkanu ter posledicah balkanskih vojn za Slovence. Menil je, da mora biti skupni cilj politična združitev vseh avstrijskih Jugoslovanov v eno upravno enoto, ki bi bila enakovredna češko- -poljsko-nemški Avstriji in Ogrski. 608 Sklenili so tudi poslati bol- garskemu ministrskemu predsedniku Gešovu brzojavko, v ka- teri so čestitali jugoslovanskim junakom za zmage nad Turki. 609 V Mariboru so 18. maja 1913 spodnještajerski Nemci pri- pravljali prireditev zoper Slovence in shod zoper jugoslovan- sko idejo. Narodna stranka je zato s podpisanim dr. Kukovcem v Narodnem listu objavila poziv Dolžnost nas kliče v Maribor! Menili so, da je treba braniti ogroženo obmejno postojanko. 610 V maju je bil sklican shod zaupnikov Narodne stranke v Mari- boru. O splošnem političnem položaju je obširno in temeljito govoril dr. Kukovec. Menil je, da so zmage balkanskih Slovanov vplivale tudi na avstrijske Jugoslovane, še posebej na Slovence, ter dvignile ponos naroda. Politične razmere v monarhiji niso bile rožnate, državni zbor je bil neenoten, v vseh slovenskih po- krajinah pa je imela vseslovenska ali klerikalna stranka večino. Narodna stranka je kljub majhnemu številu svojih privržencev nadaljevala svoje delo. Na shodu so nastopili še dr. Anton Božič, ki je predstavil jugoslovansko gibanje in stališča štajerskih Slo- vencev do gibanja. Zavzemal se je za kulturno zbliževanje vseh Jugoslovanov in za politično združitev avstrijskih Jugoslovanov v eno upravno skupino. Zagovarjal je narodno avtonomijo in zedinjeno Slovenijo. Dr. Milan Gorišek je razpravljal o organi- ziranosti Narodne stranke v Podravju in Slovenskih goricah ter njenih nalogah. Menil je, da je treba tamkajšnje prebivalstvo v 607 Narodni list, 8, 1913, št. 10, 6. 3., str. 2. 608 Slovenski narod, 46, 1913, št. 73, 1. 4., str. 2. 609 Prav tam. 610 Narodni list, 8, 1913, št. 20, 15. 5., str. 1. okviru poučnih predavanj iz slovenske zgodovine vzgojiti k na- rodni zavednosti. V tem je Narodna stranka videla potencialne člane stranke. 611 Kukovec se je udeleževal številnih zborovanj in slavnosti. Tako je bil julija 1913 gost slavnostnega občnega zbora ob peti obletnici delovanja Kluba naprednih slovenskih akademikov v Celju. Kukovec je govoril v imenu izvršnega odbora Narodne stranke in pohvalil prosvetno delo kluba. 612 Govoril je tudi 13. julija 1913 na 25-letnici slovenjgraške moške podružnice družbe sv. Cirila in Metoda na vrtu Ferdinanda Kaca v Šmart- nem. Slavnost je bila združena z zletom celjskega sokolskega okrožja. Po časopisnih poročilih je bil to narodni tabor, ki ga je spremljala sokolska koračnica. Zbrane je pozdravil šmarski žu- pan Ivan Kac. Kukovec je govoril v imenu Zveze narodnih dru- štev ter poudaril nujnost skupnega in organiziranega dela vseh narodnih društev. 613 Glavni zbor narodne stranke za Spodnje Štajersko in okto- brsko slavje Zveze narodnih društev je bil naslov vabila glavnega odbora Narodne stranke in njenega predsednika dr. Kukovca v Narodnem listu. Geslo vabila je bilo: »Iz vsake občine vsaj en mož dne 5. oktobra na glavni zbor narodne stranke v Celju!« 614 Na vabilo so se odzvali strankini zaupniki iz celotne Spodnje Štajerske. Organizatorji so bili zadovoljni z obiskom, saj so me- nili, da je to dokaz, da se stranka obnavlja. Kukovec se je v uvodu najprej spomnil umrlih zaslužnih mož: dr. Karla Chloupka, nek- danjega zdravnika v Ljutomeru, Ivana Kočevarja, deželnega po- slanca in središkega župana, Lud. Filipa Furlanija, nekdanjega urednika Domovine in Narodnega dnevnika, Josipa Lipuša, žu- pana Višnje vasi, Josipa Fischerja, nekdanjega nadučitelja v Št. Pavlu, kmetovalcev Ivana Bincla iz Trnovega ter A. Samca iz Št. Jurja. Posebej je omenil izgubo narodnega zastopnika v šta- jerskem deželnem zboru Franca Robiča. Predsednik je omenil 611 Narodni list, 8, 1913, št. 21, 22. 5., str. 1–2. 612 Narodni list, 8, 1913, št. 30, 24. 7., str. 3. 613 Prav tam, str. 4. 614 Narodni list, 8, 1913, št. 36, 4. 9., str. 2. 202 203 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC še Franca Štiftarja, ki je živel v Rusiji. Sledili so pozdravi, poslani zboru, in sicer pozdravi dr. Tavčarja, dr. Trillerja in dr. Ravniharja ter raznih narodnih društev in posameznikov. Sledil je Kukovčev politični pregled razmer. Celoten govor je objavil Slovenski na- rod v treh nadaljevanjih. Glavni poudarki govora so se dotikali dela klerikalnih poslancev v štajerskem deželnem zboru in – po Kukovčevem mnenju – slabih rezultatov tega dela. Obsodil je ob- strukcijo klerikalnih poslancev in s tem povzročeno gospodarsko škodo slovenskemu narodu. Sam je deloval v štajerskem dežel- nem zboru, vendar kot posameznik ni mogel veliko storiti. Opisal je tudi svoje delo na domačem terenu, ko je po shodih v različnih slovenskih krajih prisluhnil ljudem, ki so bili po njegovem mnenju ogorčeni nad obstrukcijo klerikalnih poslancev in so si želeli ak- tivnega dela svojih predstavnikov v zboru. Zbranim je pojasnjeval neresnice, ki jih širijo klerikalci, da bi z obstrukcijo dosegli regu- lacijo Drave in Dravinje. Po Kukovčevem mnenju bi bila ta dela brez obstrukcije že zaključena. Izpostavil je tudi pomanjkanje fi- nančnih sredstev v okrajnih zastopih za redno vzdrževanje cest in izboljšanje prometnih poti prav zaradi obstrukcije. Menil je, da je bilo redno gospodarsko delo po okrajnih zastopih prekinjeno in porajalo se je vprašanje, ali se bo ta manko lahko kdaj zapolnil. Ugotavljal je tudi, da je veliko pomembnih okrajnih zastopov na Spodnjem Štajerskem ostalo v nemških rokah, na primer Slovenj Gradec, Konjice, Marenberg (danes Radlje). Pod nemškim ko- misarjem sta ostala ptujski in brežiški okraj. Enako se je zgodilo tudi celjskemu okrajnemu zastopu. Narodna stranka je prav pri slednjem zahtevala razpis novih volitev. Žal je kmečka klerikalna stranka pri tem ni podprla. Kukovec je izpostavil tudi uspehe Na- rodne stranke z udeležbo na občinskih volitvah v Obrežu, Vitanju in Središču ter v Amerškem pri Rajhenburgu, v Rušah pri Mari- boru, v Petrovčah, v Št. Pavlu pri Preboldu, v Zakotu pri Brežicah, v Dobjem pri Planini, na Bizeljskem, v Loki pri Zidanem Mostu in v Sedlarjevem v kozjanskem okraju. V naštetih krajih so libe- ralci ponekod dosegli zmago proti klerikalcem oziroma Nemcem. Narodna stranka je napredovala tudi v Šentjuriju ob južni žele- znici, prav tako na Vranskem in v Mozirju. Ob koncu govora se je Kukovec posvetil še delu v strokovnih organizacijah, pri čemer je Narodna stranka napredovala, zlasti je okrepila gibanje v organi- zaciji slovenskega obrtništva. Prav tako so dosegli uspehe v stro- kovni kmečki organizaciji. Tako se je šoštanjski okraj s posredo- vanjem liberalcev obvaroval gospodarskega poloma v šoštanjski posojilnici. Narodna stranka je delovala tudi v nepolitičnih naro- dnih društvih in društveno življenje je po Kukovčevem mnenju napredovalo. Prav tako je bilo opazno delo na narodno-obramb- nem področju, ki so ga v glavnem opravljali slovenski akademiki. Narodna stranka je podpirala tudi delo šolske družbe sv. Cirila in Metoda. Manj uspešno pa je bilo delo na političnih in zaupnih shodih; Kukovec je to pripisoval utrujenosti iz prejšnjih let zaradi priprave velikega števila shodov tako klerikalcev kot liberalcev. Opažal je, da si ljudje v zadnjem času sploh ne želijo shodov in posledica tega je majhna udeležba. Pogrešal je delovanje mladih, ki so bili ob ustanovitvi stranke zelo prizadevni. Premajhna je bila aktivnost pri preoblikovanju stranke z ustanovitvijo novih poli- tičnih društev leto prej. Vzorno so delovala le društva za šmarški, rogaški in kozjanski okraj. Aktivno je bilo tudi društvo Naprej, ki je v Celju zahtevalo podržavljenje celjske policije in pripravilo tudi dva uspešna shoda. Na novembrskem shodu v Celju je Kuko- vec govoril o sodniških razmerah v Celju in na Spodnjem Štajer- skem. 615 Posebej je omenil shod Narodne stranke v Mariboru, na katerem se je razpravljalo predvsem o jugoslovanskem vprašanju, ter protestni shod zoper Südmarko v Zidanem Mostu. V govoru so bili predstavljeni še drugi strankini shodi, na katerih je sode- loval Kukovec. Sklenil je, da sicer delovanje stranke na shodih ni bilo neznatno, vendar precej manjše v primerjavi s prejšnjimi leti. Kukovec je ugotavljal, da se razpoloženje med zaupniki Narodne stranke izboljšuje in da se malodušnost ter umikanje pred kleri- kalci zmanjšuje. Kljub temu da stranka nima poslancev, je Kuko- vec menil, da uživa ugled med ljudmi. 616 615 Slovenski narod, 46, 1913, št. 259, 11. 11., str. 1. 616 Slovenski narod, 46, 1913, št. 229, 8. 10., str. 1–2; št. 234, 11. 10., str. 3, 4; št. 235, 13. 10., str. 3. 204 205 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC Nasprotja med kleriklaci in liberalci na domačem po- litičnem prizorišču so se v začetku leta kresala na primerih šoštanjske posojilnice in Celjske liberalne zveze. Posojilnica je namreč zašla v težave, eni in drugi pa so iskali odgovornost v nasprotnem taboru. V letih 1910 in 1911 je šoštanjska posojil- nica beležila dobiček, kasneje pa je zašla v težave. Liberalci so jih pripisovali dr. Karlu Verstovšku in nadrevizorju Pušenjaku, ki sta marca 1914 seznanila kmete z rezultati delovanja. 617 Aprila 1914 je potekal shod Narodne stranke v Središču. Na belo nedeljo, 21. marca, so se zbrali zaupniki Narodne stranke pri Veinigerholcu. Shodu je predsedoval posestnik in mlinar Jakob Zadravec. Na zboru je dr. Kukovec poročal o uspehih slovenske politike v štajerskem deželnem zboru, ki zaradi ob- strukcije slovenskih klerikalnih poslancev že nekaj let ni podal finančnega poročila. Kukovec je grajal, tako kot že pred meseci, gospodarstvo deželnega zbora. Menil je, da bo to za Slovence pomenilo ogromne nove dolgove, katerih vzrok je obstrukcija deželnega zbora. Dolgove je ocenil na 16 milijonov kron. Posle- dica večletnega najemanja kreditov je bila za Kukovca zvišanje deželnih doklad in posledično davkov. Opisal je »uspehe« kleri- kalne politike v deželnem zboru, jim očital neaktivnost pri usta- novitvi meščanske šole v Žalcu, premajhno aktivnost v zvezi z železnico na Spodnjem Štajerskem in še to, da je v deželnem zboru o podpori za železnico Ljutomer–Ormož poročal ptujski Nemec Ornig in ne klerikalni slovenski poslanci. Kukovec je kri- tiziral tudi odnos klerikalnih poslancev v štajerskem deželnem zboru do vsakogar, ki se ne obeša duhovnikom na frak. Očital jim je enostransko stanovsko politiko. Prav tako se Kukovec ni strinjal s stališčem klerikalnih poslancev do glasovanja za uči- teljske plače. Klerikalci so namreč nasprotovali zvišanju učitelj- skih plač. Kukovec je njihovo stališče razumel kot nasprotovanje izobraževanju slovenskega naroda in kot strah duhovnikov pred naraščajočo izobrazbo kmetov. Svoje poročilo je nadaljeval z »mirovnimi sodišči«, ki jih je zastopal dr. Karel Verstovšek in so 617 Slovenec, 42, 1914, št. 61, 16. 3., str. 2; Slovenski gospodar, 48, 1914, št. 12, 19. 3., str. 3. jih klerikalci imeli za narodno pridobitev. Liberalci so v njih vi- deli le možnost za nove in drage pravde ter poligon za klerikalno izkoriščanje teh pravd ter se zavzeli, da se ne bodo pustili prega- njati »od mirovnih sodišč«. Kukovec je obsodil tudi klerikalno gonjo proti obrtništvu in posledično, po njegovem mnen ju, udarec slovenskemu naprednemu tržanstvu in meščanstvu. Dr. Kukovec se je namreč v deželnem zboru zavzemal za potrebno izobraževanje tudi za obrtnike. 618 Aprila 1914 se je v Mariboru pripravljal javni, politični shod mariborskih in okoliških Slovencev. Vabilo na shod je pozivalo Slovence, da se dvignejo iz večletnega mrtvila in naj pridejo vsi tisti, ki čutijo narodno. 619 Shod je sklicalo Narodno politično društvo v Mariboru. Potekal je 26. aprila 1914 v Na- rodnem domu. Odprl ga je predsednik društva dr. Dragotin Koderman. Prvi govornik je bil dr. Vladimir Sernec, ki je orisal zgodovino Slovencev v zadnjih 500 letih. Prireditev je bila na- mreč namenjena tudi praznovanju petstote obletnice zadnjega ustoličenja karantanskih vojvod. Sledila sta govora držav- nozborskega poslanca dr. Vladimirja Ravniharja iz Ljubljane in deželnozborskega poslanca dr. Vekoslava Kukovca iz Celja. Oba sta svoj nagovor namenila trenutnemu političnemu položaju na Slovenskem. Kukovec je še posebej omenil položaj obrtništva in po njegovem mnenju neustrezno delovanje klerikalnih sloven- skih poslancev v zvezi s tem vprašanjem v štajerskem deželnem zboru. Razpravljal je tudi o studenški šoli, o jugoslovanski debati v štajerskem deželnem zboru, o zapostavljanju slovenskih sod- nikov. Kukovec je menil, da je treba stališče do jugoslovanstva odločno predstaviti tudi v štajerskem deželnem zboru. Na zboru so sprejeli resolucije, v katerih so se zavzemali za boj proti na- daljnjemu ponemčevanju obmejnih Slovencev, za odpravo kri- vic glede šolstva in uradovanja, za ureditev vprašanja šole na Studencih v Mariboru. 620 618 Narodni list, 9, 1914, št. 11, 23. 4., str. 1–2; Slovenski narod, 47, 1914, št. 90, 22. 4., str. 2. 619 Narodni list, 9, 1914, št. 11, 23. 4., str. 3. 620 Narodni list, 9, 1914, št. 12, 30. 4., str. 3; Slovenski narod, 47, 1914, št. 90, 29. 4., str. 1. 206 207 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC Maja 1914 je Narodna stranka zabeležila pomembno zmago v Savinjski dolini: zmagala je na občinskih volitvah v Pol- zeli, ki je bila poprej pod klerikalno večino. Dne 1. junija 1914 je v Ljutomeru potekal shod spodnještajerskih obrtnikov – tema, za katero se je v deželnem zboru venomer zavzemal dr. Kuko- vec. Bil je tudi edini od slovenskih štajerskih poslancev, ki se je udeležil obrtniškega shoda. Dr. Verstovšek in dr. Roškar na shod nista prišla, čeprav sta bila v Ljutomeru. Na shodu je Volk iz Šoštanja podal oceno, da na Spodnjem Štajerskem deluje okoli 10.000 obrtnikov, ki kljub plačevanju davkov nimajo pravic, kot je starostno zavarovanje. Liberalec Rebek iz Celja je poročal o nujnosti ustanavljanja strokovnih obrtniških organizacij, Kuko- vec pa je podal svoje mnenje o razvoju obrtništva in problemih ter grajal svoje klerikalne kolege v štajerskem deželnem zboru, ki ves čas delujejo proti slovenskemu obrtništvu. Po shodu je gospa Kukovec povabila goste na kosilo. 621 Narodna stranka je prirejala narodne shode po spodnje- štajerskih krajih in poskušala pridobiti nove podpornike. Tako je potekal shod zaupnikov stranke v Spodnji Savinjski dolini junijsko nedeljo 1914 v Žalcu, ki je bil vsa leta od ustanovitve Narodne stranke pomembno prizorišče narodnih shodov. Iz- med šestdesetih povabljenih zaupnikov se jih je shoda udeležilo 39 in zastopane so bile skoraj vse občine. Seja je trajala tri ure, glavne teme pa so bile strankarska organiziranost v Spodnji Sa- vinjski dolini, meščanska šola v Žalcu, kmetijsko-gospodarska organizacija, naslednje deželno- in državnozborske volitve ter splošni politični položaj. Predsedoval je dr. Kukovec, v razpravi pa so sodelovali Štibler, Pikl, Roblek, dr. Kalan, dr. Božič, Brinar, Pristovšek in dr. Janko Sernec. Sprejeli so resolucijo, v kateri so grajali in obsojali narodu škodljivo delo klerikalnih poslancev štajerskega deželnega zbora, zahtevali razpust deželnega zbora in nove volitve. Zahvalo in zaupanje pa so izrekli edinemu naro- dnemu deželnemu poslancu, dr. Kukovcu. Sprejeli so tudi reso- lucijo, v kateri so obsojali ovaduštvo dr. Verstovška, saj je vladi 621 Narodni list, 9, 1914, št. 17, 4. 6., str. 1–2. tožil narodne denarne zavode kot nasprotne ponemčevalnemu gibanju. 622 Vsa leta političnega delovanja dr. Kukovca so se pojavljale številne obtožbe in nasprotovanja v vseh klerikalnih listih zo- per njegovo delovanje, pogosto so bili to osebni napadi. Slo- venski gospodar in Straža sta ostro pisala o Kukovčevi vlogi pri šoštanjski posojilnici. Zlasti dr. Korošec je bil oster nasprotnik dr. Kukovca, mnogokrat tudi zelo žaljiv. Uredniki časopisov, na primer Franjo Žebot, urednik Slovenskega gospodarja, so tudi na sodiščih težko dokazovali resničnost obtožb. 623 Enako se je zgo- dilo tudi uredniku Straže Lavoslavu Kemperlu, ki je bil zaradi pregreška zoper varnost časti, storjeno s tem, da je zasebnega obtožitelja (dr. V. Kukovca) lažnjivo obtožil gotovih nepoštenih dejanj in zaničljivih lastnosti. 624 622 Narodni list, 9, 1914, št. 18, 10. 6., str. 2; Slovenski narod, 47, 1914, št. 130, 10. 6., str. 4. 623 Narodni list, 9, 1914, št. 19, 18. 6., str. 2; Slovenski narod, 47, 1914, št. 134, 16. 6., str. 3. 624 Slovenski narod, 46, 1913, št. 278, 4. 12., str. 2. 208 209 KUKOVEC – DEŽELNI POSLANEC OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE 210 211 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE PRVA SVETOVNA VOJNA Politična, nacionalna in gospodarska nasprotja med evrop- skimi državami so se z leti povečevala. Nemčija je kot nova po- litična in gospodarska sila postajala vedno bolj nezadovoljna s svojim položajem v svetu, zato je želela razširiti svoj vpliv. Pri tem je naletela na nasprotne interese drugih držav, zlasti Velike Britanije, ki je bila s svojim položajem zadovoljna, vendar jo je Nemčija gospodarsko ogrožala. Velika Britanija se je zlasti bala trgovskega in vojaškega prodora Nemčije na svetovna morja. Posledica tega strahu je bila povezava Velike Britanije in Francije leta 1904 ob dejstvu, da je imela Francija z Nemčijo ne- poravnane račune iz izgubljene vojne leta 1871, ko je morala Nemčiji odstopiti Alzacijo in Loreno. Državi sta imeli tudi ne- nehne spore za vplivna območja in kolonije. Najpomembnejši nemški zaveznik je bila Avstro-Ogrska, ki je po združitvi Nemčije in Italije lahko svoj vpliv širila le še na Balkan. Tako se je zunanja politika Avstro-Ogrske po razrešitvi obeh velikih narodnih vprašanj časa, nemškega in italijanskega – v obeh primerih na škodo in račun Avstro-Ogrske – osredotočila le na dve področji, na položaj na Balkanu in evropsko politiko zavezništva. Po okupaciji Bosne in Hercegovine si je prizadevala prodreti vse do Soluna. Hkrati so skušali predstavniki habsbur- ške zunanje in vojaške politike z dejavnostjo na Balkanu vplivati tudi na rešitev notranjega južnoslovanskega vprašanja, pri tem pa so naleteli na Srbijo z njenimi velikosrbskimi pogledi na reši- tev tega vprašanja. Tako so se pojavljali novi politični in gospo- darski konflikti, pri tem pa je Srbija imela zaveznici v Franciji in Rusiji. Obe državi sta bili že od konca 19. stoletja zaveznici proti napadalni nemški politiki in avstro-ogrskemu vmešavanju na Balkanu pod okriljem Nemčije. Leta 1907 sta še Velika Britanija in Rusija zgladili medse- bojne spore in proti centralnim silam (Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija) se je oblikovalo zavezništvo antantnih sil (Velika Brita- nija, Francija in Rusija). Najšibkejši člen je bila Italija, ki si je že- lela novo razdelitev kolonij, še bolj pa združitev Italijanov v Južni Tirolski, Trstu, Istri in Dalmaciji, seveda na račun Avstro-Ogrske. Konfliktno mednarodno ozračje in številne zunanjepoli- tične krize, kot so prva (1905–1906) in druga (1911) maroška kriza, aneksija Bosne in Hercegovine (1908), prva in druga bal- kanska vojna (1912–1913), so pripeljali do vseevropskega vo- jaškega spopada – prve svetovne vojne. Dokončno jo je sprožil sarajevski atentat, ko sta bila na srbski Vidov dan 28. junija 1914 ubita avstro-ogrski prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdi- nand in njegova soproga Sofija Hohenburg. Atentat je zasno- val vodja tajne srbske organizacije Ujedinjenje ili smrt (»Crna ruka«) in srbske obveščevalne službe Dragutin Dimitrijević, iz- vedel pa bosanski Srb Gavrilo Princip, sicer član narodne revo- lucionarne organizacije Mlada Bosna. 625 Po sarajevskem atentatu so dobili zagon zagovorniki vojne v avstro-ogrskem zunanjem ministrstvu in vojski, ki je bila pre- pričana, da bi že samo z vojaškim porazom Srbije zajezili veli- kosrbski nacionalizem in s tem razpad habsburške monarhije. Avstro-Ogrska je ob popolni podpori Nemčije 23. julija 1914 izročila ultimat Srbiji, vendar ga je ta zavrnila. Temu je sledila napoved vojne Srbiji. Dogodkom 28. julija so sledili drugi, in si- cer 30. julija je Rusija odgovorila s splošno mobilizacijo, 1. av- 625 Slovenska novejša zgodovina, str. 123. 212 213 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE gusta je Nemčija napovedala vojno Rusiji, 3. avgusta pa še Fran- ciji. 4. avgusta je Velika Britanija odgovorila z vojno napovedjo Nemčiji. Začela se je prva svetovna vojna. 626 Cislajtanija se je z začetkom vojne spremenila v napol vo- jaško diktaturo. Razglašeni so bili zakoni o izrednem stanju, ki so onemogočali vsakršno kritiko režima, razpuščali »sumljiva« društva in zaostrili cenzuro. Vrhovno vojaško poveljstvo, gene- ralštab, obrambno ministrstvo in v njegovem okviru na novo ustanovljeni Vojni nadzorni urad (Kriegsüberwachungsamt) so si s širokimi pooblastili povsem »prisvojili« oblast. Na območjih monarhije, ki so jih razglasili za »vojne cone«, 627 je vojska dobila praktično neomejeno upravno oblast. 628 Tudi po drugih deželah je oblast polnila ječe z »domnevnimi« sovražniki države. Med njimi so se znašli Srbi v Bosni in Herecgovini, Rusini v vzhodni Galiciji in Italijani na Tirolskem, pa Čehi in Slovenci ter Hrvati. Zaradi domnevne protidržavne aktivnosti so do konca leta 1914 na Češkem zaprli tisoč Čehov in razpustili 32 čeških društev. Represija na Češkem se je povečevala. Tako so maja 1915 oblasti aretirale mladočeškega voditelja Karla Kramařa in ga po dolgem in odmevnem procesu obsodile na smrt. 629 Nič bolje se ni godilo s Slovenci, ki jim v vojaških krogih že pred vojno niso preveč zaupali: »[…] se je v delih vojske začel širiti dvom v lojalnost Slovencev in slovenski poskusi dokazovanja naklonjenosti voj- ski marsikaterega častnika niso več prepričali.« 630 Množično politično preganjanje Slovencev po izbruhu prve svetovne vojne je (poleg Koroške) dobilo največje razsežnosti na Štajerskem. V prvem valu aretacij – po atentatu na presto- lonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu – so oblasti zapirale predvsem pred vojno politično »preveč« angažirane Slovence, neposredno po izbruhu vojne pa se je civilno in vojaško sodstvo 626 Joll, The oringins of the First Word. 627 Med vojne cone so sprva spadale Bosna in Hercegovina, Galicija in Bukovina ter deli Moravske. Po italijanskem vstopu v vojno maja 1915 so za vojne cone razglasili večino dežel v bližini Italije. 628 Cornwall, Auflösung und Niederlage, str. 189. 629 Rauchensteiner, Der Tod des Doppeladlers, str. 270. 630 Stergar, Slovenci in vojska, str. 251. usmerilo predvsem proti katoliški duhovščini. Že 6. avgusta 1914 je dr. Anton Korošec v pismu ministrskemu predsedniku Stürgkhu zapisal: »Na Spodnjem Štajerskem poteka v zadnjem času načrtno inscenirana brezobzirna gonja proti Slovencem, posebno v Mariboru in okolici. Ton daje ‘Marburger Zeitung’ , ki se zlasti nekontrolirano s silovitostjo brez para obrača proti stanu katoliške duhovščine. Ne proti posameznim, ki mogoče tudi kaj zagrešijo, temveč proti celotnemu stanu. Sadovi se ka- žejo, saj je na primer v Mariboru vsak duhovnik na ulici in v javnih gostiščih obmetavan z zmerljivkami, posmehovanjem in grožnjami.« 631 Kmalu po atentatu in zlasti izbruhu vojne se je začel »lov« na politično sumljive Slovence, ki sta jim žandar- merija in vojska očitali srbofilstvo, veleizdajo, protidržavna nag- nenja. Vojaško sodstvo je do konca leta 1914 zaprlo okoli 950 Slovencev. Na udaru so bili duhovniki, zavedni Slovenci (tisti, ki so v nemški nacionalni ideologiji veljali za sovražnike Nem- cev in države), a tudi kopica navadnih ljudi iz nižjih slojev, ki so se največkrat v pijanem stanju spozabili in javno spregovorili o tegobah vojne. Žandarmerija in vojaške oblasti so jih zapirale velikokrat na podlagi denunciatskih člankov v nemškem nacio- nalističnem časopisju, a tudi na podlagi denunciantskih prijav, pri katerih je največkrat šlo za neporavnane račune. 632 Stroga cenzura in odsotnost parlamenta sta narekovala, da so politične razprave o nujnih notranjepolitičnih spremem- bah in ciljih vojne potekale le v okviru glavnih političnih strank posa meznih narodov. Poslanci posameznih parlamentarnih klubov tudi po izbruhu vojne niso mirovali. Najaktivnejša je bila Nemška nacionalna zveza, ki je zlasti v letu 1915 navezala močne stike s parlamentarci nemškega Reichstaga in ogrskega državnega zbora. 633 631 Bister, Anton Korošec, str. 144. 632 Moll, Erster Weltkrieg und politische Justiz in Österreich-Ungarn, str. 253–283. Glej tudi: Čuček, Moll, Duhovniki za rešetkami, Viri 22, Ljubljana 2006; Pleterski, Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914–1917. Poročili vojaške in vladne komisije. Viri I, Ljubljana 1980; isti, Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914–1917. Priloge poročilom vladne komisije (izbor), Viri II, Ljubljana 1982. 633 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 301. 214 215 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE Slovanski narodi so vztrajali na radikalni preobrazbi Avstro- -Ogrske v federacijo enakopravnih narodov, Nemci pa so želeli vojno izkoristiti za ureditev nemškega gospostva v Cislajtaniji. 634 Nemška nacionalna zveza je spomladi 1915 objavila svoj pro- gram, ki je med drugim predvideval trajno ureditev odnosov med ogrsko in avstrijsko polovico države in takšno spremembo av- strijske ustave, ki bi s posebnim položajem Galicije cislajtanskim Nemcem zagotovila večino v državnem zboru ter s tem vodilni položaj v Avstriji. Program z naslovom Der Standpunkt des De- utschen Nationalverbandes zur Neuordnung der Dinge in Öster- reich je predvideval »reformo državne uprave, vpeljavo nemščine kot splošnega občevalnega jezika, zagotovitev nemškega značaja nemških dežel in delov nacionalno mešanih dežel – tudi glavnega mesta Dunaja ter uvedbo carinske in trgovinske zveze Avstro- -Ogrske z nemškim rajhom«. 635 Vse to so želeli doseči »po poti oktroaja«. Zato so zahteve po sklicu parlamenta, ki so na vlado prihajale iz gosposke zbornice in posameznih političnih strank, na primer Hrvaško-slovenskega kluba, ki »se je zavzemal za skli- canje državnega zbora«, 636 odločno zavračali, zlasti zaradi tega, ker so upali, da parlament, temelječ na veljavni avstrijski ustavi, po končani vojni in zmagi centralnih sil ne bo več »sklican v svoji stari podobi«. 637 Sklicu parlamenta so nasprotovali tudi avstrij- sko-nemški krščanski socialci, ki so bili mnenja, »da bi parlament utegnil dati neresnično podobo razrvanosti Avstrije«. 638 Glasovi za sklic parlamenta niso imeli dovolj podpore. Tudi med Čehi ni bilo enotnosti. Vojaški in dvorni krogi so bili proti sklicanju parla- menta. Cesar je ponovno prosil Stürgkha, naj mu prihrani »mučne prizore, ki bi se najbrž dogodili, če bi se parlament sestal«. 639 Tudi sam Stürgkh je nasprotoval obnovi parlamentarnega življenja, saj je menil, »da Avstriji bolj škoduje javna politična 634 Prav tam. 635 Prav tam. 636 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 77. 637 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 301; glej tudi: Redlich, Die österrei- chische Regierung und Verwaltung im Weltkriege, str. 249. 638 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 78. 639 Prav tam, str. 79. razprava kot vsaka izgubljena bitka na vojaškem področju«. 640 Prav tako je bila proti sklicu večina političnih strank, tudi soci- aldemokratska, najodločneje pa so mu nasprotovali v Wolfovem Nemškoradikalnem združenju (Deutschnationale Vereinigung), ki je bilo sestavni del Nemške nacionalne zveze. V soglasju z njim je Nemški klub (nekakšen posvetovalni forum nemških Volksratov) na velikem zborovanju na Dunaju 14. aprila 1916 javnosti predstavil tako imenovani »velikonočni program« (z uradnim naslovom Förderungen der Deutschen Oesterreichs zur Neuordnung nach dem Kriege), v katerem je definiral nem- ške zahteve (Belange) v ostrejši obliki kot program Nemške na- cionalne zveze. 641 Poleti 1916 so se zahteve po sklicu parlamenta ponovno okrepile in prišle do izraza na konferenci parlamentarcev, ki jo je sklical grof Sylvia Taruaca 26. julija 1916 po navodilih grofa Stürgkha. 642 S skromno večino 19 proti 16 glasovom je Nemška nacionalna zveza 14. septembra 1916 sprejela resolucijo, v ka- teri so zahtevali čimprejšnji sklic državnega zbora. 643 Dne 21. oktobra 1916 se je zgodil atentat na ministrskega predsednika Stürgkha. Med kosilom v dunajskem hotelu Meissl & Schadn ga je ustrelil Friedrich Adler, sin dolgoletnega vodite- lja avstrijske socialdemokracije. Po tem dogodku so se zahteve po obnovi parlamentarnega življenja ponovno okrepile, saj je padel »glavni sovražnik parlamentarnega sistema«. 644 V oktobru (23. oktober 1916) so se sestali načelniki parlamentarnih klubov poslanske in gosposke zbornice in razpravljali o obnovi parla- mentarnega življenja, 1. novembra 1916 pa je ostareli cesar za novega ministrskega predsednika imenoval Ernesta von Koer- berja, ki je vodil vlado že v letih 1900–1904. Koerber je kot novi ministrski predsednik 5. novembra 1916 napovedal oblikovanje 640 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 301. 641 Povzetek programa je objavljen v Deutsche Wacht, 19. 4. 1916 (Das Deutsche Ostern- programm). 642 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 79. 643 Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 338. 644 Bister, Anton Korošec, str. 157. 216 217 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE posebnega »poljskega kraljestva«. Napoved je med nemškimi meščanskimi strankami ponovno vzbudila odpor proti obnovi parlamentarnega življenja. 645 Smrt Franca Jožefa 21.  novembra 1916 in nastop no- vega cesarja Karla, ki je napovedal čimprejšnje končanje vojne z besedami: »To vojno sem podedoval, zato jo bom čim hitreje končal,« 646 sta napovedovala obnovo parlamentarnega življenja. Nasprotovali so le še v Wolfovem Nemškoradikalnem združenju. Novi cesar je na prigovarjanje ogrskega ministrskega pred- sednika Istvána Tisze prisegel na ogrsko ustavo in se dal 30. no- vembra 1916 okronati za ogrskega kralja, hkrati pa preložil prisego na avstrijsko ustavo. 647 Cesarjevo dejanje je potrjevalo dualistično urejeno strukturo države ter hkrati napovedovalo možnost ustavnih sprememb v Cislajtaniji po poti oktroaja. Nova vlada grofa Clam-Martinica, ki je bila imenovana 20. de- cembra 1916, se je v novem letu 1917 ukvarjala z idejo o oktro- aju ustavnih sprememb v Cislajtaniji v skladu z željami nemških meščanskih strank, in sicer, da bi vlada razglasila nemščino za državni jezik, dala poseben položaj Galiciji in Češko razmejila na češki in nemški del. Vendar cesar takega predloga ni sprejel. Zavedal se je, da so ga zunanji dogodki, kot so bili februarska revolucija v Rusiji, ameriška vojna napoved Nemčiji 7. aprila 1917 ter prizadevanja, da bi s pomočjo svaka Sixta Bourbon- -Parmskega dosegel separatni mir, privedli do ugotovitve, da so postale »spremembe ustave z oktroiranjem« nemogoče. 648 Dne 25. aprila 1917 je cesar s posebnim patentom po treh letih spet sklical parlament. Želja po obnovi parlamentarnega življenja in pripravljenost za reševanje obstoja monarhije sta za- radi trajanja vojne, perečih problemov s prehrano in vojaškega režima ter protislovanske politike med slovanskimi poslanci že 645 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 302; Höbelt, Kornblume und Kaiser- adler, str. 338. 646 Lichem, Karl I. Ein Kaiser sucht den Frieden, str. 64.; citirano po Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 302. 647 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 87. 648 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 303. Podrobneje o tem: Griesser-Pečar, Die Mission Sixtus. nekoliko upadli. Država je bila v veliki krizi, ki jo je zunanji mi- nister Czernin opisal takole: »Omenjam samo pohajanje surovin za strelivo, popolnoma izčrpane zaloge ljudi in zlasti gluhi obup, ki se je zaradi pod- hranjenosti polastil vseh plasti ljudstva in onemogočil nadaljnje prenašanje vojnega trpljenja …« 649 Na sklic parlamenta so se dobro pripravili češki in južno- slovanski poslanci. Čehi so se povezali v enotno Češko zvezo (november 1916), južnoslovanski pa so dan pred začetkom par- lamentarnega dela oblikovali skupni Jugoslovanski klub, saj so se zavedali tega, kar je izjavil Krek: »Sklican bo državni zbor, bodimo složni. Bližajo so zgodovinski dogodki.« 650 Jugoslovanski klub je združeval trideset slovenskih, hrvaških in srbskih poslancev. 651 Kljub temu da je ministrski predsednik še pred odprtjem parla- menta poskušal vplivati na Antona Korošca in Františka Staněka, da Jugoslovani in Čehi ne bi podali državnopravnih izjav, so bili njegovi napori neuspešni. Po več kot triletnemu odmoru se je 30. maja 1917 sestal okrnjen državni zbor, ki je bil v primerjavi s predvojnim obdobjem zmanjšan za 38 poslancev. 652 Novoizvoljeni predsednik poslanske zbornice Gustav Groß je pozval vse, naj poskrbijo, »da se ne vrnejo več podobne razmere«, in poudaril, da je »stara habsburška monarhija« do- kazala, »da je v nji življenja in odpornosti, kakor je zlepa ne bi nihče pričakoval, in udarci, s katerimi nas obdelujejo sovražniki, so nas samo še bolj okrepili in trdneje spojili«. 653 Po govoru so bile volitve sedmih podpredsednikov poslan- ske zbornice in eno mesto je zasedel tudi Slovenec Jožef Pogač- nik. Mesto tajnikov sta med šestnajstimi zasedla poslanca Ju- goslovanskega kluba Lovro Pogačnik in Martin Stojan. Poslanci so bili seznanjeni tudi s številnimi cesarskimi odredbami, ki so 649 Bister, Anton Korošec, str. 168. 650 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 114. 651 Prav tam. 652 Od tega je 20 poslancev umrlo, trije so padli na bojišču, dva pa sta prostovoljno vrnila mandat. Kar desetim nenemškim poslancem je bil mandat odvzet. Eden je bil v zaporu (Karl Kramař). Glej tudi: Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 303. 653 Bister, Anton Korošec, str. 178. 218 219 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE bile sprejete v obdobju od 20. marca 1914 do 13. marca 1917. 654 Češki in jugoslovanski poslanci se niso ozirali na besede pred- sednika poslanske zbornice Gustava Großa, ki je kot glavno na- logo parlamenta videl izpeljavo »samoohranitve in samozavaro- vanja«, ampak so že na prvi seji podali državnopravne izjave, ki jih vlada ni mogla preprečiti. 655 Državnopravna izjava Češke zveze, ki jo je podal načelnik kluba František Staněk, je – sklicujoč se na pravico narodov do samoodločbe – zahtevala preoblikovanje monarhije v federacijo svobodnih, enakopravnih držav. Posebej je poudarjala pravico do povezave »vseh rodov češkoslovaškega ljudstva v eno demo- kratično državo«. 656 Državnopravno izjavo Jugoslovanskega kluba, ki je v zgodo- vini znana kot »Majniška deklaracija«, je prebral načelnik kluba Anton Korošec. Zahtevala je oblikovanje jugoslovanske države na območju z večinskim slovenskim, hrvaškim in srbskim pre- bivalstvom: »Podpisani poslanci, združeni v Jugoslovanskem klubu, izjavljajo, da zahtevajo na temelju narodnega načela in hrvatskega državnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburške-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju. Za uresničenje te zahteve svojega enotnega naroda se bodo zavzeli z vso silo. S tem pridržkom se bodo podpisani udeleževali parlamentarnega dela.« 657 Tudi Poljski klub je podal izjavo v skladu z resolucijo, ki so jo sprejeli 28. maja 1917 v Krakovu poljski državno- in dežel- nozborski poslanci. Zahtevali so oblikovanje samostojne polj- ske države z dostopom do morja. 658 Ukrajinsko parlamentarno 654 Prav tam. 655 Prav tam. 656 Bister, Anton Korošec, str. 178–179. 