Poštnina plačana v gotovini. SKOVUŽ LETO I. LJUBLJANA, DNE 11. FEBRUARJA 1928. ŠTEV. 2. Izhaja vsako drugo soboto. — Stane četrtletno 20 Din itd. — Posamezna številka 4 Din. Upravništvo in uredništvo: Ljubljana-Rožna dolina, Cesta II18. — Ček. račun št. 10.995. Nesporazum. «Za vraga, vi teh toaletah se vendar ne boste razkazovale na maske radi.» ««Kaj ne, papa, da smo' še vse 1 preveč staromodno zapete!»» 17 PUSTNO PISMO PRIJATELJU NA DEŽELI Arniče! Ljubljana pleše... Stara fraza laži, snobizma, jrakarije! Ljubljana, žalostna oaza, slovenske poje elegije. Ne rečem, nekaj dirindaja imamo zbog tradicije, nekaj se pije in razgraja, kar ravno po pravici je. A v splošnem: pravi mizerere, puščoba, megla, ki nas dere. Dolgčas prodajam na debelo, se ženim včasi prav na drobno in simuliram, da veselo mi gre od rok, kar je spodobno... Podnevi, glej, tičim v kancliji, pero mi škriplje: čira-čara ... Zvečer tičim kje v oštariji in pijem sodo, revna para. Res, včasih zlezem tudi v kino, v kofe, v teater in na vino. Plačujem takse in doklade in stradam, pesnikujem vmes, in včasih moram na parade, na bal, na dobrodelni ples . . . V starinskem fraku, slok, prisiljen zabavam to in ono damo, držim se kakor kak maziljen malik, nabasan s suho slamo ... Pri moji veri, če le lem ... ... jeziček z vinom si namažem in kakšno špasno vmes povem, pa lahko snubim križem kražem ... A vendar je z dekleti križ; vse preveč mi nevest imamo: se parkrat s punčko zavrtiš ih jutri lahko snubiš — mamo ... K možitvi vsaka se podviza ... Čeprav je stanovanjska kriza, se sili sleherna pod avbo ... In če bi ženil vse po vrsti, kar jih tako naštejem s prsti, bi rabil trinadstropno stavbo ... A jaz ostanem neizprosen, trd, značajen fant, jeklen. Za zakon sem le preponosen, prereven, kumrast in prelen... Dolgčas prodajal bom nadalje, pred polnočjo bom hodil spat. Naj me opravljajo kanalje, jaz le ostanem sebi brat... Ljubljanske kvante prežvekujem in vidim: prazen "flotu~> je vse... Vse leto Pusta jaz praznujem in drugi prav tako store... Pozdravlja te tvoj Romar. Posledice naredbe o čiščenju železničarskih nosov Žena: «Rob cev, žal, ne moreva ku¬ piti. Morala borni torej po ministrovi na- redbi odrezati kos srajce ...» kakor trnjeva krona na prtu Veronike... 18 Železničar Albanec, ki srajce še ni videl, a qi robcu še ničesar slišal, si je najel tovariša, da mu 1 izrezal s hrbta komad kože... . bli...» ★ Ostani na domači gredi! «Gospod do.ktor.» je rekla neka domiš¬ ljava, gospodična, ki je rada, toda nepra¬ vilno uporabljala tuje besede, «rad l a bi Vas inzultirala. Zdi se mi, da imam me- gero v glavi, tako sem konstruirana!* «Madame,» je odgovoril' zdravnik, «ni- kar ne bodite skrofulozni, pojdite v hipo- teko in si kupite za 5 dinarjev rinoce- rosovega olja!» Smola. Znan veseljak se je poročil in nastopil s svojo mlado ženo ženitovanjsko poto¬ vanje. Med potjo je prišel tudi na Dunaj, kjer je svoječasno kot visokošolec pre¬ bil marsikatero veselo urico. Mlada novoporočenca sta sklenila, d'a bosta prenočila v hotelu, kjer je bil mož že znan gost. Ko sta se pri vratarju zglasila, je me¬ nil vratar: «Oprostite, goispod, z ženskim spremstvom po naših policijskih pred¬ pisih ne smete prenočevati v eni in isti sobi.» Trgovec: «Kaj pa msilite, saj je to moja žena!* Vratar (ga potreplja pomenljivo 1 ixj ra¬ mah in vpričo žene reče): «0, vi, go¬ spod, to ste mi rekli že večkrat...» Cenjenim oglednikom in 1 naročnikom! Oglednike opozarjamo, da pošiljamo na ogled le po enoi številko. Ako po ogledu ne bo sledilo plačilo' naročnine, še druga številka ne bo več poslala. Kar se tiče naročnikov, upamo, da ne bodd potrebni običajni časopisni opo¬ mini za rednoi plačevanje: naročnine. Za¬ našamo se, da so slovenski čitatelji že na isti višini: kakor čitatelji visokokui- tumih narodbv, ki vedo, da stane tisk ogromen denar in da je izdajanje tiska delo, ki mora biti plačanoi, in sicer red¬ no plačano kakor vsako drugo delo. Naročniku, ki do prihodnje številke ne bo poravnal naročnine, se bo list brez¬ pogojno ustavil. Preogromni so stroški, da bi mogli list pošiljati kar na slepo srečo. Slovenci, ki se radi pobahamo 1 , da smo najbolj civilizirana pokrajina v Ju¬ goslaviji, moramo 1 vendar omogočiti življenje vsaj enemu v našem jeziku pi¬ sanemu humorističnemu listu. Ali naj bi bili mi edini kulturni narod na svetu, ki bi takega lista ne poznal? Prosimo vse cenjene naročnike in oglednike, da pokažejo malo naklonje¬ nosti našemu listu ter store> kakor jim bo velevala vest po našem opominu! Točnost in red nad; vse! Uprava «S k o v i r j a». 