
Govoril

Janez Zlatoust Pogačar,

dohtar bogoslovja, korar stolne cerkve in predsednik
knezoškofijske zakonske sodnije v Ljubljani.


S privoljenjem visokočastitega ikofijstra.


roees

e

Grovor il

dohtar bogoslovja, korar stolne cerkve in predsednik knezo-
škofljske zakonske sodnije v Ljubljani.

S privoljenjem visokočastitega škofijstva.



Natisnil Jož. Rudolf Milic.

nu.

25901

0300060 ^ 5 *

(^I wT dolgem teku mojih duhovskih let
»jCjl^se je večkrat primerilo, da sem pri
'f  novih mašah pridigoval. Nikoli se
nisem rad dotičnemu prijaznemu vabilu od¬
povedal, ker me je vselej neka posebna
radost napolnovala, ko sem novoposveče-
nega mašnika sred slovesnega sprem¬
stva pervikrat vidil stopiti k Gospodovemu
altarju. Ne sramujem se povedati, da me
je vedno globoko presunil in večkrat do
solz ginil posebno praznični trenutek, v
kterem novi mašnik s prižnice blagoslavlja
potihnjene valove zbranega ljudstva božjega.
Kolikorkrat sem pričujoč bil pri taki slo¬
vesnosti, so se mi tudi spet vzbudovale v
persih zveličavne čutila, ki so me navda-

IV

jale tisti presrečni dan, ki je za mojo novo
mašo zagrinjalo spred Narsvetejšega po¬
tegnil, ter skrinjo nove in večne zaveze
mi odklenil. Reklo mi je vnovič moje serce,
da to je v resnici dan, edin v mašniko-
vem življenju; naj pride pozneje kar hoče,
tako rajske blagosti noben prigodek v dušo
več ne vlije. O kako je tu duh poln vred¬
nosti in visokosti mašništva! Nisem si
upal dvomiti, da vsakemu novemu mašniku
in vsemu pričujočemu duhovstvu pri novi
maši enake misli in čutila povzdigujejo
serce. Zato me je vselej gnalo, v pri¬
digi visokost duhovskega poklica in častit¬
ljivost svete službe od ene ali druge strani
postavljati pred oči. Svest sem si bil, da
se moje besede enoglasno strinjajo s čutili
zbranih duhovnov; gotov sem bil, da na
lepo ubrane strune v sercih vseh vernih
poslušavcev zadevajo in enake glasove v
njih budijo. S takim govorom, sem me¬
nil, tudi opravičim skrivnostno gnavo ver¬
nega ljudstva, ki se tako rado nove maše
vdeleži. Razodeva se tu neka moč, ki jo
občutno serce, se ve da, kmalo ume. Je
pa vendar v veselo zadovoljenje človeku,
če se mu to, kar nezavedno v globočini

v

njegovega serca prebiva, z jasno in umev¬
no besedo izreče in čeznaturni izvir nje¬
govega čutja pokaže.

Serčna želja, naj bi mašniki, kterirn
sem o praznični slovesnosti njih perve da¬
ritve častitljivost duhovske službe odkrival,
tistega duha, ki jih je takrat navdajal,
zvesto ohranili in zmiraj više vnemali, mi
je misel vdihnila, nektere svojih novomašnih
pridig natisniti dati, in jim tako majhno
darilce v prijatelski spomin zapustiti. Ker
se mi je pa pozneje taka spominica celo
premajhna zdela, sem pridigam pri novih
mašah dve versti postnih pridig, ki sem
jih v letih svoje duhovske mladosti, namreč
I. 1839 in 1840, v predmestni farni cer¬
kvi svetega Petra v Ljubljani govoril, in
nekaj druzih pridig o raznih priložnostih
pridjal, in nazadnje še mično povest od za-
ročitnega perstana presvete Device Marije
pristavil.

Tako so izrastle bukve, ktere v tej
obliki ne samo njim, ki sem jih o slovesni
novi maši s povzdignjenim sercem sprem¬
ljal k altarju, temuč vsem, ki sem jim kdaj
na poti v božje svetinstvo učenik bil, v

VI

ljubijoči spomin prijazno podam, pa tudi
vsem duhovnim bratom po Slovenskem v
znamnje bratovske vzajemnosti spoštljivo
izročim. Če kdo kako dobro zerno v njih
najde, naj to zerno pod njegovimi spret¬
nimi rokami moč bogate rodovitnosti v pod-
budo keršanskega duha dobiva. Ne, kdor
sadi, je kaj, ne kdor priliva, temuč kteri
rast daje, Bog. Njemu bodi čast in hvala
vekomaj.

V Ljubljani v god sv. Janeza Zlato-
usta 1864.

Pisanec.

K A Z A L 0).

Predgovor. III — VI.

I. Pridige pri novih mašah. Stran,

.... 3

Vsak človek naj sam sebe Bogu prinese v dar, posebno
duhoven, kteri je že po svojem posvečenju dar, prinesen
večnemu Gospodu.

2 . 15

Duhovski stan je nar boljši del, ki si ga kdo izvoli,
ker se v njem nar obilniša mera priložnost najde, za
svoje lastno in za drugih ljudi zveličanje skerbeti.

3 .27

Neprecenljive dobrote izhajajo za verne iz pobožnih mo¬
litev duhovnih pastirjev in njihovih spokornih del.

4. V Bohinju.41

Mašniki so vsega spoštovanja in vse ljubezni vredni.

5. V obletnici posvečenja vseh cerkva; pri novi maši v. č.

O. Adolfa Kokalja iz reda sv. Frančiška.51

Velika korist samostanskega življenja za svetne ljudi.

6. V god sv. Lorenca v Terziču 1862 . 65

Duhoven je pridigar z izgledom lastnega življenja,

7. V god Mariinega rojstva pod Mehovim 1862 ....  81

Misli in čutila, ktere mašnika pri sveti maši vnemajo.

8. Velikonočni pondeljik na Breznici 1863   99

Mašnik je Jezusov tovarš, kar je nar večja sreča za
mašnika samega, in velika sreča za verne sploh.

9. Dvanajsto nedeljo po binkoštili v Krajnski gori 1863 . . 113

Neskončno velika sreča je za duhovna lepa priložnost,
vsakdan Jezusa v sv. Iiešnjeni telesu prejemati.

II. Postne pridige.

Dve versti,

A.

1. Hrepenenje po zveličanju je s človeško naturo tesno skle¬
njeno, in se le v Bogu po Jezusu Kristusu more dopolniti. 135

2. Blagor ubogim v duhu; ker njih je nebeško kraljestvo 145

3. Blagor krotkim; ker oni bodo zemljo posedli . . . 156

4. Blagor žalostnim; ker oni bodo oveseljeni. Blagor lač¬
nim in žejnim pravice; ker oni bodo nasiteni.166

Slrftn,

5. Blagor usmiljenim; ker oni bodo usmiljenje dosegli. Bla¬
gor njim, ki so čistega serca; ker oni bodo Boga gledali .

6. Blagor mirnim; ker oni bodo otroci božji imenovani. Bla¬

gor zavoljo pravice preganjanim; ker njih je nebeško
kraljestvo.

7. Jezus je bil pokoren do smerti, smerti na križu . .

K.

1. Bog nam je zmiraj blizo s svojim vabljenjem v zveličanje

2. Le eno je potrebno.

3. Hvaležno premišljevanje dobrot božjih je duši v zveličanje

4. Premišljevanje teže grehov in dolge verste pregreh .

5. Premišljevanje smerti.. . .

6. Lepota dušnega življenja in groza dušne smerti . .

7. Neskončno veliko je bilo Jezusovo notranje terpljenje;

v čem je polajšanja iskal in najde!.

III, Pridige o raznih priložnostih.

1. O slovesni tridnevnici sv. Pacifika Šenseverinskcga in sv.

Janeza Jožefa Kriškega, spoznovavcev iz reda sv.
Frančiška, v Ljubljani 25. novembra 1840 , . . .

Kaj nam je storiti, da se vdeležimo popolnoma od¬
pustkov?

2. O slovesni tridnevnici japanskili spričevavcev v Ljnbljani

4. svečana 1863 ...

Začetek, rast in zatrenje keršanske vere na Japanskem.

3. O predpepelnični tridnevnici v Teržičn 6. snšca 1859 .

Cilj in konec človeškega življenja.

4. O predpepelnični tridnevnici v Teržičn 1. 1860 ....

Greh je korenina vsega hudega, tudi nevere ; zato je
treba, da s pokoro jezo božjo potolažimo.

5. Božični dan popoldne v stolni cerkvi v Ljubljani . . .

Rojstni dan Jezusov obudi proti Bogu čutila češenja,
molenja, zahvale, ljubezni in zaupanja.

6. Belo nedeljo 1862 v Ljnbljani v Ternovem.

Darovi sv. Duha (charismata) in ljubezen (charitas).

7. O posvečevanju nove cerkve v Laščah 16. sept. 1860 . .

Obljube, ki jih farmani storč Bogu glede na novo cerkev.

8. O posvečevanju farne cerkve v Horjulu 6. julija 1862

Kaj uči farna cerkev z vsem , kar od zunaj kaže in
kar znotraj hrani.

9. O poslovljevanju od stare cerkve v Stari Loki 15. jun. 1863

Farmani smejo veseli biti, da jim Bog lepo priložnost
da, veličastno cerkev mu postaviti.

10. Nar lepši pcrstan ..

176

188

203

213

224

234

244

254

265

277

291

304

320

336

349

361

375

385

397

408

Pogačar. Pridige,

l

.










.


1. Pridiga pri novi maši.

Gospod je del moje dediine in mojega
keliha; ti si, ki boi mojo dediino mi
povernil.  Ps. 15, 5.

2Cam hočem oberniti hrepeneče oči? Kamorkoli
se ozrem, vse pred menoj stoji v praznični bliskoti.
V čutilih neizrekljivih se mi serce vzdiguje, ko
vidim množice brezštevilne, ki so se od blizo in
od deleč dans zbrale v tem tempeljnu. Sej po be¬
sedah sv. Janeza Zlatousta cerkve nobena reč
prijetniše ne zaljša, kakor obilno število pobožnih
vernikov, ki se v njej v enem duhu snidejo. Pa
kako bi bilo li mogoče, da bi se kristjani z ve¬
seljem ne zbirali v hiši božji? Sej je služba sveta,
ki se opravlja tukaj na altarju ; tu teko studenci
gnad bogatih 5  ves blagoslov, ki razveseljuje
človeške serca, tukaj zvira. Tu sedi na prestolu
svojem Jezus ter vabi in kliče z milim glasom:
Pridite k meni vsi, ki terpite in ste ob¬
loženi; jaz vas bom poživil.  Tu najdejo
žalostni tolažbo, terpijoči polajšanje, grešniki gnado
resničnega kesanja; tu spokorni odpušenje, spravo z
Bogom, prijatelstvo nebeškega Očeta in zveličanski
mir svojega serca dobivajo. Vse zaklade svojega
neizmernega bogastva tukaj Bog odperte ima, in
jih njim , ki ga v ponižnem spoznanju svoje rev-
šine zanje prosijo, milostljivo podeljuje.

4

Kaj pa vender je, da ste ravno današnjo ne¬
deljo v takem obilnem številu sim pritekli? Veselo
oznanilo, da bo dans novoposvecen mašnik svoj
pervi dar položil na altar, vas je v taki obil¬
nosti v tem svetem ozidju zbralo, lil moje serce
se v tolažnem upanju raduje, da ste prišli iz čistili
namenov, zato namreč, da bi ogreli svoje serca
v ljubezni do Boga ter se vdeležili blagoslova, ki ga
Oče večni po svojem novem mašniku deli, in gnad
zveličavnih, ki jih ima dans posebno tudi za nje¬
govo Ijubijoče serce pripravljene. Kdo pa bo de¬
ležen postal tega blagoslova in teh gnad, ki so
le sad daritve, ki se na altarju prinaša nebeškemu
Očetu ? Le listi, kteri s to daritvijo tudi daritev
samega sebe sklene, kteri vse svoje dušne in te¬
lesne moči Bogu v dar prinese. O kako pač serčno
vošim jaz dans nam vsirn in posebno novoposve-
čenemu mašniku, da bi nam bil sad neskončnega
zasluženja Kristusove daritve prav bogato podeljen !
Zatorej hočem govoriti zdaj od tega, kako da
ima vsak človek sam sebe Bogu prinesti v dar, po¬
sebno pa duhoven, kteri je že po svojem posvečenju
dar, prinesen večnemu Bospodu.

Preden pa začnem, se obernem k tebi, no-
voposvečeni mašnik ! in te s sercem polnim ljubezni
in spoštovanja kakor svojega brata v Kristusu po¬
zdravim. Ze več let mi je znana čistost tvojega
vedenja in tvoja ljubezen do duhovskega stanu.
Prepi-ičan sem, da te je Bog sam izvolil v svojem
usmiljenju; zato bode tudi močna dans tvoja molitev
predreti oblake, in prosim te, zdilmi v tem tre¬
nutku iz serca proti nebu, da on, ki da mutastim
da govore, in gluhim da slišijo, podeli tudi moč
mojim besedam in odpre serca mojim poslušavceui.

Ako človek kako reč, ki v njegovih očeh
veljavo ima, prostovoljno odloči in da iz rok, da
bi s tem lepe čutila hvaležnosti, pokoršine, spo¬
štovanja in ljubezni do Boga pokazal, prinese
Bogu prijeten dar. Ako pa človek sam sebe, vse
svoje dušne in telesne moči izroči Gospodu in se
njegovi sveti volji podverže v ljubezni, je on sam
dar prinesen Bogu, in gotovo nar prijetniši dar,
čigar dišave se kakor kadilo vzdigujejo proti nebu.
Kaj hočemo Bogu sicer dati, da bi mu vstregli?
Sej je vse njegova lastnina; njegova desnica je
nebo razprosterla in zemljo uterdila; njegova vse-
gamogočna oblast obseže vse, kar nebo in zemlja
dragih zakladov v sebi zakriva. Nas pa hoče
tudi posesti in naše serca. Toda na tako visoko
stopnjo nas je postavi! v svoji stvaritvi, da nam
je na prosto voljo dal, ali se mu hočemo dati v
last ali ne; hoče, da se mu v prostovoljni ljubezni
sami sebe prinesemo v dar in k nogam položi¬
mo, da čez vse po svoji modrosti gospoduje.

Kristjani! smemo li odreči to svojemu Bogu?
Mar nima on po stvarjenju pravice do vsili moči
naših, do vse ljubezni naše? Kar smo, smole po
njegovi vsegamogočnosti in ljubezni; kar imamo,
imamo le od njega in zavoljo njega. On nam je
dal urn, da njega, svojega stvarnika, spoznamo;
spomin, da se njega spomnimo; voljo, da njega
molimo in ljubimo; oči, da čudeže njegove vsega¬
mogočnosti razgledujemo; jezik, da ga vekomaj
častimo in hvalimo. On nas je vstvaril, nismo
se sami, pravi psalmist (99, 3.J. Ni li spodob¬
no, daje, kakor otrok očetu, kakor hlapec gospo¬
darju, tako stvar svojemu stvarniku podložna? Ne
bode li vsak dihljej našega življenja njemu po¬
svečen? V svojo čast sem ga vstvaril,
kliče Bog po preroku Izaiju , sem g a i z o b r a-
zil in naredil.

6

In kaj iuias zgubiti, Ijubeznjivi moj! ako Bogu
vse življenje svoje, vse dušne in telesne moči daru¬
ješ, ako se njegovi volji in navedbam njegove modre
previdnosti popolnoma podveržeš? Ali ne pridobiš
s tem veliko več, kakor si tvoje visokostiželjno
serce le želeti zamore? Glej, on sam z vso obil¬
nostjo svojih darov se ti da, k tebi pride, prebiva
v tvojem sercu, in te z vsemi sladkostmi svojega
miru napolni. Ako se pa od njega ločiš in se na
stvari natvezeš, si kakor ud telesa, ki je iz svo¬
jega pravega mesta zmaknjen; vse oživljajoče moči
se v tebi usuše. Zate sem tukaj,  pravi sv.
Avguštin, ne za stvari; zakaj nikjer po¬
koja in miru ne najdem, nikjer tolažbe
zunaj v tebi. Dokler sem s teboj bil v
razpertju, sem bil v razpertju tudi s se¬
boj, in dokler sem se zoper te vojsko¬
val, sem bil zakopan v zmotnjavo in ne-
pokoj; svetlo zdaj spoznam, da kdor
sklene se hudobii prepustiti, mora tudi
pripravljen biti, prevzeti zlegov vso
težo. — Pojdi kamor hočeš,  kliče Bog
skoz usta svojega služabnika Avguština, pojdi
kamorkoli hočeš, duša ljubezni moji
nezvesta! in ako kje pravi mir v stva¬
reh najdeš, nisem zanaprej več tvoj
Bog in ti pripustim stvari moliti.  — Zato
pravi Modri ( ' 24 , 11.): V vseh rečeh sem
miru iskal, pa le v ded šini Gospodovi
bom prebival.

Pa ne samb zato, ker nas je Bog vstvaril,
smo dolžni mu vse svoje življenje v dar prinesti.
Njegova lastnina smo tudi po odrešenju;  pra¬
vico ima do nas, ker nas je iz zgolj ljubezni otel
iz brezna pogubljenja. Zgubljeni smo bili, in deleč
od njega smo zašli; toda z očetovsko skerbjo je
gledal za zgubljenimi, in nas klical v prebivališa

7

svojega miru; terkal je na naše serca, dasiravno
mu nismo odgovorili. Slepi smo bili in ljubili smo
svojo slepoto; sužnji smo bili in smo se svoje sužnosti
veselili: vendar v tem žalostnem stanu se je ozerl
na nas z očmi usmiljenja, je nagnil nebesa ter
poslal Edinorojenega, ki je prišel na zemljo po¬
veličat ime Očetovo z rešenjem naših duš. Zato
pravi sv. apostelj: Z drago ceno ste odkupljeni.
Kolikošna je ta cena ? Veste,  govori sv.
Peter (1. Pet. 1, 18.19.), da niste s trohlji-
viini rečmi, z zlatom ali srebrom rešeni od
svojega nečimernega obnašanja, ampak z
drago kervjo Kristusa, kakor neoma-
dežanega in nedolžnega Jagnjeta.  Ta
dragocena kri nas je oprala grehov pri sv. ker-
stu,  ko smo bili v vodi in sv. Duhu prerojeni,
da smo mi, ki smo bili po naturi otroci jeze, po
gnadi postali otroci božji. Ako nas je pa Kristus
s svojo kervjo odkupil, v nove stvari premenil ,
in poklical k svetosti in resnici, kaj se je bolj
spodobilo, kakor da smo Jezusu večno zvestobo
obljubili? Ker je Jezus za ljudi umeri,
naj,  po besedah sv. aposteljna ('2. Kor. 5, 15.),
kteri žive, nič več sebi ne žive, te-
muč njemu, ki je zanje umeri in (od smer-
ti) vstal.

Po neprevidljivem sklepu svoje ljubezni nas je
zmed tavžent drugili zvolil, iz teme nevere in
zmot poklical v svetlobo zveličavne resnice in v
otroke katoliške cerkve od mladostnih let posvetil;
sklepe svojega usmiljenja nam je razodel in svoje
gnade nam podelil. S čim smo pač to zaslužili,
da nam je že pervi dan rojstva sobice prave vere
sijalo, upanje večnega življenja nam bilo dano, in
ljubezen sv. Duha bila v naše serca vlita? Zares
skoz ves čas našega življenja bi se imela iz hva¬
ležnih ust glasiti presvete Device hvalna pesem:

8

Moja duša poveličuje Gospoda, in moj
duh se r adu j e v B o gu, mojem Zveličarju.
Ne bo li daritev naše pokoršine, zvestobe in lju¬
bezni v naših sercih neprenehoma gorela? — Nekaj
dni po tem,  ko smo luč sveta ugledali, so nas
naše Bogii hvaležne matere prinesle v cerkev, ondi
Bogu darovale in posvetile. Bes, mi vsi smo po¬
svečeni Bogu, kakor pravi sv. apostelj Peter
(1. Pet. 2, 9. 10.): Vi ste izvoljen rod,

kraljevo duhovstvo, svet narod, pridob¬
ljeno ljudstvo, da oznanujete popol-
nomosti tistega, kteri vas je iz teme po¬
klical k svoji prečudni luči; kteri ne¬
kdaj niste bili (njegovo) ljudstvo, zdaj
pa ste ljudstvo božje. Naj tedaj živimo ali
umerjemo, bodimo Gospodovi.

Vzdignite se torej dans vi vsi, ki ste sim
pritekli, da bi s pervo daritvijo novoposvečenega
mašnika tudi daritev svojih sere sklenili, ter recite
Jezusu, ki vas tukaj v svojo milost sprejeti želi:
O Jezus, zveličanje moje duše! v ponižnosti te
prosim, da moje oči s svojo lučjo razsvetliš, da
le nate gledajo; da s svojo ljubeznijo moje serce
raniš, da le po tebi hrepeni. Daj mi, Gospod!
serce, ki te zmirej ljubi, spomin, ki te nikdar ne
pozabi, um, ki te vedno premišljuje, voljo, ki ti
ohrani zvestobo večno. Vžgi v meni tisto žejo ,
v kteri je kraljevi psalmist gorel, ko je v preo¬
bilnosti svoje ljubezni klical: Kakor  hrepeni

po studencih voda jelen, tako hrepeni
moja duša po tebi, o Bog! Mojo dušo
žeja  po Bogu močnem živem; kdaj bom
prišel ter stal pred obličjem božjim?
(Ps. 41, 1.)

Ako je, ljubi moj kristjan! tvoje serce od
takih svetih čutil vneto, bodeš v svoji pokoršini
in ljubezni sam postal prijeten dar, vreden da ga

9

angeli pred tron Očeta nebeškega nesejo 5  on ga
bo inilostivo sprejel in varoval. In blagor tebi, ako
v senci varstva božjega prebivaš! Polnost vsega
blagoslova se bo v tvoje serce zlila.

Je pa že vsak človek, ki se volji božji v
vseli rečeh s prostovoljno pokoršino in ljubeznijo
podverže, prijeten dar, večnemu Bogu v čast in
hvalo prinesen, je vendar tisti, ki po uiašnikovem
posvečenju namestnik Kristusov postane, še s po¬
sebnim predstvom dar, na kterega oko božje z
milostjo in dopadenjein gleda. Ze od mladostnih
let, kristjani moji! je spoštovanje do duhovskega
stanu v vaše duše vsajeno; to spoštovanje bo še
bolj se uterdiio, ako prav spoznate, kako da je
duhoven, kteri vsak dan na altarju neomadežvano
Jagnje Očetu nebeškemu daruje, sam tudi prav
osebno dar, prinesen Bogu v čast in hvalo in v
rešenje njih veliko, ki sede v temi in v senci

smerti. Od tega govorim v drugem delu.

Vse življenje Kristusovo je bilo dar, ki ga
je prinesel nebeškemu Očetu za odrešenje člove¬
škega rodu. Od perve mladosti je celo svoje serce
in vso prostost svojo Bogu daroval in živel le

delu imenitnemu, ki mu ga je izročil Oče, da naj
ga dopolni. Ni sta li vedila,  je rekel Marii in

Jožefu, da se imam s tem pečati, kar je

mojega Očeta?  (Luk. 2, 49.) In ko je enkrat,
kadar je ravno množice učil, prišla njegova mati
in bratje ga obiskat, je razprosterl roke na po¬
slušajoče množice ter rekel: To je moja mati,
to so moji bratje.  Glejte, nič si ni prideržal
od vsega tega, po čemur otroci sveta tako željno
hrepene; tudi tolažila sveta in njegovo goljfivo
srečo je od sebe vergel, delež revšine in pomanj¬
kanja z veseljem nase vzel, in tako s prostovoljno

10

pokoro v pušavi nastopil svoje očitno zveličavno
življenje, s kterim je zemljo z Bogom spravil in
sprijaznil. Neutrudeno je od kraja do kraja hodil,
ter z lučjo nauka teme zmot in nevednosti razsvet¬
ljeval; cele noči je prečul v molitvi, da bi bil
gnado poklica k keršanski veri sprosil zgubljenim
otrokom Izraelovim; nikdar ni svoje lastne časti
iskal, za eno le se je trudil, da bi poveličal ime
svojega Očeta v nebesih in zveličal duše, ki so v
sužnosti greha kopernele. Dasiravno je bil zani¬
čevan in obrekovan od imenitnih svojega ljudstva,
se vendar le za eno stopnjo ni dal od poti resnice
premakniti. Vso težo rev človeških je prevzel iz
ljubezni do svojih bratov; kelih terpljenja, ki mu
ga je Oče podal, je izpil do dna , ker je pokoren
bil do smerti na križu; in tako je postal Jagnje,
ki grehe sveta odjemlje — dar, ki Očeta nebe¬
škega k usmiljenju nakloni, da nas spet v svojo
gnado in ljubezen sprejme.

Tako, kristjani! je tudi duhoven, ki ga ravno
mašnikovo posvečenje v namestnika Kristusovega
posveti, prijeten dar, ki ga on sam Bogu prinese
s tem, da odslej vse svoje življenje njegovi časti
in svojih bratov zveličanju daruje. Kadar pervo
stopnjo stori v svetinstvo Gospodovo, reče že za
škofom besede polne globokega pomena: Gospod
je del moje dedšine in mojega keliha; tisi,
ki boš mojo dedšino mi povernil.  (Ps. 15,5.)
Tu se tedaj že svetu odpove in slovo da njegovim
sladnostim in le velikemu Bogu služiti obljubi. Kar
pa ondi obljubi močnodušno, to veselo doverši pri
mašnikovem posvečenju; kakor žgaven dar tam
plameni proti nebu, da na daritvino molitev njego¬
vega serca angeli božji z začudenjem gledajo;
Bog sam pa v svojem usmiljenju poterdi ljubezen
njegovo darovavno z neizbrisljivim znamnjem, ki
ga v njegovo dušo vtisne. In duhoven, na čigar

11

čelu se zdaj sveti kraljevsko obvezalo in lesketa
v blišečem žaru pomenljivi napis: Posvečen Go¬
spodu, klero svetejšo željo bi zamogel imeti v
svojih vnetih persih kakor to, da po izgledu Kri¬
stusovem njegovo življenje za vse serca, od vezi
greha stiskane, rešivno moč ima, in jih s sladkimi
oklepi blaživne prostosti otrok božjih v naročje
večnega Očeta vodi. Sej je bilo vse Jezusovo
življenje za odrešitev sveta darovano, da vsi
ljudje spet poveličujejo Očeta v nebesih, kteremu
gre čast in hvala, slava in poveličanje na veke.
Tako se bo tudi duhoven, kteri visokost in sve¬
tost svojega poklica živo pred očmi ima, neprene¬
homa trudil, povikšati božjo čast in raztreti pri
vernih spone grešne, ki zaderžujejo duha, da se
ne vzdigne naravnost k svojemu Bogu.

Glej tedaj, ljubi moj brat v Kristusu! tudi ti
si se Siogu daroval, ko si duhovski stan izvolil;
prav prostovoljin je bil ta dar; nikakor te vnanje
okolišine niso prisilile v naš stan; široki svet ti
je stal odpert. O da bi bil pač tvoj dar popol¬
noma! Zatorej naj bo le povišanje Očetovega ime¬
na in zveličanje duš, ki jih je Jezus odkupil z
drago ceno, nar vikši, edini cilj in konec tvojega
trudenja. Časti in plačila od sveta nikar ne iši;
svet sploh slabo plačuje. Poglej na množice te
brezštevilne; one bodo tvoja čast, plačilo tvoje in
krona neusahljiva. Tudi zložnost in mehkost živ¬
ljenja si Bogu daroval; zato v veselem zaupanju
pred obličje božje stopi ter s prerokom reci:
Glej Gospod, pošlji  me!  Naj si bo po noči
ali po dnevu, v lepem ali gerdern vremenu, v
mestu ali na deželi, na hribih ali planjavah, po¬
vsod z veseljem grem, kamorkoli me sveta služba
tvoja kliče. ■

Poslušaj, kako Gospod že govori vsakteremu,
ki ga za svojega sina sprejme in v sercu svojem

n

očetovskem objame. Daj mi, sin moj! svoje ser¬
ce, mu pravi. Nič nočem od tega v misel vzeti,
da tvoje serce po pravici meni gre, ker ga je
moja roka vstvarila in kri moja odkupila, ampak
hočem ga od tebe imeti kakor prostovoljni dar lju¬
bezni. Ne tir jam od tebe tvojega premoženja,
ampak le serce tvoje, ker le ono je prav za prav
v tvoji oblasti. Tvoje blago , celo življenje tvoje
ti zamorejo vzeti; nihče pa ti tvojega serca ne
more vzeti, dokler ti sam nočeš. Daj ga tedaj
meni, ki sem te od vekomaj že ljubil. Res, ko bi
ti toliko sere imel, kolikor je zern peska na bregu
morja, bi imel vse meni dati. In glej, ti imaš le
eno, hi ono le majhno, in še to mi odrekuješ? O
nehvaležnost! le polovico svojega serca mi misliš
dati, in uno polovico — kdo jo bo dobil? Komu
bolj po pravici kakor meni gre? Sem morebiti le
polovico tvojega serca vstvaril, odrešil in posvetil?
Sem ti li jaz dal svojega serca tudi le polovico?
Sveto obhajilo — kolikokrat si ga prejel? Koli¬
kokrat sem ti celo svoje telo dal, celo svojo dušo,
vso svojo rešnjo kri, vse svoje zaslužen je? S po¬
lovico serca pobegni spred mojega obličja; toda
vedi, da ne boš ne miru ne pokoja v zdaiijem,
ne mojega zveličanja v prihodnjem življenju najdel.
Ako ti je pa resnica, mi celo svoje serce dati, ti
ga bom z večnimi dami napolnil, z blagoslovom
obilnim ga obsul, in sladkosti raja ti okusiti dal.
Tako milo nebeški Oče govori vsakteremu, ki ga,
za svojega sina sprejme.

In glej, ljubeznjivi moj brat v Kristusu! tebe
Gospod rti samo za svojega sinu izvolil, temuč v
služabnika svojega svetinstva, v svojega namest¬
nika te je poklical. Boš li svoje serce med Bo¬
gom in stvarmi delil? Naš Bog je ljuboserden
Bog, vnet za svojo čast, svojega veličastva ni¬
komur ne sme dati, z nobenim malikom ne deliti.

13

Zatorej dans, ko bos pervikrat čudež; spre-
uiiiijenja kruha in vina na altarju storil, in s
svojilni posvečenimi rokami pervikrat dar neskonč¬
ne cene Bogu prinesel, ponovi daritev svojega
lastnega življenja 5 položi na altar svoje serce v
sveti ljubezni goreče, in z veselo serčnostjo reci v
svojem duhu: Sprejmi, Gospod! vso pro¬

stost mojo; vzemi spomin, moj um in voljo
mojo  vso. Kar imam, si mi ti podelil, vse
ti dam nazaj, da čez vse po svoji modrosti
gospoduješ. Ljubezen do tebe in gnado
svojo le mi daj, in bogat sem zadosti in
nič druzega več ne tirjam.  Gospod na pre¬
stolu svojega veličastva bo poterdil to daritev.
Vse nebesa, neizmerne trume angelov in svetnikov
božjih, vse te verne množice brezštevilne, svatov
tvojih častita versta, in mi tvoji duhovni bratje, ki
te v ljubezni zdaj obdajamo, bomo priče svete zveze,
ki jo boš s svojim Bogom za vekomaj ponovil.
Sprejmi vošila naših sere k temu dopadljivemu
daru ljubezni, in veseli se današnjega dneva, ob
kterem se kadilo od take daritve v svetlih oblakih
nakviško vzdiguje; dneva lepšega in veselšega v
življenji več ne bo.

Le vzdigni se zdaj,  izvoljeni mašnik Narvi-
šega! z vnetim sercem, dopolni darovanje in prosi
velikega Boga, da tudi mi vsi prav bogat delež
od altarja nedolžnega Jagnjeta prejmemo. Ah! ko
bi ti mogel pogledati to uro v ljubijoče serce svo¬
jega očeta, svoje matere, pač bi vidil, kako se
od veselja taja. Z otročjo vdanostjo ju priporočuj
Gospodu, in z zahvalno daritvijo jima poverili obil¬
nost skerbne ljubezni, ktera te je zvesto skoz vse
leta spremljevala. Dans in kolikorkrat spomin
Kristusove ljubezni obhajaš na altarju, prosi ne¬
beškega Očeta, da pogleda milostljivo na obličje
svojega Ediriorojenega, in zavoljo njegovega za-

14

služenja ljubijočim staršem tvojim tukaj vso polnost
blagoslova podeli, tam pa krono večnega plačila.
Prosi za brate in sestre svoje, ki jih je dans lju¬
bezen do tebe vse tukaj pred altarjem zbrala, da
se enkrat tudi vsi skupaj v nebeškem raju zbrani
najdete. Spomni se vse druge rodovine in sva-
tovšine blagorodne in častite, ki hrepeneče tvoje
molitve pričakuje; spomni se v obličju Sina
božjega pobožne množice verne, ki nikakor noče
prazna biti razpušena; prosi posebno tudi za nas
duhovne, svoje brate v Kristusu, da nepremakljivo
deržimo priseženo obljubo njemu, ki nas je v ded-
šino svojega Edinorojenega in v svetinstvo svoje
milostljivo poklical.

Ti pa, o Gospod! čigar usmiljenje preseže
vse svetove, in čigar ljubezen je neskončna, daj
da ogenj tvojega Duha na daritev našo iz nebe¬
ških višav pade; daj, da plame od njega vžgano
v naših sercih nikdar ne ugasne; daj, da naša
ljubezen vekomaj ostane. Amen.


15

2. Pridiga pri novi maši.

Marija je nar boljši del izvolila.

Luk. 10, 43.