657 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 116. Glej tudi: Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost.; Stavbar, Analiza deklaracijskih izjav v Pokrajinskem arhivu Maribor. Diplomska naloga; Stavbar, Izjave v podporo majniške deklaracije. 658 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 304. Glej tudi: Binder, Galizien in Wien, str. 497–498. zastopstvo, ki je nadstrankarsko povezalo rusinske poslance v novembru 1916, je zahtevalo »vzpostavitev ukrajinskega obmo- čja nekdanje krone kralja Daniela iz Haliča kot posebne držav- nopravne enote v okviru vsedržavne organizacije«. 659 Izjavi Čehov in Jugoslovanov sta v parlamentu povzročili veliko razburjenja. Nemška nacionalna zveza in Krščansko na- cionalno združenje sta obe izjavi zavrnili že na isti seji, vlada pa je napovedala, da bo svoje stališče do državnopravnih izjav po- sredovala po cesarjevem prestolnem govoru. Cesar v svojem go- voru dan pozneje ni niti omenjal državnopravnih izjav, saj je bil govor napisan pred 30. majem 1917. Prav tako pa v njem ni bilo nikakršnega upanja, da bi cesar in vlada nameravala temeljito preobraziti monarhijo. Krek je kot odgovor na cesarjev »brez- barvni« govor, za katerega je krivil Clam-Martinicevo vlado, podal stališče: »Hočemo parlament.« Hitro si je prislužil status »sovražnika države« in ministrski predsednik mu je prepovedal »govoriti v imenu Avstrije«. 660 Ministrski predsednik je 12. junija 1917 podal negativno mnenje o državnopravnih izjavah Slovanov: »Dejal je, da odkla- nja te avtonomistične posebne želje kot izraz po svetovni vojni razpaljenih nacionalnih strasti; po treh letih vojne je pričakoval drugačnega priznanja naše enotne države, kakor pa samo nekam nejasni odsev takega priznanja v deklaracijah; programi, ki smo jih čuli, že zategadelj ne morejo obstojati drug poleg drugega, ker se križajo med seboj, so sami s seboj v nasprotju; namesto teh programov postavlja on drug program – program vlade je Avstrija.« 661 Na to so seveda burno odreagirali češki in jugo- slovanski poslanci. Razprava je trajala vse do 16. junija 1917 in vlada je bila deležna številnih kritik. Na tej, 4. seji 22. zasedanja 12. junija 1917 se je prvič zgodilo, da so bili vsi v poslanski zbor- nici uporabljeni jeziki sprejeti v stenografske zapisnike. Cesar je namreč sankcioniral novi poslovnik državnega zbora. Seja pa je 659 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 304; glej tudi: Binder, Galizien in Wien, str. 504. 660 Bister, Anton Korošec, str. 184. 661 Ravnihar , Mojega življenja pot, str. 115. 220 221 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE bila tudi priložnost za vladno izjavo, v kateri je ministrski pred- sednik Heinrich Clam-Martinic pohvalil vojsko in njene dosežke v štiriintridesetih mesecih vojne. Prav tako je povedal svoje sta- lišče o državnopravnih izjavah, v zvezi s katerimi je poudaril: »Avstrijski narodi še nikoli v zgodovini niso svoje nerazdružne povezanosti mogočneje zastopali, svoje strnjene državne volje, svoje zmagovite moči v obrambi in napadu z elementarnejšo slikovitostjo razvili kakor v svetovnem boju na naših dneh.« 662 Toda razmere so kazale, da je takšna izjava »v kričečem neso- razmerju z zahtevo trenutka«. 663 Pri Čehih in številnih južnih Slovanih so se domoljubna čustva za Avstrijo že zdavnaj ohla- dila. V bistvu je narode donavske monarhije skupaj držala le še obrabljena »vez stare dinastije«. Poslanci so bili, kljub temu da »drevesa narodne osamosvojitve sicer niso rasla v nebo, vendar so dajala gradivo za zaželene mostove v neodvisnost«, že dokaj suvereni in prepričani: »Ko naši Slovani ne bodo več želeli Av- strije, je niti sam ljubi Bog ne bo mogel ohraniti.« 664 Tudi načelnik Jugoslovanskega kuba dr. Anton Korošec je na tej seji natančno predstavil politično preganjanje Slovencev, Hrvatov in Srbov po izbruhu vojne ter vladi očital pronemško smer, ministrskega predsednika pa napadel kot predstavnika nemštva: »Nemštvo sedanji vladi pomeni isto kakor avstrijstvo in če je danes ministrski predsednik rekel, moj program je Av- strija, mu moramo zaklicati: Tvoje avstrijstvo je napačno avstrij- stvo. Zato ne bomo šli za zastavo te vlade.« 665 Poslanci so bili v razpravi še posebej ostri, saj so vedeli, da dogajanje v poslanski zbornici spremlja tudi mednarodni tisk ter pozorni diplomatski opazovalci. Korošec je v svojem govoru kritiziral tudi dejavnost Nemškega šolskega društva, posebno pozornost pa je namenil Majniški deklaraciji, kar je sprožilo kritiko političnih nasprotnikov, in med drugim pojasnil: »Če je to, kar hočemo, veleizdaja, gospoda moja, potem vam rečem: 662 Bister, Anton Korošec, str. 184–185. 663 Bister, Anton Korošec, str. 185. 664 Prav tam, str. 186. 665 Bister, Anton Korošec, str. 189. nimate zadosti vislic, da bi mogli pobesiti vse te veleizdajalce (ploskanje in vzkliki.) Imate premalo pušk, da bi mogli vse po- streliti, zakaj vsi Slovenci, Hrvati in Srbi hočejo svobodo, hočejo živeti skupaj in v vzajemnem sožitju delati za svojo blaginjo.« 666 Na seji je poleg drugih članov Jugoslovanskega kluba izrekel tudi Krek znamenite besede, ki jih je bilten Jugoslovanskega od- bora ponatisnil z velikim poudarkom tedaj in še večkrat kasneje: »Dve ideji ne bosta nikdar izumrli: da so Slovenci, Srbi in Hr- vati en narod in da spadajo državno skupaj ter morajo državno priti skupaj. Če se ti ideji v tej državi ne bosta izpolnili, bo nji- hova izpolnitev prišla kljub nam in kljub vsemu, in posledice, ki lahko nastopijo zaradi tega, so nevarne za življenje Evrope in njen mir.« 667 Tudi drugi slovenski poslanci so pojasnjevali svoja stališča. Liberalni poslanec Vladimir Ravnihar je 14. junija 1917 v svojem govoru poudaril: »Hočemo, kar imajo Nemci v izobilju: svobodo, neodvisnost, samostojnost v narodnem pogledu, enakopravnost pred zakonom in v javnem življenju. Besede o pravi demokraciji, ki smo jih slišali v prestolnem govoru, se dado tolmačiti samo v našem smislu. Vsako drugo tolmačenje bi bilo napačno, ker bi se protivilo prirodnemu pravu, ktero edino more biti pravi temelj države. Na čelo svoje magnae chartae smo postavili zah- tevo po svobodi, po narodni samostojnosti in neodvisnosti od vsakega tujega gospodstva, prepričani, da nam bo naš narodni razvoj tudi prinesel sadove tega načela. Naloga avstrijske vlade je bila, da se oklene ugodnega trenutka, ker bo sicer šel mimo nje. Narodnega razvoja ne more zadržati nobena avstrijska, ne ogrska vlada.« 668 Razprava 16. junija 1917 je pokazala pravo sliko o »aktual- nih notranjih boleznih državnega telesa, razkrila njega politične in materialne slabosti, ugotovila veliko politično zmoto, na ka- 666 Prav tam, str. 192. 667 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 120–121. 668 Zaradi omenjenega govora (»očitanja denunciantstva«) je poslanec Marckhl pozval V. Ravniharja na dvoboj, ki pa ga zaradi prizadevanja prič ni bilo; spor se je poravnal z medsebojnimi izjavami. Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 115–116. 222 223 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE teri je bila zgrajena podonavska monarhija«. 669 Podporo Clam- -Martinicevi vladi in s tem proračunskemu provizoriju so odre- kli celo Poljaki, ki so se z 28 glasovi proti 12 odločili, da vlade ne bodo podprli. Ministrski predsednik Clam-Martinic je bil tako 18. junija 1917 prisiljen cesarju ponuditi demisijo. Cesar si je prizadeval, da bi sestavil »koncentracijski kabinet«, v katerem bi bil vsak narod zastopan z enim ministrom, vendar mu to ni uspelo, kljub pogajanjem tudi s Korošcem glede Jugoslovanov, zato je 21. junija 1917 odstop tudi sprejel. 670 Dne 23.  junija 1917 je cesar za novega ministrskega predsed nika imenoval prejšnjega ministra za poljedelstvo Ern- sta Seid lerja, viteza Feuchtenegga, svojega nekdanjega učitelja in posebnega zaupnika. 671 Seidlerjevo vlado so sestavljali pred- vsem visoki državni uradniki. V vladi so bili zastopani tudi Slo- venci, in sicer s svojim po stopnji najvišjim cesarskim uradni- kom, sekcijskim šefom Ivanom Žolgerjem, ki je 30. avgusta 1917 postal minister brez listnice. Glavne naloge vlade so bile izve- sti nujne ustavne spremembe in delovati do imenovanja nove »mirovne vlade«. 672 Dne 2. julija 1917 so bili storjeni prvi koraki glede slovanskih zahtev, saj je bila razglašena amnestija za po- litične zapornike, vendar se kaj več ni zgodilo, saj je neodločni vladar – zlasti zaradi strahu pred nemško intervencijo – kaj hi- tro opustil idejo o federalizaciji monarhije. Sledile so poslanske počitnice, medtem pa je Seidler dobil nalogo za oblikovanje dokončne vlade. Vendar je kaj hitro na- letel na težave, saj so Čehi in Jugoslovani zavrnili ponudbe za vstop v kabinet. Jugoslovanski klub je 7. avgusta 1917 jasno od- klonil sodelovanje v vladi in izrazil svojo pripravljenost podpreti samo takšno parlamentarno vlado, ki bi »majniško deklaracijo sprejela kot svoj program«. 673 Narodna avtonomija v okviru 669 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 116. 670 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 306; Bister, Anton Korošec, str. 196. 671 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str . 306. Prim.: Kosnetter , Ministerpräsident. 672 Prav tam. Glej tudi: Bister, Anton Korošec, str, 202. 673 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 134. Glej tudi: Slovenec, 45, 1917, št. 180, 8. 8., str. 1. deželnih meja ni ustrezala stališčem Jugoslovanov. Tako je bila končana tista faza v delovanju Jugoslovanskega kluba, ko je ta deloval v pričakovanju »reformnega dejanja monarha«. 674 Tudi dejstvo, da je Seidler v vlado povabil dr. Ivana Žolgerja, prvega in edinega Slovenca, ki je kdaj zasedel ministrski stolček, ni bilo dovolj za spremembe stališča Jugoslovanskega kluba. 675 Program nove vlade, predstavljen 25. septembra 1917, je bil v nasprotju s češko in jugoslovansko državnopravno izjavo. S programom je vlada zavrnila vse pobude in programe ter na- letela na razočaranje in odpor med Čehi in Jugoslovani, ki so stopili v »najostrejšo opozicijo«. 676 Vlada na zahteve Slovanov ni odreagirala, prav tako se ni zavedala nujnosti rešitve jugoslovanskega vprašanja. Tudi mi- nister Žolger je nekaj tednov po nastopu svoje funkcije pisal o nerazumevanju vlade do jugoslovanskega vprašanja: »Zato sem žal razočaran v svojem upanju in radoživi podjetnosti, in sicer še toliko bolj, ker iz dneva v dan čedalje bolj opažam, da se vlada ne zaveda bistva avstrijskega problema, katerega pogla- vitna zahteva je, da posebnega interesa tega ali onega naroda ali stranke nikakor ne smemo kratko in malo istovetiti z državno koristjo. Huje kakor kje drugje je pri nas, če postane vlada ujet- nica kakšne posebne smeri ali naroda.« 677 Žolger je podvomil tudi o uspehu v prihodnje in je menil, da je konflikt med vlado in Južnimi Slovani neizogiben. Z odstranitvijo Polzer-Hoditza 22. novembra 1917 je cesar Karel izgubil dragocenega sveto- valca v južnoslovanskih vprašanjih, južni Slovani pa resničnega prijatelja na dvoru. Z odslovitvijo grofa Polzer-Hoditza se je možnost sporazumevanja zožila, in »če je kdaj bilo še kaj upanja o nacionalni poravnavi, je zdaj popolnoma izginila«. 678 674 Prav tam. 675 Iz tega je jasno, da Jugoslovanski klub ni sodeloval pri imenovanju Ivana Žolgerja in da je bil Žolger v kabinetu zgolj strokovnjak za reševanje vprašanj upravno-pravnega značaja. Glej tudi: Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 307; Bister, Anton Korošec, str. 202. 676 Slovenski narod, 50, 1917, št. 220, 26. 9., str. 1; glej tudi: Deutsche Wacht, 29. 9. 1917; prim. tudi: Pleterski, Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo svetovno vojno, str. 235. 677 Ivan Žolger je v pismu grofu Polzer-Hoditzu očital Seidlerju nerazumevanje; citirano po: Bister, Anton Korošec, str. 214. 678 Bister, Anton Korošec, str. 215. 224 225 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE Glavna tema parlamentarnih debat v novembru 1917 so bile lakota in težave s prehrano zaradi vojne. Hkrati so razkrin- kavali ravnanje vojaških oblasti na slovanskem jugu. Dolgi go- vori čeških in slovenskih poslancev so pomenili neke vrste ob- strukcijo. Tako so na primer Korošec in njegovi klubski prijatelji 20. novembra 1917 vložili kar trinajst vprašanj, od katerih se je eno nanašalo na »problem prehrane na slovenskem Štajer- skem«. Sledile so božično-novoletne počitnice (20. december 1917 – 22. januar 1918). Po njih se je kritika vladi še povečala. Čehi in Jugoslovani so izrabili vsako priložnost, da so obračunavali s pronemško usmeritvijo vlade, in zagovarjali svojo odločenost za uresničitev zahtev iz državnopravnih izjav. V interpelacijah so na konkretnih primerih opozarjali na grozljivo ravnanje oblasti na jugu države in zahtevali odgovornost vojnega ministra. Korošec je 22. januarja 1918 naslovil kar 21 interpelacij s takšno vsebino. Ob kritiki vlade je ves čas zahteval: »Jugoslovanskemu ljudstvu jugoslovansko državo!« 679 Le tako si je Korošec obetal pomiritev jugoslovanskega območja ter hkrati bojevito zagovarjal demokra- tične in narodne pravice Hrvatov, Srbov in Slovencev. Jezik interpelacij je bil čedalje ostrejši, tudi zaradi nepoprav- ljivih ukrepov, kot so bile eksekucije, ki jih je Korošec imenoval kar umori ter jih javno interpretiral: »Niso brez podlage računi, da je z umori, uboji, justičnimi umori, lakoto in pomanjka- njem izgubilo življenje 250 000 južnih Slovanov na jugovzhodu monarhije.« 680 Na Slovenskem so med 10. marcem in 12. majem 1918 or- ganizirali vrsto javnih zborovanj (taborov) v podporo Majniški deklaraciji. Razmahnilo se je deklaracijsko gibanje – zbiranje podpisov v podporo Majniški deklaraciji. 681 Vlada je zaradi ra- dikalizacije gibanja prepovedala vsako agitacijo za Majniško de- klaracijo in s tem tudi shode. 682 Še prej je Seidler napovedal za- 679 Bister, Anton Korošec, str. 220. 680 Prav tam, str. 221. 681 Stavbar, Izjave v podporo majniške deklaracije, str. 357–381; str. 497–507; str. 99–106. 682 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 175. ostren vladni kurs na Slovenskem in odrekel vsako možnost, da bi bili v jugoslovansko tvorbo »pritegnjeni tisti deli avstrijskega državnega ozemlja, ki leže na poti proti Jadranskemu morju in ki so v tesni zvezi z nemškim jezikovnim ozemljem«. 683 Na seji ministrskega sveta 29. aprila 1918 so se dogovorili o administrativni delitvi Češke. Ministrski predsednik je načel- niku Češke zveze Staněku priznal, da je minister Toggenburg že pripravil dekret, s katerim bodo razdelili češke dežele v nemška in češka okrožja. 684 Prav tako je vlada pripravljala razdelitev Ga- licije v poljski in ukrajinski del. 685 Vse te aktivnosti so kazale na preusmeritev v taktiki av- strijske vlade. Namesto da bi uporabila taktiko pomirjanja narodnost nih nasprotij z odložitvijo vseh problemov na čas po vojni, je delala v skladu z željami Nemcev, in sicer po poti ok- troaja. Zato sta se Korošec in Staněk pisno obrnila na cesarja in ga opozorila, da je to v neskladju s cesarjevimi smernicami. Menila sta, da »ti ukrepi torej niso državna potreba, ampak imajo namen, da oplazijo z bičem naše narode, ter da jih v očeh vsega sveta ponižajo; nastale bodo nedogledne posledice, raz- biti se hoče parlament; odločeni smo sprejeti borbo in smo pri- pravljeni na preizkus moči; ves civiliziran svet pa bo strmel.« 686 Proti politiki vlade, ki je pomenila obnovo oktroaja v čeških de- želah in proti iztrganju Slovencev iz jugoslovanskega vprašanja, je Jugoslovanski odbor takoj reagiral, najprej na velikem zboro- vanju v Postojni 9. maja 1918 ter v skupni izjavi s Češko zvezo 7. maja 1918. V prvi vrsti so ostro obsodili »vse poskuse Seidler- jeve vlade, ki hoče na severu reševati narodnostno vprašanje v prid Nemcev, na jugu države pa vse pustiti po starem«. V češko- -jugoslovanski izjavi so poleg protesta proti delitvi čeških dežel 683 Laibacher Zeitung, 4. 5. 1918; citirano po: Ude, Deklaracijsko gibanje pri Slovencih, str. 199. 684 Odlok, ki je izšel 19. maja 1918, naj bi stopil v veljavo 1. januarja 1919. Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 308. Prim.: Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 344. 685 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 308. 686 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 126. Glej tudi: Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 176. 226 227 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE izrazili tudi protest proti »naznanjeni državnopravni odcepitvi slovenskih dežel od celotnega nerazdeljivega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov, kakor tudi proti nemški invaziji na Jadransko morje«. 687 Skupno nastopanje Čehov in Slovencev ter Hrvatov in Srbov spomladi 1918 je bil pomemben način izražanja politične volje po državni samoodločbi. S skupno izjavo sta Jugoslovanski klub in Češka zveza 7. maja 1918 protestirala proti vladni poli- tiki in izrazila »svojo vznemirjenost« zaradi predrznosti vlade, ki si v »usodnem trenutku svetovne vojne« upa »odgovarjati z absolutističnimi oktroaji«. 688 Cesar na pismo in proklamacijo ni odgovoril, vendar je dal nedvoumen odgovor, ko je 25. maja 1918 v Badnu sprejel predstavnike Nemcev iz slovenskih dežel. Tako so Slovenci lahko razumeli, da nimajo v »Avstriji kaj opra- viti, da je avstrijsko cesarstvo le del velike Nemčije«. 689 Zaradi tega sta 27. maja 1918 Slovenska ljudska stranka, ki se ji je pridružila Jugoslovanska demokratska stranka (enotna liberalna stranka je bila ustanovljena mesec dni kasneje, vendar so slovenski liberalci že takrat uporabili to ime), ter Jugoslovan- ska socialdemokratska stranka sklenili pomembno izjavo: »Zah- teve po zedinjenju Slovencev, Hrvatov in Srbov v lastni državi ne moremo in ne bomo opustili. Ta zahteva je vsem plastem našega naroda prešla v meso in kri. Tisoči in tisoči tistih, ki so doma in tistih, ki so zdoma, so nanjo prisegli. Uresničenje te zahteve nam daje edino možnost, da rešimo vsaj golo narodno življenje, ko smo že vse drugo dali. Naš narod ne bo izvršil sa- momora. Zato se naslanjamo na narodno pravo, ki ga nihče ne more prekršiti brez kazni, in trdno ostajamo pri svoji zahtevi ter pozivamo Narodni svet, naj organizira odpor vseh pošte- nih elementov našega naroda proti oznanjenemu preganjanju Jugoslovanov.« 690 687 Prav tam. Glej tudi: Šišić (ur.), Dokumenti o postanku kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca 1914–1919, str. 133 (Rezolucije velike slovenske pučke skupščine, Postojna, 5. maja 1918). 688 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 242, Mojega življenja pot, str, 126. 689 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 177. Glej tudi: Ude, Deklaracijsko gibanje pri Slovencih, str. 200. 690 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 177–178. Vendar skupni protest slovenskih političnih strank z dne 27. maja 1918 proti izjavama državnih vrhov na nadaljnjo poli- tiko ni imel nobenega vpliva. Dne 30. maja 1918 se je pod pred- sedstvom cesarja sestala avstro-ogrska vlada, ki je obravnavala edino točko dnevnega reda – jugoslovansko vprašanje. Glavno sporočilo vlade je bilo, da je treba jugoslovansko agitacijo zatreti in da je za jugoslovansko vprašanje treba pripraviti neki program, za katerega pa se niso zedinili. 691 Enotni so bili edino v stališču, da morajo biti Slovenci izključeni iz kakršne koli jugoslovanske države in da je treba njihovo vprašanje rešiti v okviru Avstrije. 692 Težke zunanje- in notranjepolitične razmere so ministrskega predsednika privedle do tega, da je junija 1918 cesarju ponudil svoj odstop, a ga cesar ni takoj sprejel. Seidlerja je pooblastil, da do imenovanja nove vlade vodi »razmajano avstrijsko barko«. 693 Seidler je nadaljeval s svojo nemško usmeritvijo in na prvi poletni seji državnega zbora 16. julija 1918 povsem odkrito med drugim izjavil: »Hrbtenica te raznolike države je pač nemški narod in bo to zmeraj ostal.« 694 Zoper Seidlerjev govor so ogorčeno nastopili češki in jugoslovanski poslanci. Še posebej je slovenski poslanec Karel Verstovšek Seidlerjevo izvajanje označil za »nesramnost«, njegovo vladanje pa za »diabolično početje, tetralno skrivalnico raznih moči, ki Avstrijo pehajo v prepad in jo potiskajo čedalje bolj navzdol v nemško vazalno državo«. Verstovšek je zaključil svoj govor z besedami: »Gospod Seidler bo odšel, južni Slovani pa bomo še naprej. In tako bo vsaka vlada izginila, južni Slovani pa ne bodo iztrebljeni. Blazno je, kdor bi hotel po tem rvanju naro- dov cele narode zatirati. Ampak glasovi južnih Slovanov bodo če- dalje močnejši in njihova zahteva bo venomer znova postavljena: Na plan s samostojno jugoslovansko državo v smislu majniške 691 Madžarski predstavniki so bili za delno subdualistično rešitev, tako da bi se avtonomija Hrvaške razširila tudi na Dalmacijo, Bosna in Hercegovina pa bi bili neposredno priključeni Ogrski. Ministrski predsednik Seidler pa je govoril v smislu združenja vseh hrvaških dežel ter Bosne in Hercegovine v trialistično državnopravno enoto. Prim.: Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 243. 692 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 243. 693 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 309. 694 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 127. 228 229 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE deklaracije!« 695 V svojem nastopu so bili Čehi še ostrejši in so me- nili, da bo Avstrija obstajala le tako dolgo, kot bodo hoteli njeni narodi, in da Slovani sovražijo »cislajtansko Avstrijo z nemško hrbtenico«. 696 Tudi slovenski liberalni poslanec Vladimir Ravni- har je v svojem zadnjem govoru v parlamentu jasno povedal: »No, mi stojimo mirno in vzdignjenih glav. Vlada lahko uniči državo, narodi ostanejo,« in bil prepričan, da »prostor med svobodnimi, z bratovstvom in pravo človečnostjo zedinjenimi narodi nam je zagotovljen«. 697 Cesar je 22. junija 1918 končno sprejel demisijo vlade in čez tri dni še odstop ministrskega predsednika Seidlerja. Dobo njegovega vladanja so sodobniki označili za negativno. Zame- njal ga je dotedanji naučni minister baron Max Hussarek. Kleri- kalnemu Hussarku, ki se je znašel v zavoženem notranjepolitič- nem položaju, naj bi pomagalo, da je imel dobre stike s Poljaki in »antiliberalnimi Slovenci«. Skleniti sporazum z južnimi Slovani je bil eden od Hussarkovih ciljev, zato tudi izjava v nastop nem govoru v parlamentu 26. julija 1918: »Pravica za vse, za vsako narodnost (Volksstamm) in za vsak socialni sloj mora biti in ostati vrhovno vodilno načelo,« ne preseneča. 698 Toda kljub temu vlade, v kateri so ostali skoraj vsi Seidlerjevi ministri, niso podprli. Edina naloga, ki jo je vlada speljala, je bila s pomočjo preostankov Poljskega kluba podpora za proračunski provizorij. Kmalu za tem so bile parlamentarne počitnice. Poleti 1918 so centralne sile doživele vrsto neuspehov in prizadevanja slovanskih narodov za uresničitev samoodločbe so se zopet razmahnila. 16. in 17. avgusta 1918 je v Ljubljani po- tekala velika manifestacija češko-poljsko-jugoslovanskega prija- teljstva, na kateri so udeleženci sklenili »sveto prisego«; zadali so si, da ne bodo mirovali, dokler ne dosežejo svobode svojih narodov. 699 Dne 17. avgusta 1918, prav na cesarjev rojstni dan, 695 Bister, Anton Korošec, str. 240. 696 Prav tam. 697 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 128. 698 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 126; citirano po Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 311. 699 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 311. so slovenski udeleženci manifestacije ustanovili Narodni svet za Slovenijo in Istro s poglavitnim ciljem: »Zedinjenje jugoslovan- skega naroda v samostojno državo«. 700 Toda Hussarkova vlada ni bila pripravljena sprejeti rešitve jugoslovanskega vprašanja, kot so si ga zamislili Slovenci. Že čez mesec dni, 17. septem- bra 1918, je Hussarek izjavil, da želi doseči razblinjenje jugoslo- vanskih upov prek hrvaške rešitve, »ki naj vnese med Slovence razcep«. 701 S spletkarsko taktiko je hotel Hrvate izvabiti iz ju- goslovanskega gibanja in tako osamiti Slovence in Srbe. Neza- upanje Slovencev do vlade se je še poglobilo. Hussarek se tudi ni oziral na zahteve po razdelitvi Galicije, ki so jih zagovarjali rusinski (ukrajinski) poslanci. Dne 1. oktobra 1918 se je državni zbor ponovno sestal. Vlada je izrazila pripravljenost na reševanje notranjepolitičnih razmer, in sicer z izvedbo ustreznih ustavnih reform v Cislajta- niji v smislu narodne avtonomije. Hussarek je rešitve spet iskal v dualizmu in »nemškem kursu«. Jugoslovansko vprašanje naj bi se rešilo znotraj Ogrske, brez Slovencev. Češki, jugoslovanski in poljski poslanci so odločno odklanjali »vsako delno ali eno- stransko rešitev« njihovih narodnih problemov. 702 Tudi Poljaki so zahtevali oblikovanje samostojne poljske države z dostopom do morja, medtem ko so Ukrajinci ob primeru neupoštevanja njihovega predloga razdelitve grozili z odhodom iz države. 703 Na Hussarkove »rešitvene predloge« se je odzval tudi načelnik Jugoslovanskega kluba Anton Korošec: »Vaš današnji okvir je mnogo preozek, podoba jugoslovanske države ne gre več vanj. Ni je umetnosti na svetu, ki bi mogla Hrvate in Srbe ločiti od Slovencev, ki bivajo v tej državni polovici, kakor tudi ni umetno- sti, da bi Slovence ločila od Hrvatov in Srbov onstran državnih meja. Mi Slovenci, Hrvati in Srbi hočemo biti skupaj, skupaj ži- veti in skupaj umreti.« 704 700 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 249; Bister, Anton Korošec, str. 247. 701 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 252. 702 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 312. 703 Prav tam. 704 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 130. 230 231 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE Dogodki so se začeli hitro odvijati. Dne 4. oktobra 1918 je avstro-ogrska vlada prosila ameriškega predsednika Wilsona za pogajanja o premirju na podlagi njegovih 14 točk. Te točke so slonele na ohranitvi monarhije, za Slovence in Hrvate pa so predvidevale le uveljavitev avtonomije. Wilsonov pristanek na avstro-ogrsko ponudbo bi pravzaprav pomenil, da jugoslovan- sko vprašanje ne bi dobilo mednarodnega pomena. Tudi avstrij- ski državni vrhovi so upali na to, zato je cesar Karel 16. oktobra 1918 sestavil svoj znani manifest. Še pred tem je poskušal Hus- sarek v razgovorih z načelniki poslanskih klubov doseči podlago za kompromis, ki pa je bil za sogovornike povsem nesprejemljiv. Slovenski poslanec Ivan Benkovič je 10. oktobra 1918 povsem jasno povedal: »Bili so časi, ko bi bili, če bi nam kdo ponudil list papirja in velel, naj napišemo svojo avtonomijo, to storili. Am- pak, gospoda moja, ti časi so minili. Izražam prepričanje, ki se je zakoreninilo v vsem našem troedinem jugoslovanskem narodu: Prepozno!« 705 Prav tako je dva dni kasneje cesarjevo ponudbo za oblikovanje jugoslovanske države – brez Trsta, ki bi naj imel status »državno neposredno mesto« – zavrnil predsednik Jugo- slovanskega kluba Anton Korošec: »Majestät, es ist zu spät!« 706 Dne 16. oktobra 1918 je cesar kljub brezupnemu položaju izdal manifest »Mojim zvestim avstrijskim narodom«, ki jim je ob obstoju dualizma obljubljal še federalizacijo Cislajtanije, ki naj bi jo sestavljale nemško-avstrijske, češke, ilirske in ukrajin- ske države pod žezlom habsburške monarhije. Toda manifest je prišel nekaj mesecev prepozno in še zmeraj se je nanašal le na dualistični sistem, ki je zajemal preoblikovanje Avstrije, s tem pa naj bi »nikakor ne bila dotaknjena integriteta dežel svete ogrske krone«. 707 Vlada je na pobudo nemških strank predvsem poskušala vplivati na predsednika Wilsona, da bi se odločil za vključitev nemških ozemelj Češke k nemški Avstriji, 708 vendar je 705 Bister, Anton Korošec, str. 257. 706 Bister, Anton Korošec, str. 258; prim. tudi: Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugo- slavijo, str. 253. 707 Prav tam. 708 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizem, str. 314. Wilson vztrajal pri oblikovanju češkoslovaške in jugoslovanske države. 709 Pravzaprav se za cesarjevo pobudo ni zmenil nihče, le Ukrajinci so v skladu z manifestom 18. oktobra 1918 razglasili neodvisno ukrajinsko državo v okviru habsburške monarhije. Južnoslovanski odgovor na manifest je po tridnevnem posveto- vanju sledil v deklaraciji Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov 19. oktobra 1918, v kateri so zapisali »prevzem narodne politike v lastne roke«. 710 Prav tako sta 22. oktobra 1918 mani- fest zavrnila še Češka zveza in Jugoslovanski klub. Delo poslan- cev na Dunaju se je 27. oktobra 1918 izteklo. 711 Dva dni kasneje, 29. oktobra 1918, je bila ustanovljena Država Slovencev, Hrva- tov in Srbov. Dne 27. novembra 1918 je nastopila nova vlada Heinricha Lammascha. Anton Korošec je na Dunaju še vedno poskušal ohranjati stike z »visoko politiko«, vendar pravnemu strokov- njaku Lammaschu ni uspelo, da bi si pridobil njegovo in češko sodelovanje v vladi. Korošec namreč ni hotel slišati »o žezlu« in novih načrtih. Tudi ko je Lammasch po cesarjevem naročilu dobil navodilo o tihi likvidaciji monarhije, Korošec ni bil več zainteresiran za delovanje v vladi. 712 Dne 12. novembra 1918 je potekala zadnja seja poslanske zbornice in njen zadnji predse- dnik dr. Gustav Groß je ugotavljal, da je Avstrija razpadla in »da je namesto nje vrsta nacionalnih držav, da si narodi nekdanje cesarske države danes sovražno stojijo nasproti, deloma celo z orožjem v roki«. 713 709 Prav tam. 710 Bister, Anton Korošec, str. 259. 711 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 314. 712 Bister, Anton Korošec, str. 260. 713 Prav tam, str. 261. 232 233 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE KUKOVČEVO DELOVANJE MED PRVO SVETOVNO VOJNO Atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda je pri Slovencih izzval mučen, globok in pretresljiv utis. Vodilni slo- venski politiki vseh političnih strank so bili nad umorom v Sara- jevu ogorčeni. 714 Tudi dr. Kukovec, predsednik Narodne stranke na Spodnjem Štajerskem, je v imenu izvršnega odbora izrekel štajerskemu namestniku obžalovanje nad groznim zločinom in ga prosil, da prenese sočutje in vdanost štajerskih Slovencev do prestola. 715 Razpoloženje večine prebivalstva se je čez noč obr- nilo proti srbskim morilcem in na Slovenskem je zavel val proti- srbskega razpoloženja, čeprav je iz sodnih spisov razbrati, da so bili tudi posamezniki, ki se niso enodušno pridružili obsojanju atentata in srbske politike. 716 Kukovec je v svojem referatu na Ljudski univerzi v Celju in Mariboru leta 1934 z naslovom Slovenci 1914 717 razpravljal o pomenu te prelomnice za Slovence. Menil je, da je ni mogoče pojasnjevati brez opisa zadnjih desetletij življenja v monarhiji in naslednjih štirih vojnih let. O atentatu je Kukovec v svojem re- 714 Cvirn, Obesiti za pete in scvreti nad ognjem: Slovenci in Habsburška monarhija, str. 1. 715 Slovenski narod, 47, 1914, št. 149, 2. 7., str. 2. 716 Himmelreich, Celje v letih prve svetovne vojne 1914–1918, str. 88. 717 Referat Vekoslava Kukovca je v fondu Kukovec Vekoslav, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Maribor, Sg=PAM/1585. feratu zapisal, da »smo bili Slovenci vrženi v položaj, na katerega so edini pravi odgovor besede tigra Georgesa Clmenceauja dne 23. septembra 1919 v Saint Germainu, kjer je zagrmel v imenu mirovne konference nad delegati Avstrije: ‘Vi, ki ste stotisoče svojih slovanskih varovancev, ne da bi jim dali človeško naravno pravico samoodločbe, nagnali v strelske jarke v borbo zoper last ne interese, Vi krivci!’« 718 Kukovec je bil med vojno rezervni poročnik v Thalerhofu in Lebringu, od koder je vzdrževal politične stike s Slovenijo. Po njegovem odhodu po razglašeni mobilizaciji je njegovo stanova- nje obiskala policija, da bi izvedla hišno preiskavo po paragrafu št. 85 a. k. z., to je veleizdaje. Ker pa je Kukovec že odpotoval na vojaško službo, je bilo preganjanje ustavljeno. Družino je pre- selil v Gradec, da med preganjanjem ne bi imela težav zaradi Nemcev in nemčurjev v Celju. Leta 1935 je zapisal, da mu je uspelo napraviti »inkognito kot črnovojnemu stotniku izlete iz graške predpostaje vojnega taborišča Lebringa na vse strani, kjer sem imel kot šef bivše narodne stranke organizatorične stike«. 719 Po nastanitvi v Lebringu je iskal stike s Slovenci. Ra- zvoj dogodkov je spremljal prek zasebnih virov in v časnikih, posebno zagrebškega Glasa Slovenaca, Hrvata i Srba, kot je kot upokojeni minister zapisal v Mariborskem večerniku Jutra leta 1938. Iz Lebringa je najprej navezal pisne stike z vsemi svojimi političnimi sodelavci na Spodnjem Štajerskem in na ta način našel v presenetljivo kratkem času zopet žive vezi z ljudstvom. Kot vojak je zlasti po letu 1917 potoval in govoril na zaupnih sestankih kot civilist. V spominih je zapisal: »T edaj sem že redno vsako nedeljo dal v kovček svojo civilno obleko in odpotoval kot častnik iz taborišča kam na Spodnje Štajersko.« 720 Tako je bil med vojno prisoten na sestankih Narodne stranke v Središču, Rušah, Veržeju, Šmarju pri Jelšah, Celju in drugod, kjer se je s političnimi somišljeniki štajerske slovenske Narodne stranke 718 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Referat Slovenci 1914, str. 12. 719 Prav tam, str. 14. 720 Mariborski večernik Jutra, 12, 1938, št. 272, 30. 11., str. 10. 234 235 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE posvetoval o prihodnosti Slovencev. Oblasti so po navedbah v Kukovčevih spominih pogosto poizvedovale, kaj je iskal na pri- mer v Središču in drugod. E. Lilek, šolski svetnik in predsednik Ljudske univerze v Celju, je menil, da se Kukovec kot častnik igra s svojo glavo, saj so bile v bližini Narodnega doma v Ce- lju, kjer je imel predavanje, nemško-nacionalne pisarne, ki so vse zapisovale in ovajale. 721 Zanimiva je tudi zgodba, ko je nemški Grazer Tagblatt v uvodniku pisal o Kukovčevem govoru v Sredi- šču o razdelitvi Štajerske na nemški in slovenski del ter ga ostro napadel. O tem dogodku piše tudi Josip Šinko v svoji spominih. Piše, kako je Kukovec leta 1917 prišel v Središče: »Bil je v civilu in shod se je vršil pri zaprtih vratih. Kljub temu je orožništvo o tem doznalo in očrnilo dr. Kukovca pri vojaškem poveljstvu, češ, da je na shodu prisostvoval v vojaški uniformi. Poveljstvo je vprašalo uradno pri županstvu, kaj je resnice na tem in kako se je shod vršil. Poročal sem, da je prišel dr. Kukovec v Središče v civilni obleki, da je vodstvo Narodne stranke sklicalo zaupni shod, na katerem je dr. Kukovec kot naš deželni poslanec govo- ril o ‘ugodnem poteku’ vojne, priporočal skupno delo s Kmečko zvezo za ‘povojni konec’ vojne, kar bo gotovo v korist sloven- skemu narodu. Shod se je vršil pri zaprtih vratih, navzoči so bili le zaupniki stranke, ne pa tuji državljani.« 722 Posledično je moral Kukovec na zagovor v Thalerhof. Tam- kajšnji podpolkovnik, po rodu Čeh, ga je povprašal, kaj to po- meni. Kukovec mu je pojasnil, da že nekaj časa prosi za dopust, ker da imajo njegovi volivci, ki so ga izbrali za deželnega po- slanca, gospodarske težave. Epilog zgodbe je Kukovec zapisal z besedami: »[…] je imel (podpolkovnik, op. p.) toliko humorja, da me ni poslal na fronto, ampak je še sam pritrdil, da me kot poslanca ne bi smeli zadrževati pri vojakih.« 723 Kljub temu se je na štefanovo leta 1917 v klubski sobi poleg gostilne v mariborskem Narodnem domu kot v civilno obleko 721 Prav tam. 722 Šinko, Moji spomini, str. 33. 723 Mariborski večernik Jutra, 12, 1938, št. 272, 30. 