ProJefarci vseh dele!, združite sel
Pož»nina plačana v gotovini.
irtflNOsr
--O J3 -O -O dD
ttCfNPfcr.
*•••*••• MII*.
WQ8mk«
ljubka, 17.111.1923.— III./7.
Proletarijatu Slovenile!
Že dalj časa s© opaža, da neodgovorni posamezniki širijo na lastno roko neutemeljeno gonjo proti politiki SSDL in osebno gonjo proti članom Izvrševalnega odbora, ki je dobil enoglasno zaupanje od 168 zastopnikov proietarijata iz 42 krajev Slovenije na konferenci enotne proletarske ironte v Ljubljani. Zaradi tega so odklonili nekateri sodrugi kandidature SSDL.
Ta pojava je posledica buržuaznega terorja, ki je onemogočil proletarijatu svobodno organiziranje v zadnjih dveh letih, ki je onemogočil, da se proletariat v svojih organizacijah pravilno in vsestransko informira.
Organizacijska enotna proletarska fronta celokupnega razredno-zaved-nega proietarijata je enodušna želja vseh iskrenih proletarcev in edina rešitev v obrambenem boju zoper kapitalistično ofenzivo. Kdorkoli v tem času absolutizma hoče Iz osebnih ambicij
razdirati organizacijsko proletarsko enotno fronto, zavedno ali nezavedno pomaga buržuaziji.
Na konferenci v Ljubljani dne 11. februarja se je o tej stvari razpravljalo in konferenca je enoglasno izrazila zaupanje vodstvu stranke. S tem smatramo, da so vse osebne gonje likvidirane in da mora ves razredno zavedni proletariat iti enodušno v volilno akcijo. Samo na ta način bo dosegla volilna akcija tisti uspeh, ki je neobhodno potreben v današnjem težkem času.
Živela enotna proletarska fronta!
Živela Socialistična Stranka Delovnega Ljudstva!
Živela solidarnost proietarijata v boju proti kapitalistični ofenzivi!
IZVRŠEVALNI ODBOR SOCIJALISTICNE STRANKE DELOVNEGA LJUDSTVA.
Izjava.
Vsled osebnega in deloma načelnega	razloga odtegnem političnem življenju,
nesoglasja z nekaterimi sodrugi, sem	Želim, da se proletarijat udruži v mo-
odkkmil kandidaturo v Brežiškem, Li-	gočni enotni fronti,
djskem in Laškem okraju In se iz istega	Emil	Stefanovič-
Enotna fronta v Ljubljani, na Kranjskem in na Štajerskem.
Delovno ljudstvo pojde v volitve v enotni močni falangi.
Razredno-zavedni proletarijat je s konferenco enotne fronte 21. januarja t. 1. pričel realizirati globoko željo in energično zahtevo vsega delavskega razreda Slovenije, da gre delovno ljudstvo enotno v volilni boj pod rdečo zastavo neodvisne skupne proletarske stranke.
Plod te konference, mlada Socialistična Stranka Delovnega Ljudstva je poklicana v življenje; v njej se združujejo vsi razredno-zavedni proletarci in vsi internacionalni borbeni socija-tisti. Enotna fronta je ustvarjena. Proletarijat ima stranko, ki je res njegova in v katero ima lahko zaupanje, ker jo je sam ustvaril in ker je zgrajena na tako široki, vendar trdni razrcdno-bojevni podlagi, da v resnici predstavila coiokupni proletarski razred.
živahne, včasih nekoliko burne diskusije, ki so se vodile na strankinih konferencah, in končni rezultat: popolna solidarnost in enoten nastop, jamčijo, da bo stranka vodila res razredno politiko v duhu svojega programa in da se bo že pri sedanjih volitvah Pokazalo, da je stranka širokih množic.
V	Ljubljani in na Kranjskem gre Socijalistična Stranka Delovnega Ljudstva popolnoma samostojno v volilni boj. Ona tu že sama po sebi predstav-ja enotno fronto proietarijata, ter se bo narodnim socijalistom in Bernotovi sekti Socijalistične Stranke Jugoslavije posrečilo odcepiti le malo število proletarcev od enotne fronte delovne.
ljudstva in jih poslati v pomoč bur-žuaziji.
Na Štajerskem gre naša stranka v enoten volilni boj skupno z mariborsko okrožno socijalistično organizacijo, s čimur je tudi na Štajerskem dosežena enotna fronta razredno-borbcnega so-cijaHstičnega proietarijata navzlic
Bernotovim socijalpatrijotom, ki postavljajo lastno kandidatno listo z namenom, da bi cepili delavske vrste.
Sodrugi! Temelji za zmagovit proletarski volilni boj so podani. Sedaj pa na delo! Beseda Socijalistične Stranke Delovnega Ljudstva naj se sliši povsod, kjer delajo in trpe proletarci: delavci ročni in duševni, kmetie-trpini in mali obrtniki. Med množice, ki že dolgo čakajo rešilnega gesla!
Moč pa ni samo v številu, ampak v notranji zavednosti in disciplini, ki pa ju daje samo organizacija. Zato pa ustanavljajmo obenem z volilno agitacijo povsod krajevne politične organizacije! S tem bo zagotovljena stranki tudi trajnost, trdnost in res proletar-sko-demokratičen duh.
V	boj za organizacijo množic pro-ietarijata.
Na delo za Socijalistično Stranko Delovnega Ljudstva!
Živela enotna proletarska fronta!
»Delavske Novice« se vzdržujejo le od naročnine in prostovoljnih prispevkov. Volilna akcija stane obilo denarja. Da ne zaostane proletarijat v svojem boju, nabirajte vsi sodrugi za tiskovni in volilni sklad in nemudoma poravnajte naročnino.
Laži-krščanska vzgoja ljudskih mas.
Kdor vsaj malo pozna novozakonske evangelije, bo radevolje priznal, da bi krščanstvo po Kristusovi volji moralo biti religija ljubezni. Evangelist Ivan, ki jc prodrl najgloblje v duh svojega učenika, tudi izrecno najbolj poudarja moment ljubezni, ki naj veže krščansko ljudstvo v harmonično celoto. Kristus sam je postavil svojo vero na osnovno zapoved ljubezni: »Ljubi Gospoda, svojega Boga iz vsega svojega srca... to je največja zapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe! V teh dveh zapovedih je vsa postava in vsi preroki«. (Mat. 22, 37-40).
Prvi kristjani, ki so krščanstvo gotovo bolje razumeli kot poznejši pristaši, so to tudi v praksi izvajali: »Vsi ljudje, ki so verovali, so bili enaki in so vse imeli skupno: posestva in premoženje so prodali in razdelili med vse... Množica vernih je bila enega srca in enega duha; nihče onih, ki so kaj posedovali, ni ničesar smatral za svoje, temveč vse jim je bilo skupno« (Dej. ap. 2, 45-45; 4, 32).
Danes pa vlada po vsem krščanskem svetu mesto religije ljubezni in nravnega usavrševanja človeštva strog verski dogmatizem in formalizem; vse je le bolj zunanje, površno. Pravo krščanstvo morda še živi v mnogih idealnejših dušah, a te tlači k tlom in jim onemogo-čuje vsako akcijo v smislu prvotnega krščanstva duševna mora, ki je plod pasivnosti.
Naravno. Med prvotnim krščanstvom, ki je polagalo odločilno važnost na aktivno krščanstvo in dejansko uveljavljanje osnovne Kristusove zapovedi pa med današnjim »krščanstvom«, ki se postavlja na stališče raznih Ujčičev in »operira z zasebno lastnino kot z načelom, o katerem sploh ni diskusije«, leži dolga doba razvoja, kjer je odločeval gospodarski moment.
Danes moramo računati s krščanstvom, v katerem se uveljavlja dogmatizem in formalizem v vseh absurdnih posledicah. Današnje krščanstvo vzgaja ljudske mase v tej-le smeri: Prevladuje gola zunanjost (da ljudstvo hodi v cerkev, daje »miloščino«, čim več moli...’, zanemarja pa se, dostikrat sistematično ovira, bistvena poteza Kristusove etike, dejansko uveljavljenje zapovedi socijal-ne ljubezni do sočloveka. Na ta način krščanstvo vzgaja pasivno in suženjsko maso ljudstva, ki se ukloni vsakemu nasilju in trepeta v prahu pred onimi, ki ga zatirajo.
Glavno krivdo nosijo oni, ki napačno vzgajajo ljudske mase. Tu naj sledi nekaj zgledov, kako današnje krščanstvo potom svojih tipičnih malomeščanskih zastopnikov kvarno vpliva na ljudstvo. Oziramo se na razmere v Sloveniji, ki Pa brezdvomno niso sporadičen pojav.
