r _______ OSREDNJA KOROŠKA KNJIŽNICA 62390 RAVNE NA KOROŠKEM >EC — GOZDARSTVO IN LESNA INDUSTRIJA R. O. LETO XXI - J POŠTNINA PLAČANA Gozdarji-komunisti o organiziranosti Lesne Vedno večje nezadovoljstvo gozdarjev, ki so ga v Lesni izražali na različne načine, je bil povod za sestanek komunistov gozdarskih temeljnih organizacij. V petek, 24. junija so se zbrali v sejni sobi TOK Ravne — Prevalje in se pogovarjali o problemih gospodarjenja in o organiziranosti. V uvodu je Hubert DOLINŠEK, član poslovodnega odbora za gozdarstvo, predstavil splošna gibanja v gozdarstvu v zadnjih letih in komentiral svoj pogled na dogajanje v gozdarski dejavnosti^ združenem delu. Študije in analize, ki so bile narejene o tej problematiki v zadnjem obdobju, kažejo, da dohodek v gozdarstvu pada, v Sloveniji je vedno težje zagotoviti sredstva za reprodukcijo in tehnična vlaganja. Cena gozdarskih sortimentov je rasla počasneje kot inflacija. Stroški v tej dejavnosti stalno naraščajo. Iz teh analiz je tudi razvidno, da je dohodek v gospodarstvu rastel hitreje kot pri nas. Poprečni osebni dohodki so bili v gozdarstvu nižji kot poprečni v gospodarstvu. Kljub zaostajanju pri osebnih dohodkih pa ostaja iz leta v leto manj sredstev za akumulacijo. Zelo slabo sliko dobimo, če primerjamo opremljenost s stroji in napravami v gozdarstvu in gospodarstvu nasploh. Poslabšujejo se možnosti za reprodukcijo oz. izgradnjo gozdnih prometnic. Ekonomski položaj v gozdarstvu se je po letu 1980 iz leta v leto poslabšal. Gozdarji v Sloveniji so poskušali povečati dohodek s stranskimi dejavnostmi in planiranim dohodkom (sečnje preko plana). Bile so velike potrebe po vlaganjih zaradi ujm, pri nas pa predvsem zaradi onesnaženega ozračja. V našem območju imamo najbolj nezdrave gozdove, kar spet zahteva večja vlaganja. Če še primerjamo vlaganja v gozdne prometnice pri nas in drugod v Sloveniji, ugotovimo, da so koroški gozdarji vlagali neprimerno več v izgradnjo gozdnih cest kot ostala gozdna gospodarstva. Po petnajstih letih skupnega gospodarjenja gozdarjev in lesarjev gozdarji ocenjujejo, da so pripomogli k hitremu razvoju lesne industrije in k povečani zaposlenosti pri predelavi lesa, čeprav so bile gospodarske razmere v tem obdobju manj ugodne za razvoj kot takrat, ko sta se obe panogi združili. Lesnoindustrijski tozdi so imeli izgubo, ki so jo vedno pomagali sanirati gozdarski tozdi in tudi na ta način so izčrpali rezerve. Ugotavljajo pa, da so opravili nadpovprečna strokovna dela v svoji panogi v primerjavi z ostalimi območji v Slo-■ eniji. Tehnična opremljenost je v petnajstletnem obdobju opešala. Z osebnimi odhodki so drseli navzdol. To so razlogi, da v zadnjem času razmišljajo o drugačni obliki organiziranosti, o bolj XVII. REPUBLIŠKO DELOVNO - PROIZVODNO TEKMOVANJE GOZDARJEV SLOVENIJE GG Postojna je bil organizator XVII. Republiškega delovno-proizvodnega tekmovanja gozdarjev Slovenije. Na takšnih tekmovanjih se delavci spoznajo s sodobno organizacijo dela, tehnologijo in z novimi dosežki na posameznih področjih gozdne proizvodnje. Tekmovanje je potekalo v lepem parku Gozdarskega šolskega centra v Postojni. Gozdarji Lesne so kljub veliki smoli enega izmed tekmovalcev zasedli odlično tretje mesto. Prvi so bili gozdarji Soškega gozdnega gospodarstva, drugi pa domačini. Naš tekmvoalec Ivan Srebre je med posamezniki zasedel drugo mesto, vendar po propozicijah letos ne more sodelovati na državnem prvenstvu, ker je sodeloval lansko leto. Alojz KLEMENŠEK (Nadaljevanje s 1. strani) Šibenik — naša v_ nova prodajalna J racionalni organizaciji, ki bo motivirala gozdarje za delo, da bodo reševali svoje — gozdarske probleme in našli pot do nagrajevanja po »gozdarskih načelih« in ga ne bi bilo treba prilagajati načinom industrijske proizvodnje. V drugačni organizaciji bodo lahko poglobili strokovno delo, povečali medsebojno zaupanje in spoštovali dogovore. Organizirani bi morali biti tako, da bi omogočali optimalno dogovarjanje z zasebnim sektorjem in da bi prilagodili organizacijo dela v zasebnem sektorju našim razmeram in zagotovili, da bi doseženo raven gospodarjenja zadržali vsaj na sedanji. Nova organizacija mora biti bolj prilagodljiva tržnim razmeram in predvsem mora zagotoviti socialno varnost zaposlenim. V nadaljni razpravi so vsi menili, da je zadnji čas, da se gozdarji začno ukvarjati s svojimi — gozdarskimi problemi. Organizacija, skupaj z lesno industrijo, je postala ovira, čeprav je bila ob združitvi panog perspektiva za razvoj in oplemenitenje lesne surovine. Takratno združitev so narekovali ekonomski vidiki in težnja po napredku. Gozdarji so dobro delali in dosegli uspehe, lesna industrija pa še veliko večje. Problemi so postajali vedno večji in tudi samoupravno manj obvladljivi. Ob koncu razprave so se komunisti — gozdarji strinjali, da bo poslovodni odbor imenoval team strokovnjakov, ki bodo skupaj z ZOP iz Ljubljane izdelali več organizacijskih predlogov, ki bi zadovoljili obe panogi dejavnosti, zagotovile socialno varnost delavcev, gozdarstvu pa dale tako mesto, kot ga imajo druga gozdna gospodarstva v Sloveniji. Tako stališče bosta obravnavala stalna akcijska konferenca 00 ZK Lesne in delavski svet delovne organizacije do 15. julija letos. Ida ROBNIK Že več let ugotavljamo, da v prodajalni Drniš ne dosegamo načrtovane prodaje in dohodka. V tem gospodarsko pasivnem območju Dalmatinske Zagore se število prebivalcev stalno zmanjšuje, usiha kupna moč, gradbena dejavnost je neznatna. Že pred leti smo v okviru prodajalne Drniš organizirali grupo, ki se ukvarja z vgradnjo naših izdelkov stavbnega pohištva. Na ta način smo zajeli širše območje Šibenika ob morju in Knina v notranjosti. S tržnimi raziskavami smo ugotovili, da na sedanji lokaciji v Drni-šu ni pričakovati ugodnejše dolgoročne prodaje, zato smo se lani odločili, da to prodajalno ukinemo in postavimo novo industrijsko prodajalno v Šibeniku. Računamo, da bomo na ta način intenzivneje oskrbovali območje Šibenika s širšo okolico, vključno z območjem Drniša in Knina. Pri naši odločitvi, da odpremo prodajalno, so nas podprli in nam omogočili sorazmerno hitro realizacijo projekta odgovorni ljudje v Šibeniku. Prodajalno v Šibeniku smo odprli v petek, 24. junija ob prisotnosti preko 40 gostov, predvsem poslovnih partnerjev. Projekt prodajalne so izdelali v lesarskem sektorju, sodelovali so projektanti gradbenega podjetja KOGRAD Dravograd, ki je bilo tudi glavni izvajalec. Sedaj je zgrajen objekt: nadstrešnica površine 360 m2, v tem je 120 m2 prodajno razstavnega prostora. Iz Drniša bomo prestavili obstoječo nadstrešnico površine 360 m2, torej bo skupna pokrita površina okoli 720 m2, odkupili pa smo 7300 m2 zemljišča. Vrednost investicije znaša 300 milijonov din. V prodajalni bo zaposlenih 10 delavcev, od teh 4 monterji. Nekaj mesecev bomo obdržali tudi še prodajno mesto v Drnišu. Obseg prodaje bomo povečali letno za 20—30 % tako, da bo po dveh letih dosežena prodaja 35.000 kosov stavbnega pohištva, od tega polovico z vgradnjo. Tako bi po sedanjih cenah ustvarili okoli 4.000 mio din letnega prometa oziroma okoli 400 mio din dohodka. Tako širimo in krepimo lastno prodajno mrežo. HARAM1JA Duro, dipl. ekon. XVII. republiško tekmovanje gozdarjev Šoferji so tekmovali v dveh disciplinah: postavljanje piramide in nakladanje- razkladanje. Tekmovalo je 12 ekip. V ekipi sta bila dva tekmovalca. Najboljša je bila ekipa GG Kranj, drugo mesto je zasedla ekipa GG Nazarje, tretje pa ekipa GG Celje. Naša ekipa je zasedla 8. mesto. Otvoritev graščine Rotenturn v Slovenj Gradcu, foto: F. Jurač 2 ■ v I H A R N 1 K Enotno kadrovanje v LESNI Letos, meseca julija, bomo v Lesni pričeli enotno voditi in izvajati kadrovske funkcije. S tem bomo poleg racionalnejšega dela v kadrovskih službah TOZD oziroma delovni organizaciji Lesne obvladovali zaposlovanje nad ekonomskimi možnostmi, zagotovili bomo zaposlovanje strokovno ustreznejšega kadra ter omogočili optimalen pretok kadrov med TOZD v primeru izkazanih potreb. Hkrati s tako obvladovano kadrovsko funkcijo bomo zagotovili tudi kvalitetnejši in pravočasnejši pretok kadrovskih informacij, na podlagi katerega bodo kvalitetnejše tudi odločitve na tem področju poslovanja. Za uresničitev enotnega izvajanja kadrovanja pa je potrebno naslednje: vse faze kadrovanja je potrebno podrediti enotnemu in centralnemu vodenju z možnostjo usmerjanja kadrovske politike z nivoja delovne organizacije ob pogoju ustrezne reorganizacije kadrovsko splošne službe v delovni organizaciji, da bo strokovno in fizično kos tako združeni kadrovski funkciji. Model centralizirane (skupne oz. enotne) kadrovske funkcije seveda ne pomeni nekega centralistično pogojenega sistema odločanja na nivoju delovne organizacije tako glede sklepanja in prenehanja delovnih razmerij delavcev ali njihovih razporejanj znotraj delovne organizacije temveč le s centra delovne organizacije strokovno-tehnično izvajanje nalog kadrovanja na osnovi predhodno skupno sprejete in načrtne kadrovske politike. Vse konkretne samoupravne odločitve v zvezi s sprejemanjem in odhajanjem delavcev so skladno z zakonodajo še nadalje prepuščene ustreznim samoupravnim organom v TOZD. Administrativno tehnični postopek v zvezi s sklenitvami delovnih razmerij in drugimi nalogami na tem področju, ki bo zajemal zlasti izvedbo razpisov in objav potreb po delavcih, zbiranje prijav, organizacijo testiranja kandidatov, sodelovanje pri pripravi predlogov za odločanje (izbiro delavcev), posredovanje odločitev kandidatom, organizacijo uvajalnih seminarjev, centralno vodenje delovnih knjig in drugih dokumentov, ki se nanašajo na delovno razmerje delavcev in podobno, bo kvalificirano vodila le ena kadrovska služba v delovni organizaciji, kar je gotovo tudi korak k racionalnejšemu načinu