innRUinizuancEKi Črniški Dragi Marijini otroci! Pomnite še, da smo zadnjič poromali na Špansko in da smo si tam izbrali patrona za mesec julij in avgust? Pa ostanimo kar na Španskem in se izročimo za mesec september in oktober v varstvo največji Španki — 15. oktobra praznujemo njen spomin. Re-zike ste že gotovo uganile, kdo je ta imenitna žena. Drugim pa povemo, da je to sv. T e r e z i j a , de-vica in redovna ustanoviteljica. Živela je v času svetega Ignacija iz Loyole (1491—1556), namreč od 1. 1515. do 1. 1582. Terezija se je rodila v mestu Avili v Stari Ka-stiliji na Španskem dne 28. marca 1. 1515. Njeni siarši so bili plemenitega rodu. Bili so zelo pobožni in so tudi svoje otroke napeljevali k pobožnemu živ-ljenju. Oče je skrbel za to, da so otroci ob gotovih urah opravljali svoje molitve. Gledal je tudi na to, da so lepo častili preblaženo devico Marijo. Sam je rad čital pobožne knjige in tudi otroke je navajal k temu. 2e pred sedmim letom je prebirala Terezija s svojim bratom Roderikom — tega je imela naj-rajši — večkrat življenje svctnikov. Ko sta prebirala življenje svetih mučencev, sta videla, da so ti dosegH . po kratkcm trpljenju večno srečo v nebesih. Zato sta želela tudi onadva, umreti kakor mučenika. D-o-govorila sta se, da pojdeta med Mavre-Turke, ki so bivali ta čas tudi na Južnem Španskem — in da tam umrjeta za Kristusovo vero. Preoblekla sta se po - beraško, vzela s seboj nekaj jedi in skrivaj zapustila — 113 očetov dom. Ko sta prišla že daleč proč od rojstnega mesta, ju je srečal neki stric in ju pripeljal spet nazaj domov. Ko sta videla, da ne postaneta mučenca, sta pa sklenila, da živita kakor puščavnika, Kakor sta znala in vedela, sta si napravila na vrtu dvc kolibi, da v njih živita. Pa tudi z njiraa nista imela sreče. Kolibi sta se podrli. Terezija se je potem, kar je največ mogla, umi-kala svetu, da bi lažje opravljala svoje pobožne vaje. Do ubogih je imela zelo usmiljeno srce, pomagala jim je, kjer je le mogla. V dvanajstem letu ji je umrla draga mama. Vsa žalostna je šla pred podobo Matere božje, padla na kolena in s solzami v očeh prosila Marijo, naj jo sprejme zdaj ona za svojo hčerko in naj ji bo dobra mati. Hudobnemu duhu pa seveda ni bila všeč Tere-zijina pobožnost in njeno hrepenenje po čednosti, Navdahnil ji je nagnjenje do branja posvetnih knjig. Terezija je čitala skrivaj in zapravila mnogo dragega časa. Začela je tudi sama pisati pesmi in povesti. Radi tega so jo drugi hvalili, ona pa je postajala vedno bolj častililepna. Rada se je lepotičila, uraetno spletala lase, nežno čuvala kožo belili rok, se mazala z dišavami in posnemala vse druge ničemurnosti po-svetnih hčera. Druga zanka peklenskega duha zanjo so bile posvetne tovarišije. Oče je sicer pazil tudi na tovarišijo svojih otrok, pa posvetni stričniki, neka nerodna teta in dekle so podpirale Terezijo pri nje-nih ničemurnostih. Vse to je seveda slabo vplivalo na mlado dekle. Smrtnih grehov sicer ni delala, a postajala je od dne do dne bolj mlačna za božje reči. Otroci, varujte se tudi vi slabih knjigl Ne sprej-mite nobene od slabih tovarišev! Pred čitanjcm po-kažite vsako knjigo svojim staršcm ali vprašajte go-spoda kateheta ali gospoda učitelja za svet. Pa tudi v -slabo tovarišijo prostovoljno ne zahajajte! Terezijino počenjanje njenemu očetu ni bilo nič kaj všeč, Zato jo je dal v vzgojo v neki samostan. Tam je preživela poldrugo leto. A je hudo zbolela in prišla radi tega spet domov. Obiskala je nekega po- 114 - božnega strica, in razgovori z njim in pa pobožne knjige, ki jih je dobila od strica, so mogočno vplivale . nanjo. Začela se je bati večnega pogubljenja in skle-nila — pač po božjem navdihnjenju — da stopi v sa-mostan. Oče ji pa tega ne dovoli. Toda ona skrivaj pobegne v samostan karmeličank v Avili. Stara je bila tedaj 20 let. Odslej se je popolnoma posvetila Bogu. Leta 1534. je