V	ljudskem verskem pokretu igra važno vlogo »Bogoljub«. Njegova smer ie zelo reakcijonarna in vzgaja ljudstvo v hlapčevskem duhu: Sv. oče so rekli, gospod župnik pravijo... Za splošno smer par primerov. Februarjeva letošnja številka (str. 34) prinaša izpod peresa župnika Volča, ko opisuje lakomnost tudi te-le besede: »... Vsak otrok v hiši imej svojo lastnino v perilu, v obleki, obutvi, šolskem orodju, igračah in zlasti v denarju... Zlasti še, kar tiče otroških denarnih prihrankov, ne Sme biti v družini nobenega komunizma...« Sept. 1922 (str. 215) poroča, kakšno stališče so zavzeli nizozemski škofje na-Pram socijalizmu:
»1. Katoličanom ]e prepovedano In docela zabranjeno, da bi bilt člani ali socijalistič-nih udruženj, ali da bi jim bili v pomoč (n. pr. pri volitvah)... 5. Katoličan, ki redno Prebira anarhistične ali socijalistične spise, ah Prihaja na socijalistične shode, se podaja s tem v bližnjo priložnost, da izgubi vero, zato ne more dobiti ne sv. odveze, ne prejeti vredno drugih zakramentov, dokler se ne mara ogibati takih priložnosti. 6. Katoličan, ki sprejema nauke anarhistov in soc. demokratov in jc znan kot njih privrženec, sc ne sme več smatrati kot član kat. Cerkve. Odreči se mu morajo zakramenti, dokler je privrženec anarhistov in soc. demokratov,«
Politično časopisje nima jasno začrtane in dosledne socijalne orijentacije. Glasilo kršč. socijalcev »Novi čas« je n. pr. 15. dec. 1921 napisalo uvodnik »Proti militarizmu«; pravi: »...Mi krščanski socijalni delavci pa bomo nadaljevali slejkoprej brez vsake demagogije, ki jo vohajo za našim stališčem reakcijonurji, toda z vso odločnostjo svoj načelni boi zoper militarizem sploh...« Proti šovinizmu je članek »Izpreglcjte!« v isti številki. Isti ljudje pa so v »Pravici« sredi januarja t. 1. izjavili, da bo krščansko socijalno delavstvo storilo svojo domovinsko dolžnost« v cvcntuelni vojni proti Italiji! Zato je upravičen dvom, ali so res načelni antimilitaristi ali ne. Šc en primer. »Slovenec« 6. februarja t. 1. prinaša poročilo o govoru dr. Korošca, kjer pravi:
»In dalje slovenski delavec! Mi ga nismo nikdar zapustili in ga ne bomo nikdar zapustili, kadar ga bo braniti proti izrabljanju po kapitalizmu, najsi bo v katerikoli smeri. Iz najnovejše zgodovine vidite, da smo nudili pomoč, kjerkoli je bilo treba. To lahko poveste delavcem drugega mišljenja in jih zagotovite, da jih bodo naše vrste vedno ščitile proti vsakemu izrabljanju kapitalizma in proti vsakemu kulturnemu iu političnemu zatiranju centralizma. V naših vrstah bo vedno razumevanje za bedne in zato naj ne bo nobenega zatiranega sloja, ki bi ne smel z zaupanjem zateči se k nam.«
7. februarja 1.1. pa v Šukljevem članku sledeče kapitalistično mnenje:
»Uvesti hoče (govori o dr. Šušteršiču) avtomatično razmerje med draginjo in plačami ter mezdami. Oblagodaril nas bode t. »indeksom«. AH tu mu svetujem, naj vpraša prej svojega sorodnika veleobrtnlka Karla Poltaka, kako bode mogla shajati industrija, ako bode podjetnik primoran, vsikdar računati ne le z menjajočo se valuto, temveč tudi s tržnimi cenami živil, s cenami obleke bi obuval, z visočino stanovanjske najem-ščine in od vseh teli faktorjev zavlsnih delavskih mezd. Glavo stavim, da niti ta stari osebni prijatelj Šušteršiču ne bode mogel pritrditi nasvetovanemu »indeksu«, kateri je in ostane za dežele s propadajočo valuto ir: hudo denarno Inflacijo skrajno nevaren eksperiment. Saj bi mogel g. Šušteršič, ki je zadnja leta svojega prognanstva preživel v Avstriji, na lastne oči se uveriti o pogubo-nosnih posledicah takih nepremišljenih poizkusov.«
In vendar gre v kapitalistični družbi ves delavski boj za tem, da doseže mezde, ki jih bo uravnaval indeks.
Tudi na prosvetnem polju vladajo čudaški nazori. Zgled! »Orlovski vaditelj« 1922 prinaša na str. 99-102 skupinski nastop »Mladi vojaki« kaplana Jer. Hafnerja, kjer piše doslovno tudi to-le: »Bratje! Orliči! Navdušeni, zvesti Jugoslovani smo. Ljubimo svojo domovino, ljubimo našega kralja, našega najvišjega vojaškega poveljnika.« — Tu ga prekine vzklik vseh vojakov: Živijo naš kralj Aleksander! Živela Jugoslavija! Bog živi kralja in kraljico!« Četniki dvignejo sablje in jih povesijo ob ramo, ko nadaljuje prapornlk:
»Kadar bo klical on junake na obrambo domovine, ko bo vzletel beli jugoslovanski orel v boj za svobodo naše Koroške, naše Goriške takrat bomo vstali in bomo za belim orlom jugoslovanksim poleteti v junaški boj tudi mi, mladi vojaki. Ko bodo drugi krave pasli, vojaki bomo mi zares!« — Zopet ga prekinejo vojaki, ki zapojo (ob spremljavi godbe ali klavirja, če je na razpolago); »Ko bomo pa kedaj dorasli železo bo, kar zdaj Je les Itd.« (eno kitico). Pri besedi »les« udarijo ob puške, Četniki pa za-vlhte nad glavo sablje in zastavonoša za-
v rti ti zastavo — v slovenskih ali državnih barvah, s šopkom na vrhu lahnega droga (sploh bodi velikost In teža zastave primer-na otroškemu nastopu). Prapornik nadaljuje: »Bratje! Orliči! Ako Bog da in sreča junaška, bomo imeli še dosti prilike, da pokažemo svojo hrabrost In zvestobo domovini. Prosim pa Vsemogočnega, vladarja nebes in Kemije, z našo lepo jugoslovansko molitvijo, naj vodi našega kralja in naš rod k moči, blagostanju in sreči 1«
Teh par citatov (navedli bi $i lahko na stotine) dokazuje, da oni, ki vodijo katoliški pokret med slovenskim ljudstvom, delujejo na mase v prav določeni smeri: Ovirati hočejo zdrav socijalni napredek in ohraniti in utrditi v ljudstvu suženjsko mentaliteto. S takim vzgojnim delovanjem med ljudstvom so v službi reakcije in kapitala.
To je vpliv klerikalizma v Sloveniji. Četudi se voditelji krščanskega pokreta branijo tega naziva, se vendar ne da tajiti, da deluje med Slovenci klerikalizem
—	seveda v moderni obliki. Čudno za vse to gibanje je dejstvo, da v SLS in njenih tilialkah zavzema vsa odločilna mesta duhovščina; tako: načelstvo in tajništvo SLS, uredništvi »Slovenca«, »Domoljuba« itd., itd.
Sodrugi, zbirajte za tiskovni sklad!
350-letnica kmečke socijalne revolucije.
15. februarja 1573 je umrl mučeniške smrti na Markovem trgu v Zagrebu Matija Gubec, vodja kmečkih revoluci-jonarjev, kj so z orožjem v roki vstali proti svojim izkoriščevalcem, proti plemiškim in cerkvenim veleposestnikom.
V	12. in 13. stoletju je vladalo povečini v srednji Evropi patrijarhalno komunistično gospodarstvo »zadrug«. Njive, gozdovi in pašniki so bile skupna last, posamezniki so smeli to skupno last uporabljati na podlagi natančnih določil ter so lahko preživljali človeško sebe in svojce. Obrtnija v naših krajih v tem času še ni imela večjega pomena, v glavnem je bila le pomožna stroka poljedelstvu; trgovina je bila omejena v posameznih krajih le na najbližji okoliš. Sploh je bilo v prvih dobah srednjega veka gospodarstvo zelo urejeno, tako, da so bila socijalna nasprotstva le majhna in je bila teh par srednjeveških stoletij morda najbolj pravična socijalna uredba, kar jih pozna zgodovina. Pa-trijarhalično-komunistično gospodarstvo germanskih in slovanskih plemen srednje Evrope na eni strani, na drugi strani krščanstvo, ki jc vsaj še deloma ohranilo v tej dobi svoj socialistični značaj. Sc se je upoštevalo nauke Hieronima, ki je učil, da je bogatin grešnik, ali dedič grešnikov; v cerkvenih zakonikih se je še upoštevala zapoved Janeza Zlatousta, ki pravi: »Ko jc Gospod vrgel iz templja kupce in prekupčevalce, je jasno pokazal, da človek, ki se bavi s trgovino, težko ali sploh ne more najti dopadenja božjega. Zato ne sme noben kristjan biti trgovec, in če bi hotel biti,
Iv. Vuk:
ICarnerval.
