S l a v k a.                      4
LPSj^feako radi smo jo imeli, kako vsi ljubili! Ali &Mp^ zdaj? Ah, zdaj je ni več med živimi. Uboga %KjSd|| Slavica! Kako nenadoma se je preselila v c5S|%< večnost. Mrzla smrt jo je vzela iz naše srede. Ne bodemo je pozabili. Kdo bi pač lahko zabil po-služnega otroka?
,,Dobra Slavica", tako jo je nazival, kdorkoli jo je poznal. Bila je res dobra, pridna. Vselej je natanko in takoj izpolnila vsak materin ukaz in vsako njeno željo z vidnim veseljem. V šolo ni nikdar prihajala nepripravljena. Vselej je imela nalogo natančno in lepo spisano. Če se je primerilo, to pa redkokdaj, da ne bi bilo kaj v pravem redu, vselej je prosila odpu-ščenja. Bila je v istini Ijubka in dobra, ta mala Slavica.
Naenkrat smo zvedeli: obolela je. Ležala je tiho, brez pritožb v posteljci. Ves čas je mislila samo na šolo, naloge, učenje in tovarišice. Vse so jo ljubile, vse hodile obiskovat dan na dan, ali pa popraševat, je li ozdravela in kdaj bo prišla  spet v šolo,   in sto-
:'•'"           — 39 —                     _. ;     =   .. _
insto sličnih vprašanj. Odgovori pa so bili le kratki. Opazilo se je, da mali angelček vedno boljinbolj hira, vedno težje izgovarja besede. Slutiti je bilo gotovo smrt.
Prišla sem k njej.
,,Kako to, da ne moreš nikamor? Saj si bila o božiču še pri sv. maši. Ne?"
,,Slabo mi je bilo in — sem legla."
,,Gotovo si se kaj prehladila. Fotrpi, bo že bolje, kmalu bodeš zopet zdrava."
,,Ne vem, me boli."                                 :
•   »Revica!"                                        ¦         :
,,Mara!u         v                          '                    ¦  ¦      1
,,Prosim. — Želiš kaj, Slavica?" ' ,,Ah — da."                   -                          ;
,,Povej, angelček!"
,,Rada bi videla, da me pridejo obiskat gospod župnik, ali — mama ne morejo k njim. Imajo dosti skrbi. In oče ? Ah — oče! Bojim se jih — sotako hudi."
,,Pojdem jaz h gospodu, pa pridejo in te ob-iščejo — —"
„— In me izpovejo —"
,,Kakor želiš."
,,Tako rada."                          ¦     '             :
,,Dobro, pojdem."
Solznih oči sem odšla iz sobice. Se tisti večer so jo posetili gospod župnik. Obljubili so, da pridejo tudi prihodnje jutro k njej.
Drugi dan sem odšla po opravilu. Dolžnost me je klicala drug-am, in tačas je prejela mala Slavica tri sv. zakramente, vse en dan: prvo izpoved, prvo sveto obhajilo in sv. poslcdnje olje.
V nedeljo sem bila spet pri njej
,,Si zadovoljna?"
,,Ah. tako vesela. Zdaj pa pojdem v neb^sa, če umrjem. Ali ne?"
,,Gotovo!"
Ostala sem še dolgo, dolgo ob posteljci. Resen obrazek, udrte, žalostne oči, mučno, težko dihanje, vse je kazalo, da ne bo dolgo. TolažiLi sem jo, ko-likor sem mogla.
Jezus oživi  mladeničct v Najmu.
—   42  —.,'''¦      ;
»Sedaj pa pojdem.   Moram iti;   pa spominjaj se
me ta čas. ko me ne bo tu."        ^,__    ^____ .___^    .    j
,,Bodem. — Z Bogom."     .   '':'-'*     ¦-» ^•-¦¦•¦'-;¦?.-......-i
,,Z Bogom."
Odšla sem. Hudo mi je bilo in — vrnila sem se, poslovila se še enkrat ter odšla. Žalostno je gie-" dala Slavica za menoj.
Zajokala je.                                      *
»Kaj je, Šlavka?" vprašajo jo skrbna mamica.         :
,,Hudo mi je, ker je Mara odšla. Nikogar nimani tako rada, kakor Maro."
,,Saj pride zopet v nedeljo. Le potolaži se —" hitela je dobra gospa.
Ali Mare ni bilo več.-------
Petek popoldne dobim listek od očeta:
..Snoči je umrla naša Slavka. Pogreb bo v so-boto popoldne."
Zaboldo iv.e je, a tolažila me je misel, da je Slavka srečna in da se enkrat zopet vidiva.
Soboto popoldne odhitim. Pol ure pred po-greboni sem došla. Kako žalosten in vesel obenem je bil tisti izprevod! Prišla je šolska mladina, zapela ža-lostinko, gospod župnik so odmolili — belooblečene deklice so dvignile krsto in izprevod se je uvrstil v cerkev. Odpravljene so bile mo'itve in odšli smo na pokopališče. Truplo se je blagoslovilo še cnkrat, od-molili smo in šolska mladina je zapela nagrobnico:
Počivaj, draga Slavka mila,     Ti svet pustila
V tihotnem grobu                    Si v bridkosti,                             .    .
Prav sladko!                            Najboljši izvolila del.
Težko, težko                            Telo nazaj je
Ti dokončati                            Zemlji dano,
Življenje bilo je nilado.            V višave duh se tvoj je vzpel.         *
Venček spominčic, namešan z belimi vrtnicami ' in šmarnicami z napisom: ,,Šolska mladina — vrlej učenki", ki so ji ga poklonile součenke, hrani njena mamica v spomin. Na grob pa smo zasadili bele lilije. Saj jih je zaslužila. Biia je blaga kot angelček; v srčecu pa je nosila vrtec, zasajen z nedolžnimi lilijami.
Mara.