naredila slovesno obljubo. Potem je prosila Boga, naj ji pqšlje bolezen. Njena prošnja je bila uslišana. Huda je bila njena bolezen. Zdravniki niso vedeli, s čim naj jo zdravijo. Bolnici je bilo vedno slabeje. Že so mislili, da je umrla. Izkopali so ji grob. Vendar se je Terezija prebudila iz nezavesti. Osem mesecev je visela med življenjem in smrt-jo. Tri leta je ostala potem sključena na vseh udih, V tej hudi in dolgotrajni bolezni je posebno napredovala v sve-tosti. Vadila se je v premišljevalni molitvi, pri naj-večjih bolečinah je bila vedno vesela in vdana v božjo voljo. Pogostoma se je spovedovala in s sveto ra-dostjo prejemala presvete Rešnje Telo. Na priprošnjo ^sv. Jožefa je ozdravela od teh velikih poizkušenj. Bog ji je nato jel podeljevati posebne milosti. V raznih prikaznih se ji je razodeval in govoril ž njo. Tudi Jezusa je večkrat videla. Vedno bolj je napredo-vala v ljubezni do Boga. Nekega dne se ji prikaže angel in ji rani z ognjeno puščico srce. Mnogo je po-tem trpela, pa b&žja ljubezen jo je še bolj dvigala. V svojem 45. letu je napravila iz ljubezni do Boga slo-vesno in težko obljubo, da bo vselej le to storila, kar je boljše in popolnejše. Veliko je morala potem trpeti radi raznih ljudi, ki je niso razumeli. Da bi jo Bog še bolj utrdil v ponižnosti, ji je pokazal pekel, in sicer tisti kraj, kamor bi Ibila prišla, ako bi nc bila poslu- »šala glasu božje milosti. Pri vsem tem pa, da so ji ljudje nasprotovali, jo zaničevali, obrekovali, preganjali, je kljub revščini ter pomanjkanju ustanovila 32 samostanov. Njenih čed-nosti pa vam niti ne morcmo vseh popisati: njene vere, upanja, Ijufbezni do Boga in do bližnjega, njene potrpežljivosti in krotkosti. I — 115 Sedem in šestdeset let stara je ustanovila v Bur-gos poslednji samostan, Od tam je šla v Albo, Ondi je zbolela in se prav lepo pripravila na smrt. S po-seibno pot>ožnostjo je prejela sveto popotnico in umrla dne 4. oktobra leta 1582. Dragi Marijini otroci! Glejte! Sveti Tereziji je Bog pokazal prostor v peklu, kamor bi bila prišla, ko bi se ne bila poboljšala. Gotovo se vsi bojite smrtnih grehov? Upamo tudi, da se jih na vso moč varujete. Sveta Terezija ni delala smrtnih grehov, a z malimi je lezla v nevarnost, da pade v velike in pride v pekel. Kako pa sodite vi o malih grehih? Bojte se jih! Iz malega raste veliko! Vsak večer si skrbno izpra-šajte vest. Napravite si knjižico, da zapisujete vanjo svoje vsakdanje pogreške. To naredite tako, kakor ste v mesecu maju zapisovali svoja dobra dela. Me-sto dobrih del pa zapišite vsak dan svoje pogreške. Lahko okrajšate bescde in pišite tako, da vas ne bodo drugi razumeli. Toda ne kažite svoje knjižice! Če bi vam pa prišla v roke kaka taka knjižica, ki je last drugih, ne čitajte je! Torej le še naprcj si vsak dan zvesto izprašujte vest! Svoje vsakdanje pogreške pa boste najlažjc od-pravili, če začnete preganjati e n e g a samega, in si-cer tistega najprej, ki se vam zdi največji in ki ga naj-večkrat napravite. Vsakdo naj torej sam pri sebi po-misli, kateri je tisti greh. Ali je napuh ali lenoba ali sladkosnedost ali lažnivost? Pogovorite se tudi s svojim spovednikom o tem, posebno, če si sami niste na jasnem, kje bi začeli. Potem glejte, da trdno skle-nete že pri jutranji molitvi, da se boste posebno varo-vali tistega pogreška. »Trdno sklenem« — recite — »ogibati se vsakega greha, posebno pa tiste-ga, ki mi je prišel že v navado.