11., str. 10. oblečen častnik sestal s poslancem srbsko-hrvaške koalicije dr. Srdjanom Budisavljevićem iz Zagreba ter dunajskim dopisni- kom Slovenskega naroda dr. Albertom Kramarjem. Uspeh po- svetovanja je bil sklep, da naj se takoj obnovi politično življenje in naj se za praznik Svetih treh kraljev v Mariboru skliče sesta- nek zaupnikov štajerske slovenske Narodne stranke. Sledil je načrt, da se na svečnico 1918 zberejo zaupniki vseh slovenskih narodnonaprednih strank v Ljubljani. Kukovec je bil prisoten na obeh sestankih na enak način. Z ljubljanskega sestanka se je v Lebring vrnil kot novoizvoljeni predsednik Jugoslovanske demokratske stranke, ki je nastala po združitvi vseh dotedanjih slovenskih narodnonaprednih strank. Kukovec je v spominih po dvajsetih letih zapisal: »S tem imenom smo pač hoteli doseči jugoslovansko državo in demokracijo.« 724 V svojih spominih je zapisal tudi, da mu je bilo težko, ko se je kot nekdanji politik »oziral vsa štiri leta vonje na Spodnjo Štajersko, ker po razvoju dogodkov prvih časov nisem upal, da bi v primeru zmage avstrijskega orožja naše narodno obmejno, zlasti mariborsko okrožje moglo za trajno ohraniti svoj sloven- ski značaj«. 725 V letu 1917 so v Slovenski kmečki zvezi kazali željo po skupnem nastopu obeh slovenskih štajerskih strank glede na- rodnih vprašanj. Tako so na zaupnih shodih Narodne stranke proučevali možnosti za skupno delo, zlasti ob dejstvu, da so vsi jugoslovanski poslanci državnega zbora združno podali izjavo o združitvi avstro-ogrskih jugoslovanskih dežel v samostojno eno- to. 726 Liberalna stranka je že pred prvo svetovno vojno pripra- vila anketo o slovenskih predstavah o jugoslovanski skupnosti, zlasti glede jezikovnega približevanja drugim Jugoslovanom. 727 Fran Milčinski je že leta 1913 zapisal: »Tesen je pač naš dom, tesen kakor rodbinska rakev.« 728 Revija liberalno usmerjenih iz- 724 Mariborski večernik Jutra, 12, 1938, št. 272, 30. 11., str. 10. 725 Mariborski večernik Jutra, 12, 1938, št. 272, 30. 11., str. 10. 726 Slovenski narod, 50, 1917, št. 133, 13. 6., str. 3. 727 Dolenc, Intelektualci, slovenstvo in avtonomija, str. 109–120. 728 Veda, 3, 1913, št. 3, str. 226. 236 237 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE obražencev Veda je leta 1913 izvedla anketo, da ugotovi, kakšne so možnosti za jugoslovanstvo. Anketa je bila izvedena med izbranimi slovenskimi, hrvaškimi, enim srbskim in češkim iz- obražencem. Skupaj je na anketo odgovorilo 32 izobražencev. Nagovarjala je zgolj liberalno in socialdemokratsko usmerjene izobražence, vendar ni prinesla želenih rezultatov. Obstajalo je enotno mnenje o nujnosti povezovanja, vendar se je v odgovorih na anketo slaba polovica anketirancev, in sicer 14 od 33, izrekla proti stopitvi slovenščine s srbohrvaščino. Sklepamo lahko, da velikih upov nad združevanjem Jugoslovanov pri slovenskih in- telektualcih pred prvo svetovno vojno ni bilo. 729 729 Dolenc, Intelektualci, slovenstvo in avtonomija, str. 111–112. Kukovčevo politično delovanje med prvo svetovno vojno je bilo kljub vojaški obvezi aktivno. Poleg osebnih stikov na posve- tovanjih in sestankih v različnih krajih Spodnje Štajerske je imel stike tudi s pomočjo korespondence. Ohranjena korespondenca priča o številnih vezeh s somišljeniki in razpravah o aktualnih političnih in strankarskih zadevah. Pestra, mestoma ostra je bila korespondenca dr. Antona Božiča, celjskega odvetnika, Kukovcu. Predmet treh Božičevih pisem je spor glede Zadružne zveze. 730 Božič očita Kukovcu onega zaničljivega, osornega in korporalskega tona v pismih. Priznava mu sicer vodenje stranke, vendar ne dovoli, da bi ga klical na odgovornost, »kakor bi imel pred seboj kakega rekruta ali šolarčka«. Božič v aprilskem pismu leta 1917 Kukovcu tudi zagotavlja: »Razburjenja sploh ne razumem. Nočem ustanovi- tve nove stranke niti koga izpodriniti, ker se sploh nočem sedaj v politiki udejstvovati, – nočem ustanoviti novega političnega lista, nočem jemati komu ugleda in mu na časti ali premoženju škodovati – to vse mi je tuje. Ko prideš nazaj, boš našel isto polje in isti delokrog kakor pred vojno. Zakaj se torej razburjati? – Ni vzroka.« 731 Očitno je bilo med Kukovcem in Božičem kar nekaj neso- glasij, o čemer piše tudi Vekoslav Spindler v pismu Kukovcu, 732 saj je maja Božič spet pisal Kukovcu in kazal svoje nezadovolj- stvo glede njegovega posredovanja, da celjska Zadružna zveza za zadružnega delavca in publicista Miloša Štiblerja (1882– 1969) 733 vloži prošnjo za oprostitev. Božič je negodoval, da je Kukovec brez njegove vednosti uradnikom Zadružne zveze, ki ji je predsedoval Božič, nalagal zadolžitve in si povrhu privoščil 730 Anton Božič je od leta 1910 predsedoval Zadružni zvezi v Celju in Posojilnici v Šoštanju. Leta 1917 je prevzel predsedstvo zadruge Lastni dom ter deloval v drugih gospodarskih organizacijah. SBL, 1. knj., str. 55. 731 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia: Pismo A. Božiča, 25. 4. 1917. 732 Spindler v pismu Kukovcu piše, da je dr. Božič zaradi Kukovčevega pisma zelo rezerviran. Piše tudi, da je Božič na sestanku zavzel zelo jasno stališče, da je treba prelomiti s preteklostjo, in predlagal ustanovitev agrarne stranke. Glej: PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Korespodenca V. Špindlerja dr. Kukovcu, pismo, 6. 5. 1917. 733 Miloš (Mihael) Štibler (Stibler), SBL, 3. knj., str. 686–687. Vekoslav Kukovec v uniformi avstrijskega častnika (UKM, Zbirka drobnih tiskov, razgl. 8459-III) 238 239 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE še grajati postopanje načelnika nasproti uradniku. Kukovec je namreč, kot je razbrati iz Božičevega pisma, grajal, da Zveza v zvezi z oprostitvijo Miloša Štiblerja ni storila ničesar. Božič je v pismu tudi posvaril Kukovca, da Štibler in zadružni organizator Vladimir Pušenjak (1882–1936) 734 pripravljata načrte za zdru- ženje zvez. Argumente za to je Božič našel v memorandumu, ki ga je pripravil Miloš Štibler in ga poslal Kreku v Ljubljano, ter v Štiblerjevih govoricah, da če se celjska zveza ne bo uklo- nila njegovim in Pušenjakovim načrtom, jo bo razbil. Božič je izrazil ogorčenje nad Štiblerjevim delovanjem, saj je menil, da mu ta Zveza sedaj plačuje dolgove in ga skuša sanirati. To so bili Božičevi razlogi, za katere je menil, da so povsem resnični, in zato ni ničesar storil v korist Štiblerjeve oprostitve. Ob koncu pisma je Božič povabil Kukovca na občni zbor Zadružne zveze in upal na priliko, da se pogovorita. 735 Očitno je Kukovec Bo- žiču nemudoma odgovoril, saj Božičevo pismo Kukovcu čez pet dni govori o izkazanem Kukovčevem zaupanju do Božiča. Hkrati mu je Božič svetoval, naj nemudoma piše v Ljubljano in posvari pred fuzijo, ki bi koristila le Kreku, nam pa le ško- dovala. Božič je namreč menil, da je potrebna najprej sloga in združenje med nami naprednjaki, potem pride vse drugo. Bo- žič je pred sestankom 8. junija 1917 v Ljubljani želel govoriti s Kukovcem, da bi dosegla soglasje glede pogubnosti koalicije s klerikalci. 736 Korespondenca je potekala tudi med Milošem Šti- blerjem in Kukovcem glede načrtov o združevanju zvez. Junija 1917 se je Štibler zahvalil Kukovcu za prejeti dve pismi. Med njima, vsaj s Štiblerjeve strani, je opaziti spoštljiv odnos, saj ga venomer naziva Velecenjeni gospod doktor, medtem ko gre pri odnosu med Božičem in Kukovcem za prijateljski odnos, ki je bil seveda podkrepljen še s stanovsko navezo in enako staro- stjo. Štibler z odobravanjem piše Kukovcu o tem, da opaža, da je pristaš zadružne fuzijske misli in da o tem premišljuje. Citira 734 SBL, 2. knj., str. 604. 735 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia: pismo A. Božiča, 11. 5. 1917. 736 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia: pismo A. Božiča, 16. 5. 1917. del Kukovčevega pisma: »Ideji združitve se v principu gotovo ne smemo protiviti, tem manj ker velika doba utegne vzbuditi splošno spoznanje o potrebi iste, ne smemo je tudi s protislov- nimi tvorbami pred končanjem vojske prejudicirati, konkretne nove načrte združitve si pa moramo ogledati zlasti s stališča, da bode v tem slučaju zelo računati s prevzetjem rizika za obsto- ječa bremena zvez in že pričakovane izgube.« 737 Tako izvemo za Kukovčev pogled na združevanje celjske in ljubljanske zveze. Štibler v pismu hvali Kukovčev govor v Žalcu in njegovo pod- poro Jugoslovanskem klubu na Dunaju. V pismu razmišlja tudi o strankarskem življenju po vojni in meni, da bo skušalo du- hovništvo zopet dobiti nadvlado v isti obliki, kakor jo je imelo nekdaj. Kljub temu pa upa, da bo farška gonja odpravljena in da bo treba formalno urediti, da bo vera zasebna zadeva. Za vse to je po Štiblerjevem mnenju potreben dober narodni (= državno- politični) in gospodarski (= demokratičnogospodarski) program, ki upošteva tudi šolski program. 738 Kukovec je namreč na se- stanku zaupnikov v Žalcu in drugih krajih zavzel stališče, da se ožji jugoslovanski program narodne stranke, ki so ga sprejeli na teh shodih, sklada z zahtevami državnozborske – Majniške de- klaracije. Narodna stranka je sprejela program Majniške dekla- racije 739 v vseh točkah in izhajala s stališča, da je za to potrebno tudi sodelovanje vseh političnih strank. 740 Dva dni kasneje se je dr. Korošec v imenu Jugoslovanskega kluba zahvalil Kukovcu in Narodni stranki »za izražene želje in za zagotovilo podpore«. 741 Narodna stranka je izjavo Jugoslovanskega kluba sprejela kot svojo in o svojem stališču obvestila Jugoslovanski klub na Dunaju. Kukovec je v govoru na sestanku zaupnikov Narodno napredne stranke v Središču 15. julija 1917 dejal: »Korak nazaj je 737 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia: pismo M. Štiblerja, 18. 6. 1917. 738 Prav tam. 739 Na prvi seji 22. zasedanja avstrijskega državnega zbora 30. maja 1917 je takoj za Čehi po uvodnih besedah v hrvaškem in slovenskem jeziku predsednik Jugoslovanskega kluba dr. Anton Korošec v nemškem jeziku prebral izjavo. Glej: Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost, str. 86. 740 Slovenski narod, 50, 1917, št. 133, 13. 6., str. 3. 741 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia, pismo Korošca Kukovcu, 15. 6. 1917. 240 241 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE nemogoč. To naj povedo naši poslanci v ustavnem odseku, ka- mor jih vabi nova vlada. Če ni sedaj mogoče, potem rajši še malo počakamo. Ne zahtevamo nič pretiranega, in radi damo cesarju kar je cesarjevega, ne damo pa Nemcem nič kar je našega in sicer ravnotako ne, kakor Italijanom in Madžarom. Ustavna oblika v jugoslovanski enoti je še seveda stvar prihodnosti, četudi prav bližnje bodočnosti. Zemlja, ki se ima odcepiti od sedanjih kro- novinskih enot in združiti v novo enoto, je pa, kar se Štajerske tiče, vse brez izjeme, kar leži južno od jezikovne meje med Ma- riborom, in sicer ves levi breg Drave vsaj do tja, kakor je dolo- čena zakonita meja slovenskih državnozborskih volilnih okoli- šev Slovenjgradec, Gornji grad, Arnovž in Maribor levi dravski breg.« 742 Kukovec je omenjena ozemlja štel za zgodovinska tla, ki so obljudena od produktivnih slojev slovenskega kmetijstva in delavstva. Menil je tudi, da mora v prometna središča tega slo- venskega ozemlja odločilno besedo imeti večina vsega spodnje- štajerskega ljudstva in da mora biti tukaj slovensko uradništvo. Glede Nemcev je bilo Kukovčevo stališče tako: »Kdor hoče pa kot Nemec med nami mirno živeti, imej v šolstvu in kulturnih zadevah vso enakopravnost, odpovej pa se v prihodnje vsaki po- nemčevalni sanji.« 743 Na takšni pošteni podlagi je Kukovec videl zedinjenje, ob predlogu, da naj Nemci isto priznajo slovenski manjšini v Gradcu in drugod. Kukovec je Majniško deklaracijo razumel kot možno obliko zedinjenja, smelo načrtovano in iz- raženo že poleti 1917, torej kar nekaj mesecev pred Jegličevim pozivom (ljubljansko izjavo) 15. septembra 1917. Tudi Kukovec si je v začetku predstavljal novo državo v okviru habsburške mo- narhije s cesarjem, tako kot jo je predvidevala Majniška deklara- cija, vendar izhajajoč iz središkega govora, je jasno opredeljeval ozemlje, ki mora spadati v novo državo, in razmerja med Slo- venci in Nemci v novi državi. Slovenci so se v vseh treh strankah pravzaprav že pred prvo svetovno vojno navduševali za jugoslovansko idejo. Glavni 742 Slovenski narod, 50, 1917, št. 165, 21. 7., str. 2. 743 Prav tam. vzrok za to je bil strah pred naraščajočo germanizacijo, neugod- nim gospodarskim razvojem, še posebej pa, da bi jih Hrvati in Srbi v svojih konceptih ne zapustili ter prepustili Nemcem in Italijanom, češ da so preveč na robu slovanskega sveta in preveč ogroženi. Nikakor niso hoteli, da bi se jugoslovanski program načrtoval brez njih. 744 Vendar se je realna slovenska politika kljub močni jugoslovanski in slovenski orientaciji vse do raz- pada monarhije trdno gibala v okviru možnosti, ki jih je dajala Avstrija. Tudi zgodovinska retrospektiva slovenskih političnih programov, ki so nastajali v kriznih političnih razmerah in so bili izraz organiziranih političnih sil, katoliške, socialdemokrat- ske in liberalne stranke ter gibanj, je bila izrazito avstroslavi- stična. 745 Tako tudi Majniška deklaracija v svojem vsebinskem pogledu ne pomeni nič novega. Tudi deklaracijsko gibanje kot spontano množično politično gibanje, ki se je začelo ob podpi- sovanju in podpori Jugoslovanskega kluba Majniški deklaraciji, prebrani v avstrijski poslanski zbornici 30. maja 1917, je bilo povsem v avstrijskih okvirih. 746 Vse to množično deklaracijsko gibanje v obliki občinskih izjav in izjav z osebnimi ali društve- nimi podpisi pa je marca 1918 prešlo v viharno gibanje na raz- nih shodih, zborovanjih in taborih. 747 744 Razprava: Vasilj Melik, str. 44. 745 Stavbar, Izjave v podporo majniške deklaracije, str. 327–381; str. 497–507 in str. 99–106. 746 Prav tam. V razpravi je natančno analizirano podpisovanje Majniške deklaracije s pregledom deklaracijskih izjav po posameznih historičnih deželah; izjave hrani Pokrajinski arhiv Maribor (fond Acta declarationi faventia). Analiza prinaša pregled po posameznih krajih, pošiljateljih (posamezniki, občinski odbori, društva …) in datumih zbiranja podpisov. 747 Ude, Deklaracijsko gibanje pri Slovencih, str. 197; Stavbar, Deklaracijsko gibanje 1917/18 na Spodnjem Štajerskem, str. 36–44. Glej tudi: Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo; Zečević, Slovenska ljudska stranka i jugoslovensko ujedinjenje; Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost; Kovačič, Odmevi majske deklaracije na Štajerskem, str. 267– 282. 242 243 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE POLITIČNA KONCENTRACIJA Julija 1917 je potekal sestanek zaupnikov Narodne stranke v Središču. Na sestanku so sprejeli resolucijo in Kukovec je v svojem govoru podal natančno poročilo o poteku in stanju prve svetovne vojne, o boju za demokracijo v evropskih državah, o raznih mirovnih strujah in zadnjem zasedanju avstrijskega dr- žavnega zbora ter slovenskih stališčih o nameravani spremembi ustave. Govoril je tudi o nujnosti delovanja Narodne stranke. Menil je, da imajo še vedno glavno besedo generalni štabi in da je vojaški vpliv še vedno na vrhuncu, kljub temu da si vlade pri- zadevajo za mir. Med njimi je posebej izpostavil tri, in sicer so- cialno demokracijo pod vodstvom Skandinavcev v Stockholmu, mednarodno organizacijo prostozidarjev in katoliško strujo. Kukovec je govoril o pomenu vojne, ki je izgubila prvotni zna- čaj zlasti zaradi popolnoma novih razmer v Rusiji in v Ameriki. Menil je, da v ospredje prihajata boj za demokratično obliko vladanja povsod na svetu in ljudska volja. Kukovec je menil, da je tudi za Slovence to priložnost za osamosvojitev slovenskega naroda od Nemcev: »Naš narod mora še bolj nego doslej postati politični narod. Ne množica enako govorečih ljudi, ampak vsak- ternik kot misleč in soodločujoč član organizirane družbe.« 748 748 Slovenski narod, 50, 1917, št. 165, 21. 7., str. 1–2. Vojna nehote prinaša svobodo, zato se je treba prebuditi in po Kukovčevem mnenju je to tudi priložnost za ponovno gibanje Narodne stranke. T udi Kukovec se je zavedal, da je ustavna oblika v jugoslovanski enoti seveda stvar prihodnosti, čeprav tudi bližnje bodočnosti. V središkem govoru je Kukovec govoril tudi o mejah. Glede Štajerske je menil, da mora vse, »brez izjem, kar leži južno od jezikovne meje nad Mariborom, in sicer ves levi breg Drave vsaj do tja, kakor je določena zakonita meja slovenskih držav- nozborskih volilnih okolišev.« Stališča, izražena v Kukovčevem govoru v Središču, so podprli zaupniki Narodne stranke. Na se- stanku so bili prisotni tudi gostje iz Medžimurja. 749 Sredi leta 1917 si je Kukovec dopisoval tudi z dr. Karlom Kodermanom iz Kidričevega, ki je bil eden strankarskih za- upnikov in Kukovčev prijatelj. Iz pisem, ki jih je junija pošiljal Kukovcu v Gradec, je razbrati nasprotja, ki so se kazala med dr. Antonom Božičem v Celju in dr. Kukovcem, ki je bil zaradi vojne odsoten. Koderman je v pismih tožil, da nima nikakršnih stikov s strankarskim odborom v Celju, prav tako ne z Mari- borom, o čemer piše: »V mestu samem pa bo zdaj sploh težko. Skoro vse je z doma. Deloma v vojni službi, deloma prestavljeni. Kar je ostalo, pa je tako preplašeno kakor piščanci, če pride ka- njuh nanje.« Koderman je nasprotoval Božičevim tajnim na- črtom in spraševal Kukovca, ali kaj ve o Božičevih časopisnih načrtih. 750 Koderman je izrazil podporo Kukovčevim stališčem glede strankine prihodnosti. O povezovanju Narodne stranke s Korošcem je slišal šele v Ljubljani, medtem ko se v Celju o tem sploh ni govorilo. Koderman sklepa, da mu v Celju ne zaupajo in da peljejo svojo pot, tudi mimo Kukovca. Koderman je postre- gel z novico, da se Anton Božič pripravlja na ustanovitev nove stranke – agrarne stranke. Ob tem pravi: »Kaj je na tem, ne vem, a me pušča precej ravnodušnega. Stranke ustanavljati – zato je treba dela in požrtvovalnosti, Božič pa menda besedo žrtev iz- vaja iz čisto drugega konca, kakor običajna gramatika.« 751 749 Prav tam. 750 PAM, fond Kukovec, Sg=585/Varia: Pismo K. Kodermana, 15. 6. 1917. 751 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia: Pismo K. Kodermana, 12. 6. 1917. 244 245 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE Interes za povezovanje dr. Korošca z Narodno stranko v letu 1917 je bil tema še nekaterih pisem, ki so jih zaupniki Na- rodne stranke pošiljali dr. Kukovcu v Gradec. Tako je že aprila 1917 celjski odvetnik dr. Ernest Kalan pisal Kukovcu o pogo- voru zaupnikov Narodne stranke, ki so ga na željo dr. Korošca, predsednika Kmečke zveze za Štajersko, imeli v Celju. Po Ka- lanovem pisanju so se sestali on in Ivan Lesničar, dr. Božič je bil zadržan, od Kmečke zveze so bili poleg Korošca prisotni še dr. Kovač, prof. Cestnik in Natek. O vsebini sestanka piše Kalan Kukovcu: »Dr. Korošec je sporočil, da želi Km. Zv. Štajerska, da na Štajerskem kooperiramo v narodnih vprašanjih, češ, da so na Kranjskem v S.L.S. nastale take razmere, da niti S.L.S. na Kranj- skem ne more na zunaj v uradnih vprašanjih na zunaj skupno nastopati ‘brez naše krivde’ . Razvijal je, da se stvar misli tako, da si ohranimo popolnoma obojestransko samostojnost in da se od slučaja do slučaja sporazumemo, ali nastopimo v dotični stvari skupno in kako stališče zavzamemo. Če se v dotični zadevi ne moremo sporazumeti, ostane vsaki stranki prosto zavzeti svoje stališče. Taka vprašanja bi bila uprav. zahteva po demokratiza- ciji štaj. dež. zbora (spl. vol. prav.) ter tudi gospodarske zbor- nice, vprašanja razdelitve v okrožja, navzkrižja v Ljubljani, razna šolska vprašanja kakor celjska gimnazija, trg. šola v Celju, ptuj- ska in mariborska gimnazija in Kmet. šola (ženska) za mursko dolino.« 752 Na sestanku so sklenili, da se pripravi skupni pro- gram o naštetih vprašanjih, ki ga bodo poslali vladi. Toda pred tem bi se morali obe stranki sporazumeti in uskladiti stališča na sestanku, ki je bil napovedan čez mesec dni. Kalanovo poročilo o sestanku je bilo izčrpno, napovedal mu je tudi, da lahko pri- čakuje zapisnik sestanka, ki ga je zapisal Lesničar. Kalan je spo- ročal še, da je dr. Korošec ponudil njihov list Straža za glasilo, v katerem lahko Narodna stranka objavlja. 753 Iz pisem, ki so jih pisali prijatelji in strankarski kolegi dr. Kukovcu, izvemo, kakšne so bile vsakdanje življenjske in po- 752 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia: Pismo E. Kalana, 14. 4. 1917. 753 Prav tam. litične razmere v posameznih krajih po Štajerskem. Tako je iz pisma Frana Cvetka iz Vučje vasi 30. oktobra 1917 razbrati, da so spremljali Kukovčeve zaupne shode in okrnjeno delovanje Narodne stranke. Cvetko je Kukovcu predlagal, naj priredi tak sestanek tudi v Veržeju, vendar mu ne more zagotoviti dobre udeležbe. Piše, da je na tem območju le okoli pet naših starih so- mišljenikov, vsi drugi so v vojni službi. Za pripravo shoda bi bili na razpolago le Joško Rajh na Moti, Franc Stajnko v Ljutomeru in dr. Josip Lebar v Križevcih. Kukovcu predlaga morebitni shod v nedeljo v gostilni Franca Seršena v Veržeju. Hkrati opozarja na nevarnost, saj so »vsi vojaško obvezani in samo z eno nogo na prostem«. 754 Ob koncu leta 1917 so potekale aktivnosti glede prihodno- sti Slovencev in drugih jugoslovanskih narodov in morebitnih povezav. Sestanek dr. Žerjava, tajnika Jugoslovanskega kluba, sicer pa liberalnega politika in člana izvršnega odbora Narodne napredne stranke v Ljubljani, ki je podprl Majniško deklaracijo in v teh letih tesno sodeloval z dr. Korošcem, Ivana Kejžarja 755 in dr. Kukovca bi moral biti decembra v Gradcu, vendar se to ni zgodilo. Dogovarjali so se za sestanek v januarju 1918. Hkrati so bili zadnji decembrski dnevi leta 1917 tudi priložnost za novole- tne želje, kot jih je na primer Ivan Kejžar poslal Kukovcu: »Prav veselo in srečno novo leto Vam in cenjeni obitelji. Upajmo, da je zadnje ki ga doživljamo v tujini.« 756 754 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia: Pismo F. Cvetka, 30. 10. 1917. 755 Ivan Kejžar, doma iz Sorice pri Železnikih, maturiral leta 1892 in nastopil službo pri Južni železnici. Bil je nacionalno zaveden in borben. Leta 1906 je nastopil službo v Mariboru, kjer je bil politično aktiven. Bil je v sporih z Nemci, ki so dosegli njegovo premestitev v Leoben. Leta 1918 se je vrnil v Ljubljano, po upokojitvi pa v Maribor. Deloval je stanovsko, nacionalnokulturno in komunalnopolitično. Najaktivnejši je bil ravno v stanovski organizaciji, ki pa je bila organizirana v nemško centralno zvezo. Postal je predsednik okrajnega odbora v Ljubljani in kot domoljub uvedel na tem področju slovensko uradovanje. Po prihodu v Maribor je postal predsednik podružnice stanovske organizacije železničarskih uradnikov. Organiziral je številne zbore z veliko udeležbo. Leta 1910 je bila v Mariboru ustanovljena podružnica Zveze jugoslovanskih železničarjev, ki je imela centralo v Trstu, in Ivan Kejžar ji je predsedoval vse do konca vojne, ko je bila razpuščena. Umrl je 25. maja 1938 v Mariboru. Glej: Jutro, 19, 1938, št. 121, 26. 5., str. 6; Jutro, 10, 1929, št. 29, 2. 2., str. 3. 756 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia: Pismo I. Kejžarja, 20. 12. 1917. 246 247 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE Decembra 1917 je Kukovcu pisal dr. Gregor Žerjav (1882– 1929) 757 glede sestanka, ki bi se ga udeležil tudi žurnalist Albert Kramer (1882–1943). 758 Žerjav uvodoma piše o slovenskih de- narnih zavodih. Glavna vsebina pisma v decembru 1917 pa je namenjena napredni narodni stranki na Štajerskem, Kmečkemu listu in sploh narodni politiki. O teh temah se je želel pogovar- jati s Kukovcem. Obvešča ga tudi, da se v Zagrebu ustanavlja centralno jugoslovansko glasilo Glas Slovenaca, Hrvata i Srba in vabi dr. Kukovca k sodelovanju oziroma da s svojim vplivom pritegne možne vlagatelje, na primer dr. Kočevarja iz Središča. Hkrati mu pošilja že pravnomočno podpisane obveznice. Oblju- blja, da bo bodoči list prinašal veliko slovenskih člankov in da bo poročal z Dunaja kar sam (tj. dr. Žerjav, op. p.). Žerjav v pismu Kukovcu tudi razpravlja o situaciji glede mirovnih pogajanj in meni, da za Slovence ni neugodna, vendar bo treba dobro upo- rabiti narodno samoodločbo. 759 V Slovenskem narodu je Kukovec oktobra 1917 zapisal odgo- vor na zapis v graškem Tagblattu, v katerem je predsednik nem- škega narodnega sveta dr. Otton Ambroschitsch pisal o hotenjih Slovencev po samostojni državi. Kukovec je v odgovoru pouda- ril, da jugoslovansko vprašanje kriči po razrešitvi. Zapisal je tudi: »Za nas je danes glavna stvar, da smo edini, da zaupamo našim zastop nikom in da prebudimo svoj narod. Vse drugo pride!« 760 Kukovec se je v razprave o slovenskih narodnih zahtevah vključeval tudi pisno. Dne 17. oktobra 1917 je izšel dolg uvodnik v Slovenskem narodu, v katerem Kukovec nagovarja svoje nek- danje volivce in zaupnike Narodne stranke. Zlasti si postavlja vprašanja glede načrtov narodne samoodločbe v šolstvu, poli- tični upravi in pravosodju. Zanimalo ga je, kdo – ali vlada na Dunaju ali jugoslovanska država – bo odločal o plačilu ogro- mnega državnega dolga, ki je nastal zaradi vojne. Menil je tudi, 757 ES, 15. zv., str. 326. 758 SBL, 1. knj., str. 554. 759 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Korespondenca dr. Žerjava dr. Kukovcu, pismo z dne 5. 12. 1917. 760 Slovenski narod, 50, 1917, št. 233, 11. 10., str. 2. da bi nova (naša) država morala imeti svoj parlament in svojo vlado tudi čez vse vire gospodarstva naše zemlje. Svoje razmišlja- nje je zaključil z mnenjem, da slovenski narod ne dvomi več, da je jugoslovanska država le še vprašanje časa. Po Kukovcu: »K nji pa moramo pripadati tudi mi. Slovenska Koroška in Štajerska sta ključ Jugoslavije.« 761 Kukovec je pritrdil tudi taktiki Jugo- slovanskega kluba, da je odklonil sprejetje proračuna in vojnih kreditov. Menil je, da je pomembno, da se narod s tem seveda usodnim korakom vendar popolnoma strinja ter je pripravljen izvajati tudi vse posledice. 762 Oktobra 1917 je v slovenskem političnem prostoru odjek- nila vest o smrti dr. Kreka na Dunaju. Označevali so ga kot odličnega moža, jasnih misli, točnega pojmovanja o bistvu in jedru vsakega vprašanja, sijajnega govornika in nenadkriljivega debaterja. 763 Tudi dr. Vekoslav Kukovec kot predsednik štajerske Narodne stranke in deželni poslanec je v imenu stranke izrekel Jugoslovanskemu klubu »iskreno sožalje ob izgubi prvoboritelja za jugoslovansko stvar«. 764 761 Slovenski narod, 50, 1917, št. 238, 17. 10., str. 1. 762 Slovenski narod, 50, 1917, št. 252, 3. 11., str. 2. 763 Slovenski narod, 50, 1917, št. 233, 11. 10., str. 1. 764 Slovenec, 45, 1917, št. 238, 17. 10., str. 2. 248 249 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE USTANOVITEV VSESLOVENSKE LIBERALNE STRANKE V zadnjem letu habsburške monarhije, v obdobju dekla- racijskega gibanja, so se v obeh najmočnejših političnih tabo- rih zgodile pomembne spremembe, decembra 1917 je dosegel vrhunec dolgoletni spor v kranjski Slovenski ljudski stranki in s tem posledično v vsej Vseslovenski ljudski stranki, katere del je bila tudi Koroščeva Kmečka zveza na Štajerskem. Iz vodstva SLS so izključili dolgoletnega strankarskega načelnika dr. Ivana Šušteršiča. Spor med starini, ki jih je predstavljal Šušteršič s so- delavci, in mladini, ki so bili zbrani okoli Korošca in Kreka, je iz- bruhnil zaradi Šušteršičevega avtoritativnega vodenja stranke in vodstvene tekmovalnosti med tremi močnimi klerikalnimi po- litiki. Razlog je bila tudi Majniška deklaracija. Šušteršič je nam- reč poudarjal brezpogojno zvestobo monarhiji in deklaracije ni podprl. Dne 15. novembra 1917 je iz stranke izstopil. Povod za to so bile tudi volitve za predstavnika Kranjske v zastopstvu avstrijskega državnega zbora za skupne zadeve Avstro-Ogrske. Šušteršiča kot kandidata so obšli in izvolili štajerskega kandi- data dr. Korošca. Napetosti so se še stopnjevale in Šušteršič je 22. novembra dosegel razpust stranke in še istega dne ustano- vitev nove. Toda ukrepala je tudi druga stran in 27. decembra 1917 pripravila zborovanje poverjenikov SLS, ki je imelo značaj kongresa. Na njem so sprejeli Majniško deklaracijo kot mini- malni narodni program in iz vodstva izključili Šušteršiča. Na kongresu je bil za novega predsednika stranke izvoljen Koro- šec. S tem je postal Korošec najmočnejši slovenski politik tistega časa in vodilna osebnost slovenskega narodnopolitičnega giba- nja. Kot eden pomembnih predstavnikov klerikalnega tabora na Štajerskem je postal vodilna osebnost slovenskega političnega prostora. Ob Šušteršičevem zatonu ter ob vzponu in voditelj- ski uveljavitvi Antona Korošca se je v letih 1917 in 1918 v slo- venskem političnem prostoru zgodila še ena pomembna spre- memba: povezovati se je začel tudi slovenski liberalni tabor in junija 1918 so liberalci storili korak, ki je omogočil, da je tudi ta tabor postal enoten vseslovenski politični subjekt. 765 Do sredine leta 1918 je potekala obširna korespondenca med slovenskimi liberalci, zlasti med štajerskimi. Večina jih je bila še vedno na tujem, vendar so bili politični stiki tudi zaradi narodnega boja in političnih programov, hotenj po združitvi vseh slovenskih liberalcev ter same politične in vojne situacije številni. Januarja 1918 so posamezni zaupniki štajerske narodne stranke pisali Kukovcu in izražali svoja mnenja o razpustitvi štajerske narodne stranke in ustanovitvi vseslovenske napredne stranke. V bistvu je šlo za odgovore na Kukovčevo pismo, ki jim ga je poslal 30. decembra 1917 oziroma 6. januarja 1918: Velecenjen prijatelj! Obračam se na Vas kot predsednik našega političnega dru- štva za Vaše okrožje, da mi na kratko poročate, kaj Vi rečete k načrtu, da bi se razpustila narodna stranka in da bi se ustanovila za vse slovenske dežele skupna napredna stranka, ki bi v našem narodnem boju večjo moč imela. Prosim Vas tudi, da bode okraj po možnosti zastopan na zaupnem shodu v Mariboru 13. t. m. Najlepše pozdravlja udani Dr. Kukovec. 766 765 Glej: Slovenska novejša zgodovina, str. 162–165. 766 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/ Likvidacija Štajerske narodne stranke in ustanovitev vseslovenske napredne stranke 1917–1918, pismo V. Kukovca, Lebring, 6. 1. 1918. 250 251 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE Ivan Rebek je pisal Kukovcu o tistih narodnih delavcih, ki so sicer imeli zasluge za lokalne narodne boje zlasti glede go- spodarstva, vendar je bil tedaj čas za večje ideje. Menil je, da je čas, da se sile narodnih idealistov zopet strnejo in preko naših starih gre na dnevni red današnjega narodnega vprašanja. Re- bek je zagovarjal, da je edino v deklaraciji Jugoslovanskega kluba zastopano narodno vprašanje ter izraženi volja in zahteva vseh Jugoslovanov. Prav tako je zagovarjal enotno stranko. Ob tem je citiral Gregorčiča: Kar nebo nam mož je dalo, vse mati kmečka je zibala, iz kmečkih so izšli domov. Zaradi tega je menil, da se ni bati, da bi slovenski narod še kdaj razdvajalo strankarstvo, vendar morajo biti za uresničitev deklaracije vpete vse sile na- rodnega življenja. Ob tem je spomnil na zadnje državnozbor- ske volitve, na katerih so bili narodni kandidati izločeni zaradi šibkejše stranke. Po njegovem mnenju bo v prihodnosti vse to odpadlo, če bo ustanovljena enotna stranka. Imel je sicer pomi- sleke glede kranjskih naprednjakov, vendar je upal, da bodo na položaj gledali drugače kot pred vojno. Spomnil je na aktivnosti in politično likvidacijo dr. Šušteršiča in Krekovo vlogo. 767 Anton Kunej je Kukovcu v Lebring pisal, da podpira preu- reditev slovenskih strankarskih razmer in meni, da bi se v enotno stranko združile tiste stranke, ki se priznavajo k jugoslovanski deklaraciji, kajti le združene moči so steber, ki se ne da z lepa omajati. Svojo neudeležbo na mariborskem shodu je opravičil s slabimi prometnimi povezavami. 768 Za skupno – enotno politično organizacijo slovenskega na- roda, izvzemši dr. Šusteršiča, se je zavzel tudi Franjo Goričar. Menil je, da je treba postaviti trden temelj za prihodnost sloven- skega naroda. Kako se bo zidalo naprej – o tem odločevala bo prihodnost. Pismo je končal z mislijo: »Kdor na dva zajca obe- nem preži – nobenega ne dobi.« Shoda v Mariboru se Kunej ni udeležil. 769 Iz Hrastnika je Kukovcu poslal odgovor Ferdinand 767 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo I. Rebka Kukovcu, Celje, 3. 1. 1918. 768 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo A. Kuneja Kukovcu, Stolovnik, 3. 1. 1918. 769 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo F. Goričana Kukovcu, Višnja vas, 3. 1. 1918. Roš, ki v tem času sicer ni bil več zelo aktiven v političnem ži- vljenju, vendar je zapisal: »Moja največja želja je bila vedno, da bi se slovenske stranke zedinile v eno stranko. To se je sedaj na moje največje veselje zgodilo! Politični greh bi bil, ako bi se to zopet zrušilo! Z narodnim svetom smo bili že itak enkrat posku- sili, a se je jako slabo obnesel – ne poskušajmo več.« Roš je pisal tudi o zbiranju podpisov za Majniško deklaracijo v Trbovljah, kjer so rudarji zbrali okoli 2000 podpisov. 770 Tudi Vinko Žumer iz Knežca je menil, da je najbolje, da se ustanovi nova enotna slovenska stranka za vse pripadnike jugoslovanske ideje. Vanjo naj se vključiljo pripadniki iz Štajerske ali zunaj nje. Žumer je še opozarjal: »Jako se mora paziti, da nas duhovniki ne bodo precepili.« 771 V Žumrovem pismu je tudi pripis gospe Jelice (ver- jetno Žumrove žene, op. p.), v katerem je zapisano voščilo za novo leto, povprašuje po tudi, ali je Anica, Kukovčeva žena, še v Celju. 772 Iz Kamnika se je na Kukovčevo pismo odzval Rihard Karba. Uvodoma se je zahvalil za poročilo in vprašanje, vendar je omenil, da ni v stiku z vodilnimi krogi, da bi vedel za njih privatna mnenja in sedanje politično razpoloženje. Sporočal mu je tudi, da mu je po svojem svaku dr. Kalanu poslal prošnjo (sam zaradi cenzure ni mogel pisati) za odgovor, kakšna sta Kukov- čevo mnenje in premišljevanje o preureditvi naprednih strank. Odgovor mu je dal že Kukovčev članek v Slovenskem narodu in Karba se je z njim povsem strinjal. Karba je pisal, da je za zdru- žitev vseh strank, ki se priznavajo k deklaraciji, v enotno jugo- slovansko stranko. Menil je, da pa bodo morale ob združitvi vse stranke podrediti svoje strankarske cilje. V pismu dragemu pri- jatelju piše: »Če bi smela samo midva odločevati, bi gotovo od- ločila za enotno stranko. Ker pa je odločitev odvisna od večine, se mogoče tudi samo zveza s klerikalci sklene. V tem slučaju je želeti najprvo združitev vseh narodno naprednih strank sloven- 770 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo F. Roša Kukovcu, Hrastnik, 4. 1. 1918. 771 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo V. Žumra Kukovcu, Knežec, 4. 1. 1918. 772 Prav tam. 252 253 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE skih dežel in potem zveze s klerikalci, ustanovitev narodnega sveta in jasne punktacije o kooperaciji. Vsaka nejasnost bo le zavirala vso akcijo, bo obteževala itak komplicirani in težavni aparat narodnega sveta in njega točno in brezhibno harmoni- ranje z Jugoslov. klubom.« Karba se je zavedal nevarnosti, »če bodo vodilni politiki danes ko se porajajo svetovi, ko se podirajo troni in ko se korigira svetovna zgodovina preveč malenkostni in se držali svojih strank in strančič s trepetajočim strankarskim srcem«. 