dela in zmanjšanju administrativnih nalog v celoti. Vsaka racionalizacija pa sama po sebi še ne pomeni tudi boljše kvalitete dela. Le ta se lahko tudi poslabša, če nimamo pred seboj obeh ciljev — z manjšimi stroški doseči boljšo kvaliteto dela ali izdelka. V Lesni menimo, da je možno pri tej reorganizaciji doseči oboje. Ob eni, strokovno usposobljeni kadrovski službi, bomo najprej lahko zagotovili enotnost kriterijev pri sprejemanju delavcev na delo, tudi na ta način, da bomo tudi zdravstvene preglede in kasneje tudi sistematske preglede poverili istemu zdravstvenemu centru, s katerim bo moralo biti sodelovanje in medsebojna odgovornost za storitev tesnejša in strožja kot doslej. Zagotovili bomo lahko skupne uvajalne seminarje, enofi-e teste sposobnosti, pri čemer bomo po potrebi vključili ustrezne zunanje strokovnjake. Skratka, izbire delavcev ne bomo več prepuščali stihiji, kakršna je bila prisotna doslej, ko je vsak TOZD za sebe sprejemal delavce, kakor je pač naneslo, ne glede na ..o, ali smo v delovni organizaciji imeli ustreznega delavca ali ne. Tudi odločitev, da bomo delavce sprejemali v določenih časovnih obdobjih (npr. enkrat v mesecu), daje nadaljnjo možnost za kvalitetnejši postopek npr. pri izbiri delavca. Teh možnosti pa je še več. Vendar pa bo predstavljeni model kadrovske funkcije lahko deloval le, če se bodo vanj pravočasno in kvalitetno (Nadaljevanje na 5. strani) KADROVSKE VESTI — MAJ 1988 Škripanje v zdravstvu V časopisu DELO, dne 24. 6. 1988 so pod naslovom »Ukrepi bodo omilili težave v zdravstvu« v grobem opisane tegobe, ki pestijo zdravstvo. Navedeni so-tudi ukrepi za izboljšanje stanja. Konkretni ukrepi so razvidni le pri tem, da bodo uporabniki zdravstvenih storitev morali plačevati od 1. julija letos višjo participacijo pri koriščenju zdravstvenih storitev. Plačevali bomo: za prvi pregled pri splošnem zdravniku 4000 din, trije nadaljni pregledi pri splošnem zdravniku 2000 din, prvi pregled pri specialistu 8000, trije nadaljnji pregledi pri specialistu 3000 din, obisk zdravnika na domu, na zahtevo bolnika, 10.000 din, zdravila na recept 4000 din,' nemedicinski del oskrbnega dne v bolnišnici in zdravilišču za prvih 15 dni 8000 din na dan, medicinske storitve v bolnišnici za ves čas zdravljenja 20.000 din, zdravljenje zob 40 % cene, snemna in fiksna protetika 60 % cene. Tako sta sklepala oba zbora skupščine Republiške zdravstvene skupnosti na zasedanju 23. junija. Kaj pa razumemo pod izrazom zdravstvo? To gotovo niso le zdravstvene ustanove in zdravstveni delavci s svoji-’ mi organizacijskimi in finančnimi težavami, pa še kakšni okoreli SISI. Pod tem terminom razumemo prav gotovo celoto družbenih in medčloveških odnosov na področju zdravje :bolezen, bolnk:zdravnik,preventiva in kurativa in splošno sposobnost in voljnost družbe, s kakšnim ekvivalentom bo sodelovala na temu področju. Ukrepi torej ne bodo omilili težav v zdravstvu, ampak bodo le s participacijo drugače porazdeljena bremena. Bolj bomo obremenili naše bolnike in manj zdrave. Ce je že naš bolnik prikrajšan za zdravje in ustvarja tudi manj dohodka, zakaj ga ne bi udarili še po žepu. Nikdar nisem zagovarjal te slavne PARTICIPACIJE in se ne mislim spreminjati. Še vedno menim, da je delavec bil in bo solidaren do svojega bolnega tovariša. Tisti »evangelisti«, ki še vedno pridigajo in govorijo o vzgojnem elementu participacije, pa na področju delavsko razredne solidarnosti tudi sami niso najbolje vzgojeni. Iskati simulante na račun bolnega delavca pa je najmile-je povedano: primitivno. Oprostitve participacije Delavci, drugi delovni ljudje in občani, združeni v občinskih zdravstvenih skupnostih, so preko svojih delegatov v skupščini zdravstvenega varstva in je objavljen v Ur. listu SR Slovenije št. 47, dne 18. 12. 1987. V 48. členu tega sporazuma je navedeno, v katerih primerih uporabnikom ni treba prispevati k stroškom zdravstvenega varstva. Ne bom našteval vseh primerov. Vendar navajam, da je v sedmi alinei tega člena zapisano, da so oproščeni participacije upokojenci z varstvenim dodatkom, upokojenci, ki prejemajo najnižjo pokojnino za polno pokojninsko dobo in upokojenci, ki jim je odmerjena pokojnina od najnižje pokojninske osnove. Oproščeni so tudi njihovi družinski člani, ki jih preživljajo. Opozarjamo naše upokojence, ki so po tem določilu oproščeni participacije, da si to uredijo pri občinski zdravstveni skupnosti. Občinske zdravstvene skupnosti oz. strokovne službe te skupnosti pa prosimo, da to uredijo z zdravstvenimi zavodi in zdravstvenimi delavci. Seveda pa morajo strokovni delavci zdravstvene skupnosti te predpise spremljati in jih razumeti ter jih prizadetim tudi pravilno razložiti. To sem zapisal zato, ker na strokovni službi zdravstvene skupnosti v Slovenj Gradcu štiri mesece po objavi tega sporazuma v Uradnem listu prizadeti zavarovanci iz citirane 7. alinee niso dobili pravilne razlage. Zaključujem prispevek z geslom: ZDRAVJE JE NAJVECJE BOGA- STVO- Jure ŠUMEČNIK ŠKODLJIVI VPLIVI ROPOTA MOTORNE ŽAGE Vse profesionalne motorne žage, ki jih uporabljamo v gozdarski proizvodnji, presegajo dovoljeno mejo hrupa. Da preprečimo naglušnost, se moramo ustrezno zaščititi. Iz evidence o zdravstvenih pregledih delavcev je razvidno, da večina sekačev po nekajletnem delu postane naglušna, če ne uporabljajo zaščite proti ropotu. Najbolj učinkovita zaščita so glušniki, vendar jih ljudje zaradi nekaterih pomanjkljivosti (teža, znojenje) neradi uporabljajo. Učinkovito zaščiti tudi posebna vata. Kako jo uporabljamo, je prikazano v navodilih za uporabo. A. KLEMENŠEK NAVODILO ZA UPORABO VARSTVENE VATE VIRBEL a) iz škatlice Izvlečemo ustrezno količino vate (za vsako uho 3-4 cm) (slika 1) b) odtrgani, kos vate najprej prepognemo prečno, potem pa zvijemo v koničast čep (slika 2 in 3) c) pri vstavljanju čepa Virbel v sluhovod rahlo potegnemo uhelj navzgor in nazaj (slika 4) d) po vstavitvi čepa v uho potisnemo zunanji del razširjenega čepa plosko s prsti, tako da se ušesna školjka nekoliko zapolni (slika 4) e) Virbel varstvena vata je pakirana v škatlici po 3 gr in je namenjena tedenski uporabi. J m 1' tšith 3-4 cm—1 2 <\Š9 h« . .• 3 '9 4 Analizo sposobnosti dušenja hrupa vate kvalitete Virbel Je opravil Zavod SR Slovenije za varstvo pri delu v Ljubljani. Aritmetična srednja debelina vlaken Virbel je 1,6 mikronov, sredina pa znaša 1,3 mikronov. Rezultati merjenja dušitve hrupa pri varstveni vati Virbel kažejo odlične dušilne lastnosti. Vato Virbel zato lahko uporabljamo kot izvrstno osebno varovalno sredstvo za varovanje pred hrupom. Pri vstavljanju varstvene vate pazimo na higieno rok. Velikost zvitka mora ustrezati velikosti sluhovoda. Samo primerna velikost čepa Virbel lahko dovolj dobro duši ropot. Vsak čep Virbel lahko uporabljamo samo enkrat, POMEMBNO OPOZORILO! Pri uporabi vate Vlrbel poŠkrbimo.da je ne vstavljamo niti odstranjujemo iz.ušes v prostorih, kjer je močan hrup. MNENJE ZAVODA SR 8LOVENUE ZA VARSTVO PRI DELU O PRIMERNOSTI UPORABE VARSTVENE VATE VIRBEL PRI POSAMEZNIH NIVOJIH HRUPA: Glede na zahtevo pravilnika o splošnih ukrepih in normativih za varstvo pred ropotom v delovnih prostorih, (Ur. list SFRJ, št. 29/71) lahko preizkušen material Virbel uporabljamo kot osebno varovalno sredstvo do naslednjih nivojev hrupa: Frekvenčno območje (Hz): nivo (dB): 64-250 100 250-500 110 500-2000 116 2000-8000 117 Martin Zupančič V PRIZNANJE ZA HUMAN ODNOS DO INVALIDOV Martin ZUPANČIČ, rojen 22. 9. 1930, je naš upokojenec. Delovno razmerje mu je prenehalo v temeljni organizaciji Nova oprema v Slovenj Gradcu. Že kot aktiven delavec pa tudi kot upokojenec, se je ukvarjal s problematiko invalidov. Pri organizaciji in izvedbi programov rekreacijske, športne in kulturne dejavnosti v okviru društva invalidov njegovo delo izredno cenimo. Zelo spoštujemo tudi njegov human, razumevajoč in kulturen pristop do invalidov. Za zasluge, ki jih ima Martin na tem področju, ga je predsedstvo Socialistične republike Jugoslavije odlikovalo z redom dela s srebrnim vencem. Odlikovanje mu je bilo svečano podeljeno ob občinskem praznovanju, dne 28. 5. 1988 na srečanju invalidov občine Slovenj Gradec. J. Š. [Problem trpinčenega otroka ^ Gruča ljudi pred stanovanjsko zgradbo. Kričavi jok otroka. Nehote se tudi meni ustavi korak. Zagledam jo na okenski polici drugega nadstropja. Nič ne reče, le neutolažljivo joka. Obvestimo milico, poskušamo odpreti stanovanje, rešiti deklico. Sostanovalci se umikajo v svoja stanovanja, rekoč: »Ali sploh veste, kaj delate? Ali ne poznate njenega očeta? Kako bo otrok spet tepen . ..!