Raziskovalni odbor CEDRA 


Mladi prekarci in sindikat v vzgoji in izobraževanju:

U˜inki destandardizacije zaposlovanja na sindikalno organiziranost 







Mladi prekarci in sindikat v vzgoji in izobraževanju:

U˜inki destandardizacije zaposlovanja na sindikalno organiziranost 
Kranj, 2019 

CIP – Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 
331.105.44 331.102.12-053.6
    MLADI prekarci in sindikat v vzgoji in izobraževanju: ucinki destandardizacije zaposlovanja na sindikalno organiziranost / raziskovalni odbor CEDRA [Branko Bembic ... et al.]. – Kranj: CEDRA, Center za družbeno raziskovanje, 2019. – (Raziskovalni zvezek / CEDRA, Center za družbeno raziskovanje; št. 2) 
ISBN 978-961-94954-0-7 
1.Bembic, Branko COBISS.SI-ID 304150784 
V seriji Raziskovalni zvezki objavljamo tekoce analize clanic in clanov Raziskovalnega odbora CEDRA. Zvezki so namenjeni refleksiji praktic­nega delovanja RO CEDRA in širših družbenih bojev. V njih obdelujemo delovne hipoteze in predstavljamo (delne) ugotovitve, ki so nastale v soraziskovanju z delavkami in delavci. Z zvezki že-limo spodbuditi teoretske razprave, deliti izkušnje iz organizacijskih praks na terenu in ponuditi raz­mislek o strategijah ter sredstvih razrednega boja, s cimer skušamo prispevati k politicni organizaciji delavskega razreda. 

Povzetek 

Položaj vzgoje in izobraževanja se je pod pritiski kapitala v zadn­jih desetletjih precej spreminjal. To lahko opazujemo v fleksibiliza­ciji delovne sile: v postopni prekarizaciji in outsourcanju delovnih razmerij. Na eni strani kapitalisticna država zaradi pritiskov kapitala predvsem mlade delavke in delavce raje zaposluje v nestandardnih oblikah zaposlitve; na drugi strani lahko zasebna podjetja privati­zirajo dele javnega zavoda ter si prisvajajo producirano presežno vrednost. Posledica teh pritiskov je narašcajoca notranja segmenta­cija delovne sile, zaradi cesar je njena struktura tudi hierarhizirana. Naša študija kaže, kako razredni boj, ki ga kapital vodi prek buržoaz­ne države, tako da delovno silo nenehno oblikuje glede na zahteve procesa akumulacije kapitala, sindikatom javnega sektorja zmanjšu­je moc. V izhodišcu raziskave stoji vprašanje organiziranja v javnih zavodih. Preveriti želimo, ali so mlajše delavke in delavci, ki pogosto delajo v nestandardnih oblikah zaposlitve, v sindikalnih bojih manj aktivni oziroma v kolikšni meri se vkljucujejo v sindikalno gibanje v sektorju vzgoje in izobraževanja ter kakšni so njihovi pogledi ter specificni problemi. 
Kljucne besede: vzgoja in izobraževanje, prekarnost, sindikalno organiziranje, sodobni kapitalizem, outsourcing, razredni boj. 

Vsebina 

Uvod 
9 


Država, kapital, javni sektor in šolstvo 
13 


Sindikati javnega sektorja 
17 

Kaj se lahko naucimo iz uciteljskih bojev v ZDA, Argentini in Cilu? 21 
Študija primera: Položaj mlajših delavk in delavcev ter odnosi med zaposlenimi v vzgoji in izobraževanju – lekcije za sindikalno organiziranje 
27 

Mladi zaposleni v oceh anketiranih zaupnikov in zaupnic – preracunljivi individualisti? 
30 

Materialni položaj mladih intervjuvancev 
34 

Mladi intervjuvanci: v ospredju neplacne zahteve! 
35 

So mladi delavke in delavci sami s svojimi težavami? 
37 

Cigav sindikat? 
39 

Politicni ucinki: razkroj solidarnosti; namesto razrednega, »generacijski« konflikt 
41 

Mladi so solidarni 
43 


Razprava 
45 


Literatura 




UVOD 
Sodobni kapitalizem je v svoji neoliberalni obliki napadel organi­zirano delavstvo ter obnovil ekonomsko in politicno moc kapitalis­ticnih razredov. S tem si je uspel podrediti tista podrocja, ki so bila v zgodovinski politicni formi socialdemokratske države blaginje in v državah dejansko obstojecih socializmov izvzeta s trga in univer­zalno dostopna vsakomur, ne glede na njegov ali njen materialni položaj. Danes smo price poblagovljenju institucij družbene repro­dukcije, ki vse bolj delujejo po diktatu tržnih mehanizmov in služijo potrebam akumulacije kapitala. V šolstvu se to najbolj ocitno kaže na dveh ravneh: s pritiskom na stroške in v proizvodnji za kapital koristnega blaga. 
Prvic, pritisk na stroške se kaže v fleksibilizaciji delovne sile: v pos­topni prekarizaciji in outsourcanju delovnih razmerij. Na eni strani kapitalisticna država zaradi pritiskov kapitala predvsem mlade de­lavke in delavce raje zaposluje v nestandardnih oblikah zaposlitve; na drugi strani lahko zasebna podjetja privatizirajo dele javnega zavoda (npr. preko outsourcinga) ter si prisvajajo producirano pre­sežno vrednost. Vdor tržnih tehnik v javne zavode je prisoten že v nacinu upravljanja šol, ki je vse pogosteje takšen, kot bi ga vodila profitni motiv ter samovolja vodij, ne pa zagotavljanje kvalitetnih storitev za vso družbo. 
Drugic, kapital si s podrejanjem pedagoškega in raziskovalnega procesa zagotavlja znanja, ki pripomorejo k povecanju produktiv­nosti in izboljšanju procesa produkcije (izboljšani stroji, nova tehni­ka, boljše tehnike discipliniranja delavcev in delavk itd.), in znanja, ki omogocajo ucinkovitejšo prodajo proizvodov ali storitev. Kapi­talisticni razred lahko posega po brezplacnem in stalnem dotoku usposobljene delovne sile in znanstvenih ter tehnoloških raziskav in inovacij, ki prinašajo pocenitev proizvodnje za proizvodnjo relativne presežne vrednosti. 
Javno izobraževanje vse bolj postaja servis kapitala. Je vir tehnolo­ških inovacij in mesto proizvodnje specificnih znanj, potrebnih za višanje produktivnosti ter odnosov konkurence. Hkrati postaja s pri­vatizacijo dolocenih storitev ali njihovih segmentov, denimo varo­vanja, cišcenja in prehrane, prostor akumulacije kapitala. 
Kljub temu da sindikati s svojo politicno mocjo še vedno lahko prisi­lijo predstavnike kapitala v pogajanja in delavstvu obcasno pribori­jo nekatere koncesije, pa vse težje organizirajo delavce in delavke. Zaradi vse vecje segmentiranosti delovne sile se osredotocajo na poklicne ali panožne interese, splošne, razredne interese delavstva pa potiskajo v drugi plan. Ucinki segmentacije delovne sile prav tako zahtevajo nove, ambicioznejše metode in prakse za gradnjo kolektivov v zavodih. Rigidnost sindikalnega gibanja, njegovih de­lovnih metod in politicnih strategij se na nekaterih mestih že kaže v škodljivih politicnih ucinkih za delavski razred. 
Zvezek se ukvarja s problematiko pritiska na delavstvo v tistem delu družbene reprodukcije, ki zagotavlja ustrezno vzgojo in izobrazbo bodoci delovni sili. S preucevanjem stanja na podrocju vzgoje in izobraževanja smo od leta 2018 dalje v CEDRI analizirali probleme mladih pedagoških delavk in delavcev, ki izhajajo iz oblik njihovih zaposlitev, ter jih povezali s potrebami za sindikalno organiziranje na razredni ravni. V raziskavi smo se osredotocili na odnose, ki s po­vecevanjem konkurence in ohranjanjem hierarhicnih odnosov med standardno in nestandardno zaposlenimi delavci spreminjajo in že vplivajo na sindikalno organiziranost zaposlenih v šolstvu. 