773 Izrazil je tudi mnenje o Slovenski ljudski stranki, ki je bila do tedaj dekla Dunaja, v novih razmerah pa se je obrnila zoper njega in bo morala vero s prvega mesta postaviti v ozadje, kajti v novi jugoslovanski državi je veliko drugovernih. Zavedal se je, da se slovenski denarni in drugi gospodarski zavodi v celoti ne bodo obdržali, in se spraševal: »Ali naj nas torej tudi ta pred- stoječa beračija in uboštvo loči? Če hočemo svojo vsled vojne razdrapano in opustošeno slovensko hišo popraviti, bomo mo- rali delati zadružno in s jednimi cilji brez malega in ozkosrčnega strankarstva.« 774 Karba je razmišljal o dveh možnostih, in sicer o ustanovitvi enotne stranke ter o združeni napredni stranki in SLS z enotnim in naprednim vodstvom ter narodnim svetom. Dotaknil se je tudi vprašanja o preureditvi štajerske narodne stranke v agrarno stranko, kar je bil Božičev načrt. Kukovcu, ki mu je Karba povsem zaupal, je zaželel uspešno posvetovanje v Mariboru in sprejetje takih sklepov, ki bodo pomagali do boljše prihodnosti. Ob koncu je predlagal tudi, da bi morebiti dali v javnost oklic, ki bi ga podpisali ugledni možje iz slovenskega po- litičnega in kulturnega sveta, za ujedinjenje strank oziroma za enotno stranko. 775 Merodajni možje iz Vranskega so v Megličevem pismu Kukovcu podprli aktivnosti razdvojenih strank za združitev v enotno močno stranko, »ki bode zmožna v enotni falangi sku- pno se zoperstaviti našim sovražnikom«. Meglič je menil, da je 773 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo R. Karbe Kukovcu, Kamnik, 4. 1. 1918. 774 Prav tam. 775 Prav tam. to potrebno zlasti štajerskim Slovencem, ki morajo poskrbeti in si določiti narodno-jezikovno mejo ter utrditi svoj gospodarski položaj. Meglič je povsem zaupal Kukovčevemu vodenju. 776 T udi gozdar in posestnik Franjo Pahernik (1882–1976) 777 iz Vuhreda je svoj odgovor Kukovcu poslal po pogovoru s somišljeniki iz svojega okraja. Bili so za združenje vseh slovenskih naprednih strank v »jedno jednoto, ker veliko duha in visoki cilji gotovo zahtevajo tudi veliko in konzultirano stranko«. Vendar je Paher- nik ob tem poudaril, da se mora kranjska napredna stranka po- mladiti in »izginiti morajo tam tudi zadnji ostanki ljubljanskega frakarstva«. 778 Iz Središča je Kolarič pozdravljal idejo o združitvi vseh slovenskih strank, ki naj se združijo v »obrambo in povd- zigo vsega skupnega slovenskega naroda«. Kolarič je navdušeno pisal tudi o bodoči Jugoslaviji, »ki prinese veselo in boljšo bo- dočnost vsem Slovanom v smislu deklaracije, ker le potem bo- demo krepka opora samo sebi ako delujemo zdrženimi močmi v lastno obrambo pod zaščitem slavnih Habsburžanov«. 779 Tudi iz Kolaričevega pisma je moč razbrati, da so si novonastajajočo državo predstavljali le pod okriljem slavnih Habsburžanov. Naprednjaki iz Trbovelj so menili, da bi morali Narodno stranko razpustiti in ustanoviti strogo Napredno stranko, za vse slovenske dežele, saj bi bilo po mnenju Antona Mahna delo ve- liko lažje kakor v razcepljenih po več strankah. 780 Josip Mursa (1864–1948) 781 iz Krapja pri Ljutomeru je Kukovcu poslal od- govor 7. januarja 1918 v svojem imenu in imenu vseh narodnih Muropoljancev, da se »osnuje le ena enotna velika stranka«. Za- pisal je, da je čas, ko je potrebno skupno nastopanje za dosego narodnih ciljev. Opozoril je na primer Češke, kjer so potekale aktivnosti za enotno češko stranko. Pismo je končal: »Samo če bo jugoslovansko vprašanje poleg češkega postalo svetovna za- 776 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo Megliča Kukovcu, Vransko, 4. 1. 1918. 777 ES, 8. zv., str. 220. 778 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo F. Pahernika Kukovcu, Vuhred, 6. 1. 1918. 779 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo R. Kolariča Kukovcu, Središče, 6. 1. 1918. 780 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo A. Mahna Kukovcu, Trbovlje, januar 1918. 781 SBL, 2. knj., str. 181–182. 254 255 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE deva dosežemo kaj, in zato združenje vsega naroda v en glas po narodnosti pozdrav neodvisnosti!« 782 Iz Gotovelj v Savinjski dolini je odgovor na Kukovčevo pismo poslal učitelj Franjo Brinar (1865–1929), 783 v letih pred vojno predsednik učiteljskega društva za celjski okraj ter tajnik gotoveljske hranilnice in posojilnice. Podprl je idejo o združitvi vseh pristašev jugoslovanske ideje v enotno stranko z mislijo: »Veliki časi naj ne najdejo med nami premajhnih ljudi. V Jugo- slovanskem klubu so združeni poslanci različnega prepričanja. Posnemajmo jih!« Mariborskega shoda se ni udeležil, zboroval- cem pa je poslal iskrene narodne pozdrave. 784 Dr. Ferdo Kunej iz Št. Petra pod Svetimi gorami je Kukovcu poslal odgovor 8. janu- arja 1918. Zdi se mu primerno in jedino pravilno, »ako se opusti politična organizacija naše narodne stranke na Štajerskem« in se ustanovi vseslovenska napredna demokratična stranka, v ka- teri je prostor za vse napredne sile, tudi za meščane in agrarce. 785 Včasih je iz pisem razbrati tudi prijateljstvo, ki je vezalo Kukovčevo družino z nekaterimi posamezniki, saj so navedeni pozdravi za ženo in povpraševanje po otrocih. Iz Ivajnkovcev je poslal odgovor Lovro Pehovar, ki se je Ku- kovcu zahvalil za povabilo na shod. V primerjavi z večino drugih pa je bil Pehovar skeptičen do združevanja: »Glede koncentracije sem mnenja, imel sem že toliko slabih izkušenj s temi gospodi, da se bojim, da se niso popolnoma obrnili, da je boljše da se ista ne izvrši.« Pozdravljal pa je ustanovitev vseslovenske demokra- tične napredne stranke in »potem pa skupnega narodnega sveta vseh treh političnih strank«. 786 Deželni poslanec in slogaš Juro Hrašovec je Kukovcu pisal 9. januarja 1918. Laskalo mu je, kot je zapisal, da ga Kukovec sprašuje po mnenju. Toda menil je, da se 782 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo J. Murse Kukovcu, Krapje, 7. 1. 1918. 783 SBL, 1. knj., str. 60. 784 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo F. Brinarja Kukovcu, Gotovlje, 8. 1. 1918. 785 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo F. Kuneja Kukovcu, Št. Peter pod Sv. Gorami, 8. 1., 1918. 786 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo L. Pehovarja Kukovcu, Ivanjkovci, 8. 1. 1918. na Slovenskem ne bo ustanovila samo ena stranka, ker »vseslo- venska ljudska stranka bo obstajala tudi naprej, na drugi strani pa ne morejo samoobsebi umevno štajerski Slovenci ustanoviti vseslov. narodne stranke«. Predlagal je: »Bolje bi morda bilo ime vseslov. napredna stranka, ki pa naj tudi bi naglašala prvo, vodilno načelo: ‘naše ujedinjenje’ in bi naj povdarjala, da hoče sicer zvesta biti svojim načelom, pa bo vsikdar iskala potrebne stike z drugo stranko, v vprašanjih, ki se tičejo našega obstanka, narodnega življenja, naše bodočnosti.« 787 S posebnim veseljem je prejem Kukovčevega pisma potrdil Blaž Zupan iz Laškega trga. V odgovoru je pisal: »Že meseca aprila 1916 sem v smislu zvezinega odborovega sklepa z dopisom na vodstvo klerikalne stranke predlagal vjedinjenje slovenje štajerskih strank. Dobil sem vtis, da se bomo v tem še pogovarjali. In sedaj je prišel čas. Hvala vsem sodelavcem.« 788 Kukovcu je poročal tudi o aktivno- stih Zveze in srečanju z Jakobom Zadravcem v Središču. Pravnik Jože Zdolšek (1876–1932), znan po tem, da je na sodišču v Vranskem uvedel slovenščino, 789 je 9. januarja 1918 iz Hotunj pri Šentjurju Kukovcu pisal pismo, v katerem je izrazil svoje mnenje o prihodnjem delovanju na političnem polju. Za- pisal je: »Tudi moje mnenje je, da nastopamo skupno s stran- kami, ki pristajajo na majevo deklaracijo. Kako daleč bi segala skupna politična organizacija mi je težko reči, ker mi razmere izven Štajerske niso natančneje znane. Pri nas na Štajerskem bi bil za skupno politično organizacijo ljudsko stranko. Vpraša se samo, ako bode ljudska stranka za skupno organizacijo in v ko- liko bi popustila od svojega dosedanjega popolnoma klerikal- nega programa.« 790 Zdolšek je popisal tudi razmere med kmeč- kim prebivalstvom, ki je imelo veliko težav zaradi rekvizicije, in predlagal, da je treba ljudstvo podučiti in mu pomagati. V tem je Zdolšek videl tudi krepitev narodne organizacije med ljudmi. 787 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo J. Hrašovca Kukovcu, 9. 1. 1918. 788 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo B. Zupana Kukovcu, Laški trg, 9. 1. 1918. 789 SBL, 4. knj., str. 781. 790 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia, pismo J. Zdolška Kukovcu, Hotunje, 9. 1. 1918. 256 257 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE Ob koncu pisma se je še opravičil, da se ne more udeležiti sho- da. 791 Nekdanji župan Bizeljskega Ivan Malus je Kukovcu poslal dolgo pismo, v katerem je razpredal o slabem položaju šolstva in vlogi učiteljstva, to pa je pripomoglo k slabemu ugledu Na- rodne stranke med ljudmi. Menil je tudi, da je duhovništvo v času vojne izgubilo veliko simpatij med prebivalstvom. Pismo se končuje: »Prava agrarna stranka bi rekel bi bila po mojem edini izhod, nisem pa merodajen.« 792 Kot je razvidno, se je večina korespondentov, ki so odgovo- rili na Kukovčevo pismo, izrekla za enotno vseslovensko stranko in podporo deklaraciji. Nekateri pa so izražali pomisleke. Pri- hod nost so videli v enotni slovenski napredni narodni stranki in v sodelovanju s klerikalci v okviru Narodnega sveta. S tako izmerjeno klimo na terenu med narodnimi somišljeniki se je Kukovec 13. januarja 1918 podal na shod zaupnikov v Maribor. Prijatelj Ivan Rebek mu je dan pred zborom poslal pismo, v ka- terem se opravičuje, da se ga zaradi bolezni ne more udeležiti, vendar mu želi uspešno zborovanje in da se »zborovalci razi- dejo v znamenju popolne sloge in sklenjenim programom ena stranka enotno delo skupni boj in skupna zmaga«. 793 Na povabilo dr. Kukovca je izvrševalni odbor Narodno na- predne stranke v Ljubljani sklenil poslati na zaupni shod štajer- ske narodne stranke člana strankinega odbora dr. Alberta Kra- merja in deželnega poslanca Adolfa Ribnikarja. 794 Kukovec je v začetku leta 1918, že kar 1. januarja – takoj ko je razposlal pisma posameznim narodnim politikom in za- upnikom na Štajerskem in širše – pisal Jugoslovanskemu klubu na Dunaj, da bi si pridobil tudi njihova stališča in načrte o po- litičnih razmerah na Slovenskem, in sicer pol leta po sprejetju Majniške deklaracije in deklaracijskem gibanju, ki ga je izvršni 791 Prav tam. 792 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo I. Malusa Kukovcu, 10. 1. 1918. 793 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Likvidacija, pismo I. Rebka Kukovcu, Celje, 12. 1. 1918. 794 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Dopis izvrševalnega odbora Narodno-napredne stranke v Ljubljani, 9. 1. 1918. odbor Narodne stranke Štajerske podprl. Kukovec je ugotavljal, da je ideja o narodni samoodločbi in združitvi Jugoslovanov na Slovenskem »pridobila premoč nad vsemi drugimi vodilnimi mislimi na eni strani, in ko se je očividno s sistematičnim de- lovanjem naših bodočih nasprotnih elementov zasejal razdor med Hrvate kakor Slovence (Stadler-Šušterič), izreklo se je že ob priliki izjav ob smrti dr. Kreka med slovenskimi politiki v do- movini pogostoma mnenje, da se bode naravnim potem ustva- rila konstelacija za združitev vseh k deklaraciji se priznavajočih strank v enotno jugoslovansko stranko.« 795 Kukovec je pozval Jugoslovanski klub, ki si je v tem času pridobil splošno zaupa- nje, naj stopi pred našo javnost s primernimi predlogi. Jugoslo- vanski klub je obvestil, da je izvrševalni odbor Narodne stranke na Štajerskem za 13. januar 1918 ob pol dveh popoldan v ma- riborskem Narodnem domu sklical shod svojih zaupnikov, »da se zedini glede postopanja, ako se iz merodajne strani pride z označenimi predlogi koncentracije«. V nadaljevanju je pove- dal, da sta možna dva načina združitve: eventualne »strnitve vseh narodnih, naprednih in ljudskih (deklaracijskih) struj na eni strani, v drugi vrsti pa vsaj združitev narodnih in naprednih strank vseh dežel v vseslovensko stranko, ki bi iskal daljnih orga- nizatoričnih stikov z vseslovensko ljudsko stranko«. 796 Kukovec je v pismu omenil tudi možnost ustanovitve narodnega sveta in prosil Jugoslovanski klub za pojasnila, »kakšna so jamstva, ki usposobijo eventualni narodni svet za uspešno rešitev velikih časovnih vprašanj in za složen boj za jugoslovansko državo in nje notranji ustroj«. 797 Pismo je končal s prošnjo, da se mu po- sredujejo potrebne informacije in ime delegata Jugoslovanskega kluba na shodu v Mariboru. Tako je 13. januarja 1918 v mariborskem Narodnem domu potekal shod zaupnikov štajerske Narodne stranke. Na shodu so se soglasno izrekli za zedinjenje naprednih strank v enotno 795 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Pismo Kukovca Jugoslovanskemu klubu na Dunaj, Lebring, 1. 1. 1918. 796 Prav tam. 797 Prav tam. 258 259 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE jugoslovansko demokratsko stranko. Kukovec je namreč konec decembra 1917 svojim strankarskim kolegom poslal številna pi- sma o združitvi v novo stranko, zato je imel na shodu tudi njihov mandat. Izrekli so se tudi za ustanovitev jugoslovanskega naro- dnega odbora kot glasnika slovenskega naroda navzven. Sprejeli so resolucije, v katerih so zapisali stališča do mirovnih poga- janj. 798 Poročilo o shodu v Slovenskem narodu je bilo dan pozneje nekoliko cenzurirano, pa vendar je prineslo vsebino resolucij. Na shodu zaupnikov so izrazili zahtevo po miru. Kot naslednjo pomembno nalogo so označili oživitev napredne politične orga- nizacije, ki naj ne pomeni ponovnega strankarskega boja, am- pak da se k skupni narodni ideji pritegnejo vse razpoložljive sile. Sklenili so, da se vse pokrajinsko napredne politične sile zdru- žijo v veliko enotno jugoslovansko demokratsko stranko, zato so izvršni odbor stranke zadolžili, da stopi v stik s kranjsko naro- dno napredno stranko ter da pripravi program in organizacijski statut nove enotne stranke. Resolucija je odboru nalagala, da v najkrajšem možnem času skliče ustanovni shod Jugoslovanske demokratske stranke. Ena izmed resolucij mariborskega shoda je predvidevala, da je Domovina primerno glasilo liberalcev, da razširja jugoslovansko idejo med ljudmi. Zaupniki so vodstvu stranke naložili, da se pogaja z Vseslovensko ljudsko stranko za skupni narodni nastop glede nove državne tvorbe. Pozdravljali so tudi bratsko sodelovanje s češko delegacijo in velik razmah jugoslovanske ideje v hrvaškem in srbskem delu monarhije. Na koncu so se zaupniki zahvalili svojemu predsedniku dr. Ku- kovcu za njegovo v najtežavnejših razmerah požrtvovalno javno delovanje. 799 Udeležence shoda je pozdravil dr. Kukovec, med govorniki pa so bili tudi srbski poslanec dr. Srdjan Budisavljević, deželni poslanec Adolf Ribnikar, glavni urednik Albert Kramer ter ma- riborski voditelj dr. Fran Rosina in nekdanji poslanec Franjo 798 Slovenski narod, 51, 1918, št. 11, 14. 1., str. 2. 799 Slovenski narod, 51, 1918, št. 12, 15. 1., str. 2; Rezolucija slovenačke narodne stranke. V: Građa o stvaranju jugoslovenske države, str. 225. Roblek. Kukovec je ob zaključku shoda poudaril, da je maribor- sko srečanje krasna manifestacija naprednega štajerskega slo- venstva za politiko narodnega ujedinjenja. 800 Vekoslav Spindler je Kukovcu v pismu pojasnil razloge, zakaj ga verjetno ne bo v Maribor. Bili so, vsaj zapisani v pismu, osebni. Moral je nam- reč nasproti družini, ki se je vračala s počitnic v Mali Nedelji. V pismu 12. januarja 1918 je Spindler pisal tudi o razmerah na jezikovni meji zahodno od Špilfelda in Kukovcu svetoval posa- meznike, pri katerih bo lahko dobil več zanesljivih podatkov o jezikovni meji. Omenil je nadučitelja M. Majcna pri Sv. Duhu. Glede prekmurskih krajev na Štajerskem (Zenkovci, Potrna, Že- tinci …) mu je svetoval, da se obrne na Jakoba Zemljiča, župana v Radencih. 801 A Spindler se je udeležil mariborskega shoda, ki je nanj napravil velik vtis. Zlasti je bil zadovoljen z debato in vprašanji, ki so jih reševali na shodu. Koncentracija naprednega slovenstva in ustanovitev skupne organizacije sta bili za Spin- dlerja zelo pomembni temi, zlasti ker je ideja za oboje zopet izšla iz naših vrst. Spindler je v pismu Kukovcu pisal tudi o drži dr. Božiča, ki pravzaprav ves čas ni podpiral združitve, temveč želel novo stranko, v kateri bi sam imel pomembnejšo vlogo. Tudi glede strankinega glasila je po Spindlerjevem mnenju dr. Božič peljal svojo zgodbo, saj je hotel iz Zadruge razviti večje glasilo, ki bi postalo njegovo agrarno trobilo. T udi Spindlerja so povabili v uredništvo bodočega lista, vendar je v pismu Kukovcu zapi- sal, da iz te moke seveda ne nikdar kruha, in nadaljeval: »Pre- več žalosten mi je Štiblerjev slučaj, da bi se kedaj podal pod dr. Božičevo jerobstvo.« 802 Spindler je Kukovcu pisal tudi o objavi resolucij z mariborskega shoda v Slovenskem narodu in o raz- burjenju, ki ga je to povzročilo. Menil je, da bi bilo bolje, da bi na prvem mestu poudarili »naše soglasje z dunajsko deklaracijo ter se nato reklo, da v kolikor se gre za odcepitev slovenskega dela Štajerske v to novo upravno enoto, zahtevamo to in to«. 803 800 Slovenski narod, 51, 1918, št. 13, 16. 1., str. 1. 801 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Korespodenca V. Špindlerja dr. Kukovcu, pismo 12. 1. 1918. 802 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Korespondenca V. Špindlerja dr. Kukovcu, pismo jan. 1918. 803 Prav tam, pismo 23. 1. 1918. 260 261 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE Spindler je menil, da bi bila takšna resolucija v javnosti bolje sprejeta, poudarjal pa je tudi, da ne sme ostati zunaj nove dr- žavne tvorbe niti košček zemlje, na kateri prebiva naše ljudstvo kompaktno. V razpravo o združevanju strank se je vključil tudi politik in diplomat Otokar Rybář iz Trsta. Kukovcu je pisal o maribor- skem shodu in poročilu v Slovenskem narodu. Kukovčevo idejo je označil za simpatično, vendar je menil, da je diferenciacija v svetovnem nazoru pri slovenskem narodu že predaleč napre- dovala. Svoje razmišljanje je zapisal: »Ako bi se tudi posrečilo sedanje politične predstavnike spraviti pod en klobuk, v najkraj- šem času bi se odcepili na levi in desni opozicijonalni elementi in namesto dveh bi imeli tri ali morda še več strank. Tudi mo- ramo računati z dejstvom, da bi ostalo ohranjeno v dosedanji diferenciaciji naše politično in leposlovno časnikarstvo. V eno- tni stranki bi moral tudi tu vladati enoten duh, to bi zahtevala strankarska disciplina. Ali bi bilo to mogoče?« Menil je, da je to neizvedljivo in tudi iz taktičnih razlogov združitev ni priporo- čljiva. Podpiral je koncentracijo naprednih strank, vendar le, če Tržačani ostanejo na svojem političnem stališču popolne nev- tralnosti. Združitev tržaških narodnjakov v skupno slovensko narodno stranko bi pri njih pomenilo takojšnjo ustanovitev kle- rikalne stranke in vzpon socialistov, ki so imeli v Trstu precej- šnjo vlogo. Zato pismo zaključuje z besedami: »Pustite nas torej, da se v Trstu nacijonalno uveljavimo in ojačimo. Vašemu stre- mljenju pa želi najboljši uspeh vdani Rybář.« 804 Tudi Ivan Hribar je konec januarja poslal Kukovcu v Lebring dopisnico, s katero ga je seznanil, da dela v smislu mariborskih sklepov. 805 Dr. Kukovec je konec januarja 1918 sklical shod volivcev v Veržeju. Shod sta vodila okrajni zdravnik dr. Lebar in trški župan Osterc. Na shodu se je zbralo veliko število moških in žensk, je poročal Slovenski narod. Potrdili so sklepe mariborskega shoda 804 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia, pismo O. Rybářa Kukovcu, Trst, 24. 1. 1918. 805 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia, dopisnica I. Hribarja Kukovcu, Ljubljana, 25. 1. 1918. 13. januarja 1918 o koncentraciji političnih strank in potrdili politiko Jugoslovanskega kluba. Zborovalci so zahtevali tudi, da se najbližji sosedje, prekmurski ogrski Slovenci, vključijo v no- vonastajajočo državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. 806 Vso prvo polovico leta 1918 so tekle priprave in aktivnosti za združitev slovenskih narodno naprednih strank. Dokaz za to je bogata korespondenca med Kukovcem ter zaupniki štajerske Narodne stranke in drugih slovenskih liberalcev. Tudi sklepi zaupnega shoda v Mariboru so bili naloga, ki jo je bilo treba izpeljati. Pisma dr. Alberta Kramerja iz Ljubljane Kukovcu govorijo o težavah, ki jih ima pri urejanju Slovenskega naroda, o tem, da so že konec leta 1917 v izvršnem odboru njihove stranke pre- debatirali vprašanje o enotni slovenski narodni stranki. Sklenili so, da se bodo glede združitve povezovali s Štajerci in Goričani. Sporočil je, da je izvršni odbor stranke sklenil, da se osnuje ju- goslovanska napredna demokratična stranka s splošnim torej neomejenim programom, ki bi odgovarjal modernemu času. V Ljubljani so tudi sklenili, da se začnejo pogovori s Štajerci in Goričani. V mislih so imeli tudi Dalmatince. Nadalje je Kramer pisal o organiziranosti prihodnje skupne stranke: »Organiza- cija stranke naj bo tako urejena, da bo na eni strani poskrbljeno za enotnost, na drugi pa dovolj svobode za neko pokrajinsko avtonomijo.« 807 Kramer je bil zadolžen, da pripravi načelni načrt za organizacijo in predlaga pogajanja. Medtem ko je pisal Ku- kovcu, je v Ljubljano prišlo povabilo štajerske Narodne stranke za udeležbo na mariborskem shodu 13. januarja 1918. Dr. Žerjav se ni nameraval udeležiti mariborskega shoda, razen če bi na shod prišel tudi Franc Smodej, časnikar in poli- tik iz Celovca, ki je bil zadolžen za pripravo navodil za Narodni svet. Žerjav je Kukovcu pisal o nujnosti skupne organizacije in potrebnih aktivnostih za ustanovitev Narodnega sveta. 808 806 Slovenski narod, 51, 1918, št. 25, 30. 1., str. 3. 807 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Korespondenca A. Kramerja dr. Kukovcu, pismo 6. 1. 1918. 808 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Korespondenca A. Žerjava dr. Kukovcu, pismo 9. 1. 1918. 262 263 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE Ustanovitev nove stranke je bila načrtovana za čas okoli velike noči; sestanek naj bi potekal v Ljubljani. Po natančni raz- ložitvi poteka priprav za novo stranko je Kramer pisal Kukovcu tudi o izbiri imena nove stranke. Menil je, da je ime jugoslovan- ska primerno zaradi taktičnih razlogov in da so tudi za to ceno stari gospodje pripravljeni opustiti narodno napredno. 809 Za 2. februar 1918 je bil sklican shod zaupnikov kranjske Narodno napredne stranke v Ljubljani. Vabilo, ki je bilo poslano Kukovcu, je sicer napovedovalo sestanek v soboto, 8. februarja 1918, 810 vendar je bilo glede na časopisne napovedi in poročila zborovanje v soboto, 2. februarja 1918. Slovenski narod je vabil na shod kranjskih liberalcev z napovedjo udeležbe predsednika štajerske Narodne stranke dr. Vekoslava Kukovca. 811 Shod je potekal v veliki dvorani ljubljanskega Mestnega doma. Po po- ročilih Slovenskega naroda se je zbralo tisoč predstavnikov na- prednega slovenstva. Glavni cilj shoda je bil: »Postaviti vso moč naprednega jugoslovanstva v boj za našo svobodo in v delu za pravično in srečno notranjo ureditev naše bodoče jugoslovan- ske države.« 812 Besede župana Ivana Tavčarja so postale geslo shoda: »Naš narod bo vedno stal.« Zborovalci so čustveno peli himno Hej Slovani. Na shodu so sprejeli naslednje resolucije: 1. Za samostojnost in neodvisnost – za ustanovitev trajnega miru med narodi je bistven pogoj vsestransko priznanje pravice do samoodločbe narodov; 2. Narodni svet – Narodno napredna stranka izraža nujno potrebo po skupnem narodnem zastopstvu in skupni reprezentanci vseh jugoslovanskih strank, stoječih na temelju Majniške deklaracije. Na Jugoslovanski klub je treba na- sloviti željo, da se organizira nujni razgovor med strankami; 3. Jugoslovanska demokratska stranka – ustanovi naj se velika eno- tna Jugoslovansko demokratska stranka – odbor Narodno na- predne stranke se zadolži, da stopi v stik z drugimi naprednimi 809 Prav tam. 810 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Vabilo izvrševalnega odbora Narodno-napredne stranke v Ljubljani dr. Kukovcu, Ljubljana, 29. 1. 1918. 811 Slovenski narod, 51, 1918, št. 27, 1. 2., str. 1, 3. 812 Slovenski narod, 51, 1918, št. 28, 4. 2., str. 1. strankami in da se pripravi program nove stranke. V okviru re- solucije je bil predstavljen organizacijski osnutek, in sicer da se stranka imenuje Jugoslovanska demokratska stranka, ki temelji na krajevnih organizacijah, vodi pa jih krajevno zastopništvo. Člani krajevnega odbora so tudi zaupniki stranke. Glede na po- trebe se bodo ustanovili okrajni in pokrajinski zaupniški odbori. Na čelu stranke je bil predviden izvrševalni odbor, shod zau- pnikov stranke pa kot najvišji organ stranke. Za lažje delo bo ustanovljena strankina pisarna. Kot zadnjo nalogo so si zadali sklic ustanovnega zbora JDS. Shod je sprejel tudi poročilo po- slanca dr. Ravniharja, poslal pozdrave Čehom in ustanovil sklad za podporo političnim žrtvam. 813 Kot predstavnik štajerskih li- beralcev je nastopil dr. Kukovec, ki je v uvodu govoril o šibkih stikih somišljenikov iz Štajerske z Ljubljano, vendar je menil, da je bila za obmejne Slovence Ljubljana naše središče. Povedal je, da je liberalna stranka na Štajerskem storila najtežji korak za vsako stranko in sklenila, da se štajerska Napredna stranka raz- pusti ob prvi priložnosti. To so sklepi shoda štajerske Napredne stranke 13. januarja 1918 v Mariboru. Poudaril je, da so se za tak korak odločili, »da nam bo mogoče ustvariti skupno fronto za skupni boj in ustvariti novo organizacijo, ki naj zajamči na- šemu narodu boljšo bodočnost«. Kukovčeve besede so doživele živahno odobravanje. Kot pomembno vprašanje za oblikovanje mariborskega sklepa je Kukovec navedel, da »slovenski napre- dni elementi pri volitvah niso dobili v javnih zastopih onega šte- vila zastopnikov, ki jim gre. To nam ne zadostuje več in tudi v javnih zastopih bodoče naše lastne države zahtevamo, da bomo imeli može iz svoje srede, kakor nam gre po vseh pravicah.« 814 Izrekel je podporo Jugoslovanskemu klubu, kjer delujejo politiki SLS, v katero je prodrla tudi narodna politika. Pozdravil je tudi nameravano ustanovitev narodnega sveta, saj je le v tem videl možnost za razvoj narodnih idej. Govor je zaključil z besedami: »Slovenski naprednjaki moramo smotrno in skupno izrabiti 813 Prav tam, str. 2. 814 Prav tam. 264 265 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE vse svoje bogate sile, potem se bo uveljavil tudi naš narod na zunaj.« 815 Na shodu zaupnikov Narodne stranke v Celju 3. februarja 1918 je dr. Kukovec poročal o uspelem shodu kranjske Narod no napredne stranke v Ljubljani. Sledila je debata, v kateri so so- delovali dr. Kalan, dr. Josip Sernec, Ivan Rebek, A. Gradišnik, Mikuš, Josip Smertnik, dr. Božič. Zaupniki so potrdili sklepe mariborskega shoda o odločni zahtevi po lastni državnosti, ustanovitvi JDS in narodnega odbora. Predsedniku stranke so izrekli zaupanje in priznavanje. Kukovec je na zboru tudi poja- snil, da povsem zaupa državnozborski delegaciji. 816 Zborovalci v Celju so podprli sklepe mariborskega shoda zlasti glede zahteve po lastni državnosti in skupne narodne eksekutive vseh jugoslo- vanskih strank v obliki narodnega odbora ali narodnega sveta. Kukovec je na celjskem shodu poudaril, da je »ponosen na spo- dnještajerske Slovence, katerih žilavost in delavnost v današnjih dneh tudi Slovenci drugod občutijo«. 817 Kukovec je govoril tudi o političnem položaju in še posebej o jugoslovanskem vpraša- nju, o položaju Slovencev v monarhiji in aktivnostih vlade, da bi ljudstvo ločila. Opomnil je tudi na posamezne intelektualce, ki s strani opazujejo dogajanja. Menil je, da ne bi smelo biti nikogar, ki ne bi zastavil vseh svojih sil in ki bi dvomil o dosegljivosti narodnih zahtev. Poudaril je, da je čas, da si Slovenci izbojujejo svoje pravice, »kajti zrela jabolka nam ne bodo padala v usta«. Glede nove stranke je Kukovec povedal, da se nikogar ne bo si- lilo vanjo, vendar je čas ob veliki noči tisti, ko naj štajerski Slo- venci trumoma pohitijo na ustanovno zborovanje jugoslovan- ske demokratske stranke. Kukovec je menil, da jugoslovanska država ne bo prinesena na krožniku, vendar je vsak posamezni korak pot k zgradbi jugoslovanske države. Na shodu je govoril tudi dr. Kalan, ki je ugotavljal, da kompromisa za združitev obeh političnih taborov na Slovenskem ni mogoče doseči. Kot glavni 815 Prav tam. 816 Slovenski narod, 51, 1918, št. 29, 5. 2., str. 2. 817 Slovenski narod, 51, 1918, št. 30, 6. 2., str. 1. razlog je navedel, da ne bi bil mogoč kompromis o načelih. Tako je tudi Kalan videl rešitev v konsolidaciji v lastnih vrstah, s či- mer bi se odpravil dosedanji pokrajinski in razredni separati- zem. Razmerje med strankami mora biti zgrajeno na zaupanju in spoštovanju. S temi mislimi je Kalan zaključil svoj temeljiti govor. 818 Priprave za ustanovitev nove narodne stranke Jugoslovan- ske demokratske stranke so bile v polnem zamahu. Poročilo glavnega urednika dr. Alberta Kramarja, ki ga je podal na shodu zaupnikov kranjske Narodno napredne stranke 2.  februarja 1918, je v celoti objavil Slovenski narod 819 in tako somišljenike seznanil z načrti in organiziranostjo nove stranke, ki naj bi zdru- žila vse napredne stranke in struje v enotno JDS na načelu enot- nosti in demokracije. Somišljenike je seznanil, da se bo pobiral strankarski davek, ki ne pomeni le materialne, temveč tudi mo- ralno vez posameznika s stranko. Pomemben člen stranke naj bi bil novi poljudni tednik Domovina, katerega namen je širiti napredno in jugoslovansko idejo. Zaradi političnega preganjanja in pobiranja protiizjav za združenje Jugoslovanov, zlasti v nemških občinah, je Kukovec 9. februarja 1918 v Rušah sklical zaupni shod štajerske Narodne stranke. Ruše so bile že leta 1914 primer preganjanj, saj so prav tedaj, ko se je zgodil sarajevski atentat, priredile sokolsko zbo- rovanje. Nemci so videli v tem povezavo in sledile so aretacije 17 Rušanov, 10 moških in 7 žensk, ki so jih, vklenjene v verige, s tovornim vlakom poslali najprej v Maribor, potem pa v Gradec v preiskovalni zapor. Na ruškem shodu so v debati komentirali krivice, ki so se jim zgodile na začetku vojne in so se kazale v preganjanju in obrekovanju, ter se veselili, da se po treh letih lahko zberejo v Rušah narodno misleči ljudje in razpravljajo o prihodnjem političnem razmerju med Slovenci in Nemci. Po govoru nadučitelja Lasbacherja in kandidata Narodne stranke za državni zbor Viktorja Glaserja je nastopil dr. Kukovec, ki je 818 Prav tam. 819 Slovenski narod, 51, 1918, št. 30, 6. 2., str. 1–2. 266 267 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE ugotovil, »da Rušani kljub preganjanjem in še tembolj vstrajajo kot nevpogljivi branitelji slovenskih Ruš ob ogroženi narodni meji«. 820 Ne glede na izkušnje iz preteklosti so se zborovalci za- vzeli, da bodo skušali človeško izhajati z nemškimi sosedi in da ne bodo maščevalni zoper nemško ljudstvo, ampak le zoper vse- nemškega duha, ter shod zaključili z besedami: »Proč z vsenem- štvom, dobrodošel demokratski nemški narod!« 821 Marca 1918 je potekal občni zbor podružnice Zveze jugo- slovanskih železničarjev v Mariboru. Železničarji so se prvič zbrali med vojno. Zborovalce je pozdravil predsednik Ivan Kej- žar. Prebral je pismo deželnega poslanca dr. Vekoslava Kukovca. Avtor pisma pozdravlja zborovalce in izreka veselje nad delom slovenskih železničarjev ter poudarja veliko potrebo po organi- zacijskem delu, zlasti železničarskem, ki bo imelo pomembno vlogo v življenju jugoslovanske države. Kukovec se je nameraval udeležiti shoda železničarjev, vendar se je pri datumu zgodila napaka in je bil v Mariboru dan prej, 24. marca 1918. V nadalje- vanju shoda je Kejžar govoril o novih časih, ko ne bo trpljenja, in o tem, da je od močne organizacije slovenskih železničarjev od- visna prihodnost vseh slovenskih železničarjev. Zborovalcem je povedal še, da je zveza ponudila sodelovanje socialni demokra- ciji, ki pa žal ni odgovorila. Kejžar je dejal, da socialni demokrati ne priznavajo Majniške deklaracije in da je sodelovanje zveze z Nemci zaključeno. Kejžar je napovedal za železničarje novo glasilo, ki naj bi začelo izhajati z novim letom v Trstu. 822 Kukovec je kljub vojaški službi obiskoval shode različnih organizacij, kjer so bile napredne sile, in različne strukture se- znanjal s političnim položajem in aktivnostmi za novo državo. Ustanovitev JSD je bila pred vrati. Korespondenca med Kramarjem in Žerjavom kaže na dogovarjanja med njima. Kra- mer je pripravljal organizacijski statut in vse podrobnosti glede volitev v izvrševalni odbor nove stranke. Ustanovni zbor je bil 820 Slovenski narod, 51, 1918, št. 40, 18. 2., str. 1. 821 Prav tam. 822 Slovenski narod, 51, 1918, št. 71, 28. 3., str. 2. načrtovan za konec junija 1918. Kukovcu je v začetku junija pisal tudi dr. Pestotnik v imenu pripravljalnega odbora JDS, in sicer glede števila članov v izvševalnemu odboru. Predvidenih je bilo šestdeset voljenih članov in poleg tega še vsi deželni in državni poslanci. Pripravljalni odbor je predlagal porazdelitev 60 članov po pokrajinah, in sicer za Štajersko 18, Goriško 8, Koroško 4, Kranjsko 30, od tega za Ljubljano 12 članov. Po statutu stranke mora načelstvo bivati v Ljubljani. Za Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko so namenili po 6 članov. Pestotnikov predlog je za- jemal tudi razdelitev pripadnikov JDS v Narodni svet, in sicer v dogovoru s SLS. JDS naj bi s Štajerske imela v Narodnem svetu 3 člane, s Kranjske 4, Goriške 2 in Koroške 1 člana, SLS pa bi imela na Štajerskem 6 članov, na Kranjskem 7, Koroškem 2 in Gori- škem 2. Dr. Pestotnik je želel Kukovčev odgovor na predlagano in posredovanje imen kandidatov za izvrševalni odbor in Naro- dni svet do 24. junija 1918. Pri tem ga je opozoril, naj upošteva demokratično načelo, da so zastopani v izvrševalnih odborih vsi stanovi in vse panoge narodnega življenja. 823 S takim pismom se je pripravljalni odbor obrnil na vse krajevne organizacije in posameznike v tistih krajih, kjer so pričakovali ustanovitev kra- jevnih organizacij v najkrajšem času. 824 Žerjav je v pismih Kukovcu predstavljal razmere in pogo- vore o združitvi s Hrvati; spraševal ga je za mnenje, kako naj bodo organizirane krajevne organizacije. Vzporedno so se iz- menjevala mnenja o nastajajočem Narodnem svetu in delitvi 823 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia, pismo Pestotnika Kukovcu, Ljubljana 13. 6. 1918. 824 Pismo je bilo odposlano na naslednje naslove: Roblek, župan, predsednik krajevne organizacije JDS, Žalec; dr. Ernest Kalan, odvetnik, Celje; Franc Čuček, učitelj, predsednik krajvne organizacije JDS, Št. Jurij ob j. železnici; dr. Fran Rosina, odvetnik, predsednik krajevne organizacije JDS, Maribor; Fran Voglar, profesor, Maribor; Viktor Kukovec, posestnik paromlina, Ljutomer; Jakob Zadravec, posestnik; Ivan Veselič, trgovec, Ormož; dr. Jurtela, odvetnik, predsednik krajevne organizacije JDS, Ptuj; Josip Gorjup, nadučitelj, Polenjšak pri Ptuju; dr. Pirnat, graščak, Št. Ilj pri Velenju; dr. Ludvik Štiker, odvetnik, Brežice; Karel Camperšek, župan, Sevnica; Blaž Zupanc, brivski mojster, Laški trg; Vekoslav Kranjc, notar, Šmarje pri Jelšah (Štajerska); Lovro Petovar, naporočnik pri g. dr. Ernestu Kalanu, odvetnik, Celje; dr. Gaberšek, odvet. kandidat, Ptuj; dr. Vekoslav Kukovec, stotnik, Lebring pri Gradcu. Vir: PAM fond Kukovec, Sg=1585/Varia, pismo Pestotnika Kukovcu, 13. 6. 1918. 268 269 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE moči med liberalnim in klerikalnim taborom v njem. 825 Žerjav v pismu marca 1918 piše Kukovcu tudi o načrtovanem žalskem zboru, in sicer o tem, kdo bo na njem govoril. Svoj prihod je na- povedal tudi dr. Korošec. Žerjav je predlagal, da bi imel zbor dva predsednika, eden bi tabor odprl, drugi pa ga zaključil. Menda, tako v pismu, je dr. Korošec o taboru govoril z žalskim županom Franom Roblekom. 