JElodite mi pozdravljeni, kristjani moji! Od kod je
to, da vas dans presveta služba božja v nena¬
vadni obilnosti združuje v tej poddružni cerkvi? Pač
vidim, ko se obernem na altar, ljubeznjivi obraz
Marije, ki nas vselej z neizrekljivo ljubeznijo k
sebi vabi, pod ktere varstvom se tako sladko pre¬
biva, ktere mili pogled hladilno olje v ranjene serca
vliva. Veš, o Marija! da radi k tebi pritečemo,
da nam je zveličanje, se v solnčni svetlobi tvojega
obličja greti, da se z veselim zaupanjem shajamo
v cerkvah tvojemu sladkemu imenu posvečenih,
akoravno vanje manj praznično vabijo zvonovi.
Dans pa, kar morejo, slovesno donijo čez planjave;
zakaj spomin Mariinega povišanja v nebeško čast
obhajamo, kteremu je ravno tudi ta cerkev posve¬
čena. Kdo bi se vam čudil, ako bi iz tega na¬
mena simkaj vreli, da bi se ložeje v duhu po¬
vzdignili v nebo, kjer v milem veličastvu Marija
kraljuje s svojim Sinom in nam zaklade milosti
odpira ?

Mični svit današnjega dneva in te cerkve pa
še nekaj drujega prav zelo povišuje, kar posebno
skrivnostno moč ima, obilniše trume vernih priva¬
biti. Strela in zvonov glasovi so nam novo mašo
napovedovali; zavoljo te srečne prigodbe nam je
današnji praznik zares dan, ki ga je Bog naredil.
Z veselim sercem je tega dneva pričakovala ne

16

samo rodovina novega mašnika, cela soseska, cela
fara, cela okrajina se ga veseli in se želi vdeležiti
bogatega blagoslova, kteri izvira iz častite službe,
ki jo dans novi mašnik pervikrat opravlja. Zato,
ljubi moji! stojite tudi vi zdaj s povzdignjenim
sercem v tej hiši božji. Kdo bi vam zameril, da
radi na novo mašo pridete? Jaz ne. Je neka
skrivnostna moč, ki verne simkaj vleče; enake
čutila tudi mojo dušo navdajajo; ne morem tajiti,
da se nove maše vselej veselim.

Kdo pa nam pomen teh globokih čutil odkrije?
Izteka se že iz nature duhovskega stanu. Zakaj
kakor Jezus v današnjem svetem evangelii pravi
od Marije, se sme še v višjih razmerah reči od
duhovnega, da si je namreč nar boljši del izvolil.
In ravno od tega sem si namenil dans govoriti,
da je duhovski stan nar boljši del, ki si ga kdo
izvoliti more, ker se v njem nar okilniša mera pri¬
ložnost najde, za svoje lastno in za drugih ljudi
zveličanje sk er beti.

Preden pa začnem, te prosim, o Marija! da
nam vsim, ki nas je hrepenenje po zveličanju sku¬
paj zbralo, blišeče znamnje izvoljenja, namreč
ljubezen do tebe, v serca vdihneš.

*

Dobri so, ljubi moji! vsi stanovi. Kdor dolž¬
nosti svojega stanu zvesto spolnuje, ter v veri,
upanju, ljubezni in pokoršini ostane, je Bogu pri¬
jeten in sveti Duh mu spričevanje daje, da je otrok
božji in da sme z veselo svestjo krono večnega živ¬
ljenja pričakovati. Kmet, ki svoje dela v poter-
pežljivosti opravlja in živi v strahu božjem, ima
veljavo pred Bogom in angeli njegovimi; pastir,
ki svojo čedo skerbno varuje in s čisto vestjo k
nebeškemu Očetu moli, je pred Bogom bogat na
zasluženju in pred očmi nebeških prebivavcev ime-

47

nitniši, ko marsikteri, čigar velike dela ljudje s
stermenjem gledajo. Vendar pa se sme po pravici
reči, da duhovski stan je nar boljši del, ki si ga
slabostni človek /.voliti more. Zakaj v nobe¬
nem drugem stanu ni toliko priložnost /.a svoje in
svojega bližnjega zveličanje skerbeti. Ze svete
opravila duhovnega tako nanašajo.

Duhoven je oznaiiovavcc besede božje. Kdor
hoče druge učiti, mora sam hiti dobro izučen.
Da tedaj duhoven ta del svoje službe kakor zvest
varh Siona opravlja, mora zajemati iz studencev,
iz kterih mu izvira modrost in učenost.

Eden teh živih studencev, kterih čista bistra
voda se v večno življenje izteka, je sveto Pis¬
mo. To tedaj duhoven bere in z vernim sercem
premišljuje. Nebo jasno, polno svetih skrivnost, se
tukaj mu odkriva; vtopljen v svetlobo, ki mu ču¬
deže božjega usmiljenja pokaže, spoznava večne
sklepe božje; vidi ljubezen in ojstrost sodbe ne¬
beškega Očeta, ki je svojega Edinorojenega dal
v smert; spozna veliko vrednost človekovo pred
Bogom, kteri ga, ko je na kraju strašnega brezna
stal, ni pustil pasti vanj, teinuč ga je z usmiljeno
roko nazaj potegnil; z začudenjem vidi neizmerne
zaklade gnad, ki so po Kristusu v katoliški cerkvi
nam pripravljene, in krono veličastno, ki čaka
izvoljene v nebesih. Je li mogoče, da, od take
svetle luči obsvetljevan, njegov duh v temo zakopan
ostane ? Je li mogoče, da njegovo serce, od solnca
tako močnega pregrevano, ostane merzlo in ledeno?
Se li ne bo otajalo v nasprotni ljubezni do Boga,
ki ga je od vekomaj v ljubijočem sercu nosil?
Gotovo — pogled v nebeško čast bo njegovo dušo
nakviško vlekel, da počiva tam, kjer s prebodeno
stranjo mojster ljubezni na desnici Očetovi sedi.

Pisma očakov so drugi studenec  spo¬
znanja.  Tudi te prebira duhoven in spozna iz

Pogačar. Pridigej 2

18

njih rast katoliške cerkve, kako da je pod peru-
tauii svetega Duha iz majhnega semena kmalo
zrastlo drevo veliko, pod kterega senco počivajo
narodi zemlje in se vesele obilnosti blagoslova, ki
ga moč odrešenja po vsem človeštvu zliva. Prečudne
pota previdnosti božje gleda, ktera Kristusovo
cerkev ohrani nepramagljivo in jo otme iz vseh vi¬
harjev, da zastonj bučijo okrog skale, na ktero
je Jezus zidal novi Jeruzalem. Ah! če tako dolgo
versto stoletij katoliške cerkve pregleduje, kako
se pač uterditi, uskaloviti mora njegova vera, ker
mu vsak dan svetlejše spričevanje daje, da vse-
gavidno oko božje čuje vedno nad delom njegovih
rok. Vidi sicer tudi, da tu ali tam vera peša in
ljubezen v sercih Omerzuje, in sovražniki cerkve v
zvezi s peklenskimi močmi zbirajo hudobijo vso,
da bi razdjali tempelj božji. Vendar vse to zau¬
panja njegovega ne omaja; v sredi valov, ki čol¬
nič cerkve žugajo vtopiti, stoji nepremakljiv, ker
pisma ss, očakov ga uče, da kadarkoli so sovražne
moči stresale skalo cerkve, je bila vselej v sili
pomoč blizo; Duh Gospodov je prišel ter s slepoto
udaril nasprotnike, njih orožje jim razterl in vse
hudobne pogubivne naklepe pokončal. Desnica
Gospodova je moč skazala. — O kako terdno
se duhoven oklene cerkve, svoje matere, ktero
spozna za steber in podlago vse resnice! Ne po¬
sluša glasov tistih zapeljivih, ki ga pertijo z
zmotami oviti; od vsakega duha, kteri ni iz Boga,
se z gnjusenjem preč oberne; zveličanski mir pre¬
biva v njegovih persih; sej ve, da ga Duh božji
obdaja s svojim varstvom.

Tretji studenec spoznanja je življenje
svetnikov,  ktero duhoven premišljuje. Tu vidi
v živi podobi moč Kristusove gnade, ki vse pre¬
maga, ktera človeka, ki je prah le in pepel, tako
prestvari, da nanj nebo in zemlja z začudenjem

19

gleda. Duhoven stermi, ko se razgleduje nad
viteškimi deli zatajevanja in premagovanja, po-
terpežljivosti in ponižnosti; ko vidi serčnost ognjeno,
s ktero so svetniki šteli vse za nič, in z veseljem
terpeli žejo, lakot, mraz, vročino in pomanjkanje
vseh reči, tudi meč in ogenj zavoljo Kristusovega
imena. Ali ozir na take čednosti duhovnega ne
bo presunil, mu jih ne vtisnil v nar globokejo glo¬
bočino duše? Ali se pri tem ognju, ki s tako
močnim plamenom šviga proti nebesom, serce nje¬
govo ne bo vnelo v tisti ljubezni, ki je močnejša
kakor smert ?

Vidite tedaj, ljubi moji! kako ima duhoven,
ker je oznanovavec besede božje, obilno priložnost
in nagibov, za svoje lastno posvečenje in zveli¬
čanje skerbeti.

Ravno ta del njegove službe mu pa tudi preo¬
bilno priložnost daje, posvetiti in zveličati duše,
njegovi pastirski skerbljivosti izročene. Branje in
premišljevanje svetih bukev je duha mu razjasnilo.
Čuda ljubezni božje so razgernjene pred njim, z
očistenim očesom gleda v globočino njegovega
usmiljenja, zveličanske resnice zdej ume, njegova
vera je živa in terdna kakor skala, in serce v
ljubezni Jezusovi plameče. V čutilih tako ognjenih,
oborožen z močjo duha, stopi na prižnico pred
ljudstvo in govori, kakor kteri oblast ima; veličastvo
kraljestva božjega očitno razglasuje ter s krepkim
in vnetim glasom kliče, naj se zbude iz-spanja
vsi, da jih bo razsvetlil Kristus. Ker njegovo
serce gori v ljubezni, je vsaka beseda kakor iskra,
ktera skoz ušesa pridere k sercu poslušavcev in
vžge ogenj, ki požre mlačnost in lenobo. Beseda,
ki iz vnetega serca pride, gre tudi k sercu in
zedini serca, da le po tem, kar je v resnici dobro,
hrepene.

Dobovškega delovanja priljubljeno mesto je

3 *

20

tudi spovednica. V njej sedi duhoven kakor sodnik,
namestnik Kristusa, Sina božjega, kteremu je Oče
vso sodbo prepustil, tako da on nobenega ne
sodi, tenrnč Sin, ker je sam sebe dal v srnert,
Pred njim v prah poklekne človek z butaro slabost
in grehov obtežan. Odgerne rane svoje duše,
pripoveduje priložnosti, okolišine grehov, padce
tudi globoke. Tukaj prav v živo čuti duhoven,
sedeč na sodnjem stolu, slabost človekove nature.
Tu prestrašen gleda, kako hudobno nagnjenje po-
času raste, dokler z močnimi vezmi serca člove¬
kovega ne oklene; kako greh, dvakrat, trikrat storjen,
dobi železno moč navade; kako ob neobvarovani
uri, ko kristjan čuti in moliti pozabi, tudi majhna
skušnjava podere tistega, ki je dozdaj terdno stal
pokoncu. Vidi, kako visoke padajo drevesa, ki so
se dozdaj tudi nar silnišim viharjem postavljale v
bran. Iz tega se uči duhoven v svoj lastni prid,
kako je treba vedno čuti, vsako hudo nagnjenje
hitro ko se zbudi zatreti, da ne švigne iskra v
plame zreče; kako mora, ako bi bil spodtaknil se
in padel, brez odlašanja vstati k pokori, da se v
hudobii ne uterdovrati. — Spozna pa tukaj tudi
duhoven vso visokost, globokost in širokost božje
milosti, ktera človeka, ki prederzno klic ljubezni
zametuje, ne pahne koj od sebe; ktera za zgu¬
bljenim sinom tudi v daljno deželo z milim pogle¬
dom gleda, ga z očetovsko ljubeznijo iše in z
ojstrim .želom vesti tako dolgo zbada, da vstane,
se poda nazaj v Očetov dom, ter s skesanim sercem
pred njegovim namestnikom odpušenja prosi. Raz¬
vidi spovednik iz tega izgleda prizanašljivosti božje
prav svetlo, de se tudi duhoven nima nikdar utru¬
diti, ternuč z močnim glasom klicati k pokori, ako
bi ravno še tako terdovratno kdo njegov poduk
zametoval. — Nasproti pa pridejo k spovednici
tudi pobožne duše, kterih tanka vest angele božje

21

oveseljuje. Tu pač včasih spovednik osramoten
sedi, in prav v globočini duše svojo lastno nevred¬
nost čuti. On, ki je povzdignjen k taki visokosti,
spozna z žalostjo in sramoto , da je ponižan pod
ovčice svoje čede. Ako je še ktero zelo ojstro
dosti, da ga spodbode, ga bo spodbodlo gotovo
to čutilo sramote, da začne hrepeneti po tem, kar
je popolnega. Sola popolnosti je tedaj spovednica
za duhovnega pastirja.

Dober in zvest duhoven je pa tudi ravno v
spovednici velik dar za verne, ki se mu v po¬
nižnosti serca približajo. Zdravnik duš je, kterih
boleče rane celi, ker kaže nevarnosti za zveličanje;
ker svari z besedo milo, da naj hiti, kdor je pa¬
del, iz hudobnih tovaršij in nagnjenj se oteti; ker
z živimi izgledi kaže, da gnada božja počasnega
ravnanja ne pozna. Tit daje obupnemu serčnost,
tolaži maloserčnega, podžiga mlačnega, vsakteremu
pot življenja odkazuje, in z odvezo gnado svetega
Duha v njegovo serce vliva, da sin zgubljeni spet
v otročji ljubezni kliče: Aba! Oče! — Tako te¬

daj, je služba duhovnega v spovednici njemu sa¬
memu in njegovim ovčicam v zveličanje.

Na dalje se sme obiskanje bolnikov imeniten
del dnhovske službe imenovati. Ah! pri bolni¬
kih vidi duhoven in spozna prav v živo minlji¬
vost vsega zemeljskega, vseh veselic in kratko-
casov, za kterimi ljudje derejo, vseh telesnih
moči, vsega posvetnega bogastva; til čuti prav
pretresno po vseh udih nečimernost vsega, kar ni
pripravno, človeka terdnejše zvezati z Bogom.
Uči se svojega serca ne navezovati na minljivo,
temuč ga prinesti Bogu v dar, ki ga je za se
vstvaril, ter reči s psalmistom: Kaj imam v

nebesih in kaj si želim na zemlji? Bog mo¬
jega serca in del moj je Bog na vekomaj.
Besedo Modrega, ki jo današnji dan cerkev od

22

Marije poje, obrača nase: Povsod sem miru
iskal, pa le v dedšini Gospodovi bom pre¬
bival. Ah! umirajočega bledi obraz, ugasle oči nje¬
gove, umolkle usta mu oznanujejo glasnejše ko vse
drugo, kako nad vse zapopadke velika neumnost je,
presilno na sladnosti tega sveta se navezovati; kako
potrebno je, zakladov za večnost si nabirati, in z
obilnostjo časnega premoženja po volji cerkve pri-
jatlov si pridobiti, kteri mu pomagajo v nebeške
prebivališa.

Duhoven je pa tudi za bolnika angel od Boga
poslan. Tolaži ga in krepča, njegovo serce k
nebeškim željam vzdiguje; usmiljenje božje mu
zdaj kaže, ga uči svoje lastno življenje Bogu da¬
rovati, in mu po zakramentih blagoslov gnade božje
v serce vliva. Ko ima zginiti pred njegovimi te¬
lesnimi očmi vidni svet, odpira njegovim duhov¬
nim očem nebeški raj , kjer so izvoljeni pripravljeni
ga sprejeti. — Vidite tedaj, lj. m., koliko lepih
priložnost ima duhoven pri obiskovanju bolnikov, za
svoje in sebi zročenih duš zveličanje skerbeti.

Eden nar imeiutniših del duhovske službe je
molitev, k kteri ga cerkev še posebno veže, ker
mu vsak dan ure (brevir) moliti veleva. Na
perutah vnete pobožnosti se tu povzdigne s psal¬
mistom proti nebesom, z njim se veseli v Bogu,
z njim zdihuje k Bogu, z njim mu svojo revo
potožuje, z njim milosti v nadlogah prosi; z njim
pred Bogom svoje grehe objokuje in na odpušenje
kliče; z njim prepeva božjo čast in slavo, z njim
se za prejete dobrote zahvaljuje. Akoravno sam
v svoji sobici ali v cerkvi moli: Gospod, odpri
moje ustnice, in moje usta bodo oznano-
vale tvojo hvalo,  vendar le ni sam, ker moli v
imenu cerkve in cela cerkev z njim. Ah, kako
blizo je pač v taki molitvi Kristusu,- poglavarju
cerkve, kako srečen v taki družbi! Ako se pa vda

n

duhoven tudi notranji molitvi ali premišljevanju, o
kakošne blagosti potlej še le občuti! Ko je vtopljen
v premišljevanje veličastva božjega in zamaknjen
v gledanje del njegove ljubezni, o tu vse zemeljsko
spred njegovih oči zgine, in v sklenitvi z Bogom
vživa sladkosti rajske, ki bi jih za ves svet ne
hotel dati.

Toda molitev, ki jo duhoven ali v tihoti svoje
Staniče ali v cerkvi pred sv. rešnjim Telesom sam
opravlja, ne postavi samo njega v bližo družbo z
Bogom, ker mu nebeške sladkosti okušati daje, te¬
mne  tudi na njegovo ljubljeno čedo obilen blagoslov
sklicuje. Na stanovitne prošnje duhovnega pastirja
pošlje Gospod zgubljenim ovčicam, guado spreo-
bernjenja in pokore; njegova molitev dostikrat tudi
nar terdovratniše grešnike premaga. Ako pa kak
zbegan revež in zmotenec zaslepljen le terdovratno
sprošeno gnado paha od sebe, se mir nebeški na
celo družbo farne soseske zlije in zveličuje tiste,
ki imajo serca bolj dovzetne. — Tako, lj. m., je
molitev, k kteri duhovna že njegov stan posebno
veže, njemu samemu in veliko drugim bogat vir
za večnost in zveličanje.

Nar imenitniši del duhovske službe je zadnjič
sveta Maša, v kteri opravlja daritev nove zaveze
na altarju. Ali ni duhoven v tej službi srečniši
kakor David, kterega hrepenenje se stopi v ko-
perneči zdihljej: Kdaj bom prišel  in  stal

pred  obličjem Gospodovim?  Glejte, duhoven
stoji vsak dan pred obličjem božjim; na njegove
besede se odpro nebesa, in gospod nebes in zemlje,
kakor nekdaj v betlehemskih jaslicah, počiva v nje¬
govih posvečenih rokah na altarju; trume angelov
ga obdajajo, kerubini in serafini v zamaknjenost
vtopljeni zakrivajo obraze, in pokladajo pred Ja¬
gnje svoje krone. Tu stoji duhoven v sredi bož¬
jega svetinstva. O pač ume iz lastne skušnje

24

psalmistove besede: Kako ljubeznjivi so tvoji
šotori, o Gospod moči! moja duša želi in
koperni po vežah Gospodovi h. Boljši je
en dan v tvojih vežah, kakor sicer tavžent.
Eno sem prosil Gospoda, tega bom iskal,
da prebivam v hiši Gospodovi vse dni
svojega, življenja. Te želje so v preobilni meri
spolnjene pri duhovnu; med domačine in prijatle
božje se šteje, stoji vsak dan pred tronom gnade,
na svetem kraju, od svetosti večne ljubezni pri¬
jazno obsevan in pregrevam Ah, kako bi bilo
mogoče, da bi se tik tako žarečega ognja ne
ogrel in ne vnel v ljubezni! kako bi bilo mogoče, da
bi taka častita svetost kraja njegove duše ne po¬
svetila !

Služba duhovnega pastirja na altarju je pa
tudi nar zdajniši vir gnad za drage Kristusove
ovčice, ki so mu v zvesto varstvo izročene. Vpričo
angelov vse' njih potrebe poldada na altar, da
najdejo polajšanje, vse njih pregrehe, da jih ogenj
svete daritve zmagavno požge, vse njih čednosti,
da jih gnada nedolžnega Jagnjeta k viši popolnosti
vzdigne.

Duhoven tudi vsak dan vžije Jezusa v sve¬
tem zakramentu, se kakor prijatel s prijatlom po-
menkva z njim, kteri, kakor kralj na svojem tronu,
prebiva v njegovem sercu. — Kruh življenja lomi
vsem, kteri se žele vdeležiti dedšine zveličanja,
da v resnici postanejo udje Kristusovega telesa,
in z njim zrašeni kakor mladike s terto oživljajoče
moči pijejo iz njegovega bogastva.

Vsi zakladi gnad so tedaj duhovnu izročeni,
vsako opravilo ga svetosti opominja, vsako opra¬
vilo ljudem služi v posvečenje in zveličanje. To
je, ljubi moji! kar duhovski stan stori tako častitljiv,
to je tista skrivnostna moč, ki skorej vsakterega
na novo mašo vleče; vesele se verni, da je na-

25

peljan nov potok gnad, v ktereui hrepeneče serca
zamorejo žejo po miru in zveličanju ugasiti.

Veseli se tedaj, častiti novi mašnik! nar
boljši del si zvolil. Velika je mera darov blaživ-
nih, s kterimi te je posvečujoča roka škofova ob¬
sula; visoka je vrednost, k kteri te je povzdignila.
Te li straši visokost? Glej, da se visoko tudi
povzdigne zvestoba tvoje službe, in padca v
globočino se ti ni bati. Te li straši teža službe?
O imej serčnost! sej veš, da beseda Gospodova:
Bog zarnore kamne v Abrahamove otroke
prest var iti,  tudi od njegovih namestnikov velja.
Te li straši zaničevanje in zasramovanje posvetnja-
kov, ki odrešujočo moč Kristusovo taje in zametujejo
njega, ki ga je Oče mazilil in v vogelni kamen z
mogočno roko postavil? O poslušaj zveličavni glas
Gospodov: Hočem, da kjer  sem  jaz, ondi tudi
moj služabnik  je. Učenec ni viši od učitelja,
kterega je svet pred sovražil, preden je učence
sovražiti mogel. Na svetu,  tako tolaži svoje
izvoljene, imate stisko; pa potolažite se,
jaz sem svet premagal. Mir vam zapu¬
stim, svoj mir vam dam, ne kakor ga
svet daje.  Hočeš pa vediti, ljubi brat v Kri¬
stusu! kakšen je njegov  mir že v zemeljski ni¬
žavi bil, poglej gori na taborsko višavo, kjer z
Mojzesom in Elijem od svojega težavnega izhoda,
od kervavega izteka svojega življenja v Jeruzalemu
govori, pa se njegov obraz vendar sveti kakor
solnce in se njegove oblačila bliše ko sneg! Le
vredno svojemu visokemu poklicu živi, in tudi
razpet na križu boš s Kristusom mir imel, ki ves
um preseže.

Zdaj pa, kristjani moji! novega mašnika dalje
nočem zaderževati; precej se bode približal spet
altarju, da dokonča sveto daritev, ter svojega in va¬
šega serca hrepenenje spolni. Naj nad obličjem

26

Edinorojenega njegova molitev kipi visoko v nebo
k Očetu, in vso obilnost dušnih in telesnih gnad
posebno ljubijočem staršem sprosi, bratom, sestram
tudi in svatom vsem in zbranim vernim, ki v ve¬
selem zaupanju bogatega blagoslova od nove maše
pričakujejo. Vzdigni se, častiti novi mašnik! pojdi
k altarju, mi tvoji duhovni bratje te radostipolni
spremljamo, v ljubezni združeni s teboj se hočemo
zopet s teboj Bogu darovati brez zaderžka in z
vsemi vernimi reči Gospodu vojsknih trum: Res,
Gospod! ti si naš Bog, in mi tvoje ljud¬
stvo in ovčice tvoje čede.

O Marija, ki slišiš obljubo zaveze naše,
svojega milega očesa od nas nikdar ne oberni;
pojdi pred nami v svetinstvo , pokaži nam kri za¬
veze — in mi vsi rečemo v svetem strahu: Amen.

3. Pridiga na novi maši.

Jaz prosim zanje, ktere si mi dal;
in poveličan sem v njih.

Jan. 17, 9. 10.

Ko ob nedeljah in praznikih beremo svete evange¬
lije, se razgledujemo z radostjo nad visokimi deli
Zveličarja; ga. vidimo, kako poln nebeške milote
od kraja do kraja hodi, vsakoršne dobrote ljudem
skazuje in jih z obilnim blagoslovom napolnuje;
kako ozdravlja bolne, žalostne tolaži, oživlja raz-
terte serca, vezi smerti razvezuje. Kako sladko
bi bilo od ljubezni govoriti, ktera rada usliši, vse
objame in povsod pomaga! Današnji sveti evan-
geli, ki nam tako globoko ljubijoče serce Jezusovo
odkrije, posebno k temu s prijetno silo govornika
naganja. Ah! kako me žene vneti v vaših sercih
tisti ogenj ljubezni, ki ga je Jezus prinesel na
zemljo, ko je rekel: Ogenj sim prišel prinest
na zemljo, in kaj hočem kakor da se vname?

Imamo pa, ljubi moji kristjani! neko posebno
skazovanje ljubezni božje dans pred seboj, ktero
se šteje med nar vikše od vsih , ki obličje zemlje
razveseljujejo. Vidimo namreč pred altarjem no¬
vega mašnika, ljubega ženina deviške cerkve v
svatovskem oblačilu. Gospod ga je poklical v
svoje svetinstvo; in ta poklic — ali ni razodenje
nar serčnejše, nar vikše ljubezni? Pa kako ga je
klical ? Glejte, že od mladostnih let ga je odločil
za se, da naj, kakor se solnčnica zavija k solncu,
že spomlad življenja, perve cvetlice vshajočih misel
in želja, na duhovski stan obrača. Sveta cerkev

28

za visoko službo altarja iše sere nedolžnih; le ako
nedolžnih ne najde, sprejema spokorjene. Zato je
skril Gospod njegovo dušo zgodej v zavetje , da
bi okužni piš življenja njene krasote ne zatemnil.
Lahko rečem, da k hudemu ali napenemu svojega
serca ni naklanjal; vidil sem ga skerbno varovati dra¬
goceno oblačilo kerstne gnade, in veselil sem se nje¬
gove rasti ne le v starosti, temuč tudi v vsakterih
vednostih in v svetem strahu božjem. Tolaže polno
upanje me je vedno navdajalo, da bode zvest ostal
imenitnemu poklicu, k kteremu ga je Bog milostno
odločil. In dans je to upanje mojega serca dopol¬
njeno; pred vernim ljudstvom božjim stoji ogernjen
z blišečo štolo mašno. Zato moja duša poveličuje
Gospoda in se raduje moj duh v Bogu, mojem
Zveličarju; zakaj svest sim si, da bodo pri sveti
maši vsak dan iskrene molitve z altarja njegovega
serca plamele k nebu, in tudi na me oživljajočo
gorkoto ljubezni božje sklicovale.

Pa kaj se zapozabim, da le od sebe govorim?
Sej jih je veliko tukaj, ktere z novim mašnikom
še tesnejše zveze kervi sklepajo, kteri še večjo pra¬
vico na njegovo ljubezen in na veselje današnjega
dneva imajo. Le visoko naj se veselje vaše vzdi¬
guje! Sprejmite moje serčne vošila k sladki sreči,
ktera se vam dans okusiti daje. V resnici blažena
se sme imenovati rodovina, iz ktere Bogu koga
za službo naj svetejših skrivnost izvoliti dopade.
Blagor pa tudi tebi, farna soseska vsa, iz tvoje
srede je Gospod enega poklical, da (ovarš ange¬
lov, da njegov prijatel bode; to je velika čast, ktera
vso tvojo okolico obsvetljuje. Vem, da čutite to
globoko v svojih sercih, kristjani moji! Sej vam ni
neznano, da se v novem mašniku še po osemnaj¬
stih stoletjih spolnujejo Jezusove besede: Kakor
je mene Oče poslal, tako tudi jaz vas
pošljem.  Ravno te besede nam kažejo duhovna

29

kakor Kristusovega namestnika, in torej vso viso¬
kost in imenitnost duhovske službe izrečejo. Kristus
Jezus nam je pa dan v opravičevanje in posvečevanje ;
tedaj so tudi mašniki kakor Kristusovi namestniki
ljudstvu božjemu dani v opravičevanje in posveče¬
vanje. Veselje, ki ga nad novim mašnikom imate,
blagi ponos, s kterim nanj kakor na svojega domačina
gledate, bi pa, ljubi moji! še le prav umeli, ko
bi vam jaz zdaj obširno razložiti mogel, kako so
v resnici vsi deli duhovske službe vam v opravi¬
čenje in posvečenje. Vsega tega v današnjem
govoru obseči ne morem. Hočem vam to uro de¬
lovanje duhovnih pastirjev le od dveh strani kazati,
od kterih je bolj skrito in neznano, vendar pa
nar zdajniši za zveličanje vaših duš. Menim njih
molitve in spokorne dela. Poslušajte tedaj, kakšne
neprecenljive dobrote za vas izhajajo iz pobožnih
molitev vaših duhovnih pastirjev in njihovih spokor¬
nih del. Naj to pojasnovanje ognjene čutila, ki so
vam že sploh do duhovskega stanu globoko vsa-r
jene, še v višje plamen vname!

Gospod, poveličaj svoje ime, in po¬
sveti nas v svoji resnici!

V

Ko je bil Jezus si namenil izbrati svoje apo-
steljne, je poprej na tihotni gori prenočil v molitvi.
V jutru prihodnjega dneva je iz števila svojih
učencev zvolil tiste, ktere je hotel. Molitev tedaj
nar višega Pastirja, je aposteljne rodila. Ko je
pa Jezus v skrivnostni noči na gori molil, je nje¬
gova molitev dalje segala skoz vse prihodnje sto¬
letja do konca sveta. Sad njegove molitve je iz-
voljenje duhovnih pastirjev do današnjega dneva.
Nikar ne dvomi, novi mašnik! tudi tebi je veljala
Jezusova molitev v zveličavni samii. Njegovo oko,
pred kterim je vsa prihodnost odkrita kakor zdaj-

30

nost, je takrat tudi na te gledalo, in ta milostni
pogled ti je že v tisti srečni noči pripravljal gnado
duhovnega poklica. — Ko je pa Jezus pred svo¬
jim terpljenjem v sredi izvoljenih aposteljnov oči
proti nebu povzdignil in rekel: Jaz sem te po¬

veličal na zemlji; in zdaj ti, Oče! mene po¬
veličaj, je molil z neskončno serčnostjo ljubezni
za aposteljne ter rekel: Prosim za nje, sveti

Oče! ohrani jih v svojem imenu, ktere si
mi dal; tvoji so. Pri tej milostni molitvi je Je¬
zus v sercu imel vse, kterikoli imajo do konca
sveta poklicani biti v službo aposteljnov; in ko
pravi svojemu Očetu: Tvoji so, ohrani jih,

je tudi ta beseda tebi veljala, ljubi moj novi rnašnik!
Kakor na Petra, Janeza, Jakoba, Pavla, Avgu¬
ština in nešteto versto druzih, je tudi na te mislil
in za te prosil: Oče, ohrani ga, posveti ga

v svoji resnici; tvoj je. Tu ni nič dvornbe;
od vsakterega, ki ga je kdej izvolil, od pervega
aposteljna do zadnjega mašnika, ki bo pred kon¬
čanjem sveta nekervavo daritev daroval, je reke!
Jezus: Oče! ohrani ga, posveti ga; tvoj

je. V številu teh izvoljenih, ljubi moj brat v
Kristusu! si bil tudi ti že zapopaden. In ako se
pogrezneš v brezno te misli, da je Jezus že tisto
noč pred svojim terpljenjem na te mislil, te po
imenu poznal; o kako visoka, kako imenitna se
ti mora zdeti služba tvojega duhovstva! In ako
je Jezus za vse mašnike vseh časov tako priserčno
molil, vse s svojo molitvijo že zanaprej posvetil
in blagoslovil, ne bomo li upati smeli, da nam bo
vsem duhovnom, da bo tudi tebi, novi rnašnik! s
svojo pomočjo vedno na strani stal, ako le iskra
ljubezni do njega živa v nas prebiva?

Kakor je pa molitev Jezusova aposteljne ro¬
dila in vse mašnike skoz vse stoletja- posvetila,
tako je tudi molitev nar močnejše orožje v rokah

31

aposteljiiov in duhovnih pastirjev skoz vse čase.
Po izgledu večnega Višimašnika mora duhoven za
vse moliti; in kdo bi si upal reči, da njegova
molitev ni posebno zdatna, da nima pred Bogom
velike cene ? Sej je molitev duhovnega pastirja
tako rekoč le nadaljevanje Jezusove molitve, ki
pravi: Ne samo za te prosim, temuč za

vse, kteri bodo kdej po njih besedi vero¬
vali v me. To, ljubi moji! le malokdej pomislite,
koliko neprecenljivega prida vam prinese molitev
zvestega duhovnega pastirja. Ravno z molitvijo
še pomaga in zmaga, kjer je vse druge pripo¬
močke zastonj poskušal. Naj se boji molitve,
kdor svarjenje zametuje, pravi sv. Bernard.

Ljubezen duhovnega pastirja vse obseže, vsem
želi prinesti dušni in telesni blagor. Vidi v svoji
čedi uboge, ki tlačeni od teže revšine ječe proti
nebu. Ni mu mogoče jim podeliti kruha, ker mu
ni dano reči, da naj uni kamni kruh postanejo.
Zdaj se oberne k Bogu ter v Jezusovem imenu
priserčno prosi: Daj nam dans naš vsak¬

danji kruh.  Molitev ljubezni gine serce nebe¬
škega Očeta, odpre njegovo dobrotno usmiljeno
roko in — sila neha.

Drugod vidi serca žalostne, poterte; nikjer
tolažbe najti ni. Duhovni pastir povzdiguje k
upanju v previdnost božjo, kaže nebo, kaže zemljo,
popisuje milost, ljubezen, dobrotnost stvarnika, ki
ptic pod nebom, cvetlic na polju ne pozabi. Vse
zastonj; v tužnem sercu se ne razjasni, oblaki
žalosti se ne raztergajo. Spet se duhovni pastir
zateče v goreči molitvi k Bogu; si pred oči po¬
stavi Jezusa na oljski gori, ko v silnih težavah
omaguje in je njegova duša žalostna do smerti.
K njemu kliče, da naj ovčicam, v žalost vtopljenim,
pošlje angela tolažbe; angel pride, in grenki kelih
terpljenja memo gre.