DRŽAVA, KAPITAL, JAVNI SEKTOR IN ŠOLSTVO 
Politicna forma države je ena osrednjih strukturnih znacilnosti ka­pitalisticne družbe. V svoji specificni družbeni formi je zmožna ob-stanka le, dokler je ekonomski reprodukcijski proces zagotovljen kot proces uvrednotenja kapitala. Kapitalisticna država ni orodje v rokah vladajocega razreda, temvec je družbeno razmerje. Je in-stitucionalizacija politicnih procesov mešcanske družbe, v kateri se izražajo družbena razmerja sil, v razredni družbi torej razmerja gospostva in moci. V državi kot izrazu kapitalisticne politicne forme se manifestira tudi formalna enakost, neodvisnost in svoboda trž­nih individuov. (gl. Hirsch, 2014, 11–17) To pomeni, da mešcanska država kot pravna država šciti zasebno lastnino vsakega državljana. Prav zašcita zasebne lastnine zagotavlja podlago za izkorišcevalska kapitalisticna razmerja, saj morajo tisti, ki v kapitalisticni družbi ne posedujejo nobene druge lastnine kakor svojo delovno silo, to pro-dajati in se s tem podrediti kapitalu. (gl. Heinrich, 2013, 226–227) 
V preteklih desetletjih si je kapital z uspehi v razrednih bojih drža­vo vse bolj podrejal. Svoje interese je uveljavil v javnem sektorju, katerega del je šolstvo, zato te procese mocno obcutijo tudi javni delavci in delavke – uciteljice, medicinske sestre, socialni delavci, negovalke, varuhinje itd. 
Storitve, ki jih opravljajo delavci in delavke v javnem šolstvu, so fi­nancirane z davki kot delom presežne vrednosti, kar pomeni, da država posega v neposredni interes kapitala in tako veckrat naleti na odpor – ceprav kapital potrebuje kvalificirano, izobraženo delov-no silo, ki jo je mogoce vkljuciti v produkcijski proces. Kljub temu da država z javnim šolstvom omogoca reprodukcijo mezdnega delavca, kapitalisticni razred pritiska na državo z zahtevami, ki se v poslovanju vodstev šol kažejo v zadrževanju rasti plac, povecanju intenzivnosti dela, fleksibilnih delovnih režimih, odpušcanju itd. De-lavci in delavke v šolstvu se zato soocajo z vse strožjo kapitalisticno delovno disciplino v obliki nagrajevanja in kaznovanja ter v zadnjem casu tudi z odkritim napadom na sindikalne zaupnike.1 Neposred­ni ucinek tovrstnega upravljanja se kaže tudi v uvajanju odnosov konkurence med zaposlenimi, saj so prekarno zaposleni prisiljeni tekmovati med sabo za podaljšanje pogodb o zaposlitvi (gl. Krašo­vec, 2011, 60–61). Prekarni in outsourcani delavci z zaposlitvami za dolocen cas in pod neposrednim pritiskom kapitala so – poleg t. i. placne skupine J, v katero spadajo med drugim tudi najslabše pla-cani v javnem sektorju – najšibkejši clen v celotni strukturi delovne sile v vzgoji in izobraževanju, kar ima znatne ucinke tako na njihove eksistence kakor na politicni boj vsega delavstva. 
1 V preteklem letu je bil z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi odpušcen sindikalni zaupnik na Srednji šoli za oblikovanje Maribor. Prav tako je bil spro­žen postopek izredne odpovedi zoper vzgojiteljico in sindikalno zaupnico v Vrtcu Jarše v Ljubljani, ki pa je bil ob širši podpori staršev vrtcevskih otrok ustavljen. To kaže na trend, da skušajo vodstva javnih zavodov sindikalno gibanje na vsak nacin disciplinirati. 

SINDIKATI JAVNEGA SEKTORJA 
Razredni boj je v primeru vzgoje in izobraževanja integriran v admi­nistrativni aparat mešcanske države kot socialni dialog med pred­stavniki vlade in ministrstev ter sindikalno organiziranim delavskim razredom. Pravimo, da gre za neokorporativisticno politicno struk­turo, ki organiziranemu delu sicer zagotavlja predstavništvo, a ga obenem v dani institucionalni formi tudi omejuje za potrebe ne­motene akumulacije kapitala (gl. Panitch, 1981). Sindikati v javnem sektorju imajo relativno visoko stopnjo organiziranosti in akcijske moci, saj so sposobni svoje clanstvo mobilizirati za protestne akcije in stavke. To so pokazali tudi leta 2018, ko se je protesta v Ljubljani udeležilo okoli 25.000 uciteljic in uciteljev, z delom pa jih je pre­kinilo še dodatnih 40.000. Mobilizacijske aktivnosti so bile široke, sindikati so prvic uporabili tudi interno glasovanje o stavki in tako vkljucili vse clane in clanice v svoje politicno delovanje in aktivnosti na terenu. 
Tovrstna akcijska moc je novo vlado prisila k pogajanjem, ki so pri­nesla splošen dvig plac v javnem sektorju; najvec je sicer pridobil pedagoški kader ter tisti na višjih položajih, manj pa tisti na najnižjih položajih. Prav tako niso bili odpravljeni nekateri kljucni, dolgoletni problemi: položaj placne skupine J (ki je dvakrat udarjena – pod-placana in brez napredovanja v nazive), pomocnic vzgojiteljic, kuha­ric, cistilk, medicinskih sester, skrbstvenih delavk, varuhinj itd. Prav tako sindikati niso dosegli 100-odstotnega zagotovila, da bo z dvi­gom plac povezane višje stroške pokrila država, zaradi cesar so se npr. podražile storitve vrtcev in domov upokojencev, s cimer so bili stroški preneseni predvsem na starše predšolskih otrok in ostarele. Hkrati si vlada v javnem sektorju prizadeva uvesti nov placni sistem ter prenoviti karierno napredovanje. S tem bi zmanjšala število mož­nih napredovanj delavcev, vodstva javnih zavodov pa bi dobila vec pooblastil pri njihovem nagrajevanju ali kaznovanju. 
Sindikalno organiziranje se v boju proti pritiskom kapitala in bur-žoazne države omejuje predvsem na obrambo pravic svojih cla­nic in clanov, pri cemer so v ospredju pogosto najvecje in najbolje organizirane skupine clanstva. Trenutne vsakodnevne sindikalne aktivnosti so usmerjene v individualno pravno pomoc clanstvu, ko­munikacijo z javnostjo in pogajanja s predstavniki vlade. S tovrst­nimi dejavnostmi sindikalno gibanje ohranja ekonomski položaj najštevilcnejše in najbolje organizirane skupine clanstva, medtem ko ostajajo tisti, ki so v šibkejšem položaju in manj številcni (mlajše prekarne delavke, cistilke, kuharice, tajnice, pomocnice vzgojiteljic itd.), od tega dogajanja prepogosto odmaknjeni. 
Vkljucevanje slabše organiziranih ali številcno manjših skupin je v zavodih neredko prepušceno stihiji in le obcasnemu nagovarjanju, kar ne prinese zadostnih ucinkov za preseganje obstojece sindikalne politike. Toda ce se dejavnost sindikata osredotoca na posamezne skupine clanstva in se bori za ohranjanje njihovega relativnega po­ložaja, trpi ugled in upada podpora prizadevanjem organiziranega delavstva – v tem primeru zlasti uciteljstva –, saj lahko druge skupine v njegovih zahtevah prepoznajo ozke, partikularne interese, ki jih je težko legitimirati in zagovarjati.2 Potrebno bi bilo sistematicno te­rensko delo, vkljucujoce in kolektivne prakse, ki lahko privedejo do organiziranosti vseh segmentov zaposlenih in do njihovega boja za interese celotnega delavskega razreda in za javno dobro. 
2 Tak primer so bržkone tudi poskusi nekaterih sindikatov (npr. zdravniškega sindikata), da bi izstopili iz enotnega placnega sistema v javnem sektorju. 