826 Žalski shod so skrbno pripravili žalski narodnjaki in narod- njakinje in je potekal 17. marca 1918. Poročilo pravi: »Dvorana je bila okinčana z zelenjem, na visokem tovarniškem dimniku hmeljarne pa se je vila trobojnica. Ves trg je bil okrašen z na- rodnimi zastavami in narodne žene in dekleta so si bile pripele trobojnice na grudi.« 827 Na taboru se je zbralo 7000 do 8000 udeležencev. Zbor je v imenu narodnega trga odprl župan Ro- blek in uvodoma pozdravil načelnika Jugoslovanskega kluba dr. Korošca. Med gosti so bili še pravnik dr. Vladimir Ravnihar iz Ljubljane, zastopnik iz Hrvaške Ivan Peršić in srbski poslanec dr. Srdjan Budisavljević. Korošec je bil slavnostni govornik in zborovalcem je obljubil: »Obljubljam Vam, brati in sestre, v imenu nas vseh, ki smo v Jugoslovanskem klubu, naša misel gre naprej, neomajno ostanemo zvesti ideji narodne svobode in le en cilj imamo pred seboj, ujedinjenje in samostojnost našega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov.« 828 Kukovec se shoda ni udeležil. Poslal je le brzojavko: »Kot zastopnik slovenskih trgov pozdravljam iskreno politične voditelje in vse zborovalce, ne- omajno trdno prepričan o gotovosti boljše bodočnosti naroda. Dr. Kukovec.« 829 Po petdesetih letih so se Slovenci ponovno zbrali na narodnem taboru v Žalcu in tako, kot so leta 1868 ma- nifestirali za združeno Slovenijo, so tokrat zahtevali združenje s Hrvati in Srbi. Žalski narodni tabor je pomenil tudi nastop 825 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Korespondenca dr. Žerjava dr. Kukovcu, pisma 7. 2. 1918, 12. 2. 1918, 20. 2. 1918, 5. 3. 1918, 4. 4. 1918, 19. 6. 1918. 826 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Korespondenca dr. Žerjava dr. Kukovcu, pismo 5. 3. 1918. 827 Slovenski narod, 51, 1918, št. 66, 21. 3., str. 1–2. 828 Slovenski narod, 51, 1918, št. 66, 21. 3., str. 1. 829 Prav tam, str. 2. klerikalnega politika v narodnem trgu. Toda to je bil čas, ko sta bili v ospredju narodna ideja in trdna volja zborovalcev po novi samostojni državi sedaj ali nikoli, kot je v govoru vzklikal naro- dni župan Roblek. 830 Tri mesece pozneje je v Ljutomeru potekal shod zaupnikov Narodne stranke, na katerem je Kukovec poročal o aktivnostih v zvezi z ustanovitvijo JDS, za katero je menil, da se ustanavlja v najusodnejših dnevih slovenskega naroda. Povedal je, da je bilo 13. januarja 1918 na mariborskem shodu odločeno, da se po 12-letnem delovanju štajerska Narodna stranka razpusti, ven- dar ne z namenom, da preneha organizirano politično delo. Za ta korak so se odločili zgolj zaradi političnih razmer in možnosti za novo pot. V govoru je poudaril, da je vesel, da so ljudje podprli takšno odločitev, o čemer pričajo novoustanovljene krajevne organizacije bodoče JDS. Menil je, da slovenskim narodnjakom na Štajerskem ne bo mogel nihče očitati, saj so se odločili za združevanje narodnih sil in ne cepitev. Omenil je shod na Bi- zeljskem, ki je bilo v vseh volitvah narodno, kjer je govoril dr. Korošec, predsednik Jugoslovanskega kluba, »da v narodnem boju ne pride danes več v poštev, ali je kdo liberalec ali klerika- lec«. To dokazuje tudi imenovanje Korošca, katoliškega škofa v narodni Ljubljani, za častnega meščana. 831 Kukovec je poudar- jal tudi pomembnost ustanovnega zbora JDS, saj bo stranka iz- birala zastopnike za Narodni svet. Z veseljem je poudarjal, da se liberalcem ni več treba boriti z drugimi strankami, tudi ne s Slovensko ljudsko stranko. Njeno ravnanje v narodnih vpraša- njih je bilo za liberalce povsem sprejemljivo in tudi zadovoljivo razmerje s socialno demokracijo kaže na harmonijo strank v zadnjem letu habsburške države. Kukovec se je zavedal nevar- nosti, ki so pretile od vlade in posameznih skupin, vendar je me- nil, da je jugoslovanska ideja tako zakoreninjena, da v naravnih razmerah ni sile, ki bi jo mogla onemogočiti. Poročilo je zaključil z besedami: »Kar se tiče nas štajerskih naprednih Jugoslovanov, 830 Slovenski narod, 51, 1918, št. 64, 18. 3., str. 2. 831 Slovenski narod, 51, 1918, št. 137, 19. 6., str. 1. 270 271 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE ne vstopamo v Jugoslovansko demokratsko stranko kot politični novinci. Iz zgodovine našega političnega dela v narodni stranki mi je omeniti dan 23. sušca 1909, ko smo priredili 12. in dan 22. sušca istega leta, ko smo imeli 9 velikih javnih shodov za razširjanje volilne pravice ali pa dneva 29. sept. in 4. okt. 1908, ko je narodna stranka ob istem času na 11 oziroma 9 shodih protestirala zoper preganjanje naroda ob priliki Cirilmetodove skupščine v Ptuju. Že davno smo se učili za svoje narodno in kulturno prepričanje delati, trpeti in se žrtvovati. Srečen in po- nosen sem, ko se je v spremenjenih razmerah večina teh mojih sobojevnikov podala pod okrilje na mnogo širši podlagi osno- vane Jugoslovanske demokratske stranke, kjer jih naj čaka plo- donosno delo in zadoščenje za isto.« 832 Zaključek Kukovčevega poročila je zapisan v celoti. Prinaša pregled največjih uspehov štajerske Narodne stranke in kaže odnos dr. Kukovca kot nje- nega vodje do opravljenega dela. Dva dni pred ustanovnim zborom JDS je deželni poslanec dr. Ivan Tavčar objavil v Slovenskem narodu prispevek Pozdrav Jugoslovanski demokratski stranki, v katerem je pozival na nujno dobro organiziranost in dosledno izpolnjevanje programa. Čla- nek se zaključuje z željo: »Jugoslovanska demokratična stranka naj ima svojo dobro obdelano njivo, na kateri bo lahko iz svoje lastne moči obilo pridelovala, ne da bi bila prisiljena v temnih nočeh mejnike prestavljati ali klasje žeti po lehah, ki niso njena last!« 833 Slovenska liberalna politika je tako konec junija 1918 sto- rila korak, ki ji je omogočil, da je tudi slovenski liberalni tabor postal enoten vseslovenski politični subjekt. To se je zgodilo na skupnem shodu obeh pokrajinskih liberalnih strank, in sicer Narodno napredne stranke Kranjske in Narodne stranke Štajer- ske, 29. in 30. junija 1918 v Ljubljani. V Jugoslovansko demo- kratsko stranko (JDS) so se združile obe pokrajinski stranki in vse slovenske liberalne politične skupine iz Štajerske, Koroške 832 Slovenski narod, 51, 1918, št. 138, 20. 6., str. 1–2. 833 Slovenski narod, 51, 1918, št. 144, 27. 6., str. 1. in Primorske. Do tedaj neenoten, politično razdeljen in poln na- sprotij v svoji notranji strukturi se je slovenski liberalni tabor politično in organizacijsko združil. 834 Temelj za zedinjenje slo- venskih liberalnih strank in skupin je bil podan z resolucijo na shodu Narodne stranke iz Štajerske, ki jo je vodil dr. Kukovec. Ustanovni zbor JDS je zabeležil veliko udeležbo zaupni- kov. Z legitimacijami se jih je po poročanju Slovenskega naroda že prvi dan izkazalo kar 1300. Delovali so po posameznih od- borih, v katerih je potekala debata. Drugi dan je sledila glavna skupščina s 1600 udeleženci, ki so svečano ustanovitev JDS po- spremili s petjem naših narodnih himen. Na zboru so bili tudi zastopniki češke državnopravne demokracije in zagrebške jugo- slovanske demokratične grupe. Izvoljena sta bila izvrševalni od- bor nove stranke in njegov predsednik, ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar. V odboru so bile enakomerno zastopane vse pokrajine. Prvi dan je potekalo zborovanje odsekov, in sicer gospodarsko- -socialnega in politično-organizacijskega. Odseka sta pripravila pravilnik za ustanovno skupščino. Prvi večer so zaključili s kon- certom Glasbene matice v veliki dvorani hotela Union. Nasle- dnji dan, 30. junija 1918, pa je potekala ustanovna skupščina, ki jo je odprl predsednik pripravljalnega odbora dr. Ivan Tavčar. Po glavni skupščini je pod predsedstvom dr. Tavčarja potekala seja izvrševalnega odbora, na kateri je bilo izvoljeno načelstvo JDS. Za načelnika stranke je bil soglasno izvoljen dr. Tavčar, za njegove namestnike pa dr. Vekoslav Kukovec, M. Prosekar, žu- pan Stepančič in dr. Vladimir Ravnihar. V nadaljevanju je odbor imenoval zastopnike JDS za Narodni svet, 835 in sicer: Ivana Hri- barja, Ljubljana; dr. Alberta Kramerja, Ljubljana; Ivana Kejžarja, Ljubljana; dr. Vladimirja Ravniharja, Ljubljana; Lovra Petovarja, Ivanjkovci; dr. Frana Rosino, Maribor; dr. Vekoslava Kukovca, stotnika v Lebringu; Matijo Prosekarja, Kotmara ves, Koroška; Frana Dominka, Gorica; dr. I. Fornazariča, Ljubljana. 836 834 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 29. 835 Slovenski narod, 51, 1918, št. 146, 1. 7., str. 1–3. 836 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia, seznam Člani Narodnega sveta iz JDS, izvoljeni 30. 6. 1918. 272 273 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE Primerjava izvoljenih članov Narodnega sveta iz JDS s pred logom pripravljalnega odbora 13. junija 1918 je pokazala, da večjih sprememb ni bilo. S Štajerske so bili izvoljeni trije člani, s Kranjske pet od načrtovanih štirih, s Koroške eden, tako kot je bilo načrtovano, ter z Goriške le eden, predlagana sta bila dva člana, brez Trsta. Dr. Kukovec je sodeloval pri delu gospodarsko-socialnega odbora, zlasti glede priprave resolucije. Tudi na Kukovčev pred- log so soglasno sprejeli, da se mora vse gospodarstvo podrediti interesom celote (družbe). Veliki obrati, ki služijo zasebnim in javnim interesom, naj po predlogu resolucije v čim večji meri pridejo v roke narodove, na primer železnica, telefon, izraba vo- dnih sil, zavarovanja … 837 Na prvi seji načelstva JDS 4. julija 1918 so prisotni ugoto- vili, da je ustanovni zbor JDS sijajno uspel in dokazal politično zrelost slovenskega naprednega elementa. Omenili pa so tudi, da se nekatere krajevne organizacije v dopisih pritožujejo nad nedopustno agitacijo pristašev SLS zoper Jugoslovansko demo- kratsko stranko. Sklenili so, da bodo glede na dogovor o narodni disciplini o teh aktivnostih obvestili le vodstvo SLS s prošnjo, da ustrezno ukrepa proti škodljivemu kršenju narodne sloge. 838 Po ustanovnem zboru JDS je Slovenski narod objavljal članke, v katerih je bil podrobneje opisan program nove stranke. Tako je dr. Tavčar natančneje pojasnil gospodarski program JDS glede zadružništva, denarnih zavodov in odnosa stranke do za- sebne lastnine. 839 Ob predstavljanju najpomembnejših gospo- darskih in političnih prvin strankinega programa je načelnik JDS dr. Ivan Tavčar izhajal iz strankinega imena demokratska, kar jo je po njegovem mnenju zavezovalo za popolno enakost vseh slojev našega naroda. To naj bi JDS preprečevalo priznavati kakršno koli nadvlado aristokracije. Zavzel se je za stališče, da JDS ne priznava »nikaki manjšini nadvlade na večino«. Menil 837 Slovenski narod, 51, 1918, št. 147, 2. 7., str. 1. 838 Slovenski narod, 51, 1918, št. 150, 5. 7., str. 1. 839 Slovenski narod, 51, 1918, št. 152, 8. 7., str. 1. je, da je treba doseči harmonijo v političnem in gospodarskem življenju, ki morata biti »prvi ideal in tudi prvi cilj naše Jugoslo- vanske demokratske stranke«. 840 Poročilo je podal tudi prosve- tni oddelek; pojasnil je program dela in se dotaknil preosnove ljudskega šolstva in srednjega šolstva. Glede izobrazbe žensk se je zavzel, da za ženske ni dovolj le volilna pravica, ampak jih je treba vključiti v javno življenje. Sklenili so, da se šestrazre- dni ženski licej v Ljubljani spremeni v osemrazredno žensko realno gimnazijo. Prosvetni oddelek JDS se je ukvarjal tudi z Ljudsko prosveto in Narodno obrambo ter verskim vprašanjem. Za slednje so menili, »da spoštujejo vse verske oblike ob čim večji verski strpnosti in ob popolni odkritosrčnosti, poštenosti in plemenitosti. Nedopustna je zloraba vere.« 841 Organizacijsko- -politični odsek pa je menil, da je krajevna organizacija prva vez med članstvom in JDS. 842 Idejna, gospodarska, socialna in politična naravnanost li- beralnega tabora v letu 1918 se je v svojem programskem jedru še vedno opirala na ista načela, ki so že pred tem opredeljevala družbeno vlogo in politični značaj slovenskega liberalizma. Pou darjanje načela enakopravnosti in svobode je bilo posredno namenjeno tradicionalnemu nasprotniku liberalizma – katoli- ški cerkvi. Liberalci so hoteli zmanjšati njen vpliv na družbeno in politično življenje v Sloveniji. 843 Slovenske liberalce je vodil strah pred klerikalizmom in vedeli so, da imajo zaprta vrata v slovenski prostor. V jugoslovanskem zedinjenju in dosledni iz- vedbi jugoslovanskega narodno-političnega programa so videli zgodovinsko priložnost, da se lahko povezani z demokratskimi strankami in strujami iz monarhije in zunaj nje zoperstavijo prevladi SLS v Sloveniji in tako dosežejo svoj dokončni cilj. 844 Poudariti pa velja, da so bili liberalci v času graditve nove države 840 Prav tam. Glej tudi: Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 21–22. 841 Slovenski narod, 51, 1918, št. 148, 3. 7., str. 2. 842 Prav tam. 843 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 22–23. 844 Prav tam, str. 38–39. Glej tudi: Zečević, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje, str. 132; Melik, Slovenski liberalni tabor in njegovo razpadanje, str. 22. 274 275 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE najodločnejši borci in zastopniki slovenske nacionalne misli, če- prav le v obliki kulturnega nacionalnega čustvovanja in zavesti, kot piše Momčilo Zečević. 845 Slovenski liberalni tabor se je po ustanovitvi JDS čvrsto oklenil jugoslovanskega nacionalnega unitarizma in ga še pred razpadom Avstro-Ogrske sprejel za edino merilo, ki lahko ureja nacionalni problem ter bodoče narodno življenje v jugoslovan- ski državi. Jugoslovanski unitarizem je postal narodna in poli- tična usmeritev slovenskega liberalizma. Za splošno uveljavlja- nje jugoslovanskega unitarizma so se odločno zavzemali tudi posamezni prvaki JDS, med njimi predvsem dr. Vekoslav Ku- kovec, ki je bil tudi eden od pobudnikov združitve liberalnega tabora ter pripadnik mladoliberalnega krila. V JDS je opravljal naloge enega izmed namestnikov načelnika JDS dr. Ivan Tav- čarja. V začetku avgusta 1918 je kritično ocenjeval poudarja- nje narodnih posebnosti in opozarjal na hrvaško Starčevićevo Stranko prava, ki »spremenila je nesebično tozadevno svoj prej le za Hrvatsko prikrojen program, s čemer je storila žrtev jugo- slovanski ideji«. 846 Menil je, da je najpomembneje doseči samo- stojnost edinstvenega naroda, in težko je razumel, »čemu naj služi tako pogosto odklanjanje jugoslovanstva kot narodnega pojma in poudarjanje istega kot le zemljepisni pojem«. 847 845 Zečević, Na zgodovinski prelomnici, str. 58. 846 Slovenski narod, 51, 1918, št. 175, 3. 8., str. 1. 847 Prav tam. Glej tudi: Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 40–41. NARODNI SVET V poletnih mesecih 1918 so tekle priprave na ustanovitev Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro. Med Žerjavom in Kukovcem je potekala korespondenca. Žerjav je Kukovca ob- veščal o pripravah. Tako mu je 19. junija pisal, da »N. Svet še ni skupaj, ker Istra in Trst še nista odgovorila. Čim bode, začne organizacija. Delo se razdeli na odseke in pokrajine. Za Štajer- sko bi bil en odsek v Mariboru.« Toda Korošec temu ni bil na- klonjen, kot je razbrati iz Žerjavovega pisma (Žerjav za Korošca vedno uporablja le začetnico K). Žerjav je v pismu predlagal, da postane predsednik Korošec, za podpredsednika pa meni, da je Ivan H. (Hribar, op. p.) najboljši. Žerjav je prepričan, da še »po- litično pač nikoli tako ugodno nismo stali kakor danes. Politika jasna, često jugosl. blok trden, nobenih mešetarjenj, le vlada v strašni stiski. Bolj in bolj se kaže absurdnost sedanje smeri g. Seidlerja.« 848 V tem času je bil Kukovec še vedno v Lebringu, zato so bila domača poročila zanj seveda dobrodošla. V začetku avgusta 1918 mu je pisal tudi Jakob Zadravec, mlinar iz Središča in organizator slovenskega obrtništva. Zaskrbljen ga sprašuje in izjavlja: »Če postane N. st. (Narodna stranka) ‘agrarna’ stranka, 848 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Korespondenca dr. Žerjava dr. Kukovcu, pismo 19. 6. 1918. 276 277 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE potem obrtniki – ter oni, ki se čutijo bolj obrtniki kot kmetje – nimajo zraven ničesar iskati.« 849 V svojih spominih se Kukovec časa ustanavljanja Naro- dnega sveta spominja takole: »Ko se je potem poleti 1918. sesta- vljal v Ljubljani Narodni svet, sem pa bil službeno zadržan in se ustanovitve nisem mogel osebno udeležiti.« 850 Sredi avgusta 1918 je iz Jugoslovanskega kluba na Dunaj prispela napoved, da bo 16. avgusta 1918 ustanovni zbor Naro- dnega sveta, dan pozneje zborovanje Jugoslovanskega kluba v Ljubljani, popoldne tega dne skupno zborovanje kluba čeških in 849 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia, pismo J. Zadravca Kukovcu, 5. 8. 1918. 850 Mariborski večernik Jutra, 12, 1938, št. 272, 30. 11., str. 10. poljskih politikov ter Narodnega sveta, nato 18. avgusta odkritje spominske plošče dr. Kreku v Št. Janžu (danes Šentjanž na Do- lenjskem). Ustanovitev Narodnega sveta je bila velik dogodek in najpomembnejši slavnostni dan. Dr. Josip Jerič je v spominskem zborniku leta 1928 opisal ustanovitev Narodnega sveta takole: »Res so se zbrali onega dne v magistratni dvorani že prej po razmerju politične moči sporazumno določeni delegati Slovenske ljudske, Jugoslovansko demokratske, Jugoslovansko socialdemokratske (ki je formalno pristopila šele 11. novembra in določila svoje zaupnike), nadalje tržaškega političnega društva ‘Edinost’ , Političnega in gospodar- Vekoslav Kukovec leta 1928 (UKM, Zbirka drobnih tiskov, razgl. 8459-II) Vekoslav Kukovec okoli leta 1931 Foto: Josip Pelikan, Celje, štev. 4808 (Iz zasebne zbirke Terezije Rogina) 278 279 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE skega društva za Istro, Katol. političnega društva za Slovence na Koroškem – okrog 40 po številu – in javno smo čuli od načel- nika Jugoslovanskega kluba dr. Korošca temeljno organizacijsko osnovo Narodnega sveta.« 851 Z ustanovitvijo Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro 16. in 17. avgusta 1918 v Ljubljani je bilo oblikovano vrhovno politično predstavniško telo, ki je pre- vzelo vodenje. Narodni svet je bil »nadstrankarska organizacija politične iniciative, ustanovljen z namenom, da izrazi voljo slo- venskega ljudstva v pogledih na narodno samoodločbo in usta- novitev neodvisne jugoslovanske države«. 852 Narodni svet je imel odseke (organizacijski, ustavnopravni, odsek za propagando, odsek za varstvo »naših interesov napram obstoječi administraciji«, gospodarski odsek, odsek za tujski promet in finančni odsek) ter pokrajinske odseke za Trst, Istro, Goriško in Maribor z morebitnim pododsekom za Prekmurje. Ustanovni občni zbor Narodnega sveta za Štajersko je potekal 28. septembra 1918 v Mariboru, kjer so sestavili pododsek za jasno določitev narodne meje proti »nemškem Štajerskemu in Ogrskem«. Sklenili so, da po celotni Štajerski ustanovijo naro- dne straže, in se dogovorili, da se sestavi kataster z nemškimi in slovenskimi posestmi. Narodni svet je vrhovno oblast izvrševal s pomočjo okrajnih glavarstev in občin. V vseh uradih so poslo- vali samo Slovenci, tuji uslužbenci so se počasi umikali ali pa so bili odpuščeni. Vsa oblast je počasi in mirno prehajala v slo- venske roke. Osamosvajanje Slovencev je potekalo vzporedno z razpadanjem avstrijske oblasti. Nekaj časa je bila oblast dvojna, in sicer uradna, legitimna avstro-ogrska, ki pa je umirala, in na drugi strani revolucionarna slovenska oblast, ki jo je izvajal Na- rodni svet s svojimi odseki. Osvobajanje izpod habsburške obla- sti je pomenilo, da je treba razmišljati o ureditvi nove države. Sredi oktobra 1918 so se vnele ostre polemike med klerikalno Vseslovensko ljudsko stranko in liberalno JDS o prihodnji ure- 851 Jerič, Narodni svet, str. 145. 852 Jerič, Narodni svet, str. 155. Glej tudi: Perovšek, Narodni svet za slovenske dežele in Istro, str. 166–169. ditvi jugoslovanske države. Vseslovenska ljudska stranka je za- govarjala avtonomistično državno ureditev, ki jo je Fran Šuklje izrazil v referatu 17. septembra 1918 na prvi seji ustavnoprav- nega odseka Narodnega sveta. Referat je še posebej ugajal dr. Korošcu in ga je sklenil objaviti v vseh slovenskih časnikih. Iz- šel je pod naslovom V zaželjeni deželi 853 v prvi polovici oktobra 1918. Šuklje se je zavzemal za jugoslovansko državo, razdeljeno na tri avtonomne ozemeljske enote: Slovenijo z Istro, ožjo Hrva- ško ter Bosno in Hercegovino z Dalmacijo. Novo državo je pred- videl le za jugoslovanske dežele iz Avstro-Ogrske 854 in ni razmi- šljal o združitvi habsburških Jugoslovanov s Kraljevino Srbijo in Kraljevino Črno goro. Za državo Jugoslovanov iz monarhije je predvidel republikansko ureditev. 855 V imenu JDS je na takšne poglede klerikalcev o prihodnji državi odgovoril Ivan Hribar, ki je menil, da takih nazorov ni mogoče pustiti brez odgovor in ugo- vora. Napadel je vso državotvorno zamisel SLS kot preostanek avstrijske dediščine. 856 Menil je, da je treba podreti stare deželne meje, pokrajinsko avtonomijo in separatizem ter »med nami ne bode več Kranjcev, Štajercev, Korošcev, Goričanov, Trščanov, Istranov. Vsi bodemo samo Slovenci.« 857 Šukljetu očita, da de- luje v začaranem avstrijskem risu, zlasti glede tega, da istrske Hrvate prisvaja slovenski upravni skupini. Hribar temu močno nasprotuje in zaključuje, da mora na demokratskih temeljih slo- neti bodoče državno življenje in »demokratska načela morajo torej prevladati«. 858 Zoper klerikalne nazore in predstave o ure- ditvi nove jugoslovanske države sta ostro nastopila tudi ljub- 853 Objavljeno v klerikalnem Slovencu (5. 10., 7. 10., 8. 10., 15. 10. in 18. 10. 1918), liberalnem Slovenskem narodu (5. 10., 7. 10., 8. 10., 12. 10. in 17. 10. 1918) ter v socialdemokratskem Naprej (5. 10., 7. 10., 8. 10., 12. 10. in 17. 10. 1918). Pri časniku Naprej je uredništvo pod črto napisalo, da članek objavlja zaradi možnosti razpravljanja o tem vprašanju, sicer pa se socialdemokratska stranka ni vključila v polemiko. Glej tudi: Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 35–36. 854 Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 33–35. 855 Zečević, Slovenska ljudska stranka, str. 131. 856 Zečević, Slovenska ljudska stranka, str. 131. 857 Slovenec, 46, 1918, št. 237, 15. 10., str. 1–2. Glej tudi: Zečević, Slovenska ljudska stranka, str. 131. 858 Slovenec, 46, 1918, št. 237, 15. 10., str. 2. 280 281 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE ljanski župan in načelnik JDS Ivan Tavčar ter njegov najtesnejši sodelavec in deželnozborski poslanec Karel Triller. Oba sta se trdno postavila na stališče jugoslovanskega centralističnega in unitarističnega državnega načela. Tavčar je v Slovenskem na- rodu v članku z naslovom In necessariis unitas! kritično pisal o predstavah prihodnje države, kot so si jo zamislili klerikalci, in svaril: »[…] se nam bo slabo godilo, ako sedanji veliki čas naleti med nami na pritlikav rod! Ali vendar je tako! […] gorje nam, če bomo takrat, ko se bo rodila ta država, malenkostni in tako površni, da ne bodemo vedeli drugega nego šteti travnate bilke, češ, ta je moja, ta pa tvoja.« 859 Tavčar je menil, da si ne more predstavljati jugoslovanske države, v kateri bi »nastala posebna slovenska, posebna hrvaška in posebna srbska skupina«. To bi bilo tako, kot da bi ustanovitev in ureditev jugoslovanske države izročil trem krojačem, katerih vsak bi skušal izstriči iz državice, ki bo takoj hirala na angleški bolezni, svojo krpo? 860 Zavzel se je za enotno državo, kjer se ne puntajo med seboj posamezni udje. Takim pogledom se je pridružil tudi dr. Vinko Sušnik s člankom V Jugoslaviji, 861 objavljenim v Slovenskem narodu, v katerm je natančno povedal, kako si liberalni del slovenske politike pred- stavlja oblikovanje in značaj jugoslovanske države ter da bi »Ju- goslavija brez Srbov bila politični nestvor«. 862 Razprava o prihodnji ureditvi jugoslovanske države je bila pravzaprav staro sporno vprašanje v programskih načelih kle- rikalcev in liberalcev, ki pa se je znova prebudilo sredi oktobra v času delnega političnega zatišja v Sloveniji. Polemika med klerikalci in liberalci je pokazala, da tudi pri uresničevanju naj- pomembnejšega dela programa obeh strank – ustanovitvi jugo- slovanske države – sodelovanje med tema dvema meščanskima strankama ni možno. Klerikalci so zagovarjali avtonomistično in federalistično državo, liberalci pa centralistično ureditev nove jugoslovanske države. Vseslovenska ljudska stranka je bila 859 Slovenski narod, 51, 1918, št. 241, 17. 10., str. 2. 860 Prav tam. 861 Slovenski narod, 51, 1918, št. 243, 19. 10., str. 2–3. 862 Prav tam. Glej tudi: Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 36. za narodno samostojnost in neodvisnost, za avtonomistično in republikansko državo habsburških Jugoslovanov, Jugoslovanska demokratska stranka pa je podpirala skupaj s Kraljevino Srbijo oblikovano unitaristično, centralistično in monarhistično jugo- slovansko skupnost. Vseslovenska ljudska stranka je računala predvsem na katoličane in katoliške elemente iz jugoslovanskih pokrajin monarhije, medtem ko je JDS upala na pomoč demo- kratskih strank in skupin iz monarhije in zunaj nje, prav tako pa tudi Srbov iz Srbije, na centralizem, protikatoliške in proti- klerikalne sile. Liberalci so bili prepričani, da bodo le z njihovo podporo obračunali s prevlado SLS v Sloveniji. 863 Z ustanovitvijo Narodnega sveta za Slovenijo in Istro je bil storjen le prvi korak. Vojaški položaj Avstro-Ogrske se je slabil in politični voditelji habsburških Jugoslovanov so začeli aktivno stmi za uresničitev samoodločbe jugoslovanskih naro- dov, vpetih v državne meje monarhije. Kukovec je svoje aktivnosti v tem času popisal v spomi- nih: »Pač pa smo se delegati Narodnega sveta sešli že meseca avgusta v Zagrebu v Narodnem veću za prečanske kraje, t. j. za avstrijske dežele Slovencev, Hrvatov in Srbov. Konstituiranje te važne korporacije se ni izvršilo na podlagi tedaj seveda nemo- gočih svobodnih volitev, pač pa dogovorno med obstoječimi ali bivšimi političnimi skupinami širom bivše Avstro-Ogrske, in to pod predsedstvom Slovenca dr. Antona Korošca, podpredse- dnika Srba Svetozarja Pribičevića in Hrvata dr. Ante Pavelića. Proti temu je protestiral edini Stjepan Radić in izrazil neke pri- držke, toda koncem meseca oktobra je Narodno veće vendar prevzelo v svoje roke oblast nad vsem našim ozemljem, dočim se je z njegovo odobritvijo ustanovila v Ljubljani Narodna vlada za Slovenijo in Istro, v kateri sem še kot nemobiliziranec prevzel na lastno odgovornost mesto poverjenika za finance.« 864 Dne 24. septembra 1918 so se v Zagrebu sešli predstavniki najvišjih političnih organizacij in strank Slovencev, Hrvatov in 863 Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 37; Zečević, Na zgodovinski prelomnici, str. 58. 864 Kukovec, Iz mojih spominov, Mariborski večernik Jutra, 12, 1938, št. 272, 30. 11., str. 10. 282 283 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE Srbov v monarhiji. Sprejeli so Izjavo o mirovni noti avstro-ogr- ske vlade z dne 14. septembra 1918 in v njej izrecno poudarili svojo odločitev za državno osamosvojitev Slovencev, Hrvatov in Srbov od avstro-ogrske monarhije. Delovali so naprej. Tako je 2. oktobra 1918 dr. Korošec prebral besedilo Izjave oziroma »program neodvisne države narodov jugoslovanskih dežel« 865 v kronskem svetu na Dunaju; 4. oktobra 1918 je Avstro-Ogrska ponudila Združenim državam mir, 5. in 6. oktobra 1918 pa so na sestanku odposlancev Slovencev, Hrvatov in Srbov iz Slovenije, Trsta, Istre, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Dalmacije in Ogr- ske ustanovili Narodni svet (Narodno vjeće) Slovencev, Hrvatov in Srbov. Kukovec je dobil povabilo dr. Anteja Pavelića, 866 pred- stavnika Starčevićeve Stranke prava in glavnega akterja za usta- novitev Narodnega sveta. Pavelić je predsedoval sestanku 5. in 6. oktobra 1918. Tudi predsedstvo Narodnega sveta v Ljubljani je v pismu Kukovcu poslalo informacije o udeležbi in prenoči- šču na zagrebških posvetovanjih. 867 Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov je bil ustano- vljen 5. in 6. oktobra 1918 v Zagrebu. Njegov predsednik je postal vodilni slovenski klerikalni politik dr. Anton Korošec, podpredsednika pa dr. Ante Pavelić in Svetozar Prebičević. Med slovenskimi zastopniki v Narodnem svetu 868 so bili tudi dr. Ve- koslav Kukovec ter dr. Albert Kramer, dr. Vladimir Ravnihar in Ivan Hribar – predstavniki Jugoslovanske demokratske stran- ke. 869 Naslednje dni so se dogovorili še o številu zastopnikov za posamezne politične in pokrajinske skupine Narodnega sveta. Kukovec je postal tudi član Osrednjega odbora. 870 Narodni svet 865 Perovšek, Iz Avstro-Ogrske, str. 169–174. 866 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia, pismo A. Pavelića Kukovcu, Zagreb, 1. 10. 1918. 867 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia, pismo NS Kukovcu, Ljubljana, 28. 9. 1918. 868 Slovenski zastopniki v zagrebškem Narodnem svetu so bili: dr. Anton Korošec, dr. Lovro Pogačnik, dr. Ivan Benkovič, Bogumil Remec, dr. Izidor Cankar, dr. Anton Kobal, dr. Josip Jerič, Fran Smodej, dr. Vekoslav Kukovec, Ivan Hribar, dr. Vladimir Ravnihar, dr. Albert Kramer, Anton Kristan, namestnik Josip Petejan oziroma Svetozar Belič in zastopnik Trsta. V: Jerič, Narodni svet, str. 148. 869 Zapisnici sa sednica Narodnog vijeća SHS od 5., 6. in 8. X. V: Građa o stvaranju jugoslovenske države, str. 341; Slovenec, 46, 1918, št. 243, 22. 10., str. 2. 870 Jerič, Narodni svet, str. 150. v Zagrebu je bil legitimen organ, vrhovno politično telo, ki je vo- dil vse aktivnosti boja jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski za njihovo državno osamosvojitev. Po objavi Manifesta Karla I. so na seji, ki je potekala od 17. do 19. oktobra 1918 v Zagrebu, sprejeli Razglas, ki je Naro- dnemu svetu podelil kompetence za vodenje celotne narodne politike habsburških Jugoslovanov. Narodni svet je zavrnil ce- sarski manifest z dne 16. oktobra 1918 in zahteval samoodločbo Slovencev, Hrvatov in Srbov ter vzpostavitev njihove enotne in suverene države, urejene po načelih politične in gospodarske de- mokracije. 871 Narodni svet je 23. oktobra 1918 objavil Poziv, naj po me- stih in vaseh ustanovijo odbore za zaščito ljudi in premoženja, tri dni kasneje pa še Poziv o plačevanju prostovoljnega naro- dnega davka. Tako so habsburški Jugoslovani začeli živeti svoje, od monarhije ločeno življenje. Formalno se je začelo 29. oktobra 1918, dan po tem, ko je avstro-ogrska vlada podpisala (28. okto- bra 1918) svoj vojaški poraz, narodom Avstro-Ogrske pa pra- vico do samoodločbe. Nastala je Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS) in Narodni svet s predsedstvom je postal vrhovna oblast v novi državi habsburških Jugoslovanov. V večjih mestih so potekale manifestacije. Takšen velik shod je potekal tudi na Kongresnem trgu v Ljubljani 29. oktobra 1918, ki se ga je udeležilo več kot 30.000 ljudi in vsi vodilni slovenski politični predstavniki, ki so bili tedaj v Ljubljani. Pobudo za ljubljanski shod 29. oktobra 1918 so dali predstavniki kulturnih in poli- tičnih organizacij vseh slovenskih političnih strank, ki se jim je pridružil Narodni svet v Ljubljani; ta je 28. oktobra 1918 povabil prebivalstvo na shod v Ljubljano. Slavnostni govornik na mani- festaciji je bil Ivan Hribar, ki je zbrane nagovoril z »državljani in državljanke svobodne Jugoslavije«, 872 manifestacijo pa označil za razglasitev odcepitve Slovenije od avstro-ogrske monarhije 871 Perovšek, Iz Avstro-Ogrske, str. 171. 872 Hribar, Moji spomini, str. 275. Glej tudi: Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslaviji, str. 261–265. 284 285 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE in njeno združenje z Jugoslavijo. Na manifestaciji je nastopil tudi nadporočnik dr. Mihajlo Rostohar, ki je v imenu prisotnih častnikov nekdanje avstro-ogrske monarhije »položil prisego vdanosti in zvestobe Jugoslaviji«. 873 Slovensko vojaštvo je konec oktobra in novembra 1918 v pravnem pogledu utemeljilo slo- vensko samoodločbo, v vojaškem pa obvarovalo osamosvojitev Slovencev izpod habsburške oblasti. Zadnje dejanje slovenske narodne samoodločbe je bilo izve- deno 31. oktobra 1918 na seji predsedstva slovenskega Narodnega sveta, na kateri se je na podlagi soglasnega sklepa vseh slovenskih političnih strank oblikovala vlada za slovenski del Države SHS. Slovensko vlado je nato še isti dan potrdil zagrebški Narodni svet kot najvišji organ oblasti v Državi SHS. Za predsednika prve slo- venske narodne vlade je bil imenovan Josip vitez Pogačnik, ki je 31. oktobra 1918 prevzel vladne posle na Kranjskem, Primorskem in v slovenskem delu Koroške in Štajerske. Poleg predsednika Pogačnika so vlado sestavljali še naslednji poverjeniki: dr. Janko Brejc za notranje zadeve, dr. Karel Verstovšek za uk in bogočastje, prelat Andrej Kalan za kmetijstvo, dr. Ivan Tavčar za prehrano, dr. Vladimir Ravnihar za pravosodje, Anton Kristan za socialno skrb, dr. Vekoslav Kukovec za finance, dr. Karel Triller za trgo- vino in industrijo, inž. Vladimir Remec za javna dela in obrt, dr. Lovro Pogačnik za narodno obrambo, dr. Pavel Pestotnik za pro- met in dr. Anton Brecelj za zdravstvo. 874 Z razglasom v časnikih so bili državljani seznanjeni s člani vlade in njihovimi zadolžitvami ter z obljubo predsednika Pogačnika: »Zvesti velikim načelom, v imenu katerih smo dosegli svojo svobodo, Vam vlada obljublja, da hoče zvesto služiti narodu.« 875 Ivan Hribar, ki je aktivno deloval v vsem tem času in imel mesto v Narodnem veću, je pričakoval, da bo del slovenske vlade. Z velikim razočaranjem je v svojih Spominih zapisal: »Spo znal sem takoj brezmejno perfidnost, ki je bila zahrbtno iz- 873 Hribar, Moji spomini, str. 279. 874 Zapisnik sa sednice predsedništva Narodnega sveta, Ljubljana 31. X. 1918. V: Građa o stvaranju jugoslovenske države, str. 431. 875 Dolenjske novice, 34, 1918, št. 44, 7. 11., str. 174. vršena in uganil tudi po čegavi incijativi se je to zgodilo.« 876 Z dr. Kramerjem sta se namreč vračala z zasedanja Narodnega veća v Zagrebu in zaradi množice na ulicah – Kramer ga je pustil sa- mega – je zamudil. O tem dogodku je pisal tudi Brejc v razpravi deset let kasneje: »[…] ko so se dogovarjale v Ljubljani stranke radi sporazumne sestave Narodne vlade, nekateri gospodje tru- dili okrog Narodnega veča z istim namenom in so se, ko so iz- vedeli za dogodke v Ljubljani, nemudoma vsedli na vlak in se odpeljali v Ljubljano, – toda prišli so prepozno, da bi mogli še kaj vplivati na sestavo vlade.« 877 Hribar je svoje nezastopanje v slovenski vladi pripisal naslednjemu: »Nizkotni zavistniki sma- trali so, da me nova domovina in slovenski narod v najusodnejši dobi zgodovine lahko pogrešata.« Menil je, da je sestavljena Na- rodna vlada, razen nekaj oseb, takšna, da je »avstrijakanstvo iz nje na veliko daljavo kar zaudarjalo«. 878 Hribar je bil prepričan, da je glavno besedo pri sestavi Na- rodne vlade imela Vseslovenska ljudska stranka, ki ji je pripisal vso zaroto, tudi pošiljanje vabil iz Katoliške tiskarne. Pred for- malno ustanovitvijo Narodne vlade se je tega dne sestala tudi Jugoslovanska demokratska stranka na izredni seji stranke z na- menom, da je to ena najvažnejših sej, pri kateri se sklepa že o začasni vladi, v kolikor v tem vprašanju soodloča JDS. 879 Ob imenovanju dr. Kukovca za poverjenika za finance mu je prijatelj in sošolec ter lenarški sodnik dr. Ožbe Ilaunig poslal čestitke ob imenovanju z mislijo, da »v spretne roke položilo je predsedstvo ta velevažni oddelek«. Ilaunig se je veselil Jugosla- vije. Kot slovenski uradnik je namreč imel z Nemci v prejšnji državi veliko težav. 