Veliki plakati vise prilepljeni vsepovsod, kamor se obrneš. »Maškeradni ples«, kriče tam molče z debelimi črkami. »Lukežev sejem«, se pačijo z druge strani. »Devetindevedeseto stoletje«, vabijo zopet drugi. »Japonska noč« gledajo satirično tretji. In vsi pod svojimi debelimi klici, kakor na sejmu mešetar blago hvaleč, .vabijo ljudi zapeljivo, sladko, ironično:	pridite,	pri-
dite, nesite, nesite svoj denar, veselite se eno noč, drugo... kajti pepelnica je pred vratmi.
in ljudje hite.
Kakšni ljudje? ... Batlstova so bela krila, svilena, prosojne nogavice, beli čevljički, lakovi... Mehka lica, še mehkejše roke. V frak je oblečeno telo, skrbno obrito lice, skrbi ne poznavšo. Ail pa v maskah, našemljeni v domine, harlekine, Mefistofele •..
Luči gore ... druga pri drugi. Morje svetlobe. Godba igra, vino se lije. Pari se vrste — vse je veselo. Nikogar
naj se ga izključi iz cerkve«.; še je bilo cerkveno prepovedano zahtevati obresti od posojila. Sodstvo je še bilo v rokah občin in srenj, davki so bili le začasni, le cerkev je redno pobirala desetino In je zato skrbela za reveže in za, sicer zelo pomanjkljivi, pouk otrok.
Toda te razmere so se koncem srednjega veka korenito izpremenile. Posebno so temu bile vzrok križarske vojske. Papež in kralji so rabili za te vojske denar in cerkev se je sprijaznila s trgovino. Novo začeti promet z orijen-toin je povzdignil gornjeitalijanska mesta, ki so postala kmalu bogata tržišča. Kmalu so jim sledila južnonemška mesta in posebno španska, ko je bila odprta pot v Ameriko. Vedno naraščajoča trgovina je povzročila, da so se v mestih nakopičila ogromna bogastva, razvilo se je razkošje, razvila se je obrt in umetnost. Bogatim meščanom so sledili plemiči, kraljevski dvori in dvori papežev, škofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov. Gospodarski revoluciji, ki jo je povzročil nastanek kapitala, je sledila politična. Kralji so postali odvisni od velikih trgovcev in bankirjev na eni. od visokih svetnih in cerkvenih dostojanstvenikov na drugi strani. Stari zakoniki so prišli ob veljavo, obveljalo je le rimsko pravo, ki je ostro povdarjalo zasebno lastnino in ki je spremenilo vsem dosedanje dedično pravo. Sodstvo in upravo so prevzeli učeni škrici, ki so to rimsko pravo študirali, ker dosedanji srenjski možje in nižji plemiči se niso več spoznali v teh papirnatih paragrafih. Iz mest in kraljevskih dvorov, posebno pa iz rimskega dvora, sc je vedno rastoče razkošje širilo med plemstvom in med višjo duhovščino. Razkošje je rabilo denar in ta denar so morali plačevati podložniki. Začel je ples okoli zlatega teleta. Paoežki troti so zasedli Medicejci, največji bankirji sveta, cerkev in država sta postali — trgovina. Trgovalo se je z vicami (odpustki) kakor tudi s kostmi svetnikov. Kardinalske klobuke in škofovske mitre je dobil, ne tisti, ki jih je bil vreden, ampak tisti, ki je lahko za njih. plačal. Kakor papež škofije, tako je prodajal cesar visoke urade, tako SO' prodajali škofje župnije. Cela krščanska vera je postala vir za obogatenje papežev iti cerkvenih dostojanstvenikov te dobe, vsak posveten in cerkven dostojanstvenik je le glodal na to, da iz svojih podložnih na ta ali oni način izpreša več — cekinov. Dočim so dajatve za državo (t. j. za cesarja) in za cerkev (t. j. za papeža) vedno rastle, se je visokim plemičem in cerkvenim dostojanstvenikom posrečilo, da so se rešili vseh davkov in dajatev; vse davke so zvalili na pleča meščanov, manjših plemičev in kmetov. Mali meščani so se zadolžili, postali so odvisni od velikih trgovcev in bankirjev, manjši plemiči so začeli propadati. in v kolikor niso našli mesta v vojaščini ali v birokraciji, so postali roparji. Kmet je pa propadel in postal je odvisen, tlačan, ki je moral ne le plačevati v denarju in v pridelkih ogromne davke svojemu gospodarju, plemiču, škofu ali samostanu; temveč je moral še velik del svojega časa, često 4 dni v tednu, delati s svojo živino in s svojim orodjem tlako svojemu gospodarju. Njive, pašnike in gozdove, ki so bili dose-
ni med temi izbranimi, ki bi ne nosil svatovskega oblačila.
Toplo je... soparno... vroče.
Pahljače hlade obraze. —
Ali na ulici je — mrzlo.
Tudi v mnogi hiši je mrzlo. V kleteh in v podstrešjih. Svetlobe ni, ker ni petroleja. A ni ga zato, ker ni denarja.
Gorje tistemu, ki prebiva v taki hiši. Gorje mu, ki še te nima in mu je
ulica stanovanje.
Iti tisoče je takih. Zebe jih, lačni so, luči nimajo. Ker vse je tam v dvoranah na plesu. Toplota, jed in svetloba. A ker je vse tam, ne more biti v kleteh in podstrešjih.
Pepelnica prihaja k njim brez karnevala. Da, ona je vedno pri njih, od rojstva do smrti.
V	pratiki je naslikan Pust kot norec. In kakor imajo v pratiki pasji dnevi svoje mesto in svoj čas, tako ga imajo tudi norci- V poletni vročini so pasji dnevi. Po zimi, med Tremi kralji in pepelnično sredo jc čas norcev. To so tisti dnevi, ko si smejo ljudje dovoliti, da
daj skupna kmečka last, so si posvetni, posebno pa cerkveni gospodje prilastili potom »svojih zakonov«. Tako je koncem srednjega veka skoro cela zemlja bila last raznih posvetnih in cerkvenih oblastnikov. V srednji Evropi je bila ena tretjina zemlje, v posameznih pokrajinah celo štiri petinke v posesti »mrtve roke« (t. j. »svete« cerkve). Revno kmečko ljudstvo so oropali ne le zemlje Ln vseh pravic v gozdovih (les, stelja in lov), temveč kmetje so morali prenašati tudi vso škodo brez odškodnine, ki jo jim je na poljih naredila divjačina, katero so visoki gospodje gojili v svojo zabavo. Kjer se te novotarije niso mogle gladko upeljati, sc ni strašila posvetna in cerkvena gospoda nobene prevare in zvijače; potvorjeni stari pergamenti so prišli naenkrat na dan in to celo v arhivih pobožnih samostanov; če pa še podložniki niso hoteli tem »papirnatim pravicam« verjeti, so celo visoki prelati v svoji požrešnosti, v skrajnem slučaju pred bogom krivo prisegli, da je listina prava. Tudi osebna svoboda kmeta je prenehala v tem času popolnoma. Od rojstva do smrti je v vseh vprašanjih določal usodo kmetovo — kruti grajščak, ki je imel celo sodstvo v rokah. Kdor ni ubogal, je moral v ječo in valpet mu je z bičem pisal gosposko pravico na hrbet. Predno- se je kmet poročil, je moral oddati svojo bodočo ženo za eno noč v grad, d& jo je visoko-rodni gospod baron ali opat »preizkušal«. Gospoda je zakone tako razlagala, da se je število tlačanov vedno bolj večalo z otroci svobodnih kmetov ...