« Iz šole pripeljejo otroke na sistematski zdravstveni pregled. Med njimi je deček, poln modric. Na vprašanje, kaj je počel, daje tak, me gleda s široko razprtimi očmi. Ali je prestrašen? Si ne upa povedati, da je bil pretepen? Morda je bolan; ima motnje v strjevanju krvi? Vsa ta vprašanja mi rojijo po glavi in vsa terjajo tudi odgovor. V praksi se vse pogoste- je srečujemo s šolskimi otroki, ki imajo različne psihoorganske motnje. Begajo od doma, grizejo nohte, se pretepajo, so nemirni, močijo posteljo ali kažejo različne govorne motnje (se govorno zaletavajo ali pa zadržujejo pri govoru — jecljajo). Opažamo tudi različne oblike glavobolov, hujšanje ali pa težave, ki jih opisujejo kot: »Ne morem se zbrati, skoncentrirati za delo, ne morem se učiti« itd. Vsakih nekaj let nas preseneti tudi samomorilski poizkus ali celo samomorilsko dejanje pri otroku, mladostniku. So ti pojavi posledica pritiskov na otroke? O trpinčenju otrok govorimo takrat, kadar pritiski na otroke presegajo družbeno dovoljene norme. Zadnjih dvajset let se temu pojavu posveča vedno več pozornosti. Pomembno vlogo pri odkrivanju teh pojavov so imeli do nedavnega zdravniki. Danes se pojav trpinčenega otroka obravnava multidiscipli-narno in timsko (socialna služba, zdravstvena, TNZ in drugi). V okviru mednarodne zveze za dobro otroka s sedežem v Ženevi dela stalni mednarodni komite za trpinčene otroke. Leta 1981 je predlagal naslednjo klasifikacijo oblik trpinčenega otroka: 1. fizično nasilje zoper otroka znotraj družine (telesno kaznovanje) 2. zanemarjanje otroka znotraj družine (opuščanje nege, ljubezni, vzgoje itd.) 3. spolne zlorabe znotraj družine 4. psihološko, emocionalno zlorabljanje otrok znotraj družine (psihični pritiski, čustveni pritiski; otroci so prestrašeni) 5. institucionalno trpinčenje (internati, prevzgojni zavodi itd.) 6. zlorabljanje otrok izven družine (zloraba v zvezi s prostitucijo, zloraba otroškega dela itd.) Telesno kaznovanje in trpinčenje otrok je spremljalo razvoj človeške družbe vse do konca 19. stoletja. Vzroki za trpinčenje skozi zgodovino človeštva so bili kulturni, verski. medicinski, kasneje tudi ekonomski, danes pa so predvsem vzgojni. Največkrat so trpinčeni že dojenčki in mali otroci do 4. leta starosti, nato šolarji. Pri tem gre za otroke, ki zaradi nekaterih posebnosti ali nekih prirojenih ali pridobljenih značilnosti pogosteje sprovocirajo finančno nasilje. Bolj so ogroženi ne-zaželjeni in težkovodljivi otroci (črne ovce v družini). Storilci so večinoma starši, pogosteje matere kot očetje. Običajno so to relativno mladi ljudje, v mladosti tudi sami trpinčeni. Kje so vzroki trpinčenja otrok? 1. Vzrok je moteno medsebojno sporazumevanje med starši in otrokom ali med družino in njenim socialnim okoljem. Vsakdo, ki otroka trpinči, še ni bolnik (alkoholik, psihopat). 2. Pomembno je, kako gleda na svoje otroke, kakšna je svoboda njihovega vedenja, koliko stopnjo različnosti oz. drugačnosti določena družba sprejme pri otrocih in pri odraslih, kakšno je stališče družbe nasploh do uporabe sile kot vzgojnega pripomočka, dopustnost in prepoved telesnega kaznovanja v javnih ustanovah, v šolah, v zavodih za mladino in podobno. 3. Do trpinčenja otrok pripeljejo tudi razna sprožilna stanja, posebne okoliščine, pritiski, frustriranje in pomanjkanje samokontrole. Ta skupina vzroka se nanaša na otrokov dom oz. na okolje, v katerem otrok živi, izhaja pa iz medsebojnih psihičnih napetosti. Vendar brez prvih dveh skupin vzročnih dejavnikov tudi ta tretji ne bi bil mogoč. Pogostokrat je pojav trpinčenja otroka nekaj časa prikrit. Zaradi nepoučenosti pojava sploh ne zaznamo, zlasti, če gre za psihično trpinčenje. Znake sicer opazimo, a si jih ne razlagamo ustrezno, ker ne pomislimo na slabo ravnanje z otrokom. Ne zavedamo se resnosti pojava — otrokovega trpljenja, njegove ogroženosti (razvojne, zdravstvene, življenjske). Naša državljanska dolžnost je javiti ob sumu na trpinčenega otroka. Ni prav, da se pri nas sprožijo obrambni mehanizmi, ki delujejo v tem smislu, da se problema zavestno ne dotikamo ali ga skušamo celo pozabiti zaradi čustva žalosti, nemoči, jeze proti storilcem ali morda zaradi lastnih meril glede vzgojnega ravnanja. Včasih pa ne javimo zaradi strahu, da ne bomo otroku dodatno škodovali. Zavedati se moramo, da je problem trpinčenih otrok tudi naš problem, torej problem celotne družbe. Živimo v času, ko se nam neprestano mudi, ko že same družbene zahteve izzivajo pojav agresije nad otroki. V bioritem otroka grobo posežemo že v rani mladosti z jutranjim zbujanjem in odpravljanjem v varstvo, da ne omenjamo vedno zahtevnejših šolskih programov, ki silijo naše šolarje v drugačnost vedenja in osebnostnega razvoja in končno, tudi odrasel je stalno izpostavljen vedno večjim stresom . . . A to ne sme in ne more biti opravičilo za trpinčenje otrok, kajti uporaba sile kot vzgojna metoda ni dopustna niti v šolah in zavodih za otroke in mladino in ne bi smela biti niti doma ... Kadar posumimo, da se v naši okolici z otrokom grdo ravna ali se ga zanemarja, je naša dolžnost, da na to opozorimo pristojne službe, ki morajo problem obravnavati in ga rešiti po danih možnostih. Povzetek multidisciplinarnega strokovnega posveta o problemu trpinčenega otroka, ki ga je organiziral Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, je pripravila dr. Marija VODNJOV Priimek in ime katere prihaja datum nastopa naloge in opravila, ki jih bo opravljal — organizacija, iz PRIŠLI: maj 1988 TOVARNA POHIŠTVA PREVALJE Potočnik Marija, 4. 5. 1988, vzdolžni razrez lesa, Štuk Pavla, 4. 5. 1988, vzdolžni razrez lesa. Lepenka Prevalje Skuk Marija, 6. 5. 1988, pomožna strojna dela, prva zaposlitev Pungartnik Olga, 6. 5. 1988, čelno lužen je letvic. Skupnost za zaposlovanje Ladinek Marijan, 8. 5. 1988, izv. vzorč. miz. del, — Kanop Robert, 15. 5. 1988, pom. pri str. za dolž. spaj. lesa, — TRANSPORT IN SERVISI PAMEČE Nabernik Marjan, 3. 5. 1988, voznik, samostojni obrtnik, TOVARNA OBLAZINJENEGA POHIŠTVA NOVA OPREMA SLOVENJ GRADEC Pogorevc Jožica, 18. 5. 1988, zaht. šiv. tapet, materiala, upokojitev Lukman Branko, 8. 5. 1988, izvaj. transp. opravil, Andrejc Peter, 13. 5. 1988, izvaj. miz. del, JLA Dražnik Danilo, 16. 5. 1988, izvaj. sklad, del, JLA TOZD BLAGOVNI PROMET SLOVENJ GRADEC Haber Sonja, 9. 5. 1988, odvzemanje VK z linije, Merx C elje Juraja Karel, 23. 5. 1988, izdelovanje modelov, iz JNA GOZDARSTVO ČRNA NA KOROŠKEM Adamič Franc, I. 5. 1988, mehanik in šofer. Rudnik Mežica ŽAGA OTIŠKI VRH Podbrežnik Miloš, 6. 5. 1988, zlaganje in odprema, JLA TOVARNA STAVBNEGA POHIŠTVA RADLJE PODVELKA Ternik Robert, 4. 5. 1988, pripravnik, prva zaposlitev GRADNJE SLOVENJ GRADEC Vukoja Ljubo, 27. 5. 1988, gradbena dela. Muhtarevič Mesudin, 5. 5. 88, gradbena dela, Mujanovič Ibrahim, 24. 5. 88, gradbena dela, Mujanovič Hazim. 24. 5. 1988, gradbena dela, Čamdžič Hazim. 24. 5. 1988, gradbena dela, Mušič Mu jo, 24. 5. 1988, gradbena dela. Dedič Huso, 25. 5. 1988, gradbena dela, Vukoja Nevenko, 27. 5. 1988, gradbena dela, BLAGOVNI PROMET SLOVENJ GRADEC Hribernik Darja, I. 5. 1988, ekonomist pripravnik, prva zaposlitev Novinc Vinko, 4. 5. 1988, vodja prodajnega inženiringa, Industrogradnja Zagreb ODŠLI: maj 1988 Priimek in ime datum odhoda naloge in opravila, ki jih je opravljal organizacija, v katero odhaja GOZDARSTVO RADLJE OB DRAVI Ošlak Peter, 11.4. 1988, delovodja, JLA TOK GOZDARSTVO SLOVENJ GRADEC Krušič Ervin. 16. 5. 1988, gozdar pripravnik, JLA Krušič Vinko, 16. 5. 1988, sekač, JLA Krevh Stanko, 16. 5. 1988, vodja odpreme, upokojitev ŽAGA OTIŠKI VRH Kolar Jože, 9. 5. 1988, vzdrževanje strojnih naprav, Gabrovec Anton, 6. 5. 1988, zlaganje in odprema, Inles Dravograd TOVARNA POHIŠTVA PREVALJE Polovšak Marija. 30. 4. 1988. zarezovanje prečnikov, inv. upokojitev Vasič Goran, 17. 5. 1988, polaganje VK na lakirno linijo, v JLA TOVARNA POHIŠTVA PAMEČE Kamnik Marija, 22. 5. 1988, vodja kroj. furnirja, inv. upokojitev TOVARNA STAVBNEGA POHIŠTVA RADLJE OB DRAVI Smrečnik Bojan, 15. 5. 1988, čišč.okv. in roč. k. JLA Verdnik Alojz, 15. 5. 1988, stroj. rezk. na str. Holzma, JLA Cvijetko Milenko, 4. 5. 1988, vodja prodajnega inženiringa v Zagrebu, — DELOVNA SKUPNOST ZA OPRAVLJANJE DI L SKUPNEGA POMENA SLOVENJ GRADEC Klobas Marina. 31. 5. 1988, blagajnik, redna upokojitev TOZD M ž SKUPAJ Gozdarstvo Slovenj Gradec Gozdarstvo Mislinja 43 49 4 4 47 53 Gozdarstvo Črna 129 12 141 Gozdarstvo Radlje 1 16 26 142 TOK gozd. Slovnj Gradec 35 3 38 TOK gozd. Radlje 32 4 36 IOK gozd. Ravne 28 5 33 IOK gozd. Dravograd 14 3 17 Žaga Mislinja Žaga Otiški vrh 46 46 6 12 52 58 Žaga Mušenik 33 12 45 Žaga Vuhred 48 10 58 TE Prevalje 82 164 246 TP Pameče 130 153 283 ISP Radije-Podvelka 182 191 373 1IP Otiški vrh 214 33 247 Gradnje Slovenj Gradec 67 7 71 1 transport in servisi Pameče 120 13 133 Cent. les. sklad. Otiški vrh 43 5 48 Nova oprema Slov. Gradec 179 161 340 Del. skup. Slov. Gradec 82 1 16 198 Blagovni promet Slov. Gradec 133 90 223 Interna banka Slov. Gradec 6 30 36 1854 1064 2918 Darinka Cerjak (Nadaljevanje iz 3. strani) vključevali vsi njeni nosilci, od poslovodnih delavcev na nivoju delovne organizacije in TOZD, do organizatorjev proizvodnje ter ostalih strokovnih delavcev, ki so kakor koli pritegnjeni k sodelovanju pri oblikovanju načrtov zaposlovanja, kadrovanja in izobraževanja in potem pri konkretni izvedbi nalog, ki so posledica prvega — npr. uvajanja delavcev začetnikov, pripravnikov itd. Zato bo kvalitetno delo v zvezi z načrtovanjem in pridobivanjem kadrov še nadalje ostalo še kako potrebno na vseh nivojih, zlasti pa v TOZD, kjer se prihajajoči kader v odvisnosti od teh sredin veliko nauči, pa' tudi pokvari. Sklepanje delovnega razmerja je seveda samo eden izmed (čeprav najbolj otipljiv) mnogih elementov kadrovsko izobraževalnega dela. Smiselno temu bomo opredeljevali tudi vsa druga vprašanja, ki se nanašajo na to področje. Ivan Peneč, dipl. iur. UPOKOJENCI TOK DRAVOGRAD V začetku meseca junija so delavci TOK gozdarstvo Dravograd organizirali slovesnost, da so se poslovili od svojih šestih dolgoletnih sodelavcev, ki so šli v pokoj. BARBARA KNEZ Na TOK Dravograd se je zaposlila leta 1972 kot čistilka za polovični delovni čas. To je bila njena prva in edina zaposlitev. Delo je opravljala vestno in vzorno. Nikoli se ni pritoževala, čeprav so bili delovni pogoji v starih poslovnih prostorih dokaj težki. Po letu 1977, ko se je kolektiv preselil v nove poslovne prostore, je bilo tudi njeno delo bistveno lažje. Barbara se je invalidsko upokojila 18. januarja 1988 in tako izpolnila 11 let delovne dobe. Pravi, da pokojnine ni pričakovala. Delala je, da sta si z možem izboljšala življenjske pogoje. PAVLA PIKL Delati je začela 16. junija 1947 v Dravogradu na gozdarskem obratu. Prva delovna leta je obračunavala osebne dohodke in delala kot saldakontistka, nato je bila nekaj let blagajničarka, nazadnje pa je opravljala tajniška opravila TOK. Pavla je bila rada v službi, rada je