19 Ko so plesale naše babice so na svojih maškeradah podale predpodobo današnje mode. SLOVENIA-TRANSPORT Miklošičeva cesta 36, Ljubljana. Tel. 2718. Špedicija, mednarodni transporti, ocari- njanja, prevoz, selitve. . Nizke cene! Nizke cene! 20 Solidno manufakturno blago po niz* kih cenah dobite edino v trgovini I. Tomšič LJUBLJANA, Sv. Petra cesta št. 38 H KRITIKI IMENA «SKOVIR». Dragi stric «Skovir»! Mnogo pregla¬ vic povzroča tvoje ime tvojim čitate- ljerri, ki se, kakor upam, množe z rekordno hitrostjo. Tisti, ki smatrajo besedo skovir za eksotično, tvoje ime zelo cenijo, češ, da diši po Guadalqui- viru, kjer je zelo' romantičnoi in se don življajol čudoviti romani z ognjevitimi Špankami. Pristni slovenski Janezi hlepe po tujini in tujih besedah, ki jim vse lepše zvene kakor domače, češ, da se domačih besed rado drži kislo zelje s kranjskimi klobasami. Zelje in klobase so sicer dobra jed, a glase se neblagoi- glasno: Siromaček je bil tisti kolporter, ki te je prodajal po ulicah, dragi «Skovir», pa je v naglici preči tal tvoje ime za glasovih Vidiš, «Skovir», tako si humo¬ rističen, da si okužil s svojim humorjem celo malega kolporterja. Ta nenapisani humor je mnoge pasante privabil, da so si kupili cenen «glasovir» za 4 dinarje. Nekateri, ki razumejo pomen besede skovir, se-hudujejo nad tem, da sl se tako po domače krstil. Ti so! mi sveto¬ vali, naj skušam kot tvoj sotrudnik vpli¬ vati na tebe, da bi si prilastil drugo ime. Navajali so mi razna italijanska, franco¬ ska, latinska in grška imena, ki so «bolj fina in salonska*. To da je pri sloven¬ skih meščanih že endemično, da radi krste svojol deco za Aste, Vande, Bianke, Fride, ta z romantičnimi nimbom ob- dlana in po lepih filmskih igralkah dišeča tuja imena. Res je sicer, da ne dobiš Ita¬ lijana ali Nemca, ki bi krstil svoje dete za Dušana ali Vero ali celo 1 za Janeza, a to nas nič ne moti. Mi smo mi in mo¬ ramo biti kakorkoli uslužni drugim na¬ rodom. Pa se nikar ne razburjaj, stric «Sko- vir», in ostani' lepo' pri svojem imenu, ki nima nikake zveze v Guadalquivirom, nego je lepo domače in blagoglasno: Ko se te bodo navadili, te bodo tudi priznali za «salonfahig» in ti ne bodo več pri- vešali zelja, klobas in gorenjskega moč¬ nika. Na koncu naj še povem vsem, ki si mučijo svoje možgane s tvojim imenom, ker ga ne razumejo, da je skovir po¬ nočen ptič, mož debeloglave sove ... D. ★ INVALID IN MURSKA ŽELEZNICA. To ni šala, kar ti bom povedal, vele¬ cenjeni' «Skovirnegoi je bridkoi dejstvo, nekaj vsakdanjega, že banalnega. Ne¬ davno so aretirali v Ljubljani invalida brez noge, ki je pobiral dinarje, ker ne more drugače živeti. Cisto vsakdanja resnica je, da bi dotični invalid moral od lakote poiginiti, če ne bi prekršil pred'- pisov, ki zabranjujejo beračenje. Siro¬ maka so aretirali zaradi par dinarjev, možaka pa, ki je zavozil gradbo murske železnice in povzročil milijonsko škodo, še danes spoštljivo pozdravljajo: Upri¬ zorili bodo celo vrsto komisijskih ogle¬ dov, potem pregledov elaboratov teh komisij, nadpregledov pregledov elabo¬ ratov komisij itd., končno bo morda obravnaval h) zadevo mesece in mesece kak poslanski odbor in bo morda sle¬ dilo glasovanje v skupščini. K milijonski škodi se boi pridružila še škoda, nastala zaradi stroškov za komisije, preglede in za čas, ki se bo uporabil za prazen nič. Mož se že danes smehlja, ker ve, da se mlati- prazna slama. ★ FAKIRJE BI POTREBOVALI. Fakir