KAJ SE LAHKO NAUCIMO IZ UCITELJSKIH BOJEV V ZDA,ARGENTINI IN CILU? 
Nedavni boji sindikatov sektorja vzgoje in izobraževanja ponujajo kar nekaj zgledov tovrstnih široko zastavljenih in vkljucujocih praks. Leto 2019 so zaznamovali organizirani protesti proti vladam in korporaci-jam ter ponekod celo proti lastnim sindikatom. V številnih državah, npr. v Cilu, Argentini, Iranu, ZDA in na Poljskem, so se šolski delavci in delavke znašli v prvih bojnih vrstah. Kljub majhnim uspehom in šte­vilnim porazom so se stavkajoci s prekinitvijo pouka, povezovanjem z lokalno skupnostjo in drugimi sindikati zoperstavili vladam, politicnim predstavnicam kapitalisticnega razreda. Zahteve uciteljskih sindikatov se niso osredotocile zgolj na ekonomski boj za višje place; z novimi or-ganizacijskimi metodami in strategijami so sindikalna gibanja presegla ozke interese delavcev v posameznih poklicih in njihove medsebojne navidezne konflikte ter okrepila razredni boj. 
Ucitelji in uciteljice (podobno kot druge delavke in delavci javnega sektorja, npr. vzgojiteljice, skrbnice, medicinske sestre, varuhinje itd.) imajo zaradi neposrednega odnosa s starši in mladostniki možnost za široko solidarnostno podporo, ki presega zgolj kolektiv na delovnem mestu. S svojo aktivnostjo in zgledom lahko vplivajo na široke dele delavskega razreda. Vzgojitelji, pomocnice vzgojiteljic, ucitelji, šolske kuharice in cistilke so del skupnosti; ljudje jim zaupajo, saj skrbijo, vzgajajo in izobražujejo otroke ter mladostnike, opozarja Blanc (2019, 58–63). Dodali bi lahko, da ta zaupanje in podpora nista brezpogojna, ampak sta povezana tudi z naravo zahtev, ki jih postavljajo – bolj so za­hteve univerzalne in v skladu s širšimi družbenimi boji, širšo podporo in ugled uživa pedagoški kader ali katerakoli druga skupina delavstva. 
V Cilu so stavko uciteljev in uciteljic v zacetku junija 2019 podprli tako študentje in študentke kot tudi delavci in delavke iz razlicnih panog. V argentinski provinci Chubut so stavkajoce ucitelje in uciteljice podprli delavci in delavke iz naftne in kovinske industrije. S skupnimi mocmi so uspešno blokirali promet pred strateško pomembnimi obrati in tako enotno pritisnili na kapital (gl. Soul in Rodríguez, 2019). Pridobivanje podpore staršev, ucencev in širše lokalne skupnosti je dolgotrajen pro-ces, ki ga morajo stavkajoci opravljati dlje casa, predvsem preden za­cnejo s stavko. Cikaški ucitelji in uciteljice, združeni v sindikatu Chicago Teachers Union (CTU), so že od leta 2011 nacrtno utrjevali mocno za­vezništvo z okoliškimi lokalnimi organizacijami, zlasti tistimi, ki delujejo v najrevnejših, pretežno crnsko-latinskih predelih Cikaga. Z uskladitvi­jo zahtev in oblikovanjem skupnih ciljev je njihova 11-dnevna stavka v letu 2019 posegla na širše podrocje socialne politike in ustvarila trdnej­še solidarnostne vezi med delavskim razredom. V boju za širše cilje so uciteljski sindikati vzpostavili mocne solidarnostne vezi z medicinskimi in socialnimi delavkami, študenti ter širšo lokalno skupnostjo (gl. Ma-ass, 2019; prim. McAlevey, 2016). 
V Arizoni in Zahodni Virginiji so ucitelji in uciteljice že nekaj mesecev pred uradnim glasovanjem za stavko leta 2018 izkoristili vsako prilož­nost za pogovor s starši in dijaki. Organizirali so številne lokalne akcije (shode na ulicah, nošenje rdecih majic, »zasedbo« viaduktov, mobiliza­cijo z letaki in pušcanjem kratkih sporocil na javnih prevoznih sredstvih, jutranja srecanja s starši itd.), s katerimi so javnost opozorili na pogoje, v katerih delujejo, predvsem pa, za kaj se borijo. Pomembni so bili tudi osebni stiki; pogovori z ljudmi na ulicah in agitacija od vrat do vrat (gl. Blanc, 2019, 58–63). 
Obravnava širših politicnih problemov, okoli katerih se lahko poenoti­jo delavci in delavke ter lokalna skupnost, je nujen korak k širšemu or-ganiziranju delavstva. V Cikagu so ucitelji in uciteljice s preusmeritvijo boja iz »ciste« ekonomske akcije v širšo množicno stavko – s skupnimi zahtevami – dosegli množicen politicni pritisk. Boj je bil usmerjen proti privatizaciji in financnim rezom v javno šolstvo, v zašcito pravic mig­rantov, povecanje štipendij, vecjo dostopnost do mestnih stanovanj, brezplacen javni prevoz ter reševanje problematike brezdomstva med mladimi (gl. Maass, 2019). V zacetku junija 2019 je v Cilu stavkalo okoli 
65.000uciteljev in uciteljic, ki so med drugim zahtevali izenacitev sta­tusa vzgojiteljic in specialnih pedagoških delavk s statusom uciteljev, saj so do sedaj prejemale zgolj minimalno placo, s katero ni mogoce preživeti (gl. Left voice, 2019). 
Šele z oblikovanjem široke fronte delavk in delavcev se lahko izobli­kujejo skupni cilji in organizirana moc delavskega razreda. Za krepi­tev delavskega gibanja je pomembno povezovanje in organiziranje atomiziranih delavcev in delavk, s poudarkom na sindikalizaciji tistih segmentov nosilcev delovne sile, ki jih kapital sili v fleksibilnejše oblike zaposlitev. 
Z organiziranjem vseh sodelavcev in sodelavk v skupni organizaciji, ne glede na poklic ali delovno mesto, se lahko kolektiv uspešno zoper­stavi vodstvu podjetja ali zavoda. Uspeh stavke je zagotovljen le z vi-soko stopnjo sodelovanja in usklajevanja delavcev in delavk. Skupni boji krepijo delavsko solidarnost in skupni razredni interes. Za prema­govanje razdrobljenosti so nujne številne politicne razprave, izobraže­vanja in aktivnosti. V Zahodni Virginiji so politicne teme med ucitelji in uciteljicami postale stalnica razprav v kabinetih, zbornicah in ob kosilu (gl. Blanc, 2019, 49–50). 
Zaradi narašcanja bojne pripravljenosti delavskega razreda je treba ponovno postaviti vprašanje stavke: gre zgolj za obliko ekonomskega ali tudi za politicni boj? Sindikalni boji, kljub temu da so vecinoma zgolj ekonomski, ohranjajo delavce in delavke v bojnem razpoloženju (gl. Marx, 1853). Zgodovina delavskih bojev nas uci, da se delavski razred lahko poveže in vzpostavi kot politicna sila samo v razrednem boju,3 ki je hkrati tudi politicno dejanje. V sindikalnem boju lahko delavski razred analizira nove izkušnje in ideje ter okrepi solidarnost. S kolektiv­nim delovanjem pride do dragocenih zakljuckov o strategiji in taktiki obeh razredov. 
Uciteljske stavke v ZDA že dobivajo politicni prizvok in se lahko izobli­kujejo v politicno orožje; delavci in delavke šele oblikujejo lastne inte­rese, ki so loceni od interesov vladajocega razreda. Medtem so zacet­ne vstaje cilenskih uciteljev in uciteljic že prerasle v splošne stavke vseh 
3 »Posamezni individui si tvorijo razred le toliko, kolikor se morajo skupno boriti proti drugemu razredu; sicer pa si v konkurenci stoje spet sovražno na­sproti.« (Marx in Engels, 1979, 79) 
delavcev in delavk, ki klicejo po celoviti sistemski spremembi. Z usta­navljanjem samoorganiziranih demokraticnih organov in usklajevalnih odborov želijo izvoliti delavsko ustavodajno skupšcino, ki bo svobodno in suvereno pripravila novo ustavo. Spoznanje, da je obstojeci državni aparat zgolj aparat vladajocega razreda, s katerim si buržoazija pod-reja vecji del prebivalstva, je dokaz ideološke in organizacijske zrelosti cilenskega razrednega boja (gl. Glaser, 2019). 
V primerjavi z državami Južne in Severne Amerike Slovenija še ni doži-vela popolne razgradnje institucij socialne države, ki so pridobitev pre­tekle socialisticne družbe in delavske mobilizacije v prvih letih tranzicije v kapitalizem, k cemur je prispevala tudi mobilizacija sindikatov javne­ga sektorja. Sindikaliziranost delavcev in delavk v vzgoji in izobraževan­ju je visoka, prav tako njihova mobilizacijska moc. Kljub vsemu ostajajo vsi sindikati, ki še branijo interese delavskega razreda, potisnjeni na obrobje politicnega življenja, delavske množice pa izkljucene iz politic­nih procesov (gl. Mocnik, 2010, 198–199; Bembic, 2017). Sindikalni boj je pogosto ekonomisticen, sindikati se borijo le za placne interese (kjer so vecjih koristi deležni tisti, ki so že tako ali tako v boljšem materialnem položaju), medtem ko so politicno dimenzijo svojega delovanja v veliki meri opustili. Prav tako se številni sindikati soocajo z upadom clanstva, najvecje težave pa so z organiziranjem mladih, ki jih bolj kot letnica rojstva opredeljuje njihova prekarna zaposlitev (gl. Broder, 2016). 
Odgovor na drobljenje delovne sile v šolstvu je solidarnost razmero-ma dobro organiziranega pedagoškega kadra z neorganiziranimi, kar lahko sindikalno gibanje doseže s politizacijo clanstva in vkljucevanjem prekarnih in outsourcanih delavcev in delavk. S kolektivnim reševan­jem problemov, množicno participacijo in sistematicnim izobraževan­jem lahko delavci in delavke v šolstvu presežejo goli ekonomski boj, povežejo lokalno skupnost in solidarno podprejo druge delavske boje. S tem bi bil narejen velik korak k množicni organizaciji delavske­ga razreda, ki bi se bila sposobna upreti izkorišcanju in politicnemu gospostvu kapitala. 