delala; tudi tista prva povojna leta, ko ni bilo prostih sobot, ko so bile udarniške tudi nedelje. Plača nikoli ni bila posebno velika, zato tudi pokojnina ne bo kdo ve kaj. Upokojila se je 21. novembra 1987. Živi s hčerko v skupnem gospodinjstvu, opravlja gospodinjska dela in si krajša čas s svojimi vnuki. FERDO KNEZ Delal je 38 let in 9 mesecev, skoraj vsa leta v gozdarstvu. Dve leti je poiskusil tudi v železarni, vendar sta ga narava in delo na prostem povlekla nazaj v gozdarstvo. Vsa leta je bil revirni vodja; od 1959 do 1962 na Ojstrici, leta 1962 in 1963 v Libeličah v državnem sektorju. Po združitvi državnega in privatnega sektorja je ostal vodja libeliške-ga revirja še do leta 1967, ko so ustanovili revir Selovec. Prevzel je Selovške kmete. V tem obdobju seje vpisal tudi v srednjo gozdarsko šolo in jo končal leta 1976. V tem letu sta_sg ločila družbeni in zasebni sektor. Ferdo je prevzel delo revirnega vodje v Libeličah in ga opravljal do invalidske upokojitve, 12. septembra 1987. V pravem pomenu besede še ni prekinil dela na TOK. Skupaj z inšpektorjem nadzoruje razvoj lubadarja in tako ohranja stik s kolektivom. LENART JEVŠNIK Tudi Lenart je vso svojo delovno dobo preživel v gozdu. Delati je začel v zadružni organizaciji in doživljal vse dosedanje reorganizacije v gozdarstvu. Po letu 1960 je delal osem let v Črni, oz. pri snegolomu na Olševi. Ves teden je delal na terenu, le konec tedna je bil doma. Lenč, kot so mu pravili sodelavci, je delal vsa opravila v gozdu: bil je nakladalec vagonov, opravljal je gozdno-gojitvena opravila, delal je na cesti, skratka vse, kar je bilo potrebno. Zadnja leta je začel bolehati na srcu, moči so pešale in tako seje moral invalidsko upokojiti junija 1987. ANTON PESIČAR Na TOK Dravograd je prišel pred dvanajstimi leti, prej pa je pretežni del delovne do- be po letu 1956 opravil v Železarni Ravne, nekaj let pa je bil doma na kmetiji. V gozdarstvu je delal pri minercih s kompresorjem, sedem let je vozil s kombijem delavce na delovišča, jeseni leta 1985 pa se je ponesrečil pri delu v gozdu. Poškodoval si je nogo, da po nesreči ni mogel več delati in se je invalidsko upokojil 31. decembra 1987. FRANC KANONIK Od aprila 1957 leta je delal v gozdu. Njegovo prvo delovno mesto je bilo na Grajski bajti v Dravogradu, nato pa po vseh deloviščih v Dravogradu. Bil je sekač, opravljal pa je tudi gojitvena in druga dela v gozdu. Čeprav je bilo delo težko, posebno pozimi, je rad delal, prijetno pa mu je bilo delo v gozdu poleti. Ropot in tresenje motorne žage sta mu težje poškodovala hrbtenico, zato se je maja letos invalidsko upokojil. Sedaj, ko ima čas, bo urejal okolico svoje domačije. Rad pa bi potoval in si ogledal svet, saj prej ni bilo časa. . Delavci TOK Dravograd se vsem upokojencem lepo zahvaljujejo za njihovo delo in jih vabijo, da se vračajo med nje. I. ROBNIK Od leve proti desni: Anton Pesi čar, Ferdo Knez, Franc Kanonik, Pavia Piki, Barbara Knez, Lenart Jevšnik NAMESTO NA IZLET NA PIKNIK! Učenci I. b razreda osnovne šole v Šmartnem so se s svojo učiteljico Marico Gostenčnik, ki letos odhaja v pokoj, odločili, da ne bodo šli na izlet ob koncu šolskega leta, zato so odšli kar na družinski piknik na letališče v Turiško vas. F. Jurač GOSPODARJENJE Rezultati v petih mesecih V petih mesecih smo v obeh panogah dejavnosti dosegli ugodno gibanje količinskega obsega proizvodnje in prodaje. Dokaj uspešni smo bili tudi v mesecu maju, saj je večina temeljnih organizacij presegla količinske plane proizvodnje. Prav tako pa je bil presežen tudi plan prodaje naših izdelkov. Gozdarji so v maju presegli dinamiko za več kot 30 %; nadoknadili so tudi nesorazmerja v cenah. Imajo še nekaj neporabljene biološke in tehnične amortizacije, kar vpliva na izboljšanje likvidnosti. Kljub izredno ugodnim fizičnim rezultatom pa finančni rezultat ni tak, kot smo ga pričakovali. Še vedno poslujeta z izgubo dva tozda: CLS Otiški vrh in TOK Radlje. Poleg tega imajo gozdarske temeljne organizacije še veliko neporavnanih obveznosti do družbe. Problem so tudi stroški, ki so pri sečnji in spravilu lesa do gozdne ceste zaradi propadanja gozdov višji za ca 40 %. Razmišljajo, da bi stornirali neporabljeno nadminimalno amortizacijo. V ta namen so v tem obdobju zadrževali investicije. To bi bil eden izmed elementov za izboljšanje rezultata ob polletju. Prizadevajo si tudi, da bi dosegli izjemo za obračun stroškov revalorizacije za ceste. Ob takih popravkih bi ob polletju lahko poslovali pozitivno. Lesarske temeljne organizacije so v obdobju letošnjih petih mesecev dosegle izjemne rezultate, skupaj 1.045 mio din kompenziranega ostanka. Zelo dobro so gospodarili v TIP Otiški vrh, pa tudi v TP Prevalje in TSP Radlje—Podvelka. Ustvarili so ostanke za sklade, izgubo pa imata še TOZD TP Pameče in Nova oprema. Že v maju, še posebej pa v mesecu juniju, je na domačem trgu občutno padlo povpraševanje po izdelkih Nove opreme, zato tudi ne moremo pričakovati bistvenega izboljšanja v tem tozdu. V tem obdobju pa je bila prodaja žaganega lesa stavbnih izdelkov in ivernih plošč izredno ugodna, zato pričakujemo dober rezultat ob polletju. Ugoden rezultat sta dosegli tudi žagi Mislinja in Otiški vrh, izgubo pa beležita še žagi Vuhred in Mušenik. Dejansko izgubo je zmanjšal tudi TOZD Blagovni promet. Kljub temu, da bodo imeli nekateri tozdi še težave zaradi sprejetih ukrepov, pričakujemo dobre rezultate ob polletju. Ida Robnik Pavrova domačija v mislinjskem jarku Na strmem desnem bregu reke Mislinje, med pritokoma potokov Glažuta in Javhove-ga potoka, na n. m. v. 930 m leži ta domačija. Poleg Javha je bila zadnja samostojna kmetija v tem kraju. Vsa višje ležeča naselja ob potoku Glažuta in Mislinja do Komisije so bile le male oglarske in drvarske koče z malo obdelovalne zemlje. Ta delavska naselja so pripadala veleposestvu, ki je zadnja stoletja večkrat menjalo lastnike. Zadnji lastnik je bil pred drugo svetovno vojno veleposestnik Perger. Kot drugod v oddaljenih krajih, so se tudi tukaj v drugi polovici dvetnajstega stoletja selili ljudje v nižje, za življenje ugodnejše kraje. Na Pavrovem je bilo življenje težko, glavni vir za preživljanje je bila živinoreja. To je bil glavni dohodek in kot prevozno sredstvo. Tiste čase je šla goveja živina dobro v denar. Še okrog leta 1880 so v Slovenj Gradcu na sejmih čez leto prodali okrog dva tisoč glav živine. Drugi pridelki so bili na Pavrovem pičli. Rž so sejali na novinah, druga žita: oves, lan, ječmen in pozneje krompir pa po njivah. Kot je Pavrovo oddaljeno in skrito mpd gozdove, da daleč okrog ne vidiš drugega kot gozd, seje tudi tukaj marsikaj zgodilo. Ko so maše kraje plenile turške tolpe, so prišli tudi tod mimo in nad hišo, kjer je mala ravnina so imeli postavljen šotor in zlato mizo, saj se še danes imenuje tista ravnica »na mizi« in pravijo, da bi mogla biti ta miza tukaj zakopana. Od tod so šli Turki proti vrhu Pohorja, med Malim in Vel. Črnim vrhom so taborili in zakopali zlato sedlo, da se še danes imenuje »na sedlu«. Od tod so šli Turki vzdolž Pohorja proti Slovenj Gradcu, med potjo so ropali in česar niso mogli vzeti s seboj, so vse uničili in starejše ljudi pomorili. Povsod so ležali nepokopani mrliči in pobita živina, da se je širil strašen smrad. Leta 1912 je Franc Grilc Pavrovo prodal veleposestniku Pergerju in I. julija 1912 kupil novo posestvo na Vrhah p. d. Vohnetovo. Ti potomci so pri Vohnetu še danes. Oče sedanjega gospodarja, Grilc Franc mlajši, se je še leta 1911 rodil kot dvojček na Pavrovem. Leta 1938 je dvojček Franc ml. prevzel Vohnetovo posestvo in se poročil. Drugi brat, ki je bil zelo navezan na brata Franca, se ni poročil in je ostal kot stric pri hiši. Pred nekaj leti sta umrla oba. Ko je prišlo Pavrovo posestvo v Pergerjevo last, so bile tu naseljene po dve ali tri delavske družine, ki so najele obdelovalno zemljo in običajno so redili po par volov in eno kravo. Ker je bilo krme premalo, so kosili seno po posekah, kjer so prej sejali rž in kosili so tudi po planinskih sečah, največ v mesecu avgustu. Voli so bili delavcem zelo potrebni za prevoze, saj so prva leta, ko so leta 1904 zgradili gozdno železnico in še ni bila elektrificirana, vozičke z živino vozili navzgor 12 km po jarku do Komisije, tam so bili hlevi za prepreganje in počitek živine. Tam se še danes pravi »pri hlevih«. Po letu 1913, ko je bila proga elektrificirana, se je še vedno rabila vprežna živina za vlačenje lesa in prevoz lesa do lesnih skladišč ob progi. Nadalje je tukaj kmetovala družina Uršej p. d. Javh, čeravno je bilo najmanjše posestvo, ni klonila. Pridno so obdelovali svojo skromno zemljo. Ker je k temu posestvu le malo gozda, je bil glavni zaslužek živina in prevoz z volmi. Pred dobrimi desetimi leti se je tudi ta družina selila v dolino in si uredila lažje življenje. Na Pavrovem je bil dolga leta Javhov brat UršejTijek, dolgoletni priden in vesten delavec. Se v svoji visoki starosti je opravljal razna tesarska dela, prav spreten je bil za cepljenje skodel, saj je v bljižni in daljnji okolici pokrival strehe. Ko je povsem onemogel, je tudi on zapustil dom in šel v dolino. Na zadnje je na Pavrovem ostala še Sovičeva družina. Sedaj je že nekaj let prazno in zapuščeno. Težko, če bo še kdaj tukaj tako živahno, kot je bilo nekdaj. Kar pišem, so mi pripovedovali starejši domačini, ki so svojo mladost preživeli tukaj in to: Pergarjev lovski čuvaj Alojz Osonkar, Ti-jek Uršej in njegova žena, Rudi iz Komisije in Jože Založnik ter še mnogi drugi. Matevž Čarf Inovacije na področju usposabljanja, življenja in dela invalidov Sklad za nagrajevanje inovacij na področju usposabljanja, življenja in dela invalidov socialnega varstva Slovenije Bodite razmišljujoči, ustvarjalni, pokažite svoj human odnos do življenja in dela invalidov. Veseli bomo, če vam bomo lahko izrekli zahvalo in podelili nagrado. Pri Skupnosti socialnega varstva Slovenije je bil ustanovljen sklad za nagrajevanje inovacij na področju usposabljanja, življenja in dela invalidov. Ustanovile so ga interesene skupnosti družbenih dejavnosti, invalidske organizacije, nekatere poslovne skupnosti, republiška konferenca SZDL in republiški svet Zveze sindikatov Slovenije. Poslovnik sklada predvideva, da je vsakoletni razpis nagrad objavljen v sredstvih javnega obveščanja. Glede na namen razpisa in finančne možnosti sklada prosimo, da objave ne razumete kot komercialno naročilo. Sodelovanja vsakega posameznika in skupin bomo seveda zelo veseli. V nadaljevanju objavljamo razpis sklada v izvirnem besedilu. Besedilo razpisa je bilo sprejeto na seji odbora sklada, dne 17. 