V	tem se je začelo širiti tudi potom tiska knjige. In tu so naenkrat zaznali kmetje, da govori sveto pismo razun o desetini in pokorščini tudi predvsem o enakosti in pravici človeka. 2e v XV. stoletju so se začele širiti med kmeti tajna društva znana pod imeni »Bun-dšu«, »Revni Konrad« itd. Posebno je bilo to v južni Nemčiji, kjer so bili blizu Švice, kjer so kmetje premagali svoje plemiče in si ohranili velik del svoboščin. Začeli so se najprvo lokalni upori, ki so pa 1. 1525 bruhnili v srednji Nemčiji na dan kakor velika socijalna revolucija kmečkega ljudstva, ki SO' se mu pridružili' posamezni obubožani plemiči. Te socijalne prilike so tudi pospešile oziroma omogočile razvoj reformacije. Ljudstvo je pričakovalo, da bo protestantizem naredil red v popolnoma ko-rumpirani katoliški cerkvi in uvedel spet staro krščanstvo, kakor je vladalo v prvih stoletjih. Po celi državi sc je razširil manifest upornikov, ki je zahteval 12 točk: Svobodno volitev župnikov in pravico jih odpustiti iz službe, če bi ne vršili pošteno svoje službe; cerkvena desetina naj se rabi le za vzdrževanje duhovščine in ubožcev; odprava drugih cerkvenih dajatev; podložnost le zakoniti gosposki; skupna last gozdov in vrnitev protipostavno ugrabljenih občinskih posestev; pravico na divjačino, ribe in perjad; ublažitev robote in plačo za dela, ki niso obvezna; določitev zemljiških davkov v taki meri, da ne bodo preveč težili kmeta; odpravitev dedičnih davkov; zopetno vpeljavo starega občinskega sodstva.
Punt se je razširil bliskovito po celi nemški državi. Kmetje so zasedli čez 1000 gradov, a končno niso bili kos moč-
javno pokažejo svojo norost, katero drugače tako skrbno prikrivajo.
Ljudje — kapitalisti: Kaj tisto, naj se lije drago vino, naj se pleše in pije, naj se trosi denar. Naj se ljubijo ženske! Ljudje — proletarijat plača. Zato je ustvarjen, da plača. Ali ni plačal tudi največjega Karnevala 1914—1918? V zabavo in blagostanje veselečih se? ... Še sedaj plačuje tisti karneval in še dolgo ga bo plačeval, tako dolgo, dokler ne bo imel svoje volje, ene edine, organizirane volje. Tedaj ne bo več v pustnih dneh norcev in v pepelničnih slanikov.
*
Tam gre človek, rokav v žepu suknje. Rokav, ker roka je kdovekje. 2e je prah in pepel postala. Telo pa še hodi po ulicah s praznim rokavom v žepu. Pa tudi s praznim žepom. Po . tlaku se spotika noga — proteza, ropoče ... Resnična noga je zgnila nekje tam v Karpatih.
Gredo ti ljudje mladi ljudje, na tisoče jih jc in oko sfe jim za hip vpre v razsvetljena okna dvorane. Nekdaj,
nim cesarskim in vitežkim, dobro opremljenim armadam. Martin Luther je sicer priznal upravičenost kmečkih zahtev, ampak bil je zastopnik bogatinov, ravno tako kot katoliški škofje. Protestantizem se je naslanjal na nemške kneze in bogate meščane, kmetom pa je pridigoval plačilo za vse pozemelj-sko trpljenje — v nebesih. On je kmetom pridigoval, naj poslušajo svoje grajšča-ke, ker vsaka oblast je od Boga, in napisal je krvavo poslanico proti upornim kmetom; njegov tovariš Melanhton je celo zahteval, da se mora svobodo kmetom še zmanjšati.
(Dalje prihodnjič.)
Besnilo šovinizma naj bi odvrnilo poglede proletarijata od njegovega bednega stanja.
Volitve sc bližajo. Demokrati, narodni socijalci in drugi taki narodnja-karji vidijo, da so njihovi lzgledi = 0. Demokratje so očetje obznane in zakona o zaščiti države, narodni socijalci so kumovali tem izrodkom. Vsled teh zakonov, ki so onemogočali proletariatu boj za poboljšanje bednega položaja, in vsled demokraške socijalne politike se je položaj proletarijata strahovito poslabšal. Draginja je vedno rastla, ali mezde so ostale nizke, ker so izjemni zakoni ovirali gospodarski boj delavstva. Veleagrarna politika sa-mostojnežev in radikalcev je znatno vplivala na porast draginje, ki tepe malega kmeta ravno tako, kakor delavca, dobiček pa ima le par krščenih in nekrščenih izvozničarjev, ki so seveda, državotvorni elementi.
Da bi odvrnili pogled delavstva od njegove bede, začeli so demokrati potom s_yojih orjun in kakor se že imenujejo vse te narodne organizacije, prirejati divje protinemške gonje. Teh par nemško govorečih Jugoslovanov, naj bi bilo naenkrat tako nevarnih, da je treba toliko protestnih shodov in razbitih oken. Pri tern delu podpirajo demokrate seveda narodni socijalci, ki' znajo dobro tuliti v hejslovanske' rogove, a za delavstvo niso storili nič, razen, da hujskajo proti nemško govorečim železničarjem.
Čudno se nam zdi, kako more ge. neral demokraškega časopisja dr. Kramer sedeti z • vsenemškimi gospodi NVesten itd. skupaj v upravnem svetu »Slavenske banke«? Zakaj se gospodje okoli »Jutra« dobro razumejo z nemškimi voditelji Trboveljske in Jeseniške družbe?
Zato, ker kapitalisti poznajo disciplino, ker je Praprotnik v prvi vrsti kapitalist, potem šele Slovencc, gosp. VVesten pa najprvo kapitalist in potem šele Nemec.
Ti gospodje so složni med seboj, boje se pa sloge med svojimi sužnji in jih zato hujskajo z narodnostnimi frazami in hejslovanski narodni socijalisti delajo v tem boju, ali iz prepričanja, ali iz neumnosti, službo agentov kapitala.
Toda vse ne bo pomagalo nič. Delavstvo ve, kje je njegov nasprotnik.
pred sedmimi leti so morda tudi oni urnih nog se vrteli po gladkem parketu, Danes pa so njih noge trde, mrtve in neprijetno udarjajo ob tlak. Takrat, pred sedmimi leti so jih obsipali z venci, kakor nekdaj egipčani svetega vola ... danes se nikdo ne zmeni za nje. Takrat so se vsem zdeli junaki, danes so le v nadlego in neestetični. Pepelnični. V času karnevala pa je neprijetna pepelnica. Zato idite invalidi, ne vznemirjajte mask s svojim nemaski-ranim pojavom. Idite in se skrijte, zakaj v nadlego ste veselečim se ljudem...
Ej ti otroče, po očetu vprašaš? Pomniš še, da ti je nekoč naredil gugalnico, da bi ne pozabila na Pusta?. In mama je delala krape... veselo je bilo, norčavo. Sosedovi otroci so prišli in igrali ste se razposajeno. Ej, otroče* bilo je •.. Kakor pravljica, je bilo; a sedaj je ni več tiste pravljico. Oče trohni tam nekje, kdove kje; milijone očetov trohni, milijone otrok, se spominja pravljice ... gugalnice in krapov. Danes ni krapov, ker mama nima ino-
Bol kapitalistom! Slovenskim, nemškim, srbskim, hrvaškim in ostalim. Bo} za koristi delavstva! Slovenskega in srbskega in hrvaškega ravno tako kakor nemškega in madžarskega. Ker eni in drugi so sužnji.
Proti narodnostnim frazam vzdigujemo visoko prapor razrednega boja. Rdeči prapor naše prave domovine.
Mednarodni proletariat — proti fašizmu.
III. internacijonala je izdala ta proglas:
Po dveletnih ropih, požigih in ubojih, izvršenim nad delavskim razredom, so zavzeli fašisti državno oblast. Parlamentarni režim je uničen. Svoboda tiska in celo za polliberalne buržuj-ske liste je udušena. Celokupna zakonodajna, eksekutivna in sodnijska oblast se nahaja v rokah neznatne klike, kateri stoji na čelu Mussolini in ki se imenuje »fašistovski veliki svet«.
