En dan v počitnicah Srečala sta se učitelj in učiteljica, da bi skupaj nabirala lepoto, da bi jo potem tem laže dajala. Oba polna želj in hrepenenj sta šla in sta v lepoti tistega dne doživela sprostitev vseh drugih želja. Jutro je bilo megleno, a je obetalo lep dan. Rosa je omočila žejno zemljo in vse, kar je bilo iz nje na njej. Stopala sta po poti, ki ju je vodila do cilja. Da, s ciljem sta šla, da složno prispeta na vrh in pogledata čez plan. Megla v dolini je bila gosta. Pot je vodila skozi gozd. Akacijina drevesa so se vila s svojimi gladkimi debli skozi meglo kakor skrivnostne kače. Postala sta otroka. Otroški duši sta videli pravljični gozd, po katerem se je razvlekla začarana žena — megla s svojim sivim pajčolanom. Praprot brez čudovitega semena iz kresne noči je povečala pravljično domišljijo. Učitelja — otroka sta si v tem meglenem gozdu s prav otroško fantazijo čarala pravljice polne poezij. Ko se basita spet povrnila v svoj svet med svoje malčke, kako vse drugačno bo njuno pripovedovanje, njuno slikanje gozda, tega meglenega, čudovitega gozda iz devete dežele, kjer se skrivajo dobre vile in hudobni škrati, čarovnice in čarodeji, vitezi, junaki in razbojniki, kamor sta zašla Janko in Metka, kjer je Rdeča kapica srečala volka in je zapuščena tuka močila s solzami stezo. Bližala sta se robu gozda. Pot se je počasi dvigala nad meglo. Na eni strani se je odprla jasa in sonce je obsijalo zadnja drevesa. Ločila sta se. Ni vedela, ali ga je umetnik pajk zadržal pri svoji rosni umetnini, ki se je svetila kakor iz biserov nanizana v jutranjem soncu, ali so ga pozne poletne cvetice gnale gledat in vonjat svoje lepe glavice. Ni mislila na to. Videla je to in vedela, da bi tudi sama to znova gledala, a jo je gnalo višje, na visoko skalo, nad vrhove dreves, kjer se ji je odprlo belo megleno morje. Strmela je v to morje in želja jo je objela, da bi zaplavala vanj v neskončnost. Dvigalo se je to morje in valovilo, družilo se in se razblinjalo ob gričevnatih bregovih. Nanj pa je sijalo sonce, v njem so se topile njene oči. Našla sta se spet. Oba z novo lepoto v dušah, da jo poneseta med tiste, za katere jo po sebi zbirata. Trosila bosta z njo, toliko jo čutita v tem trenutku. Pot je vodila po strmem bregu mimo male cerkvice na vrh. V dolini se je trgala megla in izginjala. Megleno morje se je odprio in pokazalo svoje zaklade. Pisana polja, bfle vasice, griče s cerkvicami, bogastvo zelerija, tok reke, življenje tam doli je pokazalo. Kmeta pri košnji, kmetico pri žetvi, voznika na cesti je slutilo oko. »Tristis domus sine liberis« je bUo napisano na grajskem grbu. Tesnoba obhaja oba ob misli, da bi vsa ta lepota njiju domovine morala še kdaj doživeti žalostne dneve brez svobode. V mislih gledata preteklost, sključene hrbte tlačanov, žalostne in obupane obraze kmetov in meščanov. V pekoči jezi stiskata ustnice, z očmi jima govorita duši. Kmetica pripoveduje o gradu, o njegovem gospodu, o gospodovih milijonih in njegovi dobroti. Kako je kmet zadovoljen s peščico iz bogatinovih rok! Ti mu dajaj s polnimi rokami, s polnim srcem, daj mu sebe vsega! Ali bo zadovoljen? Grenko spoznanje jima prežene strma pot. Misel na skoraj doseženi cilj istopi pred njiju. Na vrhu sta. Oba mlada, pomlajena si postrežeta s skromnim prigrizkom. Ne zapravljata časa. Duši sta še lačni lepote, ki se jima nudi v izofoilju. Prekrasne senožeti pokrivajo vrh. Mehke so kot preproga, snažne, kot bi jih prav kar pokrtačili, in zelene, kot bi bile še nedavno prepleskane z živo barvo. Želja, objeti vse to in si pritisniti na srce, na usta, zagrebstj prste v vso to lepoto, da bi pricurljala kri izza nohtov in pordečila to zelenje, izteŁniti roke tja doli po gričih in pobožati male vasice, bele ceste, gozdove in vse, vse, kar vidi oko, taka želja s strastjo objame dve duši, ki sta se v tem lepem dnevu znašli v sorodstvu, v tem lepem delu naše lepe svobodne domovine. Po bregu navzdol zdrvi po mehki travi mlado dekle bosonogo, napetih nedrij. Spušča se po obli senožeti, ki je z njo vred polno, oblikovano po umetniku Stvarniku. Krilo valovi, lasje vihrajo, iz smejočih ust ise blešče beli zobje. Za njo prihiti fant, bliža se ji, ujame jo. Ustavita se in prisrčen smeh se razlije po senožeti. Vrišče prilete za njima otroci. Vsi se strnejo v gomilo. Vrišč, vzkliki zaorijo čez obronke in se razgube po dolini. Učitelj in učiteljica strmita v to skupino mladostne razposajenosti. Daleč tam v dolini so ostale skrbi, nerešeni problemi, vojna, draginja. Tu so zdaj mladost, svežost, brezskrbne kratke urice brez grenkih primesi. Sproščeno se tudi onadva bosonoga zapodita po mehki travi. Kot dva učenčka se lovita, dokler vsa upehana ne sedeta v mehko travo in v otroškem čebljanju uživata gorski zrak in vso lepoto, ki ju obdaja. Sonce se je začelo nagibati in mrak ju je zajel v dolini. Odhitela sta vsak v svoj kraj, da bosta sprejeto lepoto, doživljeno v tem enem dnevu, dala drugim tako, kot sta jo v svojem srcu čutila. Ni čutil vsak sam, ni čutilo vsako srce samo. Vsakega srce je spremljalo drugo, o katerem je slutilo, da je moralo biti, če ne enako, vsaj slično njegovemu. Dvoje src je v tem enem dnevu začutilo eno: lepoto, lepoto naše domovine, lepoito doživeto v tem enem dnevu. —lica.