je v-čarovnikov je sedaj vse pol¬ no tudi v Evropi. Nedavno se je čitalo v časopisju, da imajo Nemci moža, ki se da zakopati v zemljo^ prebadati s sablo in kakor rešeto preluknjati s kroglami 21 iz pušk, pa mu vse to ne upihne luči živ¬ ljenja. Rane se mu kar sproti pocelijo. Tak človek bi bil prav primeren na kakšnem odgovornem mestu ob bolgar¬ ski meji, kjer bi trdovratno! kljuboval nožem, bombam in revolverjem make- donstvujuščih... V BARU Svirajo, tolčejo črni cigani, vžigajo plamen in strast po dvorani... Preko častilcev bogatih Elvira izzivajoče z menoj koketira. V grlih debelih šampanjec izginja ... Prošlih me časov E.lvira spominja: čarnih večerov, noči hrepenenja, uric veselih pri njej pozabljenja ... Pot se je ločila tvoja in moja: svet bil za mene in ulica tvoja ... Kralj sem pocestnih sedaj potepuhov, ljubica ti si bogatih lenuhov. Svirajo, tolčejo črni cigani, rasteta ogenj in strast po dvorani... Grenka pijanost na srce mi lega, . srd na čestilce me tvoje obseda ... Meglar. Pokvarjena pojedina Živel je župnik-šaljivec, ki je nekoč pripravil pojedinoi, na katero! je povabil vse domače veljake. Kuharici je ukazal speči na ražnju mladega prašička in po¬ staviti celega na mizo. Povabljenci so se veseli odzvali žup¬ nikovemu vabilu, posedli okrog mize in čakali, kaj bo. Župnik je vsakemu posebej podal des¬ nico', na kar je otvoril pojedino! z nasled¬ njimi besedami: »Prijatelji, povabil sem vas, da se pri¬ jateljsko porazgovorimo'. Pogostil vas bom s prašičkom, pečenem na ražnju. Preden pa začnemo jesti, mora vsak po¬ vabljenec doprinesti majhno žrtev. Po¬ vedati mora kak dogodek, ki naj bo v nekakem skladu s tem, kaj bo odrezal od 1 prašička.® Gostje so se spogledali in začeli zbi¬ rati misli, kako bi župnika zadovoljili. Prvi se je oglasil poštar in začel: «Ko je Kristusa z učenci napadla ju¬ dovska drhal, tedaj je Peter dvignil meč ter odsekal hlapcu velikega duhovna levo uho.» Ko je to izrekel, je odrezal od prašička uho! ter se pričel gostiti. «Nekje v svetem pismu je zapisano: Kdor ni z malim zadovoljen, ni velikega vreden,* je povedal učitelj, izdrl prašiču rep ter ga položil na krožnik. Zdaj je prišla vrsta na dacarja. Ta je bil med vsemi najbolj navihan. Zado¬ voljno si je pogladil bradb ter poved ! aI zgodbo o Lazarju, ki sb ga zavili v rjuhe in položili v grob. Po teh besedah je dacar prijel za ogle namiznega prta, zavil prašiča, ga vrgel čez ramo ter jadrno zbežal skozi vrata. Ako hočeš biti postrežen z do¬ brim in cenenim blagom, tedaj pojdi k JULIJU ZUdAsU Ljubljana, Sv. Petra c. 35 ki ima špecerijsko in del ka- tesno trgovin kak r tudi z I< go ra/nih likerjev in rudnin kih vod. 22 PISMO ITI RINI V BERLIN Oprosti, draga Ita, da ti nisem pisal' že takrat, ko je «Skovir» prvič zasko¬ vikal. Takrat bi ti 1 pisal v dolgih kompli¬ ciranih stavkih, dohitel me je pai Puist s svojimi plesi in v peroi mi silijo 1 sami kratki pustni, prav za prav pusti stavki. Novic je v Ljubljani mnogo. Največ jih je nastalo' ob tvojem prihodu in od¬ hodu. Lepih in hudobnih. Jaz sem bil vedno na tvoji strani. Jo ni bilo vsem po godu. Očitajo mi, da bi rad postal zvezdnik, kar pa ni res. Sploh opažam, da se je začel ljubljanski mlajši in sta¬ rejši nežni spol zanimati za astronomijo. Pa nič se ne boj konkurence, preljuba Ita! Kje so še zvezde, ko še niti luna ni dosežena! Radi bi ti natvezli, da si ko¬ met, ki se slepeče zasveti in potem ugasne. Pusti vsakomur svoje veselje! Naj govore tako ali tako, tebi to ne bo nič škodovalo. Nedavno sem obiskal tvojega Bobyja. Zakaj si ga pustila v Ljubljani? Ves je že ljubljanski. Malo' je manjkalo, d ! a se ni zaprmejdušil, ko šemi ga lepo nagovoril. Vendar se je poslovil, ne poi berlinsko, marveč na moje veliko začudenje po francosko. Še bevsknil ni. Užaljen sem bil. Res, da si se tudi ti poslovila od Ljubljane po francosko, toda to ti lahko storiš, ker si zvezda, Boby pa še luna ni in sploh ni prav nič astronomičen. B: «Ma, dobro 1 je. Toi tudi menda veš, da se ženske zelo