—	To kliko podpira pretorijanska garda od 100.000 ljudi. Za delavce in kmete so abolirane vse državljanske pravice. Fašisti so nad zakonom in kazenske sankcije se njih ne dotaknejo. Vse pravice in vsa državljanska in politična svoboda ne velja za delavske sloje. Pravica zborovanja in udruževa-nja v internacijonalnem smislu je ukinjena. Delavska imovina se ropa in uničuje. Demolirajo se delavske hiše, delavce se zapira, bije in ubija. Tudi žene, otroci in starci se insultirajo ter ubijajo. Da bo delo nasilja popolno, pa še sodnije izrekajo strašne obsodbe nad delavci, če se ti branijo pred nasiljem. Fašistom je dana svoboda, da počenjajo najstrašnejše zločine in grozna nasilja. Razven lastne samovolje, za njih ni druge oblasti. Teror presega vse meje. Tak je torej režim samovlade in razbojništva, ki se je vsilil Italiji. Delavci! Sedanja situacija v Italiji vam kaže, da bi ta režim, čimdalje ostane, vedno strašnejši, če se ne uprete fašizmu ter ga ne uničite tam, kjer se je ugnezdil. Posebne razmere v Italiji nudijo fašizmu izvanredno moč. Med tem pa postoj in razvoj fašizma ni kaka italijanska špecijaliteta, temveč ima svoje izvore tudi v drugih državah. V vseh državah je mala buržu-azija, katero so posledice vojne razočarale in katera sedaj čaka, da ji fašizem uredi in poboljša težke življen-ske razmere. — Poleg tega je pa velika buržuazija, agrarna in industrijska, ki naravnost plačuje fašizem ter ga podpira s svojim državnim aparatom. Za stabilizacijo kapitalističnega gospodarstva, ki je oslabljeno vsled vojne, ne namerava buržuazija vseh držav delavstvo stlačiti saino v največjo bedo, temveč trudi se tudi, da bi v zavesti in volji delavca uničila vsako mogočnost in misel na odpor. To hoče doseči s pomočjo fašizma, ki se razvija paralelno z ofenzivo kapitala proti proletarijatu ter predstavlja njegovo zadnjo fazo. Nasilje in uboj, glad in beda so sredstva, katerih se poslužuje fašizem, da terorizira delavske mase ter jih vklene v brezprimerno suženjstvo. Fašizem se ne bori proti tej ali oni politični tendenci delavstva, temveč
proti delavstvu sploh, da bi ga popolnoma podjarmil. Fašizem predstavlja tudi bes nacijonalizma, povečuje vojno silo, imperijalistične težnje ter povsod izziva politične boje. Imperialistični boj je ena glavnih točk fašistovskega programa in tako mora fašistovska oblast prej ali slej dovesti svet do imperialističnega klanja, kjer bo pokazala isto besnost kot v socijalnem boju. Fašizem se hoče razširiti po vseh državah, da bi rešil svetovno krizo kapitalizma na škodo delavskega razreda. Fašistovski pokreti se že pojavljajo v Madžarski, Nemčiji in Poljski in evropske vlade z njimi simpatizirajo. Nevarnost je velika in potrebna bo internacijonalna akcija proletarijata. Delavci in kmetje! Treba bo, da si pridobite moč vseh zdravih elementov ter da organizirate enodušni moralni blok proti fašistovski Italiji.
Položaj vojnih invalidov.
Medtem ko se na eni strani mečejo bajeslovne sume na izdatke za vrhovno državno upravo, civilne liste in oboroževanje, ki narede nove invalide, ogromne mase vojnih invalidov ne morejo dobiti niti tiste podpore, ki jim pripadajo vsled sedaj obstoječega zakona. Buržuaziji je malo mar tisočerih uničenih eksistenc, katere je s tolikim »narodnim« navdušenjem slavila, ko so jih v živinskih vozovih transportirali v človeško mesnico. Ako te žrtve, ki so zgubile svoje zdravje, odločno zahtevajo svoje pravice, se jili takoj proglasi kot »protidržavni element«.
Kakor je obupen položaj vojnih invalidov, tako je obupen tudi položaj vojnih sirot, ki se v naši blaženi državi naravnost sistematično zatirajo. Dovolj je, da opomnimo slučaje oslepljenja vojnih sirot v državnem domu v Žabcu, kjer je v majhnem, vlažnem, zadušljivem prostoru še vedno zgnjete-no nad 70 golih, bosih in lačnih otrok, ki so vsi okuženi s trahomom, a se jih vkljub temu ne zdravi.
Vse vladne obljube invalidom so dosedaj bile vedno neizpolnjene, a odgovor: »nema para«, je postal že pregovor. In kako naj ima buržuazija denar za invalide, ko se pa trosi za ogromne afere, ko vojno odškodnino dobivajo vojni bogataši, verižniki, veleposestniki in bankirji?
Dasi je tako obupen položaj voj: nih invalidov in sirot, dasi še invalidskega zakona vkljub ogorčenih demonstracij invalidov ni, dasi je zakon, ki se pripravlja, nekako skrpucalo, bi bilo pričakovati, da bo vsaj kongres invalidov v Brodu zavzel pravilno stališče proti taki situaciji. Ali invalidski kongres, ki je bil 15. in 16. minulega meseca v Brodu na Savi, ni bil sposoben, da zadovolji potrebam invalidov. Niti uprava beogradskega in zagrebškega udruženja ratnih invalidov se ni ozirala na interese žrtev kapitalistične vojne, nego samo za osebne interese tistih, ki gospodarijo v invalidskih organizacijah. Ti ljudje ustvarjajo iz invalidskega vprašanja ugoden predmet za špekulacijo in se pod firmo zastop-
nikov invalidov bogatijo, vozijo y avtomobilih ali pa se vzpenjajo v znosne položaje v državni službi. Tako sl) delale vse dosedanje uprave, a brodski kongres je zopet izbral eno tako upravo.
Samo po odločnosti nekaterih tovarišev je bil odbit na kongresu predlog, da se ti špekulanti večinoma demokrati, z invalidskimi glasovi vrinejo za narodne poslance. (O slučaju Steva-na Bubliča smo že pisali.) Ali vkljub temu porazu uprave in ostri kritiki njenega delovanja, je kongres z relativno večino izvolil izkušene in rafinirane špekulante, ki bodo stoterokrat hranili invalide s praznimi obljubami, z druge strani pa zbirali premoženje in odpirali restavracije.
Tako dolgo, dokler invalidski pokret ne bo v tesni zvezi z delavskim pokre-tom, ne bo reda v organizaciji. Interesi invalidov in celokupnega delavskega razreda -- so . eni in isti. Borba vojnih invalidov in celokupnega delavskega izkorlščevanje v mestih In vaseh mora biti skupna. Le tedaj je mogočen invalidski pokret in le tedaj bo sposoben za borbo za svoje pravice. Kapitalizem je naš skupen sovražnik.
Zagrebška »Borba«.
Mednarodni pregled.
Volitve na Bolgarskem. Koncem januarja so se vršile na Bolgarskem volitve v okrožne skupščine na podlagi splošne in enake volilne pravice. Volitve so velikega pomena, ker so se vršile pod utisom skrajno napetega zunanjega položaja in pod najhujšim terorjem vla-dujoče zemljoradniške stranke. Od
994.000 oddanih glasov so dobili komunisti 230.000 glasov. (1919 so dobili komunisti 120.000 glasov od 656.000; 1920
184.000 glasov od 905.000). Uspeh je vpričo velikanskega terorja vladne stranke tem pomembnejši. Zemljoradni-ki so dobili s pomočjo največjega terorja - oblasti 437.000 glasov. »Meščanski blok«, ki obstoji iz štirih največjih buržuaznih strank je dobil skupno 219 tisoč glasov (1. 1920 252.000); koalicija liberalnih strank je dobila 66.000 glasov; »široki« socijalisti (socijalpatrijotje) pa
41.000 glasov, to je za polovico manj kakor 1920, ko so imeli čez 80.000 glasov. Najvažnejši rezultat teh volitev je, nazadovanje buržuaznih meščanskih strank in z njimi zvezanih socijalpatri-jotov na eni, velikanski uspeh komunistov na drugi strani.
Konec konference v Lozani.
Potem, ko so bile grške čete, ki so se borile v Mali Aziji za koristi angleških velekapitalistov od turškega naroda deloma potolčene, deloma so vojaki sami spregledali in se niso hoteli več dati gnati na klavnico v interesu raznih Konstantinov in Venizelov, ki so bili odvisni od angleških velebank, je skušala Anglija rešiti v Lozani, pri zeleni konferenčni mizi, kar so zgubili »a bojni poljani. Tri cilje so imeli predvsem Angleži, hoteli so si zasigurati ogromne petrolejske vrelce v okolici Mosula; drugič so hoteli urediti vprašanje Carigrada tako, da bi bil le po imenu turški, v resnici bi pa angleške
bojne ladje obvladovale popolnoma morske ožine in bi tako lahko predvsem onemogočale promet v Rusijo, razen tega bi pa Angleži lahko tudi, kadar bi se jim zdel moment ugoden, napadli od črnomorske strani Georgijo in bi v »interesu civilizacije«, seveda, zasedli ogromne petrolejske vrelce v Rusiji pri Baku, ki so jih že enkrat za časa Denikinove vlade iineli. V to svr-ho že pridno agitirajo razni »socijalisti«, ki kriče po svetu, kako kruto bolj-ševiki zatirajo samoodločbo Georgije, ki bi se, seveda le po mnenju Kaucki-jev in takih patrijotov, najboljše počutila, kakor »socijalistična« republika pod angleškim protektoratom. Zopet lep dokaz, kako ti razni II. internacj-jonalisti podpirajo angleški imperijali-zein. — Tretji cilj Anglije, in ne ravno zadnji, je bil odtrgati turški narod is zveze z Rusijo. Ta zveza jim jc zelo neugodna vsled tega, ker ogroža angleški imperijalizem na najbolj nevarni točki, v Indiji. — Zato so skušali Rusijo odriniti od vseh pogajanj in delali so se zelo popustljive proti Turkom, če bi ti zapustili ruske »barbarje« in se podali pod zaščito 'angleških, kulturnih izkoriščevalcev. Toda Turki so bili sa mozavestni, videli so, da jih Angleži sedaj vabijo v past, ker jih v boju uničiti niso mogli. Zato niso pristali Turki na ultimat zavezniških mogotcev in so odšli. Sedaj hočejo Angleži še pritiskati na Turke potom svojih ladij deloma, deloma s četami grške države. Ampak Turki vidijo, da je le Rusija zaščitnik zasužnjenih in nočejo zamenjati tega prijateljstva zavoljo lepih oči angleških grofov, ki komaj čakajo nato, da bi zavili turški svobodi vrat in postali sami lastniki turškega petroleja.