32

Duhovni pastir uči verno ljudstvo v pridigah,
opominja, svari, hodi si priložno ali nepriložno,
kliče k pokori z močnim glasom, spodbada k lju¬
bezni božji z vnetim sercem. Da bi oborožen z
močjo Duha besedo prav zastaviti, ter serčno čuda
ljubezni božje in ojstrost njegove sodbe oznanovati
mogel, prosi večkrat Boga za dar modrosti in
svetlega spoznanja skrivnost božjih; bere, pre¬
mišljuje in tudi po dolgem trudenju več let še ne
neha se učiti. Vendar le mora dostikrat doživeti
britko žalost, da meč besede božje, ki jo oznanuje,
skoz terde serca ne predere. Kaj stori zdaj dobri
pastir, ki nima močnejše želje, kakor da vse njemu
izročene duše k spoznanju resnice pridejo in k
zveličanju? Gre v prijazno samoto svoje sobice,
na kolena pade pred podobo Križanega in iz glo¬
bočine serca kliče k Jezusu, naj vender nikar ne
pripusti, da bi njegove roke, noge zastonj bile
prebodene, da bi njegova stran bila zastonj pre¬
sunjena ,. da bi njegovo serce zastonj odperto stalo;
prosi Jezusa, naj pusti eno kapljo svoje svete
kervi kanili na terde nehvaležne serca. Kaj se
zgodi? Kri nedolžnega Jagnjeta serca omeči,
oči grešnikov se polnijo s solzami, s solzami po¬
kore; ovčice, za izvoljeno čedo skor zgubljene, so
pogube spet otete. S kakšno odkupnino? Z vi¬
soko ceno molitve zvestega duhovnega pastirja. —
O kdo bi mogel izšteti tiste srečne, kterirn so
pobožni zdihljeji in vroče solze dušnih pastirjev
sprosile gnado spreobernjenja in pokore! Sodnji
dan bo to razodel, ljubi moji! Takrat, častiti novi
mašnik! takrat nas bodo obsule vesele hvaležne
množice, ki smo jih odkupili s takšno odkupnino;
takrat bodo jokale zadnjo solzico, ne solzice ža¬
losti, ampak solzico veselja, neizrekljive radosti,
solzico hvaležnosti, zveličanja brez mere; — takrat
ti bo tudi nepopisljiv čut rajske sladkosti skoz

33

osrečeno dušo šinil, ko ti bodo tvoje posvečene
roke kuševale, jih z vročimi solzami hvaležnosti
oblivale.

Duhovni pastir vidi, kako se pri ovčicah, nje¬
govemu varstvu izročenih, zmanjšuje gnada božja;
kako ljubezen ugasuje v dušah, ki so dozdaj belo
oblačilo nedolžnosti skerbno varovale, in vsem ne-
beščanom v veselje lepo lilijo čistosti svetlo cve-
tečo za nebeškim Jagnjetom nosile. Take drage
duše vidi v nevarnosti. Ah, za njegovo Ijubijoče
serce je to strašna misel, ktere kar prenesti ne more,
da bi luč posvečujoče gnade v njih ugasnila,
oblačilo nedolžnosti se omadeževalo, cveteča lilija
čistosti zvenila in se osula! Kaj stori? Svari,
hude priložnosti odvrača, kakor naj drajši biser
jih brani sovražnih napadov. Ne, pomaga. Kaj
zdaj? Ali bo obupal in obupno gledal, da se
odtergajo iz rok nebeškega ženina, in se v vezi
hudobnega duha zakujejo? Skerbni pastir gre v
cerkev, s solznimi očmi kleče pred altarjem odpre
v duhu tabernakelj, kjer je tron ljubezni, sedež
nedolžnosti, kjer je nedolžno Jagnje božje; tu
moli, prosi z vso močjo, ktere je Ijubijoče serce
zmožno. In glej, plame ljubezni se v skušanih
dušah spet oživi, oblačilo nedolžnosti poprejšnjo
■svetlost dobi, kakor nebeška rosa pade na belo
lilijo čistosti, da se spet v blišeči krasoti razvije
in odpre proti nebu ter sladkosti raja pije. Kaj
mislite, ljubi moji! koliko jih stoji v nebesih pred
tronom Jagnjetovim v belih oblačilih z lilijami v ro¬
kah; koliko jih hodi za njim, kamor gre; koliko jih
poje za njim novo pesem, kakoršne peti ni nikomur
dano zunaj tem izvoljenim od Boga in Jagnjeta;
koliko jih je zdaj še med vami ozaljšanih z lepoto
kerstne gnade, ktere je ravno molitev duhovnega
pastirja nevarnosti otela!

O kakšen blagoslov je tedaj, lj. m., molitev

Pogaoar. Pridigo. 3

34

duhovnega pastirja za verno ljudstvo! Njeni zveli¬
čavni sadovi se ne dajo preceniti. Iz tega pa tudi
spoznajte, kristjani moji! kakšno spoštovanje, kak¬
šno ljubezen in hvaležnost ste dolžni svojim zvestim
duhovnim pastirjem.

Res, ne da se tajiti, molitev zvestih duhovnih
pastirjev ima prečudno moč. Sej duhoven ni sam,
kadar moli. Ako se na perutah vnete pobožnosti
povzdigne proti nebu ter reče s psalmistom: Go¬
spod, odpri moje ustnice, in moje usta
bodo oznanovale tvojo hvalo  (Ps. 50, 17.),
moli v imenu cerkve in cela cerkev z njim, vse
nebesa molijo z njim. Ne bo li taka molitev oblakov
prederla in serca božjega premagala? Kadar pa
stoji pri altarju, ima Jezusa v oblasti, kaže ne¬
beškemu Očetu njegove rane, njegovo sveto kri.
Ali se ne bode tu vresničila beseda: Karkoli

bote Očeta v mojem imenu prosili, vam bo
dal?  Brezdvombe; molitev duhovnega pastirja stori
močnega y  celo božje serce mu da v oblast. — Z
molitvijo je tudi zmiraj povsod pričujoč pri svoji
čedi. Le redko se verni zberejo v cerkvi, da jim
božje kraljestvo vpričo oznanuje; le včasih se mu
približajo k spovednici, da boleče rane serca celi,
nevarnosti na poti življenja kaže, obupnim serčnost
daje, tolaži maloserčne, podžiga inlačne, in duše
grehov očišuje. Z molitvijo pa je svojim ovčicam
vedno blizo, ker jim z gnado , ki jo Bog podelju¬
je na njegove prošnje, k sercu govori. Ljubi moj
kristjan! ako te grešna skušnjava kdej napada,
na enkrat pa se oglasi vest in te začne z močjo
svariti, vedi, da molitev tvojega duhovnega pa¬
stirja ti je sprosila notranje ojstro zelo, ki te zdaj
zbada, in s svetim strahom pred pravičnim serdorn
božjim napolnuje.

Glejte kristjani! to so dobrote, ki vam od
zvestih duhovnih pastirjev dohajajo, dobrote, ki

35

jih le malo poznate, koinej kdej na nje mislite,
komej morebiti jih umete, vender pa so neprecen¬
ljive; ravno one so včasih edini pripomočki, ki
vam mir vesti, ki vam nebesa zadobe. Naj tedaj
vaše spoštovanje in vaša hvaležnost do zvestih
dušnih pastirjev nikdar ne ugasne.

Vendar še nekaj druzega je, kar stori zvest
duhovni pastir svojini ljubljenim ovčicam, kar je
pa še menj znano, dasiravno od strani vernih
veliko serčnejše zahvale vredno. Duhoven misli v
svojem blagem sercu, da je pri Izročeni cedi Kri¬
stusov namestnik. Kristusovo življenje pa ni bilo
druzega, kakor življenje pokore in zadostovanja za
grehe človeškega rodu. Zato tudi on po izgledu
večnega Višipastirja za svoje ovčice zadostuje,
spokorne dela opravlja za nje, svoje terpljenje in
trudenje radovoljno v njih prid daruje, in tako jezo
božjo potolaži. Veselim se, pravi s svetim apo-
steljnom Pavlom (Kol. 1, 24.), veselim se v
terpljenju za vas, in dopolnujem to, kar ter-
pljenju Kristusovemu manjka, v svojem
mesu za njegovo telo, ktero je cerkev. Nje¬
gove spokorne dela so dostikrat palica, s ktero
kakor drugi Mojzes na skalovite serca bije, da
priteko iz njih potoki spokornih solz. Glej, tu ali
tam je kak terdovraten grešnik, nobena beseda
svarjenja in ljubezni nič ne zda, celd molitev nima
moči, okamnele serca omečiti. In glej, naenkrat,
ne da bi kdo vedil, kaj in kako se je godilo,
postane serce rahlo ter je presunjeno žalosti,
tiste žalosti, ktera je po aposteljnovih besedah
v zveličanje; Boga, ki ga je zgubil, začne spet
iskati; čuti svojo dušno revo, in hrepeni po kruhu
življenja. Kdo je ta čudež spreobernjenja storil?
Duhovni pastir, kteremu je nesrečni stan zgubljene
ovčice k sercu šel; dobri pastir, ki da tudi živ—

3 *

86

ljenje za svoje čedo , si je iz ljubezni do nje naložil
kako težko delo pokore, in Gospod z nebes, ginjen
od tolike gorečnosti ljubezni, je podelil gnado,
ktera je kamen grešne oterpnjenosti zdrobila.

Duhovni pastir vidi in premišljuje, kako Jezus
od kraja do kraja hodi in se ves utruden pri si-
hemskem vodnjaku usede. Kakšen je bil dobiček
njegovega truda ? Zveličanje samarijske žene in
še veliko drugih, ki so po njenih besedah verovali
vanj. Tudi duhoven, poslanec in namestnik Kri¬
stusov, mora dostikrat hoditi po težavnih potih,
po hribih in dolinah, da mu noge utripajo in truda
pešajo. Kaj stori o taki priložnosti njegovo serce,
od blage ljubezni kipeče? Morebiti le na se misli?
na svoj počitek? na svojo zložnost? Na besede
Kristusove misli, ki .jih je učencem govoril, ko
so mu iz mesta jedi prinesli: Imam jesti jed,

k ter e vi ne poznate. Tudi duhovni pastir na
duše misli, ki njegove pomoči potrebujejo, in svoj
trud Bogu daruje za njih časni in večni blagor.

Duhovni pastir se spominja kervavega potu,
ki ga je Jezus potil na oljski gori. Ve, da pot
Kristusov zbriše in vtopi grehe in ogenj zasluže¬
nih kazen pogasi; zato se v duhu veseli, ko na
obhajilnih potih premerja v družbi z Jezusom bre¬
gove in stermine, in mu vroči pot po životu lije;
blagoserčno ga Bogu daruje za polajšanje in zve¬
ličanje tiste duše, ki njegovega prihoda v smertnih
težavah hrepeneče pričakuje. Morebiti so ravno
duhovnega pastirja potne kaplje tista zdatna mi-
lošina, ki bolniku zadnjo kazen grehov zbriše in
stori, da njegovo oprosteno dušo angeli koj po
smerti v naročje večnega Očeta prenesejo.

Solze duhovnih pastirjev, njih spokorne dela,
koliko grehov, koliko zasluženih kazen so že v
brezno Kristusovega zasluženja zatopile! kolikokrat
so potolažile jezo božjo! Sveti Karol Boromejski

37

je bil v ljubijoče serce kervavo ranjen, ko je šiba
božja s silno težo ležala na mediolanskem mestu ,
in je divja kuga z neštetimi morijami grozila. Pod-
verže pa se blagodušni pastir ojstrim pokorilom za
svojo čedo, da bi serditi Oče prizanašal in mo-
rivni angel memo šel ob mestu, kterega kamne je
kri njegovih nog orudečila. In škofova kri ni za¬
stonj klicala v nebo. Zatorej sploh zvest duhoven
z veselo vdanostjo prevzame težave , ki so z nje¬
govo sveto službo sklenjene. Tudi v njegovem
sercu živi ognjena misel, ki jo je sam od sebe
izrekel sv. apostelj Pavel: Želel bi biti izver-
ženec o d Kr istusa za svoje brate, toje: znaj
hujšimi kaznimi, celo z večno suiertjo bi hotel kazno¬
van biti, ko bi z njo mogel njih duše pridobiti; tudi
njegovega duha vedno luč velike besede razsvet¬
ljuje: Veče ljubezni nobeden nima, kakor
kjdor svoje življenje za svoje  p rij  at  le  da.

Ali ste razumeli, kristjani moji! velikost ne¬
precenljivih gnad, ki jih po zvestih dušnih pastirjih
skoz in skoz prejemate? Umejte in čudite se in
s spoštljivo hvaležnostjo vsak dan svoje roke k
Bogu povzdigujte, da naj svojega Duha v nar
bogotejši meri nanje  zlije; sej od Duha božjega,
ki njih serca žene, tudi vi preobilen delež imate.

Glej pa tudi ti, častiti novi mašnik! podobo
dobrega zvestega pastirja, ki sem jo ravnokar
pred tvojimi očmi razvil; naj ta podoba rajska tudi
podoba tvojega duhovskega življenja bode. Gospod
te je izvolil, da sad obrodiš in tvoj sad vekomaj
ostane. Pojdi tedaj v im v vinograd Gospodov,
ter rasi v čast božjo in zori v sad večnosti. Ko
je sveti Ignaci Lojolanski pošiljal svoje učence in
tovarše v delo apostoljsko, jim je imel navado reči:
Pojdite tje, bratje moji! zažgite in požgite vse z
ognjem, ki ga je Jezus Kristus prinesel na zemljo.
Ta ogenj, novi mašnik! je tudi v tvoje posvečene

roke bil položen. Ko te čez malo časa viši Pa¬
stir pošljejo v delo Gospodovo, pojdi le tje z ve¬
selo serčnostjo in vnemaj serca, da v ljubezni
božji vse gorijo. Tu se vabiti in klicati k Jezu¬
sovemu sercu ne utrudi. Nikar ne obupaj, ako
se precej pervemu klicu ne vdajo; zaupaj v moč
zmagovavno gnade. Puč se zna zgoditi, da boš
klical grešnike in vabil: Skažite se duhovnu,

pa zdihoval z bolečim sercem: Le eden se je

skazal in še ta ptiijec, kje je unih devet — domačih ?
Tu moli, terkaj na vrata božjega usmiljenja, stopi
pred obličje božje v obleki pokore; — Gospod ti
bo zgubljene dal nazaj, in serce tvoje se bo ve¬
selilo. v

Čas hitro teče, ljubi moj brat v Kristusu!
Zato se precej v mladostnih letih, dokler so udje
čversti, kri še vroča in duh voljan, marljivo trudi
za dobre dela v službi nar ljubeznjivšega Gospoda,
ki je svoje življenje za te dal, se trudi za dela,
ktei-e pravico dajo, da sediš enkrat na stolu in
ljudstva sodiš. Ah, kako straši sicer pogled v
pretečenost! Skorej četert stoletja je minulo, kar
me je Bog v preobilnosti svojega usmiljenja po¬
klical v svetinstvo. In dela — kje so? Veliko
mi je bilo zročenega, odgovor bo velik in težak,
in ne vem zdaj, ali sem ljubezni ali sovraštva
vreden. Gospod! spomni se svojega usmiljenja,
spomni se, da si prah izvolil in povišal. Na svo¬
jega novoposvečenca glej, ki bo v globočino p er v e
svete daritve vse moje prestopke in opušenja dans
vtopil in mi gnade prosil, da ne bodem izbrisan
iz števila tistih, ki so z znamnjem Jagnjeta za¬
znamovani. Za šest let skerbljive ljubezni naj mi
to obilno povračilo bo. —

Tako sem se s svojim današnjem govorom pri¬
bližal k koncu, in stopili bomo spet, poslušavci
moji. z novim mašnikom k altarju, da z njim do-

89

končamo sveto daritev ter se vdeležimo njenega bla¬
goslova. — Ko si pred škofa stopil in za pokladanje
rok posvečujočih prosil, si se s polno vdanostjo Bo¬
gu prinesel v dar. Tega daru, častiti novi mašnik!
ne jemlji nikdar več nazaj; ne svet, Bog sam ima
odzdaj pravico na-te; naj kakor svetilnica pred
Narsvetejšim tvojega serca žgavni dar od dans
zanaprej gori na altarju in vekomaj ne ugasne.
— Pojdite tje najprej vi, dans trikrat in trikrat
osrečeni, ki vas z novim mašnikom nar tesnejše vezi
rodil strinjajo, vzemite si z altarja pervi delež, ki
vam ga ljubezen njegova dans pripravlja. Za vami
se hočemo vverstiti vsi drugi svatje in zbrani verni,
in se vnemavnega ognja svete daritve zaupljivo do¬
takniti v ©življenje svojih duš. Kadar v spomin za žive
s povzdignjenim sercem vse ljube in drage pred
Bogom imenuješ, naj tudi, ljubi moj novi mašnik! v
tej versti Oče nebeški častne imena duhovskih in de¬
želskih prednikov s posebno svetlimi čerkami hva¬
ležne vdanosti zapisane ugleda. Ko pa dojdeš k spo-
minjevanju za verne mertve, o tu ti bo že serce samo
na jezik položilo nar drajše imena, ki si jih od
perve zavesti imenoval na zemljinaj  zdaj, ko ti na
zemlji daritev Jagnjeta obhajaš, njih duše v nebe¬
škem raju ženitnina Jagnjetova oveseljuje. Le silo
delaj sercu božjemu dans in vselej; kteri silo dela¬
jo, potegujejo gnade kraljestva na-se.

Ozri se, nebeški Oče! na svoj altar; sliši in
usliši prošnje, kijih  novi mašnik poklada pred-te.
Daj si njegovo darovanje dans in vselej dopasti; ob¬
jemi s svojo ljubeznijo nas duhovne vse, da ti zvesto
služimo in se hudemu z nepremagljivo terdnostjo zo¬
perstavljamo; svoje ljubo ljudstvo pa, odkupljeno z
drago kervjo, blagoslovi bogato, da se zveličamo
vsi — pokorna pobožna čeda z zvestimi pastirji.
Amen.

40

4. Pridiga pri novi maši.

(V Bohinju.)

Po milosti božji sem kar sem; in milost
božja v meni ni prazna ostala.

1. Kor. 15, 10.

2ie več let je navada, da o poletnem času
ptujci tudi od daljnih krajev v vašo prijazno
dolino potovajo, da se razgledujejo nad lepo na¬
turo , ki se tukaj v velikanskih razmerah pod ne¬
bom razprostira. Tudi mene ginejo čuda stvaritve,
ki se tu odkrivajo; povzdigujejo duha k češenju
in poveličevanju še lepšega stvarnika vseh teh Ie-
potij, ter v serce vlivajo hvalne besede psalmistove:
Hvalil te bom, o Gospod, in vse tvoje ču¬
da oznanoval. Vender pa ni leto, kar je dans
mene in veliko drugih gostov pripeljalo k vam. —
Tudi meni se prileže zelena ozko omejena dolina;
oči se ne morejo na široko raztresati, in se obernejo
tako nekako rajši naravnost proti nebu, ter pokladajo
na jezik besede zdihujočega psalmista: Iz glo¬

bočine kličem k tebi, o Gospod! Gospod!
usliši moj glas. Pa tudi mikavnost globoke do¬
line bi ne bila zadosti moči imela, da bi bil ravno
letos k vam pripotoval. — Veže tudi serce pogled
visokih gora, kakoršne pred vami mogočno sterrne
y nebo; nesejo duha v nadzemeljske višine, ka¬
nejo in vabijo v visoke nebesa; skorej nevedoma
kličem s psalmistom: Povzdigujem svoje oči

§°i'e, da mi dojde od ondot pomoč. Spo¬
minjam se ojstrosti pravice božje, ker ravno ta

4i

psalmist pravi: Pravica božja je kakor gore

božje. Pa tudi vaše veličastne gore bi ine letos
ne bile sim privabile. — Tudi mene veseli bistrost
vode, kakoršna zvira v vašem pečevju in se mično
vije po vaši prijazni dolini. Spominja kej živo na
živo vodo, ktero Jezus obeta, ki se po njegovih
besedah v večno življenje izteka. — Tudi mene
veseli viditi toliko imenitni slap vaše Savice, ki
iz visoke skale dere v globino. Obuduje v spo¬
minu Caharijevo prerokbo: Tisti dan bo od-

pert v Davidovi hiši studenec, da grehe
opira, in prerokbo Izaijevo: Vode bom izlil

po suhi in žejni zemlji, svojega duha bom
izlil na tvoje otroke in svoj blagoslov na
tvoj rod. — in ko tako v podobi dereče bistre
vode neizmerno bogastvo darov svetega Duha ob¬
čudujem , se mi zdi, kakor da bi iz terde mutaste
skale slišal glasne budivne besede prerokove: Vi
vsi, ki ste žejni, pridite k vodam, hitite in
kupujte brez denarjev in brez vsakoršne
nične. Zdi se mi, kakor da bi vidil stati na sivi
skali svojega Zveličarja ter ga slišal klicati: Ako
je kdo žejin, naj pride k meni in naj pije.
Kdor pije od vode, ki mu jo jaz dam, ga
ne bo več žejalo vekomaj. Kdo ima čutljivo
serce v persih, in bi se navdihovati od takih misel
ne povzdignil na perutah hrepenečih želj ter ne rekel
k Bogu: Kakor jelen hrepeni po studencih

voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o
Bog! Kdaj bom prišel in stal pred oblič¬
jem Gospodovim? Kolikor sladke pa so čutila,
ktere bistrost vaših voda in široko šumeči slap
vaše Savice v sercu obudi, vendar vse to bi ne
bilo premoglo nas dans tako obilno od daljnih krajev
tukaj zbrati.

Kaj pa tedaj? To, ljubi moji! dobro veste.
Od priložnosti, ki je dans skorej vso dolino in obilno

vnanjih gostov k stari fari privabila, ste se gotovo
že dolgo pogovarjali, in več časa naprej vživali
veselje, ki je s tem sklenjeno. Na enem iz vaše
soseske namreč se spolnujejo dans besede svetega
apostelj na Pavla: Z g nad o božjo sem kar sem.
Veselje nad tem milim razodevanjem gnade božje
— to, to nas tu združuje. Le pomudite se ne¬
koliko pri prigodbi današnjega svetega evangelija,
in jasno bote razvidili, kako pravičen vzrok imamo
se iz serca veseliti. Gospod hodi po krajih Sidona
in Tira. Pride žena in pade pred Jezusa na kolena,
ter milo prosi usmiljenja za svojo hčer. Ker pa ni
bila iz otrok Izraelovih, jo milostni Zveličar za-
verne, rekoč: Pusti, da se poprej otroci na¬
sitijo ; zakaj ni prav, jemati kruha otrokom
in ga metati psičkom.  Ko je namreč Jezus
to govoril, je še stala pokoncu stena, ki je iz¬
raelsko ljudstvo izvoljeno ločila od drugih ljudstev;
moč kervi pa, ki je tekla s Križa, jo je razderla.
Vse ljudstva so zdaj poklicane v zavetje božjega
kraljestva; kjerkoli in kdorkoli kliče v ime Gospo¬
dovo, zadobi pravico otrok božjih. Miza je pri¬
pravljena in bogato obložena z darmi opravičenja
in posvečenja za vse, ki po večnem življenju hre¬
pene. Ne pa samo to; — Gospod voli in pošilja
služabnike, ki za mizo nebeških darov skerb imajo,
in vsem, ki slušajo njih vabijoči klic, s te mize
ne samo drobtince, temuč mero bogato večnih za¬
kladov podeljujejo. Kdor od te mize je, ima ži-
vljenje; kdor ne je, ostane v smerti.

Ravno to se dans godi pred našimi očmi, da
Gospod naš Zveličar pošlje novega služabnika,
ki ima deliti vernim kruh življenja. Novi mašnik
je, ki ga vidite pred altarjem. Po pravici se ponaša
soseska, iz ktere Bog mašnika pokliče v svoje sve-
tinstvo. Pi

•av je, da svoje veselje nad tako gnado
praznično naznanjate; prav je, da dans bolj častit-

48

Ijivo zvone zvonovi; prav je, da stresa strela grom
skalovje; prav je, da se cerkev v gorši kine obleče,
se kakor nevesta za svojega ženina ozaljša.

Vidim pa, da nimate samo visokega veselja nad
novim mašnikom, ampak da ste mu tudi z globokim
spoštovanjem in serčno ljubeznijo vdani. Da bote
prav svetlo spoznali, kako je resnično vaše čutilo,
ko se novega mašnika ne le veselite, ampak mu
tudi spoštovanje in ljubezen skazujete, vam hočem
dans nekoliko razložiti, da so mašni ki, pastirji vaših
daš, zares vsega spoštovanja in vse ljubezni vredni.

* #. *

Duhovni pastirji so vsega spoštovanja
vredni. Poslušajte me! Gospod sam jih izvoli,
da imajo njemu posvečeni biti v zveličanje ljudi.
Glejte, vse je Gospodovo, nejjo in zemlja in vse
kar je v njih; vendar pa hoče Bog, da so mu
nektere reči še posebno posvečene. Vsi časi so
Gospodovi; vender pa je on sam v tednu en dan
odločil, da naj mu je pred drugimi posvečen.
Vsi kraji so Gospodovi; vendar pa hoče, da naj so
mu nekteri v višem pomenu lastni, namreč svete
cerkve. Vse ljudstva so Gospodova lastnina;
vender pa je ljudstvo Izraelovo iz vseh drugih
zvolil, da naj mu bode posebno lastno, kar spozna
psalmist, ko pravi: On je Gospod naš Bog,

mi pa njegovo ljudstvo in ovčice njegove
paše. Dasiravno pa je bilo Izraelovo ljudstvo
izvoljena lastnina božja, je vender še Gospod za¬
povedal, da naj se mu pervorojenci posebno da¬
rujejo. — Tako so v novi zavezi kristjani pred
vsemi drugimi ljudstvi ljudstvo božje, kraljevo du-
hovstvo; v svetem kerstu jih je za svoje otroke
vzel, in v tempeljne svetega Duha posvetil: pa tudi
zmed kristjanov ene posebno pokliče in med tavženti
izvoli, da naj so mu v ognju višje ljubezni posvečeni.

44

Ne vi ste mene izvolili, temuč jaz sem
vas izvolil, pravi Jezus svojini aposteljnom in
njih nastopnikom, da greste tj e in sad pri¬
nesete in vaš sad vekomaj ostane. Zato
izvoljenec precej na pragu božjega svetiustva stori
slovesno obljubo, da noče svojiga deleža pri svetu,
ampak le pri Bogu iskati. In ko se že po sve¬
tih stopnicah sedmerega blagoslovljenja in posve¬
čevanja povzdigne na častito višavo mašništva,
ga ne more nobena moč v nebesih in na zemlji iz
verste zaznamnjanih pahniti, ker mu nobena oblast
znamnja posvečenja, ki ga Bog po pokladanju
škofovih rok vžge v njegovo dušo, zbrisati ne
zamore. Zamore v njem to znamnje lastnine božje
zatemneti; ostane pa vender posvečenec Gospodov v
tem času in v večnosti. Duhovni so tedaj pervorojeni
sinovi, ktere mati katoliška cerkev Gospodu v dar
prinese; oni so, ktere je Bog pred drugimi od¬
ločil za svojo sveto službo. Nobeden od velikašev
tega sveta, naj mu tudi cesarska ali kraljeva krona
venča glavo, se ne sme svete službe altarjeve
podstopiti, nobeden, kakor le edini posvečeni mašnik.
Kdo bi po tem takem ne spoznal rad, da zvesti
duhovni so vsega spoštovanja vredni?

Tako naj nas čisla človek, pravi sveti
apostelj Pavel (ji. Kor. 4, 1.), kakor služabni¬
ke Kristusove in delivce skrivnost božjih.
Služabnik Kristusov biti pa, ljubi moji! to je kej
velikega in visokega. Le za ene trenutke časa
si pred oči postavite, kar vam bom zdaj povedal.
Povzdigni! kristjan, svoje dušne oči proti nebu in
glej! Tu sedi Jezus na svojem tronu v neznanem
veličastvu, trume tavžent in tavžent angelov in
svetnikov ga obdajajo , vsi od žara njegove svetlobe
prečudno obsveteni in v to svetlobo vsi zamak¬
njeni. Vsi ga hvalijo in časte in poveličujejo iz
vseh svojih moči. In ker previdijo, da ga niso v

45

stanu tako častiti in slaviti, kakor se za tako vi¬
sokost spodobi, padejo na svoje obraze ter spoz¬
najo: Neskončno veči čast in ljubezen ti gre, ve¬
ličastni kralj! kakor ti jo vsi nebeščani z vsemi
svojimi močmi skazati zamoremo. — Zdaj, kristjan!
se čudi in stermi; temu veličastnemu kralju služi
duhoven; on, pred kterim se pripogujejo vse nebesa,
na besedo duhovna pride iz nadzemeljske višave na
altar in se položi v njegove roke; angeli božji zdaj
altar obdajajo, molijo in tudi z začudenjem in ster-
menjem gledajo, da je Bog tako oblast dal sinom
človekovim. O ljubi moji, kako častitljivi se vam
bodo zavoljo take skrivnostne službe duhovni pa¬
stirji zdeli, kako častitljiva njih posvečena roka!

Pa ne samo globokega spoštovanja so du¬
hovni pastirji vredni, vredni so tudi, da jim
serčno ljubezen skazujete.  Duhovni, ljubi
moji! prevzamejo skerb za vaše neumerjoče duše,
zavežejo se pred Bogom odgovor dajati zanje; od¬
govor dajati, da se pri vaših otrocih nedolžnost
neomadeževana ohrani, da mladenči in deklice pred
vsegavidnim čistim očesom božjim v čistosti in
sramožljivosti živijo, da zakonski svetost svetega
zakramenta zvesto varujejo, da starši svoje otroke
v strahu božjem redijo, da nevedni v keršanskih
resnicah in dolžnostih potrebni poduk dobivajo, da
grešniki pred ojstrostjo pravice božje strah imajo
in se pretresejo glede na strašne kazni, ktere Bog
hudobnežem na tem, posebno pa na unem svetu
žuga. — Zavežejo se, kakor je kdej sveti apostelj
Pavel svojemu ljubemu Timoteju (2. Tim. 4, 2.)
zaterdoval, oznanovati besedo in ne jenjati,
bodi si priložno ali nepriložno, prepriče¬
vati, prositi, svariti z vsim poterpljenjem
in ukom.  — Zavežejo se iskati, kar je zgublje¬
nega med vami, za ovčico, ki se odterga od cede
in divjaje po tukavah stoji na kraju brezna večne

46

pogube, hiteti z vso skerbjo zvestega pastirja, iti
za njo čez bodeče ternje, skoz temne gošave in
po terdem skalovju, naložiti najdeno ovčico na ra¬
mena in sladko breme k čedi Gospodovi spet nazaj
prinesti. K vsemu temu se zavežejo' vpričo Boga
in Jezusa Kristusa, ki bo sodil žive in mertve o
svojem prihodu in v svojem kraljestvu ( 2 .  Tim.
4, 1.). Veste pa, ljubi moji! da sodba božja je
ojstra, in da je strašno pasti v roke vsegamogoč-
nega Boga. Bodi si pastir ali ovčica iz čede,
pred njim bo vsakteri sojen po svojih delili. Težko
je tedaj breme, ki ga duhovni pastirji na se vza¬
mejo zavoljo vas; to, ljubi moji! le ljubezen, is¬
krena ljubezen storiti zarnore.

Ko je sveti apostelj Pavel zavoljo Kristuso¬
vega imena v Rimu vklenjen bil, je imel veliko
željo z ondi bivajočimi Judi govoriti in jih deležne
storiti upanja očakov, ki je bilo obilno spolnjeno
v Kristusu Jezusu. In da bi jim bil prav v živo
dal spričevanje, kakšna ljubezen do njih ga žene,
in kako globoko v sercu hrepeni jim prilastiti spol¬
njeno obljubo,, je z ginljivo besedo pokazal na
svojo verigo ter rekel: Zavoljo upanja Izrae¬
lovega sem s to verigo obdan. Glejte, tudi
vaši duhovni pastirji smejo pokazati na vezi težkih
dolžnost in ojstrega odgovora, s kterimi so vkle¬
njeni in obtežani zavoljo vašega zveličanja. Ljubi
moji! ali ni to kej velikega? To se ne da pre¬
plačati, ne plačati s časnimi prihodki, ko bi bili
tudi še tako veliki. O ne, kristjani moji! če bi
duhovni pastir ne gledal nakviško , na krono, klero
mu večni Pastir obeta in naproti moli za zvesto
pastirovanje, pač bi bil nespameten, ko bi se
obkladal s težko butaro tako velikih dolžnost, z bu¬
taro obdano s tolikimi nevarnostmi, z nevarnostmi,
ki njegovemu lastnemu zveličanju pertijo. To za-
more le ljubezen storiti, velika ljubezen. Kaj mi

47

bote tedaj odgovorili, ljubi moji? Ali niso duhovni
pastirji, ki so z verigami tako težkih dolžnost
vklenjeni iz ljubezni do vas,, od vaše strani vse
nasprotne ljubezni vredni? Kaj menite, niso li
kristjani z nar serčnejšo spoštljivostjo kuševali in
z vročimi solzami ljubezni močili verige, ki je
oklepala častitljive noge aposteljna, oznanovavca
zveličavnega miru? Kdo zmed vas bi bil v stanu
enako gorkoto nasprotne ljubezni odreči dušnim
pastirjem zavoljo vezi skerbljivosti, ki jih za večno
upanje vaše nosijo. Skorej bi rekel, da bi takšen
mogel vse blago čutje svojega serca zatajiti.