880 Slovenska vlada se je 1. novembra 1918 sestala na svoji prvi seji. Po njej so predsednik vlade Pogačnik in člana dr. Janko 876 Hribar, Moji spomini, str. 280. 877 Brejc, Od prevrata do ustave, str. 161. 878 Hribar, Moji spomini, str. 281. 879 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia, vabilo JDS (Pavel Pestotnik) Kukovcu, Ljubljana, 31. 10. 1918. 880 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia, pismo O. Ilauniga Kukovcu, Sv. Lenart, 3. 11. 1918. 286 287 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE Brejc in Karel Triller sporočili deželnemu predsedniku Attemsu, da je konec njegove oblasti in da je upravo dežele prevzela naro- dna vlada. Razglašena je bila slovenska osamosvojitev v Državi SHS, v kateri so Slovenci živeli do združitve s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. decembra 1918. 881 Kukovec se tega časa spominja takole: »Slovenske stranke: Slo- venska ljudska stranka, Jugoslovanska demokratska stranka in Jugoslovanska socialno-demokratska so bile tedaj složne in so skupaj delovale. Složno so določile tudi slovensko zastopstvo za začasno narodno skupščino v Beogradu. V prvi vladi nove Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev pod predsedstvom Sto- jana Protića je bilo razmerje med tedaj vodilnima slovenskima politikoma dr. Antonom Korošcem in dr. Albertom Kramerjem celo tako složno in idilično, da sta mogla v Beogradu stanovati skupno v meblirani sobi.« 882 Po vzpostavljeni slovenski vladi in pred tem ustanovljenem Narodnem svetu za Štajersko 26. septembra 1918, na katerem so si zadali eno izmed pomembnih nalog določitev narodne meje, je bila meja osrednje vprašanje. Pokrajinski odsek Narodnega sveta za Štajersko je bil eden od treh pokrajinskih odsekov Na- rodne vlade. 883 Na drugi seji pokrajinskega odseka Narodnega sveta za Štajersko 12. oktobra 1918 so razpravljali o oblikova- nju državnih meja, kar je bila ena izmed nalog pokrajinskega odseka, ki so si jo zadali. Dr. Kukovec je priporočal, da je treba »vsled nujnosti tega vprašanja o njem govoriti, da ve vsa javnost, kaj zahtevamo. Celo v Ljubljani so tako malo orientirani, da se tam govori, da bo šla meja ob Dravi.« 884 V Slovenskem narodu je Kukovec razpravljal o slovensko-nemški meji na Štajerskem, zlasti z namenom, da morejo prizadeti činitelji zavzeti stališče. Šlo je za mejo ob Muri od Spielfelda do Radgone. Kukovec je bil 881 Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 59; Perovšek, Iz Avstro-Ogrske, str. 174; Brejc, Od prevrata do ustave, str. 163. 882 Kukovec, Iz mojih spominov, Mariborski večernik Jutra 12, 1938, št. 272, 30. 11., str. 10. 883 Narodna vlada za Slovenijo in Istro je ustanovila tri pokrajinske odseke, in sicer v Mariboru, Gorici in Trstu. 884 PAM, fond Narodni svet za Štajersko. Sg=0096/knjiga zapisnikov, str. 6. Glej tudi: Bukovec, Dr. Vekoslav Kukovec, str. 24–27. prepričan, da ne pride v poštev, da bi na desnem južnem bregu kakšen košček zemlje Nemcem prepustili. Menil je, da tudi na levem bregu Mure je kmečka okolica Radgone kljub nemškemu šolstvu in nemški duhovščini sekovske (graške) škofije ostala do danes trdo slovenska. Kljub temu da je imela Radgona nem- ški značaj, je bila gospodarsko povsem odvisna od prometa s prek murskimi Slovenci in z Murskim poljem. V članku je Ku- kovec zapisal, da tudi nemški radgonski meščani menijo, da se mora Radgona z okolico vred priključiti k jugoslovanski državi. Prepričan je bil, da morajo Prekmurci spadati v jugoslovansko državo in da pelje naravna prometna pot iz Prekmurja v Slo- venske gorice čez Muro skozi mesto Radgona. Po Kukovčevem mnenju je odprto predvsem vprašanje pripadnosti ozemlja na levem bregu Mure od Radgone do Spielfelda (Šentilja), po kateri teče železniška povezava iz Slovenskih goric prek Šentilja v Gra- dec. 885 Na Kukovčev poziv v Slovenskem narodu glede vprašanja narodne meje do Radgone se je odzval Lovro Kuharič, davčni upravitelj iz Radgone. Menil je, da je prebivalstvo Radgone veči- noma proti temu, da bi pripadalo Jugoslaviji in da je v Radgoni več kot polovica prebivalcev Nemcev. Preostalo prebivalstvo so Slovenci in »Ogri, seveda samo po rodu, drugače pa se ti tudi Nemcem prištevajo.« Kuharič dalje piše: »Za Jugoslavijo so ne- kateri trgovci in obrtniki, meščani ne. Sicer pa so Radgončani popolnoma prepričani, da bodo Jugoslaviji dodeljeni.« Kuharič je menil tako kot Kukovec, da je na vsak način treba, da Rad- gona z zaledjem vred, kamor spadajo občine Stara vas na Drav- skem polju (Altendorf), danes Starše, Humersdorf (v okolici Radgone) in Slovenska Gorca (Windisch Goritz), pripade Jugo- slaviji. Kuharič je Kukovca povprašal tudi o prihodnji nujnosti skupnega življenja z Nemci: »Kakega mnenja pa ste gosp. Dr., ali bodo nemški uradniki in posebno še oni renegati in škodljivci našega naroda tudi še pozneje ostali med nami? Dobro bi bilo se nekaterih rešiti in ti ljudje menda to že čutijo in so začeli javkati, kaj bode ž njimi.« Kukovca je obvestil tudi o aktivnostih dveh 885 Slovenski narod, 51, 1918, št. 245, 22. 10., str. 3. 288 289 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE poslancev, ki hodita naokrog in pritiskata z žandarmerijo, da morajo za Ogrsko podpisovati. Zaključuje: »Če bode od ogrskih poslancev Prekmurje odvisno, potem, Jugoslavija ne dobi ve- liko te zemlje.« 886 Na Kukovca se je glede meje obrnil tudi Evald Vrečko, 887 šentiljski župnik, ki je hotel od Kukovca natančnejše podatke, kod naj bi potekala meja od Šentilja do Radgone in ka- teri kraji bi prišli v Jugoslavijo. Zanima ga, kaj bo z železnico Ljutomer–Spielfeld. Zavedal se je, da bo kmalu treba sprejemati odločitve o poteku meje. 888 Bližal se je konec vojne. Aktivnosti pokrajinskega odseka Narodnega odbora za Štajersko so se nadaljevale. Odbor kot del države SHS je zahteval vse ozemlje takratne kronovine Štajerske, kjer je prebivalo »skozi zadnja stoletja slovensko ljudstvo brez ozira na delno, vsled sistema umetno povzročenega ponem- čevanja in navideznih otokov Maribora, Celja, Ptuja, Radgone in drugih krajev, ki tvorijo vsled svojega značaja kot prometna središča svojega slovenskega okoliša neločljivo del slovenske zemlje«. 889 Kukovec je menil, da morajo kot strankarji in kot na- rodnjaki vedno zavzeti stališče o vsakem pojavu, ki je v skladu s programom demokratske stranke in z narodnim programom, tudi o resolucijah mestnih zastopov ter o nemških zahtevah, ki jih je objavil voditelj spodnještajerskih Nemcev dr. Otto Am- broschitsch. K zahtevam naših Nemcev je Kukovec pojasnil: »Kar se narodnega značaja obmejnega ozemlja tiče, moramo hvaležno priznati vsem omenjenim izjavam, da se tudi v njih 886 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia, pismo L. Kuhariča Kukovcu, Radgona, 28. 10. 1918. 887 Evald Vrečko, narodnoobrambni in prosvetni delavec, duhovnik, 16. 9. 1878, Vrh nad Laškim – 15. 1. 1939, Šentilj v Slovenskih goricah. Po končani gimnaziji je v Mariboru obiskoval bogoslovje. Kasneje je bil kaplan v Jarenini (1901–1903), od leta 1909 do smrti pa župnik v Šentilju. Kljub nemški vzgoji je kasneje postal pomemben pri utrjevanju slovenske narodne zavesti, pomagal pri preprečevanju propadanja slovenskih kmečkih posesti. Po koncu Avstro-Ogrske je postal odbornik Narodnega sveta za Štajersko, v Šentilju ustanovil narodno stražo in omogočil začetek pouka v slovenščini. Po naročilu Narodnega sveta je zbral za svoj sektor dokumentacijo o narodnostni meji in jo predložil antantni razmejitveni komisiji. V sodelovanju z županom Thalerjem je pripomogel k obrambi Šentilja in zajezitvi nemškega vpliva. (Spletni SBL.) 888 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia, pismo E. Vrečka Kukovcu, Št. Ilj v Slov. gor., 7. 10. 1918. 889 PAM, fond Narodni svet, Sg=0096/knjiga zapisnikov, seja 12. 10. 1918. smislu nemški živelj krajevno ne da ločiti od slovenskega nikjer na Spodnjem Štajerskem in enako tudi na Koroškem. Omenjene izjave naših nemških rojakov se tozadevno popolnoma strinjajo s stališčem, katero je zavzel obmejni odsek slovenskega Naro- dnega sveta. Nemci in Slovenci smo složni v ugotovitvi, da so takozvani nemški jezikovni otoki kot prometna središča sloven- skih kmečkih okolišev neločljivi od tega slovenskega ozemlja, brez katerega bi bili gospodarsko obsojeni na smrt.« 890 Kukovec v članku razmišlja tudi o Wilsonovem načelu o narodni samo- odločbi, ki bi ga morebiti uporabil dr. Ambroschitsch, da bi iz- ločil nemška mesta. Vendar je Kukovec zaupal Wilsonu, da bo, tako kot v primeru Poljakov, rešil tudi primer nemških otokov na slovenskem Štajerskem, upoštevajoč, da so ti otoki nastali z nasilnim nastavljanjem nemškega uradništva, z nasilno razlasti- tvijo in nemškimi šolami. Menil je, da se vse to mora postaviti v prešnji stan in se ne more priznati kot po pravici obstoječe. Menil je, da bodo štajerski in koroški Slovenci na mirovni konferenci, ko bodo »branili svojo posest«, opozorili mednarodne sodnike na enak položaj glede zgodovine našega nemštva, kot je pri zgo- dovini poljskega nemštva, in zahtevali, da se mora upoštevati zgodovinska resnica in izbrisati sledovi nasilstva. 891 Kukovec je vseskozi zagovarjal, da kot demokrati ne smejo niti za trenutek upoštevati zahtev »naših Nemcev, da se ohrani takozvana avto- nomija, oziroma izjemno stališče za Maribor, Celje, Ptuj, Celo- vec. Grešili bi zoper temeljna načela svoje demokratske stranke, ako bi privolili v predpravice, ker bi s tem brez ozira na narodne interese globoko žalili načelo enakosti vseh državljanov. Prav radi privoščimo samoupravo zgornjim mestom kot dobri de- mokrati, toda le v enaki meri, kakor vsem drugim občinam.« 892 Glede šolstva je Kukovec zapisal, da bi pred davkoplačevalci težko upravičili nadaljnji obstoj treh nemških gimnazij in realk za po Ambroschitzevem mnenju 73.000 Nemcev, medtem ko 890 Slovenski narod, 51, 1918, št. 253, 29. 9., str. 2. 891 Prav tam. 892 Prav tam. 290 291 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE 400.000 Slovencev nima niti ene srednje šole. Enako stališče je zastopal glede osnovnega šolstva. Spraševal se je tudi, po kak- šni pravici bi Nemcem pustili denarne zavode. Kukovec se je v članku tudi nekoliko porogal trditvi naših nemških sodeželanov, da imajo pred Slovenci prednost zaradi višje kulture, in zapisal »naj se mirno zanesejo na moč te kulture, da jim bo zajamčila med ljudstvom ugodno stališče«. 893 Kukovec je našim Nemcem na pragu nove demokratične dobe svetoval, »naj se odrečejo v svojo lastno korist zahtevkom nevzdržljivih predpravic, ker jih mi ne smatramo niti za opravičene, niti za dopustne«. 894 Kuko- vec je zatrjeval, da ni namen Nemcem v jezikovno mešanih me- stih odvzemati posest ter nasilno izpodrivati njihovo trgovino in obrt, ampak da bodo poleg nemških trgovcev in obrtnikov tudi Slovenci lahko našli mesto za lastni razvoj. Kukovec je videl možnost za razvoj skupnosti le v enakopravnih državljanih in zavedajoč se dolžnosti do državne skupnosti. Svoj članek v Slo- venskem narodu je zaključil z napotilom: »Ta program si naj naši obmejni Nemci pravočasno prilastijo, mi smo si glede svojega stališča nasproti njim na jasnem.« 895 V prvih novembrskih dneh leta 1918 so bile razmere na slovenskih zahodnih in južnih mejah slabe. V Mariboru je po pooblastilu Narodnega sveta s 150 možmi vojaško oblast pre- vzel takratni major Rudolf Maister; Narodni svet za Štajersko ga je po vojaškem zavzetju Maribora 1. novembra 1918 povišal v generala. Maribor je bil v slovenskih rokah. Predsednik Naro- dnega sveta za Štajersko dr. Karel Verstovšek je ob poročanju Ljubljani o prevzemu politične in vojaške oblasti v slovenske roke prosil za dodatno vojaško moč. Dne 11. novembra 1918 so iz Maribora ponovno sporočili Narodnemu svetu v Ljubljano, da primanjkuje vojaštva in da le s težavo vzdržujejo mir. Zaradi nejasnega položaja na Štajerskem so na seji Narodne vlade SHS v Ljubljani 12. novembra 1918 sklenili, da se naprosi Narodni 893 Prav tam. 894 Prav tam. 895 Prav tam. svet v Zagrebu, da pošlje po možnosti bataljon zanesljivega vo- jaštva (prošnja se je posredovala telefonično). 896 Dr. Kukovec, ki je bil poverjenik za finance, je ob tem opozoril »na potrebo, da z obzirom na nevarnost našega položaja na Spodnjem Štajerskem živimo z Nemci v kar mogoče dobrih odnošajih, ker nam vsak pritisk lahko vrnejo z obrestmi«. 897 Kukovec je skupaj z Verstov- škom predlagal, da se izpolni obljuba, dana dobrodelnemu od- boru v Gradcu, »da se odstopi mestu Gradec 50 vagonov moke od onih 340 vagonov, ki so bili zaplenjeni v Mariboru v vojaških skladiščih. Za kompenzacijo naj nemško-avstrijska vlada pre- vzame izplačilo plač slovenskemu uradništvu v svojem območju in naj ne ovira blagovnega prometa iz svojega območja v naše kraje.« 898 Za Štajersko je bila seja Narodne vlade 12. novembra 1918 pomembna tudi zato, ker je bilo na njej sklenjeno, da se v Mariboru ustanovi okrožno glavarstvo za celo Spodnjo Štajer- sko in da ta del slovenskega ozemlja ne ostane več v stiku z vlado v Gradcu. Slovenski vojaki so prevzeli oblast tudi v Celju ter vkorakali v Gorico. Zaradi pritiska italijanske vojske so se 7. novembra 1918 iz Gorice umaknili. Zaradi napetih razmer na mejah in po deželi so predstav- niki Jugoslovanske demokratske stranke, ki so mestoma, po mnenju Perovška, pretiravali z opisom nevarnosti in možnostjo habsburške restavracije, v Narodnem vjeću zahtevali, naj ta čim prej sprejme sklep o zedinjenju s Kraljevino Srbijo in Črno goro. Dr. Kukovec, ki je bil eden izmed štirih podpredsednikov JDS, je pozval, da naj dobi »jugoslovanska ideja, ki živi skozi stoletja v srcih celotnega naroda, […] danes (svojo) praktično izvršitev«. 896 Zapisnik 13. seje NV SHS v Ljubljani, z dne 10. 11. 1918. V: Sejni zapisniki narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921. 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919. Za objavo pripravil Peter Ribnikar. Ljubljana 1998, str. 100; glej tudi: Zapisnik sa sednice Narodne vlade SHS v Ljubljani. V: Građa o stvaranju jugoslovenske države, str. 564. 897 Prav tam. Glej tudi: Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941, str. 64; Bukovec, Dr. Vekoslav Kukovec, str. 27. 898 Zapisnik 12. seje NV SHS v Ljubljani, dne 11. novembra 1918. V: Sejni zapisniki narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, str. 100; Građa o stvaranju jugoslovenske države, str. 564. 292 293 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE Menil je, da v tako kritičnih časih ne moremo govoriti o »drob- njakarskih interesih posameznih plemen in o politiki fraz« in da morajo v novi državi »tisti, ki so sposobni dobiti hegemonijo v svoje roke«. 899 V dneh 23. in 24. novembra 1918 je potekala seja osre- dnjega odbora Narodnega vjeća v Zagrebu, kjer so sprejeli od- ločitev o jugoslovanski državni združitvi. Predstavniki SLS so skupaj s socialdemokratskimi udeleženci seje imeli o vpraša- nju jugoslovanskega zedinjenja drugačne poglede kot liberalci. Nasprotovali so naglemu zedinjenju brez poprejšnje določitve osnovnih načel zedinjenja. Toda v nadaljevanju seje so kleri- kalci, predstavniki SLS, kljub temu da so poslali v Zagreb najbolj izkušene može (Izidor Cankar, Bogomil Remec, Lovro Pogačnik in Franc Smodej), opustili svoje prvotno opozicijsko stališče in se pridružili večinskemu mnenju Narodnega vjeća, ki je o ze- dinjenju s Srbijo in Črno goro vsililo sklep o takojšnji združi- tvi, podreditvi unitarističnemu načelu in sprejemu monarhije. Razlog za takšno spremembo se je skrival v uspešni politični strategiji Pribićevićeve Hrvaško-srbske koalicije in srbske kra- ljeve vlade, ki je ovirala vrnitev predsednika Narodnega vjeća dr. Antona Korošca in predsednika Jugoslovanskega odbora dr. Anteja Trumbića v domovino. Po mnenju mnogih zgodovinar- jev sta bila zagotovo edini osebi, ki bi lahko s svojo avtoriteto in prisotnostjo v Zagrebu vplivali na nadaljnji razvoj dogodkov. 900 SLS brez svojega vodje ni imela dovolj moči, da bi sama uvelja- vila svoje zamisli o jugoslovanskem zedinjenju, hkrati pa se je zavedala nevarnosti odrinjenja na rob dogajanja. Teden dni po seji osrednjega odbora Narodnega vjeća je prišlo do jugoslovan- skega državnega zedinjenja. Za vse tri slovenske stranke, še po- sebej za liberalno, katere predstavniki so bili pri tem še posebej aktivni, je bilo to legitimno dejanje, ki se je zgodilo po njihovi volji, zaradi njihovega pristanka in pooblastil. Dne 28. novem- 899 Zapisnik sa sednice središnjeg odbora Narodnega vjeća SHS. V: Građa o stvaranju jugoslovenske države, str. 641; Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 93–94. 900 Zečević, Slovenska ljudska stranka, str. 176; Perovšek, Liberalizem in vprašanje sloven- stva, 94–103. bra 1918 se je zagrebška delegacija zbrala pri prestolonasledniku Aleksandru in pritiski srbskih krogov in Pribićevića so dosegli, da se je delegacija seznanila z dokončnim srbskim stališčem, to je stališčem centralizma in dedne monarhije Karadjordjevićev, kar pa se je razlikovalo od sklepov zagrebškega Narodnega vjeća. V takšnih okoliščinah in zaradi vpliva dejstva, da Italija vse bolj ogroža jugoslovanske (hrvaške) kraje, je delegacija od- stopila od prvotne opredelitve zedinjene države. Zgodila se je kapitulacija delegacije. 901 Pomembno vlogo pri tem so imeli tudi slovenski liberalci, zlasti Kramer, ki je 30. novembra 1918 v Beogradu posebej opominjal slovenske člane delegacije, naj ne postavljajo nobenih pogojev glede monarhije, temveč jo morajo brez odlašanja sprejeti. 902 Odstop SLS od svojega programa je ena najvidnejših značilnosti jugoslovanskega zedinjenja 1918. To pa je pomenilo tudi eno od največjih in pomembnih zmag slovenskega liberalizma proti SLS. Slovenski liberalci so uresni- čili svoj unitaristični, centralistični in monarhistični koncept jugoslovanske združitve. Postali so pomemben državotvorni politični dejavnik, ki je v odločilnem trenutku dejavno vplival na dokončno oblikovanje jugoslovanske države. Izkoristili so neugodne mednarodne okoliščine o ogroženosti slovenskih na- rodnih meja, kar je bil glavni argument v rokah liberalcev in s katerim so pritiskali na tiste slovenske politične stranke, ki so nasprotovale uvedbi monarhistične oblike vladavine v novi dr- žavi. 903 Slovenski liberalci so jugoslovansko monarhocentrali- stično državo predstavili kot zgodovinsko nujo, kot zrelo in od- govorno narodno-politično odločitev. Omeniti velja tudi Kukovčeve stike s pravnikom in politi- kom Bogumilom Vošnjakom (1882–1959), 904 ki je bil od konca leta 1918 dalje glavni tajnik jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. V pismu Kukovcu je predlagal, naj v Beo- gradu poskrbi, da se bodo bolje čuvali interesi slovenskega dela 901 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 97. 902 Prav tam. 903 Prav tam. Glej tudi: Zečević, Na zgodovinski prelomnici, str. 181, 182. 904 SBL, 4. knj., str. 583. 294 295 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE našega naroda v zunanji službi, kjer je slovenski element skoraj nezastopan. 905 V novi državi je dr. Kukovec opravljal naloge poverje- nika za finance in se že novembra 1918 srečeval z nezmožno- stjo izplačevanja plač uradnikom, uslužbencem in učiteljem. V Slovenskem narodu je objavil prispevek Beseda v pojasnilo!, v katerem je pojasnil razmere, ki so nastale zaradi razmerij z Gradcem, Dunajem in Celovcem. Pomiril je državne usluž- bence, da bo z novim letom bolje, saj bomo stali že popolnoma na lastnih nogah. 906 Za reševanje denarnih zapletov se je Kuko- vec kot zastopnik slovenske narodne vlade s sklepom s prve seje Narodne vlade v Ljubljani 1. novembra 1918, ki ga je poobla- ščala, »da dvigne gotovino, ki se nahaja pri avstro-ogrski banki in pri finančnem ravnateljstvu v Ljubljani, jo založi pri slednjem in nakazuje izplačila«, 907 novembra podal v Gradec po denar v avstrijsko narodno banko. Ko se je z avtom vračal v Ljubljano, je obiskal tudi svoje nekdanje vojaško taborišče v Lebringu. Spo- minjal se je, da je »avstrijska vojaška straža za menoj streljala. To je potrdil tudi tezenski postajni načelnik g. Florjančič, ki je bil tedaj na postaji v Lebringu uslužben.« 908 Kot poverjenik za finance je Kukovec na sejah Narodne vlade vlagal številne pred- loge za ureditev težkega finančnega stanja na prehodu iz ene dr- žave v drugo. Tako je predlagal, da naj bo poslovanje finančnih uradov na prvi stopnji ločeno od poslovanja političnih uradov. Kot drugo stopnjo je predlagal ustanovitev okrajnih finančnih direkcij, kot tretjo in zadnjo stopnjo pa deželno finančno rav- nateljstvo. Predlagal je tudi rešitev vprašanja benečanskih lir in odštemplanja avstrijskega papirnatega denarja. Zadnji predlog na seji ni bil potrjen, druge predloge, vključno z razveljavitvijo odredbe prejšnje vlade o kuhanju žganja in sadja, pa so sprejeli 905 PAM, fond Kukovec, Sg=1585/Varia, pismo B. Vošnjaka Kukovcu, Pariz, 22. 11. 1919. 906 Slovenski narod, 51, 1918, št. 248, 29. 11., str. 3. 907 Zapisnik seje Narodne vlade v Ljubljani, z dne 1. novembra 1918. V: Sejni zapisniki narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, str. 53. 908 Kukovec, Iz mojih spominov, Mariborski večernik Jutra, 12, 1938, št. 272, 30. 11., str. 10. na tretji seji Narodne vlade. 909 Tudi na naslednjih sejah je bilo vprašanje o denarnih zadevah v ospredju Kukovčevega politič- nega dela. 910 Na 24. seji Narodne vlade SHS 26. novembra 1918 je Kukovec poročal o svojih pogovorih s finančniki v Zagrebu 909 Zapisnik seje NV SHS v Ljubljani, z dne 3. novembra 1918. V: Sejni zapisniki narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, str. 65. 910 Zapisnik seje NV SHS v Ljubljani, z dne 5. novembra 1918. V: Sejni zapisniki narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, str. 76. Red Svetega Save (PAM, fond Vekoslav Kukovec, Sg=1585) 296 297 OD PRVE SVETOVNE VOJNE DO NOVE DRŽAVE Red Belega orla (PAM, fond Vekoslav Kukovec, Sg=1585) o ureditvi naših financ. Na seji je tekla debata tudi o višini plač poverjenikov vlade. 911 Kukovec je dejavno deloval tudi kot podpredsednik Jugo- slovanske demokratske stranke, saj so konec leta 1918 potekali shodi stranke po različnih štajerskih krajih. Na njih je Kukovec nastopil kot govornik in pojasnjeval politični položaj. 912 Sode- 911 Sejni zapisniki narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, str. 140. 912 Slovenski narod, 51, 1918, št. 287, 3. 12., str. 2; št. 289, 5. 12., str. 2; št. 292, 9. 12., str. 2; št. 300, 18. 12., str. 2; št. 304, 23. 12., str. 2; št. 308, 30. 12., str. 3. loval je tudi na različnih narodnih shodih in proslavah, kot je bila na primer proslava narodnega praznika v Brežicah, kjer se je zbralo po poročilih časnikov več kot 5000 ljudi. S proslave so poslali regentu Aleksandru prisrčno udanostno izjavo. 913 Nova država je Kukovca za njegovo delovanje nagradila z odlikovanji. Prejel je odlikovanje I. reda sv. Save (14. oktobra 1920) in odlikovanje V. reda belega orla (6. januarja 1922). 914 913 Slovenski narod, 51, 1918, št. 298, 16. 12., str. 3. 914 Listini sta v PAM, fond Kukovec, Sg= 1585. Red sv. Save, ki se je podeljeval od leta 1883, je bilo splošno odlikovanje za zasluge. V času Kraljevine SHS in Jugoslavije je bilo odlikovanje sv. Save oblika nagrajevanja za zasluge na različnih področjih javnega življenja. Odlikovanje je v tem obdobju izdelovala delavnica bratov Huguenin. Odlikovanje red belega orla je bilo visoko vojaško odlikovanje, ki je tudi v času Karađorđevićev ohranilo visoko mesto med državnimi odlikovanji. Imelo je pet stopenj, začenši s V. stopnjo. Po prvi svetovni vojni je tudi to odlikovanje izdelovala švicarska delavnica bratov Huguenin, kasneje se je v izdelavo odlikovanja reda belega orla vključila tudi varaždinska delavnica Frana Sorlinija. V: Car, Muhić: Odlikovanja Srbije i Jugoslavije od 1859. do 1941., str. 120– 255; Glej: ES, 8. knj., str. 86. 298 299 POVZETEK POVZETEK POLITIK VEKOSLAV KUKOVEC POLITIČNO DELOVANJE DO LETA 1918 300 301 POVZETEK Politično delovanje Vekoslava Kukovca se je začelo v času njegovega študija v Gradcu. To je bil čas, ko se je habsburška monarhija znašla v hudi krizi. Velik problem je bil ohlapen du- alistični ustroj monarhije. Čeprav so obe državni polovici po- vezovali skupni vladar, skupne finance, skupna vojska in enotna zunanja politika, sta bili med seboj popolnoma ločeni. Odnose med njima je oteževala tudi razvejana birokracija. Cislajtanija je bila – v primerjavi s čisto madžarsko nacionalno državo – zgolj mozaik narodov. Po padcu T aaffejeve vlade, ki jo je pokopal neuspešen poskus uvedbe državnozborske volilne reforme, je mesto ministrskega predsednika 11. novembra 1893 zasedel knez Alfred Windisch- graetz. Njegovo vlado je podpirala »nenačelna koalcija« tistih strank, ki so zrušile Taaffejevo volilno reformo. Nova vlada si je za svoj cilj zadala prav volilno reformo. Trenja ob njej so bila ve- lika, zlasti so ji nasprotovali v konservativnem Hohenwartovem klubu in tudi v Združeni liberalni levici. Neugodnim razmeram v koaliciji se je pridružilo še »celjsko vprašanje«, ki je sprožilo val nemškega nacionalizma v alpskih deželah in solidarnost su- detskih Nemcev z ogroženimi brati na jugu monarhije. Celjsko gimnazijsko vprašanje je tako postalo glavni problem avstrijske notranje politike. Pravzaprav je pomenilo »mejnik v zgodovini Avstrije« in povzročilo padec Windischgraetzove vlade. Badenijeve jezikovne naredbe, ki so se jim uprli Nemci, so pokazale na zaostrene nacionalne odnose. Ob tem je parlament paralizirala še nemška obstrukcija. Ob ukinitvi jezikovnih na- redb v času Claryjeve vlade oktobra 1899 je nemško obstrukcijo nadomestila češka. Koerberjeva vlada na prelomu stoletja (1900–1904) si je z ambicioznim gospodarskim programom prizadevala izničiti nacionalizem, vendar ni bila uspešna. Nacionalni konflikti so se stopnjevali in že leta 1904 je državni zbor postal prizorišče be- snih spopadov in obstrukcijskih manevrov. Tudi v slovenski politiki, zlasti na Kranjskem, so se v tem času do skrajnosti zaostrili odnosi med katoliškim in liberalnim taborom. Prvi katoliški shod leta 1892 v Ljubljani je postavil temelje katoliške politične organizacije in katoliški tabor se je hitro krepil. Tako so na Kranjskem med letoma 1893 in 1895 ustanovili vrsto okrajnih katoliških političnih, izobraževalnih in tudi delavskih društev in organizacij. Rezultati širokega družbe- nega dela na podeželju so prišli do izraza že na deželnozborskih volitvah novembra 1895, ko je Katoliški narodni stranki uspelo osvojiti vse mandate v kmečki kuriji. V liberalnem (narodno naprednem) taboru dolgo niso našli odgovora na razmah katoliškega tabora. Shod zaupnikov »na- rodno napredne« stranke novembra 1894 v Ljubljani je potekal v znaku ponujene sprave katoliški stranki. Toda želja kranjskih liberalcev, da bi na narodnem programu obnovili »slogo« s ka- toliškimi konservativci, je bila iluzorna. Narodna stranka se je kmalu po ustanovitvi začela s katoliško zapletati v vedno ostrejše polemike. Ob koncu stoletja se je na Kranjskem razvnel boj, ki je segal v vse sfere družbenega življenja. Liberalni tabor je doživljal poraz za porazom. Tako kot drugod po monarhiji je liberalizem svojo moč ohranil le na kulturnem področju, na političnem pa je njegova moč plahnela. Ideološko-strankarski spopad na Kranjskem na začetku devetdesetih let 19. stoletja je krepil Katoliško narodno stranko (KNS), ki je z zadrugami in posojilnicami ter oprta na cerkveno organizacijo večala vpliv, zlasti med kmečkim prebivalstvom. S širjenjem volilne pravice se je njen vpliv še povečeval. Nastanek katoliške in liberalne politične organizacije na Kranjskem je spodbudil ideološko in politično diferenciacijo na celotnem slovenskem ozemlju, vendar je bil v »obmejnih« deželah ta proces veliko počasnejši. Vztrajanje na skupni »naro- dni« politiki v »obmejnih deželah« (Goriška, Štajerska, Trst) je bilo posledica stopnjujočega se občutka nacionalne ogroženosti. Medtem ko je Kranjska pod Taaffejevo vlado dobila status ve- činsko slovenske dežele in so Slovenci pridobili vrsto jezikovnih koncesij, so se obmejni Slovenci soočali z naraščajočim nem- škim in italijanskim nacionalizmom. Kljub temu so obmejne de- 302 303 POVZETEK žele sledile kranjskemu scenariju. Na Goriškem je prišlo do raz- cepa leta 1899/1900, na Štajerskem pa se je sloga ohranila do leta 1906, čeprav so se trenja med obema deloma Narodne stranke, katoliškim in liberalnim, stopnjevala od srede devetdesetih let 19. stoletja. Trenja med obema strujama so prišla do izraza zlasti ob volitvah, ko so se pojavile dvojne kandidature. Korošec je na Štajerskem uveljavljal Krekova načela, liberalno usmerjeni štu- dentje – mladi narodni radikalci – so bili nezadovoljni z razme- rami. Eden takih je bil tudi mladi Vekoslav Kukovec. Ko je Kukovec leta 1902 prišel v Celje, se je slogaška politika že izpela. Kljub temu da z razmerami v mestu ni bil zadovoljen, se je aktivno vključil v politično delo. Postal je član Narodne čital- nice in nekaterih drugih društev. Še posebej dejaven je bil v druš- tvu Naprej, ki je usmerjalo celjsko politiko. Sodeloval je na števil- nih shodih in v ospredju njegovih govorov sta bili gospodarska in šolska tematika. V slovenski politiki v Celju je postajal vedno po- membnejši. Na njegovo pobudo je leta 1905 uredništvo Domovine prevzel njegov prijatelj Vekoslav Spindler in celjska Domovina se je začela jasno nagibati na liberalno stran. Kukovec in Spindler sta zaradi bolezni in odsotnosti do tedaj enega naj vpliv nejših celjskih politikov dr. Ivana Dečka prevzemala narodno politiko v Celju v svoje roke. Na krepitev njunega položaja so vplivale tudi splošne politične razmere v monarhiji, ki se jim je bilo treba nemudoma prilagoditi. V prvi vrsti je bilo to vprašanje o uvedbi splošne (mo- ške) volilne pravice. Zahteve za njeno uvedbo, ki sta jim jeseni 1905 morala prisluhniti cesar in ministrski predsednik Gautsch, so v politično življenje na Štajerskem vnesle novo dinamiko. Ka- toliški del narodne stranke na Štajerskem se je na preimenovanje KNS na Kranjskem v Slovensko ljudsko stranko (SLS) 27. novem- bra 1905 nemudoma odzval in začel delovati v tej smeri. Krmilo štajerske katoliške politike je prevzel dr. Anton Korošec. Po drugi strani pa so se mladi narodni radikalci v celjskem liberalnem ta- boru zavedali, da je politika sloge preživeta. Mladi štajerski narodnjaki so septembra 1906 prekinili sodelovanje s »štajerskimi klerikalci« in predstavili svoj pro- gram v knjižici Štajerski Slovenci, kaj hočemo?, ki jo je v so- delovanju z Vekoslavom Kukovcem napisal Vekoslav Spindler, urednik Domovine. Program je zahteval narodno politiko. Šta- jerski narodnjaki so začeli z aktivnostmi za ustanovitev naro- dne stranke. Vodilna osebnost novonastajajoče stranke je bil dr. Vekoslav Kukovec. Dne 8. decembra 1906 je bila v Celju ustanovljena štajerska Narodna stranka in politika sloge je bila dokončno končana. V katoliškem taboru so vse pogosteje kazali interes za usta- novitev lastne stranke s katoliško-socialnim predznakom. Dne 21. januarja 1907 so v Mariboru ustanovili katoliško Slovensko kmečko zvezo pod vodstvom Frana Roškarja. Toda neformalni vodja nove stranke je bil dr. Anton Korošec. V času pred prvo svetovno vojno se je nacionalno vpraša- nje v monarhiji še zaostrilo. Čas balkanskih vojn je še posebej aktualiziral jugoslovansko vprašanje. Kljub poskusom skupnega delovanja obeh političnih ta- borov na Štajerskem, zlasti ob pobudi za ustanovitev Spodnje- štajerskega narodnega sveta, sta se obe stranki pred volitvami v štajerski deželni zbor spustili v brezkompromisni boj za volivce. V dokaj umazanem volilnem boju se Narodna stranka ni naj- bolje znašla. Katoliški kandidati so osvojili 12 od skupaj 13 slo- venskih mandatov. Edini liberalni mandat je v »slovenski trški skupini« pripadel Vekoslavu Kukovcu. Delovanje Vekoslava Kukovca v štajerskem deželnem zboru je zaznamovalo nenehno nasprotovanje in šikaniranje sloven- skih klerikalnih poslancev, zato je Kukovec, tudi za »narodne stvari«, iskal podporo pri socialdemokratih. Nasprotovanja in obtožbe med večino slovenskih poslancev in na drugi strani osamljenim liberalcem Kukovcem so se prenašala v strankarska glasila, ki so bila polna obtožb in norčevanja, zlasti klerikalnih poslancev. Kukovec je vlagal predloge in interpelacije predvsem s področja šolstva in gospodarskih zadev. Višek spora med Kukovcem in poslanci Kmečke zveze pa je pomenila obstrukcija slednjih leta 1912, ki je Kukovec ni odo- 304 305 POVZETEK braval. Oba tabora sta razloge za in proti predstavljala svojim volivcem na številnih zborih in v časopisnih člankih. Pred prvo svetovno vojno je bilo Kukovčevo politično de- lovanje opazno tudi v strankarskem življenju. Narodna stranka je kljub napovedim v klerikalnih časnikih, da se ji bliža konec, nadaljevala svoje delo. Organizirala je številne politične in go- spodarske shode, Zveza narodnih društev, ki je bila ustano- vljena pod okriljem Narodne stranke, pa je organizirala tečaje. Dr. Kukovec se je udeleževal tudi shodov slovenskih učiteljev in jih podpiral v njihovih zahtevah. Tako je sodeloval na velikem učiteljskem shodu v Mariboru, ko so se sredi avgusta 1909 zbrali učitelji iz vseh slovenskih pokrajin. Politična diferenciacija se je v letih pred prvo svetovno vojno še stopnjevala. Posledica pregretega ozračja se je zrcalila tudi na osebni ravni, saj se je Kukovec srečeval s številnimi tož- bami, ki so bili vložene zoper njega. Narodna stranka se je spopadala s številni težavami, tudi gospodarske in finančne razmere niso bile ugodne. V primerjavi s klerikalci, ki so imeli za seboj močne denarne zavode in cer- kveno organizacijo, se je Narodna stranka ukvarjala z oslabelim vplivom. Še tiste redke denarne organizacije, ki so bile pod vpli- vom ali vodstvom Narodne stranke, so pestile težave, na primer šoštanjsko posojilnico. A stranka je svojo moč videla le v nada- ljevanju dela, in sicer s prirejanjem različnih shodov. Prva svetovna vojna je močno posegla v politično življenje Slovencev. Dvajset let kasneje je Kukovec v svojem referatu Slo- venci 1914 razpravljal o tej prelomnici za Slovence. Med vojno je bil Kukovec rezervni poročnik v Thalerhofu in Lebringu, od koder je vzdrževal politične stike z ožjo domovino. O tem priča bogata korespondenca. Vojna pa je pomenila tudi poskus skupnega nastopa obeh štajerskih strank glede narodnih vprašanj. Leta 1917 je Naro- dna stranka na zaupnih shodih proučevala možnosti za skupno delo in povezovanje s klerikalci, še zlasti ob dejstvu, da so vsi jugoslovanski poslanci državnega zbora podali izjavo o zdru- žitvi avstro ogrskih jugoslovanskih dežel v samostojno enoto. V zadnjem letu habsburške monarhije, v obdobju deklara- cijskega gibanja, so se v obeh najmočnejših političnih taborih zgodile pomembne spremembe. V kranjski Slovenski ljudski stranki je spor med mladini in starini decembra 1917 dosegel vrhunec, kar se je posledično kazalo tudi v Vseslovenski ljud- ski stranki. Iz vodstva so izključili dr. Ivana Šušteršiča, ki v primerja vi s Krekom in Korošcem ni podprl Majniške deklara- cije. V tem času se je začel povezovati tudi slovenski liberalni tabor z željo, da se ustanovi vseslovenska napredna stranka. Do srede 1918 je potekala obširna korespondenca med liberalci, zla- sti štajerskimi. Junija 1918 je slovenska liberalna politika storila korak, ki ji je omogočil, da je tudi slovenski liberalni tabor postal vseslovenski politični subjekt. Z združitvijo obeh pokrajin skih narodnih strank in vseslovenske politične skupine Štajerske, Koroške in Primorske je bila ustanovljena Jugoslovanska demo- kratska stranka (JDS). Slovenski liberalni tabor se je politično in organizacijsko združil in se v naslednjih letih čvrsto oklenil ju- goslovanskega nacionalnega unitarizma. Najaktivneje se je zanj zavzemal prav Kukovec, ki je bil tudi eden izmed pobudnikov za združitev liberalnega tabora ter pripadnik mladoliberalnega krila. Začel je tesneje sodelovati s Hrvati. Ustanovitev Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro jeseni 1918 je bila prvi korak. Vojaški položaj Avstro-Ogrske se je slabil in politični voditelji habsburških Jugoslovanov so za- čeli z aktivnostmi za uresničitev samoodločbe narodov, zajetih v državne meje monarhije. Razprava o prihodnji ureditvi jugo- slovanske države je bila sporno vprašanje v programskih načelih klerikalcev in liberalcev ves čas njegovega pojavljanja. Polemika med obema poloma je pokazala, da tudi pri uresničevanju enega najpomembnejših narodovih vprašanj sodelovanje med poli- tičnima taboroma ni možno. S Pozivom, objavljenim 23. oktobra 1918, naj po mestih in vaseh ustanovijo odbore za zaščito ljudi in premoženja, so habs- 306 307 POVZETEK burški Jugoslovani začeli živeti svoje, od monarhije ločeno živ- ljenje. Nastala je Država SHS in Narodni svet je postal vrhovna oblast v novi državi. Kukovec je v njej prevzel nove naloge, po- stal je poverjenik za finance. Dejavno je deloval tudi kot pod- predsednik Jugoslovanske demokratske stranke. V novi državi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je opravljal pomembne naloge in naredil odlično kariero. Vekoslav Kukovec se je od mladega narodnega radikalca, ki se je začel politično oblikovati v študentskih letih v Gradcu, osebnostno in politično dokončno oblikoval v Celju. Tam je po odhodu starejših politikov (Dečko, Sernec) in zaradi nezadovo- ljivih političnih in gospodarskih razmer skupaj z liberalnimi so- mišljeniki ustanovil štajersko Narodno stranko. S strankarskim delovanjem in zagovarjanjem ter predstavljanjem liberalnih idej, s poudarkom na izobraževanju in nujnosti lastnega gospodar- skega razvoja, je širil svojo prepoznavnost, ki se je obrestovala na volitvah leta 1909, ko je bil izvoljen v štajerski deželni zbor. Med slovenskimi poslanci je bil edini liberalec. Podpore pri svojih predlogih in interpelacijah med slovenskimi klerikalnimi poslanci ni imel, zato jo je večkrat poiskal med socialdemokrat- skimi poslanci v deželnem zboru. Ob tem je treba omeniti, da Slovenci v deželnem zboru niso mogli veliko doseči, saj so imeli premalo poslancev in pogosto so morali sodelovati s katoliškimi konservativci. V zadnjih letih monarhije je Kukovec odigral pomembno vlogo v povezovanju liberalnega gibanja in strank ter pomembno prispeval k ustanovitvi JDS. Nova država in drugačna delitev političnih sil ter zmožnost Kukovčevega političnega povezova- nja so mu v novi državi prinesli zavidljivo politično kariero. Čas Kukovčevega političnega delovanja do konca habsbur- ške monarhije bi lahko označili kot obdobje, ko se je mladi Ku- kovec iz mladeniča, ki je z zanimanjem spremljal dogajanja v graškem liberalnem študentskem krogu, zlasti med narodnimi radikalci, in izražal svoje nezadovoljstvo s političnimi razmerami doma, oblikoval v vodilno politično osebnost liberalnega tabora na slovenskem Štajerskem. Med organizacijskimi sposobnosti mu glede na rezultate lahko pripišemo zmožnost povezovanja in javnega nastopanja. Dr. Vekoslav Kukovec je ob pripravah na novo državno tvorbo in vstopu vanjo deželno politiko hitro in spretno zamenjal za pomembna mesta v državnih organih. 