ŠTUDIJA PRIMERA 
Položaj mlajših delavk in delavcev ter odnosi med zaposlenimi v vzgoji in izobraževanju – lekcije za sindikalno organiziranje 
V uvodu raziskovalnega zvezka smo pokazali, kako se je v preteklih desetletjih pod pritiskom kapitala položaj vzgoje in izobraževanja spreminjal. Pritiski kapitala na vrednost delovne sile so povzrocili pomembne spremembe v tehnicni sestavi delovne sile4 v javnem sektorju. S študijo primera želimo ponazoriti, kakšne politicne ucin­ke proizvaja narašcajoca notranja segmentacija delovne sile, zaradi cesar je njena struktura tudi nujno hierarhizirana. 
Produkcijsko mesto javne vzgoje in izobraževanja je v osrcju druž­bene reprodukcije, zato kolektivna politicna akcija vpliva na veliko vec ljudi kot zgolj na zaposlene. Hkrati pa je zaradi proracunskega financiranja njen uspeh odvisen od podpore širokih delovnih mno­žic, ki lahko bodisi podprejo sindikate in pritisnejo na vlado bodisi podporo odrecejo in državi olajšajo boj proti sindikatom. Opisani primeri uspešnih delavskih bojev iz tujine kažejo, da lahko sindikati javnega sektorja stopijo na celo družbenih bojev in vzpostavijo so-lidarnostno vez s širšo skupnostjo, kar delavkam in delavcem omo­goca izgradnjo številnih kolektivnih praks, ki segajo onkraj lastnega delovnega mesta in iz katerih lahko crpajo svojo politicno moc v boju proti kapitalu in kapitalisticni državi. Študija primera se loteva istega problema z nasprotne strani – kaže, kako razredni boj, ki ga kapital vodi prek buržoazne države – tako da delovno silo nenehno segmentira in hierarhizira, tj. jo oblikuje glede na zahteve procesa akumulacije kapitala – sindikatom javnega sektorja zmanjšuje moc. 
4 Koncept tehnicna sestava delovne sile si sposojamo pri italijanskih marksistic­nih teoretikih operaizma. Razumemo ga kot vidik naddolocenosti, ki opredel­juje niz odnosov, v katere sta vpeta posamezna delavka ali delavec, kolikor te odnose oblikujeta kapital oziroma kapitalisticna država, da bi delovno silo pri­lagodila potrebam procesa akumulacije. Operaisticni konceptualni par dopol­njuje politicna sestava delavskega razreda, ki pomeni politizacijo delavstva in njegovo vzpostavitev v kolektivni subjekt v zgodovinskem trenutku, v katerem delavstvo preseže fragmentiranost tehnicne sestave, vsiljene s strani kapitala, in doseže politicno enotnost (gl. Raziskovalni zvezek Cedra, št. 1). 
Z drugimi besedami, študija prikazuje razdiralne ucinke, ki jih proi­zvaja segmentacija delovne sile v pedagoškem procesu. A ce seg­mentacija razkraja že solidarnost znotraj uciteljskega poklica in s tem spodkopava moc sindikata, lahko pricakujemo, da so ucinki poglabljanja segmentacije med razmeroma dobro organiziranimi poklici v javnem sektorju in preostalimi skupinami delavstva še toli­ko bolj unicujoci za politicno enotnost delavskega razreda nasploh in še posebno za položaj organiziranega dela v vzgoji in izobraže­vanju. 
Mladi zaposleni v ocehanketiranih zaupnikov in zaupnic –preracunljivi individualisti? 
V izhodišcu raziskave je bilo vprašanje organiziranja v javnih zavo­dih. Preveriti smo želeli, ali so mlajše delavke in delavci v sindikalnih bojih manj aktivni oziroma v kolikšni meri se v sektorju vzgoje in izobraževanja vkljucujejo v sindikalno gibanje, hkrati pa, kakšni so njihovi pogledi in specificni problemi. Zaradi visoke stopnje sindi­kaliziranosti in goste mreže sindikalnih zaupnic in zaupnikov smo se odlocili, da med njimi opravimo anketo. V njej smo jih spraševali 
o njihovem sindikalnem delu, položaju mladih zaposlenih, njiho­vem vkljucevanju v sindikat ter širši delavski problematiki. Anketni vprašalnik je bil po centraliziranem elektronskem komunikacijskem kanalu sindikalne organizacije poslan vsem sindikalnim zaupnicam in zaupnikom. Odziv je bil dober, saj je vprašalnike izpolnilo kar 85 % zaupnic in zaupnikov. 
Rezultati ankete nudijo dovolj materiala za posebno raziskavo, a tu­kaj bomo poudarili le tri tocke. Prvic, demografske znacilnosti anke­tiranih zaupnic in zaupnikov so pokazale, da so ti v povprecju stari okoli 50 let. Drugic, vecina (40 odstotkov)5 anketiranih zaupnic in zaupnikov je menila, da se pricakovanja mlajših zaposlenih (do 35 let) razlikujejo od pricakovanj starejših. Tretjic, utemeljitve odgovo­rov anketiranih zaupnic in zaupnikov, ki so na vprašanje o razlikah v pricakovanjih med starejšimi in mlajšimi zaposlenimi odgovori­li pritrdilno, so pokazale, da v mlajših delavkah in delavcih vidijo predvsem oportunisticne posameznike, ki zasledujejo le osebne, individualne koristi, pri cemer sindikat pogosto vidijo kot orodje za uresnicitev teh stremljenj. Prav tako se pojavlja mnenje, da se mladi niso sposobni solidarizirati s starejšimi, ki so morda manj obremen­jeni in bolje placani. 
… mlajši gledajo samo na to[,] kaj bodo pridobili, nimajo razvitega obcutka solidarnosti … 
… pricakujejo pravice, brez da bi se želeli aktivno vklju-citi v prizadevanja za njihovo pridobitev. Preracunljivo tehtajo[,] kaj dobijo za clanarino, ki jo placujejo – ali se jim splaca ... 
… mladi pricakujejo od sindikata v glavnem koristi, niso pa pripravljeni za to nic prispevati ali žrtvovati, vsaj v našem kolektivu je tako. 
Kar se tice mlajših od 35 let, pa je tako, da bi želeli viš­je place. Primerjajo se z delom starejših, ki so pravilo-ma že napredovali. Pri njih upada solidarnost do sta­rejših, ker le-ti ne delajo »cele dneve«, si upajo vzeti prosto, imajo vec dopusta in so bolje placani. Njihovo razmišljanje je spremenjeno. Ce ne moreš vec delati tako hitro in ucinkovito kot mladi, pusti službo; crkni. 
5 Približno 34 odstotkov vseh, ki so odgovarjali na to vprašanje, je odgovorilo, da se pricakovanja mladih ne razlikujejo od pricakovanj starejših, 27 odstotkov je pri tem vprašanju izbralo odgovor »Ne vem«. 
Altruizem je zaznati samo še do osebnih prijateljev, v splošnem pa ga ni vec. Razgledanost se manjša, za­nimanje za dogajanje v državi in svetu je izginilo, nic ne berejo in nic jih ne zanima, kar ni povezano z njimi osebno. Od prihodnosti ne pricakujejo nicesar in zdi se jim vedno bolj krivicno, da morajo dajati denar za pokojnino, ker je sami ne bodo imeli. (Anketa med sindikalnimi zaupnicami in zaupniki, 2018) 
Skratka, rezultati ankete so pokazali, da se sindikalnim zaupnicam in zaupnikom, ki so praviloma starejši, mlade delavke in delavci po­gosto kažejo kot individualisti, ki stremijo k osebnim koristim in ne razumejo kolektivnih principov sindikalnega organiziranja. 
Zanimalo nas je, ali delavstvo resnicno razdvajajo kulturne znacil­nosti, kakršne so generacijske razlike, ki se pri mladih dozdevno kažejo kot preracunljivost in odklanjanje solidarnostnih družbenih praks. Zato smo, potem ko smo dobili anketna mnenja sindikalnih zaupnic in zaupnikov, opravili raziskovalne intervjuje s šestimi pe­dagoškimi delavkami in delavci, starimi do 35 let, med katerimi so bili tako clani kot neclani sindikata. V intervjujih smo jih poglobljeno spraševali o materialnem položaju, znacilnostih delovnega procesa, izvorih potencialnih konfliktov in politicnem organiziranju na delov­nem mestu. 
Razširitev raziskave z vkljucitvijo pogleda z »druge strani« je razkrila, da obstaja med delovno silo v vzgoji in izobraževanju navidezni in-teresni razcep. Ta izhaja iz strukturnega položaja, ki ga posamezna skupina zaseda v segmentirani sestavi delovne sile. Na eni strani so pogosteje prekarno zaposleni mladi, na drugi strani pa standardno zaposleni starejši. Odgovori, ki sta jih podali obe posamezni skupini delavstva, odražajo pogled, omejen s konkretnim materialnim po­ložajem dolocene skupine. Prioritete mlajših delavk in delavcev so dejansko drugacne od prioritet preostalega clanstva in res je tudi, da se manj vkljucujejo v dejavnost sindikata, vendar njihov odnos ne korenini v kulturnih znacilnostih razlicnih generacij, ampak je v veliki meri pogojen z njihovim materialnim položajem, ki se moc­no razlikuje od položaja starejših, standardno zaposlenih delavk in delavcev. Dozdevno nagovarjanje neposrednih lastnih interesov, ki izhajajo iz tega položaja, lahko vodi v konflikt med obema segmen­toma delovne sile. 
Kot bomo pokazali v nadaljevanju, segment delavk in delavcev, ki je v tehnicni sestavi delovne sile zaradi negotove zaposlitve v šib­kejšem položaju – to pa so navadno mlajše sodelavke in sodelavci –, težje prevzame pobudo ali se drugace izpostavi, ce ne cuti podpore kolektiva in sindikata. Ta delovna sila je ubogljiva, disciplinirana in pripravljena na visoko delovno intenzivnost. Zato dodatne obreme­nitve, ki se pojavljajo deloma zaradi prilagodljivosti, ki jih zahteva nemoten potek delovnega procesa (npr. nadomešcanja bolniške odsotnosti), deloma zaradi želja po doseganju visokih standardov ob danem obsegu zaposlovanja (npr. nekatere obšolske dejavnos-ti), najpogosteje padejo nanje. Redno zaposleni namrec dodatne fleksibilnosti ali neplacanega dela, ki bi ga želelo naložiti vodstvo, niso pripravljeni sprejeti, pri cemer imajo seveda tudi oporo v sindi­katu. Mlajšim, prekarno zaposlenim delavkam in delavcem se zato izborjeni položaj standardno zaposlenega delavstva kaže kot »ne­upraviceni privilegij«, sindikat pa kot orodje uveljavljanja in vzdr­ževanja teh dozdevnih »privilegijev«. Ucinki so z vidika trdnosti ko­lektiva in delavske organizacije izjemno razdiralni – v prizadevanjih za enakost so mladi namrec pripravljeni pristati na iznicevanje pre­teklih dosežkov delavskega gibanja, v katerih vidijo glavni vzrok za razliko med svojim položajem in položajem standardno zaposlenih in sindikalno dobro organiziranih sodelavk in sodelavcev. 