Češki zakon o zaščiti države.
Na pustni torek je bil predložen parlamentu vladni predlog zakona o zaščiti države. Kazenske določbe v njem so tele: nasilni napadi na ustavo se kaznujejo z ječo od 5 do 20 let, v gotovih slučajih s smrtno kaznijo; napadi na ustavne faktorje z dosmrtno ječo; oviranje v uradni funkciji ustavnih faktorjev ali lastitev njihovih pravic z zaporom od enega do desetih let; prepovedano oboroževanje za oboroženo vstajo s strogim zaporom do 5 let; javno hujskanje proti državi ali posameznim skupinam z zaporom do enega leta; ustanavljanje državi sovražnih organizacij z. zaporom do 2 let; povratek članov bivše vladarske hiše ali njih podpiranje z zaporom do enega leta; prepovedano razširjanje vesti o vojaških gibanjih z zaporom do 6 mesecev. Poleg tega sme sodišče, če se dokaže, da je list v svojem poročilu zakrivil enega izmed pregre-škov proti zaščiti republike, ustaviti izdajo dnevnika z dobo enega meseca, izdajo, drugih listov pa za dobo pol. leta.
Zakon se bo seveda izvajal predvsem proti delavstvu in proti narodnim manjšinam. Za fašiste seveda ne bo veljal... Zato so za zakon glasovali poleg čeških fabrikantov in veleposestnikov seveda narodni socijalisti in češki socijalni demokrati, ki so bili vedno najuslužnejši sluge kapitala. Živela II. internacijonala, ki postavlja enotno fronto socijalpatrijotov z bur-
ke, ne masti. Vsa moka in mast je v Plesnih dvoranah v tistih bufetih, kamor gospod zapelje po plesu svojo plesalko ali celo dve, tri... in »izvolite prosim .. ■ torto morebiti... krape...« Pa izbira gospodična, gospa, z dvema prstama, nežno, elegantno, brezbrižno, z elegantno lenobo vgrizne v torto, v krape ... Z belim robcoin obriše z ustnic drobtine, sladkor... Ej otroče, vi milijoni gladilih, vi se ne brišete ... Nikdar si niste brisali...
*
Odmeva dvorana od hrupa, od godbe, od razposajenosti. Potna so okna od sopare, potna so lica plesalcev, plesalk. Prti na mizah so mokri od razlitega vina.
»Plešite, rajajte ljudje, dokler je Čas. Pepelnica se bliža. Tedaj bo konec plesa in rajanja.«
Smeh.
»Kaj pepelnica. Vesela sprememba. Slaniki. Priležejo se na prepite in na Prenasičene želodce.«
»Hej muzika, igraj veselo,
da se bomo veselili naprej, naprej«...
In muzika igra. Pot kaplja raz čela,
lic. Kakšen trud in napor •.. Ej. —
*
Le plešite. V kleteh in podstrešjih padajo solze raz lic in na šipah cvete-jo ledene rože. Tudi tam igra muzika. Muzika obupa. In milijoni jo poslušajo.. .
Igra k pepelnici, kjer ni slanikov ... Ej, strašna bo ta pepelnica ...
Pepelnica, ko bodo današnji sužnji zaplesali Carmagnolo ...
Kal 'm io gladi
(Konec.)
»Delali ste, da, in plačali so vas. Kaj še hočete?«
Strog je bil glas gospoda ravnatelja. Tedaj je služkinja prinesla ravnatelju malico. Pivo in hrenovke. Ej, kako so dišale.
»Papa,« je pocukalo dekletce očeta. »Tudi jaz bi jedla.«
Ravnatelj se je obrnil in dal dekletcu eno krono, tisto papirnato in zamrmral za se:
»Neumno otroče.«
Rudar je odšel in na cesti pobožal dekletce po laseh. Tresoča je bila roka, v grlu solze:
»Lačna si?!«
Dekletce pa mu je molilo krono:
»Papa, kupi kruhka! Lačna sem!«
*
Moj sosed na klopici je gledal v tla
premično, kakor da ne čuje našega razgovora. Videlo se mu je, da ga razen •et nekaj teži. Naenkrat pa se vzdigne in obraz, suh do kosti gleda v me.
»Ali veste, kaj je to, glad?«
Nekaka zadrega se me je polastila. Iskal sem besed.
»Glad... to je vsekakor nekaj rela-tavnega. Ako na primer po dolgi seji v Parlamentu pridejo poslanci k obedu in Poreko; — Dajte mi nekaj dobrega in mnogo. Lačen sem, kakor volk.« —	■
Naenkrat sem obmolknil. Menda zato, ker me je gledalo dvoje bleščečih oči, sam ne vem.
On pa je rekel z mirnim glasom:
»Med vojno smo vsi gladovali. Bil je to kroničen glad. Imenoval se je: »nedo,-
jedanje«, »pretrgovanja«. Sedaj se je pa ta glad pri mnogih spremenil v aktune-ga. Intelektualec sem. Dandanes pravijo temu duševni delavec. 2e nekaj tednov nimam dohodkov, ker nimam odjemalcev za svoje delo. Besede imam v zalogi, besede, ponujam. Majejo z ramami. Ponudil sem se v tovarni kot navaden delavec. Zaman. Ali veste, kaj je to glad? Žgoča bolečina v drobovju, ako niste jedli že tri dni ničesar. Glad je divje koprnenje dobiti nekaj med zobe
—	žvečiti... žvečiti... glodati. Glad je obup nad samim seboj. Mogočna blaznost, sposobna vreči svet iz njegovega tira.
V.:	•
»Tri milijone brezposelnih.«
Cita gospod časopis in pije črno kavo.
»Hm,« zmiga z ustmi in seže po drugem listu. Na otroke tistih treh milijonov niti ne pomisli. Za njega je svet in življenje danes. Jutri pa je lahko potop. Kaj njega to briga. On je sit. Iv, Vuk,- ;
žuazijo proti zavednemu češkemu delavstvu in proti delavstvu drugih narodnosti v češki republiki.
Objave.
Na obrambo. »Grafički Radnik«, glasilo Zveze grafičnih delavcev v Jugoslaviji, je priobčil na čelu lista ta-le poziv: »Zadnje dni se množe dejanski napadi na razne tiskarne. Iz mržnje na-pram posamnim listom smatrajo gotovi nepoučeni mladi ljudje za potrebno, da se maščujejo nad tiskarno, v kateri se tiska dotični list in v kateri so zaposleni popolnoma nedolžni grafični delavci. Dogodilo se je celo, da je bila v neki tiskarni med grafične delavce vržena tudi bomba. Samo slučaju se je zahvaljevati, da so se ti siromaki pravočasno rešili in tako utekli gotovi smrti. Tako ti atentati, namenjeni poedinim listom, ne zadenejo onih, katerim so namenjeni, marveč popolnoma nedolžne ljudi, nas grafične delavce, ki na ta način lahko izgubimo življenje in kruh. Sedaj se govori tudi v Zagrebu, da bodo zaradi pisave nekaterih listov demolirali poedine tiskarne tudi v Zagrebu. Vsaka akcija rodi reakcijo. Strankarska mržnja je prikipela do vrhunca in prirodno je, da se bo stranka, kateri je druga stranka demolirala tiskarno njenega lista, re-vanžirala. A končni rezultat? Ti listi bodo zopet izhajali v katerikoli nede-molirani tiskarni, a iz demoliranih ti-skaren bo ostalo brez posla in bo vrženo na ulico na stotine grafičnih delavcev. To sili grafične delavce na to, da skrbe za potrebno samoobrambo. Z ozirom na to opozarjamo tem potom pristaše vseh strank, naj se Izogbljejo takšnih nakan. V protivnem slučaju bodo grafični delavci primorani, da ustavijo delo in s tem onemogočijo izhajanje njenih glasil v vsi državi oni stranki, katere pristaši bi poškodovali ali demolirali tiskarne listov nasprotne stranke.
