Arhivi 26 t20Q3) st 2
Osebne vesti
447
avgusta 1942 pripisal na rob dnevnega poročila po veljstva divizije Alpskih lovcev, o ravnanju s prijetimi vašcani v italijanski ofenzivi na območju Ledineka in v Rakitnici. Že naslednje leto ie objavil drugi zvezek ic zbirke Rab - Arhc - Arbissima, o racijah, konfi nacijah in internacijah v Ljubljanski pokrajini 19411943 7a naslov je. tudi tokrat vzel pripombo generala Robottija, ki jo je pripisal na rob k predlogu za in ternuanje nekaj Slovencev na Rab in je s to pripombo ocenil taborišče na Rahu kot najhujše med italijanskimi konccnlratijskinn taboreči. Tretji zvezek, ki ob ravnava zločine italijanskega okupatorja na Pnnmr skem, je že oddal v tiskamo, vendar njegovega izida n. dočakal Motiv za objavo ten italijanskih virov je razložil na predstavitv. prvih dveh zvezkov Dejal je, da kot Slovenec ne more mirno prenašati, da ni nam izstavljali račune tisti, bodisi s severa bodisi z zahodu ali vzhoda, ki so na naša slovenska tla prinesli vojno in so giavni krivci za naš brutnmorm boj. Vedno jc bil prepričan, da so najboljši odgovor na vse različne manipulacije verodostojni arhivski dokument
I-eta 2001 je ob oO. obletnici italijanske okupacije, ustanovitve Ljubljanske pokrajine in njenega sosveta (konzulte), sestavljenega iz slovenskih predstavnikov političnega, kulturnega in gospodarskega življenja, ob javil dokumente o delovaniu tega sosveta (Gospod Visoki komisar prosi ...)
Se v letošnjem letuje ob fcO. obletnici Zbora odpo slanccv slovenskega naroda v Kočevju (1.-3. oktobra 1943) izšel zbornik, v katerem je objavil vse vire o zburu, oq prvih zamisli o njem do odmevov nanj
Kolegi, sodclavci in prijatelji, ki smo se skoraj vsak dan srečevali z njim smo občudovali njegovo širnko znanje, poznavanje virov in literature, predvsem pa njegov izjemni spomin Izjemno je bilo tudi to, da je bil to svoje znanje pripravljen deliti z vsakomer, ki se je obrnil nanj In teh je bilo mnogo Pri tem smo imeh prednost arhivisti, saj je ime1 delovno sobo v islcm krilu slare Kai-ine, kot II oddelek Arhiva Rcnublike Slovenije. Ob njegovi pomoči smo zaonia leta pogosto reševali zlasti problematiko, povezano s pravicami žrtev okupatorjevega nasilja na naših tleh - izgnancev, laboriščmkov, internirancev, ukradenih otrok, begun cev, mobihzirancev. Njegove razlage in mnenja, ki so temeljila na poznavanju vseh odločilnih virov, so večkrat odpdi nove poglede na medvojne dogodke in pc magali dc moralnega n materialnega priznanja številnim Vedno sr je vzel čas in obširno analiziral in razložil vprišanja Navadno so se njegove, strokovne razlage koncaie v prijetnem pogovoru
Tudi sicer je bil prijeten, duhovit m zanimiv so govornik. V družbi prijateljev je rad obujal spomine, zlasti na rodno Prlekij", na svoj dnrn Ko je bil razpoložen, so se mu besede včasih kar same ubrale v verze, v pesem. Tudi zapisal je pesmi, Posvetil jih jc svoji družini, prijateljem, očetovi domačiji, vinskim goricam. Verz 'Do poslednjega slovela se ok!epal bo peresa" jc zapisal zase Pogrešali ga bomo.
Marjeta Aaamič Marija Oblak Čar ni
In memonam tir Marija Verbič (1914 2003)
Dne 27 februarja 2003 smo se na ljubljanskih Žalah poslovili oa dr. Marije Veroič, zgodovinarke in arhivske svetnice v pokoju, dolgoletne deiavke Arhiva Republike Slovenije.