3. 1988. Če potrebujete podrobnejša pojasnila ali informacije, prosimo, da se povežete s sedežem sklada pri Skupnosti socialnega varstva Slovenije, Ljubljana, Kidričeva 5, telefon št. 061-217-704 tov. Jan ULAGA. Za ustvarjalne zamisli, vaš kulturni in human odnos do invalidov se vam v naprej iskreno zahvaljujemo. V imenu invalidov v Lesni zapisal J. Š. Sklad za nagrajevanje inovacij na področju usposabljanja, življenja in dela invalidov pri Skupnosti socialnega varstva Slovenije objavlja na podlagi samoupravnega sporazuma o ustanovitvi in delu sklada RAZPIS NAGRAD ZA INOVACIJE NA PODROČJU USPOSABLJANJA, ŽIVLJENJA IN DELA INVALIDOV 1. V letu 1989 bo podeljenih pet enakovrednih nagrad. Nagrajeni bodo najuspešnejši izumi, tehnične in druge izboljšave na področju usposabljanja, življenja in dela invalidov, ki bodo v razpisanem roku predložena skladu. 2. Sklad je bil ustanovljen z namenom, da bi spodbujal inovacijsko delo in podpiral prizadevanja posameznikov ali avtorskih skupin, ki bi z izumi, tehničnimi in drugimi izboljšavami prilagajali invalidnim osebam delovne razmere, delovna orodja, bivalne razmere, predmete vsakdanje rabe oziroma uvajali inovacije na področju aktivnega varstva invalidov. 3. V razpisu lahko sodeluje vsak državljan SFRJ, ki predloži skladu dokazila o svojem izumu, tehnični ali drugi izboljšavi in dokaže, da gre za izvirno novo napravo, za izboljšavo določene naprave, stroja, predmeta vsakdanje rabe oziroma prilagoditev le-teh posameznim vrstam invalidov ali za inovacije na področju izvirnih metod dela z invalidi. Sodeluje lahko tudi skupina avtorjev. 4. Predlogu za nagrado mora biti priložena tehnična dokumentacija, opis naprave, stroja, predmeta ali inovativne metode dela z invalidi, potrebne skice, fotografije ali modeli. Priložen mora biti tudi opis delovanja in obrazložitev, v čem je inovacija koristnejša in boljša od dosedanjih rešitev. 5. O predlogih za nagrade sklada bodo odločale posebne strokovne komisije, ki jih bo imenoval odbor ustanoviteljev sklada izmed znanih strokovnjakov za posamezna področja, kamor sodijo predlogi. Komisije bodo delovale in odločale v skladu s samoupravnim sporazumom o ustanovitvi in delu sklada (9. in 10. člen). 6. Nagrade pomenijo družbeno priznanje. Avtorske pravice so v celoti pridržane avtorju, sklad pa si bo prizadeval, da bi vse inovacije, ki bodo predložene, tudi resnično našle svoje mesto v življenju in delu invalidov. Višina nagrade v letu 1989 bo dva poprečna mesečna čista osebna dohodka na zaposlenega v SR Sloveniji v letu 1988. 7. Podelitev nagrad bo javna in slovesna ob 1. maju 1989, na seji odbora ustanoviteljev sklada. 8. Predloge je treba poslati najkasneje do vključno 30. novembra 1988 na naslov: Sklad za inovacije na področju usposabljanja, življenja in dela invalidov pri Skupnosti socialnega varstva Slovenije, Ljubljana, Kidričeva 5. ODBOR USTANOVITELJEV SKLADA Gorazd Mlinšek. dipl. ing. gozd.: »Lepo je delati s pionirji_« Jože Kamnik, pomočnik ravnatelja OŠ Prežihov Voranc Ravne, je posvetil veliko ur s svojimi učenci v gozdu pri gradnji gozdne učne poti. Franc Volentar, ravnatelj OŠ Prežihov Voranc, je predstavil malo gozdno učno pot. Mala gozdna učna pot Navrški vrh V torek, 21. junija, so se zbrali v parku na Ravnah učenci osnovne šole Prežihovega Voranca, predstavniki gozdarjev Lesne in predstavniki nekaterih drugih šol Koroške na otvoritveni slovesnosti male gozdne učne poti. Učenci pionirskega odreda Karla Prušnika-Gašperja OŠ Prežihov Voranc so pripravili krajši kulturni program, otvoritveni govor pa je imel Franc Volentar, ravnatelj te osnovne šole. Koroški gozdarji so že dalj časa načrtovali ureditev učne poti, spomladi leta 1986 pa so dali pobudo za izgradnjo take poti učenci Začetek OŠ Prežihov Voranc. Ta pobuda je nastala v okviru natečaja jugoslo- potj vanskih pionirskih iger »Mala gozdna učna pot«. Odločili so se, da ^ ob pomoči gozdarjev uredijo pot do Naverškega vrha. Večina poti poteka po stari trim stezi in je dolga 4 km. To je nekoliko več, kot je običajno za malo učno pot, vendar so jo vseeno tako poimenovali. Namenjena je predvsem osnovnošolcem, seveda pa je zaželeno, da se po njej poda čimveč obiskovalcev. Ob učni poti se bodo učenci učili opazovati življenje okoli sebe, odraslim pa lahko pomeni prijetno rekreacijo. Ob otvoritvi male učne poti so učenci izdali brošuro, ki je tudi odličen vodič. Preden so se učenci OŠ Prežihov Voranc podali na otvoritveni pohod po mali gozdni učni poti, so se posebej zahvalili za sodelovanje Gorazdu Mlinšku, dipl. ing. gozdarstva in Jožetu Kamniku, namestniku ravnatelja svoje osnovne šole. Ida ROBNIK agSSSi fr* a' Lovci so prepevali V Mežici so se na 15. srečanju zbrali oevci in rogisti slovenskih lovskih družin in gostje iz zamejstva. V Mežico je prišlo okoli 400 pevcev, ki so v centru mesta skupaj zapeli ob spremljavi pihalnega orkestra Rudnika Mežica, zatem pa so v šolski dvorani priredili koncert, na katerem je zbranim pevcem in gostom spregovoril dr. Emil Rojc, predstavnik Lovske zveze Slovenije. Jubilejno pevsko srečanje lovcev in rogistov je pripravila lovska družina Peca iz Mežice. Prihodnje leto bo lovsko srečanje pevcev in rogistov v Vipavi. F. Jurač EKOLOGIJA Dolina smrti — cilj ekološko osveščenih Osemsto hektarov veliko »Dolino smrti« med Žerjavom in Črno obišče iz leta v leto več ekološko osveščenih sodobnih romarjev. Od letošnje pomladi do junija si je to največjo slovensko ekološko rano ogledalo nad 400 obiskovalcev, ki so želeli s svojimi očmi videti posledice dolgoletnega delovanja žveplenih industrijskih plinov na okoliško naravo. Razen bližnjih osnovnih šolarjev so letos obiskali Dolino smrti vsi srednješolci Šolskega centra iz Slovenj Gradca, osmošolci osnovne šole iz Novih Jarš pri Ljubljani, maturantje Srednje šole za papirničarstvo iz Ljubljane, člani sindikata pri Republiškem komiteju za kmetijstvo in gozdarstvo ter skupina ekologov za varstvo naravne in kulturne dediščine. Študent Srednje šole tiska in papirja iz Ljubljane Franci Mestek, je v svojem šolskem glasilu »Mi mladi« zapisal svoje vtise iz njihovega izleta z naslednjimi besedami: Spominjam se, da sem nekoč bral o reki Meži in o neki dolini, v kateri ni več življenja. To je bilo pisanje nekoga, ki se mu je narava v tej dolini zasmilila. Kako tudi ne. A. ŠERTEL Dolina smrti Spominjam se, da sem nekoč bral o reki Meži in o neki dolini, v kateri ni več življenja. To je bilo pisanje nekoga, ki se mu je narava v tej dolini zasmilila. Kako tudi ne. Tisto sredino popoldne smo se tudi mi srečali s to dolino. Cesta, ki vodi po njej, ima komaj dovolj prostora in pogostokrat pelje tik ob Meži. Da, ob reki. Na pogled sicer čista voda, toda na dnu struge kmalu opaziš odpadke in debelo plast nesnage, ki pokriva sleherni kamen na dnu struge. Ribe? Rib tu že davno ni več. Pomrle so. Dolina se nadaljuje. Njene stene na desni in levi postajajo vedno višje, toda tudi vse bolj gole. Kilometer ali dva iz Mežice po bre-geh stoje le še posamezna stebla z razredčenimi in onemoglimi krošnjami. Z vsakim kilometrom se strahota okolja stopnjuje. Drevja je vse manj, stebla pa so kot okleščena. V naselju Žerjav je industrija zmagala nad naravo. Gozdovi, ki so tod tisočletja prekrivali pobočja Pece, Uršlje gore in Smrekovca, so izginili. Na tistem mestu se zdaj bleščijo gola skalnata tla. Drevje ni preneslo nenehnega zastrupljanja z žveplom, ki še vedno uhaja iz tovarniških dimnikov. Gozdovi so prenesli vse sečnje, viharje in bolezni, toda strupu se ne morejo upreti. Skale reže iz tal kot v opomin vsakemu, ki prihaja tam mimo. Mnogi ne vedo, zakaj je tako. Pravijo, da je tako prijetno. Zrak je kar sladak, pravijo. Res je, toda sladkost mu daje žveplo, ki zanesljivo ubija. Topilniški dim je v svoji okolici uničil že 400 hektarov gozda in ga spremenil v skalnato puščavo. Ta je tako, kot bi sredi Ljubljane stal hrib, dvakrat večji od grajskega griča, in bi bil čisto gol. Brez enega samega drevesa, cvetice ali trave. In kdo pravi, da se tudi to ne bo nekoč zgodilo? Naše početje vodi naravnost k temu. A ne samo k temu. Gozd ni le njiva, na kateri raste les. Ni samo proizvajalec kisika. Gozd je mnogo več. Daje zavetje divjadi. Preživlja ljudi, združuje vlago in rodovitno zemljo, zadržuje močne sunke vetra. Vse to je gozd in še mnogo več. Ali se ljudje ne zavedamo tega? Vsevprek uničujemo rast- linje, celo več, kot je potrebno za naše življenje. Ne vprašamo pa se, kako bomo živeli čez nekaj let, kaj bomo jedli. Niti drobtinica kruha še ni zrasla v tovarni. V tovarni se kruh samo služi, zraste pa na zemlji, ki jo mi tako spretno uničujemo z zastrupljanjem, nepremišljenimi pozidavami .. . Kup obtožb, kritik in žalostnih dejstev. Kdo pa je za to odgovoren? Ekologija? Ne. Ekologi s svojimi opozorili ne dosežejo veliko. Tovarne raje plačujejo kazni, kot da bi problem poskusile rešiti v temeljih, to je da bi odpravile onesnaževanje in se izognile kaznim, ki očitno