Materialni položaj mladih intervjuvancev 
Materialni položaj, v katerem se znajdejo mlade pedagoške delav­ke in delavci, je strukturno drugacen od položaja starejših kolegic in kolegov s standardnimi zaposlitvami. Mladi zaposleni v vzgoji in izobraževanju ostajajo vec let zaposleni v nestandardnih oblikah zaposlitev: opravljajo nadomešcanja bolniških in porodniških od­sotnosti, dobivajo zaposlitve za polovicni delovni cas ali pa so samo polovicno zaposleni za nedolocen cas ipd. Ob tem je pogosta zna-cilnost, ki spremlja prekarno zaposlene, tudi menjavanje javnega zavoda, v katerem delajo. 
Drugace pa je tako, delovnih izkušenj imam približno šest let, torej po pripravništvu. Sem imela sreco, pac s placanim pripravništvom, ker je takrat to še šlo, kaj­ne, zdaj je tudi to težko dobiti. Sem potem delala – to je moja peta zaposlitev, peti delodajalec. Vse je bilo vezano na krajše obdobje, torej bolniške, porodniške, potem se mi je pa tu z malim pomežikom srece od­prlo delovno mesto, torej za nedolocen cas. Tako da zdaj sem drugo leto zaposlena za nedolocen cas, kar je ... [...] Tako da zdaj sem prvo leto zaposlena za ne­dolocen cas. Prvo leto je bilo pa poskusno. [...] Torej, sicer ne cisto polno. Za nedolocen cas imam 70 %, za ostalo imam pa 30 % za dolocen cas. Upam, da to postane letos za nedolocen cas. (Azra, uciteljica na srednji šoli, junij 2018) 
Tip zaposlitve je trenutno [...] polovicno delam za ne­dolocen cas, polovicno pa za dolocen cas. Ampak upam, da bom dobil zdaj 100 % za nedolocen cas. [...] Prvo leto sem imel za dolocen cas, drugo leto tudi za dolocen cas, ampak ko zamenjaš zavod, to ni proble-ma. Ce si pa dve leti v istem zavodu, ti pa potem že morajo obljubiti za nedolocen cas. Menda. (Johnny, ucitelj na osnovni šoli, avgust 2018) 
Njihov položaj jim torej ne nudi dolgorocne materialne varnosti, nji­hova individualna reprodukcija pa je s tem ogrožena. Ob tem je placilo za visoko delovno intenzivnost, obremenjenost in pritiske, s katerimi se soocajo na delovnem mestu, relativno nizko. Zato je še toliko bolj zanimivo, da zahteva mladih za višje placilo ni na vrhu njihovih prioritet. 

Mladi intervjuvanci: v ospredju neplacne zahteve! 
Materialni položaj, v katerem se mlade delavke in delavci znajdejo, narekuje tudi njihove zahteve. Ne istovetijo se denimo s sindikalni-mi zahtevami starejših, v središcu katerih so placne politike. Mladi intervjuvanci in intervjuvanke so izpostavljali predvsem neplacne zahteve, kakršna je varna zaposlitev, ki je še niso deležni, problem delovnih obremenitev in vprašanje odnosa s starši. 
Mislim, da je to napaka. Samo o placah se pogovarja-mo in se primerjamo z zdravniki. Jaz se ne želim pri­merjati z zdravnikom, ker ce bi jaz hotela imeti pla-co zdravnikov, bi verjetno šla na medicinski faks. Pa pac nisem. [...]. Recimo. Vec zaposlitev. Zaposlovanje mladih. Mentorstvo. Ne pa place. [...] Premik od govo­ra samo o placah, ker mislim, da bi to tudi mnenje v javnosti potem na dolgi rok obrnilo k vsebinskim za­devam, torej, kaj ucitelj, kaj so tisti temeljni problemi v šolstvu, tudi na relaciji šola–starši ali recimo ucitelj– starši–vodstvo ... [...] Ja, recimo tudi ta vidik ne, da je treba tudi tu mogoce vidik, kako bi morali starši glede šolskega sistema postopat na drug nacin, ne vem, ta preobremenjenost, prekarno delo, mentorstvo starej­ših kolegov, mogoce tudi to, kako razbremenit sta­rejše kolege pa mogoce kot mentorstvo, pa vkljuciti mlade, pa da bi se morali npr. danes ko se soocamo s problemom pripravništva, o katerem se zelo malo govori, kako je težko sploh mladim. (Azra, uciteljica na srednji šoli, junij 2018) 
Želijo si tudi boljše delovne pogoje ter dodatno zaposlovanje, ki bi izboljšalo kvaliteto javne storitve in jih razbremenilo, saj so pogosto prav oni ob razporejanju dela deležni najvecjih obremenitev. 
V tem trenutku bi takoj rekla, da vec zaposlenih. [...] Kaj je teh 40 evrov na mesec vec, zato da se tam med delovnim casom skoraj raztrgam. Raje bi videla, da je kakšen ucitelj v podaljšanem bivanju vec in da so manjše skupine ucencev. To bi koristilo predvsem njim, pa tudi mojemu delu, ki bi bilo kvalitetnejše opravljeno. Zdaj želim narediti veliko vec stvari, pa ne morem, ker sem sama, ali ker ucenci ne zmorejo, ker jih je prevec. (Ekaterina, specialna in rehabilitacijska pedagoginja, julij 2018) 

So mladi delavke in delavci sami s svojimi težavami? 
Mladi delavci in delavke se v šolstvu soocajo s specificnimi težava-mi, ki izhajajo iz njihovega strukturno drugacnega položaja. S spre­membo delovnega razmerja se posledicno spreminja tudi nacin upravljanja z ljudmi, ki je osnovan na fleksibilnosti. Neposreden uci­nek na delovno silo se kaže v uvajanju konkurencnosti, kjer prekar-no zaposleni delavci in delavke med seboj tekmujejo za podaljšanje pogodbe. Mlade delavke in delavci so zato pripravljeni prevzema-ti dodatne obremenitve, s cimer se podaljšuje njihov delovni cas, intenzivnost dela, stres itd., pri cemer se morajo vcasih odreci že doseženim pridobitvam delavskih bojev, kot je letni dopust. Poleg tega obcutijo manko politicne moci, saj se zaradi fleksibilizacije tež­ko povežejo s kolektivom, vcasih pa so celo izvzeti iz procesa odlo-canja. Da si kupijo mir in ne nakopljejo dodatnih težav pri šolskem vodstvu, so še hitreje pripravljeni popustiti vse vecjemu pritisku star-šev, na racun katerega znižujejo zahtevnost in kakovost pouka. Tudi pri korišcenju dopusta se lahko pojavijo težave, saj ga lahko zapo­sleni porabijo le v casu, ki ga doloci minister s šolskim koledarjem (pocitnice) – a nekaterim se tedaj že iztece pogodba. 
Zaposlili so me od XX do junija, s tem pa avtomatsko dobim dneve dopusta, ki jih ne morem izkoristiti. Preprosto ni dovolj pocitnic vmes, da bi ga lahko pokoristila, in mi ti dnevi ostanejo. Npr. tukaj bi lahko sindikat bil tisti, ki bi pritisnil in zahteval, da se ti nepokorišceni dnevi vseeno izplacajo. Tako pa gredo v nic, vsaj v mojem primeru … (Ekaterina, specialna in rehabilitacijska pedagoginja, julij 2018) 
Ti nimaš take, niti politicne moci znotraj, ce imaš pogodbo za dolocen cas, niti ne moreš voliti ravnatelja, ne moreš najbrž [voliti] kakšnih predstavnikov v svet šole … tako no. Nimaš neke politicne moci. [...] Zdaj, ne vem tocno, ampak vem, da enkrat nisem smel. Pa se mi je zdelo tako, krivo. Pac, kaj je zdaj to? Zdaj pa ne morem? Nisem polnopraven clan te skupnosti? Ceprav sem delal tako, kot ostali, ampak samo, dobro, za polovicko sem bil, in nisem mogel voliti. (Johnny, ucitelj na osnovni šoli, avgust 2018) 
Prekarizacija delovne sile seže prek mehanizma discipliniranja, ki omogoca presežno izkorišcanje. Ce namrec procesi fleksibilizacije in prekarizacije ne zadenejo vse delovne sile v enaki meri, ampak v vecji meri zadenejo dolocene skupine zaposlenih – zlasti mlajše de­lavke in delavce –, proizvajajo tudi izjemno mocne ideološke ucinke. Mlade uciteljice in ucitelji se zaradi šibkejšega položaja težje po­stavijo po robu pritiskom vodstva, zato veliko obremenitev, ki sicer izhajajo iz pritiskov na delovno silo v sektorju vzgoje in izobraževan­ja, pristane na njihovih ramenih. Skladno s tem se jim njihove težave ne kažejo kot to, kar so – torej kot posredni ucinek pritiskov kapitala na vrednost delovne sile v javnem sektorju – ampak kot posledica neenake obravnave. Zato se jim pravice, ki so jih deležni redno za­posleni starejši sodelavci, kažejo kot nezasluženi privilegiji. 
In tudi, recimo, to bi verjetno tudi poudarila, da mla­de ucitelje se zelo obremeni z dodatnim delom in je nekako tudi pricakovano, da ga narediš. Tudi ne receš ne, sploh ce imaš zaposlitev bolj fleksibilno [...] Mo­goce se pac vidi, mogoce malo bolj obremenjenost mlajših, ali pa tistih, ki nimajo za stalno zaposlitev, tisti pac težje recejo ne. Ta vidik je zagotovo prisoten. Ta pac ne bo rekel ne, bo delal, recimo, starejši kolega se mogoce lažje izogne necemu. Starejši kolegi sploh nimajo obcutka, kako je, sploh, ce nima svojih otrok, so to paralelni svetovi, pojma nimajo. (Azra, uciteljica na srednji šoli, junij 2018) 
Mislim, da smo mladi na našem delovnem mestu po vecini zelo fer. Delodajalec pa ni fer. Ker nas na nek nacin izkorišca, v stilu, ce želite imeti službo, požrite dolocene stvari, pa se bomo potem septembra menili dalje (ko bi se naj podaljšala pogodba o zaposlitvi). Sama se po vsem tem nisem želela kregati in sem mu rekla, ajde, ampak ves cas vem, da se mi poteza ni zdela fer. Posebej z njihove strani. Je pa res, da nekako delujem v tem, da imam službo septembra. Hkrati vem, da se neki starejši uciteljici to ne more zgoditi, ker ima pogodbo za nedolocen cas. (Ekaterina, specialna in rehabilitacijska pedagoginja, julij 2018) 