Marija Verbič jc bila rojena v trdni in ugledni kmečki družni v trnovskem predmestju v Ljubljani, Šolala se je v Ljubljani. Že med študijem zgodovine ic pokazala smisel za raziskovanje arhivskih dokumen tov. Za seminarsko nalogo c kronanju Sterana Prvo venčanega je drbiia Svetosavsko nagrado Že kot Študentka je obiavila obdelavo najstarejšega urbarja iz Velcsovega (iz leta 1458), Po diplomi leta 193S je pu dveh letin brezposelnosti sluibovala kot profesorica zgodovine na meščanski šoli v Lenartu v Slovenskih goricah odkoder seje po nemški okupaciji leta 1941 umaknila v Ljubljano Med vojr.o je cleiaCa na očetovi kmetiji. Po osvoboditvi se je za krajci Čas vrnila na meščansko šolo v Lenartu, nato pa je do konta Sol skeg.a leta 1946 učila na nižji gimnaziji v Zagorju ob Savi. Konec leta 1^46 sc je na povabilo ravnatelja Osrednjega državnega arhiva v Ljffiljan zaposlila v arhivu
V arhivu je bila poleg ravnatelja edina arhivistka. Arhivski sluibi pri nas jc bile treba tedaj Se postaviti temelje. Osrednji državni arhiv, kije bil se v prostorih Narodnega muzeja, kjer m imel n'ti pogojev za razvoj, jc bil brez kadrovske kontinuitete. Edini pred vojn j,arhivar je umrl v nemškem koncentracijskem taborišču:1:: Treba pa je biiO zaščititi tudi gradivo na terena M irija Vcrbičjc v prvih letih deiala predvsem n: " afbvaivu
448
Osebne vesti
Arhivi 26 (2003) št. 2
tega gradiva. To je bil čas, ko ni bilo zakonske podlage za njegovo zaščito. Ko pa so leta 1948 z uredbo o začasnem zavarovanjem arhivov ljudski odbori postali zakoniti varuhi vseh zgodovinskih arhivov na svojem območju, so jih morali registrirati in zavarovati. To so morali opraviti sporazumno z Osrednjim državnim arhivom, tedaj edino pristojno ustanovo za arhive v Sloveniji, Osrednji državni arhiv je od ljudskih odborov zbral podatke o arhivih in jim izdajal začasna navodila za ravnanje z njimi. V arhivu sta bila takrat samo dva arhivista, ki sta v naslednjih letih obiskala okrajne ljudske odbore. Mariji Verbič so bila zaupana območja Dolenjske, Štajerske in Koroške ter Ljubljana. Evidentirala je arhivsko gradivo, reševala in dajala navodila o njegovi zaščiti. Nemalokrat je nemočna ugotovila, da ni več kaj ohraniti. Neozaveščeni uradniki so izročili odpadu dragocene arhivske fonde in siromašili našo kulturno dediščino.
Delala je tudi na gradivu, ki je že bilo v arhivu. Opravila je veliko delo pri identificiranju gradiva, kije bilo med vojno zaradi zavarovanja pred letalskimi napadi preneseno v muzejske kleti. Sodelovala je pri njegovem preseljevanju iz Narodnega muzeja v Kazino (1953) in odtod še isto leto v Virantovo hišo na Levstikovem trgu. Prevzemala je gradivo s terena ter gradivo, ki ga je nemški okupator med vojno odpeljal z našega ozemlja in je bilo po vojni restituirano iz Avstrije. Sodelovala je pri pripravi elaborata o gradivu, ki bi ga Avstrija morala na podlagi meddržavne pogodbe iz leta 1923 in Protokola iz leta 1958 izročiti Sloveniji (Jugoslaviji). Leta 1961 je bil na podlagi mirovne pogodbe iz leta 1947 z Italijo podpisan sporazum o restituciji kulturnih dobrin in zgodovinskih arhivov. Marija Verbič je s tem v zvezi v Državnem arhivu v Trstu evidentirala arhivsko gradivo, ki je zadevalo ozemlje obeh držav in za katerega smo dobili mikrofilme.