res še niso dovolj visoke. A kazni tako niso rešitev. Ko je gozd mrtev in pokrajina gola, je noben denar ne more več oživiti. Denar bi ji lahko pomagal danes. Država zna zelo spretno zbrati za velike športne prireditve, za velike slavnosti, ki so same po sebi tekma z drugimi državami in narodi. Toda kam bodo hodili športniki čez nekaj časa tekmovat? Morda na gola pobočja kjer bodo vdihovali sladek zrak? Ali smo ljudje še vedno tako majhni v svojem razumu, da ne vidimo niti pedi naprej? Ali pa — kar je še huje — nam je vseeno? Dokler na mojem vrtu še stoji drevo, dotlej se nočem vmešavati in boriti. Ko pa umre, bo res treba nekaj ukreniti. Žal bo takrat prepozno. Zakaj se ljudje tako malo naučimo iz žalostnih primerov, ki jih k sreči še ni veliko? Zgoraj sem pisal o Mežiški dolini, ki ima hudo prizadetih več kot dve tretjini gozdov. Podobno je še na Jesenicah, okoli Kranja in Ljubljane. Slika obolelosti bi nam pokazala, da je v Sloveniji zelo malo ali nič zdravih gozdov. In zakaj drevo sploh umre? Zaradi dima, pravijo. Dim je sicer povod, ni pa pravi vzrok. Drevo umre zaradi pomanjkanja vode. Zdravo drevo in tudi druge rastline so sposobne same uravnavati količine vode v sebi, glede na to, koliko je le-te v okolju. Nalogo uravnavanja imajo pore na li- foto: A. Šertel stih ali iglicah. Če je vode v okolju malo, so pore zaprte in voda ne izhlapeva iz listov, temveč ostane v rastlini. Če pa je vode v okolju dovolj, so pore odprte in na ta način omogočajo ravno pravo izhlapevanje vode. Tako se obnaša zdravo drevo. Če pa ga nenehno zastrupljamo, postanejo pore paralizirane in se ne morejo več premikati oziroma zapreti. Dokler je v okolju dovolj vode, drevo ne občuti spremembe in živi. Takoj, ko vode zmanjka, pa se začne sušiti, ker tudi tista potrebna voda, ki jo rastlina uspe potegniti iz tal, izhlapi skozi odprte pore. Sušenje se prične pri zelenih delih rastline. Ko ti porjavijo in odpadejo, je z drevesom konec, ker ni več organov, ki bi uravnavali količino vode. Takšno drevo je najbolje takoj posekati. Toda na mesto starega ni več moč posaditi novega, mladega, ker je ozračje še vedno zastrupljeno in mlado drevo ne more zaživeti. Zakaj pišem vse to? Morda zato, da bi dal prispevek ekologom in si opral vest. Ali pa da bi v mladih, ki odhajajo v svet bolj ali manj uspešnim karieram naproti, vzbudil zanimanje in skrb za ta problem današnjega in jutrišnjega dne. Rad bi jim vzbudil GROZO! Kajti šele takrat začne človek gledati okoli sebe in razmišljati o stvareh, ko je sam prizadet. Zapisal sem že, da je takrat navadno že prepozno. »Hočem, da od tu odnesete v sebi strašno sliko, ki vas bo sleherni dan spominjala na to«, je dejal strokovnjak, ki se ukvarja z raziskavami zastrupljenih gozdov, ko smo obiskali Mežiško dolino. »Nekoč boste na vodilnih mestih in boste imeli moč odločati. Vedite, da boste imeli usodo gozdov in s tem tudi usodo nas vseh v svojih rokah.« Naj zaključim z besedami prof. dr. D. MLINSKA ki jih je zapisal v brošuri o slovenjgraškem gozdnogospodarskem območju. »Nihče še ni do zdaj izračunal, koliko energije po količini in kakovosti je gozd pritegnil iz svojega okolja, dal, pa se vendar ni razdal. Za to je poskrbela gozdarjeva roka. Tega prikaza v tem pogledu ni, pa ga bo treba napraviti. Ta energijski prispevek je neizračunljivo velik in ima neprecenljivo veliko vrednost. Zato človeški um ne dojema tega, kar se v zadnjem desetletju s koroškim gozdom dogaja. Začelo se je zahrbtno umiranje gozdov. Z žveplenimi strupi smo se spravili nad ustvarjeno ravno v času, ko bi ta gozdnata krajina zlahka polno zaživela. Gozdovi slovenjegraškega gozdnogospodarskega območja so danes med najbolj prizadetimi v Sloveniji. Odgovornost in sposobnost tehnikov in njihovih tehnologij so padle na izpitu. Nekdanji gospod Kapitalist je zopet na delu, toda to pot skrit za geslom o napredku in za podobnimi cenenimi frazami. Dandanes gre v gozdu bolj zares kot kdajkoli v njegovi zgodovini. Koroški gozdarji so kljub svojemu ustvarjalnemu zagonu in kljub lepim uspehom nemočni s to alkimijo sodobne dobe. Le ob pomoči vse družbe bo uničevanje gozdov lahko prenehalo. Šele tedaj lahko zaželimo koroškemu gozdu spet srečno pot in z njim tudi prebivalcem tega lepega dela naše domovine. Franci Mestek VIZIJA STAROSTI Razen zdravja in miru ničesar več si ne želim. Obraz sem si zakrila v dlani, oči sem svoje med spominčice vsadila, da z njimi bom spomine obudila, na lepe, pa tudi težke mojega življenja dni. Saj le spomini so še edini, na dneve tihe sreče in dni v bolečini na stare dni le to ostane mi. Veronika PLEŠEJ OSTALI DOGODKI Županova Micka na obisku V nedeljo popoldne se je zbralo staro in mlado, ko so v Dovžah zvedeli, da prihaja iz Šentilja sam oče župan Jaka (Franc Tovšak) in njegova hči Micka (Meri Tovšak). Gasilski dom, je sprejel prijetne goste. Z odra je predstavo najavil mešani pevski zbor Fidelis (tudi iz Šentilja). S starimi in večno lepimi ljudskimi pesmimi je ustvaril primerno vzdušje; Prešernova »Luna sije« — pa je izzvenela kot uvod v Mickine ljubezenske težave. Kmečka grča, oče župan, je doma na odru. Obvlada ga z gibi in besedo. Njegove tehtne besede o gospodi veljajo še danes in tako nam ima Linhart še po dobrih 200 letih kaj povedati! Ljuba Micka je bila bolj krhka, kakor smo jo sicer vajeni v tej vlogi, vendar zelo prikupna. Tudi Anže (Tone Vaukan) ni bil robavs, kakor ga navadno prikazujejo. S svojo prisrčno igrivostjo pa je osvojil gledalce posebno mlade, medtem ko je stari očanec iz občinstva zavzeto »sodeloval« z županom. Tej trojici nasproti so stali zastopniki poniglave gospode: Tulpenheim (Jure Dribnič), Monkof (Janč Podpečan) in zapiti pisar Gla-žek (Vojko Vovk). Slednji je bil še prav posrečena^ figura. Zgodbo je pomagala zaplesti vdova Šternfeldovka (Polona Tovšak.) »Človek ne živi samo od kruha« (Dudin-cev). To velja še posebno za današnji čas, ko se cene vrtoglavo dvigajo, potrošniška mrzlica jim panično sledi. Vsem nam grozi, da bomo v tej dirki pozabili na drugi »kruh«, ki nam je še kako potreben; to je kulturno doživetje. Z zadovoljstvom lahko ugotavljamo, da kljub času, ki ga živimo (ali morda prav zato) spet oživlja amaterska dejavnost: pevski zbori in igralske družine. Pozdravljeni! Gasilski dom v Dovžah in še marsikatera dvorana čaka na take goste! Pevski zbor vodi Peter Tovšak. On je tudi to igro »gori postavil«. Hvala za obisk! Nada KRANJC S POHODA Sv. Križ, Libeliška gora, Strojna, Ravne. To so oporne točke našega pohoda. Pričeli smo pri mostu čez Mežo, po obronkih Dobrave, čez dobrovško polje, tu se prvič ustavimo. Naš vodič tov. Pušnik Ludvik, razloži, kako je prišlo do postavitve angela, kipa na križpotju: tukaj je menda umrla neka ženska in v spomin so postavili kip angela. Prst mu je odlomil Kovačev Konrad, ki je tukaj pasel živino. Ogledamo si lepo obnovljeno fasado-stanovanjske stavbe pri »Enciju« na Dobravi, trdni kmetiji, ki ima tudi zanimivo zgodovino, pa o tem drugič. Gremo naprej, mimo Lipana in krenemo na levo. Za vodiča sem določena tudi jaz, ampak že zdaj godrnjajo, ker jih ne vodim po bližnjicah . . . Sv. Križ, naslednja postojanka. L. 1841 je bila postavljena kapela, kamor so prihajali moliti romarji. Potem so na tem mestu sezidali cerkev leta 1857. To je v baročnem slogu zgrajen objekt z izredno lokacijo. Tu so hranili cerkvene dragocenosti pred nevarnostmi in jih tudi očuvali. Pokojni tajnik škofije, dr. Peter Grobelnik, je dal streho prekriti z bakrom in tudi nabavil dragocen lestenec. Povedal je tudi, da so tu ministranti zaslužili lepe denarce, ko je bil shod romarjev. Pot nadaljujemo mimo Pipija skozi gozd in že srno pri Urkovi lipi, znamenitosti tega kraja. Še posnetek pri lipi, ki je ena izmed deset največjih v Sloveniji in seveda zaščitena. Tudi ležal bi lahko v njenem naročju. Pot nas vodi desno, mimo Bazovnika. Domači pravkar nalagajo gnoj, vreme je treba izkoristiti. Cesta je blatna in nekaj časa še kar enolična, ampak veliko si imamo povedati in v pogovoru nam čas mineva hitreje, da smo kar naenkrat pri lovski koči. Lovci so pravkar končali z vajami streljanja na tarčo in sedijo ter se pomenjkujejo. Predah in iz nahrbtnikov romajo malice in čaj, ki se tukaj tako prileže. Počitka je konec in počasi nadaljujemo proti strojanskim hribom, mimo kmetij, ki so Strojna naš cilj opuščene, zemljo pa vendarle vračajo kmetijstvu, saj so uredili pašnike. Tu pa tam vendar vidimo kakšen nov objekt, pa večinoma gre za počitniške hiše. Mogočne stavbe, ki so v družbeni lasti, so odvzeli veleposestnikom, sedaj pa prodajajo, saj zadruge nimajo sredstev, da bi jih obnovile. Postali smo in poslušali zanimivo pripovedovanje tov. Pušnika o tej zgodovini, ki se ponavlja in o bodočnosti, ki ne prinaša nič vzpodbudnega. No ja, rečemo, morda se bo pa le kdo zbudil in kaj storil v zvezi s tem. Potem se spustimo kar čez travnik, mimo niže ležečih kmetij, in kar'naenkrat se znajdemo v dolini, pri »Zadnjem dinarju«. In na srečo, kljub temu, da je praznik, je tu že avtobus, nasvidenje na naslednjem pohodu. Milena CIGLER [Zlati »da« pri Postavku in Zgornjem Kunu Petdeset let skupnega zakonskega življenja je lepa in častitljiva doba. Dočakajo jo le redki zakonski pari. Zlato poroko, 50 let skupnega zakonskega življenja, so praznovali na Po-stavkovi kmetiji v Zgornjem Podgorju. Zlata jubilanta, Jožefa in Jože Kavnik, sta ponovno po 50 letih izrekla »DA« ter si zopet segla v roke in izmenjala prstana. Življenjska pot Postavkovih zlatoporočencev je bila vseskozi težka in trda, saj je njihova kmetija in vzgoja sedmih otrok zahtevala pridne roke. Petim hčeram in dvema sinovoma sta vlivala ljubezen in poštenje in uspelo jima je, da sta svoje otroke vzgojila v poštene in pridne. Na Postavkovi kmetiji je doma pesem. Vedno, kadar se v njihovi hiši zbero njuni otroci, pa vnuki in pravnuki, s pesmijo dokažejo, kako jih še danes veže družinska ljubezen. V Spodnjem Razborju pa sta zlato poroko praznovala Marija in Franc Kavnik, po domače Zgornja Kuna. Jubilej ni bil vesel samo za njiju, pač pa so se zlate poroke veselili tudi njuni otroci, vnuki, pravnuki in številni prijatelji. »V teh pedesetih letih nama ni bilo lahko. Enajst otrok je bilo pri hiši,« pripoveduje Kunova mama. »Pa vendar vse je šlo. Samo da je bilo zdravje pri hiši. Vse težave smo morali premagovati v tem strmem svetu Razborja ...