zanimajo za ženske obleke. One 1 , ki pro- učavajo' astronomijo 1 , so bile žeto rado¬ vedne na tvoje toalete. Takoi mora tudi biti. če bi bilo! drugače, bi bile ženske predolgočasne, sedele bi morda po ka¬ varnah in filozofirale o literaturi in globokih problemih. Fej, kar strese me! Zlasti, Veš, bi rade vedele, v kakšni obleki si sprejela mene, ko sem te ob¬ iskal kot radOveden novinar. Tvoje konkurence ni več v Šiški- Od¬ šla je. Baje se uči jezditi in šofirati v drugem večjem mestu Slovenije. Pra¬ vijo', da je njena astronomična metod ! a za filmsko kar ij er o taka. Draga Ita, upam, da tudi ti ne zanemarjaš športa- V Ljubljani se bal vrsti za hausbalom in temu slede reduta za reduto, črno- bela, rumeno-plava in tako naprej. Za¬ kaj te ni tu! Priredili bi Ita-bal z Rino- reduto in Bobyjevo čajanko. Oh, kakol bi' bito lepo! Peroi se mi zatika, končal bom. Od¬ govori mi, kakor si obljubila. Napiši kaj za «Skovirja» in pomagaj mu, da boi kakšno zaskovikal v domačem jeziku po berlinsko. Saj si «Skovirju» obljubila sodelovanje. V pozdrav 1 trikratni, milo doneči, v zvezdhatoi noč se razlegajoči skovik! Tvoj udani Mate z Roženpoha- B: «Ali morda ne išče italijanskega - konzulata ?» A.: «Čo, prijatelj, kako je kaj?» A: «Kam ga neki nese vrag?« 23 Revolucija v pasji modi Ko v Ljubljano' Ita je prispela, se je revolucija začela. Boby, beli psiček Ite Rine ■pasji modi 1 dal je žig beline. Nov zaslužek kapnil je na prst konjedercu z novim opravilom, ko je damske psičke raznih vrst mazal z najpriznanejšim belilom, Poten ves je magistram mož, že popisal je papirja koš. Bobyji se le prilglašajo, slavo Njemu v svet raznašajo. Prijazen nasvet vsem žejnim. Ce hočeš dobro vince piti, k Jeločniku daj hitro priti v točilnico v Dolini rožni; boš pil v ekstazi ga pobožni. Je črno vino po deset, zredil za kil se boš devet, namizno belo po dvanajst, bel haložan pa po šestnajst. Silvanec stane osemnajst, a z Visa črno spet šestnajst, štirnajst moj cviček le košta, a prošek trideset in dva. 24 Po solncu mora priti cfež, po lepih sanjah pa mrzel tuš... Debelinove sanje po plesni prireditvi Skrinjica z okraski Roda Roda. — Prevedel Dobrovec. Pozno popoldne. Mama sedi na gugalneni stolu in se ozira z nekoliko hlepečimi po¬ gledi na neko knjigo iz posojevalne knjiž¬ nice. Knjiga leži na mizici poleg stola. Ma¬ ma je morala prekiniti čitanje baš na višku napetosti. Čila leta nervozno po sobi. Ima obupane oči in duši zadnje sledove joka. Mama: «Mala, ti si sokriva tega grde¬ ga dogodka. Pisma v žepu svojega moža se ne najdejo slučajno.* Čila: «Mama! To rečeš ti? Ali je to tvoje sočutje?* Mama: «Sanw postranska pripominja.* Čila: «Ali ne najdeš zame drugih be¬ sed?* Mama: «0, da, Cilica. Jaz ti bobi pri¬ govarjala, da te pomirirm Bodi pametna in Robert naj nikdar ne izve, da si pre- čitala pismo one... one druge. Ti ne pojmuješ, kako zelo si boš škodovala v Robertovih očeh s priznanjem! indis- krecije.» Čila: «Kaj? Tega naj Robertu ne po¬ vem? Zakričala mu bom vi uho. On mora vendar zvedeti, zakaj se zadržu¬ jem tu pri vas, Za vedno.* Mama: «Bodl pametna. Ti, seveda, ne boš ostala pri nas. Ostala bi tako ali ta¬ ko samo 1 en teden. Nimam rada škan- dalčkov v ožjem družinskem krogu. Ni¬ sem radia predmet sočuvstvujočega kle¬ petanja dobrih prijateljic.* Čila: «0h, tako malenkostno misliš, mama — tako malenkostno? Poslušaj, jaz nisem brezčastna. Ne bom živela z možem, ki ima ljubico. Ne bom jedla kruha, ki mi ga daje iz čuta dolžnosti in ki bi ga dal raje drugi. Ti ne moreš tega čutiti z menoj, ti nisi z menoj pretrpela te bolečine. Ta neizmerna sramota, dh sem bila osleparjena. Ti ostaneš ponos¬ na v 1 svojem lepem domu in me poženeš nazaj k temu... infamnemu babjeku.* Mama: «No, no), Čila, ne razburjaj se zopet. Ali nisi sama že stokrat — v družbi in tu doma — vpričo' svojega moža zbijala šale o tem?» Čila: «S čim sem se šalila?* Mama: «Da bi — kako naj rečem'? — mogel' On kdaj napraviti majhen stran¬ ski skok s poti čednosti.