Kot arhivistka z veliko prakse je tedaj sodelovala pri razreševanju strokovnih arhivskih vprašanj tudi v drugih arhivih, tako v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, svetovala pa je tudi arhivskim delavcem v Zgodovinskem arhivu Centralnega komiteja ZKS, ki je začel delovati leta 1949. To leto je sodelovala tudi pri pripravah za zvezni arhivski zakon.
Z leti, ko so v arhiv prišli novi delavci, se je posvetila starejšemu gradivu, do katerega je imela večje nagnjenje še iz študentskih let. Urejala je starejše upravne fonde, katastre in graščinske arhive. Posebej pa se je posvetila zbirki rokopisov in urbarjev. Sodelovala je pri postavitvah arhivskih razstav. Pripravila je prvi sumarni pregled arhivskih fondov in zbirk Državnega arhiva, ki je bil objavljen v Arhivistu. V njem je v poglavitnih potezah že podala strukturo
gradiva v arhivu. Pozneje je sodelovala pri pripravi vodnikov, kot sta Splošni pregled fondov državnega arhiva LRS (1960) in Vodnik po arhivih Slovenije (1965).
Z veliko vnemo se je posvečala zgodovinskim raziskavam. Proučevala je gospodarsko zgodovino od 16. do 18. stoletja, zlasti zgodovino idrijskega rudnika. Iz te tematike je leta 1966 doktorirala. Njeno najpomembnejše delo je obdelava najstarejšega dela spisov kranjskih deželnih stanov iz časov vladanja cesarja Maksimiljana I. (1499-1519), ki jih je pripravila za objavo. Izšli so v dveh knjigah. Pri pripravi rokopisa za tisk je sodelovala še po upokojitvi.
Bila je tudi strokovna sodelavka Zgodovinskega inštituta Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani ji je leta 1975 podelila naziv znanstvene sodelavke.
Bila je aktivna članica Arhivskega društva Slovenije in ob ustanovitvi leta 1954 njegova prva tajnica. Pripravljala je prispevke iz arhivistike in zgodovine za članske sestanke in zborovanja. Sodelovala je tudi v Zgodovinskem društvu Slovenije.
Svoje razprave, članke in druge prispevke je objavljala v Zgodovinskem časopisu, Kroniki, Idrijskih razgledih, Tolminskem zborniku, Loških razgledih, Varstvu spomenikov, Enciklopediji Jugoslavije, Arhivih, Ljudski upravi, Tovarišu.
Svoje bogato znanje je rada posredovala mlajšim kolegom, študentom, dijakom, raziskovalcem. Dosti je delala v arhivski Čitalnici, kjer je s svojim poznavanjem arhivskega gradiva raziskovalcem in drugim uporabnikom znala svetovati, kje in kako naj iščejo podatke, ki sijih želijo. Pomagala jim je pri reševanju težko berljivih besedil, napisanih v stari gotici. Zlasti mlajše kolege je uvajala v branje gotskih tekstov. Pripravila je tudi predavanja o svojih izkušnjah pri transliteraciji starih nemških tekstov. V arhivu je dolga leta vodila ure spoznavanja z arhivom za srednješolske skupine in za študente zgodovine.
Mariji Verbič je bil arhiv drugi dom. Arhivom in raziskavam arhivskih dokumentov je posvetila svojo življenjsko energijo in ves svoj Čas. Z leti se je vse bolj umikala in zapirala vase, čemur je bila najbrž vzrok njena osebna usoda in morda tudi njen značaj. Kot bi bila utrujena od ogromnega, vsestranskega pionirskega dela, ki ga je morala opraviti kot arhivistka v prvih letih, seje zadnje Čase povsem posvetila tihemu raziskovalnemu delu.
S hvaležnostjo se je bomo spominjali, saj je so-ustvaijala temelje naše arhivske službe in slovenskega republiškega arhiva.
Marija Oblak-Čami