« Kunova mama in oče sta na strmi kmetiji delala in garala. Oče je moral iskati dodatni zaslužek v gozdu. Tudi med NOB sta pomagala partizanom in aktivistom NOB, ki so se oglašali na njihovi kmetiji. Obema paroma Jožefi in Jožefu ter Mariji in Francu želimo še vrsto let zdravja ter, da bi dočakali še diamantno poroko. F. Jurač ZALOŽNIKOVA MAMA Kristina Založnik Leta 1894 je bila rojena. Triindevetdeset let stara nas je zapustila. Njena domačija je bila visoko na Pohorju, v naselju Komisija. Mož Rudolf je drvaril po pohorskih gozdovih. Devet otrok sta imela, le pet jih še živi. Bralcem Viharnika jo predstavljamo zato, ker je bila ena tistih pravih parti- O domovina, o domovina, na pragu glej mater, ki čaka na sina, čeprav je že lansko poletje ji pal. zanskih mamic: požrtvovalna, tiha, skromna. Taka tudi odhaja od nas k zadnjemu počitku. Premalo je odmerjenega prostora v Viharniku, da bi lahko pisali o prezeblih in lačnih borcih NOV, ki so se oglašali v njeni topli domačiji, pa o obveščevalnem delu ter o gestapu in policijskemu psu. V imenu krajevne organizacije ZB Mislinje se je ob grobu od nje poslovil Ivo Marinc. Naj ne bo pozabljena, Založnikova mama. J. ŠUMEČNIK MARIJA ZALOŽNIK Marija Založnik Dne 29. 2. 1988 nas je za vedno zapustila draga Marija ZALOŽNIK — Lenče-kova mama. Vse njeno življenje ji je teklo v Mislinjskem jarku, kjer se je rodila dne 28. 2. 1902, v drvarski družini, zato je že v rani mladosti okušala trdo in težko življenje. Z 18 leti se je poročila. Po treh letih zakona je ostala sama s tremi otroki. Pri 24. letih se je ponovno poročila, tudi takrat z gozdnim delavcem. Tokrat se jima je rodilo še devet otrok. Življenje ji ni prizanašalo, kajti leta 1952 ji je po hudi nesreči umrl še drugi mož. Zavedala se je, da je sedaj še bolj potrebna njena ljubezen in moč, da mora otroke vzgojiti v pridne delovne ljudi. Kar šest sinov je sledilo vzoru očeta in postali so gozdni delavci. Od 12 otrok jih sedaj živi še 8. Ni bila skrbna samo za svojce, tudi sosedom je rada priskočila na pomoč. Po svojih močeh je pomagala tudi partizanom, kateri so se pri njej pogosto ustavljali. V imenu vseh osmih otrok, vnukov, pravnukov in pra-pravnukov seji toplo zahvaljujemo za vso njeno skrb in ljubezen ter oporo, ki nam jo je nudila s svojimi bogatimi življenjskimi izkušnjami. VSI TVOJI Filmski zapis o Uršlji gori Svoj prispevek za obnovo cerkve na Uršlji gori je pridala tudi ljubljanska televizija. V mesecu juniju so za uredništvo dokumentarnih oddaj, katerega urednik je naš domačin Drago Pečko, posneli nekajminutni televizijski film o zgodovini in sedanjih pripravah za obnovo tega, v Sloveniji najvišjega, sakralno zgodovinskega objekta. Film je zrežiral televizijski režiser Marjan Fran-kovič, dober poznavalec naše Koroške. Film bomo na naših ekranih videli nekega poletnega večera in ima namen podpreti prizadevanja prebivalstva okrog Uršlje gore za delno obnovo propadajoče cerkvene stavbe. Turistično društvo Slovenj Gradec, ki ga že vrsto let uspešno vodi veterinar Jože Berce, krajevna skupnost Slovenj Gradec, oziroma njen tajnik Vinko Klančnik ter župnijski urad v Starem trgu z župnikom Gabrijelom Knezom so načeli to trdo jabolko prav v sedanjih težkih časih, vendar dosedanji prostovoljni prispevki in pripravljenost za druge vrste pomoči kaže, da bo cerkev do letošnje jeseni pod novo streho in da bodo narejena tudi najnujnejša dela proti talnemu zamakanju. Velik posluh je pokazalo tudi Planinsko društvo Prevalje, ki ima na Gori planinsko kočo in jo vodita zakonca Ivan in Ivanka Komprej. Veliko so dosedaj prispevali tudi kmetje krog in krog Uršlje gore, svoje pa je za novo streho prispevala tudi LESNA Slovenj Gradec. Odbor za obnovo uršljegorske cerkve se za prostovoljne prispevke priporoča tudi za vnaprej. Denar lahko nakažete na naslednji žiro račun: Turistično društvo Slovenj Gradec 51840-678-84400 (za obnovo cerkve na Uršlji gori) ali Župnijski urad Stari trg pri Slovenj Gradcu 51840-620-58-05-14550115-4441/97 (za obnovo cerkve na Uršlji gori) Andrej Šertel hrepenenjem se je večkrat ozirala nazaj domov, na nasprotni breg, kjer so ostali najlepši spomini njenega življenja. Z možem Antonom sta morala trdo delati. Rodila je deset otrok, od katerih je eden umrl še v rani mladosti. Vse otroke je lepo vzgajala v delovne in dobre člane družbe. Sama je bila najbolj srečna, kadar je komu kaj dobrega storila ali dala. Kot zavedna Slovenka se je izkazala tudi med NOB. Leta 1963 se je poročil starejši sin Franc. Složno so skupaj delali še 10 let, nakar sta mu izročila posestvo. Ko je po kratki bolezni pred 13 leti umrl mož, je bil zanjo to hud udarec, ki je načel njeno zdravje. Preboleti je morala še kruto smrt svojega prvega sina in gospodarja, ki je omahnil sredi dela. Čeprav si je še želela zdravja in življenja v krogu svojih otrok, je njeno zgarano telo pričelo pešati. Ko je pričel ugašati dan, je ugasnilo tudi njeno dobro, ljubeče srce. Ohranili jo bomo v najlepšem spominu. Vsi njeni! Mihaela LENART Naloga o jarmih je začela nastajati na pobudo razpisa za »Jugoslovanske pionirske igre«, ki je bil objavljen v 4. številki Pionirskega lista. Namen te naloge je bil, da bi z različnih področij Slovenije pionirji raziskali, kakšne vprege so se uporabljale za govejo živino na določenem delu naše ožje domovine. Vemo namreč, da se vprege razlikujejo že na majhnih razdaljah, predvsem pa njihova imena. Naši pionirji so se dela z veseljem lotili in izbrali smo številne prispevke, ki so se po vsebini le malo razlikovali. Ugotovili smo, da je to kmečko orodje na našem področju še precej razširjeno, vendar hitro izginja. V nalogi je nazorno prikazano, kakšne vprege so uporabljali za živino na področju Mislinjske doline in na njenih obronkih. Ker stara kmečka orodja hitro izginjajo, bo čez nekaj desetletij takšno nalogo težko izdelati in bo zato vedno pomembnejša. Živimo na obronkih zahodnega Pohorja. Kmetije so raztresene od 600 do 1200 m nadmorske višine. Nizkega sveta je malo. Prevladujejo gozdovi in tavniki, njiv je zelo malo. Naša šola je v vasi Mislinja, kjer je tudi sedež krajevne skupnosti. Učenci prihajajo iz mnogih krajev: iz Dovž, Razborce, Male Mislinje, Tolstega vrha, Golavabuke, Završ, Mislinjskega jarka in Doliča. Ljudje hodijo na delo večinoma iz domačega kraja v Velenje in Slovenj Gradec. V naših vaseh vprege še niso izginile, še bi lahko srečali na cesti vprego goveje živine. Na nekaterih malih hribovskih kmetijah pa je to še vedno edino prevozno sredstvo. Prav zaradi takih razmer se na naši šoli ni bil problem lotili te raziskovalne naloge. Jarmi so skoraj še pri vsaki hiši. Res je, da ga uporabljajo bolj malo kje, vendar je to orodje ostalo pri hiši kot drag spomin na stare dobre čase. Mnogi kmetje pa jarme čuvajo tudi zaradi bojazni pred (Nadaljevanje na 14. strani) V srcu ostaja tiha bolečina večnega spomina V SPOMIN SLAVKU MRAVLJAKU šestega julija mineva eno leto žalosti, ko smo se za vedno poslovili od Slavka. Hvala vsem, ki se ga spominjate. Za njim žaluje: žena in ostali! HOVNIKOVI MAMI V SLOVO 23. aprila smo se na podgorskem pokopališču v velikem številu pogrebcev za vedno poslovili od dobre, skromne in delavne Hovni-kove mame, babice, prababice in vzorne kmečke žene. Rodila se je pred 77 leti na veliki Šolmanovi kmetiji, med štirimi brati in štirimi sestrami. Bili so vsi cerkveni pevci in tudi na Uršljo goro in v Javorje so večkrat šli s pevovodjem, doma pa so ob nedeljah ali ob večerih radi prepevali, zato ji je bilo potem, ko se je kot 22-letno dekle leta 1933 primožila na veliko Hovniko-vo kmetijo, večkrat zelo dolg čas, ko se je zanjo naenkrat vse spremenilo. S (Nadaljevanje s 13. strani) kakšno krizo, ko bi traktorji obstali, živino pa bi počasi že naučili voziti. V našem kraju so vprego imenovali jarem, pri nekaterih hišah, predvsem v Razborci in Dovžah, pa je poznan tudi izraz telege. P.one-kod sta izraza jarem ali telege pomenila isto, drugod pa so imenovali jarem tako izdelano vprego telege pa tako: Jarem je sestavljen iz: a) Gornjega dela, ki so ga imenovali kar jarem ali klop, tudi utiše. b) Iz dveh količev ali šprikelj, ki sta imela na vrhu luknje za cveke, s katerimi so spuščali ali dvigali konče, glede na debelino vratu goveda, ki so ga vpregli. c) Jarem in špriklje sta povezovala »šprunclja«. To sta bili železni ali včasih leseni palici. Zgoraj sta bili debelejši, da nista smuknili skozi luknjo. Redkejši izraz je: teležnik. č) Jarem je imel na sredini tri luknje, v katere so vpeljali gož — to je močan jermen iz zelo namaščenega usnja. Gož so speljali skozi srednjo luknjo, če sta bili obe govedi enako močni. Če pa je bila desna žival močnejša, so prestavili gož na desno luknjo ali obratno. Jarmi bogatih in revnih kmetov so se po obliki le malo razlikovali. Po večini so jarme izdelovali kmetje sami. Ko so si pripravljali drva, so odbrali primeren les. Zato so jarmi, ki so ohranjeni, povečini preprosti. Jarmi največjih kmetov pa se žal niso ohranili. Ti so bili bolj v nižini in so imeli konje, hitro pa so se mehanizirali. Živino so vpregali pri bogatih kmetih le hlapci, pri revnejših pa gospodar, gospodinja ali starejši otroci, tako dekleta kot fantje. Vpregali