Svoje duhovne pastirje radi očete imenujete.
Pi •av je. Kristjani moji! poznate li moč besede
„Oče“ ? Ali ne izreče vse polnosti ljubezni, njene
dolgosti in širokosti, visokosti in globočine? Bog
sam veličastni večni, ki nas je ljubil od vekomaj,
in je iz ljubezni svojega Eidinorojenega za nas
dal v smert, Bog sam, da bi nam to čudo svoje
neskončne ljubezni nekoliko umeti dal, se našega
očeta imenuje in hoče, da z otročjim zaupanjem k
njemu vsak d^n kličemo: Oče naš! Kaj pa

stori očetovska ljubezen, ljubezen zemeljskega očeta?
Ah! neprenehoma za blagor otrok čuje, moli za nje,
terpi za nje trud in pot, vročino in mraz, svoje
življenje bi hotla za nje dati. Sej ste že slišali
večkrat nadušene besede, s kterimi sveti apostelj
Pavel ves ognjen poveličuje moč ljubezni: Lju¬
bezen je poterpežlj iva, je dobrotljiva; ne
iše svojega, se ne da razdražiti, ne misli
hudega, vse preterpi, vse upa, vse pre¬
nese. Taka je tudi ljubezen zvestih duhovnih pa¬
stirjev, vaših dušnih očetov. Ne kar je vašega, te-
muč vas, vašega zveličanja, vašega časnega in večne¬
ga blagra ta ljubezen iše, in da bi to srečno dosegla ,
ji ni nobeno delo pretežko. Ako beseda nič ne
zda, ako milo prigovarjanje in ojstro žuganje v

48

pridigali, v spovednici, pri drugih priložnostih
grešnika ne gine, ne pretrese, ljubijoč pastir zbe¬
gano ovčico začne Bogu v gorečnejši molitvi pri—
poročevati, in molitev take očetovske ljubezni iz
skale oterpnjenega serca rada solzo pokore izbije,
nedolžnost obvaruje nevarnih potov in ji zastavo
večnega življenja, posvečujočo gnado božjo, v
polni meri ohrani. Se več; ko duhovni oče na
perutah ljubezni hiti k bolniku in se ne ustraši ne
dežja ne snega, ne zmerzline ne vročine, prosi
Jezusa, ki ga na svojih persih nese, da naj nje¬
govo utrudenje s svojim odrešujočim terpljenjem,
s svojim kervavim potovanjem na Kalvarijo združi,
in v zadostenje za vse pregrehe umirajočega bol¬
nika sprejme. Kristjani moji! ali ne čutite, kako
serčna, kako iskrena je ljubezen vaših zvestih du¬
hovnih pastirjev do vas, ki se celo vesele za vaše
grehe zadostovati, da bi vam pravični Bog dolžno
pismo zasluženih kazen zbrisal? — 1  Res, to je čisto
zlato ljubezni. In taka iskrenost ljubezni, kakoršna
le v sercu nar serčnejšega očeta goreti zamore,
bi ne bila zadosti močna, obuditi v vas nasproti nar
milše otročje ljubezni do duhovnih pastirjev, dušnih
očetov vaših? To bi bilo znamnje žalostne oterp-
njenosti žlahtnejšega čutja.

Menim, da ste iz današnjega govora zadosti
spoznali, kako so duhovni pastirji, ker opravljajo
nar imenitnišo službo , za angelske ramena pre¬
težko, in ker so vam za duhovne očete dani, prav
globokega spoštovanja in prav serčne ljubezni
vredni. Pa naj nikar nihče ne misli, da duhovski
stan poveličujem, ker sem tudi jaz ud tega stanu.
Res je, ne morem in nočem tajiti, da si to za
nar večjo srečo štejem; res je, da bi se neskončni
milosti božji za gnado duhovskega poklica nikdar ne
vedil vredno zahvaliti, ko bi govoril tudi vse člove¬
ške in angelske jezike; res je, da bi neprecenljive

49

pravice, ki mi vsak dan pri altarju Jagnje božje
v roke položi in z njegovo rešnjo kervjo moje
ustnice rudeči, ne zamenil zaves posvetni bliš:
vendar vam nisem zavoljo tega duhovske službe
od nar svetlejše strani pred oči stavil. Želel sem
le, naj se tudi vam spoštovanje in ljubezen do du¬
hovnih pastirjev, dušnih očetov, tako globoko v
serce vraste, da iz tega spoštovanja in iz te lju¬
bezni še kej več, namreč zvesta pokoršina do njih
izhaja. Oujte, kristjani moji! bil je enkrat dan,
poln trepeta, ko je čern oblak pokrival sinajsko
goro in grom stresal sinjo skalo. Tu je Bog tudi
oznanil zapoved: Spoštuj očeta in mater, da

boš dolgo živel in ti bode dobro na zemlji,-
To zapoved Gospod dans po meni, svojem ne¬
vrednem služabniku, spet oznani, ker vam kliče:
Spoštujte svoje očete, dušne pastirje, in z otročjo
ljubeznijo jim skazujte pokoršino.

Gospod duhovnom, svojim izvoljencem, zapo¬
veduje, da naj mizo, ki jo je vsem odrešenim
pripravil, preskerbe bogato, da naj jo oblože z ve¬
liko mero tehtnih zveličavnih naukov in svetih skriv¬
nostnih daritev in z dišečim kadilom plamečih molitev.
Gorje bi bilo njim trikrat gorje, ako bi Gospodovo
mizo prazno pušali in stradati pustili ovčice, ki
po kruhu nebeškem resnice in gnade hrepene. Ako
bi mu ravno pri sodbi kazali na svetlo znamnje
posvečenja, bi jim vendar le odgovoril: Jaz vas
ne poznam;  to častito znamnje samo bi jim
postalo znamnje zaverženja. Gorje pa tudi vam ,
kristjani moji! ako se obložene mize ogibate, ako
ne vživate željno od kruha življenja, ali pa le drob-
tince okrog pobirate. Gospod bi vas za svoje ov¬
čice ne spoznal in vam delež med hinavci dal.

Dosti od tega. To uro se pri takih straho¬
vitih mislih ne bom mudil. Današnji dan naj bo
za nas vse dan povzdige in veselja, ki ga hočemo

Pogačar. Pridige. 4

50

s častitim novim mašnikom obhajati. Nar svetlejša,
nar imenitniša ura tvojega življenja, novi mašnik! je
zdaj prišla; raduj se v svojem sercu in hiti častito
službo perve daritve doprinesti. Stopi k altarju pred
Gospoda, bliža se ti z nebeških višav; bodi gotov,
večni kralj gnade ne pride prazen; on je bogat za
vse, ki k njemu kličejo. Vzemi si serčnost in prosi
dans za veliko, za prav veliko. Glej, tvoji ljubi starši,
tvoje sestre čakajo, prosi za-nje, prošnja sina in
brata pri altarju je nar lepše skazovanje zahvale in
ljubezni. Zeljno so pričakovali, da jim podeliš nar
drajši dar, ki se na zemlji najde; naj drugi kralje¬
stva dajo — to je malo — ti daj samega kralja nebes
in zemlje. Prosi za svoje svate vse, da k ženitnim
nebeškega Jagnjeta tudi v svatovskem oblačilu pri¬
dejo. Prosi rose obilnega blagoslova božjega za vse
prijazne prebivavce te doline, ki so te kakor v ljubo
domovino radostno sprejeli. — Prosi za svojega mi-
lostivega škofa, da z visoko modrostjo izročeno čedo
vladajo; prosi za nas svoje duhovne brate, ki smo
bili že pred teboj poklicani, da serčno vojske Gospo¬
dove vojskujemo; prosi za svoje mlade prijatle, ki so
tudi že pervo stopnjo storili v svetinstvo in si Gospo¬
da za svojo dedšino izvolili, da imajo svoj pogled
nepremakljivo na visoki poklic obernjen. Prosi tudi
za-se prav veliko; sej ne veš, kakšne skušnje tena
potu življenja čakajo. Spoznal si nečimurnost sveta
in ji slovo dal, vekomaj se ne obračaj k njej nazaj;
vedi, da svet si zmiraj enak ostane. Derži se Gospo¬
da, kterega si se prijel; on je zvest in pravičen po-
vračevavec, tvojo dedšino ti bopovernil. S psalmistom
reci: Eno sem prosil od Gospoda, tega bom
iskal, da prebivam v hiši Gospodovi vse dni
svojega življenja; potlej boš tudi kdej veselo
spoznati smel s svetim aposteljnom Pavlom: Po
gnadi božji  sem  kar  sem, in gnada božja v
meni ni prazna  ostala. Amen.

51

5. Pridiga pri novi maši.

(V obletnici posvečenja vsili cerkva; pri novi maši vis. čast. O. Adolfa
Kokalj-a iz reda sv. Frančiška.)

Dans je tej hiši zveličanje doilo.

Luk. 19, 9.

Slišali ste, ljubi moji! sveti evangeli, k (eri se
bere v obletnici posvečenja vsili cerkva. Glejte v
svojem duhu tje na divje figovo drevo, od kterega
ta evangelski oddelek govori. Jerihunskemu mestu,
čigar okrožno ozidje se je kdej na pretresne glase
izraelskih trobent razrušilo j da izvoljeno ljudstvo
božje na razvalinah postavi bandero edinopravega
večnega Boga — jerihunskemu mestu se bliža
Jezus, da bi v sercih, raztertih od grešnega za-
dolženja in po miru božjem hrepenečih, zasadil
zmagavno bandero zveličanja in blagosti neminljive.
Tii Oahej, mož majhne postave, pa velikega serca,
zleze na divje figovo drevo, da bi Jezusa vidil;
to veliko serce z gorečimi željami Zveličarju na¬
proti bije. Zveličar pride in ne gre memo Ca-
lieja, ker je že davno vidil kal vernega zaupanja
v globočini njegovega serca. Ko se približa,
povzdigne svoje oživljajoče oko k njemu na drevo
ter pravi: Cahej! stopi doli, dans  hočem

pri tebi ostati;  in stopivši v hišo reče: Dans
je tej hiši zveličanje došlo.  Oh,  ljubi moji!
pač lahko mislite, za Calieja je to veselje, je
sreča tako visoka, da bi k taki visokosti sreče
tudi njegove nar prederzniši vošila ne bile segle.

4  *

52

Kristjani moji! povzdignite se v svojih sercih,
vi vsi, ki ste se dans v tej cerkvi zbrali, okusite,
vživajte, pite s polnim duškom sladkost Caheje-
vega veselja. Cerkev sama vas v to sklicuje, ker
dans obhaja slovesno spomin tistega prazničnega
dneva, v kterem je tudi tej hiši božji zveličanje
došlo, dneva, v kterem je bilo to častitljivo zi¬
dovje v neskončno čast in hvalo Najvišega po¬
svečeno ter rečeno: Glej šotor božji z ljud¬

mi, in bo z njimi prebival.  Tu je hiša božja,
tu so vrata nebeške, tu prebivališe vsegamogoč-
nega, vsegavidnega, večnega Boga. Dasiravno ga
nebo in zemlja ne obseže, si je vendar hotel (a
kraj med nami zvoliti, da v njem svojo pričujočnost
še posebno razodeva, kakor kdej v skrivnostnem
oblaku, tako zdaj v skrivnostni podobi kruha. Ali
vas ne napolni to in ne pretrese s svetim strahom?
Ne bote li poveličevali njega, ker vekomaj terpi
njegovo usmiljenje?  — Glejte, tuje  maziljen
s svetim oljem kamen, na kterem, kakor kdej pod
milem nebom glava Očaka Jakoba, tako zdaj vaše
duše počiti zamorejo. — Tu je kraj, na kterem
angeli božji gori in doli hodijo in s stermenjem gle¬
dajo, kar je Bog storil v vaše zveličanje. Zdaj
veste in smete reči kakor Jakob: Zdaj vem,

daje  Bog na tem kraju;  — res, Bog, on vaš
varil, je med vami. Le poglejte jo to cerkev,
vzdiguje se mogočno čez druge pohištva, visoko
kipi v nebo. S tem vam kaže in kliče, da vaš
cilj in konec, namen vašega življenja ni ta revna
zemlja, temuč visoke nebesa. Išite,  vam kliče,
išite kar je gori, kjer je Jezus Kristus se¬
deč na desnici božji; hrepenite po tem, kar
je zgorej, ne po tem, kar je na zemlji.  —
Veselite se, til v častitljivi cerkvi so hranjeni za
vas vsi zakladi zveličanja, tu tečejo studenci gnade
in usmiljenja.

«8

Poglejte jo, rečem še enkrat, to sveto cerkev;
kakor nevesta stoji tu dans v obletnici svojega
posvečenja, ozaljšana za nebeškega ženina. Sveti
apostelj Pavel je svojim ljubljenim Korinčanom
kdej pisal: Vnet sem za vas z božjo go¬

rečnostjo, ker sem vas zaročil enemu
možu, Kristusu vas dati čisto devico.
Tako vas tudi jaz vnovič zaročim, vas — vso tu
zbrano množico, enemu možu Kristusu, kakor
čisto devico. Priča te zaroke so nebesa, priča
je zemlja. Verna množica, deviška nevesta! ohrani
zvestobo Kristusu svojemu ženinu, dokler da pride
te vpeljat s častjo k svoji svatovski mizi, k mizi
nebeškega Jagnjeta v večnem raju.

Govoril sem vam, ljubi moji! od neveste, go¬
voril od ženina. Zdaj pa obernite svoje hrepeneče
oči proti altarju. Ondi vam pokažem tudi ženina.
Svojo nevesto v obramju, dve družici na strani
stopi dans pred altar nebeškega kralja, mu per-
nesti hvalen dar. Naš domačin je, ljubljanski
rojak, edini sin svoje matere. Vpričo ga ne
bom hvalil, njegovo ponižnost bi žalil. Sej več
zmed vas ga je poprej poznalo, ko je pod varst¬
vom kerstne gnade, pod senco belega oblačila
nedolžnosti rastel v veselje angelom in staršem.
In ko se je čas približal, v kterem svet začne
oklepati s svojim mikanjem mladostne serca, je
pobegnil iz sveta v zavetje samostanskega ozidja.
Tii si je izvolil svojo nevesto — uboštvo, tu svoji
družici — čistost in pokoršino. S temi se je dans
kakor novoposvečen mašnik približal k božjemu
altarju. — Pa kaj ima zdaj svet od njega, tiči—
jočega v tihoti samostanske celice? Bi ne bil li
svetu več koristiti zamogel, ko bi bil v sredi med
njim ostal? Tako meni svet, tako govori meso;
duh pa sodi drugači. Da opravičim očitno pred

54

vami njegovega blazega serca volitev, želim daus
samostanskega ali kloštcrskcga življenja veliko korist
za svetne ljudi razkazovati.

V kratkem govoru, ljubi moji! mi ni moč ob¬
seči vsega dobrega, kar svet ima od tihotnega,
skritega samostanskega življenja. Nekaj pa od
tega vam bom dans razkazal, da bote vedili Bogii
hvalo dati, kteri svojega Duha pošilja, komur hoče,
in da bote spoznali, kako je v resnici dans, ko
eden sinov svetega Frančiška serafskega svoj pervi
dar na altarju Bogu prinaša, tej hiši zveličanje
došlo.

Pripravite svoje serca in dajte prostor svetemu
Duhu.

* * *

Za kakih šest do sedem sto let bi vas rad
zdaj peljal nazaj v pretečenost. Tu bi vidili po¬
dobo časa, v kterem je blagi mladeneč Frančišk
Asizjan močnodušno vse zemeljske dobra od sebe
vergel, da bi večjo pravico imel, Boga, večnega
dobrotnega, svojega očeta imenovati. Glejte, tudi
keršanske dežele, nad kterimi je vendar sijalo
solnce večne resnice, so bile od nevihte človeških
strast razdjane, podkopane in stresane. Pozabljene
in iz spomina ne samo svetnih ljudi, temuč tudi
iz duhovskih, Bogu posvečenih duš, skorej zbrisane
so bile tiste svaritve svetega Pavla, s kterimi
skerbni apostelj v priserčni ljubezni verne opominja,
da naj so tisti, ki imajo žene, kakor da bi jih ne
imeli, da naj so tisti, ki posedejo darove tega
sveta, kakor da bi jih ne posedli, da naj so sploh
vsi, ki svet vživajo, kakor da bi ga ne vživali.
Skorej vsi so le posvetno in minljivo umeli, za¬
kladov tega sveta z razujzdanim hrepenenjem iskali;
Ijubijoei nečimurnosti zemeljske so le duhteli po
berhkoti in kinču oblačil, po slasti nezmernih po-

55

jeden. Škerl) za čistost keršansko je bila žalostno
zanemarjena, z gnjusobno prešernostjo zaničevana,
kraljevska krona devištva z nogami taptana. Spo¬
štovanja do postav cerkvenih in deželskih ni bilo
nič, čislanje pokoršine je zatemnelo in večidel zgi¬
nilo , samopašna divjota pa deleč se razširjala.

Glejte, v takem času, ko je bilo vse notranje
duhovno in vse vnanje društevno življenje razter-
gano in raztepeno, previdnost božja zbudi in po¬
kliče Frančiška. Zapustivši drage svetle oblačila,
se ogerne z beraškim plajšem, premete svet ter
stermečemu svetu oznanuje že s svojo vnanjo pri¬
kaznijo, s tužno obleko uboštva, da je še kej
druzega kakor drage bliskeče oblačila, kar je vsega
človeškega hrepenenja vredno, daje še nekaj dru¬
zega kakor gizdost nezmernih gostarij, česar z
nar bolj napetemi željami iskati imajo vsi kristjani,
da je še nekaj druzega kakor nasitovanje mesenega
poželenja, po čemur naj se lakot in žeja človeških
sere steguje. Meniški red, ki ga je v letu 1208
ustanovil sveti Frančišk, ljudem, pogreznjenim v
svetno ljubezen, vedno ravno to že s svojo vnanjo
prikaznijo v dušo kliče. Resna, revna, ojstra
obleka duhovnih sinov svetega Frančiška je sama
na sebi glasna pridiga, ktera vpije: Ne ljubite

sveta in vsega kar je v njem; zakaj podo¬
ba tega sveta prejde; — je glasna pridiga,
ktera zaverže vso mehkužnost in Oznanuje Jezu¬
sove besede: Kdor hoče moj učenec biti,

naj sam sebe zatajuje, naj vzame svoj križ
nase in hodi za menoj.

Kristjani moji! niso li naši časi zlo enaki
tistim časom, v kterih je živel sveti Frančišk se-
rafski? Glejte, težko je ljudi obderžati pod jar¬
mom zveličavne pokoršine, razuzdane svobode tir—
jajo hrumeče; čistost in nebeško čednost devištva
malo čislajo; zveličanja ne išejo v zatajevanju sa-

56

mega sebe, ampak v velikih posestvih, da bi za-
mogli vse sladnosti prav po polni želji svojega
serca vživati. Nebes ne išejo in ne upajo zgorej,
kjer solnčno obličje Zveličarja izvoljene razsvet¬
ljuje , ampak v tej dolini solz, kjer otroke Ada¬
move vedno oblak vsakoršnih zlegov zatemnuje;
nebesa na tem svetu si vstvariti zahtevajo, kakor
da bi bilo s smertjo vse končano, kakor da bi ne
bilo nobene večnosti, ne večnega veselja ne pekla.

Tako tedaj, častiti sinovi svetega Frančiška!
je vaš poklic dan današnji še ravno tisti kakor
pred 600 leti. Božja volja je, da ste z ojstro
obleko uboštva vsem, ki v svetu žive, živa pridiga
od gnjusobe mehkužnosti in od tega, da je vse
nečimurno, zunaj Boga ljubiti in njemu samemu
služiti, da naj vživamo svet, kakor da bi ga ne
vživali, in posedvamo njegove dari, kakor da bi
jih ne posedvali. O ljubi moj novi mašnik! kako
častitljiva se ti mora zdeti tvoja kiošterska obleka!
s kakšno ljubeznijo jo morajo vsak dan kušniti
tvoje usta, ako pomisliš, da svetu že sama ria
sebi bolj v živo pridiguje od nečimurnosti njego¬
vega gnanja^ kakor bi beseda nar zgovornišega
pridigarja zamogla!

Ljubi moji! ali limete, koliko vam koristi
že sama vnanja prikazen samostanskih
mož?  Perst je za vas, ki vam od zemlje v vi¬
soke nebesa kaže in prijazno kliče: Išite kar

je zgorej, kjer je Kristus v časti Boga
Očeta.

Ako pa že sama vnanja prikazen redovnikov
svetega Frančiška moč ima, tiste, ki imajo kej
zmožnosti in dovzetnosti za nadzemeljske reči, na
dari večnega življenja napeljati, koliko veči do¬
biček zamore svet še le pričakovati od
njih notranjega življenja, od njih molitve
in zatajevanja!  Duhovnom sploh, da s svojim

57

trudom, s svojim pridigovanjem obrodijo kej sadu,
je treba moliti veliko. Ne lepe, skerbno zvoljene
in sostavljene besede, ne umetne in lične govorske
zasukave, ne gorkota vnetih čutil pridigarjevemu
govoru daje tisto moč, ktera kakor na dve strani
zbrušen meč predere do ločenja duše in duha,
temuč le olje svetega Duha, ktero je sad molitve,
daje pridigarjevim besedam oblast, serca pretresti,
skale hudobnih navad razbiti, izžeti očem solze
resnične pokore. Le če duhoven s tem prične,
da sam sebe posvečuje, se prime molitve ter obleče
notranjega človeka, potlej v rokah božjih kej velja
in je izvoljena posoda, ki nosi med narode nje¬
govo sveto ime. O častiti duhovni bratje, ko bi
bili mi možje molitve in zatajevanja, kako bi se
pač tresel pekel pred nami! Nam bi veljale Je¬
zusove besede: Nikar se ne bojte, m aj h n a

čeda, ker vašemu Očetu je dopadlo vam
dati kraljestvo.  Oblast čez serca bi bila naša,
z Jezusom bi gospodovali. Zato je pred nekaj
leti, ko so silne nevihte protile cerkvi božji in so
se s peklensko močjo sovražniki vzdigovali zoper
Gospoda in Kristusa njegovega, rekel neki škof,
poln svetega Duha, zbranemu duhovstvu: Jaz se

ne bojim zavoljo hudobnih, ampak zavoljo dobrih,
ker so še premalo dobri. Ko bi bili dobri, kterim
je l?og brambo svojega kraljestva na zemlji zvočil,
popolnoma dobri, bi se ne bilo nobene nevarnosti,
nobenega sovražnega napadanja v cerkvi božji bati;
osramoteni in razdjani bi popadali protivniki pred
vsegamogočnim pišem ust Gospodovih.

Ravno klošterski stan pa je stan više popol-
nomosti. Kteri ga izvolijo , imajo večjo priložnost,
si pridobiti močno orožje zoper sovražnike zveli¬
čanja; imajo večjo priložnost, se posvetiti v molitvi,
ki daje prečudno oblast čez človeške serca. So
namreč bolj od šuma in hrupa sveta ločeni, bolj

58

skriti v mirni blaženi tihoti. Kdo pa ne ume, da
je taka mirna tihota bolj pripravna za molitev. Ko
vnanji glasovi molče, pride Gospod k duši, se
sprijazni z njo, ter jo napolnuje z ognjem svojega

Duha.

Pi •erok Elija se je z ognjenim serdom ponašal
za čast edinopravega Boga, Gospoda vojsknih
trum, in je odganjal malikovavstvo, s kterim je
izraelski kralj Ahab vse hribe in gore oskrunil.
Ker je hudobni kralj stregel preroku po življenju,
je bežal v pušavo. Od naglega potovanja ves
utruden in potert od britkosti nad gnjusobo mali¬
kovanja se na poti vleže in zaspi. Pa zbudi ga
angel Gospodov ter ga okrepča z jedilom in s
pijačo. Poterjen od nebeške jedi gre prerok štir-
deset dni in štirdeset noči do horebske gore, kjer
se skrije v tukavo. Gospod Bog, kteri je hotel
potaližiti svojega zvestega služabnika in umiriti ne¬
koliko njegov pravični serd, ga vpraša: Kaj de¬

laš tukaj? Z močnim serdom, pravi prerok, sem
se ponašal za Gospoda, Boga vojsknih trum, ker
so zapustili zavezo tvojo otroci izraelovi, razdjali
tvoje altarje, tvoje preroke z mečem pomorili. Le
sam sem še ostal, pa tudi meni strežejo po ži¬
vljenju. In glej, vzdignil se je silen vihar, ki je
gore majal in razdeval skale; pa Gospod ni bil v
viharju. Po viharju je potres zemljo stresel; pa
Gospod ni bil v potresu. Po potresu je švignil
kviško ogenj; pa Gospod ni bil v ognju. Po ognju
je pihljala lahka sapica; in zdaj je šel Gospod
memo ter se dal viditi preroku v prikazni. Učimo
se iz tega, da se Bog ne razodeva v hrupu in
viharju, tedaj ne v šumu in nepokoju svetnega
življenja, ampak v tihoti in v miru. Pač se na¬
poveduje včasih z gromom in bliskom, z viharjem
in potresom, da ljubljenci njegovi vejo, ravno Go¬
spod je, ki ima priti. Kadar pa v resnici pride

59

in je pričujoč pri duši, postane precej tihota velika,
sladka. Zdaj v taki sveti tihoti se zgodi, da Bog
govori z dušo kakor prijate! s prijatlico, ji obličje
polno ljubezni kaže ter jo z ognjeno močjo svojega
Duha navdaja in napolni do verha, da oblaženo
serce in pred ljudmi tudi usta od take polnosti
izkipe.

Vidite tedaj, kakšne gnade more zadobiti
klošterska celica, samotne tihote prava domovina.
Ako klošterski možje to samotno tihoto ljubijo ka¬
kor svojo nar ljubšo, nar serčnejšo prijatlico, pi¬
jejo z polnim duškom iz studencev žive vode več¬
nega življenja, ter se vnemajo s plamenom tistega
ognja, ki ga je prinesel na zemljo .Jezus, nič
druzega ne želeč, kakor da se vname in požge
vse, kar je smet in pleva in nerabno za večne
žitnice.

Mislite zdaj, ljubi moji! da Bogu dopade ta¬
kega v klošterski tihoti zmoljenega služabnika, ža¬
rečega v plamenu ljubezni božje, poklicati in po¬
slali, da stopi ven med ljudstvo in oznanuje nje¬
govo ime, njegovo velikost, svetost in ojstrost
njegovih sodb; kako se bodo pač vedli v svojem
poklicu ti izvoljenci Gospodovi? Spomnite se: ko
je Mojzes po štirdeseldnevni obhodbi z Bogom pri¬
šel z gore, je bil plameč njegov obraz, da blišečih
žarkov izraelsko ljudstvo prenesti ni moglo; —
ko je Gospod Jezus molil na gori taborski, se
je spremenilo njegovo obličje kakor solnce, da so
bili osrečeni aposteljni od svetlega pogleda vsi
prevzeti; — ko so bili sveti aposteljni skoz deset
dni v tihotni zapertii premolili, in s premišljevanjem
razširili svoje serca, so bili z ognjem svetega
Duha napolnjeni, in stopivši med zbrane množice
so govorili s tako vnemo, da jim niso mogli zo-
perstati, temveč so se jim v hipu vdali, kterikoli
so dobre kali v svojih sercih imeli.

60

Ljubi moji! enako so skoz vse prihodnje sto¬
letja služabniki božji v samotni tihi molitvi bili na-
dušeni z višjo močjo, in zapustivši samoto so
blago nadušenost, ki je v njih sercih plamela, tudi
v bliskečem žaru svojega obličja razodevali 3  ka¬
kor ognjene iskre so padale njih besede v serca
verne množice in topile led, ki jih je obdajal 3  ka¬
kor levi, ki priderejo iz pušave, so ropali serca
stermečih poslušavcov ter z bogatim plenom se
vernih nazaj. V taki premagovavni moči se nam
kažejo sveti Frančišk Iiorgijski, sveti Vincenci
Fereri, sveti Filip IVeri in posebno začetnik tvo¬
jega reda, preljubi novi mašnik! sveti Frančišk
Asizjan, pa še sto in spet sto družili, ki so imeli
prečudno oblast čez človeške serca, da so jih z
neko skrivnostno močjo za seboj in k Bogu vlekli,
in zoper sovražnike Kristusovega imena jim častito
zmago dali. Spomnim te posebej le še na enega
lacega izvoljenega služabnika božjega, na kterem
se jasno moč gnade razodeva, ktero Bog v sa¬
motni tihoti v polni meri podeljuje. Bil je ta ravno
iz velikiga reda, v kterem si si tudi ti svoj delež
zbral, — menim svetega Janeza Kapistranskega.
V ljubljeni tihoti klošterske celice je z molitvijo,
s premišljevanjem in s pokorjenjem mesa kakor
veličasten vitešk premagovavec samega sebe vse
svoje nagnjenja spravil podmogo; nobena skušnjava
ga več ne premami in ne podere; naj grize kača
zapeljivosti kakor hoče, peta vitezova je neranljiva.
Ker je pa sam sebe popolnoma v oblasti imel,
si je tudi lahko brez opovere podvergel druge
serca in jih kakor mehak vozek na svojo stran
zavijal. Ko je bil leta 1453 turški sultan Mu-
hamed II. keršansko mesto Carigrad s kervavo
silo si osvojil in žugal celo Evropo podjarmiti,
je tedanji papež poslal Janeza Kapistranskega do

61

keršanskih vladarjev, naj jih podžiga za vojsko
zoper Turke, sovražnike svetega Križa. Ze se
je Turk bližal ogerski deželi in začel belogradsko
mesto naskakovati. Pa hrabri Ogri, podkurjeni in
vneti od Janeza, ki vedno križ visoko pred njimi
nosi, se uderejo z ognjeno serčnostjo na nevernike
ter jih splašene zapode v divji beg. Vendar še
enkrat se zberejo Turki in kervoželjni s togotnišo
zlobo planejo na močno terdnjavo belogradsko; že
upada serce kristjanom, umičejo se nazaj, obupni
mislijo, da je vse zgubljeno. Zdaj stopi Janez v
perve verste, visoko v nebo zavzdigne podobo
križa; z zaupanjem v Jezusa, kterega zmagavno
ime je tako rad in tolikrat imel v ustih, ves na-
dušen in ognjen zakliče vojakom begočim: Zmago,
o Jezus, zmago! Z novim nevtopljivim pogumom
se keršanski viteški vojaki zaženejo na sovražnike,
njih terdne verste omajajo in razdenejo; strah Go¬
spodov pobije Turke, vsi osupnjeni bežijo, nobena
moč jih več ne ustavi in ne zbere v verste. O
kakšna je vendar zmagovitost, ki jo zamore tiha
molitev in spokorni duh samotne klošterske celice
v možeh božjih vneti!

Tako ste zdaj, kristjani moji! spoznali, koliko
koristi svet od tihega, skritega klošterskega življenja
ima. Molitev, ki se v sveti tihoti kakor prijeten
oblak dišečega kadila proti nebu vzdiguje, iz ne¬
bes privabi ognjeno moč božjega Duha, ki verne
brani in sovražnike cerkve uničuje. Zato duhovni
učeniki imenujejo kloštre terdnjave, tabore kato¬
liške cerkve. Gnade v njih sprošene se na nas
vse razlivajo, sad njih molitev vsi okušate, moč
njih spokornih del vsi občutite; prav je tedaj, da
jim zato prinašate hvalo in zahvalo ter skazujete
spoštovanje.

Se ve da, če tako visoko od klošterskega
življenja mislim in govorim, menim kloštersko

62

življenje na stopnji popolnomosti. To stopnjo je
dosegel (isti, kteri s svetim aposteljnom Pavlom
reči zamore: Jaz živim, pa ne prav za prav
jaz, temuč Kristus živi v meni, in tisti, kteri
si s svetim Bernardom vošiti lipa: Ko bi pač

moja duša umerla ne samo smerti pravič¬
nih, temuč smerti angelov! Smert pravič¬
nih je, kadar kdo grehu o d me rje, smert
angelov, kadar kdo tudi nagnjenju k gre¬
hu od mer j e.

Si pač zapazil, častiti novi mašnik! da sem
z današnjim govorjenjem tudi na te meril. Bodeš
morebiti mislil, pretežko, previsoko je, kar od
tebe tirjam. Kakor lovec, ki hoče tiča v zraku
letečega ustreliti, naprej meri, tako sem tudi jaz
tebi, ki si nastopil pot na goro popolnosti, precej
hotel svetli verli gore pokazati, da se v tvojem
sercu želja po tem svetlem verhu vname in serčno
jameš od gredi do gredi stopati, dokler ga ne
dosežeš. Glej, čudne in prečudne so pota božje,
skrivnostne njegove vodbe; kdo ve kam te kliče,
kam pripeljati hoče?

Pot na visoko goro popolnosti pač nikdar ni
brez stermin, brez vročih vojsk in skušenj. Le
„scalpri salubris ictibus et tunsione pluri-
ma“ Bog na njo pelje. Gospod je pa tudi zvest
in svojo gnado da. Imejte serčnost, pravi Je¬
zus, jaz sem svet premagal; tudi vi ga bote
premagali po meni. Kdor je že eno stopnjo proti
njemu storil, temu rad roko podil za drugo. Ako
je učencu le resnica, mojster je vselej pripravljen.
Toda celo serce hoče imeti; za polovico serca ne
mara. Polovico serca Bogu, polovico serca svetu,
kje je tu čast, ki smo jo Bogu dolžni, njemu,
kije celo serce za se vstvaril? Njih serce je
razdeljeno, pravi Bog po preroku Ozeju od
svojih Izraelcov, zato bodo pokončani in njih

63

malike bom razlomil. In kdorkoli položi
svojo roko na plog in pogleduje nazaj, ta
za kraljestvo božje ni pripraven, govori
Jezus.

Častiti novi mašnik! ako si svoje življenje
Bogu daroval, daruj mu ga brez prideržka; ako
si svet zapustil, ne pogleduj več vanj nazaj; Bog
je neskončno bogat v svojem usmiljenju. Zato
stopi pred-nj s serčnostjo svetega Petra ter reci:
Glej Gospod, vse sem zapustil in šel za
teboj, kaj tedaj'mi bo? Iz njegovih ust boš
slišal zveličavni odgovor: Vsega tega boš pre¬
jel stoterno in večno življenje boš posedel.