* Čila: «To je nekaj drugega. To! je bila le šala. če se pa nahajaš pred res¬ ničnostjo', če imaš črno na belem pred očmi...? Toi je strašno. Mislila sem, dla bom umrla.* Mama: «Bifo bi škoda tvojega mla¬ dega življenja in sreče.* 25 Čila: «Sreče?» Mama: «Glej, Čila, za časa naše babi¬ ce so sedale matere zvečer pred 1 poroko k posteljam svojih hčerk in jim razkri¬ vale skrivnosti biologije. Nam ni več treba tega. Ve ste o tem tako poučene. Zato pa naj me vam povemo svoje iz¬ kušnje v zakonu, da vas ne presenetijo vsakdanji, skoro neizogibni dogodki.» Čila: «Kako, mama? Ti opravičuješ Roberta? Ti smatraš za samo ob sebi razumljivo; da me vara?» Mama: «Da. Skoro samo po sebi raz¬ umljivo!* Čila: «F e j! To je sramotno!* Marna: «Ti se izpozabljaš.* Čila: «Ne. Sedaj ne govorim kakor hčerka s teboj. Me sva dve zakonski ženi. In ti, v svoji ošabnosti kot vedno ljubljena, nikdar izdana žena, gledaš z viška na mene. Fej!» (Čila obmolkne spričo nasmeška, ki se nenadoma pojavi okrog materinih lepih ust in ki je ne¬ koliko grenak.) Mama: «Obstojata dve vrsti mož. Eni so močni 1 , lepi in zdravi, ljubijo svoje žene in njihova ljubezen je sladka in vroča. Od teh mož obdrži med tisočimi eden skozi vse svoje življenje zvestobo svoji ženi. Kakor med milijoni loterij¬ skih srečk zadene samo ena glavni do¬ bitek. Druga vrsta mož ostane zvesta: življenjsko bolni, kisleži, možje brez temperamenta, ki nosijo volneno spod¬ nje perilo. Njihova ljubezen je zoprna lastnim ženam. Otrok, vse v življenju se mora plačati. Poljubi moža z nekaj grenkimi! solzami. To končno niti ni predrago plačano.* Čila prime mater za roko: «Povej mi. povej mi, v katero vrsto je spadal pa¬ pa?* Mama (ponosno): «V prvo. In veliki milijonski dobitek — to ti lahko zago¬ tovim — oin ni bil. Prebolela sem, ka¬ kor boš prebolela ti, če me poslušaš. Takšna ljubica, moje dete, je nekaj tre¬ nutnega, nevažnega v Robertovem živ¬ ljenju. Brez misli odtrgana poljska cvet¬ lica, s katero se za trenutek igra — in če mu slučajno zdrči izmed prstov, se niti ne ozre za njo, kje je ostala. Kakor bi je nikdar ne bilo. — Pretežen del nje¬ gove ljubezni je tvoj. Ti mu boš vprizo- rila sceno — on bo čutil nekoliko 1 ke¬ sanja in ga kazal mnogo — a kol bo vse proč, ga boš cenila bolj kakor prej. Ču¬ tila se boš zmagovalka. Končno ti bo poklonil kakšno lepo 1 darilo...» Čila: «Ne maram ničesar. Ne dam se kupiti.* Mama: «Cilica, zakaj uporabljaš tako krepke besede? Ti si se zadosti na- jokala, si se prepirala s svojo staro ma¬ mo 1 , napravila si izkušnjo, da ti ni za¬ pisana nikaka izjemna usoda. Sprejem darila navadni ljudje ne označujejo za prodajo samega sebe. Za to obstoje mnogol čedhejši izrazi!* Mama (prinese svojo skrinjico z okraski in jo odpre): «Tako, sedaj si lahko nekaj izbereš. Hočeš? Morda okrasek s tirkisom? Ali ni nežen in če¬ den? Papa mi ga je daroval, kol je ljubil neko sentimentalno guvernanto. Bila je Oldenburžanka in ga je mikala tri dni. Nekaj let pozneje sem dobila te uhane z rubini. Ognjeviti kaj? Neka španska ple¬ salka. Koralna garnitura ni popolna; k njej bi dali še zapestnici: papanoV frag- mentarični. roman z neko telefonistko. Da, tudi prstan s smaragdom je lep. Na ta doživljaj je bil papa, mislim, zelo po¬ nosen. Neka irska grofica, ki je mnogo pripovedovala o 1 zelenih travnikih svoje domovine.* Čila: «In zaponka z briljantom, mama, za katero te vse zavida? Ali si to tudi...* Zapeljiva misel. Šef: «Vaša prednica, prav mlado' de¬ kle, je poročila onega bogatega starca Zaletelnika. Ali Vam gre kaj takega v glavo; gospodična Vandla?* Strojepiska: «Seveda! Misel, da po¬ stane kmalu bogata vdbvai, je vendar prezapeljiva.* 26 Mama: «Tol je bil izredno slečen pri¬ mer. Za en dan prehitro sem odpotovala iz Karlovih Varov dbmov, papa ni bil na moj prihod pripravljen — niti najmanj, veš — in to mi je prineslo zaponko.* Čila odpira etui za etuijem s svojimi tenkimi prstki. Na njenem obrazu sije naivno veselje otroka, ki si sme izbrati najlepšo punčko v izložbi. Mama: «črnega bisera ne smeš iz¬ brati, Čila. Ona je umrla.