308 309 POVZETEK SUMMARY POLITICIAN VEKOSLAV KUKOVEC AND HIS POLITICAL ACTIVITIES UNTIL 1918 310 311 SUMMARY The political activities of Vekoslav Kukovec began in his study years in Graz. These were very critical times for the Habsburg Monarchy. A big problem was the Monarchy’s lax dualistic structure. Although both state parts were connected by the joint sovereign, joint finances, joint army and the uni- fied foreign politics, they were totally divided. The branched bureaucracy also made the relations between the state parts dif- ficult. Cisleithania was in comparison with a pure Hungarian national state just a mosaic of nations. After the fall of the Taaffe’s government, which was ru- ined by the unsuccessful attempt of introducing a parliamen- tary election reform, Prince Alfred Windischgraetz became the Prime Minister on 11 th November 1893. His government was supported by the “unprincipled coalition” of the parties that blew up Taaffe’s election reform. The new government set an election reform as its goal. The reform contradictions were big; the heaviest opponents were the conservative Hohenwart club and the Joined Liberal Left. The “Celje question”, which acti- vated a wave of German nationalism in the Alp states, as well as the solidarity of the Sudetes Germans with the endangered brothers in the South of the Monarchy, also played a big part in the unpleasant situation within the coalition. The Celje gym- nasium question became therefore the major problem of the Austrian inner politics. It actually meant the “milestone in the Austrian history” and it caused the fall of the Windischgraetz’s government. Badeni’s language decrees, which were opposed by the Germans, reflected the tense national relations. Besides all of these the parliament was paralysed by the German obstruction. When in October 1899, in the times of Clary’s government, the language decrees were annulled, the German obstruction was substituted by the Czech one. Koerber’s government at the turn of the century (1900– 1904) strived to negate the nationalism with an ambitious economic programme. The programme did not succeed. The national conflicts were increasing and already in 1904 the par- liament turned into a scene of angry conflicts and obstructive manoeuvres. The relations in the Slovene politics, especially in Carniola, also became very strained between the catholic and liberal party. The first catholic meeting in 1892 in Ljubljana set foundations for the catholic political organisation and the catholic party be- came stronger very fast. Between 1893 and 1895 a line of district catholic political, educational as well as worker’s associations and institutions was established. The results of a broader social work in the country were already shown on the state elections in November 1895, when the Catholic National Party succeeded in winning all mandates in the country Curia. In the liberal (nationally progressive) party they were for a long time unable to find the answer to the growth of the catholic party. The meeting of the “nationally progressive” party confi- dents in November 1894 in Ljubljana was all in the sign of of- fered reconciliation for the catholic party. The wish of the Car - niola “liberals” to achieve “unity” with the catholic conservatives in the national programme was illusory. The National Party got, soon after its establishment, more and more entangled with the catholic party. At the end of the century a fight broke out in Carniola, which was infiltrated in all spheres of social life. The liberal party faced one defeat after another. As in other part of the Monarchy the liberalism kept its powers only in the fields of culture, whereas in the political its powers were diminish- ing. The ideological party fight in Carniola in the beginning of the 90is of the 19 th century strengthened the Catholic National Party, which by establishing cooperatives, loan banks and rely- ing on the Church increased its influence among the country population. With spreading the right to vote its influence also grew. The establishment of catholic and the liberal political or - ganisations in Carniola stimulated the political differentiation on the whole Slovene territory although the process was much 312 313 SUMMARY slower in the “border” states. The insistence on a common “na- tional” politics in the “border” states (Goriška, Styria, Trieste) was the effect of the growing feeling of national jeopardy. While Carniola got a status of mostly Slovene state and the Slovenes got a series of language concessions under Taaffe’s government, the Slovenes in the border regions on the other hand were faced with a growing German and Italian nationalism. Nevertheless the border states followed the Carniola scenario. In Goriško there was a split in 1899/1909, in Styria the unity was kept until 1906, although the conflicts between both – the catholic and the liberal - part of the National Party were intensified until the middle of the 90ies of the 19 th century. The frictions between both currents were very distinct during the elections, as double candidatures occurred. Korošec enforced Krek’s principles in Styria and the liberally oriented students – young national radi- cals – were unsatisfied with the situation. One of them was also the young Vekoslav Kukovec. When Kukovec arrived to Celje in 1902, the times of the unity politics were already over. Although he was not satisfied with the situation in Celje, he soon got very much involved into political work. He became a member of the National “Reading Room Movement” and some other societies. He was especially active in the “Naprej” society, which directed the Celje poli- tics. He participated in many meetings and in the centre of his speeches were economic and educational themes. He became a very important member of the Slovene politics in Celje. Veko- slav Spindler, a friend of Kukovec, took over the editorship of “Domovina” in 1905 on his initiative and the “Domovina” started leaning towards the liberal side. Kukovec and Spindler, because of disease and absence of one of the most important Celje politi- cians, Ivan Dečko, Ph.D., took the national politics in Celje in their own hands. Their positions were strengthened by the gen- eral politic situation in the Monarchy, which had to be adapted immediately. First, there was the question of general (men) right to vote. The demands of its initiation that were introduced to the Emperor and his Prime Minister Gautsch in Autumn 1905 brought fresh dynamics into the Styria political life. The catholic part of the National Party in Styria reacted to the name change from Carniola KNS (Catholic National Party) to SLS (Slovene People’s Party) on 27 th November 1905 and started with activi- ties right away. Anton Korošeč, Ph.D. became the leader of the Styria catholic politics. On the other side the young national radicals in the Celje liberal party new that the unity politics is obsolete. The young Styria patriots broke off with the “Styria cleri- calists” in September 1906 and introduced their programme in a booklet Štajerski Slovenci, kaj hočemo? (“Styria Slovenes, What Do We Want?”), that was written by the editor of “Domov- ina” Vekoslav Spindler in cooperation with Vekoslav Kukovec. The programme demanded national politics. The Styria patri- ots began with activities to establish a new National Party. The main figure in the new party was Vekoslav Kukovec, Ph.D. On 8 th December 1906 the Styria National Party was founded in Celje and the unity politics was definitely history. In the catholic party there were strong interests in establishing an own party with catholic-social connotation. On 21 st January 1907 a catho- lic Slovene Farmers’ Union under the lead of Fran Roškar was founded in Maribor. However, the informal leader of this party was Anton Korošec, Ph.D. Before World War I. the national question in the Monarchy became very strained. The times of Balkan wars actualised the Yugoslav question. Despite the tries for common activities of both political parts in Styria, mostly while initiating the foundation of Lower Styria National Board, both parties fought uncompromisingly for their votes for the Styria Provincial Government. Yet, the National Party did not play well in the dirty election campaign. The catholic candidates won 12 out of 13 Slovene mandates. The only liberal mandate in the “Slovene market-town group” went to Vekoslav Kukovec. 314 315 SUMMARY The activities of Vekoslav Kukovec in the Styria Provincial Government were signed with constant contradictions and chi- caning from the side of the Slovene clerical members of parlia- ment. Therefore Kukovec sought support, also when it came to the “national matters” , from the social democrats. The contra- dictions and accuses between the majority of Slovene members of parliament on one side and the lonely liberalist Kukovec on the other side were also reflected in the party bulletins, which were full of accusations and mocking, mostly from the clerical side. Kukovec filed suggestions and interpellations on educa- tional and economic issues. The peak of the dispute between Kukovec and the mem- bers of Farmers Union was the obstruction in 1912, of which Kukovec did not approve. Both sides presented reasons for pro and contra on numerous meetings and newspaper articles to their voters. In the times before World War I. Kukovec’s politi- cal activities are noticeable also in the party life. The National Party continued with its activities, although the clerical newspapers predicted its early end. It organised many political and economic meetings and the Zveza narodnih društev (Union of National Societies), which was founded by the National Party, organised different classes. Kukovec, Ph. D. took part in the meetings of the Slovene professorship and sup- ported their demands. He took part in the professorship meet- ing in Maribor in August 1909, where teachers of all the Slovene regions gathered. The political differentiation intensified in the years before World War I. The effects of the overheated political atmosphere were also seen in his private life, for Kukovec had to face numer- ous lawsuits against him. The National Party had to face many difficulties, for the economic and financial circumstances were not favourable. In comparison with the clericals, who had the support of heavy financial institutions and the Church, the National Party had to deal with a weakened political influence. Even the rare mone- tary organisations that were under the influence or leadership of the National Party had problems, like for instance the loan bank in Šoštanj. Nevertheless the Party saw its powers only in carry- ing on with its work, i.e. with organising different meetings. World War I. interfered with the Slovene political life. This was the theme of Kukovec’s proceeding Slovenci 1914 (“Slo- venes 1914”) twenty years later. In the wartimes Kukovec was a back-up lieutenant in Thalerhof and Lebring, from where he kept political contacts with his homeland. There is a rich cor - respondence to prove it. The war was a chance for a common standpoint of both Styria parties regarding the national questions. In 1917 the National Party studied the possibilities of connecting with the clericals. Mostly was this because all of the Yugoslav members of parliament gave their votes for unification of Austria-Hun- garian Yugoslav states into an independent unit. In the last year of the Habsburg Monarchy, in the period of declarative movement, many important changes occurred in both strongest political sides. In the Carniola Slovene People’s Party the dispute between the young and the old reached its peak in December 1917 and it also influenced the All-Slovene People’s Party. Ivan Šušteršič, Ph. D. was excluded from the party’s leadership because he did not support the May declara- tion like Krek and Korošec did. In this time the Slovene liberal side also started to connect and they wished to establish an All- -Slovene progressive party. Until the middle of 1918 there was a vivid correspondence between the liberals, mostly between the Styria ones. In June 1918 the Slovene liberal politics took a step that enabled it to become an All-Slovene political subject. The Jugoslovanska demokratska stranka (JDS – Yugoslav Democra- tic Party) was founded with the coalition of provincial National, as well as the All-Slovene Styria, Carinthia and Primorska, poli- tical groups. The Slovene liberal side was joined politically and organisationally and clang to the Yugoslav national unitarism. The most active in this process was Kukovec, who was also one 316 317 SUMMARY of the initiators of a joint liberal party and a member of young li- beral wing. He started with a close cooperation with the Croats. The establishment of the National Board for Slovene states and Istria in autumn 1918 was a big step. The military situa- tion of Austrian-Hungary was getting weaker and the leaders of the Habsburg Yugoslavs started with activities for self-determi- nation of nations on the Monarchy’s borders. The discussions of future organisation of the Yugoslav state were a contentious question in programmes of principled clericals and liberals. The polemics between both sides showed that even with one of the most important national questions the cooperation of the poli- tical parties will not be possible. With the Appeal on 23 rd October 1918, that in the cities and towns the boards for protection of men and property should be organised, the Habsburg Yugoslavs started with their own, Monarchy independent life. The new State of Serbs, Croats and Slovenes was established and the National board became the supreme power in the new state. Kukovec took over new duties in the new state and became financial trustee. He was also active as the vice-president of the Yugoslav Democratic Party. In the new state, in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, Ku- kovec had a lot of important duties and he made a great career. Vekoslav Kukovec turned from a young national radical, who started his political life in the study years in Graz and deve- loped personally and politically in Celje, where, after older poli- ticians (Dečko, Sernec) left and unsatisfactory political and eco- nomic situation, he turned into one of the liberals, who founded the Styria National Party. Through his activities in the party and the introduction of liberal ideas, with the emphasis on educa- tion and necessity of own economic development, he spread his recognisability, which paid off in the elections in 1909, when he was elected into the Styria Provincial Government. Among the Slovene members of parliament he was the only liberal. He did not have any support for his proposals and interpellations among the Slovene clericals. Therefore he sought support wi- thin the social democrats. It has to be mentioned that Slovenes could not achieve much in the provincial government, for they had too little members of parliament and they often had to coo- perate with catholic conservatives. In the last years of the Monarchy Kukovec played an im- portant role as connector of the liberal movement and par- ties and he contributed a lot to the establishment of JDS. The new state and a different division of political powers as well as Kukovec’s ability of political connecting brought him a great po- litical career. Kukovec’s political activities until the end of the Habsburg Monarchy can be marked as a period, when the young Kukovec turned from a young men interested in happenings in the Graz liberal students’ group and who expressed dissatisfaction over political situation at home, to a leading political personality of the liberal party in Slovene Styria. According to his career one can say that he had extraordinary organizational competences, like connecting and public appearance. Vekoslav Kukovec, Ph. D. changed in the preparation times for a new state from local politics to important positions in state authorities. 318 319 SUMMARY VIRI IN LITERATURA 320 321 VIRI IN LITERATURA Arhivski viri NŠ Maribor – Nadškofijski arhiv Maribor Krstna knjiga Sv. Tomaž pri Ormožu, 7, 1871–1889. Matične in krstne knjige, Celje 1904. PAM – Pokrajinski arhiv Maribor Fond Kukovec Vekoslav. Korespondenca. Sg=1585. Fond Narodni svet za Štajersko. Sg=0096. Fond Špindler Vekoslav. Sg=1622. UKM – Univerzitetna knjižnica Maribor Rokopisna zbirka, Ms 66. Iskrica. Rokopisna zbirka, Ms 240/I–6. Špindler Vekoslav. Rokopisna zbirka, Ms 293. Bodočnost. Periodični tisk Amtsblatt zur Laibacher Zeitung Domovina Deutsche Wacht Jutro Kmetijske in rokodelske novice Marburger Zeitung Mariborski večernik Jutra Naprej Narodni dnevnik Narodni list Novice Slovenec Slovenski gospodar Slovenski narod Straža Štajerc Veda Učiteljski tovariš Literatura Ableitinger, Alfred. Ernest von Koerber und das Verfassungsproblem im Jahre 1900. Österreichische Nationalitäten- und Innenpoli- tik zwischen Konstitutionalismus, Parlamentarismus und ok- troyirtem allgemeinem Wahlrecht. Wien-Köln-Graz : Hermann Böhlaus Nachf., 1973. Allmayer-Beck, Johann Christoph. Ministerpräsident Baron Beck. Ein Staatsmann des alten Österreich. Wien : Verlag für Geschichte und Politik , 1956. Balkovec, Bojan. Prva slovenska vlada 1918–1921. Ljubljana : Znan- stveno in publicistično središče, 1992. Baš, Franjo. Pisma dr. Antona Korošca dr. Franu Jankoviču. Časopis za zgodovino in narodopisje, 6=41, 1970, št. 1, str. 134–135. Baš, Franjo. Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije. Izbrani zgo- dovinski spisi. Maribor : Obzorja, 1989. Beilagen zu den Stenographischen Protokollen des steiermärkischen Landtages. X. Landtagesperiode, I Session. Graz, 1909–1910. Beller, Steven. Franz Joseph. New York : Longman , 1996. Benedikt, Heinrich. Monarchie der Gegensätze. Österreichs Weg durch die Neuzeit. Wien : Ullstein, 1947. Bergant, Zvonko. Kranjska med dvema Ivanoma. Idejno-politično so- očenje slovenskega političnega katolicizma in liberalizma na pre- hodu iz 19. v 20. stoletje. Ljubljana : Inštitut za globalne politične študije, 2004. Bergant, Zvonko. Slovenski klasični liberalizem. Idejno-politični zna- čaj slovenskega liberalizma v letih 1891–1921. Ljubljana : Nova revija, 2000. Binder, Harald. Galizien in Wien: Parteien, Wahlen, Fraktionen und Abgeordnete im Übergang zur Massenpolitik. Wien : Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2005. Bister, Feliks J. Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju: življenje in delo, 1872–1918. Ljubljan : Slovenska matica, 1992. Bister, Feliks J. Življenje in delo Antona Korošca do prve svetovne vojne. Prispevki za novejšo zgodovino, 31, 1991, št. 1, str. 5–26. Bled, Jean Paul. Franc Jožef. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1990. Brejc, Janko. Od prevrata do ustave. V: Mal, Josip (ur.). Slovenci v de- setletju 1918–1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana : Leonova družba, 1928. Alexander Jenks, William. The Austrian Electoral Reform of 1907. New York : Columbia University Press, 1950. 322 323 VIRI IN LITERATURA Brix, Emil. Številčna navzočnost nemštva v južnoslovanskih kronovi- nah Cislitvanije med leti 1848 do 1918. Problemi narodne stati- stike. Zgodovinski časopis, 41, 1987, št. 2, str. 297–308. Bruckmüller, Ernst. Razvoj krščanskih socialcev v Avstriji do prve sve- tovne vojne. V: Škulj, Edo (ur.). Krekov simpozij v Rimu. Celje : Mohorjeva družba, 1992, str. 131–146. Bukovec, Janja. Dr. Vekoslav Kukovec – pravnik, politik in publicist. Diplomsko delo. Maribor : [J. Bukovec], 2004. Cankar, Ivan. Slovenci in Jugoslovani. V: Politični spisi (1913–1918). Ljubljana : Nova založba, 1936. Car, Pavel / Muhić, Tomislav. Odlikovanja Srbije i Jugoslavije : od 1859. do 1941. Wien : Millitaria, 2009. Ciperle, Jože. Gimnazije na Slovenskem v letu 1848 ter njihov razvoj do leta 1918. Ljubljana : Slovenski šolski muzej, 1979. Cornwall, Mark (ur.). Die letzten Jahre der Donaumonarchie. Der er- ste Vilevölkerstaat im Europa des frühen 20. Jahrhunderts. Essen: Magnus Verlag, 2004. Cvirn, Janez. Dečko, Ivan. V: Enciklopedija Slovenije, 2. knj. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1998. Cvirn, Janez / Studen, Andrej. Etnična (nacionalna) struktura spodnje- štajerskih mest in trgov 1880–1910. V: Mednarodni kulturnozgo- dovinski simpozij Modinci. Ptuj, 30. junij–3. julij 1998. Ljubljana : Institut za novejšo zgodovino, 2006. Cvirn, Janez. Josip Sernec, rodoljub z dežele. V: Sernec, Josip. Spomini. Celje : Osrednja knjižnica, 2003, str. 154. Cvirn, Janez. Nemško-slovenski odnosi osrednji problem slovenske zgodovine. V: Slovenija 1848–1998: iskanje lastne poti: mednaro- dni znanstveni simpozij, Maribor, 1998. Ljubljana : Zveza zgodo- vinskih društev Slovenije, 1998, str. 86–89. Cvirn, Janez. Obesiti na pete in scvreti nad ognjem: Slovenci in Habs- burška monarhija. Zgodovina za vse: vse za zgodovino, 2, 1995, št. 2, str. 9–15. Cvirn, Janez. Pavel Turner in literarno ustvarjanje Josipa Vošnjaka. Studia Historica Slovenica: časopis za humanistične in družbo- slovne študije = humanities and social studies review, 1, 2001, št. 1, str. 129–141. Cvirn, Janez. Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsurški monar- hiji. Ljubljana : Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2006. Cvirn, Janez. Slovenci in nemški državnopravni programi (1848–1918). V: Slovenci in država: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. novembra do 11. novembra 1994). Ljubljana : Slo- venska akademija znanosti in umetnosti, 1995, str. 73–82. Cvirn, Janez. Slovenska zgodovina 1770–1918. Rkp. Cvirn, Janez. Slovensko nemški odnosi na Spodnjem Štajerskem 1848–1918. V: Zbornik / 27. zborovanje slovenskih zgodovinarjev. 29. september–1. oktober 1994 [uredil Aleš Gabrič]. Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1994. Cvirn, Janez. Trdnjavski trikotnik. Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861–1914). Maribor : Obzorja, 1997. Čuček, Filip. Gospodarske, socialne, kulturne in politične razmere na Spodnjem Štajerskem v času Taaffejeve vlade (1879–1893). Dok- torska disertacija. Ljubljana : [F. Čuček], 2006. Čuček, Filip. K nacionalnim izgredom v Celju konec 19. stoletja: ustanovitev Celjskega Sokola in prvi občni zbor društva Südmark. V: Studia Historica Slovenica, 2004, str. 363–379. Čuček, Filip. Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi: go- spodarske, socialne, kulturne in politične razmere na Spodnjem Štajerskem v času Taaffejeve vlade (1879–1893). Celje : Zgodo- vinsko društvo, 2008. Čuček, Filip. Vpisal se je med Nemce, dasiravno komaj za silo nemško tolče: občevalni jezik kot element manipulacije v popisih prebivalstva 1880–1910 na Spodnjem Štajerskem. Zgodovina za vse: vse za zgodovino, 14, 2007, št. 2, str. 57–68. Čuček, Filip / Moll, Martin. Duhovniki za rešetkami. Viri 22. Ljubljana : Arhivsko društvo, 2006. Dabringer, Gerhard / Wakounigg, Marija. »So liegen einmal die Verhält nisse in Österreich, daß man nicht mit rechter Freude ans Werk geht«. Ein Vergleich der Kabinette Fürst Alfred Windisch- graetz und Graf Kazimierz Badeni. V: Österreich-Polen. 1000 Jahre Beziehungen, Studia Austro-Polonica 5. Krakow : Wy- dawnictwo Uniwersytetu Jagiellońskiego, 1996, str. 275–294. Dokumenti o postanku kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca 1914.– 1919. Sabrao ih Ferdo Šišić. Zagreb : Matica Hrvatska, 1920. Dolenc, Ervin. Intelektualci, slovenstvo in avtonomija. (Slovenske predstave o jugoslovanski skupnosti okrog leta 1918). V: Sloven- ske zamisli o prihodnosti okoli 1918: Narodna vlada, Država SHS in slovenske zamisli o prihodnosti pred letom 1918 in po njem. (Simpozij 1918.) Ljubljana : Slovenska matica, 2000, str. 109–120. 324 325 VIRI IN LITERATURA Dolenc, Ervin. Karel Verstovšek kot poverjenik za uk in bogočasje v narodni in deželni vladi v Ljubljani 1918–1920. Časopis za zgodovino in narodopisje, 66=31, 1995, št. 2, str. 284–291. Dolinar, France M. Cerkvena uprava in Slovenci. V: Slovenija 1848– 1998: iskanje lastne poti: mednarodni znanstveni simpozij, Mari- bor, 1998. Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 198–215. Ebert, Kurt. Die Anfänge der modernen Socialpolitik in Österreich: Die Taaffesche Socialgesetzgebung für die Arbeiter im Rahmen der Gewerbeordnungsreform (1879–1885). Wien : Verlag der Öster- reichischen Akademie der Wissenschaften, 1975. Erjavec, Fran. Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljubljana : Prosvetna zveza, 1928. ES - Enciklopedija Slovenije. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987–2002. Funder, Friedrich. Vom Gestern ins Heute. Aus dem Kaiserreich in die Republik. Wien-München : Herold, 1953. Furlani, Ljudevit. O najvažnejših političnih in socijalnih strankah in stru- jah: Ali kratek uvod v praktično politiko. Celje : V. Spindler, 1912. Gantar Godina, Irena. Narodno radikalno dijaštvo. Zgodovinski časo- pis, 36, 1982, št. 3, str. 219–230. Gantar Godina, Irena. Neoslavizem in Slovenci. Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1994. Gestrin, Ferdo / Melik, Vasilij. Slovenska zgodovina. Od konca 18. sto- letja do 1918. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1966. Goropevšek, Branko. Nadomestne državnozborske volitve v splošni ku- riji na Štajerskem 1906. V: Celjski zbornik, 28, 1992, str. 101–131. Goropevšek, Branko. Obstrukcija v štajerskem deželnem zboru. V: Slo- venska kronika XX. stoletja. Ljubljana : Nova revija, 1995, str. 103. Goropevšek, Branko. Pogajanja za skupen nastop štajerskih Slovencev na volitvah v deželni zbor 1909: V luči pisem dr. V. Kukovca dr. F. Jankoviču. V: Celjski zbornik, 29, 1994, str. 237–252. Goropevšek, Branko. Razpad sloge na Slovenskem Štajerskem v letih 1906–1907. V: Celjski zbornik, 28, 1993, str. 143–161. Goropevšek, Branko. Štajerski Slovenci, kaj hočemo! Slovenska politika na Štajerskem v letih 1906–1914. Celje : Zgodovinsko društvo, 2005. Građa o stvaranju jugoslovenske države. 1. I.–20. XII. 1918. Priredila dr. Dragoslav Janković in dr. Bogdan Krizman. Beograd : Institut društvenih nauka, 1964. Grdina, Igor. Hrvatsko-slovenska stranka prava. V: Slovenska kronika XX. stoletja. Ljubljana : Nova revija, 1995, str. 131–132. Grdina, Igor. Ivan Hribar, »jedini resnični radikalec slovenski«. V: Hribar- jev zbornik. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010, str. 71–73. Griesser-Pečar, Tamara. Die Mission Sixtus: Österreichs Friedensversuch im ersten Weltkrieg. Wien : Amalthea, 1988. Hamann, Brigitte. Hitlers Wien. Lehrjahre eines Diktators. München- Zürich : Piper Verlag, 1998. Hantsch, Hugo. Die Nationalitätenfrage im alten Österreich. Wien : Herold, 1953. Harrington-Müller, Diethild. Der Fortschrittsklub im Abgeordneten- haus des österreichischen Reichsrats 1873–1910. Wien-Köln- -Graz : Böhlau, 1972. Himmelreich, Bojan. Celje v letih prve svetovne vojne 1914–1918. V: Iz zgodovine Celja: 1848–1918. Celje : Muzej novejše zgodovine, 1998, zv. 2, str. 87–124. Höbelt, Lothar. Kornblume und Kaiseradler. Die deutschfreiheitlichen Parteien Altösterreichs 1882–1918. Wien : Verlag für Geschichte und Politik ; München : R. Oldenbourg, 1993. Höbelt, Lothar. Parteien und Fraktionen im cisleithanischen Reichsrat. V: Die Habsburgermonarchie 1848–1918, VII. Band, 1. Teilband. Wien : Österreichische Akademie der Wissenschaften, 2000, str. 895–1006. Hribar, Ivan. Moji Spomini, I.–II. Ljubljana : Slovenska matica, 1983– 1984. Jenks, Alexander Willaiam. The Austrian Electoral Reform of 1907. New York : Columbia University Press, 1950. Jerič, Josip. Narodni svet. V: Mal, Josip (ur.). Slovenci v desetletju 1918–1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana : Leonova družba, 1928, str. 145–160. Johnston, William M. Austrijski duh. Zagreb : Globus, 1993. Joll, James. The oringins of the First Word. London : Longman, 1987. Judson, Pieter M. Exclusive Revolutionaries. Liberal Politics, Social Experience, and National Identity in the Austrian Empire, 1848– 1914. Michigan : The University of Michigan press, 1996. K našemu programu: poročilo o glavnem zborovanju JDS l. 1919. Ljub- ljana : Tajništvo JDS, 1919. Kermavner, Dušan. Slovenske stranke v volilnoreformni situaciji in na- rodnostna politika slovenske socialne demokracije v letih 1905– 1907. Novi svet, 7, 1952, str. 252–262, 341–351, 449–463. Kolmer, Gustav. Parlament und Verfassung in Österreich 1848–1904, I– VIII. Graz : Akademische Druck- und Verlagsanstalt, 1972–1980. 326 327 VIRI IN LITERATURA Korespondenca dr. Pavla Turnerja: korespondenti C–F v letih 1885– 1924: znanstveno-kritična objava arhivskih dokumentov. Zbrala, uredila, spremno študijo in opombe napisala Darko Friš, Mateja Matjašič Friš. Maribor : Pokrajinski arhiv, 2007. Kovačič, Fran. Odmevi majske deklaracije na Štajerskem. V: Čas, 1926/27, str. 267–282. Kosnetter, Christine. Ministerpräsident dr. Ernst Ritter v. Seidler. Wien, phil. Diss., 1965. Kranjec, Silvo. Kako smo se zedinili. Celje : Družba sv. Mohorja, 1928. Kranjec, Silvo. Koroščevo predavanje o postanku Jugoslavije. Zgodo- vinski časopis, 16, 1962, str. 218–229. Kranjec, Silvo. Slovenci v Jugoslaviji. V: Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije. Ljubljana : Jubilej, 1939, str. 66–108. Krek, dr. Janez Evangelist. Izbrani spisi, IV. Celje : Društvo dr. Janez Ev. Krek, 1923. Krleža, Miroslav. Deset krvavih let in drugi politični eseji. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1962. Lichem, Heinz von. Karl I.: Ein Kaiser sucht den Frieden: Bilddoku- mentation. Innsbruck-Wien : Tyrolia, 1996. Lindström, Fredrik. Ernest von Koerber and the Austrian State idea: A Reinterpretation of the Koerber Plan (1900–1904). V: Austrian History Yearbook, Vol. XXXV., 2004, str. 143–184. Lončar, Dragotin. Politično življenje Slovencev. Ljubljana : Slovenska Matica, 1921. Luft, Robert. Übernationale Zusammenarbeit im Wiener Parlament. Zur Organisation der Slawischen Union (Slovanska jednota) im Jahre 1909. V: Kroměřížský sněm 1848–1849 a tradice parlamen- tarismu v střední Evropě. Kroměříž : Kremsie, 1998, str. 299–312. Lukan, Walter. Dunaj in slovenska politika od 1848 do 1918. V: Mihe- lič, Darja (ur.). Dunaj in Slovenci. Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije : Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1994, str. 47–56. Lukan, Walter. Janez Ev. Krek in slovensko nacionalno vprašanje. Pri- spevki za zgodovino delavskega gibanja, 22, 1982, str. 25–53. Lukan, Walter. Politično delovanje dr. Antona Korošca med prvo sve- tovno vojno – kratek oris. Prispevki za novejšo zgodovino, 31, 1991, str. 27–33. Lukan, Walter. Socialni katolicizem v Avstriji in pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja. V: Missijev simpozij v Rimu. Celje : Mohor- jeva dreužba, 1988, str. 110–122. Mal, Josip (ur.). Slovenci v desetletju 1918–1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana : Leonova družba, 1928. Malli, Rüdiger. Die steirischen Abgeordneten im österreichischen Re- ichsrat 1897–1901. Mit besonderer Berücksichtigung des Natio- nalitätenproblems. Graz : Historischen Institut der Universität Graz, 1973. Matić, Dragan. Prispevek k vprašanju političnega preganjanja Sloven- cev med I. svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgodovino, 32, 1992, št. 1/2, str. 201–219. Mejal, Aljaž. Delovanje dr. Miroslava Ploja po 1. svetovni vojni (1919– 1920). Časopis za zgodovino in narodopisje, 81=46, 2010, št. 2/3, str. 95–140. Melik, Vasilij. Demokratizacija volilnega sistema (1907) in njeni učinki: predavanje na 19. zborovanju slovenskih zgodovinarjev, Maribor, 27. 9. – 1. 10. 