Zdaj je pa čas, da končam. Vem da serce
novega mašnika po Jezusu hrepeni. Povzdigni se
tedaj gori k altarju da vidiš njega, ki te je mi¬
lostljivo poklical; pripravi svoje posvečene roke,
da vredno sprejmeš ljubljenca, ki se hoče dans
pervikrat va-nje položiti. Tako je nar lepši čas
blizo. Veseli se ga, le veseli se ga, ljuba pre-
serčna mati! Od svojega edinega sina prejmeš
kmalo nar dražji dar. Uboštvo si je za nevesto
zvolil; ne bode ti tedaj dajal ne zlata in srebra,
ne dragocenih kamnov — to je prah; — kralja
nebes in zemlje samega ti bo prinesel. Zares je
tvoji hiši dans zveličanje, in kakšno zveličanje
došlo! Veseli se tega dneva iz nebeških višav,
ljubljeni oče! Želel si viditi ta dan; zdaj ga vi¬
diš in se veseliš žegna svojega ljubljenega edinega,
in molitve, ki jo pošilja z altarja proti nebu. Ve¬
selite se tega dneva, vi svatje vsi, ki vas vez
rodu ali prijatelštva z novim mašnikom terdnejše
sklepa. Veselite se, kristjani verni vsi, ki ste
sim prišli se vdeležit te svete daritve. Ljubi brat
v Kristusu! ako imajo dans poslušavci menj do¬
bička od moje pridige, kakor pa so želeli, o skerbi,

prosi, da se toliko obilniši sad od tvoje daritve
na-nje zlije. — Vzemi zdaj svoje serce v roko
in naše serca vseli, ki smo tukaj zbrani, da bodo
na altarju kakor prijeten dar za vse čase posve¬
čene. — Tipa,  zemlje in nebes Kraljica! ki s se-
rafskim Frančiškom in z vsemi trumami angelov
in svetnikov na daritev svojega ljubljenega sina z
dopadenjem gledaš, vzemi vse te serca posvečene
z altarja v svoje roke, prečiste, svete, stisni jih
na svoje materno serce in varuj jih, dokler ne
počivajo vse v tvojem in našem Bogu. Amen.


65

6. Pridiga pri novi maši.

(V god sv. Lorenca, v Terziču 1863.)

Posnemava moji bodite , kakor sem jaz
Kristusov.  1. Kor. 11, 1.

Sveta mati katoliška cerkev dans praznično ob¬
haja spomin svetega Lorenca, Pred dušnimi očmi
se nam sveti kakor v solnčnem blisku častita krona
marterstva, ki glavo serčnega viteškega levita po¬
veličuje. Kakor je bilo že v pervih dneh spomladi
keršanske, ko so komej naj zgodnejše cvetlice luči
nebeški se odperle, jeruzalemsko mesto počasteno
s prelito kervjo svetega levita Stefana, tako je
kake dve sto let pozneje rimsko mesto, Jeruzalem
nove zaveze, bilo postavljeno z ognjenim spriče-
vanjem, ki ga je na zbeljenem rošu sveti levit
Lorene dajal od svoje nepremagljive vere in neu¬
gasljive ljubezni do Jezusa.

O kako velika sta v kraljestvu božjem ta dva
levita, eden čast izhodnje, drugi čast zahodnje
cerkve! Bog, kteri je prečuden v svojih svetnikih,
jih zatorej ni samo v nebesih visoko povzdignil,
temuč je hotel, da naj sta tudi njuna groba
častitljiva, in da naj sta ona, ki ju zdaj eno ve¬
ličastvo v nebesih druži, tudi še po svoji smerti
na zemlji telesno sklenjena. Bogu je namreč do-
padlo, s posebnim razodenjem^ naznaniti, kje da
je pokopano truplo svetega Stefana, in povelje
dati, da naj se na y  častitljivše mesto preloži. Ko
so truplo svetega Stefana bliz Jeruzalema na tistem

Pogačar, Pridige, 5

66

kraju, kterega je Bog pokazal mašniku Lucjanu,
zares našli, so te dragocene svetinje z veliko slo¬
vesnostjo prenesli najprej v cerkev sionske gore,
pod cesarjem Teodozjem mlajšim pa v Carigrad,
in pozneje pod papežem Pelagjem I. v Rim, in
so jih ondi v grob svetega Lorenca položili. Tu
zdaj skupej počivate nju trupli, čakajoče zveli¬
čavnega vstajenja. O kdo je v stanu našteti ču¬
deže , ktere je Bog po teh svetih žlahtnih ostankih
delal in z njimi poveličeval svoja zvesta služabnika!

Je pa še ena vez, ktera ta dva sveta levita,
jeruzalemskega Štefana in rimskega Lavrencja
ljubeznjivo sklepa, namreč enakost njunih imen.
Obeh imeni Ste že naprej pomenile častito krono,
ki jima jo je za nju srečno zmago nebeški kralj
pripravljal. Kakor ime Štefan pomeni venec, tako
tudi ime Lavrenci pomeni venec, venec namreč
lovorov, s kakoršnim so kdej čelb nar imenitniših
zmagavcev v telesnih in dušnih bitvah venčali. O
kako veličastno se je spolnila prerokba, ki je v
vajnih imenih, o blaga levita, izrečena! Nosita
jih veselo cveteče vence v nebeškem raju, kjer
nobena cvetlica več ne zvene, se vekomaj nobena
ne ospe.

Meni pa se sveti dans še drugi venec pred
očmi. Ako, ljubi moji! povzdignete svoje oči k
altarju, ga ugledate na roki častitega novega maš-
nika, ki ga je Bog v neskončnosti svoje milosti
in ljubezni sredi izmed vas povišal na častito me¬
sto. Pervikrat dans, ogernjen z mašno štolo, z
znamnjem neumerjočnosti, stopi v svetinstvo veli¬
kega Boga, kteri ga je poklical, da naj njegov
služabnik in delivec zveličavnih skrivnost bode,
ter prinaša daritev neskončne cene, daritev Ja¬
gnjeta, ki grehe sveta odjemlje. In venec na nje¬
govi roki — kaj pomeni ? Pač drago vez, s ktero
ga dans deviška nevesta, cerkev božja, kakor

6 ?

zvoljenega ženina za vse dni življenja seboj sklene.
O večni Bog, delivec nebeških darov! mojemu
sercu to ni zadosti; venec na roki tvojega novega
mašnika mora več pomeniti. Gotovo^ več pomeni,
to upanje je v mojem sercu hranjeno; pomeni krono
večnega življenja, še več, prerokba je mojemu
duhu) da bode novi mašnik v službi evangelija
mini dober boj bojeval, svoj tek srečno dokončal,
Jezusu zvestobo ohranil, in v plačilo zvestobe prejel
nevenljivi venec večnega veličastva.

Častiti novi mašnik! ohrani ta venec vse dni
Sv 'o“ 85». življenja; draga zastava naj ti bo, ki jo
Bog sam potoit v  roke tvoje posvečene, da ti
hoče enkrat dati plačilo tistih, ki ljubijo njegov
prihod. Zaupaj vanj, ki te je lZrolij, in ne boš
osramoten; sej veš, komu si veroval, m al prp-
pričan, da je mogočen, kar ti je zročeno, ohraniti
do tistega dne, ko pride z zmagavnim znamnjem
križa na oblakih. (J2. Tim, 1, 12.) Sej tudi tebi
velja, kar je rekel Gospod svojim aposteljnom:
Ne več hlapcev, ampak prijati e svoje vas
bom imenoval. Prijatel božji biti, gledati nje¬
gove skrivnosti, deležen biti del njegove modre
previdnosti, kakšna čast je to! kako visoko ta
misel povzdigne duhovski stan! Ne čudim se,
da sveti Janez Zlatoust z globokim zavzetjem
kliče: O mašništvo! čast i tl j i v š i in veči, ka¬

kor kako kraljestvo in vse zemeljsko go¬
spostvo. Ne govori mi od škerlata, ne od
svetle krone, ne od zlatih oblačil; vse to
je senca le in nižje cene kakor revne cve-
tličice spomladanske. Kdo mi bo zameril,
ako je to svetično uro, ktero tako veselo vrenje
brezštevilne verne množice, strela in zvonov gla¬
sovi povikšujejo, tudi moje serce polno častitljivosti
in visoke vrednosti duhovskega stanu? Česar pa
je serce polno, tega tudi usta rade izkipe. Zato-

5  *

68

rej me žene dans ravno kej od visoke vrednosti
duhovskega stanu govoriti; vem, da tudi vi pri
tej priložnosti kej takega od mene pričakujete.
Služba pa je, ktera stanu daje visoko vrednost
in častitost. Od ktere pač strani naj bi vam du-
hovsko službo pred oči postavil? Ali od tiste,
ko duhoven nedolžno Jagnje daruje nebeškemu
Očetu na altarju? Tega, dasiravno bi bilo pri¬
jetno, si v zapopadek današnjega govora nisem
zvolil. Kazati vam hočem službo duhovnega pa¬
stirja od tiste strani, ko vernemu ljudstvu besedo
božjo oznanuje. Kakor oznanuje besedo na

prižnici v razsvetljenje in f — Ne tega.

— Kakor jo oznanuj- v spovednici v svarjenje in
raz trenje greš^ov? — Tudi ne. — Kakor jo
oznanuje na bolniški postelji v tolažbo in povzdigo ?

— Tudi ne. Pri vseh teli straneh oznanovanja je
duhoven kakor angel iz nebes poslan, vendar naj
težja stran službe pridigarske pa niso. Je še ena
stran oznanovanja besede božje, ktera duhovnega
neskončno visoko povzdigne, pa je tudi silno težka,
med vsemi naj težja, ta je — pridigovanje z last¬
nim življenjem ali ožnanovanje evangelija z lastnim
izgledom vseh keršanskih čednost. Oil tega, da
je duhoven pridigar z izgledom lastnega življenja,
sem si namenil dans, pa z boječim sercem, go¬
voriti. Pripravite se v svetem Duhu.

O Gospod moči! ti poznaš našo slabost, ti
daj, da pridiga našega življenja kakor trobenta
zveličanja doni široko med tvoje verno ljudstvo,
pretrese vse oterpnjene in mertve, ter jih zbudi k
življenju v svetosti in resnici.

2*4.

1*C

Znano vam je, ljubi moji! da dolžnost, dobre
izglede dajati, vsakterega kristjana veže. Nobeden
naj nikar ne misli, da je bil le zato poklican k

69

veri, da bi sam sebi koristil, sebi samemu zveli¬
čanje zagotovil. Čednosti, ki jih nabirate v svojih
sercih, naj ne le samo vas eno stopnjo bliže k lju¬
bezni božji povzdignejo; to je volja božja do vas,
da z njimi tudi svoje bližnje v hrepenenju po ne¬
beških dareh podpirate. Ko vaše dobre dela vi¬
dijo, bodo poveličevali Očeta, ki je v nebesih.
Ako ste pa vi vsi, kristjani moji! dolžni dobre
izglede dajati, smo mi vaši duhovni in pastirji
vaših duš naravnost v to postavljeni, da nad nami
izgied vseli keršanskih čednost imate. Svojini apo-
steljnom, kterih drago sveto dedšino smo mi na¬
stopili , je Jezus rekel, da naj njih dela ljudem
svetla podoba bodo, iz ktere brez težave za svoje
lastno življenje posnemajo vodila. Izgied sem
vam dal, pravi Jezus, da, kakor sem jaz
storil, tudi vi storite.

V razgledovanje smo tedaj postali svetu
(A. Kor. 4, 9.); na naših delih naj se skazuje
resnica in moč evangelija, kterega oznanujemo.
Ah, kako strašna odgovornost leži nad nami! Gorje
nam, ako ne pridigujemo, ako ne pridigujemo
glasno posebno z djanjem in življenjem! Naj se
odteguje naša mehka natura, naj se upira slabostmi
meso, naj se izgovarja telesno poželjenje; mi mo¬
ramo tje pred vas stopiti in reči s svetim apo-
steljnom: Posnemajte mene, bratje, in glejte
na tiste, kteri tako žive, kakor imate zgled
nad nami. Zakaj veliko jih živi, od kterih
sem vam že večkrat rekel, zdaj pa tudi jo¬
kaje rečeni, da so sovražniki križa Kristu¬
sovega. (Fil. 3, 17.) Kar ste (tedaj) vidili
nad menoj, to storite, in Bog miru bo z
vami. (Fil. 4, 9.) Kakšno ojstro zelo vbadajo te
besede v serce duhovnovo!

Nam, pastirjem vašim, je govorjeno, kar veli
sveti apostelj svojemu ljubemu učencu Titu: V

70

vseh rečeh skaži sam sebe izgled dobrih
del, v nauku, v čistosti, v resnobnem ob¬
našanju. (Tit. 2, 7.) Povelju, ki je za nas du¬
hovne v teh besedah oklicano, se ne smemo in
nočemo odtegniti. Se bolj se pa čutimo gnane k
oznanovanju evangelija z lastnim življenjem, ako
premislimo, da so ravno izgledi čednost, ki jih
dajemo, za verne, naši skerbi zročene, ne samo
podbuda k pobožnemu življenju, ampak tudi že
sami na sebi bogat vir vsakoršne blagosti. Sveto
pismo popisuje v drugih makabejskih bukvah (2
Mak. 3.) zlati čas, ki je ob vladanju vikšega du¬
hovna Onija sveto deželo osrečeval. Prijeten in
sladak mir so Izraelci vživali, častitljivo med na¬
rodi je bilo mesto božje Jeruzalem, služba Go¬
spodova se je v tempeljnu veličastno opravljala,
sveti obredi so se vestno spolnovali, postava Moj¬
zesova je bila v visoki časti tudi pri ptujih ljudstvih
in njih oblastnikih, široko okrog je s svojim svetin-
stvom gora sionska slovela, veliko je bilo ime
Gospoda Izraelovega v izhodu in zahodu. In ves
ta blagoslov dušni in telesni, ki je osrečeval po¬
krajine izraelske, kje je imel svoj zveličavni stu¬
denec? Sveto pismo ga pripisuje viteškim čedno¬
stim Onija velikega duhovna. Enako tudi Bog pri
preroku Jeremiju naznanuje, da je pobožnost du¬
hovnov vir bogatega blagoslova za izvoljene čede
ljudstva božjega, ker pravi: Upijanil bom du¬

šo duhovnov z mašobo (s sveto serčnostjo),
in ljudstvo moje bo z mojimi darmi napol¬
njeno. (Jer. 31, 14.j)

Ko se je sveti apostelj Pavel kakor jetnik iz
Cezareje peljal v Rim, da bi bil ondi od cesarja
sojen, se je vzdignil na morju velik vihar. Ze
tretji dan ni bilo ne solnca ne zvezd viditi, pritis¬
kal je silen piš, in zginilo je že vse upanje ohra-
njenja. Bilo jih je na barki 276 duš. Ko so vsi

n

straha trepetali, da bodo poginili, stopi Pavel v
sredo med nje, rekoč: Opominjam vas, serč-

rii bodite, življenje nobenega zmed vas ne
bo zgubljeno. Prikazal šemi je namreč to
noč angel Boga, kterega sem in kteremu
služim, rekoč: Ne boj se Pavel! Bog ti

je podaril vse, kar se jih s teboj pelje. (jDjanj.
ap. 28.) Tii vidite, ljubi moji! kako je Gospod v
temni noči silnega viharja solnce svojega usmilje¬
nja sijati pustil na vso družbo barkinih prebivav-
cev zavoljo služabnika svojega, Pavla, ki je iz
ljubezni do njega vkovan bil v železje. Tako je
tedaj resnično, da zavoljo naših čednost, zavoljo
naše vdanosti Bog podeljuje ljubljenim ovčicam
našim vsakoršnega blagoslova, dušnega in teles¬
nega, rešenje in življenje. O kristjani moji! mi
pastirji vaši čutimo globoko, kako visok pomen
imajo za vas izgledi našega življenja, kako ima
pridiga našiga v Bogu zbranega djanja vam na poti
v večnost prijazno Svetilo biti, kako vam naše
dobre dela morejo okrepčujoče olje gnade za ze¬
meljsko potovanje zaslužiti. Pa iz praha nas je
Gospod povišal, sami iz sebe se nimamo druzega,
kakor svojih slabost hvaliti; kako se smemo pre-
derzniti in vam s svetim Pavlom reči: Posne¬

majte nas, bratje, in tako živite, kakor
imate zgled nad nami? O blagi apostelj! ki
ti Gospod ni samo podaril pešice unih barkinih
prebivavcev, temuč brezštevilne množice vernih v
last dal, ker si ga tako plameče ljubil, sprosi
tudi nam to nebeško plame. O blagi apostelj! ki
si iz ljubezni do Jezusa svetu hotel križan biti, in si
na penitah te ljubezni njegovo ime do zadnjih po¬
krajin sveta nesel, in z viteškimi deli verne vdanosti
mnoge ljudstva razsvetljeval, razsvetljuj s svojo
serčnostjo in modrostjo tudi našo pot življenja.
Tvoj duh, o izvoljenec božji! naj pride iz nebes

n

na nas in naj nas napolni čez in čez, da bodo
naše dela dajale pričevanje resničnosti vere naše,
da se ne bomo bali nobenega zopervanja in pre-
derznega obsojevanja, da se ne bomo ustrašili
tudi nobenega preganjanja, temuč se trudili z
neugasljivo gorečnostjo v vinogradu Gospodovem,
dokler ne bode tudi nar zadnji protivnikov prema¬
gan, ter bo sleliern jezik spričeval, da je naš
Gospod Jezus v veličastvu Očetovem. Roka božja
ni skrajšana5 Duha moči, pobožnosti in serčnosti,
kteri je svetega aposteljna navdajal, je Gospod
pripravljen vsem dati, ki ga zanj prosijo. Pod¬
pirani z gorečimi prošnjami in ljubijočimi molitvami
vaših sere, tudi mi upamo tisto mero ognjenosti
nebeške gnade zadobiti, ki jo za izgledne dela v
svoje in vaše zveličanje potrebujemo. Napolnjen
in prenapolnjen s takem živim upanjem se pre-
derznem, kristjani moji! pred vas stopiti in v ime¬
nu častitega novega mašnika in vsega tu priču¬
jočega duhovstva vam zaklicati s svetim Pavlom:
Posnemavci naši bodite, kakor smo mi Kri¬
stusovi.

O pač čutim vso težo teh budivnih besedi;
pogrezvam se skorej pod njih silo. Mislim si :
vi ste zbrani tukaj v množici nešteti; kakor dobre
ovčice poslušate moj glas, ko vabim in kličem:
Posnemavci moji hodite, kakor sem jaz
Kr is tusov;  zaupanje imate, da gledajoč le na
znam nje križa pravo pot v življenje vem; brez-
skerbno tedaj greste za menoj, svojim pastirjem,
po potih ternjevih in gladkih, in na koncu potovanja
upate krono večnega življenja najti. Ko bi vendar
le pot, po kteri greste za menoj, ne bila prava,
ko bi peljala na kraj strašnega, žrečega brezna,
kakšen hi bil izid našega potovanja? Brez upanja
rešitve bi se pogreznili v brezno vsi, in jaz, ki
grem pred vami, v njega naj globokejšo globočino.

n

O groza! Jaz slabosten človek, kako si upam
naprej iti kakor voditelj pred ljudstvom božjim? —
Spet pa me k serčnosti povzdigne beseda svetega
Pavla, kteri spričuje: Krepost se v slabosti

izpopolni. Ako le vero imamo, kakor gorušično
zerno, polno krepke notranje živosti, nam je vse-
gamogočna roka božja blizo in nam ni nič nemo¬
goče. Sej je le na tem vse ležeče, da smo Je¬
zusovi posnemavci; ako nanj kakor na izgled svo¬
jega življenja gledamo, se bode pri nas tudi ures¬
ničilo , kar sv. apostelj pravi, da je Bog izvolil ,
kar je slabega pred svetom, da osramoti, kar je
močnega.

Serčnost tedaj, ljubi moji kristjani! zaupajte
v nas, svoje pastirje. Gospoda hočemo posnemati
v vsem njegovem djanju in zderževanju; potlej
hode za nami poti v zveličanje ne bote zgrešili.
To je pridiga našega življenja; njo poslušajte!

Kaj je bil cilj in konec vsega Jezusovega
djanju, kterega podoba naj se vam tudi v našem
življenju kaže? Cilj in konec svojega življenja je
bil Jezus že kakor dvanajstletni mladeneč naznanil
v jeruzalemskem tempeljnu, ko je materi in Jožefu
z milo besedo rekel: Ali nista vedila, da se

mi je s tem pečati, kar je mojega Očeta?
(Luk. 2, 49.) In ko ves utruden sedi pri sihemski
kapnici, reče svojim učencem, ki so iz mesta jedi
prinesli: Jaz imam jesti jed, ktere vi ne

veste. Moja jed je, da storim voljo tega,
kteri me je poslal in da dopolnim njegovo
delo.  (Jan. 4, 32. 34.) Sveti Duh pa ga je
razglasil po ustih preroka, kteri spričuje v njego¬
vem imenu: Gorečnost za hišo božjo me

žene.  Tako tedaj vemo, da se mora ogenj, ki
g a  je Jezus prinesel na zemljo, najpred in naj
močnejše v nas vneti; vemo, česar da nam je iskati,
po čem lačnim in žejnim biti, kaj je vam v nas

n

posnemati. Zares, o Jezus! ti si nam v svojem
djanju pokazal cilj in konec, na kterega mora
obernjeno biti željno oko naše. Po poveličanju
tvojega in našega Očeta gre hrepenenje naše duše,
naša lakot, naša žeja po zveličanju njih, za ktere
si do zadnje kaplje svojo kri prelil. Vam, pre¬
ljubi v Kristusu! so posvečene vse naše dela, vse
noči prečute, vse naše skerbi in moči naše, da
vam nikdar in nikjer ne manjka nobene gnade, ki
vam jo je Kristus pridobil v opravičenje in posve¬
čenje. Vaši zvesti goreči duhovni bodo varovali
za vas vse darove odrešenja; globoko, živo, ognjeno
prepričanje od zveličavne moči keršanstva, ki se
iz njih obličja sveti, bo uterdilo v vas upanje več¬
nega življenja, vam dušni mir zagotovilo in tako
gorkoto vere in ljubezni vlivale v vaše serca, da
bote serčno raji vsemu zemeljskemu se odpovedali,
kakor pa od visokega upanja keršanske vere se
ločili. Prepričan sem, da tudi zdaj, ako bi vas
vaši katoliški duhovni vprašali: Nas li hočete

zapustiti? bi v enem duhu, z enim glasom odgo¬
vorili: Kam pa hočemo iti? sej vemo, da besede

večnega življenja imate. O ljubi moji kristjani!
blagor vam, ki tako mislite; zagotovim vas, da
to verno zaupanje zlate gore odvaga.

Tako pa, ljubi moji! ni povsod. Ko bi vam
bilo dano nekoliko širokejše po svetu okrog po¬
gledati in v sercu marsikterih sicer omikanih ljudi
brati, ko bi vam bilo dano marsikake časnike pre¬
birati; o til bi pač s stermenjem in strahom vidili
razdjanje na svetem mestu. Tu bi vidili, kako
je zamerznilo upanje na večnost, kako brezupni z
glavo majaje gredo merno križa, ne več cenijoči
tega častitljivega znamnja za znamnje zveličanja.
Tu bi vidili, kako prederzneži v zahvalo za raz¬
svetljenje, ki jim je došlo po križu, Zveličarju
zakrivajo oči, ga bijejo ter zasramujejo rekoč:

W

Prerokuj nam, kdo te je udaril? Pa tudi za
te zmotene in zaslepljene bodo vaši vneti du¬
hovni, ki jih kakor Jezusa žene gorečnost za
hišo božjo, živ ohranili ogenj vere in vernega
zaupanja, da, kader skesani spet nazaj pridejo v
hišo Očetovo, svoje okamnele serca pri njem ome¬
čiti in ogreti zamorejo.

Ko so bili Judje odpeljani v babilonsko suž-
nost, so duhovni, ki so ravno takrat službo božjo
v tempeljnu opravljali, vzeli ognja z altarja in ga
skrili v neki dolini, kjer je bila globoka, pa suha
kapnica, in so ga ondi tako varovali, da nihče
drugi za kraj ni vedil. Po preteklih mnogih letih
je Bogudopadlo, svoje ljudstvo iz sužnosti rešiti;
in ko je Nehemija veliko množico v domačo deželo
nazaj pripeljal, je poslal mlajše tistih duhovnov,
ki so bili ogenj skrili, ga zopet poiskat. Toda,
kakor so pripovedovali , na mestu niso drujega
najdb kakor gosto vodo. Nehemija ukaže te vode
zajeti, ter z njo daritve na altarju, tudi les in
vse na njem pokropiti. Ko je na to čas prišel,
da je posijalo solnce, zakrito poprej z oblaki, se
je vnel velik ogenj, da so se vsi čudili.

Enako, ljubi moji! se bo godilo unirn zaslep¬
ljenim, ki se iz svete domovine, kjer je bilo od
skerbnih mater mleko zveličavne vere v njih mlade
serca vlito, v sužnost zmot $ nevere in pregrešnih
strast podajo. Po velikem bogastvu segajo, bodi
si pravično ali krivično, visokih vednost išejo, vse
moči zemeljske in nebesne preiskujejo ter menijo,
da bodo nasitili svoje hrepenenje po resnici in bla¬
gosti. Pa v vsem tem zveličanja ne najdejo. Naj
se povzdignejo v vednostih še tako visoko, naj
premerijo neizmerne svetove s svojim umom, vse
to žela grešnega zadolženja ne izruje, grizenja
vesti ne uduši, pekočih ran serca ne zaceli, strahu
in groze smerti ne odvzame. Raztergani od no-

n

tranjega nepokoja se bodo spet zbudili ter spoznali,
da ni nobeno drugo ime pod nebom ljudem dano,
v kterem bi zamogli zveličani biti, kakor ime Je¬
zus, kteri je Jagnje, ki grehe sveta odjemlje.
Tu bo vstalo v njih plakanje, od kakoršnega pre¬
rok Caharija govori, plakanje kakor po edinoro-
jenem; tu bodo vzdigovali oči proti njemu, kterega
so prebodli. Gnani od gnade božje bodo prišli
spet nazaj k sveti gori sionski, in spet bodo najdb
sveti ogenj keršanske vere, ogenj svetega Duha,
ki so ga zvesti, vneti duhovni v skrivni tihoti hra¬
nili in varovali, in se bodo pri njem k novi lju¬
bezni božji in k upanju srečne večnosti vneli. —
Oh, ljubi moji! molite tedaj, da vsak zmed nas,
vaših pastirjev, z dobro vestjo in veliko serčnostjo
reči sme: Pošnelnavci moji bodite, kakor sem

jaz posnemavec Kristusov v vsem njegovem d jan ju
in v njegovi plameči gorečnosti za hišo božjo:
potlej je tudi vaša vera in vaše upanje v varnem
zavetju, in za bolehajoči svet je edino zdravilo
njegovih pekočih ran obvarovano.

Molite pa tudi, da vsak zmed nas z dobro
vestjo sme pred vas stopiti in reči: Posnemavci

moji bodite, kakor sem jaz posnemavec Kristusov
v zdcrževaiiju. Ljubi moji! za vse, kteri hočejo
Kristusovi biti, velja beseda: Kdor hoče moj

učenec biti, naj sam sebe 'zatajuje, naj
vzame svoj križ nase in hodi za menoj.
Koliko ojstrejše pa še nas, vaše duhovne, veže,
ker očitno pred vami spoznamo-, da smo v to po¬
stavljeni, da vas vodimo na ternjevi poti zataje¬
vanja in križa, ktera pot edina pelje v zveličanje.
Odkar smo zgubili po pervih starših raj nedolžnosti,
meso poželi zoper duha, vsaka čednost človeku le
izrase, izcvete, dozori, ako se ji pazljivo priliva
z grenko vodo zatajevanja. Nobena čednost zdaj
ni brez premagovanja, ne naša vera, ne naše

77

upanje, ne ljubezen naša. Mi duhovni tedaj mo¬
ramo pervi biti v premagovanju, pervi v zaniče¬
vanju svetnih sladnost, pervi v zmernosti in trez¬
nosti, pervi v ljubezni samotnega, zbranega življenja;
svojega serca na svet ne smemo natvezati. Ne
bomo torej smeli hrepeneti po bogastvu? O pač
— po bogastvu v dobrih delih, Ne bomo smeli
zlata nabirati? O pač — zlata ljubezni na kupe,
tiste ljubezni, ki je močnejša kakor smert, ki je
tudi nalivi dereuih >od» ne zaduše. S takim bo¬
gastvom stopimo pred vas serčno ter rečemo: Po-

snemavci naši bodite, kakor smo mi Kristusovi,
ktcri se je že od perve mladosti vsemu odpovedal,
kar svet podaja, in zase prostovoljno delež revšine
izvolil. Zdaj gremo mi naprej, mi vaši voditelji,
vasi pastirji, vi za nami, zveste ovčice, na ojstri
poti zatajevanja, in gotovi smo, da na koncu po¬
tovanja pripeljemo pred večnega Pastirja brezšte¬
vilne trume, vse zaznamnjane z znamnjem Jagnje-
tovim. O misel zveličavna! kako sladka in pre¬
sladka si mojemu sercu! Pa kako se hoče to
spolniti ? Sej smo tudi mi duhovni z vsemi sla¬
bostmi upornega mesa obdani.. Zadosti ti je
moja gnada,  s to besedo potolaži Gospod svo¬
jega aposteljna,. ki je po rešenju od tlačečih slabost
zdihoval. Zadosti ti je moja gnada,  tako
zaterdi tudi vsakteremu zmed nas iz skrivnostnega
oblaka na altarju. Tvoja beseda je to, o Gospod
moči! tvoja beseda je duh in življenje; v tebe
upamo in bomo živeli.

Zato, častiti novi mašnik! se nikar ne boj,
nikar ne tresi; le serčno pojdi naprej pred ljudst¬
vom božjim, naj pridiga tvojega življenja vnema
ovcice Jezusove paše, naj jim bo na dve strani
brusen meč, ki jim pridere do sredine serca, kjer
se ^iode. misli svete in visoke. Ako si pervi v
dolžnosti, si pervi tildi v gnadi, Ljubi moji kri-

78

stjani! kaj se vam zdi? Ali Jagnje božje, kr se
vsak dan položi v njegove posvečene roke, ne bo
najprej njegovih grehov odvzelo ? Ali Najsvetejši,
ki se mu da vsak dan dotakniti, ne bo posvetil
najbolj njegove duše? Naj bliže stoji solneu zve¬
ličavne resnice, ne bo li to solnce naj zdatniše
njegovega duha razsvetljevalo? — naj bliže žgav-
nemu daru ljubezni, ne bo li ogenj te daritve nar
višje ljubezni ravno v njegovih persili vnel? Vsak
dan vživa od drevesa n e um er) uCno s u, ne no li ta
žlahtni sad redil posebno njega za življenje ne-
venljivo, večno? Toliko žerjavice je tu nakopičene,
pravi Rihard Hentviktorski, le z nekakim čudežem
peklenske hudobe je mogoče, da mlačni ostanemo.

Tedaj serčno naprej, izvoljeni ženin deviške
cerkve, ki je tudi Kristusova nevesta. S svetlega
verha taborske gore slišiš besedo oživljajočo: Ti,
o človek božji! primi za večno življenje.
Naj današnji dan začetek dolge verste del verne
ljubezni bode, del, ki Bogu dopadejo. Tako ve¬
selo, kakor dans, ko te radovanje od vseh strani
obdaja, zmiraj pač ne bo. O to bi bilo preveč
zveličanja za revno zemljo ! Prišli bodo oblaki,
ki bodo zakrivali žar taborski, ki te dans obseva.
Z gore častitljive blišobe po evangelskem sporočilu
Jezusova pot pelje spet v nižavo, v dolino solz,
kjer se zavije; — pa kam ? Na Golgoto — in tu
je treba okusiti kelih grenkosti, kakor ga poda Oče
v nebesih. Pa le serčnost! čez mero grenak nik¬
dar ne bo. In kadar hoče grenkost nastajati ne-
zmagljiva, o takrat naj se zaupljive oči le nakviško
obernejo k Gospodu, eno kapljico svoje sladkosti
bo koj primešal v kelih, in precej bo njegov
okus prijeten, kakor vino devic od mize Jagnje-
tove. Tudi nas Gospod nikoli ne postavi na take
in tolike poskušnje, ktere bi naše moči presegale.
Ako zvesti ostanemo v malem, smemo prepričani

79

biti, da bo tek naš zmagovit in radosten. Zadnjič
pa tudi vemo, da se z Golgote, z gore grenkega
keliha, po kratki postaji pot tolaživno spet zasuče
in sicer na oljsko goro zasuče, in ondi je —- tudi
za nas veličastni vnebohod, povzdignjenje v posest
krone večne.

Bojim se, da sem predolgo že govoril. Zakaj
zdaj zapazim, da sem bolj sam sebi pridigoval
kakor vam, kristjani moji! Pa naj plarne serčne
pobožnosti, k kteri nas duhovne premišljevanje na¬
ših duhovskih dolžnost podžiga, tudi vaše čutila k
nebeškim željam vzdiguje. Ljubezen, častitega no¬
vega mašnika bo. tudi nadomestila, kar sem jaz
zamudil; vsakoršnih gnad bode vam na altarju
prosil, in upam, da dans je veselje nebeškemu
Očetu njegove prošnje uslišati! Vzdigni se tedaj,
mašnik Najvišega! resnica in luč njegova ste te
pripeljale na njegovo sveto goro in v njegov šo¬
tor; z vso gorkoto svojega mladostnega serca
kušni maziljeni kamen, kteri ti Kristusa upodobuje,
in njega, kteremu dar svojega življenja z otročjo
vdanostjo prineseš, naj pred priserčno prosi, da ti
ognjeni pečat svoje ljubezni za vekomaj v tvojo
dušo vtisne. Potlej pa spomni za tiste, kterim je
današnji dan dan neizrečenega veselja, radosti
brez mere; — znani so Bogu, ki serca in obisti
preiskuje. Ne pustite si posebno vi, starši osrečeni!
dans veselja dušnega z nobeno rečjo kaliti, od
sina prejmite nar drajši dar; odslej se vam ne
bo več bati, da bi bile vaše duše kdej pozabljene
pri altarju. Velike reči vam je storil Bog,
kteri je mogočen in sveto njegovo ime;
enega sina v svetinstvu božjem viditi, drugega na
njegovem pragu stati, visokost take sreče — kdo jo
premeri? Veselite se te ure brez prideržka, ktere
mila vez sesterne, bravtovske ljubezni z novim
masnikom prijazno strinja; pa tudi vi svatje vsi,

80

ki vas je pravica ali sorodovinstva ali prijatelstva
dans pred svetim altarjem skupej zbrala; veselite
se 5  vi preljubi verni vsi, brez deleža na časnem
in večnem blagoslovu se vam usmiljeni Bog za¬
voljo prošnje svojega novega mašnika ne bo pustil
odtod ločiti. Veselite se z menoj, duhovni bratje
vsi; sklenite novega mašnika ljubijoče v svoj ča¬
stiti kor. Kteri ste že kej časa nosili jarem Go¬
spodov, povejte mu, da je sladak jarem Gospo¬
dov. Na vaših sercih, gorečih v ljubezni, se bo
tudi njegovo mladostno serce prijetno grelo, in
gorkoto perve ljubezni duhovskega stanu obvaro¬
valo. Ti, o Marija, nebes kraljica! vzemi nje¬
govo serce v deviške roke svoje , okleni ga terdno,
da vsigdar le za tvojega Sina in zate bije.