Cigav sindikat? 
Mladi delavci in delavke s sindikalnim organiziranjem v svojem de­lovnem okolju pogosto niso seznanjeni ali vsaj ne na nacin, da bi v njegovem delovanju prepoznavali organizacijo, ki si prizadeva tudi za reševanje njihovih težav. Sindikalna organizacija se jim zdi tuja in odmaknjena, obenem pa opažajo, da vecino njenega clanstva predstavljajo starejši, standardno zaposleni delavci oz. delavke. Zato mlajši, prekarno zaposleni delavke in delavci, sindikata pogos-to ne vidijo kot organizacijo, ki bi se borila za interese celotnega ko­lektiva in zašcitila prekarne delavce pred preseženim izkorišcanjem, ampak kot interesno organizacijo starejših, ki – po njihovem mnenju 
– uživajo privilegije senioritete in imajo zgolj ozke, ekonomske inte­rese, medtem ko je njihova zaposlitev negotova in jim na dolgi rok (še) ne omogoca materialne varnosti. 
Meni se zdi, da, premal se sindikat bori za zaposlo­vanje mladih, oni se borijo za te, ki so že že pri koritu, 
tako se mi zdi, kar se pa tice mladih, ki imajo slabe pogodbe ali ki želijo nekam priti, pa brez vez težko pridejo, ce smo iskreni, je cisto odvisno od drže rav­natelja, kakšno ima on neko eticno držo, za te, se mi zdi, pa se sindikat ne bori oz. vsaj nisem slišal, da bi se. Bori se za tiste, ki imajo že pogodbe, ki so že pri koritu oz. ki smo pri koritu [...] Ce bi eden od sindikata, ko bi – pa sem bil, recimo, za dolocen cas pa za po­lovicko zaposlen – ce bi en prišel, pa bi mi rekel: »Ej, ti, kaj boš pa naslednje leto? Daj, mi se pa borimo, da boš ti dobil za nedolocen cas oziroma, da ne boš,« pa bi jaz nato: »Oh, super,« kajne. Ampak vedno je to re-zervirano za tiste, ki imajo eno osebno varnost, kajne. 
(Johnny, ucitelj na osnovni šoli, avgust 2018) 
Sindikalno organizacijo mladi zaposleni pogosto vidijo kot tujo or-ganizacijo, ki se ne zmeni za njihove probleme prekarnih zaposli­tev in obremenitev. Kadar uspejo izraziti vsaj implicitno potrebo po organizaciji, ki bi delavstvo organizirala v enoten kolektiv, nekateri zahtevajo celo svoj sindikat.6 
6 Posledica tehnicne sestave delovne sile je vse vecja fragmentiranost delav­cev in delavk, kar spodjeda delavsko solidarnost in povezanost. Mnogi sindi­kati zasebnega sektorja celo zavracajo organiziranje prekarnih delavcev, saj jih dojemajo kot nezaželeno konkurenco. Ker so izvzeti iz delavskih organizacij, je marsikdo pripravljen ustanoviti tudi lastni sindikat, ki bi zastopal njihove intere­se. Pluralizacija sindikatov se pogosto kaže kot negativen pojav, saj posamezne delavske organizacije niso sposobne sodelovanja in se pri prizadevanjih za pridobitve celo ovirajo. V javnem sektorju so sindikati do sedaj sicer nastopali enotneje, v kar jih sili enoten placni sistem, vendar se trend spreminja. Fleksi­bilizacija delovne sile je vse pogostejša, kar pomeni, da javni sektor deli usodo gospodarstva in se vse bolj sooca s posledicami razslojenosti med delavci, kar potrjuje tudi naša raziskava. 

Politicni ucinki: razkrojsolidarnosti; namesto razrednega, »generacijski«konflikt 
Navidezna interesna razcepljenost med obema skupinama delav­stva razkraja povezanost znotraj kolektiva. Mladi delavke in delav­ci vidijo starejše sodelavce kot »insiderje«, ki uživajo nezaslužene privilegije in ne opazijo nezavidljivega položaja mladih prekarcev in prekark. Lasten položaj se jim kaže kot posledica neenake obrav-nave, zato vidijo v dosežkih delavskih bojev – ki jih sami niso deležni v polni meri ali pa sploh ne – nezaslužene prednosti, ki starejšim redno zaposlenim omogocajo, da se otresejo bremen, ta pa nato pristanejo na njihovih ramenih. Tako denimo nekateri zagovarja­jo vecjo fleksibilnost pri nagrajevanju, s cimer bi se po njihovem mnenju uveljavila meritokratska nacela. Fleksibilnost nekateri zago­varjajo celo pri odpušcanju standardno zaposlenih. Mladi s svojega gledišca enakopravnost vidijo kot odpoved starejših kolegic in ko­legov svojim pridobitvam, ki naj bi jim jih prinesla senioriteta. Enakost so pripravljeni doseci z nižanjem ravni delavskih pravic, kar je za kolektivno akcijo in sindikalno gibanje izjemno škodljivo.7 Pri­tiski kapitala na delovno silo v javnem sektorju tako postanejo stvar odnosov med skupinami delavstva, razredni konflikt pa se mistifi­cira v medgeneracijskega. 
7 Podoben problem lahko zasledimo pri vprašanju »uravnilovke«, kjer neka­teri delavci in delavke problematizirajo dvig minimalne place. Manjši problem se jim zdi, da nekateri segmenti delavstva ostajajo z najnižjimi placili za delo, ne zaslužijo niti za osnovno preživetje, samo da ostajajo dovoljšne razlike med nižjimi in višjimi placami. Tudi to je za delavsko organiziranje na razredni ravni zelo problematicno razmišljanje. 
Tu se mi zdi problem stimulacije tistega, ki dela. To se mi zdi v šoli problem. Ker mi imamo v šoli, kjerkoli sem bila, recimo 30 %, ki delajo ful, pa 30 % tistih, ki tko tko, pa tudi 30 %, tistih, ki, bom rekla, pa ne delajo nic, ker samo tisto uro, pa gre domov in rece preprosto: »Ne, ne bom.« Ravnatelj pa pac rece: »OK.« In to se mi zdi mogoce tudi napaka, da ima ravnatelj pri izboru ... da bi morali biti manj vpeti v sam uciteljski zbor oziroma bi morali imeti ravnatelji tudi možnost odpušcanja delavcev, vecjo fleksibilnost tudi delovnega mesta, ker, bodimo iskreni, ko ti dobiš v šoli službo za nedolocen cas, si relativno zašciten, razen, ce nekoga ne mahneš oziroma neko nasilje izvajaš. Mislim, da bi morala biti tu fleksibilnost, da tisti, ki ne želi delati, ali pa zamuja na delo, da pac ima možnost ravnatelj neke avtonomne odlocitve. Ker odpustiti delavca je skoraj nemogoce. (Azra, uciteljica na srednji šoli, junij 2018) 
Sindikalno gibanje ostaja ujeto v vsakodnevno delo in pogajanja na državni ravni, zaradi cesar ostajajo solidarnostne politike delav­skega organiziranja v ozadju, najšibkejši segmenti delavstva pa pre­pušceni samim sebi. Kapital oziroma buržoazna država lahko tedaj s pritiski na stroške razbijata kolektiv in fragmentirata delovno silo. Mlade delavke in delavce njihov položaj sili v individualno reševan­je težav ter vzpostavljanje vezi z ljudmi z enakimi delovnimi izkušn­jami ali z mocjo odlocanja – tj. z vodstvom, ki jim za razlicne usluge lahko zagotovi zašcito. V teh okolišcinah je sposobnost za mobiliza­cijo clanstva v podporo kolektivnim pogajanjem varljivo zagotovilo moci sindikata – odlocilne utegnejo biti tihe bitke v zavodih, kjer si vodstva za štirimi stenami podrejajo delavstvo in unicujejo sindikal-no organizacijo. 