V	tem stremljenju je'dolžan v svojem lastnem interesu nas podpirati tudi Sa-vez Udruženja grafičnih poduzeča v Jugoslaviji. Tovariši! Bodite pripravljeni!«
Tožbe na sodišče delavskega zavarovanja. Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani objavlja: Delavci in nameščenci, ki utrpe obratne nezgode, katere imajo za posledico več kakor deset odstotno izgubo zmožnosti za delo, imajo pravico do nezgodnih rent, katerih višino določa ravnateljstvo, odnosno rentni odbor okrožnega urada. Na podlagi te odločbe izda okrožni urad ponesrečenim zavarovancem odloke o odškodnini. Proti tem odlokom je v roku 15 dni dopustna kolka prosta pritožba na sodišče delavskega zavarovanja, v kateri morajo biti povdarje-ne one točke odloka, proti katerim je tožba naperjena. V večini slučajev bo tožba mogla biti naperjena le proti prenizko odmerjenemu letnemu zaslužku, ali pa proti prenizki ocenitvi izgubljene zmožnosti za delo. Ker zakon o zavarovanju delavcev za omenjene tožbe ne zahteva nlkakih formalnosti in zadošča zanje navaden dopis, more tako tožbo sestaviti vsaka ponesrečena oseba sama, ne da bi iskala pravne pomoči drugod. Na ta način se ponesrečenec izogne nevarnosti povrnitve nastalih stroškov za sodni postopek, katere predvideva § 168. zakona o zavarovanju delavcev, ki pravi, da stroške za pravnega zastopnika plača vselej stranka, ki izgubi pravdo. Pri tej priliki se ponovno opozarja, da so vsi dopisi, vloge In priloge, ki so v zvezi z delavskim zavarovanjem, poštnine in kolka proste.
Opomba uredništva: Opozarjamo vse sodruge, da narede najboljše, če vse take pritožbe pošljejo na tajništvo »Zveze neodv. strok. org. za Slovenijo«, ki bo vse potrebno ukrenilo. Tajništvo je v Ljubljani, Turjaški trg 2/II.
Vabilo na II. redni občni zbor »Na-bavitalne zadruge« uslužbencev in upokojencev drž. žel. za Slovenijo v Ljubljani, ki se bo vršil dne 25. febr. 1923 v dvorani gostilne »Pri Levu« (Gosposvetska cesta št. 16) v Ljubljani. Dnevni red: 1. Poročilo načelstva. 2. Poročilo nadzorstva. 3. Odobritev računskega zaključka za leto 1922. 4. Sklepanje o uporabi čistega dobička (v smislu uredbe z dne 5. decembra 1920). 5. Določitev vsote v smislu § 28 točke o pravil. 6. Sprememba pravil. 7. Volitev 3 članov načelstva. 8. Volitev nadzorstva.
9. Slučajnosti. — Dostop ha občni zbor imajo le člani zadruge proti članski izkaznici ali pa nakupovalni knjižici! — Pripomba: V slučaju nesklepčnosti ob določeni uri, se bo vršil pol ure pozneje drugi občni zbor ne glede na število prisotnih z istim dnevnim redom. — Upravni odbor.
Tovarišem in tovarišicam — volilcem v Pokojninski zavod!
Volitve v Pokojninski zavod so končane. Zasebni nameščenci so pokazali pri teh volitvah, da je v njih dovolj čuta za enotnost vseh zasebnih nameščencev, ter z impozantnim številom 4257 glasov oddanih za listo »Združenih zasebnih nameščencev« obsodili razdirače te enotnosti. Nasprotniki so trdili, da organizacij, ki so sestavile akcijski odbor Združenih zasebnih nameščencev sploh več ni in se smatrali absolutnim gospodarjem socijalnih institucij zasebnih nameščencev. 5. februarja pa je padla krinka! Ljudje, ki so si potom svojih poslovnih in političnih prijateljev uzurpirali pravico zastopstva v socijalnih zavodih, so vkljub vsemu silnemu trošenju denarja, osebnemu blatenju in demagogiji dobili komaj 1931 glasov.
Ta zmaga Združenih zasebnih nameščencev je sijajna manifestacija za enotno fronto zasebnih nameščencev in te enotne fronte ne bodo preprečili izbruhi nasprotnikov, ki bi radi z izgovori o terorju itd. oslabili vtis te mogočne manifestacijo.
Vsem tovarišem in tovarišicam gre za njih možat in odločen nastop vse priznanje! To priznanje gre zlasti našim vrlim zaupnikom širom province Slovenije in Dalmacije, ki so s svojim požrtvovalnim delom pripomogli do tako sijajnega uspeha pošteni stvari.
Prepričani smo, da bodo tudi tovariši, ki so sedaj glasovali proti listi »Združenih zasebnih nameščencev« uvideli, da njih nastop ni bil v interesu zasebnega nameščenstva. Uverjeni smo, da bodo vsled tega izločili iz svojih vrst vse one, ki jim skupni interesi nameščencev niso glavna stvar, temveč so hoteli izrabiti zasebne nameščence v svoje samopašne namene- Ko se to zgodi, ne bode več zaprek za enotno fronto zasebnih nameščencev, za katero bode z vsemi silami tudi v bodoče delal' Akcijski odbor »Združenih zasebnih nameščencev« Slovenije in Dalmacije.
Dopisi.
Trbovlje. Dnevni kop »Agnes«.
Dan 7. t. m. bo ostal zopet živo zapisan trboveljskim rudarjem, ker na ta dan sta padli kar dve žrtvi kapitala. Na dnevnem kopu »Agnes« $e je smrtno ponesrečil delavec z imenom Kurnik Karel v 23. letu svoje starosti. Zaposlen je bil pri zračni železnici in ko je hotel odpeljati prazen ^voziček k drobilniku, se mu je odpel drugi voziček na žici ter priletel z vso silo nazaj ter ga zadel od zadaj. Ker je bil spredaj še drugi voziček, je nesrečnega moža v sredini tako stisnilo, da mu je popolnoma zmečkalo telo, da je obležal na mestu ter čez nekaj časa v strašnih bolečinah umrl. Sodrugi in so-družice, tako nas čaka enega za drugim, da sami ne vemo kedaj. Vse žrtvujemo za kapital, svoje moči in poleg še življenje, ali ta neusmiljeni kapital nam še za tiste dneve, ki so nam odmerjeni za življenje ne pusti človeško živeti, in to vsled tega, ker nam ne da za naše delo zaslužiti niti toliko, kar potrebujemo za hrano, tem manj pa še za obleko.
Dne 9. t. m. smo se poslovili od tega sodruga za vedno, ter ga položili
v	temno mater zemljo, ali njegov duh je ostal med nami in to vsled tega, ker je bil dasiravno še mlad, zvest borec za človeške pravice. Vsled tega ti kličemo »Slava«. Ti si odšel od nas, ter nas zapustil v najhujši borbi, ki se bije med nami in kapitalom, ali uverjen bodi, da ne bomo mirovali poprej, dokler ne dosežemo vsi enaka prava in svobode. Zapustil si tudi žalujoče stariše, ali njim v tolažbo naj bo, da bijejo v ospredju najljutejši boj napram tvojemu ter tudi našemu izkoriščevalcu, to je kapitalu, ki te je tako mladega odtrgal od nas.
Jesenice. Stanovanjska mizerija na Jesenicah, v kateri se nahajamo jese-
niški delavci in naše družine, je vedno hujša in še hujša nas čaka. Pa zakaj? Zato, ker se premalo brigamo za svoje pravice, ker smo premrtvi in brezbrižni, ker premalo upoštevamo besede Karla Marksa in njegov manifest. Premalo se zavedamo, da smo ljudje, da hočemo človeku primerno življenje. Ni zadosti, da nas tepe draginja, pomanjkanje, da nas tišči kapitalistična pest k tlom; poieg te nam še ena trda pest grozi, to je sklep hišnih posestnikov, kateri so povečini ravno tako zaposleni v tovarni kakor mi trpini. V nedeljo 21. januarja 1923 so imeli hišni posestniki svoj sestanek v Katoliškem Domu na Savi. Na tem sestanku so sklenili, da nam takoj povišajo najemnino in sicer štirikratno na vse, kar že sedaj plačujemo. Če bi se kdo protivil plačati, kar zahtevajo, da se ga toži, ali ven postavi. Hišni posestniki se ne držijo zakonov, oni gredo preko zakonov in hočejo naravnost anarhijo izzvati. Sodrugi zapomnimo si to, da se je to sklenilo v Katoliškem Domu, v domu ljubezni do bližnjega. 18. marca bode dana možnost nam v roke, če bomo zavedni; ta dan je dan obsodbe tega režima, pod katerim sedaj ječimo. Če se hočete osvoboditi izkoriščanja in verig, 18. marca nam je mogoče, da jih obsodimo. Samo dva izhoda sta, ali oddamo svoje glasove za stranko proletariata, ali za kapitaliste in njihove podrepnike. Zato sodrugi in sotrpini združimo se v močno enotno fronto proletarijata! Naj živi enotna fronta proletarijata! — Delavka.