« Čez dan pa pazite, da tistega greha ne naredite! Če ste ga pa naredili, se pokesajte in sklenite, da boste vsaj drugi dan bolj zvesti, in prosite Boga, fiaj vam po-maga. Dobro je tudi, če štejete, kolikokrat ste vsak-danji pogrešek napravili. Pri tem si lahko pomagate 116 — z malimi kamenčki. Denete enega v gotov žep vsako-krat, ko ste napravili tisti pogrešek, ki ste ga skle-nili, da ga odpravite. Zvečer pa, ko ste si izpraševali vest, se še p o s e b e j izprašajte, kako ste se varovali tistega greha, ki vam je prešel že v navado. Preglejte, kolikokrat ste ga napravili: preštejte kamenčke! Do-bro je tudi, če si število zapišete. Potem se prav resno pokesajte in sklenite, da boste prihodnji dan bolj modri. Izmolite tudi kako pokoro, ki si jo sami naložite, in prosite Boga pomoči. Ako seštejete po-greške in jih vsak dan zapišete, boste lahko spoznali, ali se kaj poboljšujete. Tudi isvojemu spovedniku dajte račun o tem, kako se kaj vztrajno borite zoper svojo glavno napako. Dragi otroci! Začnite torej s poscbnitn izpraše-vanjem vesti in je vztrajno opravljajte! Veliki svet-niki so se pridno vadili v tem in so si na ta način pomagali v sveta nebesa. Z ljubim Sinom vas blagoslovi — devica Marija! Škofjeloški dekliški Mfirijin vrtec se žalosti. Ve- liko veselje vlada v našem Marijinefn vrtcu: imamo ljubke igre, nabiramo darove za pagančke, prepe-vamo lepe pesmice, napravljamo z obhajilnim in an-gelskim odsckom Jezusu veliko veselja, pa za^renila nam je to veselje smrt dveh blagih tovarišic. V teku enega meseca je presadila Marija, nebeška vrtnarica, pridno Minko Kalan iz 5- razreda in ljubko Stanko Lavrič iz 3. razreda k sebi v rajske vrtove. V naši žalosti nas tolaii le ta zavest, da sta Minka in Stanka polni blažene sreče, ker že gledate Marijo, najboljšo svojo »mamico«, v nepopisni lepoti. Minka in Stanka, prosite veliko za nas, da bomo vztrajale dobre in stanovitne ter nekoč prišle za vama v nebeški raj po Mariji za večno k Jezusu. Studenci pri Mariboru, Kateri otrok ne bi rad prebiral Angelčka, ki nudi mladini toliko lepega, ne-dolžnega veselja, prepotrebnih naukov za čas in več-nost? V njem najdete, otroci Marijini, jasen odmev, kako se gibljejo otroci Marijinih vrtcev tudi drugod, kako se vnemajo in tekmujejo med seboj za Marijino — 117 čast in za lepo čednostno življenje. Tudi naš Marijin vrtcc napreduje. Tekoče število vseh Marijinih otrok v zapisniku je 77. Pripravlja pa se jih že zopet kakih 15. Tem bomo pripisali po možnosti tudi še nove prvoofohajance. Seveda je bilo tudi nekaj trnja, a tega smo izrvali iz vrtca, pleve je pa veter odpihal. — Shode imamo točno vsak mesec — zadnjo nedeljo. Zjutraj istega dne je rftupno sv. obhajilo. Žal, da se še niso vsi privadili rednemu vsakomesečnemu sve-temu obhajilu! Gre pa že na bolje, in upanje je, da bo še bolje. Kaj ne, <3a boste to, dragi Marijini otroci v Studencih, storili Jezusu v čast, Mariji pa v veselje? Odkar imamo Marijin vrtec, vidimo tudi ob nedeljah popoldan še precej oirok v cerkvi. Otroci Marijini studenški, kdaj vas bo pod Marijino zastavo združenih 235, kakor v neki častiti fari na Kranj-skem? Priporočajte Marijrn vrtec svojim tovarišem, naj stopijo vanj! Pa glejte in prizadevajte si, da boste lepe cvetke v Marijinem vrtcu. To želi vaša nebeška mati Marija, pa tudi vaš katehct. Hinje na Dolenjskem. Z vaseljem smo sprejeli željo in nasvet č. g. kateheta, naj se tudi v naši fari ustanovi Marijin vrtec. Hiteli smo kakor pridtie čc-belice, da si poiščemo zavetja in pomoči pod var-stvom preblažene device Marije. Dosegli smo veliko, saj so sprejeli g. katehet v veliko veselje cele fare dne 25. marca t. 1. 110 otrok — 39 de&kov in 71 de-klic — v Marijin vrtec. Imeli smo zelo slavnosten spored: govor, sprejem in pete litanije Matere božje. Radost je igrala v srcu nas vseh, ko smo se posvečali Mariji z molitvico »O Gospa moja« ¦— Niej. ki jo imenujemo v lavretanskih litaniiah »Roža skrivnost-na«. In mi smo postali prave cvetke Marijinega vrtca. Imamo redno vsak mesec shod. Pred in po shodu zapojemo kako lepo Marijino pesmico. Upamo, da nas je Marija vesela. saj ona za Jezusom, »ljubi-teljem otrok«, je prva, ki ne dopusti, da bi se nas kdo izgubil in odšel na stranska pota. Z ljubljenim detetom naj nas blagoslovi devica Marija. Šolarji hinjske fare. 118 —