Mladi so solidarni 
Opazke anketiranih zaupnic in zaupnikov, ki menijo, da mlade de­lavke in delavci zasledujejo svoje partikularne interese in niso pri­pravljeni na kolektivno akcijo v okviru sindikata, lahko razumemo na podlagi podane analize. Mladi prekarci se namrec soocajo z dru-gacnimi težavami kot standardno zaposleni, zato so drugacne tudi njihove prioritete, in ce v sindikatu ne vidijo organizacije, s katero bi lahko reševali svoje težave, se v sindikalno organizacijo ne vkljucu­jejo. Vendar njihov odnos do sindikata in kolektivne akcije izhaja iz strukturnega položaja, v katerem se nahajajo, in ne iz »individualiz-ma mlade generacije«. To posredno potrjujejo tudi intervjuji, ki so pokazali, da mladi delavke in delavci niso individualisti brez obcut­ka za solidarnost. Prav nasprotno, naše sogovornice in sogovorniki so bili razmeroma obcutljivi za probleme drugih segmentov delav­stva – outsourcane delavke, cistilke, kuharice itd. – torej tisti segment delavcev, ki ni zaposlen v dejavnostih vzgoje in izobraževanja in je v še slabšem materialnem položaju, kot so oni sami: 
Dajmo podpreti, ne vem, zaposlene v trgovini, ki de­lajo na minimalcu, ki delajo veliko ali pa prevec. Meni se v javnem sektorju in v šolstvu res ne zdi tak prob­lem, da bi bili pogoji dela in place tako slabi. Zasebni sektor, tam se mi zdi, da so pogoji slabši. Place pa znajo biti višje ali pa tudi slabše. Zdelo bi se mi edino prav, da bi se kaj takega naredilo. Itak smo povezani, ne pa da vsak zase nekaj, morali bi biti bolj povezani. 
(Johnny, ucitelj na osnovni šoli, avgust 2018) 
Moje osebno mnenje je, da placa ucitelja, ko napre­duje in doseže nek placni razred, ni slaba. To je is-kreno moje mnenje. Se mi zdi v redu placa. Prav zato povemo, da je lahko obremenitev zgolj in samo tistih 20 ur. [...] Lahko bi se odzival, ne glede na to, ali je šola ali ne. Na kršenje delavskih pravic ali delovno­pravne zakonodaje tudi na drugih podrocjih, ne nu-jno samo v šolah. S tem bi se tudi na dolgi rok ugled v javnosti izboljšal. To bi bila pametna poteza. Ne da bi se sindikat odzival samo na probleme javnega sek­torja ali ozko šolstvo, ampak tudi na druge stvari. S tem bi pridobil ugled, predvsem pa to, da jim je mar tudi za starše otrok, ki hodijo v šolo in ki so del ucnega procesa. Tu bi bila pot. Naš sindikat in ucitelji imamo izredno slab ugled v javnosti. Zato je tudi naša poga­jalska moc v politiki, takšna kot je. (Azra, uciteljica na srednji šoli, junij 2018) 
Jaz mislim, da vseeno je, ce to predstavlja neko celo-to. Šola naj bi bila celota. Cistilke tudi starši poznajo, kuharice, vsi smo ena celota, tako da ja, sindikat bi jih moral podpreti. (Britney, uciteljica na srednji šoli, julij 2018) 



RAZPRAVA 

Zvezek obravnava ucinke pritiskov kapitala in buržoazne države na javni sektor, ki v obliki specificne tehnicne sestave delovne sile (seg­mentacije delovne sile) spodkopavajo moc sindikatov. V prvem delu zvezka smo prikazali vpliv cedalje vecjega podrejanja javnega izobra­ževanja po kapitalu na položaj delovne sile. Ti vplivi se kažejo pred­vsem v obliki destandardizacije zaposlovanja pedagoškega kadra (pogodbe za dolocen delovni cas in/ali krajši delovni cas) in v odda­janju del zunanjim izvajalcem, kar zadeva predvsem t. i. podporne dejavnosti (npr. cišcenje in kuhinja), ki tako postajajo prostor nepo­sredne akumulacije kapitala. V tem kontekstu osredotocanje – sicer razmeroma mocnih in dobro organiziranih sindikatov v vzgoji in izo­braževanju – na ohranjanje relativnega položaja osrednjih poklicnih skupin tvega poglabljanje razcepa, ki ga spontano generirajo pritiski kapitala in države. Razdiralne ucinke, ki spodnašajo notranjo kohezi­jo, moc sindikata in nenazadnje na daljši rok slabijo obrambno moc osrednjih poklicnih skupin, smo prikazali v študiji primera. 
Študija primera je pokazala na ucinke pritiska kapitala in buržoazne države, ki se kažejo v obliki segmentacije delovne sile. Te ucinke lahko razlocimo najmanj na dveh ravneh. Prvic, segmentacija pro-izvaja razcep med kratkorocnimi ekonomskimi interesi clanstva v delovnih organizacijah: medtem ko prekarizacija disciplinira mlajše zaposlene, vodstvom organizacij omogoca, da nanje preložijo ne­sorazmerno velik del bremena fleksibilnosti, ki jo zahteva nemoten delovni proces ob danem obsegu zaposlenosti (npr. nadomešcan­ja, obšolske dejavnosti), ne da bi to sprožilo konflikt s sindikalno razmeroma dobro organizirano redno zaposleno delovno silo. Ker se v tem razcepu mladim prekarkam in prekarcem položaj redno zaposlenih ne kaže kot ucinek neenakosti, ki so ji izpostavljeni, so pripravljeni podpreti »izenacevanje položaja navzdol«, torej ukrepe za vsesplošno fleksibilizacijo in krepitev moci vodstev zavodov na racun delovnih kolektivov. Drugace povedano, sistemski pritiski na del zaposlenih (mlade prekarce) se tako krepijo in postajajo vzvod pritiska na celotno delovno silo. 
Drugic, zastavlja se vprašanje, ali podobna logika ne velja na širši ravni. Najprej je tukaj delovna sila, ki opravlja delo v javnem sek­torju, a ni njegov del. Že uvodoma smo opozorili, da je poleg mladih (pedagoških in nepedagoških) delavk in delavcev v javnem sektorju še en segment zaposlenih, ki ostaja pretežno neorganiziran in je v zelo podrejenem položaju. Gre za zaposlene v tistih delih javnega sektorja, ki so bili privatizirani in so kot taki neposredno prostor aku­mulacije kapitala. Outsourcing predstavlja pomembno metodo za povecevanje presežne vrednosti. Oddajanje storitev zunanjim izva­jalcem namrec z diferenciacijo delovnih pogojev znižuje vrednost delovne sile – ti delavke in delavci so namrec neposredno podrejeni kapitalu in delajo pod pogoji, ki veljajo v privatnem sektorju, saj jih ne pokrivajo kolektivne pogodbe javnega sektorja – in s tem poceni servis javnega sektorja. Poleg tega oddajanje del zunanjim izvajal­cem kapitalu omogoca neposredno prisvajanje presežne vrednosti, ki jo te delavke in delavci ustvarjajo. 
Kapital in buržoazna država na ta nacin reorganizirata tehnicno ses­tavo delovne sile, pri cemer nekatere njene segmente izpostavljata še ostrejši disciplini in režimu izkorišcanja, ki je, kot kaže naslednji navedek iz intervjuja s cistilko v javnem sektorju, lahko izjemno bru­talen: 
Pride tam in zija. Potem te pa žali, te nadira in te nažene, ti prekine malico, rece: »Vzemi vrecke, cistilo in bejž gor delat!« In nekatere ženske odidejo [ubogajo], ker so bile boge, pogodbeno. [...] A na crno so tako provocirali, poniževali, žalili, kleli, kaj niso delali… Smo rekli, saj smo vsi rekli, da je prevec kvadrature, kdaj bodo to zmanjšali, da mi nismo živali, niti z živalmi se to ne dela. To smo vsi skupaj govorili. Potem so nam rekli: »Bodite tiho! Tiho! Boste dobili vsi odpoved!« (Meryl, cistilka, maj 2018) 
Te delavke so z vidika kapitala popolnoma nadomestljive. O tem med drugim pricajo8: lahkotnost, s katero jih menedžment brez kakšnega posebnega izobraževanja ali usposabljanja prestavlja med razlicnimi zavodi in celo iz kraja v kraj; visoka stopnja fluktu­acije delovne sile, ki podjetja ocitno ne ovira pri poslovanju; nizka povprecna raven izobrazbe, ki kaže, da za delo ni potrebno dol­gotrajno formalno usposabljanje. Na drugi strani struktura delovne sile – pogosto gre za starejše ženske, vecinoma z osnovnošolsko izobrazbo, nekatere so migrantke; druga skupina so invalidi – kaže, da podjetje delovno silo crpa iz skupin, ki nimajo veliko alternativ­nih zaposlitvenih možnosti. Razmerje moci je v tem segmentu z vi-dika delavstva torej še posebno neugodno, kapitalu pa omogoca tako rekoc brezpogojno oblast – a prav zato je tukaj potreba po konkretni solidarnostni podpori sindikatov javnega sektorja še toli­ko bolj žgoca. Mar se gre cuditi, ce ob njeni odsotnosti položaj de­lavk in delavcev javnega sektorja privzame videz nezasluženega pri­vilegija? Domnevamo lahko, da je mehanizem, ki povzroca razkol in zagotavlja podporo »izenacevanju navzdol«, enak kot v primeru mladih prekark – nenazadnje je tukaj razkorak še toliko vecji, a zato nic bolj upravicen. 