Ti pa o večni Bog! kteri pokličeš in izvoliš,
kogar hočeš, posveti ga v svoji resnici, da nikdar
ne otemni v njem znamnje mašnikovega posvečenja,
da to častito znamnje svetlo plameče pred tvoj
sodnji stol prinese kakor znamnje večnega izvo-
Ijenja. Amen.

81

7. Pridiga pri novi maši.

(V god Mariinega rojstva, pod Mehovem 1862.)

Tako naj nas ima človek , ko služabnike
Kristusove in delivce skrivnost božjih.

1. Kor. 4, 1.

Ktera je ta, ki se prikazuje kakor vzha-
joča zarja, lepa kakor luna, izvoljena ka¬
kor solnce? Tako se mi zdi kakor da bi vpra¬
šali dans angeli božji stermeči nad prekrasno či¬
stostjo, v kteri Marija, od vekomaj zvoljena mati
našega Zveličarja, vzhaja na prozorju grešnega
človeštva. Prečudni razgled! Kakor lilija med
ternjem izraste. Po pravici jo je zamogel nebeški
ženin v visoki pesmi nagovoriti: Ti si vsa lepa,

moja prijatlica, madeža ni v tebi. — Ka¬
kor-cedra je povišana na Libanu, kakor
cipresa na sionski gori; kakor izvoljena
mira je njena dišava, kakor neskaljenega
balzama.

In leta, ktero so že očaki v zveličavnem upanju
častili, ktero so razsvetljeni preroki stare zaveze
v duhu gledali, ktero angeli in ljudje, ktero sam
začetnik stare in nove zaveze povišuje, leta je
nova nebeška Eva, in je tudi naša mati po redu
gnade. In ravno dans rojstni dan te blage matere
obhajamo.

Sladak spomin živi v vsakem človeškem sercu,
spomin na drago mater, V mestih pri gospodi je
navada, da se rojstni dan matere otroci v veselju
in ljubezni okrog nje zberejo, ji vošila svojih otročjih

Pogačar. Pridige, 6

82

sere in tudi kako darilce v spričevanje iskrene lju¬
bezni prinesejo. Ljubi moji kristjani! mi vsi, ka¬
kor ste ravno slišali, imamo nebeško mater nedo¬
segljive visokosti; začetnika časnega in večnega
življenja nam je rodila. Ta mati ni meriva za
nas, živi s svojim Sinom, čuje nad nami in plajš
svojega maternega varstva vedno raztegnjen derži
nad našimi glavami. Ali ji ne bomo tudi k nje¬
nemu rojstnemu dnevu svojih vošil prinesli, ji sreče
vošLli k prečudni visokosti, k kteri jo je Bog
izmed vseh hčer Evinih povzdignil? Ali ji ne bomo
v znamnje svoje otročje vdanosti in ljubezni podali
kacega darila? Ako ravno nimamo nič druzega
zdaj pripravljenega, prinesimo ji, to je zmiraj v
naši oblasti in nebeški materi vselej naj prijetniše,
prinesimo ji v dar vdane zveste serca.

Jaz pa, ljubljena mati! dans ne pridem pra¬
zen pred tvoje obličje. Imam darilo k tvojemu
rojstnemu dnevu, tvoj nebeški Sin sam ga je pri¬
pravil in posvetil; menim, da bode tvojemu
sercu drago, da bo dopadlo tvojemu ljubijočemu
maternemu očesu. Glej, ta novi mašnik je, ki
ti ga zdaj tvoj rojstni dan v dar prinesem. Tvoj
nebeški Sin ga je izvolil zase, za svojo sveto
službo, je varoval skerbno njegovo mladostno serce,
mu razkazoval skrivnosti rešivne in blaživne lju¬
bezni svoje, in mu vdihnil gorečnost za hišo Oče¬
tovo. Hi •ani ga, častita mati! v svojem sercu,
vtopi ga globoko v brezno svoje materne ljubezni,
okleni ga z verigo močno, da ga nobena nevihta
življenja od tebe ne odterga.

Vi pa, mehovski farmani vsi, ki stojite dans
v rojstni god Marije pred njenim obličjem milim,
zahvalite se ji s povzdignjenimi čutili za visoko
čast, ki vas je zadela, da je usmiljenemu Bogu
spet dopadlo, enega iz vaših rojakov poklicati v
sveto službo Jagnjeta, ki grehe sveta odjemlje.

83

Ali ne vidite, kako hrepeneče so iz vseh sosednjih
krajev sim privreli, se vdeležit veselja vašega,
časti vaše? Zakaj, kdo ne čuti v svojem sercu
visokosti in svetosti službe Gospodove? In jaz
nikakor ne dvomim, da se bom soglasno z vašimi
čutili strinjal, ako vam dans od visoke častitosti
službe Gospodove nekoliko govorim. Se ve, da
vsega, kar sim tiče, v enem govoru obseči ni
mogoče; zato si vam dans le eno stran duhovske
službe pred oči postaviti volim. Letos sem tako
srečen, da že na drugi novi maši pridigujem.
Pred štirimi tedni, sem na pervi govoril od nar
težjega dela duhovske služite, namreč od pridi—
govanja z izgledom lastnega življenja; dans pa
hočem pojasnovati naj slajši del, namreč, vam pred
oči staviti duhovna kakor darovavca, ki pri sveti
maši dar neskončne cene nebeškemu Očetu prinaša
na altarju.

Iz tega kar mašnik opravlja pri sveti maši,
bote lahko posneli, s kakšnim duhom se je tudi
vam pri sveti maši znajti. Obilen sad svete da¬
ritve bo pognal in dozorel v vaših sercih, ako
se v svojih molitvah in željah pobožno združite z
mašnikom. Sveti Ignaci Lojolski in njegovi vneti
tovarši so enkrat, potovaje po bolj neznanih krajih,
najeli nekega priprostega človeka, da je njih robo
z njimi prenašal. Ko je le-ta vsako jutro svete
može več časa v tihem premišljevanju klečati vidil,
je tudi on z njimi vred pokleknil. Viditi človeka
stanovitno tako delati, ga nekega dne Ignaci vpraša,
kaj da z njimi vred kleče skoz celo uro misli?
Prosim Boga, mu odgovori, da bi vse molitve,
ktere vi k Bogu pošiljate, Bog tudi kakor od mene
poslane milostljivo sprejel. Ljubeznjivi moji! ako
vidite mašnika pri altarju daritev svete maše oprav¬
ljati, storite vselej kakor pobožni mož, od kte-
rega ste ravno slišali, Če tudi vsake besede, ki

84

jo mašnik izgovarja, ue umete, če tudi vseh blagih
čutil, ki njegovo serce navdajajo, ne poznate, re¬
cite k Bogu v ponižnosti svoje duše: Gospod ne¬
beški Oče, ki vse globine naših sere pregleduješ,
vse prošnje, vse hvale in zahvale, ki iz serca
mašnikovega pulite k tebi, tudi mi pred obličje
milosti tvoje položimo. Da prav svetlo spoznate,
kako polno dušnega in telesnega blagoslova je
tako djanje, poslušajte zdaj, kakšne misli in čutila
mašnika pri sveti maši vnemajo.

't' '1'

Sveta maša je nar svetejše opravilo, kar jih
je v zemeljski dolini solz. Gospod nebes in zemlje,
kterije o stvarjenju izrekel besedo vsegamogočno —
in je bilo vse, kteri brezštevilne zvezde po imenu
kliče, kteri je po nezapopadljivem čudežu svoje
ljubezni v prečisti Devici človeško naturo na-se
vzel, kteri je s svojo smertjo na križu smert in
pekel premagal, kteri bo na koncu sveta prišel
častitljivo v oblakih obdan od trum angelskih, on
nar svetejši se pri sveti maši položi v roke maš-
nikove, njega-daruje mašnik nebeškemu Očetu.
Vidite tedaj, da nebeško opravilo opravlja posve-
čenec Gospodov. Svetejšega svetinstva na zemlji
nikjer ni, kakor je altar in altarni kamen, mazi¬
ljen s skrivnostno molitvijo. Zato pa tudi, ljubi
moji, duhoven ne stopi brez priprave v to sve-
tiše, kjer tako živo čuti pričujočnost božjega ve¬
ličastva.

Znano vam je, da je Mojzes, ko je v pušavi
čul pri svojih čedah, zapazil germ, kterije gorel,
pa ne zgorel. Viditi čudo te prikazni pristopi
bliže. Kar sliši glas: Izzuj svoje čevlje;

zakaj kraj, kjer stojiš, je svet kraj. Sele
to storivši je bil Mojzes vreden zaslišati besedo
Gospodovo, ktera ga je povzdignila k častiti službi

85

srednika med Bogom in ljudstvom Izraelovim.
Tudi duhoven, ko ima stopiti k božjemu altarju,
v svojem zbranem duhu misli, da mu kliče Go¬
spod iz svetega šotorja: Kraj, kamor se podaš,

je svet kraj. Akoravno je vse življenje duhovnega
tako rekoč pripravljanje za daritev svete maše,
ker se zmiraj trudi, sleči starega človeka greha
ter obleči v zatajevanju in premagovanju novega
stvarjenega v svetosti in resnici, se vendar vselej
še posebej pripravlja za to sveto imenitno opravilo
s tem, da svoje misli in čutila poprej k plamenu
viši pobožnosti vnema. Dela enako kakor blago¬
rodna devica, ktera se vsak dan oblači v snažne,
lepe, pristojne oblačila. Mislite pa, da se približa
zanjo slovesni dan ženitnine, v kterem ima naproti
iti ženinu svojemu zvoljenemu; kako je zdaj vse
drugači pri njej in okrog nje! Le glejte, kako
se lepša s svetlim lišpom, kako se krasi s kinčem
srebernim in zlatom, kako se bliši v blisku dra¬
gocenih kamnov, da bi dopadla očem ženina, kterega
ima sprejeti. Tako dela vsaka duša, ktera v sebi
živo vero v skrivnosti božje ima. Zmiraj v svojih
mislih, govorih in delih želi Bogu dopasti; kadar se
pa bliža ženitnina Jagnjetova v sv. obhajilu, ni za¬
dovoljna z navadno krasoto pravičnega vedenja; s
posebnimi djanji lepih čednost se ozaljša, kakor
je pisano v skrivnem razodenju: Približala se

je ženitnina Jagnjetova in nevesta njegova
se je pripravila.  Še skerbnejše se lepotiči duša
duhovnega, da sme zaupljivo stopiti k altarju pred
veličastvo božje. Skoz celi dan sicer čuje mašnik
nad svojimi počutki, da se skoz nobenega ne
vrine greh, ki bi luč posvečujoče gnade ugasnil;
pred sveto mašo pa se, kolikor je mogoče, kake
trenutke zbere in pomudi v premišljevanju, da
ogenj svoje vere, svojega upanja in ljubezni svoje
k veči živosti in iskrenosti vname, ter globoke

86

čutila osramotenja, nevrednosti, kesanja in svetega
straha obudi v sebi. Na to si serčnost vzame in
reče k Bogu: Postavil si me, usmiljeni Oče!

srednika med seboj in svojim vernim ljudstvom in
hočeš, da mile prošnje, vošila in želje tvojih od-
rešencev pokladam pred tron tvoje očetovske lju¬
bezni ; glej, stopil bom pred tvoje obličje, ne s
praznimi rokami, temuč z darom neskončne cene,
od kterega si z nebeških višav oklical, da nad
njim dopadajenje imaš.; zaupam, da bodeš slišal
in uslišal glas ponižnih molitev, s kterimi bodo
moje usta klicale k tebi za vso keršansko družbo,
posebno pa za tiste, ki so mi bili posebej pripo¬
ročeni v spomin, in za une drage, ki so v moje
prijatelsko serce globokejše vtisnjeni. Zdaj jih
pred Bogom po imenu našteje vse, kterim sad
presvete daritve v obilniši meri želi nakloniti. Na¬
pravi tako rekoč v duhu pisano prošnjo, ktero
Bogu poda, da naj skoz ves čas, v kterem na
altar, na svojega Edinorojenega, z dopadenjem
gleda, tudi na osebe se ozira, kterim mašnik
gnade prosi. Tako pripravljen s povzdignjenim
duhom in s terdnim prepričanjem, da se ves bla¬
goslov, ki oveseljuje človeške serca, iz Jezusove
daritve izteka, mašnik gre k altarju.

Enako, ljubi moji kristjani! se pa tudi vi k
pobožnemu slišanju svete maše pripravljajte; sej
ste tudi vi posvečeno ljudstvo, kraljevo duhovstvo
in z mašnikom vred hočete darovati. Za vsako
molitev je treba pripraviti se, kakor pravi Modri:
Pred molitvijo pripravi svojo dušo, in ne
bodi kakor človek, kteri Boga skuša.  Ko¬
liko bolj se še spodobi, da misli svojega serca v
pravi red denemo, kadar k Očetu moliti hočemo
v obličju njegovega včlovečenega Sina, pričujočega
na altarju.

Ko mašnik k altarju pride, si najpred živo

8 ?

pred oči postavi pričujočnost božjo, si misli, da
stoji pred vsegavidnim očesom tistega, pred kterim
noben madež serca obstati ne more; le kar je
čisto in sveto, se sme pred Najčistejšim in Naj¬
svetejšim prikazati. Obložen s težko svestjo mno¬
goterih slabost človeških in ne vedoč ali je ljubezni
ali sovraštva vreden, se mašnik z višave altarja
poda na naj nižjo stopnjo, skorej v sredo med
verno ljudstvo, ki tudi po prijatelstvu božjem, po
spravi z razžaljenim Očetom hrepeni. Zdaj se
oberne do ojstrega pravičnega sodnika, ter pravi:
Sodi me, o Bog!  (jPs. 42.) Oh, to pretrese
vse ude! Kdo sem jaz, da se prederznem Boga
sklicovati na sodbo, kteri serca in obisti preiskuje,
kteri je tudi v angelih svojih najdel hudobijo?
Gotovo bi si mašnik take besede zgovoriti ne'
po ds topil, ako bi ne vedil, da sta pravica božja
in mir se kušnila, ako bi ne ugledal precej luči
usmiljenja, ktera prijazen žark tolažbe v njegovo
dušo verže, da reče: Zakaj si žalostna, mo¬
ja duša, in zakaj me motiš?  Upanje na božje
usmiljenje mu odpre zdaj usta, da pred Bogom ,
pred vsemi nebeščani in pred vernim ljudstvom
spozna očitno svojo pregrešnost, in ponižno vse
nebeščane in pričujoče verne prosi, da naj ga pred
Najsvetejšim s svojo priprošnjo podpirajo. Ravno
v teh čutilih strahu pred ojstrostjo sodbe božje in
upanja na usmiljenje z mašnikom vred stoji pred
Bogom verno ljudstvo, in spoznavaje s skesanim
sercem svoje zadolženje prosi vse nebeščane in
mašnika, da bi mu k milosti božji pripomogli.
Vse to namreč v vašem imenu, ljubi moji! stori
strežaj, ki glasno odgovarja pri altarju. Ko se
na to zagotove v nasprotni ljubezni mašnik in verno
ljudstvo, da hočejo eden za drugega v usmiljenje
božje klicati, se v njihovih persih više vname
upanje; in zdaj mašnik, Iočivši se z navadnim

m

pozdravom „Gospod bodi z vami a  od ljubih vernih,
na perutah tega veselega upanja, spet, kakor kdej
Mojzes na sinajsko goro, stopi nakviško k svetemu
altarju, grede zdihovaje k Bogu, da bi se cist
znajdel v njegovem svetinstvu in vreden srednik
bil med njim in keršansko čedo.

Kakor je v celem starem svetu pred Kristu¬
sovim prihodom čutilo pregrešil osti v ljudeh pre¬
vladalo, in je klic po usmiljenju vse daljave in šir¬
jave človeštva globoko stresal, tako se tudi mašnik
od tega čutila ne more koj ločiti, temveč le vno¬
vič kliče spet in spet: „Gospod usmili se“; in ko
ravno to v vašem imenu kliče strežaj, naj klic ta
odmeva glasno v vašib sercih, da predere k Bogu
in vas oblak njegove milosti zakrije.

Zdaj pa se zgodi, kakor da bi mašniku vsa
neskončna velikost gnade božje, ki se je v Kri¬
stusu prikazala vsem ljudem, na enkrat v rajskem
svitu pred oči stopila; visoko se povzdigne v ču¬
tilih češenja in zahvale. Zahvaljuje se za obilnost
usmiljenja, kterega je razodel Oče nebeški po
svojem Sinu tako, da je veliko zdaj njegovo ime
med ljudstvi in ljudje zveličavni mir imajo v ove-
seljenih, k ponižni vdanosti zbujenih sercih. Ka¬
kor so angeli, kteri tudi nekako sveto sladnost
čutijo v gledanju skrivnostnih naprav za odrešenje
človeštva, čast prepevali Bogu na višavah pri
Zveličarjevem rojstvu, tako tudi mašnik posebno
pri veliki maši z visokim vnetim glasom zapoje
čast Bogu na visokosti in serčno zahvalo Troje-
dinemu za vse čudeže njegove milostljive ljubezni.
Kadar slišite, ljubi moji! da zapoje mašnik „Gloria 4,; ,
naj se tudi vaše persi polnijo s sladkimi čutili če¬
šenja in zahvale do velikega Boga, ki vas je v
svoje sveto ljudstvo poklical, izvolil in povišal.

Po nekterih molitvah, ki jih mašnik v svojem
imenu in v imenu verne družbe pred vsegamogoč-

8 »

nega poklada, se bliža branju ali prerokov ali
listov apostoljskih, v kterih je sveti Duh,  ki  sam
ve kaj da je v Bogu, globokost premodrih skle¬
pov previdnosti božje razodeval.

Veste, ljubi moji! da velikokrat in po mnogih
potih je nekdaj Bog govoril očakom po prerokih j
poslednjič pa nam je govoril po svojem edinoro-
jenem Sinu , in zlate besede njegovega Edinoro-
jenega so nam hranjene v svetih evangeliih. Kri¬
stjani moji! ko bi zdaj prišel angel z nebes in bi
prinesel pismo od Jezusa, in bi bil jaz izvoljen
ga tukaj pred vami brati, o s kakšnim strahom in
trepetom bi ga v roke vzel, s kakšnim trepečim
glasom bral! In vi, ali bi ne čutili mraza ster-
menja po vseh žilah? ali bi ne odpirali hrepeneče
vseli počutkov svojih, da bi nobene besedice ne
zgrešili, vsako besedo prav umeli? Glejte, tako
pismo, od Jezusa nam poslano, je ravno sveti
evangeli, kterega oddelek se tudi pri sveti maši
bere. Zato pa vidite, da se mašnik ali, pri slo¬
vesni maši, levit z globoko spoštljivostjo petju
evangelija bliža, posebnega blagoslova za to ime¬
nitno opravilo prosi, bukve evangelske z oblaki
kadila dišečega obdaja in s svetičnim pevskim
glasom v njih hranjene skrivnostne naznanila raz-
glasuje. Sveti Filip Neri je bil kakor od ognja
ves žareč v obrazu, ko je prišel pri sveti maši
do tistega dela, da je imel evangeli brati 5 rii mo¬
gel zaderževati gorkote notranjega nadušenja, s
kterim ga je navdajala blaga misel, da je vreden
najden, ravno tiste besede, ki jih je Sin božji na
zemlji govoril, tudi s svojimi ustmi izgovarjati.
Ljubi moji kristjani! ko vidite, s kakšno častitostjo
se vse godi pri branju ali petju svetega evangelija,
naj se vnemajo tudi vaše serca k globokemu če¬
šenj u_ naj drajšega dara ljubezni božje, naj se
okrepijo vaše dušne moči za obrambo evangelija

m

miru; mislite si, da vam iz nebes doni glas v
ušesa: Vstani, kteri spiš, in Kristus te bo

razsvetlil; vstanite s serčnostjo ter oblecite
orožje zveličanja, škit žive vere, da dosežete krono
obljubljeno zvestim vojskovavcem.

Ko je mašnik svojo terdno vero v oživljajočo
moč evangelija očitno dal naznanje, in na tihem v
svojem sercu pred vsegavednim Bogom izrekel,
da nikjer noče iskati obstanka kakor na skali,
ktera je Kristus,  se v službi Gospodovi pomika
naprej k darovanju. Le sadove zemlje še zdaj
prinese pred obličje Najvišega, kruh in vino nam¬
reč daruje njemu, ki je nebo in zemljo in vse
kar je v njih vstvaril. Sprejmi, sveti Oče,
pravi, ta neomadežani dar,  in v ponižnosti
svojega duha položi tudi zraven na pateno svoje
revno serce, serca vseh svojih ljubljencev in pri¬
čujočih vernih, naj bi jih Bog vžgal z ognjem
svojega Duha in prehodil s strahom ojstre sodbe;
pridene tudi vse zamude, pomote in pregrehe svoje
in vernega ljudstva božjega, naj bi jih zatopil ne¬
beški Oče v brezno neskončnega zasluženja Jezu¬
sove smerti. Pri slovesni sveti maši izbrane dari
in ves altar z dišečim kadilom posveti ter milo
prosi, da naj molitve njegove darovavne kakor
oblaki žlahtnih dišav pulite proti nebu in naj sercu
očetovskemu dopadajo.

Vendar, kar je zdaj na altarju., ni drujega
kakor kruh in vino;  kako hočejo ti darovi Bogu do-
pasti, kterega ime je veliko med narodi od izhoda
do zahoda? Spoznamo, da je to premalo za Go¬
spoda vojsknih trum; zato nam ne more zadostiti;
nar veči in nar svetejši dar, kteri edino Očetu
nebeškemu dopade, se še pričakuje. Zdaj mašnik
misli na psalmistove besede: Kdo bo gori šel

na goro Gospodovo, ali kdo bo stal na
njegovem svetem mestu? Kdor ima ne-

dolžne roke in serce čisto. Kar je mogoče
čistega se tedaj mašnik želi skazati, Najčistejšega
se hoče le s čistimi rokami dotikovati, vsega ze¬
meljskega praha, ki se človeka v vsakdanjem živ¬
ljenju skorej nehote prime, se popolnoma otrebiti.
V znamnje blazega hrepenenja po sveti snagi
duše in telesa vidite mašnika si roke umiti5 sna¬
go hiše tvoje sem ljubil,  pravi s psalmistom,
in hoče sam s svojo dušno lepoto kras hiše božje
biti. Navdihnjen s takimi svetimi čutili prosi v
globoki ponižnosti Trojedinega, naj milostljivo
sprejme dar od altarja; k svetnikom v nebesih in k
vernim v cerkvi se oberne, naj terkajo na vrata
božjega usmiljenja, da njegovo in vseh pričujočih
darovanje Gospodu dopade.

Kolikor bliže pa se priimka nar svetejši tre¬
nutek, toliko više bije mašnikovo serce. Glede
na njega, kteri ima priti v Gospodovem imenu ,
švigne v njem visoko plame notranjega ognja ter
zakliče vernim s slovesnim glasom: Nakviško

serca!  Krnalo se imajo odpreti nebesa in se
nagniti k zemlji, da vidi vse meso Zveličarja.
Nebes pa in Gospoda nebes si ne moremo misliti
brez trum angelskih. Zato se sklene zdaj mašnik
z vsemi častitimi kori duhov nebeških in z njimi
vred, zatopljen v češenje veličastva božjega, v
svojem in v imenu vseh pričujočih svet, svet,
svet  poje njemu, kteri je mogočen in sveto nje¬
govo ime,  Gospodu vojsknih trum, kterega slave
vse nižave in višave. Viditi tako v duhu altar
obdajati trume angelske in poveličevati v enomer
Boga in Sina Davidovega v žaru serafske ljubezni,
se zbudi in vname duhoven k prečudni svesti zau¬
panja; zakaj globoko čuti v svoji duši, da iskre¬
nost njegove molitve, zdaj strenjena s častivnimi
angelskimi prepevi, kakor velik mogočen plam
puhti proti nebu in je uslišanja gotova. Z globoko

vdanastjo tedaj odpre usta in govori k Bogu kakor
mu je pri sercu ter prosi, naj hi kraljestvo svo¬
jega Sina na zemlji storil veličastno, in bi torej z
oblakom svojega vzbudnega varstva cerkvene in
deželske poglavarje in vse kristjane po vesoljnem
svetu milostno zakrival. Zdaj tudi našteva in po
imenu priporoča Bogu tiste, ki so njegovim mo¬
litvam posebno priporočeni ali njegovemu sercu po¬
sebno dragi. V tem imenitnem trenutku naj se
dans, častiti novi mašnik! razširi tvoje serce.
Srednik si med Bogom in ljudstvom božjim; uho
večnega Gospoda je odperto za tvoje prošnje; z
očetovskim veseljem bo uslišal prošnjo tvojo za
blagor matere, vročo prošnjo za mater ljubljeno
od ljubijočega sina prineseno. Le daj, da serce
tvoje plameni naravnost k Bogu; izročuj njegovi
ljubezni premagovavni brate in sestre svoje, vso
žlahto in svatovširio veselo, in to brezštevilno tru¬
mo vernih; le glej, kako hrepeneče blagoslova od
tvoje perve daritve pričakujejo. Sej verjameš, in
ni ti treba posebej zaterdovati, kako se s tvojim
duhovnim bratom mi vsi pričujoči duhovni današnjega
tvojega dneva veselimo; zatorej tudi s povzdig¬
njenim duhom prosi, da naj nam sladak jarem Go¬
spodov vir bogatega zasluženja za večno življenje
bode.

Nakviško serca,  kristjani moji! čujte, kako
se mašnik nar skrivnostnišemu delu svete maše
bliža. K kraljici vseh svetnikov, k svetlim verstam
aposteljnov in vseh izvoljenih nebeščanov svoje
dušne oči povzdigne; sej ti ljubljenci božji sprem¬
ljajo Jagnje, kamor gre; kako bi si mogel duho¬
ven prihod Jagnjeta na altar misliti brez spremstva
tega častivnega? Že od deleč vidi njega, ki pride
v imenu Gospodovem; v svetem strahu čuti vse
nebesa, vse angele in svetnike okrog sebe in tako
napolnjen z nadzemeljskimi čutili se v duhu pre-

93

stavi v obednico na gori sionski, kjer Gospod pri
zadnji večerji sedi s svojimi dvanajsterimi. Ko
ima Janih na altarju vzeti v svoje roke, se širijo
njegove persi; zdi se mu, da Jezus tudi njemu
pravi: Kolikorkrat bote to storili, storite

v moj spomin.  In ko zgovarja svete besede:
To je moje telo, to je moja  k-ri, kako globo¬
ko ga presune misel, da Jezus, kteremu je vsa
oblast dana v nebesih in na zemlji, ravno v tem
trenutku stori v njegovih rokah z nebeških višav
čudež spremenjenja! Pripogne se globoko ter moli
Gospoda v skrivnosti ljubezni.

Tako je tedaj spet spolnjeno, kar sveti evan¬
gelist Janez piše: Beseda — je med nami

prebivala in vidili smo njeno čast, kakor
čast edin or oj enega od Očeta, polna
gnade in resnice.  Dopolnjena je prerokba
Malahijeva: Od solnčnega izhoda do za¬

hoda je veliko moje ime med narodi; na
vsakem mestu se daruje in prinaša mo¬
jemu imenu daritev čista.  Na altarju ni
več kruli in vino; glej, Jagnje božje je tu,
ki grebe sveta odjemlje, Jagnje, ki je
od vekomaj bilo zaklano,  tisto Jagnje, kte-
rega podoba, kterega senca je bil Abelnov, Abra¬
hamov, Melhizedekov dar. Kakor je Jezus viseč
na križu v svoji ljubezni darovavni z notranjim gla¬
som svoje pokorne vdanosti k nebeškemu Očetu
klical: Ozri se doli, Oče! na svojega Sina, kteri

ti je vselej dopadel; glej moje rane, štej kervne
kaplje, ki rose na zemljo, zadeto od prekletstva
greha, vzemi mojo pokoršino in ljubezen, ki je
močnejša kakor smert; zavolj ran mojih in brez¬
številnih kervnih kapelj, zavoljo neomejene pokor-
šine in ljubezni moje bodi milostiv grešnemu člo¬
veštvu, raztergaj dolžno pismo, ki zoper otroke
Adamove pričuje — ravno tako v podobi kruha in

94

vina pričujoč na altarju k svojemu nebeškemu
Očetu govori, kazaje na svoje rane, na neskončno
ceno zasluženja svoje smerti, in njegovo serce k
milosti do človeškega rodu naklanja. Dar tedaj
je on sam osebno in darovavec, kakor kdej na
križu, tako zdaj na altarju.

Toda pri sveti maši je darovavec tudi duho¬
ven. Odrešujoče Jagnje božje ima v rokah svojih
posvečenih5 v svojem imenu in v imenu vernega
ljudstva tudi on zdaj v sercu k nebeškemu Očetu
govori: V neskončni ljubezni si nam svojega

Edinorojenega dal, da vsak, kteri vanj veruje,
večno življenje ima. Glej, s tvojim Ljubljencem
stopimo pred obličje tvoje; ozri se nanj, na nje¬
govo pokoršino, na njegove Svete rane, na nje¬
govo drago kri prelito; glede na bogato zasluženje
njegove zveste pokoršine do smerti, do smerti na
križu, skazi milost nam ubogim grešnikom, in na¬
polni nas z vsakoršnim nebeškim in zemeljskim
blagoslovom. — Tako Jezus ni samo dar sam na
sebi, ampak je pri sv. maši tudi n a š dar, od
nas prinesen nebeškemu Očetu.

Ljubezen zdaj žene mašnika, se spomniti
tudi tistih, ki so se že iz sveta ločili in zaznam-
njani z znamnjein vere počivajo v miru. Kdaj bi
pač bolj zdatna bila molitev, kakor pri altarju,
ko spraven dar na njem naše zaupanje k serč-
nosti povzdiga. Ali bom tukaj, novi mašnik! še
posebno te spominjal? Serce otročje zadosti gla¬
sno govori, ljubezen ti bo pred vsemi imeni ime
rajncega očeta na jezik položila. Vi, farmani
mehovski! gotovo rajnkemu radi spričevanje daste,
da med drugimi čednostmi je bila posebno skerb
za krasoto hiše božje vedno živa v njem. Take
ljubezni Bog ne pusti brez obilnega plačila, Bog
mu je povernil že nekoliko s tem, da dans drugi
sin stoji pred altarjem s štolo mašno; polnost po-

95

vračila mu je pripravil v nebeškem raju. Upanje
me oveseljuje, da je že v zveličavnem posestvu
krone. Pa svete Gospodove — kdo jih spozna?
Zato le spomni, novi mašnik! ko boš imel na
altarju Sina božjega v oblasti, le spomni Očeta
nebeškega na obljubo, da hoče vsakteremu pover-
niti po njegovih delih, le prosi, da naj današnji
dan tvojemu ljubljenemu očetu dan rajskega ve¬
selja in vsem vernim dušam vir večnega miru bode.

Ko je mašnik Boga ponižno prosil, da naj
vsem vernim dušam v vicah posebno pa unim, ki
so z njim v tesnejši zvezi, zavolj preobilnosti Je¬
zusovega zasluženja delež med svetniki podeli, se
oberne spet k tem, ki še svojega teka na zemlji
niso dokončali in zavoljo marsiktere pregrešnosti
ali pomanjkljivosti vzrok imajo se prihodnje sodbe
bati. O ljubi moji! ne na naše zasluženje, ternuč
le na neskončno milost večnega Boga, ki nam je
zavoljo svojega Sina prizanašati pripravljen, se
zanašamo. Zatorej svest si človeške reve ih ne¬
popolnosti mašnik prosi, da naj Bog tudi nam,
ki se še vojskujemo na zemlji, zavoljo zasluženja
svojega Edinorojenega milost skaže in enkrat tudi
delež med svetniki da.

Misel na neizmerno bogastvo Kristusovega
zasluženja serce mašnikovo ogreje; v sladkem čutilu
hvaležnosti se zdaj, opert na bogastvo tega za¬
služenja, vzdigne visoko k češenju Narvišega,
prinese Očetu nebeškemu častiven dar, ko pravi:
Po njem in z njim in v njem naj bode tebi vse-
gamogočnemu Očetu v edinosti s svetim Duhom
čast in slava vekomaj.

Tako tedaj je mašnik daroval Bogu zahvalen,
spraven, prosiven in častiven dar, ker je, Kristusa v
rokah in kazaje na neskončno zasluženje njegovega
življenja in smerti njegove-, pred tron milosti božje
pokladal zahvalo za vse dobrote, prošnje za od-

96

pušenje grehov in za vsakoršne dari in naj vise
češenje in slavljenje. Le v Kristusu imamo vhod
k sercu Očetovemu, le v njem mu naša hvala in
zahvala, le v njem mu glas naših skesanih sere
in ponižnih prošnja dopade.

Ah, ljubi brat v Kristusu! kako srečen si ti$
da kakor izvoljen prijatel božji, kakor tovarš an¬
gelov smeš pri altarju stati in darovati naj žlaht¬
nejši, naj svetejši dar, ki ga je kdej oko Očetovo
ugledalo na zemlji! Ko bi nič druzega ne mogel
storiti v kraljestvu božjem, kakor vsak dan daritev
svete maše opravljati, kako imeniten bi bil tvoj
stan! kako neprecenljiv sad blagoslova, ki ga od
tvoje službe družba keršanska vživa!