Prijazne so vinske gorice, a trnjeve so viničarjeve stezice!
Gradič, po imenu Vainhof, ob vznožju Trške gore pri Novem mestu poseduje g. Robert Grm. veleposestnik, ki je bil v Avstriji častnik. Zato se vam ne bo čudno zdelo, kako on šikanira nezavedne delavce in svoje viničarje. Ker še ni opustil svoje grde navade, navedemo samo en slučaj. Zadnji viničar po imenu Golob Ivan, je bil vedno sposoben za ta poklic; bil je že pred vojno pri njegovem očetu, ki pa je potem umrl. Naslednik je postal po nekaj letih nesposoben. Prišel je nekoč ta ošabnež k njemu ter se začel po svoji
čimerni navadi hudovati nad ubogim trpinom viničarjem, zakaj ne dobi dosti delavcev. Ko mu je zavedni viničar odgovoril, da jih ne more dobiti radi majhne plače in mu še pristavil, da bi naj se mald plača poboljšala, je temu gospodu kar kri zavrela. Zarohnel je kot divji medved nad ubogim viničarjem ter osorno dejal: »Delavcev dobiti, ali pa takoj proč!« Ko mu je zavedni viničar odgovoril, da hoče zapustiti njegovo službo, ali ne prej, da preteče dogovorjeni odpovedni rok. Saj tako v takšni slabo plačani službi ni mogel preživljati svoje družine, namreč z nekaj njive in kruha na teden ter sramotne plače osem sto kron za celo leto. Ali ni to vnebovpijoči greh? Torej, ako je slaba letina, mora viničar gladu umreti.
Gospodu Grmu pa povemo, da kakor je v njem kri zavrela nad viničarjem, tako bo tudi njegovo tiranstvo, ki že vre več časa, čeravno je močno pokrito s pokrivalom bogastva, bo lonec potrpežljivosti postal nepotrpežljiv ter se razpočil; izkipelo bo in se prikazalo na dan njegovo tiranstvo, nato sc bo razlilo in poplavilo celo okolico. Temu gospodu povemo, da je treba tudi vile rabiti, ne samo grablje. Torej viničar, ki mu je služil po dnevu na delu, ponoči pa zgubljal za delavci svoje moči, mu je postal naenkrat odveč pri njegovi milosti in dobil za nagrado zimsko selitev. Grmu pa povemo, da tudi veleposestnikom ne delamo več zastonj, ker v današnjih dneh ni več suž-nosti, vsaj pri nas ne in tudi delavci in viničarji hočejo živeti kot ljudje in imeti svoje pravice. Ti pa zavedno ljudstvo zahtevaj svoje plače, kakor delavec, ne kakor suženj, in si vzemi za geslo, da te gospod samo toliko čisla, kolikor te rabi, sicer je proti tebi, je tvoj sovražnik in če oboliš, te več ne pozna; tedaj pa z Bogom. Torej ponavljam še enkrat, zavedajte se, da on delavce izkorišča, da si kopiči milijone;
vi	ubogi delavci pa nosite težki jarem in grizete trdi kruh ter izgubljate -svoje moči in zdravje za njega za nesramnih par kronic. Pozivam Vas, kot sotr-
pine, da stopite v naše vrste in se organizirate v strokovni organizaciji, kjer nas je veliko število, da skupno nastopimo proti krvosesom in pijavkam v človeški podobi, ter jim napovemo boj z geslom »vsi za enega, eden za vse« in pokažemo, da se ne damo več pritiskati ob steno. Zahtevamo plačilo, da živimo kot ljudje, ker imamo kri kot naši krvosesi, srce pa gotovo boljše.
Torej zdramite se in stopite v naše vrste v strokovno organizacijo, ki vas hoče vedno ščititi pred krvoloki kapitalisti. — Zavedni organizirani delavec iz Dolenjske.
Hrastnik. (Oni, ki davijo navzdol brez usmiljenja, so navzgor vedno naj-nizkotnejši sužnji!) Da so te besede resnične, so nam dali potrdilo rudniški demokratično naobraženi poduradniki. Slednji so namreč priredili preteklo nedeljo v neki tukajšnji velenarodni gostilni veselico, ki se je vršila v znamenju najostudnejšega klečeplaziva, uajogabuejših črevolezcev. Pristop so imeli le povabljeni, to so oni brezhrbte-ničarski ljudje reptilske pasme. Ko je prišel med nje »Njegova milost« g. ravnatelj, se je proizvalo dejanje, ki je bilo v navadi na turškem dvoru v petnajstem stoletju. Kajti demokratizem teh ljudi obstoja v vednem klanjanju in v nečloveškem poniževanju napram višjim, in v odurnem postopanju in psovanju napram njim podrejenim delavcem. Toda treba je, da pridemo k stvari nazaj. Ko se je končal »Intermezzo turškega dvora« in jim je alkohol dodobra zlezel v glavo, — kajti vsi so vneti borci proti alkoholu, čim več ga uničijo, tem bolje se jim zdi — se je pričelo glavno dejanje, ki je bilo dru-zega bizantinskega tipa, ki je bil vzet iz indijskih krajev, kjer vladajo sužnjem knezi, imenovani Maharadže. Tam je namreč navada, da nosijo kneze črni sužnji v nekakih nosilnicah. Pri nas pa teh nosilnic slučajno še ni (škoda, da jih niso naročili iz Indije), zato so enostavno prijeli in na rokah slavnostno nosili »Njih visokosti«, slovenske Maharadže. Buren aplavz je sledil tudi temu dejanju. Sultan in Maharadži so bili zadovoljni, črni sužnji pa tudi. Jaz pa sem si mislil nov fragment iz življenja sužnjev v svobodni Jugoslaviji. — Pavliha iz Jutrovega.
Trbovlje. Dnevni kop. Delavcem, poslenim pri podjetju Dukič & Komp. v premislek ter drugi javnosti v informacije. Razmere, ki vladajo pri tukajšnjem podjetju nas silijo, da se javno oglasimo potom časopisja ter pokličemo širšo javnost za razsodbo. Dne 14. februarja 1923 popoldne se je ponesrečil mladoletni delavec z imenom Tomše. Ne bodemo sc pečali z razkrivanjem, kako se je nesreča prigodila, kdo je krivec, ali kdo ne, ker to je stvar rudarskega glavarstva, inšpekcije dela, oziroma politične oblasti. Naloga naša je za enkrat samo ta, da seznanimo širšo javnost o razmerah, ki vladajo pri goraj omenjenem podjetju. Z dnem prvega prosinca je prevzelo del tukajšnjega dnevnega kopa stavbeno podjetje Dukič — Ljubljana, ki pa, kakor se čuje, je samo izposojeno ime, v resnici pa je pravi podjetnik neki madžarski Žid. Ne vemo, kai je trboveljsko premogokopno družbo privedlo do tega, da je dotični del dnevnega kopa oddala tujemu podjetju v upravo, za delavstvo gotovo ni imela dobrih namenov, kar se je takoj pokazalo s tem, da so se za vsako najmanjšo stvar brez pravih vzrokov začeli odpuščati delavci, predvsem delavke, tor se jih je s tem prisililo na to, da so pozneje zaprosili dela pri omenjenem podjetju. Tako se je nabralo do sedaj že precejšnje število tistih delavcev, ki so pravi sužnji kakor v starem veku. Čuj-te in strmite. Dotične delavce se plača kakor se zljubi podjetniku in sicer od sedem do dvanajst kron na uro. Nimajo nikakšnih drugih doklad in sedaj naj javnost sodi, kako se je mogoče tem ljudem preživljati in poleg tega še oblačiti? Za njih ne velja nobena pogodba kakor tudi ne zakon o zaščiti delavstva. Na primer: Zakon o zaščiti delavstva prepoveduje zaposlovati mlcuioletne delavce posebno v nočni službi. Tu so pa zaposleni mladoletni delavci obojega spola in sicer tudi ponoči, zraven pa šfl pri takem delu, ki je težak in nevaren še za odrasle, vajene delavce. Pozivamo inšpekcijo dela, da se za stvar briga ter zadevo uredi.
Odgovorni urednik: Anton šustarilč.
Zvezna tiskarna ▼ Ljubljani.
Lastnik konzorcij