* Čila (opazi spodaj v skrinjici polskrito plitko, štirioglato .kasetico iz belega usnja; v njej je tanka ovratna verižica s čudovitim obeskom: «Kako diven okra¬ sek, mama! Tega pri tebi še nisem vi¬ dela. Daruj mi to!» Mama (vzame Čili kasetico iz rok, jo za trenutek sanjavo' ogleduje ter zapre): «Ne, Čila, edino tega okraska ne. Sicer pa... ta verižica ni od papana ...» ★ Njegov zaročni dar. Ida: «Emil mi je dal kot zaročno da¬ rilo prekrasno ovratno verižico. Ali si joi že videla?» Lida: «0, že! Lani sem jo nosila ne¬ kaj časa jaz...» Kupčija s kletvicami. Na neki cesti ljubljanskega predmestja so se igrali otroci. Pa je prišel mimo neki frančiškan in baš slišal, kako' se je tak majhen paglavec pridušil prav po drvarsko. Frančiškana je to zelo zabolelo, pa je poklical k sebi fantička, izvabil od njega obljubo, da ne bo nikdar več storil kaj takega, ter mu podaril dinar. Ko je nekaj dni pozneje isti frančiškan korakal po dotični cesti, je priletel k nje¬ mu isti paglavec in mu ves vesel ; ipo- vedoval: «Otošpod frančiškan, danes pa žnam še hujšo kletvico^ ki je gotovo vredna deset dinarjev.* Ni vseeno. Model: Petnajst dinarjev na uro in dva dni Vam bom stala za model. Ali je prav?* Slikar: «Res, z užitkom sprejmem Vašo ponudbo.* Model: «Z užitkom? Dragi gospod 1 , z užitkom je pa dražje...» Jugoslovanske tekstilne tovarne Mautner d. d. Tovarne: Beograd, Litija, Sv. Pavel pri Preboldu. * Izdelujejo rjavo in belo kotenino in prvovrstne sifone iz naj¬ boljšega ameriškega bombaža. * Prodaja na veliko in malo pri tvrdki A. & E. SKABERNE LJUBLJANA, Mestni Irjr št. iO. Zahtevajte domače izdelke! 27 Moralne maksime Mario Mariani. — Prevedel Lidax. Poštena ženska je naprarn ženskemu spolu isto, kar je evnuh napram moškim. Ali bi se ti, draga prijateljica, mogla za¬ bavati z menoj, če bi bil jaz evnuh? * Mi vsi pravimo: vse ženske razen moje matere, sester in žene so vlačuge. Ker pa je vsaka ženska nekomu ali mati ali sestra ali žena, pridemo do čudnega matematičnega zaključka: vse ženske vlačuge, vse poštene. Kadar lažejo, so nekatere ženske tako ljubke, da bi bila res hudobnost, če bi jim pustili čutiti, da ne verjamemo. Ženska se kesa edino v primeru, če jo presenetiš pri dejanju. Ako! poročena ženska pravi ljubčku, da ga bo pustila, ker se ji upira vest, da bi še dalje va¬ rala moža, vedi, da je našla drugega lju¬ bimca ! * Ženska, ki se baha z lastno čednostjo, vzbuja takoj sum, da hoče svojo čednost predrago prodati 1 . Učite moške sovražiti in oni se bodo naučili preklinjati poraze ter oboževati zmage. — Učite ženske sovražiti prosti¬ tucijo in one bodo preklinjale prostitu¬ cijo, ki se konča v bolnici, a zavidlale ono', ki se vozi v avtomobilu. * Poštenost je trajnejša od lepote; imela boš torej čas biti poštena, ko ne boš več lepa. * Večkrat se reče, da moraš žensko^ ki jo hočeš pridobiti, spraviti v jok ali smeh. Res je ! Toda če; si nekoliko duho¬ vit in imaš nekoliko patosa, lahko za¬ vzameš žensko po drugi metodi, ki ne zahteva prav nič napora. Prepričati mo¬ raš žensko, da je ne boš zaničeval, če se poda. Ona mora biti uverjena, da bomo mi to, če se nam poda, smatrali za nekaj nevažnega in čisto naravnega. To ji zadostuje. Če moški nima sreče pri ženskah, se opravičuje z izjavo, da sovraži ženske. — Grda in neprikupljiva ženska, ki nima sreče pri moških, izjavlja, da je poštena. * Ne da se tajiti, da nam nemoralno živ¬ ljenje, če je odeto v plašč svetohlinstva, nudi vse užitke greha in prednost do¬ brega glasu. ★ Circulus... Mira: «Brankoi, ali veš, da zna gospod Zapeljinovič najbolje poljubljati?* Branko: «Punca, odkod veš to?» Mira: «No, tvoja žena mi je pravila...* Samospoznanje. Učitelj: «Naštel si mi že skoro vse do¬ mače živali razen ene, ki ima ščetinaste dlake, je umazana, se valja po blatu in potepa po; sosedovem dvorišču. No, Ton¬ ček?* Tonček (sramežljivo): «To sem jaz.