Odstotek zaposlenih v standardnih oblikah zaposlitev po panogah, 2017.
Vir: Statisticni urad Republike Slovenije: ADS, lastni izracuni. 
8 Podatke crpamo iz intervjuja s cistilko, ki dela v zasebnem podjetju, vecino dela pa opravi v zavodu, ki spada v sektor vzgoje in izobraževanja. 
Slednjic, ali res ne bi mogli podobnega mehanizma, kot je ta, ki mlade prekarke in prekarce v vzgoji in izobraževanju šcuva proti redno zaposlenim tovarišicam, prepoznati v odnosu delavk in de­lavcev v maloprodaji, gostinstvu, industrijskem cišcenju, varovanju itn. – gre za panoge, ki tvorijo t. i. prekarni sektor storitev (gl. sliko) 
– do zaposlenih v javnem sektorju, kjer so pogoji dela precej bol­jši? V tem prekarnem sektorju je sindikalno organiziranje še pose-bej oteženo, saj so te panoge deregulirane, delavci brez posebnih vešcin pa so z vidika kapitala hitro nadomestljivi. Bi trdili prevec, ce bi rekli, da te razlike prinašajo nove delitve in premešcajo konflikte z razredne ravni na raven bojev med skupinami delavstva? Pogosto vidimo, da neorganizirani delavci iz privatnega sektorja – podobno kot prekarizirani mladi delavci v vzgoji in izobraževanju – dojemajo javni sektor s svojimi pridobitvami kot parazit in stavk zaposlenih v javnem sektorju ne podpirajo. 
Organiziranost v sektorju vzgoje in izobraževanja je razmeroma vi-soka, zato zaposleni lažje stavkajo, a ceprav je formalno naslovnik zahtev vlada, je za uspeh stavke vselej kljucna podpora ljudstva. Zato je za sindikate javnega sektorja še posebej pomembno, da odpirajo razredne teme, se borijo za dostopne in kvalitetne javne storitve ter pomagajo pri organiziranju vsega delavstva. Ce se bodo osredotocili le na ekonomske pridobitve svojega clanstva, prekarni sektor storitev pa prepustili sami sebi, bodo s tem dodatno krepili delitve, ki jih na nacionalni ravni vsiljuje kapital. Organizacija prekar­nega sektorja je bržkone najvecji izziv in hkrati najpomembnejša na­loga organiziranega dela – brez tega boja ni mogoce razbiti vzorca delitve in fragmentacije delovne sile po meri kapitala in vzpostaviti pogojev za politicno enotnost delavskega razreda. Seveda pa to ni poslednja naloga – a brez rešitve te naloge si enotnega nastopa de­lavskega razreda in s tem nadaljnjih korakov v boju proti kapitalis-ticnemu izkorišcanju in podrejanju ni mogoce predstavljati. 

LITERATURA 

Bembic, Branko. 2017. From Victory to Victory to the Final Retreat. Changing Balance of Class Forces in the Slovenian Transition. Revista de historia actual. 4, 2, str. 363–398. 
Blanc, Eric. 2019. Red State Revolt. The Teachers‘ Strike Wave and Working-Class Politics. London, New York: Verso. 
Broder, Živa. 2016. Sindikalno gibanje v Sloveniji od osamosvojitve do danes. (Magistrsko delo, Fakulteta za družbene vede). URL: http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska/pdfs/mag_broder-ziva. pdf (Citirano 20. 1. 2020). 
Glaser, Violet. 2019. Timeline: From Student Rebellion to General Strike in Chile. URL: https://www.leftvoice.org/timeline-from­student-rebellion-to-general-strike-in-chile (Citirano 20. 1. 2020). 
Heinrich, Michael. 2013. Kritika politicne ekonomije: Uvod. Ljubljana: Sophia. 
Hirsch, Joachim. 2014. Gospostvo, hegemonija in politicne alternative. Ljubljana: Sophia. 
Krašovec, Primož. 2011. Razredni boj po novi ekonomiji. Borec, 63, 681–684, str. 48–67. 
Left voice. 2019. Chilean Teachers‘ Strike: Seven Weeks and Counting. URL: https://www.leftvoice.org/chilean-teachers­strike-seven-weeks-and-counting (Citirano 20. 1. 2020) 
Maass, Alan. 2019. In Striking, Chicago Teachers Went on the Offense for Public Schools. URL: https://www.jacobinmag. com/2019/11/chicago-teachers-union-strike-contract-lori­lightfoot-2 (Citirano 20. 1. 2020). 
Marx, Karl. 1853. Russian Policy Against Turkey.–Chartism. URL: 
https://www.marxists.org/archive/marx/works/1853/07/14. 
htm#n4 (Citirano 20. 1. 2020). 
Marx, Karl in Engels, Friedrich. 1979. Nemška ideologija. V: Marx-Engels, Izbrana dela, II. Ljubljana: Cankarjeva založba. 
McAlevey F., Jane. 2012. No Shortcuts: Organizing for Power in the New Gilded Age. New York: Oxford University Press. 
Mocnik, Rastko. 2010. Delovni razredi v sodobnem kapitalizmu. V: Gal Kirn (ur.) Postfordizem: razprave o sodobnem kapitalizmu. Ljubljana: Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politicne študije, str. 149–202. 
Moody, Kim. 2012. General Strikes, Mass Strikes. URL: https:// solidarity-us.org/atc/160/p3679/ (Citirano 20. 1. 2020). 
Panitch, Leo. 1981. Trade Unions and the Capitalist State. New Left Review. London, 125, 1, URL: https://newleftreview. org/issues/I125/articles/leo-panitch-trade-unions-and-the-capitalist-state (Citirano 20. 1. 2020). 
Raziskovalni zvezek Cedra, št. 1. 2019. Kranj. Center za družbeno raziskovanje. 
Soul, Julia in Rodriguez, Leandro. 2019. Teachers and Public Workers in Argentina: Four Months of Strikes and Pickets URL: 
https://labornotes.org/2019/11/teachers-and-public-workers-argentina-four-months-strikes-and-pickets (Citirano 20. 1. 2020). 
Raziskovalni odbor CEDRA Raziskovalni zvezek št. 2 
Mladi prekarci in sindikat v vzgoji in izobraževanju:Ucinki destandardizacije zaposlovanja na sindikalno organiziranost 

Društvo Center za družbeno raziskovanje        Huje 4, Kranj, www.cedra.si 
Zbirka 
Raziskovalni zvezki 
Raziskovalni odbor Centra za družbeno raziskovanje 
Branko Bembic, Urška Breznik, Erika Cigon, Peter Gradišnik, Blaž Gselman, Blaž Jelenc, Gregor Kašman, Martin Kocijancic, Andraž Mali, Jaka Planovšek, Tina Podbevšek, Boštjan Remic, Tina Slavinec, Mario Vladic 
Jezikovni pregled 
Jaro Torkar 
Oblikovanje ovitka in notranjosti
NOLA, Maja Šušteršic s.p. 
Tisk 
Grafiti Studio, Maribor 
Naklada 
300 izvodov 
Kranj 2019  
Supported by Rosa Luxemburg StiftungSoutheast Europe with funds of the GermanFederal Foreign Office. This publication orparts of it can be used by others for free aslong as they provide a proper reference tothe original publication. 
Publikacija je izšla s podporo fundacijeRosa Luxemburg Stiftung JugovzhodnaEvropa s sredstvi Nemškega zunanjegaministrstva. Publikacija ali njeni deli selahko ob navedbi vira prosto uporabljajo. 
The content of the publication is the soleresponsibility of CEDRA and does notnecessarily reflect a position of RLS. 
Odgovornost za vsebino te publikacije nosi Center za družbeno raziskovanje.Vsebina ne odraža nujno mnenja ali stališcfundacije Rosa Luxemburg Stiftung. 
ISBN 978-961-94954-0-7