so včasih kar v hlevu, kjer sta morali govedi stati pri jaslih skupaj. Pri vpreganju ni bilo vseeno, katera žival je bila na desni, katera na levi. Tisto govedo, ki je bilo navajeno voziti na desni, niso smeli vpreči drugič na levo, ker bi ne znalo vleči. Temu so rekli: desni vol je bil »paročni«, levi pa »odročni«. Paročnike so vodili za vrv ali verigo. Verigo je imela žival okoli vratu, vrv pa speljano okoli rogov. Pri vožnji je vprego vodil voznik — gospodar ali hlapec, pri oranju pa povečini otroci in ženske. Kmetje so veliko dali na to, da sta si bili govedi v jarmu podobni. Včasih so dolgo prekupčevali, da so živali prav »sparali«. Ponavadi so vpregali vole skupaj, krave skupaj, pri revnejših kmetih pa tudi vola in kravo, bika in kravo, ali bika in vola. Ko so živali učili voziti, so vpregli skupaj izkušeno in še neuko žival. Jarmi, za vožnjo po ravnem, po cestah, so bili širši, da so živali lažje hodile — dlje narazen. Jarmi za vožnjo po ozkih gorskih cestah — globačah so morali biti krajši, tam so se živali stiskale in gotovo težje vlekle. Jarmi za oranje po strmih legah so morali biti pa zopet dolgi, ker je hodila ena žival precej nižje kot druga. Tudi vozovi so se razlikovali; za vožnjo po strminah so imeli voz z dvemi kolesi — z eno osjo, imenovali so ga gare. Za vožnjo po manj strmih legah pa navadne dvoosne vozove. Oje so povezali z jarmom tako, da so vtaknili gož skozi »dlečvan-co« (izdolbljeno luknjo v ojesu) in spodaj vtaknili skozi zagozdo ali pre-gler. Živina je razumela le malo besed, v naših krajih je slišala na vzklike: HEJ — naprej ŠTI — ŠTIZAD — nazaj HOP — sem, na levo ŠTIJA — tja, na desno OHA, EJA, OOO — stoj Živino so priganjali z bičem ali gajžto, tudi jejžlo. To je usnjen trak, ki je na začetku spleten, konča pa se z dolgim jermenom. Pastirji iri furmani so znali dobro pokati z bičem, posebno če ie bil moker. Usnjen bič je bil privezan na leseno palico »jovžjenk«. Ce so obtičali, ali če je bil tovor pretežak, so sklepali več vpreg skupaj, eno za drugo — dve, tri vprege. Temu so rekli »firšpanje«. Včasih je imelo oje obroček in so vtaknili gož skozi obroč ali »rin-ko« ter pretaknili s »preglerjem«. Ubogo živino so v pravem pomenu besede zasužnjili. Vprežena je bila v okoren leseni jarem, vpeta v težak voz ali brazdo, na gobec so ji privezali še »korbmevlj« ali nagobčnik, da si ne bi mogla privoščiti kakšnega sočnega zalogaja proti voljo gospodarja. Korbmevlje so največkrat pletli doma iz žice, živali pa so ga z vrvjo privezali okoli glave. Nadaljevanje prihodnjič Gozdni tek v Mislinji Ko sem odšla s Pirševega doma, mi je bilo pri duši čudno tesno. Kaj, če ne bom zmogla? Osramotila se bom pred drugimi in pred samo seboj. Tekači — tekmovalci in drugi, so potegnili že na začetku. Dekle s čopom, v rdeči bluzi in rjavih nog pa je dobrih 30 m pred mano enakomerno premagovala klanec. Nje se bom držala, sem sklenila sama pri sebi. Vedno v tej razdalji, sem si mislila. Čaka me torej dve uri napora. Klanec sva premagali, cesta se je pričela spuščati. Po nekaj ovinkih zagledam pred sabo znano dolino z asfaltno cesto. Kaj nisem po tej cesti že preživljala podobne trenutke? Cesta se rahlo vpenja, moja predtekačica pa z enakomernim tempom daje ritem. Pred hišami sedijo ljudje in prav nič jim ne zavidam. Vseeno sem raje tule, na cesti, v gibanju, diham zrak po nevihti, globoko vdihavam. Res, nevihta, rešiteljica današnjega teka. Neznosna vročina, kakršna je bila še pred uro ali dvema, bi mi izsesala vso voljo. Tako pa je namočilo rastlinje, ki se sklanja na cesto in večkrat z nogo podrgnem, da mi kaplje polzijo po razgretih nogah in z dlanjo zajamem vodo z listov in si osvežim čelo. In tu je še reka ali rečica, ki me spremlja ves čas. Hrumi in se peni, po prestani nevihti je motna. Ko jo gledam in poslušam, si nehote recitiram Gregorčiča. Tekačica pred mano se je rahlo oddaljila. Ne smem je izgubiti izpred oči, si rečem. V smislih se potopim v spenjene valove in plavam, plavam, globoko diham, plavam proti toku in sem vedno močnejša. Dolina je tiha, niti ptic ni čuti, le reka s svojim šumenjem. Le zakaj sem se podala v to? Veliko napora me še čaka. Ampak nikjer in nikdar tako globoko ne diham, zelenje ni nikjer tako zeleno in voda mi ni nikoli tako blizu, moja prava bit je sožitje z naravo. Počasi se dolina oži. Preko mosta krenemo v hrib, tu se šele začne pravo garanje. Tu ni vode, da bi me hladila. Klanec je klanec. Neusmiljen je. Hodi ali kloni! Klanec se še kar odpira, za mano je kombi. Prispodoba življenja, ki nas sili naprej. Prevzame me čudoviti vonj pokošenega sena, ki izpareva vlago, saj so sončni žarki tu na vrhu spet poromali od travnih bilk in zvončnic, do razcvetenega bezga. Kar naenkrat sem na vrhu klanca in tu je tudi na pretek pijače in vlage, ampak zame je ravnina že nagrada, zato samo naredim nekaj požirkov. Noge me že same nesejo, premišljujem, koliko je ura. Moja se je ustavila. Pa saj je vseeno. Tukaj sem v posebnem svetu. Ne zaznavam več preteklosti ne prihodnosti, samo to tu obstaja: razdalja, ki jo moram še preteči in pod mano cesta, neskončna cesta. Zdaj niti cilj ni več pomemben. Je ali pa ga ni. Cilj je v meni. Ta poslednja moč, ki me nese naprej. Premagala sem samo sebe. Kombi za menoj me ne vznemirja več. Lepo mi mora slediti, pomirila sva se drug z drugim. Toda moj čas se počasi izteka. Za ovinkom vidim množico. Prijatelji iz kluba mi čestitajo, jaz pa dam roko dekletu s čopom in od srca se zasmejiva. Milena Cigler GOZDARJEVA PESEM V gozdu na štoru sedim, v doline nemirne strmim. Naravo tu občudujem in gorskimvrhovom prisluškujem. Kako si lep mir na planini! Oh, ko bi bilo tako še v dolini. Tam so dela, mnogo skrbi, tu v tem raju tega ni. Z besedami človek me more povedati, le z očmi bi rad povedal, kako čudovit je planinski kraj, tu je naš, gozdarjev raj! Rad v daljave strmim, ko sonce se že poslavlja, ko luna gorske vrhove posrebri, tiho noč nam najavlja. Viktor LEVOVNIK JAVNA DRAŽBA Na podlagi sklepa DS TOZD Gozdarstvo Radlje z dne 5. 7. 88 prodajamo na javni dražbi nekurantne rezer- vne dele za mehanizirano linijo, žičnice, traktorje in avtomobile. Javna dražba bo v prostorih TOZD Gozdarstvo Radlje — Koroška cesta 68 dne 26. 7. 1988 ob 7. uri. TOZD GOZDARSTVO RADLJE/ Stojnica čebelarskega društva Slovenj Gradec, foto: F. Jurač ODPRTA VRATA SLOVENJ GRADCA V okviru prireditev Odprta vrata Slovenj Gradca so se od 17. do 25. junija vrstile bogate kulturne prireditve, ki so bile vseskozi dobro obiskane. Tako naj omenimo otvoritev 3. jugoslovanske in 7. slovenske razstave domače in umetne obrti z mednarodno udeležbo, izvolitev mestnega sodnika — ponazoritev dogodkov iz 13. stoletja. Omembe vreden je koncert slovenskega okteta, pa moškega pevskega zbora Vres iz Prevalj, z gostoma: trobentačem Stankom Arnoldom in organistom Maksom Strmčnikom. Koncerta sta bila v mestni cerkvi v Slovenj Gradcu. Nadvse zanimivo pa je bilo tekmovanje harmonikajev z diatonično harmoniko, nastop ljudskih muzikantov, sejem otroških igrač, modna revija za otroke, koncert Godbe ljudske milice iz Ljubljane, koncert pihalnega orkestra iz Slovenj Gradca ter koncert moškega pevskega zbora. Bogate so bile tudi stojnice, še zlasti stojnica čebelarskega društva Slovenj Gradec, kjer so lahko obiskovalci kupili prvovrstno medeno žganje, med, cvetni prah in propolis. F JURAČ v_____________________________________________________:________s DAJEŠ MI TO POMLAD Preveč ljubezni je v meni, preveč nedoživetega, preveč je bolečine ob misli na prihodnost. Daješ mi to pomlad, seješ v razorane brazde mojega življenja nov smisel. Jemlješ me v naročje in svet je daleč. V tišino sva odeta, samo žvrgolenje ptic in drevesa na obronku najinega gozda nama delajo družbo. S pomladnim vetrom se vzdiga v modrino obzorja novo življenje. Samo želja ostaja po večnosti te pomladi. Suzana PRAPER POTEPUH Slediš svojemu soncu, ki ti sveti na poti. Potuješ v daljavo, v neskončnost po svetu. Pojdi po srebrni poti, začrtal si jo s svojo podobo. Našel boš srečo v ljubezni, v sovraštvu bi srečal samo grenkobo. Muzejski vlak na železniški postaji na Prevaljah, foto: F. Jurač Ljubezni nisi okusil nikdar, sveti le drobna lučka ob tebi, ko ob večerih ostajaš sam sredi poti, ko iščeš smer za naslednje dni. Le pojdi, le išči, našel boš pot do svobode, ti, večji popotnik, ti, naša podoba, nas — mladih ljudi. ISKRICE Tolažba na dan izplačila: noben genij za časa življenja še ni bil cenjen in dobro plačan. Od vseh izumov je najboljši alkoholizem. MUZEJSKI VLAK JE PELJAL SKOZI PREVALJE Ob 125 letnici koroške železnice od Celovca do Maribora je bil muzejski vlak gotovo ena največjih zanimivosti zadnjih let na Koroškem. Muzejski vlak je 18. junija letos popeljal iz Celovca v Maribor in pozneje do starodavnega Ptuja okoli 400 avstrijskih turistov. Med potjo proti Mariboru seje ustavil tudi na železniški postaji na Prevaljah, kjer so staremu »hlaponu« iz še edinega napajalnika dolili vodo ter mu očistili pepel. V Ptuju so za vse turiste muzejskega vlaka pripravili bogat kulturni program, jim pokazali zanimivosti Ptuja in jim organizirali skupni piknik. Foto: F. Jurač Srečanja so lepa stvar, če so tudi ljudje prijazni. Alkohol je prvo slepilo človeštva. Alkohol je lepa reč, če je ljudje jemljejo kot sveto. Zmago ČEH Glasilo VIHARNIK izdaja organizacija združenega dela LESNA Slovenj Gradec, gozdarstvo in lesna industrija r. o. — Ureja uredniški odbor: Jože Mirkac, Jure Šu-rnečnik, Karel Dretnik, Hedvika Janše. Ivan Peneč. Vida Vrhnjak, Andrej Šertel, Ida Robnik — Glavni urednik: Andrej Šertel, odgovorna urednica: Ida Robnik, lektorica: Majda Klemenšek, tehnični uednik: Bruno Žnideršič — Naklada 5200 izvodov — Tisk: ČGP Večer Maribor, Tržaška cesta 14, 62000 Maribor, 1988.