* Ironija. V gledališču so igrali neko; dramo' ob tako neznatnem obisku, da ljudi skoro ni bilo videti. Neki igralec, znan kot velik šaljivec, kljub temu ni izgubil humorja. Ko je ne¬ nadoma nastal prav v zadnjem 1 kotu par¬ terja iz neznanega vzroka glasen smeh, se je šegavi igralec nagnil k svojemu to¬ varišu: «Čuješ, ali nama ne prisluškuje nekdo?* Morda je prav razumel. Stranka: «Rad bi kupil tašči za god kak šaljiv predmet, ki se razpoči.* Trgovec: «Žal, dinamita ne proda¬ jamo ...» 28 Pretkanec. Teta: «Kaj pa počenjaš, Franček ?* 5 Jurce: «S povečevalnim steklolm ho¬ čem povečati svoj kolaček, da bo tako velik kakor Tončkov...» Ogrožena morala. Stara devica pride pred dežurnega policijskega uradnika: »Gospod 1 komi¬ sar, tol je nečuveno! Kadar pogledam zjutraj skozi okno svojega stanovanja, vidlim na nasprotni strani ob oknu telo¬ vaditi mladega moškega popolnoma go¬ lega. V interesu morale zahtevam za nesramnika strogo kazen!» « Potolažite se, gospodična! Ukrenil bom, da si bo detektiv ogledal zadlevo. Ako sol vaše navedbe resnične, bo za¬ dela možaka stroga kazen.». Na domu gospodične je detektiv. «Toda gospodična,' se je čudil de¬ tektiv, «bil sem pri vseh oknih in sem ugotovil, da se iz nobenega ne vidi v notranjost stanovanja onega telovadca.« «Res je, gospod, toldla pristavite k oknu mizo in na mizo stol ter stopite nanj, pa boste videli vse ...» L. Maščevanje zavrnjenega čestilca. Na neki ljubljanski maškeradi se je zgodilo te dni. Mlada, kakor rožica lepa damica, v lahkem, mnogo 1 prekratkem krilu in z izdatnim dekoltejem' je bila de¬ ležna zasledovalca, ki ga pa nikakor ni marala. Ker je bil čestilec le preveč vsiljiv, ga je damica nahrulila: «Vi, predrznik, če ne boste dali miru, vam bom že po¬ kazala ...» Vsiljivec (mirno): «Kaj, še več hočete pokazati? Prosim, prosim, milostiva...» Eden in isti krivec. Služkinji Olgi se je pripetila nesreča in gospodinja ji je odpovedala službo, češ, da je ne more več rabiti, ker je v blago¬ slovljenem stanju. Olga: «Milostiva, vi ste v enakem po¬ ložaju.* Gospodinja: «To j© popolnoma v redu, saj imam moža.» Olga: «No, kaj še potem hočete? Tudi moj položaj je zakrivil vaš mož...» Strokovnjak. «Kaj, Vi poznate ženske? Gospod, mene je moja žena že varala, ko ste Vi še vekali v zibelki...» Na ljubljanskem trgu črev. Stranka: «Ali imate kaj velikih debe¬ lih črev?» Prodajalec (mu ponudi): Te so naj¬ debelejše, gospodU Stranka: «Večjih nimate?» Prodajalec: «Žal, obsežnejših sploh ni! Zakaj, za vraga, pa potrebujete take mehurje?« «Zase, da bi šel kot kranjska klobasa na moške ra do ...» Edina pomoč. «Edino sredstvo, dragi Milan, da se finančno! zopet okrepiš, je to, da poro¬ čim tvojega očeta in ti potem dajem to¬ liko denarja, da boš lahkol vzdrževal lju¬ bezen z menoj...» 29 Divna vloga. Gledališki ravnatelj: «Kako vam ugaja vaša vloga v novi opereti?« Operetna pevka: «Veste, to je divno. da se lahko kar petkrat slečem ...» Pod silo obzirnosti. «Ženska, tudi najlepša, se mnogokrat ne vidi lepa. Lepota je odvisna od 1 raz¬ položenja, vremena, obleke, slučaja in od 1 tisoč drugih stvari,« je razlagal vt družbi mladi profesor Modrič. Verica, poskočna in radovedna, si se¬ veda ni mogla kaj, da ne bi vprašala: «No, in kaj mislite o meni?« «Tudi Vi ste včasih lepi, včasih pa —» «Vi, nesramnih,« je ogorčeno zapela Verica. «— včasih pa divni,« jo je potolažil mladi profesor. Ogrožena lepota. Lepa gledališka igralka je bila operi¬ rana na slepem črevesu. Komaj se je zbudila iz narkoze, je pogledala okrog sebe in vprašala zdravnika: «Za božjo voljo, ali se bo brazgotina kaj videla?« «To je odVisnoi le od Vas,« je oidvrnil zdravnik. Ne upa si z resnico na dan. V ljudski šoli razlaga učitelj slovnicoi ter pripoveduje učencem, kaj je subjekt in kaj predikat. Za primer navede sta¬ vek: Deklica postopa noč za nočjo po ulicah. «Nb, Tbnče, kaj je deklica'?« vpraša učitelj. «Gospod učitelj, ali me ne boste zaprli, če Vam povem po pravici?