't~ vl , '<F

Naš Gospod Zveličar Jezus Kristus pa ni
samo naš srednik pred Bogom, ki je s svojo da-
rovavno pokoršino do smerti na križu božji pravici
zadosti storil za zadolženje človeške nepokoršine,
in s svojim zadostenjem serce Očetovo k usmiljenju
naklonil; on je tudi začetnik in vir novega  živ¬
ljenja,  kakor sam pravi, da je prišel, da živ¬
ljenje imamo in sicer v vsi polnosti imamo. Zato
mašnik, ko je enkrat položil pred sedež milosti
božje dar neskončne cene, in nagnil k sebi in k
ljubljenim vernikom usmiljenje večnega Boga, tudi
serčno želi vdeležiti se novega življenja v Kristusu
Jezusu. Pogled na neskončnost ljubezni božje,
ki se je v Kristusu Jezusu prikazala vsem ljudem,
ga je že k močnemu zaupanju povzdignil, in v tem
močnem otročjem zaupanju se zdaj oberne k Bogu
in kliče k njemu z nar sladkejšim imenom: Oče!
Z besedami molitvinimi, ki jih je učil sam njegov
Edinorojeni, zdaj s ponižnostjo, pa tudi s sveto
serčnostjo prosi posebno za novost duhovnega
življenja, za novost življenja v resnični svetosti in

97

pravici; sej mu živa v spominu stoji Jezusova
beseda: Duh je, kteri oživlja.  To mu pa

vendar še ni zadosti; globoko v njegovem sercu
je vrašeno hrepenenje po polnosti odrešenja,
ktera ne le novosti duhovnega, ampak tudi teles¬
nega  življenja zapopade v sebi. Zatorej se pri¬
pravlja zdaj mašnik za vživanje telesa in kervi
Kristusove. Naš Gospod Jezus je skoz častitljivo
vstajenje šel v svoje nebeško veličastvo, s pove¬
ličanim telesom sedi na desnici Očetovi v svitu
neumerjočnosti.; enkrat premagavši srnert vekomaj
več ne umerje. To poveličano neumerjoče telo
Jezusovo mašnik derži v roki, to sveto telo hoče
vžiti, da tudi on delež novega poveličanega te¬
lesnega življenja, zastavo neumerjočnosti v sebi
ima. Tako duhovno in telesno zasajen v Kristusa,
vcepljen vanj kakor mladika v terto upa sad pri¬
nesli , kteri vekomaj ostane.

Kristjani moji! ko vidite, da se mašnik bliža
svetemu obhajilu, obudite tudi vi v svojih sercih
prav goreče hrepenenje po novosti duhovnega in
telesnega življenja v Kristusu Jezusu. Ti pa,
častiti novi mašnik! ko dans in zanaprej pri sv.
maši telo Jezusovo in njegovo rešnjo kri zavžiješ
in se nektere trenutke časa s sterinečim začudenjem
v premišljevanje ljubezni božje zamakneš, nikar
nikdar ne zamudi od teh trenutkov, kar je mogoče,
obilnega dobička pridobiti. Reci k Gospodu, ki
v tvojem sercu milostno prebiva: „Deržim te in

ne spustim te, dokler ne blagosloviš mene in
dragih mojih vseh. Obljubil si, da kadar povišan
bodeš od zemlje, boš vse nase vlekel; vleci me
zdaj k sebi in v se, in prikleni me nase z vezmi
nerazvezljivimi“. — Reci, novi mašnik! tudi k
Očetu: „Poglej doli z višav nebeških; ne glej

mene, obličje svojega Edinorojenega glej v meni;
ne slušaj mene, glas kervi svojega Sina slušaj v

Pogačar. Pridige. 7

98

meni; ne za maševanje, le za usmiljenje kliče k
tebi. Daj, da jaz in dragi moji vsi rastemo v mero
polne starosti Kristusove. 44

S takimi čutili pregret v notranjem človeku
pojdi tje, moj brat v Kristusu, in izreci Bogu
serčno zahvalo za vso ljubezen , ki ti jo je skazal;
kakor duh kadila mu bo prijetna zahvala tvoja.

Zadosti je zdaj mojih opominov; vernega
ljudstva del j ne smem muditi. Glej jih, novi maš-
nik! blago hrepenenje se bliši z obrazov vernih,
hrepenenje po tvojem blagoslovu. Veliko je, kar
ti je Gospod po pokladanju škofovih rok podelil;
zakaj bi tedaj tvoj novomašniški blagoslov ne bil
zaželen ljudstvu božjemu ? zakaj hi on, ki ma¬
ziljence svoje tako močno ljubi, ne izlil po njem
raznih gnad v keršanske serca ? Stopi tedaj sim
gori, raztegih posvečene roke svoje na vse tu
zbrane ovčice Kristusove čede, blagoslovi jih od
naj višega Pastirja z vsiin nebeškim in zemeljskim
blagoslovom. Naj angel Gospodov povzdignjene
derži tvoje roke tako dolgo, da je napolnjeno z
žegnom vse po travnikih in logih, po gorah in
planjavah, po nogradih in njivah, posebno po člo¬
veških sercih vseli, in vsi kraji po svoji meri sad
obrode obilen, ki odkupljenim z drago ceno Kri¬
stusove kervi zaleže za zveličanje večno v nebeš¬
kem raju. Amen.

99

8. Pridiga pri novi masi.

(Velikonočni [loncdeljik na Breznici I8G3.)

Ali ni bilo nujno serce goreče v nama.
ko je po poti govoril in nama pisma
razkladal ?  Luk. 24, 32.

m  eseli so pred vsemi drugimi prazniki velikonočni ;
glas alleluje s prečudno sladkostjo prešinuje serca.
Prav oterpnjen za vsako žlahtnejše čutilo bi mogel
biti tisti, kteri bi nobenega radostnega gibanja ne
čutil v svojih keršanskih persih, ko veliko saboto,
posebno iz božjega groba po cerkvi zadoni alleluja
in prijazno odmeva v pevskih glasih. Sej tudi
drugači ne more biti. Kakšno upanje zbudi Ve-
likanoč v kristjanu! Kakšno tolažo vlije v nje¬
govo serce! Odpert je grob in kamen proč, Zve¬
ličar gre iz groba! Moj Odrešenik živi! Tudi
jaz bom živel, ne bom umeri za vekomaj ? Ko
bi bil Jezus Kristus v grobu ostal, bi bilo, ljubi
moji! z njegovo smertjo usmerteno tudi vse naše
upanje. Kolikor velike in veličastne so bile na
zemlji njegove dela , ko je vodo v vino spreminjal,
viharju z mogočnim perstom svojim zapovedoval,
bolnike z edino besedo ozdravljal, v Duhu božjem
hudiče izganjal, mertve k življenju obudoval, vse
to skazovanje nadzemeljske moči bi ne bilo za¬
dostno svet prepričati, da je on Mesija, obljubljeni
od začetka, po kterem imajo blagoslovljeni biti
vsi narodi, ko bi bilo po osramljivi smerti na lesu
križa njegovo truplo strohnelo v grobu. Ravno to

7 *

100

spoznata po današnjem svetem evangelii dva učenca
potujoča v Emavs. Naši veliki duhovni in
oblastniki, pravita, so ga izdali v obsojen}e
k smerti in so ga križali; mi pa smo upanje
imeli, da bo on Izrael odrešil. (Luk. 24,
20. 21.) Glejte, misel na kervavi križ, na temni
grob zatre vse njuno upanje; od umerlega in
strohnelega Jezusa Nazareškega ne pričakujeta
več odrešenja Izraelovega. Tako tudi sveti apo-
stelj Pavel spričuje: Ako Kristus ni vstal,

je prazna vaša vera; še ste namreč v svo¬
jih grehih. (1. Kor. 15, 17.) Zdaj pa vemo,
da truplo Kristusovo ni vidilo trohnobe, kakor je
že sveti Duh prepovedoval po kronanem preroku,
vemo, da je Maziljenec Gospodov šel častitljivo
iz groba; njegovi nar bolj divji sovražniki so za to
skerbeli, da tega ni mogel nihče tajiti, ker šobili
zapečatili grobni kamen in postavili varite k grobu,
kteri so stermeči postali priče nezaveržljive veli¬
kega čudeža vstajenja. Naš Zveličar tedaj živi;
zatert je obup; Izrael bo odrešen, odrešeno bo
celo človeštvo. Naš Odrešenik živi, premagavec
smerti in pekla; tudi za nas je rUzdjana oblast
smerti in pekla, živeli bomo v njem, ki je za nas
umeri in vstal od mertvih. Zato bijejo o veliko-
noči serca kristjanov tako veselo, tako visoko;
zato so prazniki velikonočni nar veselši in je po¬
sebno Velika nedelja tako visoko slovesna in
ginljiva.

Za brezniško faro se pa letos tudi velikonočni
ponedeljik prišteva med praznike perve verste in
se s prazničnim svitom Veliki nedelji primerja.
Novo mašo imamo. Kjerkoli novoposvečeni maš-
nik stopi pervikrat k altarju, je radost in veselje
na obrazih in v sercih; zakaj bi li vi, farmani
brezniški! ne bili dans v duhu Slovesno povzdig¬
njeni, ko vidite enega zmed svojih se povzdigniti

101

na častito stopnjo mašništva, enega , kterega od
perv.e mladosti že poznate, ki veste, da je od
mladostnih let svoje oko in serce in nar globokejše
hrepenenje svoje duše na duhovski stan obračal.
Blagor človeku, ako je od svoje mladosti
nosil jarem Gospodov, pravi Jeremija. (Zal.
pes. 3, 27.) Od novega mašnika, ki sedi
zdaj tukaj pred vami, veste, da je nosil sladak
jarem Gospodov od mladosti. Vsi mu z veseljem
spričevanje daste, da je bilo njegovo vedenje skoz
in skoz podbudno; tudi jaz mu z veseljem spri¬
čevanje dajem , da je bil vnetzmiraj za vse dobro;
terdno zaupanje imam , da ga mati katoliška cerkev
z radostjo kakor ženina svojega sprejme in z ne¬
beškim veseljem na svoje deviško serce stisne. Iz
serca vošim srečo vam, brezniški fannani! za tega
novega mašnika; čast je vaša. Kaj pa še le
vam, ki novega mašnika s posebno pravico svo¬
jega imenujete, oče, stara mati, stric, brata in
sestre! Srečo vošim vam nar veči; ali ne smem
reči, da je dans, kakor o velikonoči prepeva cer¬
kev , zares dan, kterega vam je Bog naredil ?
Res, Bog ga je naredil; zakaj on izvoli, kogar
hoče, on poviša, kogar hoče. Zahvalite se torej
prav serčno za ta dar njegove ljubezni, ki ga zdaj
gledate pred seboj. On, kterega toliko ljubite,
kteri tudi zasluži vašo ljubezen; on vaš sin, vaš
vnuk, vaš stričnik in vaš brat je po mašnikovem
posvečenju postal tovarš Jezusov. Biti pa tovarš
Jezusov — o to je kej velikega. Ravno današnji
sveti evangeli nam kaže, kaj se pravi biti Jezusov
tovarš, kaj se pravi, v družbi z Jezusom poto¬
vati skoz življenje. Dna dva učenca to razodevata,
ker spoznata: Ali ni bilo naj n o serce gore¬

če v nama, ko je po poti govoril in nama
pisma razkladal?  Ni mi tedaj treba dans de¬
lci- iskati zapopadka za mojo pridigo, prazniški

evangeli mi ga že sam po sebi ponuja in naproti
nese. Govoril bom od tega, da jc mašnik v res¬
nici Jezusov tovarš, in daje to nar večja sreča za
mašnika samega, in velika sreča za verne sploh.

Preden pa začnem, se obernem k tebi, ča¬
stiti novi mašnik! in te prosim: Povzdigni v tem

trenutku svoje serce k Gospodu luči in. moči in s
tihim zdihljejem mu reci, naj mojim besedam moč,
mojim poslušavcem luč jasnega spoznanja podari.

*

/»c

Duhoven je Jezusov tovarš; Gospod se mu
pridruži, ko prejme posvečenje v mašnika , in hoče
potovati z njim po ternjevi poti življenja. Ko je
naš Zveličar z vstajenjem od mertvih dopolnil svoje
delo, je mogel iti v svojo čast, ktero mu je pri¬
pravil Oče na desnici svoji; ker je pokoren bil do
smerti na križu, mu je hotel dati ime, ktero je
čez vse imena, da se v njegovem imenu pripo-
gujejo vse kolena njih, ki so v nebesih, na zemlji
in pod zemljo. V blišu svojega veličastva ni mo¬
gel ostati na zemlji. Sej Izraelci še niso mogli
gledati v Mojzesovo obličje, ko je prišel žareč z
gore od pogovora z Gospodom; kako bi mi s
svojimi zemeljskimi očmi gledati mogli v solnčni
svit poveličanega Jezusovega obličja. On je do¬
polnil svoje delo, mi še ne, tudi celi rod človeški
ne; mi še le pričakujemo, da pride kar je po¬
polnega. Dasiravno imamo pervine svetega
Duha, vendar zdaj še sami pri sebi zdi¬
hujemo, čakajoči posinovljen ja božjega in
odrešenja svojega  telesa. Pa tudi cela
zemlja zdaj še zdihuje in stoka kakor na
porodu in željno čaka razodenja otrok
božjih, da bo rešena iz sužnosti popačenja
v častitljivo prostost otrok božjih.  (Rimij. 8.)

Kdaj pa bode prišlo to častitljivo spremertjenje

108

zemlje in človeka? Ljubi moji! to pride še le ob
koncu sveta; takrat bo kraljestvo teme popolnoma
zaterto, takrat bo pahnjena iz človeštva tudi so¬
vražna smert, takrat bo Jezus vse sovražnike
svoje položil Očetu v podnožje njegovih nog, —
takrat bo rešena zemlja iz sužnosti popačenja in
bodo tudi naše trupla poveličane in častitljivo spre¬
menjene po podobi Jezusovega telesa, takrat bomo
tudi zmožni s svojimi telesnimi očmi gledati Jezu¬
sovo solnčno poveličano obličje. — Za zdaj pa je
naš Zveličar mogel zapustiti zemljo in iti k Očetu.
Ah! sej bi bilo tudi za nas, ki smo s tolikimi
slabostmi, pomanjkljivostmi in nepopolnostmi obdani,
ki se vsak dan s tolikimi skušnjavami vojskujemo,
tolikrat se spodtaknemo in pademo, preveč zveli¬
čanja na tej revni zemlji, ko bi že tukaj deležni
bili gledanja Jezusovega obličja, kterega sladkost
je na gori taborski v tako globokost zveličanja
učence vtopila, da so nase popolnoma pozabili.

Pa kako? Ali more rod človeški kdej biti
brez svojega Zveličarja ? O ne! Odkar rod člo¬
veški zavoljo greha na tavžent in tavžent ranah
kervovi, ne more nikdar brez edinega zdravnika,
brez Zveličarja svojega biti, kteri skeleče rane
celi in zdravje dušno in telesno podeljuje. Jezus
je torej sicer šel tje gori vzet v posest svoje ve¬
ličastvo , ki ga je imel pri Očetu, preden je svet
bil; hotel je pa tudi pri nas ostati in med nami
prebivati, toda pod skrivnostnim zagrinjalom, ka¬
kor je za naš zdanji stan umerljivosti in trohlji¬
vosti primerno. Jezus je tedaj v sredi med nami
in potuje z nami skoz nevarnosti življenja v svetem
Rešnjem telesu v podobi kruha. Tu pri nas je.
da se zamoremo vselej zateči k njemu, da pri
njem v stiskah pomoči in tolaže išemo, in kadar
pod težo slabost omagujemo, se nanj kakor na
močin nespodmakljiv steber opiramo.

10 4

Kdo je pa Jezusov nav bližji tovarš? Ali
ne duhoven? Ah, častiti novi mašnik! sprejmi v
svoje ljubijoče serce in ceni po vsi njeni visokosti
in globokosti Jezusovo besedo , ktero je rekel apo-
steljnom pri zadnji večerji, izročivši jim svoje
telo in svojo kri: Ne bom vas več imenoval

hlapcev, temuč prijatle, ker sem vse, kar¬
koli sem slišal od svojega Očeta, vam o-
znanil. (Jan. 15, 15.) Ko si pri mašnikovem
posvečevanju prejel oblast na altarju delati čudež
spremenjenja kruha in vina v telo in kri Kristu¬
sovo, si bil tudi prištet unim srečnim, ktere nar
tesnejša vez prijatelstva veže z Jezusom. O kakšna
čast je to, neprecenljiva! — Pa k vam, kristjani
moji! hočem govoriti; zakaj v vaš prid je to, da
povzdigne Bog svoje mašnike tako visoko.

Duhoven je tovarš  Jezusov in serčen pri¬
jate!. Pri sveti maši se položi Jezus v njegove
roke; moli ga sam v svetem strahu, potem ga
povzdigne, da verno ljudstvo pade na kolena in
tudi moli. Zdi se mi, da stori kakor kdej Marija,
ki je Novorojenega v svojih deviških rokah deržala
in ga vzdigovala proti pastircem in pozneje proti
modrim iz jutrovih dežel, da so molili njega, ki
je pričakovanee Izraelov in luč v razsvetljenje ne¬
vernikov. — Pred mašnikom se znajde Jezus na
altarju, kakor kdej pred Marijo in .Janezom na
lesu križa, ko je rekel Marii: Glej, tvoj Sin,

in Janezu: Glej, tvoja mati,  in je tako nas
vse Marii za otroke, in Marijo nam za mater dal.
— Ko gre obhajat, nese duhoven Jezusa na
svojih persih; tukaj je kakor učenec ljubljenec Je¬
zusov, sveti Janez, ki je pri zadnji večerji Moj¬
stru na persih slonel in deležen bil posebne pri¬
jaznosti, daje  Peter sam se vanj obernil, ko je
želel zvediti pomen Jezusovih besedi, zastran iz-
dajavca izrečenih. — Pri procesii, ako ne nese

103

sam Jezusa v monštranci na svojem sercu, je du¬
hoven vendar nar bliže temu solncu ljubezni in
žgečim žarkom, ki izhajajo iz njega. — Sploh pa
je duhoven zmiraj blizo cerkve, tedaj blizo Jezusa,
ki v njej prebiva. Tu ga lahko pogosto obiskuje
in se mu prijatelsko pridružuje; ve, da kolikorkrat
pride, je vselej z veseljem, s serčno ljubeznijo
sprejet. Prepričan je, da ima Bog oko ljubezni
svoje nanj obernjeno ; to mu serčnost daje in zau¬
panje, de se z Jezusom kakor prijatel s prijatlom
pogovarja. Tu mu milo toži svoje nadloge, til
mu svoje ovčice priporoča. Akoravno je kdej
suho njegovo serce, da ne ve nič govoriti z Go¬
spodom, vendar le kleči pred njim in v ponižnosti
prosi, da naj mu Gospod kej govori in vdihne
kako pobožno misel, kako željo zveličavno. Sicer
je že vesel in se neskončno oblagodarjenega čuti,
da Jezus le gleda nanj; ta svest ga preobilno
zveličuje in povzdiguje, da gre poln sladke , to¬
lažbe spred obličja Gospodovega.

Ko duhoven tako Jezusa kakor prijatel pri—
jatla obiskuje, kakor tovarš s tovaršem z njim
popotuje, mu postane očita velikost Jezusove
ljubezni do grešnega človeštva, v nepresegljivo
brezno te ljubezni s stermenjem gleda, ognjenost
njeno v svojem duhu občuduje in zgodi se tako,
da prijatelsko združenje z Jezusom prine¬
se nar večo srečo duhovnu samemu, ker s
prečudno gorkoto njegovo serce pregreje.

V .Jezusu vidi le skazovanja goreče ljubezni
do Boga in ljudi, vidi,  da je Jezus sam osebno
postal žgaven dar ljubezni, ko je v žgeči žeji
umeri na križu. Tu se ogreje ' tudi mašnikovo
serce in hrepeneča želja se vname v njem, tudi
postati žgaven dar ljubezni, namreč svoje dušne
in telesne moči za povišanje časti božje in za zve¬
ličanje neumerjočih duš darovati. Resnica gotova

um

poterjena po skušnjah vseli svetnikov in poterjena
po skušnji vsakterega človeka, kteri si resnično
prizadeva Bogu služiti, je ta, da svojih dolžnost
do Boga in blišnjega ne moremo spolnovati, razun
da veliko terpimo in se rnarsikakih reči odpovemo
ali • jih Bogu darujemo. Enkrat je treba svojo zlož-
nost, enkrat svoje notranje tolažbe, drugikrat svojo
prostost, svoje veselje, svoje dobro ime, svojo
čast, svoje telo, celo svoje življenje v dar pri¬
nesti. V družbi z Jezusom se ogreje serce, da
je duhoven pripravljen, ko bi bilo mogoče, tudi
še več darovati za povišanje časti božje in zveli¬
čanje ljudi.

Gorkota ima lastnost, da širi reči, ktere pre¬
šine. Tudi serce duhovnega, ko se v družbi z
Jezusom ogreje v ljubezni, se razširja; v svoje
razširjeno serce bi hotel zakleniti vse ljudi in vse
Kristusu v dar prinesti; vse ljudi bi hotel pri¬
peljati od izhoda do zahoda, da spoznajo Enega
in Edinega, kteri je zanje umeri in od smerti
vstal, in vsak jezik rodostno spričuje, da Jezus
Kristus je v veličastvu Očetovem. -— V prijatelski
združbi z Jezusom sprevidi duhoven prav svetlo ,
kako neskončno visoka je vrednost in cena člo¬
veške duše, ker je sam Sin božji prišel in za
njeno rešenje svojo kri prelil, kakor pravi sv.
apoštelj Peter (1. Pet. 2, 3.): Z drago ceno
ste odkupljeni, s kervjo Jagnjeta neorna-
dežanega, Kristusa.  Tu se uči, kaj se to
pravi, ako se pogubi duša njegovi skerbi zročena.
Zato se zdaj še više, k močnejšemu plamenu
vname njegova želja, rešiti duše; čuti se nesterplji-
vo gnanega, jih tudi s silo nazaj potegniti od
brezna nevarnega pogube. Duše človeške, oh ko¬
liko so Jezusu prizadjale, koliko truda mu stale!
Nepopisljivo veliko truda in dela; — koliko solz,
koliko potii, koliko kervavega potu je pretočil

iOt

zanje! — svojo kri in življenje svoje je zanje dal.
To viditi, se serce duhovnega, pregreto od lju¬
bezni, zmiraj bolj razteguje po razširjanju kralje¬
stva božjega; ljubezen do Kristusa ga žene, da
bi se postavil v sprednje verste med serčne vojake,
ki grejo v boj, da se borijo zoper vse sovražnike
zveličanja. —- Ah, bratje moji! ko bi mi v taki
sveti gorečnosti plameli, koliko sadu bi obrodili!
kolike zmage bi obhajali! Pred nogami bi nam
ležali razdjani sovražniki zveličanja, zaterte in
uničene bi gledali gerde pošasti nejevere, napuha,
mesene poželjivosti, nepokoršine in upornosti zoper
Boga in Maziljenca njegovega.

Veselite se tedaj, kristjani moji! da vidite
novega mašnika pred altarjem, kteri se serčnim
vojakom Kristusovim z darovanjem celega svojega
življenja vverstuje. Menim, da prav vidim v glo¬
bočino njegovega serca; duhovski stan si je iz¬
volil iz ljubezni, gotovo tedaj ne iše samega sebe,
temuč z vso vdanostjo ljubezni, z vso iskrenostjo
resnične volje iše le, kar je Kristusovega. Upam,
da v njegovem duhu visoko planu' žar besed sve¬
tega Janeza (1 Jan. 2, 3.): Ne ljubite sveta,
ne vsega kar je-v njem; zakaj podoba tega
sveta,  p rej  d e. Oveseljuje me terdno zaupanje,
da bo zvesto hodil v Jezusovi družbi in zmiraj
goreče ohranil serce svoje. Ah, ljubi moji! kako
moramo pač Bogu hvaležni biti posebno v zdanjih
časih zapeljivosti k neveri in samopašnosti, da
jih pošilja več in več, ki neprestrašeno vojskujejo
vojske Gospodove, ne gledaje ne na časni dobiček,
ne na zloznost, ne sploh na lastni prid. Le ozrite
se okrog sebe in glejte, koliko jih je, ki se voj¬
skujejo v verstah hudičevih, koliko jih je, ki ve¬
koma ali nevedoma vse svoje dela v to obračajo,
da se razširja kraljestvo nejevere! Koliko delav¬
cev, koliko namestnikov šteje v službi svoji kralj

108

teme! — legion jih je. Koliko ljudi dere za lu-
ciferjem, ki jih kakor svoje aposteljne na žetev
izpošilja, ne na žetev za večne žitnice, temuč na
žetev za peklenski ogenj! Ne govorim tu od hu¬
dobnih angelov, tovaršev njegovega upora zoper
Boga in deležnikov njegovega zaverženja — se
ve, da ti so njegovi služabniki v zapeljevanju in
morjenju duš, — koliko je ljudi na zemlji, s
kervjo Kristusovo napojeni, ki se prav za prav
nalaš s tem pečajo , da kvarijo duše in v pogubo
vlečejo, kakor da bi letno plačo iz denarnice lu-
ciferjeve dobivali za uškodovanje in zatrenje kra¬
ljestva luči in gnade. So namreč taki ljudje, ki
se napihujejo s svojo pulilo in plitvo učenostjo in
potem, ko so v sebi luč keršanske vere ugasnili,
z neverskimi govori in spisi tudi iz drugih ker-
šanskih sere dragoceni biser vere izrovati išejo,
ali pa taki, ki s svojim nagnjusnim djanjem spoš¬
tovanje do nedolžnosti in čistosti zaduše, in duše,
ki so za Boga in za ljubezen božjo in, za večno
zveličanje v Bogu stvarjene, satanu v široko žrelo
tirajo. Ker je tedaj očito, da ima satan toliko
služabnikov, toliko aposteljnov, ki mu strežejo s
prečudno vdanostjo, in voljo njegovo z nenavadno
natančnostjo spolnujejo, kakor da bi bili vstvar-
jeni za to, kakor da bi bil to njih namen na
zemlji: ali ne bomo mi vsi, ki Jezusa spoznamo
za edinega začetnika vse blagosti, gorečih želja
imeli, da naš nebeški kralj, ki z banderom križa
pred nami hodi, večjo versto vdanih služabnikov
šteje, kakor satan? Ali ne bomo želeli, da se
pod tem častitim banderom vojskuje hrabrih
vojakov obilno, ki so oboroženi z vsem orožjem
duha in zmožni vse pšice ognjene luciferja in
njegovih tovaršev ugasiti. Zato pravim, da
se imate novega mašnika veseliti; spet je pri¬
stopil k kardelu Kristusovemu nov vojak, ki je

109

pripravljen se z mladostno hrabrostjo peklenskim
močem postavljati v bran. Obhodha z Jezusom v
molitvi mu bo gorkoto v serce vlijala zmiraj novo;
zakaj v družbi prijatelski z Jezusom bo zmiraj
nove skazovanja ljubezni najdel in zato svojo lju¬
bezen zmiraj više vnemal. Ljubezen pa je moč¬
nejša kakor smert, in gorečnost terša ko
pekel.

Tako tedaj ste vidili, ljubi moji! da je du¬
hoven tovarš Jezusov, in da je ta tovaršija nar
večja sreča za njega samega, ker njegovo serce s
tako prečudno ljubeznijo pregreva, da le eno željo
v sebi ima, za Kristusa delati, živeti in umreti,
in duše s predrago kervjo odkupljene za nebeško
kraljestvo pridobivati. S tem blagim hrepenenjem
tudi sam sebi plačilo zagotovi, od kterega Jezus
govori rekoč: Kdor meni služi, naj hodi za

menoj; in kjer sem jaz, ondi tudi moj slu¬
žabnik bode.

Obhodba duhovnega z Jezusom je pa tudi
velika sreča za verne sploh.  Ze vse to,
ljubi moji! kar sem vam dozdaj govoril od hrepe¬
neče želje po razširjanju in uterjevanju kraljestva
božjega, ki jo tovaršija z Jezusom v duhovnu
zbuja in k zrečemu plamenu vnema, služi v vaše
zveličanje. Pomislite pa še nadalje. Ako vidite
plameti gorečnost v obrazu duhovnov svojih, ali
ne bodo žarki te gorečnosti tudi vaših sere vneli,
da hrepene po tem kar je neminljivo, večno? Ako
jih vidite, kako so, goreči v takem ognju, veseli
svojega visokega poklica, kako polni zaupanja v
milost božjo, kako modri v obračanju časnega in
minljiviga, kako previdni v skerbi za večne pre-
bivališa, ali se ne bote pri takem ognju tudi vi
ogreli, da ne gledate le na to, kar je na zemlji
temuč na to kar je zgorej, kjer Kristus sedi na
desnici Očetovi? - Duhoven v družbi z Jezusom,

110

pregret od svetega ognja, kako krepko, kako
pretresite, kako zbadljivo in ginljivo zamore k
vernemu ljudstvu govoriti! kako je močan uterdo-
vati vero, oživljati upanje, vnemati ljubezen! kako
pripraven ovčice svoje vladati v veselju, tolažiti v
britkosti! Veselim pravi, naj se vesele v Gospodu
in gledajo na višje veselje, ki ljubljence božje čaka
pri mizi Jagnjetovi, na veselje, kakoršnega tukaj
še ni občutilo nobeno serce človeško. Žalostnim
pravi, da naj imajo serčnost, ker niso zapušeni,
temuč jim stoji na strani on, kteri je skušen bil
v vseh človeških silah, da se vseh usmili. Veselim
in žalostnim kaže zdaj na križ, zdaj na častitljivo
bandero vstajenja.

Ah, sej je na svetu veselje in žalost tako
tesno sklenjeno! V brezniški fari smo dans ra¬
dostnega serca, veselimo se z novim mašnikom,
ker nas zaželeni sad njegove perve daritve zve-
ličuje. Naši bratje v sosednji fari so v žalost
vtopljeni. *) O kako je treba pri taki priložnosti
duhovnu gorkote, da njegove besede moč imajo,
žalostne tolažiti! Kako mu je treba gorečnosti,
da jih vpričo praznjav in razvalin varuje obupa,
da poterte serca povzdigne k zaupanju v Gospoda,
kteri je zmiraj bogat za vse, ki vanj kličejo! Pač
je treba tu duhovnu močnega ognja v sercu, da
srečniše kristjane zbudi k usmiljenju, da vžge v
njih ljubezen darežljivo.

Vidimo pa še bliže, kako tesno ste radost in
žalost sklenjene. Ljubi moji! naš častiti novi
mašnik obhaja dans nar veselši dan svojega živ¬
ljenja. Od blizo in od deleč nas je prihitelo sim
veliko, da vidimo njegov dan in se ga veselimo.
Dveh manjka — in ta misel eno kapljo britke ža¬
losti v naš kelih kane. Rajnca mati in rajnki

*) V Begnah je bilo ravno pretečeno noč devet hiš pogorelo.

iii

stari oče novega mašnika sta una dva draga, ki
ju dans pogrešamo. Znano vam je, kako sta se
veselila viditi današnji dan; ta dan je bil v vencu
njunih vošil nar lepši cvet, in ko bi bila dans v
sredi med nami, bi se bile njune serca v morju
sladkost vtopile; rajnki stari oče, ko bi bil še v
življenju, menim, da bi bil dans veselja umeri.
Ali pa morebiti nikakor ne vidita tega dneva? O
vidita ga; to misliti mi verno zaupanje ukazuje.
Ali so morebiti ljubljenci božji, ki so se že iz sveta
ločili, zaperti v kakem skritem temnem kotu, da
nobena vest od zemeljskih reči k njim ne doide?
To ne more biti. Sej so pri Bogu vsegavednem,
sej so v tisti zveličanski deželi, ktere prebivavci
nobenega solnca več ne potrebujejo, ker jih svet¬
loba obličja božjega razsvetljuje. Je li mogoče,
da bi v tej svetlobi nič ne vidili? Rajnca mati
in rajnki stari oče vidita slovesni dan svojega lju¬
bega sina, vnuka, in se ga veselita pri ženitnini
Jagnjeta.

Današnji dan je ravno pogrebna obletnica
rajnce matere novega mašnika. Kteri drugi bi si
morebiti ne bil upal tega dneva za novo mašo iz¬
voliti. Otročja vdanost pa je blagemu sercu na¬
šega novega mašnika višjo žlahtnejšo misel vdih¬
nila. Ravno današnji dan velikega praznika se
mu je zdel za to nar pripravniši, ker pred vsemi
drugimi spominu na smert preljubih grenkost od-
jemlje. Ne samo križ stoji na tihem grobu, verni
duh vidi se vzdigovati dans nad njim častito ban¬
dero vstajenja. Smerti je bodeče zelo vzeto. Smert,
kje je tvoje zelo? kje, o smert, je tvoja
zmaga?  (T Kor. 15, 7.) Gospod, premagavec
smerti, je šel častitljivo iz groba; v njem, per-
vencu med vstalimi imamo zveličavno zagotovilo
da bomo tudi mi zbujeni enkrat k nevenljivi ča¬
stitljivi mladosti. Svit od poveličanega maternega

112

obličja, ki se novemu mašniku dans iz daljne pri¬
hodnosti bliši, mu kelih grenki oslajšuje.

Zdaj te pa ne bom več mudil, častiti novi
mašnik! Po altarju Gospodovem se je stegovalo
od mladostnih let hrepenenje tvoje duše; stopi tje
s povzdignjenim duhom in dopolni svetega altarja
skrivnostno službo. Ko bodeš v posvečenih svojih
rokah deržal rešuje Jezusovo telo, vzdigni oči in
serce k Očetu v nebesih in zreči mu z otročjo
vdanostjo zahvalo za vso ljubezen, ki sta ti jo
dva nar drajša rajnca skazovala in od Boga zanjo
gotovo krono z inarsikterim bliskečim kamnom olep¬
šano v večnosti prejela. Svojemu tu pričujočemu
predragemu očetu in drugim ljubim v zastavo svo¬
je zahvale in ljubezni telo Gospodovo podaj, da
naj jih živi v življenje večno; nas druge vse pa,
ki se tukaj v Gospodu dneva tvojega veselimo,
iz globočine svoje duše milosti božji priporoči, da
Srečno potujemo skoz življenje in se z umerlimi
ljubimi, ki so pred nami tje šli z znamnjem Ja-
gnjetovim, o častitljivem vstajenju snidemo s po¬
veličanim duhom in telesom, in kakor izvoljenci
božji posedemo prebivališa srečne v večni domovini.

