Prijatelju.
1 a spev Ti posvečujem, brate moj, v spomin na dni, ki žil sem jih s Teboj, ko naju vez ljubezni je družila — v spomin na dni, ko tujca sva si bila . . .
Kraj isti hvaliva si domovino . . .
Nekdaj po istih sva livadah pasla,
družila nerazrušna naju vez je,
kot brata skupno v dneh sva mladih rasla,
kot brata v cvetu let sva šla v tujino . . .
Nekoč pa s trdo roko segla vmes je
zlotvorna moč. — Različna šla sva pota.
Bila sva tujca si . . . Usodna zmota:
nar6da, kraja istega sinova —
v življenja morju ločena valova . . .
Po letih sem se vrnil v kraj domači, poiskal v Tvojem tihem sem Te stani . . . Ko zopet gledal sem v obraz Ti znani, v ok6 Ti zrl, pomišljal, kaj pač znači pogled mi Tvoj, sem tiho del proseč: ^Odpusti mi!" — Na prsi si ihteč se zgrudil mi ... In tiho sva plakala - -in solz se moških nisva sramovala . . .
Ta spev Ti posvečujem, brate moj, v spomin na dni, ki žil sem jih s Teboj, v spomin na dni, ko tujca sva si bila, v spomin na dan, ko spet sva se združila . . .
Fr. Ks. Meško.
Kd
o ve
P
J3rez spominikov grobi
prazni stoje. Kdo pod njimi počiva?
Nihče ne vč.
A če rajnim ne diči
gomile križ, vsem odprt je v Gospodu
pot v paradiž.
Brez spominikov grob je
moje srce . . . A za vstajenje njegovo
kdo ve, kdo ve?
Posavska.
olana je cveticam grobe izkopala; deva pa po cvetju strtem je jokala.
Življenja slana.
Pomlad se vrnila, v cvetje vse odela: a za dekle živo rožic ni imela.
Le na grobič tihi cvetja ji je dala, kar ga ji življenja slana je pobrala.
Posavska.
36-