« boječe od¬ govarja Tonče. Osel je bil. V deveti ali morda celo v deseti de¬ želi obstoja protestantska sekta, ki tudi pozna spoved. Nekoč je pastor te sekte pestil greš¬ nika Tiburcija, ki je bil zelo vesten mla¬ denič in mu je povedal vse grehe, na koncu pa je, v svoji preveliki 1 vestnosti, še pridodal: «Objel sem, nekoliko krep¬ ko, objer sem svojo' nevesto. Zatrjujem pa vam, gospod spovedhik, da sem bil pošten in se je sicer nisem dlotaknil.« Spovedhik: «Niti dotaknil? Noi, pravd Za pokoro vam nalagam samo, da po¬ jeste koš osata.« Tiburcij (začudeno): «Koš osata? Zakaj?« Spovednik: «Ker ste bili tak salamen¬ ski osel...» D. Kaj je lepa ženska. Fontenelle je definiral lepo žensko takole: «Lepa ženska je paradiž za oči, pekel za dušo) in vice za denarnico.« LadV Montagne, znana ekscentrična Angležinja, je rekla: «Edino, kar me to¬ laži, ker sem ženska, je zavest, da mi ni, treba poročiti' ženske.« Zvesta ljubezen. Zora (vsa v solzah): «Zakaj hočeš razdreti zaroko z menoj?« Miran: «Draga ljubica, če se zaročim z gospodično Branko, mi bo njen oče priskrbel izvrstno službo — in potem bom poročil tebe...» 30 INDUSTRIJCEM, TRGOVCEM IN OBRTNIKOM! Naš list se je že s prvo številko lepo uveljavil. Ker je štirinajstdnev¬ nik, se bo čital zlasti po kavarnah in gostilnah po 14 dni. Rečemo lahko, da pride «Skovir» -na ta način v Slo¬ veniji pred oči pretežni večini onih ljudi, ki kupujejo in prodajajo. Oglas v «Skovirju» se torej mora izplačati vsakemu industrijcu, trgov¬ cu, obrtniku in drugemu poslovnemu svetu. Uspeh inserata v humor istič- n i h listih pa je že sam po sebi ver¬ jetnejši nego v dnevnem časopisju, ker je razumljivo, da se humoristični listi čitajo z večjo pazljivostjo kakor ves drugi tisk. Cene oglasom se gibljejo med 680 in 30 Din po velikosti- Moderna sramežljivost. V nekem! gledališču so hoteli igrati «Stvarjenje» ter je vloigoi «Eve» dobila neka mlada pevka, ki pa jo je ogorčeno vrnila, ker je bilbl določeno, da bi morala Evo predstavljati oblečena. Dobro mu je odgovoril. Potepin je pripovedoval duhovniku: «Kradel sem, pa sem tudi obdaroval siromake; preklinjal sem, a sem tudi molil. Mislim, da sva z Bogom ,kvit‘» Duhovnik: «Bog te je dal, hudič pa te bo vzel, pa bo'sta tudi ,kvit‘...» Ne najde razlike. A: « Pravijo;, da so blondinke nežnejše kakor črnke.» B: «Moja žena je bila oboje, a jaz ne opažam nikake razlike ...» Križanka Darilo plesni kraljici Vodoravno: 1.) hrvatski politik, 5.) četrti sklon tuje besede za športno igrišče, 9.) imajo svetniki okrog glave, 10.) tak je sad jeseni, 11.) nemški izraz za materijo', ki jo dobiš v' prirodi', 12.) slo¬ venski pisatelj, 14.) konec očenaša, 19.) slovensko mesto, 20.) glagol, ki ga uporabljaš n. pr. pri žebljih, 25.) dobro služi dhmam, 27.) tak žganec ne diši vsakomur. Navpično: 1.) mesto olb Jadranu, 2.) je bil vsak odrasel človek, 3.) srbsko ime v domači rabi, 4.) evropsko vele¬ mesto, 6.) toaletna potrebščina, 7.) fran- coskol letoviščarsko mesto, 8.) krstno' ime, 13.) narod, 15.) staroslovanska bo¬ ginja. 16.) delavec, ki na poseben način predeluje les, 17.) dobiš na sadju, 18.) bi moral ljubiti vsak otrok, 21.) narobe na¬ pisana beseda slovenskega humoristič¬ nega lista, 22.) zdrav za telo, 23.) zelo pogoist pri deci, 24.) balkansko; mesto', 26.) kar bi bil rad* vsak oblastni poslanec. Sijajno uspela maškerada Društva za pobijanje nemorale Včeraj se je vršila v veliki dvorani hotela «Zelena žaba» elitna maškerada, katere čisti dobiček je namenjen v naj¬ blažje namene: pobijanju pijančevanja in nemorale. Blago razpoloženje na pri¬ reditvi so- krepile lepe maske velemest¬ nega stila, zlasti pa častni predsednik društva Debelin, njegova lepa soproga in društveni ustanovnik' Kukovič, do¬ mači prijatelj Debelinove družine. Naši dve sliki dokazujeta, da je prireditev db- segla svoj cilj V polni meri in da je uspela tako v moralnem ^ A \ ..DL , kakor v gmotnem oziru. Izdaja konzorcij «Skovirja» v Ljubljani (predstavnica Marija Križaj-Omladič v Kožni dolini. — Urejuje Milko Bambič v Ljubljani.— Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani (predstavnik Miroslav Ambrožič).