1978. Zgodovinski časopis, 33, 1979, št. 2, str. 221–227. Melik, Vasilij. Ivan Hribar in njegovi Spomini. V: Moji spomini. Ljub- ljana : Slovenska matica, 1983, str. 619–661. Melik, Vasilij. Nacionalnopolitične razmere v slovenskih deželah. V: 130 let visokega šolstva v Mariboru: zbornik simpozija. Maribor : Škofijski ordinariat ; Celje : Mohorjeva družba, 1991, str. 37–43. Melik, Vasilij. Načrti za reformo Avstro-Ogrske in Slovenci. V: Melik, Va- silij. Slovenci 1848–1918. Razprave in članki. Maribor : Litera, 2002. Melik, Vasilij. Politične razmere na Štajerskem v času Napotnika. V: Napotnikov simpozij v Rimu. Celje : Mohorjeva družba, 1993. Melik, Vasilij. Politične razmere v Avstriji pred sto leti. Časpis za zgodovino in narodopisje, 69=34, 1998, št. 1, str. 33–40. Melik, Vasilij. Razcep med staroslovenci in mladoslovenci. Zgodovin- ski časopis, 26, 1972, št. 1/2, str. 85–98. Melik, Vasilij. Slovenci 1848–1918. Razprave in članki. Maribor : Li- tera, 2002. Melik, Vasilij. Slovenci v času Cankarjevega predavanja o jugoslovan- stvu. V: Melik, Vasilij. Slovenci 1848–1918. Razprave in članki. Maribor : Litera, 2002, str. 687–695. Melik, Vasilij. Slovenci v državnem zboru 1893–1904. Zgodovinski ča- sopis, 33, 1979, str. 49–66. 328 329 VIRI IN LITERATURA Melik, Vasilij. Slovenska politika v Taaffejevi dobi: referat na zboro- vanju slovenskih zgodovinarjev v Piranu okt. 1974. Zgodovinski časopis, 29, 1975, št. 1/2, str. 109–118. Melik, Vasilij. Slovenski liberalni tabor in njegovo razpadanje. Pri- spevki za zgodovino delavskega gibanja, 22, 1982, št. 1–2, str. 19–24. Melik, Vasilij. Volitve na Slovenskem 1861–1918. Ljubljana : Slovenska matica, 1965. Mihelič, Darja (ur.). Dunaj in Slovenci. Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije : Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1994. Mikuž, Metod. Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1965. Mikuž, Metod. Razvoj slovenskih političnih strank (1918 do zač. 1929) v stari Jugoslaviji. Zgodovinski časopis, 9, 1955, št. 1–4, str. 107– 139. Moll, Martin. Erster Weltkrieg und politische Justiz in Österreich-Un- garn. Empirische Befunde aus der slowenischen und deutsch- sprachigen Steiermark. V: Zbornik Janka Pleterskega. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003, str. 253–283. Okey, Robin. The Habsburg Monarchy c. 1765–1918. From Enligh- tenment to Eclipse. Basingstoke : Macmillan ; New York : St. Martin‘s, 2001. Paulova, Milada. Jugoslavenski odbor (Povijest jugoslovanske emigra- cije za svetskog rata od 1914–1918). Zagreb : Nakladna zadruga, 1924. Perovšek, Jurij. »V zaželjeni deželi«: slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918–1941. Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2009. Perovšek, Jurij. Janez Evangelist Krek in slovenski liberalizem. V: Škulj, Edo (ur.). Krekov simpozij v Rimu. Celje : Mohorjeva družba, 1992, str. 75–88. Perovšek, Jurij. Liberalizem in vprašanje slovenstva: nacionalna poli- tika liberalnega tabora v letih 1918–1929. Ljubljana : Modrijan, 1996. Perovšek, Jurij. Na poti v moderno. Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. Perovšek, Jurij. Narodni svet za slovenske dežele in Istro. V: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do medna- rodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. Ljubljana : Mladinska knjiga : Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. Perovšek, Jurij. Slovenska osamosvojitev v letu 1918. Ljubljana : Mo- drijan, 1998. Pirc, Jožko. Aleš Ušeničnik in znamenja časov: Katoliško gibanje na Slovenskem od konca 19. stoletja do srede 20. stoletja. Ljubljana : Družina, 1986. Pivec, Melita. Programi političnih strank in statistika volitev. V: Mal, Josip (ur.). Slovenci v desetletju 1918–1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana : Leonova družba, 1928, str. 357–373. Pivko, Ljudevit. Proti Avstriji 1914–1918. Pivkova, Ljudmila. Avstrijske ječe. Maribor : Obzorja, 1991. Pleterski, Janko. Dr. Ivan Šušteršič 1863–1925. Pot prvaka slovenskega političnega katolicizma. Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni cen- ter SAZU, Založba ZRC, 1998. Pleterski, Janko. Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914–1917. Poročili vojaške in vladne komisije. Viri I. Ljubljana : Arhivsko društvo Sloveniej, 1980. Pleterski, Janko. Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914–1917. Priloge poročilom vladne komisije (izbor). Viri II. Ljubljana : Arhiv sko društvo Slovenije, 1982. Pleterski, Janko. Položaj Slovencev pred prvo svetovno vojno. V: Ju- goslovenski narodi pred prvi svetski rat. Beograd : Naučno delo, 1967, str. 761–788. Pleterski, Janko. Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domačih tleh med vojno 1914–1918. Ljubljana : Slovenska matica, 1971. Pleterski, Janko. Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo svetovno vojno. Zgodovinski časopis, 24, 1970, št. 3–4, str. 177– 207. Prijatelj, Ivan. Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848–1895. Knj. 5/II: Slovenska politika v letih 1879 do 1895. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1966. Prunk, Janko. Politični profil in delo dr. Antona Korošca v prvi Jugo- slaviji. Prispevki za novejšo zgodovino, 31, 1991, št. 1, str. 35–54. Puntar, Josip. Majniška deklaracija v svitu slovanskih političnih idej in zgodovinskih dejstev. Ljubljana : Jug, 1927. Radosavljevič, Boris. Katoliška narodna stranka in Hrvati v letih 1897– 1903. Zgodovinski časopis, 48, 1994, str. 335–350. 330 331 VIRI IN LITERATURA Rahten, Andrej. Parlamentarni boj poslancev Slovenskega kluba proti Bienerthovi vladi leta 1909. Zgodovinski časopis, 50, 1996, str. 357–367. Rahten, Andrej. Pozabljeni slovenski premier. Politična biografija dr. Janka Brejca (1869–1934). Celovec ; Ljubljana ; Dunaj : Mohor- jeva založba, 2002. Rahten, Andrej. Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu. Slovenska parlamentarna politika v habsburški monarhiji 1897– 1914. Celje : Cenesa, Založba Panevropa, 2001. Rahten, Andrej. Slovenska politika v avstrijskem državnem zboru. V: Vogrinec, Barbara (ur.). Analiza razvoja slovenskega parlamen- tarizma. Ljubljana : Inštitut za civilizacijo in kulturo - ICK, 2005, str. 113–186. Rahten, Andrej. Trialistične zamisli slovenskih in hrvaških politikov v letih pred prvo svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgodovino, 39, 1999, št. 2, str. 65–74. Rahten, Andrej. Zadnji slovenski avstrijakant. Prispevek k politični biografiji dr. Ivana Šusteršiča. Zgodovinski časopis, 53, 1999, str. 195–208. Rahten, Andrej. Zavezništva in delitve. Razvoj slovensko-hrvaških po- litičnih odnosov v habsburški monarhiji 1848–1918. Ljubljana : Nova revija, 2005. Rauchensteiner, Manfred. Der Tod des Doppeladlers. Graz-Vienna- -Cologne : Styria, 1993. Ravnihar, Vladimir. Mojega življenja pot. Spomini dr. Vladimirja Rav- niharja. Cvirn, Janez et al (ur.). Historia 2. Ljubljana : Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 1997. Redlich, Joseph. Die österreichische Regierung und Verwaltung im Weltkriege. Wien : Hölder-Pichler-Tempsky, 1925. Rozman, Franc. Die österreichische Sozialdemokratie und das Grenz- problem seit dem Ende des 19. Jahrhunderts bis 1918. V: Nećak, Dušan (ur.). Meje v jugovzhodni Evropi. Ljubljana : Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2004. Rozman, Franc. Preporod (nenatisnjeno diplomsko delo), Ljubljana 1965. Rozman, Franc. Prepoved izdajanja »Preporoda«. Zgodovinski časopis, 22, 1968, št. 1–2, str. 105–106. Rozman, Franc. Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajer- skem. Ljubljana : Založba Borec, 1979. Rozman, Franc. Socialna demokracija in nacionalno vprašanje pred letom 1918 in po njem. V: Slovenske zamisli o prihodnosti okrog leta 1918: narodna vlada, Država SHS in slovenske zamisli o pri- hodnosti pred letom 1918 in po njem: (simpozij 1998). Ljubljana : Slovenska matica, 2000, str. 78–82. Rumpler, Helmut. Das Völkermanifest Kaiser Karls vom 16. Oktober 1918. Letzter Versuch zur Rettung des Habsburgerreiches. Wien : Verlag für Geschichte und Politik, 1966. Rumpler, Helmut. Eine Chance für Mitteleuropa. Bürgerliche Eman- zipation und Staatsverfall in der Habsburgermonarchie. Wien : Ueberreuter, 1997. Rumpler, Helmut. Max Hussarek. Nationalitäten und Nationalitäten- politik in Österreich im Sommer des Jahres 1918. Graz ; Köln : Hermann Böhlaus, 1965. Rumpler, Helmut. Parlament und Regierung Zisleithaniens 1867– 1914. V: Die Habsburgermonarchie 1848–1918, VII. Band, 1. Teilband, Wien : Österreichische Akademie der Wissenschaften, 2000, str. 667–894. Schwegel, Josef. Na cesarjev ukaz. Spomini politika in diplomata. Ure- dil, prevedel in spremno besedo napisal Rozman, Franc. Ljub- ljana : Slovenska matica, 2004. SBL – Slovenski biografski leksikon. Ljubljana : Zadružna gospodarska banka, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1925–91. Schwegel, Josef. Spomini in pisma = Erinnerung und Briefe. Rozman, Franc (ur.). Mengeš : Ustanova Center za evropsko prihodnost, 2007. Sejni zapisniki narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921. 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919. Za objavo pripravil Peter Ribnikar. Ljubljana : Arhiv republike Slovenije, 1998. Sernec, Josip. Spomini (ponatis). Celje : Osrednja knjižnica, 2003. Sieghart, Rudolf. Die letzten Jahrzehnte einer Großmacht. Menschen, Völker, Probleme des Habsburger-Reichs. Berlin : Im Verlag Ull- stein, 1932. Sinkó, Katalin. Die Millenniumsfeier Ungarns. V: Das Zeitalter Kaiser Franz Josephs, 2. T eil. Wien : Amt der NÖ Landesregierung, 1987, str. 295–301. Skottsberg, Brita. Der österreichische Parlamentarismus. Göteborg : Elanders boktryck, 1940. Slovenska novejša zgodovina: Od programa Zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992. Ljub- ljana: Mladinska knjiga : Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. 332 333 VIRI IN LITERATURA Spindler, Vekoslav. Štajerski Slovenci, kaj hočemo? Celje : „Osnovalni odbor v Celju“, 1906. Stavbar, Vlasta. Analiza deklaracijskih izjav v Pokrajinskem arhivu Maribor. Diplomska naloga. Maribor : [V. Stavbar], 1990. Stavbar, Vlasta. Izjave v podporo majniške deklaracije. Zgodovinski ča- sopis, 46, 1992, št. 3, str. 357–381; 46, 1992, št. 4, str. 497–507; 47, 1993, št. 1, str. 99–106. Stavbar, Vlasta. Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1914–1918. Maribor : Obzorja, 1998. Stekl, Hannes / Wakounig, Marija. Windisch-Graetz. Ein Fürstenhaus im 19. und 20. Jahrhundert. Wien ; Köln ; Weimar : Böhlau, 1992. Stenographische Protokolle über die Sitzungen des steirem. Landtages. Zehnte Landtagsperiode. Graz: Der steiermärkische Landtag, 1902–1914. Stergar, Rok. Slovenci in vojska, 1867–1914. Slovenski odnos do voja- ških vprašanj od uvedbe dualizma do začetka 1. svetovne vojne. Historia 9. Ljubljana : Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2004. Studen, Andrej. Žalostni konec slovenskega rodoljuba. Časopis za zgodovino in narodopisje, 81=46, 2010, št. 1, str. 29–37. Sutter, Berhtold. Die politische und rechtliche Stellung der Deutschen in Österreich. V: Die Habsburgermonarchie. Band III., 1. Teil. Wien : Österreichische Akademie der Wissenschaften, 1980 str. 154–328. Sutter, Berthold. Die Badenischen Sprachenverordnungen von 1897. Ihre Genesis und ihre Auswirkungen vornämlich auf die innerö- sterreichischen Alpenländer, I.–II. Graz ; Köln : Böhlaus Nachf., 1960–65. Sutter, Berthold. Probleme einer österreichischen Parlamentsgeschichte 1848–1918. V: Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Band VII., Verfassung und Parlamentarismus, 1. Teilband, Wien : Österrei- chische Akademie der Wissenschaften 2000, str. 541–568. Šinko, Josip. Moji spomini: Sličice iz slovenskih narodnih borb pred in med vojno. Maribor : V. Spindler, 1937. Šuklje, Fran. Iz mojih spominov, I–II. Ljubljana : Slovenska matica, 1988–1995. Šuklje, Fran. Sodobniki mali in veliki. Ljubljana : Satura, 1933. Tomac, Petar. Prvi svetski rat 1914–1918. Beograd : Vojnoizdavački zavod, 1973. Tomšič, Ivan. Razpad Avstro-Ogrske in nastajanje slovenske državno- sti. Naši razgledi 18, 1969, št. 21, str. 625–626. Turner Pavel: objava arhivskih dokumentov. Korespondenca dr. Pavla Turnerja. Ur. Darko Friš, Mateja Matjašič Friš. Maribor : Pokra- jinski arhiv, 2005. Ude, Lojze. Deklaracijsko gibanje pri Slovencih. V: Zgodovinski časo- pis, 24, 1970, št. 3–4, str. 191–207. Ude, Lojze. Slovenci in jugoslovanska skupnost. Maribor : Obzorja, 1971. Urban, Otto. Die tscheschische Gesellschaft 1848–1918. Wien ; Köln [etc.] : Böhlau, 1994. Verzeichnis der vom steiermärkische Landtage gesatzen Beschlüsse. Zehnten Landtagsperidoe. 1. Session 1909/1910. Graz: Der ste- iermärkische Landtag, 1902–1914. Vodopivec, Peter. Od Habsburžanov h Karadjordjevićem. V: Sloven- ske zamisli o prihodnosti okrog leta 1918: narodna vlada, Dr- žava SHS in slovenske zamisli o prihodnosti pred letom 1918 in po njem: (simpozij 1998). Ljubljana : Slovenska matica, 2000, str. 3–11. Vodopivec, Peter. Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Sloven- ska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljub- ljana : Modrijan, 2006. Vošnjak, Josip. Spomini. Ljubljana : Slovenska matica, 1982. Vošnjak, Bogumil. U borbi za ujedinjenu narodno državu: utisci i opažanja iz dobe svetskog rata i stvaranja naše države. Ljubljana [etc.] : Tiskovne zadruge 1928. Wahrmund, Ludwig. Katoliško svetovno naziranje in svobodna zna- nost. Idrija : „Naprej“, 1908. Weissensteiner, Friedrich. Franz Ferdinand. Der verhinderte Herr- scher. Wien : Österreichischer Bundesverlag, 1984. Zajc, Marko. Kje se slovensko neha in hrvaško začne. Slovensko-hrvaška meja v 19. in na začetku 20. stoletja. Ljubljana : Modrijan, 2006. Zajc-Cizelj, Ivanka. Spodnještajerski Narodni svet. V: Celjski zbornik, 19, 1984, str. 253–283. Zapiski o Vekoslavu Špindlerju. Maribor : Delo, Informacije-Propa- ganda Celje, 1969. Zečević, Momčilo. Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinje- nje 1917–1921. Od majniške deklaracije do vidovdanske ustave. Maribor : Obzorja, 1977. 334 335 VIRI IN LITERATURA Zečević, Momčilo. Na zgodovinski prelomnici: Slovenci v politiki jugo- slovanske države 1918–1929. I. knjiga. Maribor : Obzorja, 1986. Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije. T. 5, Socialistično gibanje v Sloveniji: 1869–1920 / [odgovorni urednik Moša Pijade]. Beograd : Zgodovinski oddelek Centralnega komiteja KPJ, 1951. Zöllner, Erich. Geschichte Österreichs. Wien : Verlag für Geschichte und Politik ; München : Oldenbourg, 1966. Zweig, Stefan. Včerajšnji svet. Prevedla Angela Vode. Ljubljana : Mla- dinska knjiga, 2008. Zwitter, Fran. Nacionalni problemi v habsburški monarhiji. S sodelo- vanjem Jaroslava Šidaka in Vase Bogdanova. Ljubljana : Sloven- ska matica, 1962. Zwitter, Fran. O slovenskem narodnem vprašanju. Ljubljana : Sloven- ska matica, 1990. Ževart, Milan. Dejavnost dr. Karla Verstovška v deklaracijskem gibanju in prevratnem času 1918–1919. Časopis za zgodovino in narodopisje, 66=33, 1995, št. 2, str. 271–238. Žuraj, Marko. Ustanovitev in delovanje Jugoslovanske demokratske stranke na Štajerskem v letih 1918–1920. Časopis za zgodovino in narodopsije, 78=43, 2007, št. 2–3, str. 121–153. IMENSKO KAZALO 336 337 IMENSKO KAZALO A Ableitinger, Alfred 40, 321 Abrahamowicz, Dawid 33, 34, 36 Adler, Friedrich 215 Aehrenthal, Aloys Lexa 91, 93, 193 Aleksič, Marie (Marija) 123 Allmayer-Beck, Johann Chri- stoph 37, 64, 91, 92, 321 Ambroschitsch (tudi Ambrožič), Otto 143, 246, 288, 289, Anišak Terezija 121, 122 Attems, Edmund 180, 286 B Badeni, Kasimir Felix 27, 29, 31, 32, 34, 35, 300 Baernreither, Joseph Maria 35, 37, 93 Balkovec, Bojan 321 Balon Ivan 52 Barwinski, Aleksander 31, 36 Baš, Franjo 67, 321 Bayer, Michael 191 Beck, Max Wladimir 37, 64, 90, 91, 92, 93, 321 Beller, Steven 22, 43, 321 Belič Svetozar 282 Benedikt, Heinrich 104, 321 Benkovič, Ivan 66, 99, 112, 125, 145, 146, 151, 157, 164, 167, 170, 186, 187, 188, 189, 190, 199, 230, 282 Bergant, Zvonko 321 Berger 34 Berlisga, Maks 111 Berks Hrvoje 42 Beust, Friedrich Ferdinand 21 Bienerth, Richard 93, 94, 95, 97, 98, 330 Cerjak, župnik 79 Cestnik, profesor 244 Chloupek, Karl 201 Ciperle, Jože 322 Clam-Martinic, Heinrich 219, 220, 222 Clary-Aldringen, Manfred 38, 119, 120, 131, 165, 300 Clemenceau, Georg 232 Cmerkar, Johanna (Ivana) 122 Cornwall, Mark 212, 322 Coronini, Alfred 23, 26, 27 Cuvaj, Slavko 101 Cvetko, Fran 245 Cvetko, Rudolf 142 Cvirn, Janez 8, 9, 22, 24, 27, 29, 30, 37, 38, 40, 41, 42, 44, 46, 50, 52, 57, 62, 63, 64, 65, 92, 94, 95, 96, 98, 99, 100, 102, 103, 213, 214, 215, 216, 218, 219, 222, 223, 225, 227, 228, 229, 230, 231, 232, 322, 329 Czernin, Ottokar 217 Č Čuček, Filip 213, 323 Čuček, Franc 267 Čul, Franc 123 Čulek, učitelj 77, 78 D Dabringer, Gerhard 22, 323 Dečko, Ivan 12, 61, 302, 306, 322 Demšar, Franc 66 Derganc, Franc 16 Dermota, Anton 16 Di Pauli, Josef 28, 37 Dimitrijević, Dragutin 211 Dolar, Anton 77, 81, 82 Bincl, Ivan 201 Binder, Harald 30, 40, 41, 64, 65, 94, 218, 219, 321 Bister, Feliks J. 64, 66, 91, 92, 94, 95, 97, 98, 99, 100, 101, 103, 104, 213, 217, 218, 219, 220, 222, 223. 224, 228, 229, 230, 231, 321 Bled, Jean Paul 32, 34, 42, 43 Block, Maurice 15 Bogdanov, Vasa 334 Böhm-Bawerk, Eugen 39, 44 Borčić, Lovro 23 Bourbon – Parma Sixtus 216 Božič, Anton 82, 111, 181, 188, 197, 200, 206, 237, 238, 243, 244, 252, 259, 264 Bráf, Albín 94, 95, 100, 193 Bračič 185 Bratušek 194 Brecelj, Anton 284 Brejc, Janko 72, 284, 285, 286, 321, 330 Brinar, Franjo 82, 111, 206, 254 Brix, Emil 322 Bruckmüller, Ernst 322 Budisavljević, Srdjan 235, 258, 268 Bukovec, Janja 7, 286, 291, 321 Bulat, Gaj 23, 31 Bylandt-Rheidt, Arthur 62, 69 C Call-Rosenberg, Guido 39 Camperšek, Karel 267 Cankar, Ivan 322 Cankar, Izidor 282, 292 Capra, Vinzenz 145 Car, Pavel 297, 322 Ceder, učitelj 179 Dolenc, Ervin 235, 236, 323 Dolinar, France M. 324 Dominko, Fran 271 Dulibić, Ante 98, 99, 101, 103 E Ebenhoch, Alfred 28, 90, 92 Ebert, Kurt 324 Einspinner, August 154 Ellenbogen, Wilhelm 43 Erber, Otto 132 Erjavec, Fran 67, 85, 96, 324 F Falkenhayn, Julius 34, 35, 36 Ferdinand I., cesar 156 Ferenz (Ferenc), Martin 123 Ferjančič, Andrej 23, 27, 47 Feuchtenegg, vitez 222 Fiedler, Fratišek 90 Fischer, Josip 201 Florjančič 294 Fon, Ivan 106 Fornazarić, J. 271 Fon, Josip 66 Franc Jožef 26, 38, 42, 43, 44, 61, 63, 90, 91, 93, 193, 216, 321 Franc Ferdinand 64, 91, 92, 211, 212, 232, 333 Friedrich, posestnik 82 Friš, Darko 326, 333 Funder, Friedrich 324 Furlani, Ljudevit 201, 324 Ludvik Filip G Gabrič, Aleš 9 Gabršček, Andrej 51, 183, 267 Gajsar Marie (Marija) 123 338 339 IMENSKO KAZALO Gallinger 193 Galunder, Marie 122 Gantar Godina, Irena 16, 324 Gautsch, Paul 35, 51, 62, 63, 64, 67, 68, 69, 98, 99, 100, 302 Geßmann, Albert 90, 92 Gestrin, Ferdo 324 Gešov, Dimitrij Ivanov 200 Giovanelli, Karl 39 Glaser, Ivan 198 Glaser, Viktor 265 Glojnarič, Ferdo 199 Golič, Edvard (Golitsch) 117, 141, 143 Goričan, Franjo 111, 250 Gorišek, Milan 200 Gorjup, Ana 176 Gorjup, Josip 267 Goropevšek, Branko 71, 72, 73, 86, 109, 112, 114, 116, 172, 324 Gosak, odvetnik 83 Gostinčar, Josip 66, 95, 101 Grabmayr, Karl 43 Gradišnik, Armin 77, 82, 173, 264 Grafenauer, Franc 66, 98 Grdina, Igor 324, 325 Gregorčič, Anton 23, 51, 66 Gregorčič, Simon 250 Gregorec, Lavoslav 23, 36, 53 Gregorin, Gustav 99 Griesser-Pečar, Tamara 216, 325 Groß, Gustav 217, 218, 231 Grösswang, Gustav 128 H Hacker, Fran Xaver 128 Hagenhofer, Franz 70 Hamann, Brigitte 94, 325 Hantsch, Hugo 325 Harrington-Müller, Diethild 30, 40, 41, 65, 325 Hartel, Wilhelm 39 Hilari, Julius 128 Himmelreich, Bojan 232, 325 Höbelt, Lothar 23, 26, 27, 28, 90, 94, 96, 98, 215, 216, 225, 325 Hochenburger, Victor 25, 94, 99 Hočevar, Janko 66 Hohenwart 24, 25, 27, 28, 29 Hofmann von Wallanhof, Paul 175, 178 Hohenburg, Sofia 211 Hohenlohe-Schillingsfürst, Co- nrad (tudi Konrad) 64 Horvatek, Albert 116, 118, 124, 128, 131 Hrastnik, Dragutin 57 Hrašovec, Juro 69, 105, 106, 125, 254 Hribar, Dragotin 15, 52 Hribar, Ivan 56, 260, 271, 275, 282, 283, 284, 285, 325, 327 Hrženjak, Brigita 9 Hržić, profesor 77, 78 Huber, Franz 154 Hudina, Janez 199 Hudnik 188 Huguenin 297 Hussarek, Max 228, 229, 331 I Ilaunig, Ožbe 285 Iršič, Konrad 188 Ivčević, Vicko 41, 42 J Jaklič, Franc 66 Janežič, Josef 123 Janežič, Marija 123 Jankovič, Fran 67, 72, 86, 109, 112, 128, 132, 149, 150, 167, 182, 190, 199, 200, 321, 324 Janković, Dragoslav 324 Janžekovič, Lorenz (Lovrenc) 123 Jarc, Evgen 101 Jarmer, Jožef 142 Jaworski, Spolinary 30, 41 Jędrzejowicz, Adam 35 Jenks, Alexander William 63, 93, 212, 325 Jerič, Josip 277, 278, 282, 325 Jesenko, Gregor 141, 143 Jezernik, Ana 58 Jezernik, Jože 58 Jezernik Terezija 58 Ježovnik, Vinko 108, 183 Jodlbauer, Josef 124, 128, 145 Johnston, William M. 20, 325 James, Joll 212, 325 Jošt, Franjo 77, 82 Judnič, Jakob 178 Judson, M. Pieter 25, 36, 325 Jurtela, Franc 125, 267 K Kaan, Wilhelm 139, 145 Kac, Ferdinand 201 Kac, Ivan 188, 201 Kacjan, Franc 79 Kajzel, Josef 35 Kalan, Andrej 251, 264, 265, 284 Kalan, Ernest 206, 244, 267 Kaltenegger, Friedrich 28 Kapun, Karl 122 Kapun, Marija 122 Karađorđević (tudi Karadjordje- vić), Aleksander 193, 297 Karba, Rihard 78, 83, 111, 251, 252 Karel I., 216, 223, 283, 326, 331 Karlon, Alois 28, 29, 30 Karlovšek, Josip 83 Kast, Michael von 36 Kathrein, Theodor 30 Kejžar, Ivan 198, 245, 266, 271 Kellersperg, Kaspar 164 Kemperl, Lavoslav 207 Kermavner, Dušan 22, 325 Kielmansegg, Erich 26 Kindinger, Eduard 38 Klaić, Petar 23 Klein, Franz 62 Knafljič (tudi Knaflič), Jakob 77, 174, 175, 178 Kobalt, Anton 282 Kocbek, Franc 81 Kočevar, Ivan 52, 201, 246 Kodel 193 Koderman, Dragotin 205, 243 Koderman, Karl 243 Koerber (tudi Körber), Ernest 39, 40, 42, 43, 44, 51, 58, 62, 215, 300, 321, 326 Kolarič, R. 235 Kolmer, Gustav 27, 37, 39, 325 Koren, župan 166 Koropec, Ivan 176 Korošec, Anton 52, 53, 64, 66, 67, 71, 72, 80, 85, 86, 91, 94, 95, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 108, 112, 114, 125, 129, 132, 139, 154, 167, 180, 188, 190, 192, 195, 199, 207, 213, 215, 217, 218, 219, 220, 223, 224, 228, 229, 230, 231, 239, 244, 245, 248, 249, 268, 269, 275, 279, 281, 282, 286, 292, 302, 303, 305, 321, 326, 329 Kosel, Manuet 44 340 341 IMENSKO KAZALO Kosneter, Cristine 222, 326 Kossutha, Ferenc 21 Kovač 244 Kovačič, Fran 241, 326 Kral, F. 116 Kralj, Franz (Franc) 123 Kramar, Albert 235, 246, 256, 258, 261, 262, 265, 266, 271, 282, 285, 286, 293 Kramař, Karl 212 Kranjc, Vekoslav 194, 267 Kranjec, Silvo 100, 326 Krašovec, France 152 Krek, Janez Evangelist 31, 40, 45, 46, 49, 53, 66, 85, 96, 97, 103, 197, 217, 221, 238, 247, 248, 250, 277, 305, 326, 328 Krizman, Bogdan 324 Kronawetter, Ferdinand 31 Krušič, Terzija (glej Jezernik Te- rezija) Kristan, Anton 16, 282, 284 Krleža, Miroslav 326 Kuharič, Lovro 287 Kukovec, Ana (rojena Zelenjak) 12 Kukovec Cici 60 Kukovec, Jožef Kukovec, Jožefa 12 Kukovec, Manica 61 Kukovec, Marija 12 Kukovec, Otilija 12 Kukovec, Slavko 61 Kukovec, Vekoslav 7, 8, 12, 13, 14, 15, 17, 56, 57, 58, 59, 60, 73, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 166, 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 176, 177, 178, 179, 180, 181, 182, 183, 184, 185, 186, 187, 188, 189, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 199, 200, 201, 202, 203, 204, 205, 206, 207, 232, 233, 234, 235, 237, 238, 239, 240, 242, 243, 244, 245, 246, 247, 249, 250, 251, 252, 253, 254, 255, 256, 257, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 275, 276, 277, 280, 282, 284, 285, 286, 287, 288, 289, 290, 291, 293, 294, 295, 296, 297, 300, 302, 303, 304, 305, 306, 307, 322, 324 Kukovec, Viktor 267 Kukovec, Vincenc 12 Kunej, Anton 72, 78, 250 Kunej, Benjamin 81 Kunej, Ferdo 182, 254 Kunej, Martin 141 Kunšek, Franjo 61 Kupljen, Franz (Franc) 123 Kurovšek, Josip 58 Kušar, Josip 23 L Laginja, Matko 99, 103 Lammasch, Heinrich 231 Lampe, Evgen 15 Lasbacher, Jožef 265 Laun, Johann (Ivan) 123 Lavrenčič, kaplan 79 Lebar, Josip 245, 260 Lecher, Alfred 34 Lesjak, Davorin 77 Lesničar, Ivan 244 Liechtenstein, Alfred 38 Lichem, Heinz 216, 326 Likar, Ivan 192 Lilek, Emiljan 234 Lindström, Fredrik 40, 326 Lipovšek, Franc 58 Linhart, Karel 110, 191 Lipuš, Josip 201 Lončar, Dragotin 16, 326 Luft, Robert 326 Lueger, Karl 23, 27, 28, 29, 96 Lukan, Walter 326 M Madeyski, Stanisław 24, 25 Mahen, Anton 253 Maister, Rudolf 290 Majcen, M. 259 Mal, Josip 321, 325, 327, 329 Malli, Rüdiger 29, 327 Malus, Ivan 111, 188, 256 Mandić 99 Marchet, Gustav 91 Marchkl, Richard 190 Matić, Dragan 327 Matjašič Friš, Mateja 326, 333 Mayr-Melnhof, Rudolf 142, 146 Medved, Anton 112 Meglič 252, 253 Mejal, Aljaž 58, 327 Melik, Vasilij 23, 27, 36, 42, 43, 52, 101, 102, 111, 112, 116, 241, 273, 324, 327, 328 Meško, Anton 112, 151, 167 Mihelič, Darja 328, 326 Mikuš, Anton 264 Mikuž, Metod 291, 328 Milčinski, Fran 235 Missia, Jakob 45 Moll, Martin 213, 323, 328 Muhič 297, 322 Murn, Anselm 174 Mursa, Josip N Nabregoj, Ivan 23 Napotnik, Ivan 114, 327 Natek 244 Nećak, Dušan 330 Njeguš 99 Novak, Peter 82, 112, 177 O Obu, čevljar 141, 142 Ogorelec, nadučitelj 158 Okey, Robin 328 Oražen, Ivan 183 Ornig, Josef 132, 204 Osterc, Anton 123 Osterc, Franziska (Frančiška) 123 Osterc, Josef 260 Otter 135 Ozmec, Jožef 112 P Pahernik, Franjo 253 Panič, Georg (Jurij) 122 Paulič, Ignac 141, 143 Paulová, Milada 328 Pavelić, Ante 281, 282 Pečovnik, Ivana 173 Pehovar, Lovro 254, 271 Pelikan, Josip 60, 277 Perić, Josip Virgil 98 Perovšek, Jurij 273, 278, 279, 280, 281, 283, 286, 292, 293, 328, 329 342 343 IMENSKO KAZALO Peršić, Ivan 268 Peschka, Franz 90 Pestotnik, Pavel 267, 284, 285 Petejan, Josip 267, 282 Petovar, Lovro Pfersche, Emil 34 Pick, Viljem 59 Pignatelli di Belmonte, Granito 91 Pietak, Leonhard 39 Pijade, Moša 334 Pikl 206 Pipuš, Radoslav 106 Pirc, Jožko 329 Pirnat, Jakob 267 Pišek, Franc 66, 112, 167, 178 Piško, Fran 198 Pivec, Melita 329 Pivko, Ljudevit 105, 106, 329 Pivkova, Ljudmila 329 Plener, Ernst 22, 24, 25, 28 Pleterski, Janko 41, 69, 101, 213, 214, 215, 216, 217, 218, 222, 224, 225, 226, 227, 229, 241, 283, 329, 328 Ploj, Miroslav 58, 69, 70, 125, 185, 187, 190, 192, 327 Podplatnik, Josip 107 Pogačnik, Josip 95, 99, 217, 284 Pogačnik, Lovro 66, 217, 282, 284, 285, 292 Polak, Anselm 194 Polanetz, Stephan 149 Polenjšak 267 Polzer Hoditz, Artur 223 Potnik 193 Potaczek 34 Povše, Fran 66 Pragmajner 190 Prášek, Karel 90 Prejac, Josipina 61 Prejac, Stanko 61 Prelog, Anna (Ana) 123 Preskar 195 Pribičević, Svetozar 281, 282, 292, 293 Prijatelj, Ivan 22, 239 Princip, Gavrilo 211 Pristovšek, Franc 176, 206 Prodan, Ivo 98 Prosekar, Matija 271 Protić, Stojan 286 Prunk, Janko 329 Puchas, Franz 135, 157 Pulko, Valentin 174, 175, 178 Puntar, Josip 329 Pušenjak, Vladimir 204, 238 R Radić, Stjepan 281 Radosavljevič, Boris 329 Rahten, Andrej 41, 63, 72, 94, 95, 97, 99, 330 Rajh, Joško 245 Rajner, Johann (Ivan) 122 Rauchensteiner, Manfred 212, 330 Ravnihar, Vladimir 99, 102, 202, 205, 219, 221, 222, 225, 227, 228, 229, 268, 271, 282, 284, 330 Rebek, Ivan 71, 83, 111, 116, 190, 206, 250, 256, 264 Redlich, Joseph 43, 214 Remec, Bogomil 282, 292 Remec, Vladimir 284 Repe, Božo 8 Resel, Johann 34, 116, 118 Rezek, Antonín 39 Ribnikar, Adolf 256, 258 Ribnikar, Peter 291 Ritter, Karl Johann 167 Robič, Franc 112, 132, 161, 163, 167, 201 Roblek, Franjo 107, 108, 152, 182, 183, 186, 190, 206, 259, 267, 268 Robnik 82 Rogina, Terezija 60, 61, 277 Rosina, Franjo 125, 199, 258, 267, 271 Rostohar, Mihajlo 284 Roš, Ferdinand 58, 152, 251 Roškar, Franc 86, 190, 303 Roškar, Ivan 66, 112, 114, 125, 128, 129, 132, 135, 138, 143, 144, 145, 146, 167, 206 Rozman, Franc 8, 9, 71, 101, 330, 331 Rumpler, Helmut 36, 37, 38, 39, 40, 62, 63, 65, 94, 101, 331 Rus, Davorin 192 Rybář, Otokar 99, 260 S Saboti, Philip (Filip) 122 Samec, A. 201 Schacherl, Michael 124, 131 Schmirmaul 78 Schönerer, Georg 30, 33, 40, 41 Schreiner, Gustav 94 Schwegel, Josef 48, 331 Schwiger 16 Seidler, Ernst 222, 223, 227, 228, 275, 326 Sesardić 98 Sernec, Gvidon 111 Sernec, Janko 77, 78, 206 Sernec, Josip 12, 57, 264, 306, 331, 322 Sernec, Vladimir 198, 205 Seržen, Anton Seršen, Franc 122, 245 Sieghart, Rudolf 39, 331 Sinkó, Katalin 21, 331 Skottsberg, Brita 27, 37, 39, 93, 98, 100, 104, 331 Smertnik, Josip 264 Smodej, Franc 261, 282, 292 Sorlini, Fran 297 Spens-Booden, Alois 39 Spindler, Vekoslav (tudi Špindler) 16, 17, 60, 61, 73, 74, 75, 76, 78, 79, 80, 83, 107, 108, 142, 184, 185, 199, 237, 259, 260, 302, 303, 332, 333 Spinčić, Vjekoslav 99, 103 Stadler, Josip 257 Stajnko, Franc 245 Staněk, František 217, 218 Starčević, Mile 274 Stavbar, Vlasta 218, 224, 241, 332 Steinbach, Emil 27 Steinwender, Otto 28 Stekl, Hannes 22, 23, 332 Stepančić 271 Stergar, Rok 23, 212, 332 Stiker, Ljudevit 81, 83, 187 Stojan, Martin 217 Strmšek, Vekoslav 82, 83, 84 Studen, Andrej 12, 61, 322, 332 Stürgkh, Karl 94, 100, 102, 103, 214, 215 Suhač, Matej 192 Sušnik, Vinko 280 Sutter, Berthold 25, 332 Svetec, Luka (ps. Podgorski) 47 Sylvester, Julius 99 344 345 IMENSKO KAZALO Š Šidak, Jaroslav 334 Šijanec 77 Šinko, Josip 194, 197, 234, 332 Širca, Josip 197 Šišić, Ferdo 226, 323 Škoflek, Radoslav 77, 78 Škulj, Edo 322, 328 Šmidlehner, Johanna (Ivana) 122 Šonaja, Marie (Marija) 122 Šonaja, Mathias (Matija) 122 Šonaja, Martin 122 Špindler, Vekoslav (glej Spindler) Štibler, Miloš 206, 237, 238, 239, 259 Štiftar, Franc 202 Štiker, Ludvik 267 Štuhec 194 Šuklje, Fran 28, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 38, 39, 42, 44, 64, 66, 91, 93, 279, 332 Šummer, Heinrich 176 Šupuk, Ante 23 Šušteršič (tudi Šusteršič), Ivan 31, 41, 42, 45, 48, 50, 63, 66, 68, 69, 70, 71, 72, 93, 94, 95, 97, 99, 100, 101, 141, 248, 249, 250, 257, 305, 329, 330 T Taaffe, Eduard 22, 23, 24, 43, 51, 300, 301, 323, 328 Taruaca, Sylvio 215 Tavčar, Ivan 49, 50, 171, 197, 202, 262, 270, 271, 274, 280, 284 Terglav, Alojz 112, 151, 165, 166, 167 Thaler, Franc 288 Thun, Franz 35, 36, 37, 38 Tiplic (Tiplič), Franz (Franc) 123 Tisza, István 216 Toggenburg, Friedrich 225 Tokan, Ivan 190 Tollinger, Johann 70 Tomac, Petar 332 Tome de, August 193 Tomšič, Ivan 333 Tramšek, Franc 142 Triller, Karel 47, 202, 280, 284 Trstenjak, Davorin Trumbić, Ante 292 Tschan 41 Tuma, Henrik 3, 51 Tumlirz 166 Turner, Pavel 12, 15, 56, 57, 322, 326, 333 Tušak 77 U Ude, Lojze 218, 225, 239, 241, 333 Urban, Otto 32, 35, 37, 39, 40, 41, 62, 91, 92, 93, 94, 100, 102, 333 Ušeničnik, Aleš 329 V Vavken, Janko 192 Veinigerholc, Miroslav 204 Veras, Ivan 128 Verdnik, Ivan 187, 188 Verstovšek, Karel 106, 112, 124, 132, 139, 144, 154, 164, 167, 183, 188, 204, 206, 227, 284, 290, 291, 323, 334 Verzel, Johann (Ivan) 122 Veselič, Ivan 267 Visočnik, Katarina 9 Vode, Angela 334 Vodopivec, Peter 333 Voglar, Fran 267 Vogrinec, Barbara 330 Volar, učitelj 82 Volk 206 Vošnjak, Bogumil 293, 333 Vošnjak, Josip 322, 333 Vošnjak, Mihael 24 Vrečko, Evald 288 Vrečko, Jakob 112, 139, 164, 167 Vurkelc, župnik 174 W Wahrmund, Ludwig 91, 92, 333 Wakounig, Marija 22, 23, 323, 332 Wastian, Heinrich 124, 130, 138, 144, 145, 169, 176 Watzulik 192, 193 Weissensteiner, Friedrich 333 Wellenhof, Paul Hofmann (glej Hofmann) Welsersheimb, Zeno 39 Wetter 34 Wilson, Thomas Woodrow 289, 230, 231 Windischgraetz, Alfred 22, 24, 25, 26, 300, 323, 332 Wittek, Heinrich 38, 39 Wolf, Karl Hermann 30, 32, 34, 41, 96, 215, 216 Woschnagg, Franz 184 Wurmbrand 25 Z Zadravec, Jakob 83, 107, 204, 255, 267, 275, 276 Zajc, Marko 333 Zajc-Cizelj, Ivanka 106, 333 Zdolšek, Jože 255 Zečević, Momčilo 241, 273, 274, 279, 292, 293, 333, 334 Zelenko, Martin 122 Zemljič, Jakob 259 Zidarn 82 Zöllner, Erich 334 Zupan(c), Blaž 255, 267 Zupanič, Niko 16 Zweig, Stefan 334 Zwitter, Fran 334 Ž Žabota, Franz (Franc) 123 Žabota, Getruda (Jera) 123 Žáček, Jan 94, 95 Žagar, Josefina 159 Žebot, Franjo 207 Žerjav, Gregor 245, 246, 261, 266, 267, 268, 275 Ževart, Milan 334 Žičkar, Josip 52 Žitnik, Ignacij 66 Žolger, Ivan 222, 223 Žumer, Vinko 251 Žuraj, Marko 334 Žvarc, Mathias (Matija) 123 346 347 IMENSKO KAZALO BESEDA O AVTORICI Dr. Vlasta Stavbar (1967) je študirala na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru in leta 1990 postala profesorica zgodovine in geografije. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je leta 1996 pridobila naziv magistrica znanosti. Dopolnjena magi- strska naloga je bila objavljena leta 1998 pri Založbi Obzorja v Mariboru pod naslovom Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1914–1918. Leta 2012 je uspešno zaključila doktorski študij. Raziskovalno se je usmerila v proučevanje slovenske po- litične in kulturne zgodovine v zadnjem obdobju habsburške monarhije in biografiki. Je avtorica znanstvenih in strokovnih člankov, znanstvene monografije in katalogov. Od leta 2005 je glavna urednica Časopisa za zgodovino in narodopisje. Kot višja bibliotekarka specialistka je zaposlena v Univer- zitetni knjižnici Maribor, kjer je vodja Enote za domoznanstvo in skrbi za zbirko rokopisov in raritet, pripravlja razstave in opravlja delo strokovne referentke za zgodovino in geografijo. V letih med 2005 in 2009 je bila po pooblastilu ravnateljica Uni- verzitetne knjižnice Maribor. Leta 2007 je prejela najvišje dr- žavno priznanje na področju bibliotekarstva – Čopovo diplomo (2007). 348 349 IMENSKO KAZALO V ZBIRKI ŽE IZŠLO 1. Jurij Perovšek. Na poti v moderno : poglavja iz zgodovine evrop- skega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja. Ljubljana 2005. 2. Bojan Godeša. Slovensko nacionalno vprašanje med drugo sve- tovno vojno. Ljubljana 2006. 3. Aleš Gabrič. Šolska reforma 1953–1963. Ljubljana 2006. 4. Damijan Guštin. Za zapahi : prebivalstvo Slovenije v okupatorje- vih zaporih 1941–1945. Ljubljana 2006. 5. Peter Vodopivec. O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovens- kem v 19. stoletju. Ljubljana 2006. 6. Mojca Šorn. Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno. Ljubljana 2007. 7. Vida Deželak-Barič. Komunistična partija Slovenije in revolucio- narno gibanje 1941–1943. Ljubljana 2007. 8. Žarko Lazarević, Aleksander Lorenčič (ur.). Podobe moderniza- cije : poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Ljubljana 2009. 9. Jurij Perovšek. »V zaželjeni deželi« : slovenska izkušnja s Kraljevi no SHS/Jugoslavijo 1918–1941. Ljubljana 2009. 10. Žarko Lazarević. Plasti prostora in časa : iz gospodarske zgodo- vine Slovenije prve polovice 20. stoletja. Ljubljana 2009. 11. Ervin Dolenc. Med kulturo in politiko : kulturnopolitična razha- janja v Sloveniji med svetovnima vojnama. Ljubljana 2010. 12. Jurij Hadalin. Boj za Albanijo : propad jugoslovanske širitve na Balkan. Ljubljana 2011. 13. Maja Gombač. »Modni pêle mêle« slovenske družbe med svetovnima vojnama. Ljubljana 2011. 14. Eva Mally. Slovenski odpor : Osvobodilna fronta slovenskega na- roda od 1941 do 1945. Ljubljana 2011. 15. Aleksander Lorenčič. Prelom s starim in začetek novega : tranzi- cija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990- 2004). Ljubljana 2012. 350 351 16. Jurij Perovšek. Samoodločba in federacija : slovenski komunisti in nacionalno vprašanje 1920–1941. Ljubljana 2012. 17. Jure Gašparič. Državni zbor 1992–2012 : o slovenskem parlamen- tarizmu. Ljubljana 2012. 18. Peter Vodopivec. Francoski inštitut v Ljubljani 1921–1947 / L ‘institut français de Ljubljana 1921–1947. Ljubljana 2013. 19. Jože Prinčič. Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991. Ljubljana 2013. 20. Jurij Perovšek. O demokraciji in jugoslovanstvu : slovenski libera- lizem v kraljevini SHS/Jugoslaviji. Ljubljana 2012. Več o publikacijah Inštituta za novejšo zgodovino na: http://www.inz. si/razpoznavanja.php Vlasta Stavbar POLITIK VEKOSLAV KUKOVEC Cena: 24,00 EUR 21 Vlasta Stavbar ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONES 21 POLITIK VEKOSLAV KUKOVEC Politično delovanje do leta 1918