Še k tebi se oberuem, preden končam, Marija
žalostna, varhinja cerkve in fare brezniške! Ža¬
lost tvoja je postala vir veselja za vse človeštvo;
rodi veselja obilno našemu novemu mašniku, ki
svoje oči v upanju k tebi obrača. Glej toliko
mašnikov iz te fare si že pod plajš svojega milega
varstva vzela, vzemi tudi današnjega novega maš-
nika, sprejmi ga z materno ljubeznijo; položim ga
v roke tvoje čiste, hrani ga in varuj ga, z og¬
njem ljubezni svoje ga zmiraj vnemaj, da tudi nje¬
govo serce plami v večnost, kjer ljubezen več ne
ugasne. Amen.

113

9. Pridiga pri novi maši.

(Dvanajsto nedeljo po binkoštih, v Krajnski gori 1863.)

Drugi dan je vnel dva denarja in jih je
dal gostivniku rekoč: Slcerbi zanj,

in kolikor boš več izdal, ti bom jaz
nazaj grede povernil.  Luk. 10, 35.

"V današnjem svetem evangeliju, kterega ste ravno
slišali, nam pripoveduje Jezus od človeka, ki je
padel med razbojnike, in je obropan in z ranami
obdan na pol mertev bil pušen na poti. Judovsk
duhoven, in za njim judovsk levit pride merno.
Vidita ubogega ranjenca nesrečni stan, pa njegov
.žalostni pogled ju prav nič ne gine, nobena misel
pomagljive ljubezni se v njunih okamnelih sercih
ne zbudi. Na zadnje se približa popoten Sama¬
rijan. — Blago, čutljivo serce mu v persih bije,
serce široko, v kterem je prostora dosti za usmi¬
ljenje do vseh ljudi. Viditi človeka, medlečega v
smertnih silah, ne gre niemo; čuti se gnanega k
nar žlahtnejšemu djanju ljubezni,, mu obeže pekoče
rane, hladilnega olja vanje vlije, in potem nesreč¬
nega na svoje živinče vzdigne in pelje v gostiv-
nieo. Ondi gostivniku vso skerb za njegovo o-
zdravljenje izroči, in blagoserčno mu obljubi vse
skazovanje mile skerbljivosti poverniti.

Tako jim je Jezus govoril v priliki. Pote¬
gnimo, kristjani moji! zagrinjalo proč, ki nam
skrivnostni pomen Jezusovih besed zakriva. Kteri
so li razbojniki, ki varnost in blagost popotnikov
zalezujejo ? To nam ne more biti neznano. Jezus

Pogačar. Pridige. g

114

sam jih pri drugi priložnosti naznani, ko govori
od njega, ki je ubijavec od začetka, ki laž iz
lastnega govori in je oče laži; sveti Peter tudi
nam jih pokaže, ko govori od zopernika, ki hodi
okoli kakor rjoveč lev in iše, koga bi požerl; sveti
Pavel nam jih umevno zaznamova, ko opominja
se varovati njih ognjenih psic, za smert ranijočih.

Kdo pa je človek, kije  padel med kervo-
željne razbojnike? Rod človeški je, ki potuje na
zemlji, zadeti od prekletstva, ki tava skoz pušavo
življenja, polnega vsakoršnih nevarnost. Le poglejmo
nazaj v pretečenost in vidili bomo, kako je bilo po
podpihovanju hudobnega duha strašno ranjeno člo¬
veštvo v neverskih — paganskih — ljudstvih. Na
pol mertve so ležale tik brezna pogubivnega; sej
je bilo dušno življenje skorej ugašeno v njih. Nar
više in nar imenitniše razodevanje dušnega živ¬
ljenja je to, da se duh povzdigne k spoznanju in
češenju svojega stvarnika. Pa kje najdemo to
povzdignjenje v paganskih ljudstvih? Sveti apostelj
Pavel spričuje, da neverniki niso poveličevali Boga,
svojega Gospoda, in je zato otemnelo njih ne¬
spametno serce. Zadnja iskra dušnega življenja,
se ve, še ni zamerla; še je tlela pod pepelom
morivnih strast. Zakaj tista luč, ki razsvetljuje
vsakterega človeka, ki pride na ta svet, je tudi
skoz goste tinine neverskih zmot in pregrešnost
še berlela. Vendar na pol mertve so v žgečih
bolečinah kopernele neverske ljudstva zlasti v tistem
času, ko je prišel na zemljo on, ki sam od sebe
pravi, daje  pot, resnica in življenje, ki glasno
kliče, da je prinesel vsem življenje, in sicer živ¬
ljenje v vsi polnosti. Sveti Pavel nam v svojem
listu do Rimljanov odkriva široke, skeleče dušne
rane, na kterih je paganstvo kervovelo. Strašan
pogled! Kdo je vstanu ga prenesti? Dans se ne
bom mudil pri njem; zakaj priložnost današnjega

115

dneva mojega duha od preobilnosti pregrehe k pre¬
mišljevanju preobilnosti gnade božje vleče.

Judovsko ljudstvo je ob času Kristusovem
sploh malo serca imelo za pekoče smertne rane,
v kterih je medlel paganski svet. Njegovi leviti,
njegovi duhovni, kterim je luč pravega spoznanja
svetila v prerokih, so vidili unstran meje Mojze¬
sove postave vso globokost neizrekljive reve, temno
brezno popačenja; pa le od Strane, z zaničljivim
očesom so se ozirali nanjo, ne misleči, da so tudi
ondi ovčice poklicane in izvoljene za obširni ovčnjak
čede Mesijeve. Toda Zveličar, ki je bilo že oča¬
kom oznanovano, da imajo v njem oblagodarjeni
biti vsi narodi zemlje, je krnalo, ko se je prikazal
v sredi svojega ljudstva in razodel hrepenečim
sercem svojo visokost, tudi slovesno oklical, da
ima še druge ovce, ki niso iz tega ovčnjaka, to
je, ne iz rodu Abrahamovega, ktere pa tudi hoče
pripeljati sim in jih združiti v zavetju enega ovčnjaka,
pod varstvom enega pastirja.

Ce se tedaj spet ozremo na priliko današnjega
evangelija in se vprašamo , kdo da je v njej usmilje¬
ni Samarijan, ne bomo dolgo uginjevali, da je
Samarijan naš Zveličar Jezus Kristus sam. On
je tisti blagi popotnik, ki ima serce tako milo in
tako veliko, da z njim ne samo po ljudstvu Ju¬
dovskem, ampak po vseh ljudstvih, po vseh na¬
rodih zemlje sega, vse z vezmi svoje odrešujoče
ljubezni okleniti želi. Kolikor ostudne so dušne
rane, iz kterih paganstvo ob kraju prave poti v
zveličanje kervoviZveličar svojega pogleda od
njih ne oberne; tudi zanje ima pripravljeno zdra¬
vilo. Se preden je na križu dopolnil delo odre¬
šenja, že takrat, ko je tako rekoč še na poti bil
iz nebeških višav v zemeljsko nižavo, in je njegov
prihod le senca Mojzesove postave razodevala, je
ranjencem iz neverskih ljudstev obezoval boleče

8  *

116

rane notranjega nemira in morivnega obupa, ktere
je zguba pravega spoznanja vsebovala, in nego¬
tovost zastran večnosti zmiraj bolj pekoče in straš-
nejše delala. Rešivno obezilo, kterega se je po-
služil, je bil notranji glas,, s kterim je njih vest
pretresal in jih k pokori priganjal j hladilno olje,
ki ga je v rane vlival, je bilo rasteče hrepenenje
po odrešenju, in vino, s kterim jih je okrepčeval,
je bilo veselo upanje na Zveličarja. Zakaj kdo
drugi je v paganskih ljudstvih, sedečih v temi in
smertni senci, brez prenehanja obudoval hrepenenje
po zveličanju in upanje na Zveličarja, kdo drugi
kakor tisti, ki sveti Janez evangelist spričuje, da
je njegova luč svetila v temi, tema pa je ni za-
popadla.

Ko je pa Zveličar Jezus tek svojega zemelj¬
skega potovanja dokončal in kelih terpljenja, ki
mu ga je nehvaležni Izrael podal, v odrešenje ve¬
soljnega človeštva izpil do dna, je povzdignil k
sehi na križ tudi paganske ljudstva, da po zaslu-
ženju njegove rešnje kervi, z rodom Abrahamovim
zedinjene v eno sveto ljudstvo, krepost dušnega in
telesnega zdravja, hrabrost cveteče mladosti, vso
polnost novega življenja imajo. Kaj pa dalje stori
Jezus? Stermi, o človek! in občuduj brezno
skerbljive ljubezni. Glej, ranjence, kterih dušne
rane je skoz dolge stoletja obezoval, povzdignjene
k zaupanju izroči gostivnikom, ko veleva apo-
steljhom: Pojdite po vsem svetu ter učite vse

narode in keršujte jih v imenu Očeta in Sina in sv.
Duha. V neskončnosti svojega usmiljenja je tudi
gostivnico z vsem previdil, česar je za polnost
življenja in nevenljivega zdravja treba, česar je
treba v zagotovilo neumerjočnosti. Že pri zadnji ve-
čerji je zastavo neumerjočnosti, svoje meso in svojo
kri, za vse čase v roke izvoljenih gostivnikov —
aposteljnov — položil, po vstajenju pa jim potre-

seno mero darov sv. Duha izročil, da naj odperta
bode do konca sveta vsem, ki na visoki verh
večnih gora dospeti želijo.

V oblasti, ki jo je dal svojim aposteljnom,
pa ni samo bogate gostivnice, ampak tudi gostiv-
nike za vse čase preskerbel. Pred vašimi očmi,
ljubi moji! se to dans spolnuje, ko vidite pred
altarjem novega mašnika. Gnada mašnikovega
posvečenja mu je skrivnostne ključe v roke dala,
s kterimi hrame nebeških gnad odpira. Kdor hre¬
penenje po njih ima, naj pride k njemu in naj
zajema.

O kako srečni ste vi, kristjani moji, da vam
nikdar nobene gnade ne manjka, ktere za mir svoje
duše in za večno zveličanje potrebujete! Kako
srečen si pa še le ti, novi mašnik sam, ki sediš
v sredi tega bogastva, in od njegovih sladkost
vživaš, kar ti je le ljubo in drago! Ge vse drugo
zamolčim, kako visoka, kako neprecenljiva, kako
zveličavna sreča je le to, da si vabljen vsak dan
k mizi Gospodovi, da zamoreš vsak dan vživati
od kruha močnih! Veselite se torej dans prav
serčno posebno vi, ki vas vez naturne ljubezni z
novim mašnikom tesnejše strinja. Blaga mati,
častita strica, teta! ali si ljubega sina, stričnika v
visokejšem poklicu morete misliti? Komej. Da
bode vaše veselje popolnoma, poslušajte me, ako
zdaj pred vami in pred vso tu zbrano verno mno¬
žico nekaj obširniše govorim ravno od tega, da je
neskončno velika sreča za duhovna lepa priložnost,
vsak dan Jezusa v sv. ilešnjem telesu prejeti. Po¬
sneli bote pa lahko, kristjani moji! iz mojega go¬
vorjenja, da blišoba te visoke sreče tudi rodovitno
obseva vase serca.

Gospod, ki tukaj na tronu svetega altarja s
svojo pričujočnostjo naše duše razsvetljuješ, pre-

118

grevaj tudi to uro naše serca, da bode moč tvoja
vsem očita.

Duhoven ima neprecenljivo srečo, da zamore
vsak dan Jezusa v sv. Rešujem telesu prejeti. Ne
rečem, ljubi moji kristjani! da bi tudi vi ne imeli
enake pravice do mize Gospodove. Sej je Jezus
sploh vsem poslušavcem rekel v Kafarnavmu:
Jaz sem kruh, ki sem z nebes prišel. Ako
kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj,
in — kruh, kterega jaz dam, je moje meso
za življenje sveta.  Miza je tedaj zmiraj pri¬
pravljena za vse, ki po jedi neupierjočnosti hre¬
pene. Bila je tudi v pervih časih keršanstva na¬
vada, da so se kristjani, kolikorkrat so opravljali
skrivnostno daritev, tudi svetega obhajila vdeležili.
Lahko pa vidite, ljubi moji! da vam že vsakdanje
opravila ne pripuste se vsak dan pri sv. maši
znajti; tudi priložnosti nimate vsak dan za ženit—
nino Jagnjeta svatovskega oblačila tako svetlega
skazati, kakor bi radi storili po opominu svetega
Pavla: Naj človek prevdari sam sebe, pre¬
den  je  od  tega kruha in pije iz tega keliha.
Pri duhovnu pa že njegov visoki, nad vse ze¬
meljske opravila povzdignjeni sveti poklic tako
nanaša, da je cerkev njegova izvoljena domija, v
kteri na mizi posvečenega altarja daritev neskončne
cene prinaša nebeškemu Očetu in angelski kruh
pripravlja za drage ovčice Kristusove paše. Ako
tudi nihče ne pristopi k obhajilu, on je od nebeš¬
kega kruha in pije iz rešnjega keliha, kolikorkrat
presveto službo altarja opravlja. Ktera sreča se
da tej prednosti primeriti ? Pa tudi vsi opravki
njegovega poklica že sami na sebi zveličavno moč
imajo, v njegovem sercu Jezusu pristojno, vredno
stanovanje pripraviti; naj moli svoje ure,  naj pre-

119

mišljuje božje skrivnosti, naj prebira sveto pismo
in očake, naj sedi v spovednici ali pri bolniški
postelji, vse njegovemu duhu daje perute, ki ga
nesejo v tiste višave, kjer se očišujejo misli in
želje prostega serca. Kteri stan življenja visokost
enake blagosti doseže? Tako tedaj duhovnu stoji
odpertj vse dni hram nebeški, v kterem zarnore
vživati od kruha močnih  in poživljen od take
krepke jedi serčno stopati po težavni poti na goro
popolnosti, dokler ne dospe do njenega blišečega
verha. Orli in levi se ne živijo od červov; zato
pa tudi duhoven pri navadni lahki jedi ne more
obstati. Zakaj kakor orel se mora vzdigniti nad
zemeljske nižave in z neukrenljivim očesom gledati
v solnce večne resnice, da od prave poti nikdar
ne zajde; kakor lev ima v pušavi tega življenja
pretresovati z močnim glasom serca vernikov, da
pred ojstrostjo sodbe božje strah imajo ; kakor lev
ima iti na rop in plen, da ropa in upleni vse
serca, ki jih Duh Gospodov nažene v oblast nje¬
govih rok.

Rejen vsak dan od skrivnostnega kruha moč¬
nih je duhoven poln višega življenja, je eno z
Jezusom močnim, živim; Jezus ga tako rekoč spre¬
meni v se, ker ga povzdigne v moč svojega po¬
veličanega telesa. Ko mašnik sprejme Jezusa pri
masi in, radovaje se, reče njegova duša osrečena:
Ti v meni, jaz v tebi, ne živim zdaj jaz, ampak
ti v meni — čuti prav v živo, da je on meso od
Kristusovega mesa, kri od njegove kervi, da so
njegovi udje Kristusovi udje. In ko k koncu sv.
mase povzdigne svojo roko, da bi blagoslovil
veino ljudstvo, se mu vse tako zdi,  kakor da bi
v njena blagoslavljal Jezus; ko moli k Očetu, ga
zvelicuje misel, da moli v njem Jezus z zdihljeji
neizrekljivimi; ko kliče proti nebu po usmiljenju
ga navdaja prepričanje, da sliši iz njega nebeški

120

Oče glas kervi svojega Sina; ko se zahvaljuje za
božje dobrote, ko poveličuje čuda vsegamogočnega
stvarnika, ko prepeva večno lepoto, je ves poln
osrečivne misli, da se zahvaljuje v njem, da po¬
veličuje v njem, da prepeva nadušeno pesem Je¬
zus sam. Posoda čista, misli, je zdaj , iz ktere
prijetno dišeče kadila pobožnosti pulite proti Bogu
in mu dopadejo.

Ko mašnik po dokončani daritvi svete maše
pride od altarja in še ves prevzet v duhu od zve¬
ličavnega trenutka sklenitve z Jezusom poklekne
pred božjim veličastvom, se zahvaliti neskončni
milosti za veliko gnado, da je smel v družbi an¬
gelov pri altarju stati, na sveti gori božji, in ne¬
besa nagniti k zemlji, se skorej prederzne misliti,
da O če odpre nad njim nebo ter reče: To je

moj ljubeznjivi sin, nad kterim imam dopadajenje 5
—- zdaj se mu dozdeva, da ne stori nobenega
ropa, ako misli, da Oče nebeški v njem obličje
svojega Sina spozna. Spreleti ga zraven sladka
misel, da mati njegovega Gospoda tudi njega s
posebno ognjenostjo ljubezni kakor sina na svoje
materno serce stisne. Poln hvaležnosti za ne¬
skončno ljubezen, ki vidi razodeto nad seboj, ne
ve druzega reči, kakor da vpraša z otročjo vda¬
nostjo: Kaj bom povernil Gospodu za vse,

kar mi je podaril? Meni, globoko čuti, da
Bogu za tako velikost gnade ne more nič lepšega,
nič dopadljivšega v zahvalo dati, kakor da njegovo
vedenje skoz celi dan upodobuje Jezusovo življenje.
Zato podbudovaje in vžigaje sam sebe odgovori s
serčnostjo: Kelih zveličanja bom vzel in

klical v Gospodovo  ime. Svest si je in ni¬
kakor ne dvomi, da z oklepom take serčnosti na
persih svojemu nebeškemu kralju dopade. Sej je
z neugasljivimi čerkami v njegov spomin vtisnjen
odgovor, ki ga je dal Jezus materi Cebedejevih

m

sinov, ko je prišla prosit, da naj bi eden na desni,
drugi na levi mu sedel v njegovem kraljestvu.
Ali moreta piti kelih, kterega imam  jaz
piti? ju vpraša. Rečeta: Moreva. Te besede
vnemajo mašnika, da neprestrašeno seže po kelihu
in ne zakrene od poti Gospodove, ko bi tudi še
tako velika nastajala grenkost njegovega okusa.
Vsajen v Kristusa kakor mladika v terto in zrašen
z njim v eno življenje, se z gorečimi željami svo¬
jega serca spenja po zveličanju duš, ki jih je Sin
božji s predrago ceno svoje kervi odkupil; s svo¬
jim nebeškim Mojstrom pravi: Moja jed je, da

storim voljo tega, kteri me je poslal, in dopolnim
njegovo delo.

V topljen po. obhajilu v Jezusa, mašnik po nje¬
govem izgledu opaše svoje ledje z mečem polne
vdanosti  v voljo božjo;, na poti, ktero je nastopil,
hoče zvesto ostati, naj se čez dan na taborsko
goro ali na Golgoto zavije, naj derejo za njim
ukaželjne množice ali naj se njegov poduk zame¬
tuje, naj Bog blagoslovi njegovo delo ali svoj
blagoslov odreče. Se zna zgoditi, da ga kak
notranji stud obide, ako se mu dozdeva, da nje¬
gov glas na prižnici, njegovo svarjenje v spoved¬
nici, njegov trud v otroški šoli ne obrodi zažele¬
nega sadii. Pa kmalo se zave in spet počiva
njegovo serce v upanju; upa tudi zoper upanje in
se tolaži z Jezusovimi besedami: Vse kar mi

da Oče, pride k meni,  in  jaz  jih  ne  bom
ven  v e rgel. Kdo je imel na videz menj vspeha
s svojim ukom na zemlji, kakor Jezus? On je
govoril, kakor kdor oblast ima, je govoril z mo¬
drostjo tako visoko, da so se vsi čudili ter vpra-
safi: Od kod ima leta tako modrost, ker se ni
učil. Zraven tega je z velikimi čudeži, ki so
razodevali njegovo vsegamogočnost, resničnost
svojih besed poterdoval. Pa kdo je hodil za njim

122

in z verno pripravnostjo poslušal njegov vabijoči
glas, besedo večnega življenja? Večidel le pri—
posti ljudje, ki so pa tudi radi le prekinalo po¬
zabili to, kar jim je v zveličanje bilo dano. Ali
je pa ta videzna pičlost zasluženega vspeha kdej
zamogla ogenj njegove gorečnosti za hišo božjo
udušitj? Še zadnje dni svojega zemeljskega po¬
potovanja, ko je vidil v duhu prav blizo pred se¬
boj kervavi izid svojega življenja, je v tempeljnu
razodeval svojo nebeško moč; v solzah so se mu
oči topile, ko je v bližnji prihodnosti gledal raz-
djanje tempeljna in svetega mesta, ker časa obis¬
kanja ni spoznalo; vendar pa terdovratnih ni nehal
vabiti pod perute svojega varstva. Kaj pravite,
ljubi moji! je bilo li zastonj Zveličarjevo delo?
Je li seme, ki ga je v solzah sejal, bilo nero¬
dovitno? O poglejte okrog sebe po vesoljnem
svetu; od izhoda do zahoda se kliče v njegovo
ime, notri do zadnjih pokrajin zemlje se pred tem
svetim imenom pripogujejo kolena; z nebeškim ra-
dovanjem gleda Jezus znad podnebja na bogati
sad svojega trudenja; vsi, ktere mu je Oče dal-,
so prišli, in ni jih pahnil ven. Zato tudi duhoven
v svojem trudenju ne preneha, akoravno se sad
precej ne pokaže; še v višje plame gorečnost svojo
vnema, ter čaka v poterpežljivosti časa, v kterem
bi Bogu dopadlo serca klicanih odpreti. Terdno
zaupanje ga podpira, da bo enkrat prišel čas, v
kterem bo seme, ki ga zdaj jokaje seje, krepko
kal pognalo ter z veselo rastjo in s stoternim sa¬
dom željno oko razveseljevalo, da se bodo tudi
pri njem spolnile psalmistove besede (Ps. 125):
K teri s solzami sejejo, bodo radovaje želi.
Jokaje so šli izmetovat svoje seme; kmalo
pa pridejo z radovanjem ter prinesejo svo¬
je snope.  Neskončno srečnega se duhoven šteje,
ako le enega ali drugega stare k zveličavni pokori

m

in oberne k Bogu; sej ve v edinosti z Jezusom ,
da je v nebesih večje veselje nad enim spokorje¬
nim grešnikom, kakor nad devetindevetdeset pra¬
vičnimi, ki pokore ne potrebujejo. Njegovo serce
čuti veselje rajsko, ako le enega unih malih, kte-
rih angeli neprenehoma gledajo obličje nebeškega
Očeta, vname za ljubezen čistosti, nedolžnosti,
strahu božjega, ako le enega napelje na pot viš¬
jega spoznanja; zakaj rosa obilne tolažbe mu rosi
v vdano dušo živo misel, da morebiti Bogu kdej
dopade ravno tega izbrati za izvoljeno posodo in
ga postaviti na visoko mesto kakor luč v razsvet¬
ljenje nevernikov, kakor kladvo v raz trenje kri¬
vovercev, kakor meč v presunjenje terdovratnih
grešnikov. Kakor pri Zveličarju, tako se dosti¬
krat tudi pri njegovem namestniku zgodi, da se
po nezapopadljivem sklepu previdnosti božje seme,
ki ga je skerbno v človeške serca sejal, še le po
njegovi smerti veselo razcvete in dozori, da še le
prihodnji rodovi godni sad vživajo in se sejavec
iz visokih nebes, iz večne domovine poln radosti
nanj ozira, kakor na svetli biser svoje krone. Du¬
hoven, namestnik Jezusov, ne more boljše osode
pričakovati, kakor njegov nebeški Mojster; po-
stavši pri sv. maši eno telo in eno serce z njim
ohrani vdanost v voljo božjo, ter zaupa, da bla¬
goslov od njegovega v Jezusu storjenega djanja
ne more vekomaj bežati. In tako zaupanje — to
je veliko zveličanja za to revno zemljo.

Priložnost vsak dan Jezusa prejeti v sv.
Rešnjem telesu je pa velika sreča za duhovna
tudi zato, ker zrašen z Jezusom v eno življenje
v svojem sercu uterdi tisto ponižnost, ki nar
večjo moč ima povišati v kraljestvu božjem. Če
tudi Bog bogat blagoslov na njegove dela zlije,
se ne prevzame. Njegov Gospod in Mojster je
za spreobernjenje vseh ljudi čast dal Očetu, ker

124

je rekel: Vse, kar mi da Oče, pride k meni. Tako
tudi duhoven, ker ne živi sam, ampak živi v njem
Kristus, Bogu čast in hvalo da, ko vidi, da brez¬
številne množice s svojimi pridigami vnema, da z
zaupanjem verni k njegovi spovednici vrejo, da
bolniki vsakoršnih stanov po njegovih tolažljivih
in povzdigljivih besedah hrepene; Boga do¬
brotnega, usmiljenega poveličuje duhoven, ako
tavžent in tavžent nevernikov, ako cele ljudstva
pripelje k Bogu. Kolikor veči in svetlejši je vspeh
njegovega trudenja, toliko globokejše se poniža
pod mogočno roko božjo, z veseljem spoznavaje,
da je desnica Gospodova to storila. Hvalim te,
Gospod nebes in zemlje, pravi, ker si skril to
modrim in razumnim, razodel pa malim, majhnim
v svojih očeh in nizkim. Taka ponižna cenitev
lastnih del je za duhovna vir nar bogatejših gnad,
nar visokejšega povzdignjenja, nar tesnejšega pri—
jatelstva z Jezusom. Ko je Simon Peter na Je¬
zusovo besedo mreže v morje vergel in nenadoma
toliko rib vjel, da so se mreže jele tergati, je
poln stermečega zavzetja padel pred Jezusa na
kolena ter rekel: Pojdi od mene, jaz sem grešen
človek. In glej, Gospod ne gre od njega; ker
je Peter spoznal svojo nevrednost in slabost in
Bogu čast dal, ga povzdigne visokejše, mu izroči
imenitniše reči rekoč: Ne boj se; odslej boš

ljudi lovil.

Če se duhoven, po vsakdanjem obhajilu bolj
in bolj prestvarjen v Jezusa, na podlagi globoke
ponižnosti vdeležuje zidanja hiše božje, katoliške
cerkve, se pa ravno v tej zveličanski sklenitvi z
njim čuti prečudno močnega zoper protivni-
ke kraljestva božjega. Ah, ko bi mi vselej
tako prejemali sveto Rešnje telo pri maši, da bi
se zgodilo nad nami kar pravi sv. Janez Zlatoust:
Kakor levi, pihajoči ogenj, pojdimo proč

135

od mize Gospodove, strašni hudiča, kako
hitro bi pač vse sovražne napade pekla in njegovih
strežejev razdjali! Brez bojevanja služba duhov-
nova, nikdar ne bo; kraljestvo teme se bode zmiraj
upiralo zoper kraljestvo luči. Pa v moči vsakdanje
jedi nebeške se duhoven ne boji; sej sme misliti
po vsi pravici, da se Kristus vojskuje v njem, da
Kristus zmaga v njem. Ker ve, da nasprotovanja
in pohujšanja morajo priti, je v Gospodu za udar,
ki včasih kakor z jasnega neba prileti, vsaki čas
pripravljen, in ga zato rana menj boli. Ako pa
ravno kdej hudo peče, ker pride od take strani,
od ktere bi bilo le hvaležnosti in ljubezni pričako¬
vati— od lažnjivih bratov  (2 Kor. 11, 26.),
ga pa vendar ne pobije. Svest si tesne zveze z
Jezusom se še le k veči gorkoti zaupanja in serč-
nosti vnema; mišji namreč, da njegovo djanje kej
velja, ker se mu hudobni duh šiloma upira. Ko
bi mu vse gladko, brez opovere se izteklo, kar
si za rast in za razvitje kraljestva božjega pri¬
zadeva, bi smel skorej misliti , da pekel in njegova
derhal nič kej veliko nanj ne stavi, da se ne boji
od te strani nobene škode. Častiti novi mašnik!
če ti tvoja vest veselo spričevanje daje, da ne
išeš sam sebe, ne svojega časnega prida, ampak
le nar višjo čast božjo in neumerjočih duš zveli¬
čanje, in ti vendar pri taki resničnosti zveste do¬
bre volje vspeh tvojega delovanja kej zavira, se
nikar ne ustraši; pekel se boji, da bi mu njego¬
vega ropa, njegovega plena ne odtergal.

Duhoven, ki zjutraj vživa Jezusa, se celi
dan čuti v varnem zavetju,  naj bi tudi ne¬
prijazno viharni valovi njegov čelnič semtertje me¬
tali; sej ve, da ima Jezusa na strani. Je viditi
včasih, kakor da bi leta terdno spal; pa ko ne¬
varnost prikipi do verha, se zbudi, zažuga viharju
z mogočnim perstom, in tihota je velika. Ko se

m

nad glavo duhovnega zbira čern oblak skušnjave,
ko se zadera vanj serditi piš zasramovanja, v
tihem upanju rešenja kliče iz serca k svojemu Go¬
spodu. Vidiš, Gospod! potoži z Jeremijem,
kako mi krivico delajo; vidiš vso njih ser-
ditost, vse njih naklepe zoper mene. Go¬
spod, ti slišiš njih preklinjevanje. V za¬
sramovanje sem bil svojemu ljudstvu, celi
dan njih pesmica. Klical sem v tvoje ime
iz pregloboke jame; uslišal si moj glas;
približal si se mi o dnevu, ko sem te kli¬
cal. Rekel si: Ne boj se — in razsodil si
pravdo moje duše, odrešenik mojega živ¬
ljenja. Tako uterjen v svojem zaupanju duhoven
mirno počiva pod senco večne previdnosti, ktera se na
vse stvari raztegne , pa tudi posameznega človeka
s toliko ljubeznijo objame in varuje, kakor da bi bil
prav čisto sam pod nebom v lepi stvaritvi božji.
Tega mirnega zaupanja si ne da kaliti, ko bi ga
tudi svet, ki bogastva odrešujoče milosti ne pozna,
zaničljivo pahal od sebe. Sej je bila taka tudi
osoda Kristusova, kterega duhoven v svojem živ¬
ljenju upodobuje; še bi se letemu kdej utegnilo
milo storiti, ko bi nič od tega keliha ne okusil;
strah bi ga znal prehajati, ima li v sebi pečat
ljubezni božje in večnega izvoljenja. Naj tedaj
napuhnjeni posvetnjaki z osramljivim očesom nanj
pogledujejo, naj ga ošabni modrijani zavoljo nje¬
govega keršanskega prepričanja liakor priprostega
temničarja milujejo, naj ga sužnji poželjivih strast
zavoljo njegovega v Bogu skritega življenja za
hinavca razglasijo : živeč v Jezusu se šteje visoko
povzdignjenega, da mu je upodobljen v ponižanju,
njemu, kteri je bil kralj nebes in zemlje, pa ven¬
dar kakor zaveržljiv suženj zvezan in na križ razpet,
njemu, kteri je bil večna modrost sama, pa ven¬
dar od Heroda kakor brezumnež zasramovan,

127

njemu, kteri je bil nar svetejši, pa vendar raz¬
bojnikom prištet.

Dasiravno sem že marsikej omenil, kako ne¬
precenljiva priložnost, vsak dan sv. Ilešnje telo
prejeti, duhovnega osrečuje; vendar verha te rajske
sreče nisem še pokazal. Glejte, ker je z vzha-
jočim solncem vred v sv. obhajilu prejel kal in
zastavo neumerjočnosti, se čuti deleč nad vse ze¬
meljsko povišanega; celi dan ga razsvetljuje vi¬
soka misel, da na revni zemlji nima obstoječega
mesta, ampak da so lepe nebesa njegova prava
domovina. Tje gori ga vleče, kjer njegov Od¬
rešenik živi, ki je tudi njemu pripravil prebivališe,
ne delano s človeškimi rokami, prebivališe veli¬
častno ,'večno. Ko se, poln Jezusa, sprehaja po
zelenih cvetečih tratah ali kje drugej pod milim
nebom, in gnan od notranjega ognja gnade svoje
oči nakviško oberne k zvezdatim svetovom, k ža¬
rečemu solncu, kako veselo, kako visoko mu
serce v persih bije v upanju na neizmerno veli¬
častvo , ki ima na njem se razodeti unkraj meje
časnosti. Dasitudi ne vidi, kakor kdej sveti
Štefan, svojega Zveličarja v svetlobi na desnici
Očetovi, svest pa si je, da Jezus z neskončno
ljubeznijo gleda nanj, kakor kdej na unega vi¬
teškega levita. In tako se zgodi, da njegovo
serce zmiraj terdnejša vez na nebeški dom priklepa,
na novi Jeruzalem , čigar tla in vrata je vidil sv.
Janez v prikazni se lesketati v mnogobarvnih dra¬
gocenih kamnih. Zdaj spozna močnodušno in z
radostnim sercem reče: Nimamo tukaj obstoječe

domačije, ampak prihodnje čakamo. Zdaj se mu
svet i tl  kar je njegovega bolj in bolj pristudi. £e
se kej od njega tuja, če še kej od njegovega
ise, štor, vse le zato, da s temi časnimi darili
zida neumerjoeim dušam mikavne stopnice, po kterih
oi giedi do gredi popolnosti stopaje, dospejo v

128

večne prebivališa. In kakšno čast mu to pri ljudeh
nanaša, kterih duše so mu v skerb očetovske
ljubezni priporočene? Ko vidijo, da vse to, po
čemur svet nar bolj željno hrepeni, v njegovih
očeh nič veljave nima, da so njegove želje više
od vsega tega, da vse to z nogami tapta; ga še
le začnejo čislati kakor neko višje, nadzemeljsko
bitje. Vidijo v njem poslanca z nebesnih višav;
in beseda, ki jo slišijo iz njegovih ust na prižnici
ali v spovednici ali na smertni postelji, se jim zdi
kakor beseda angela, ki jim ga Bog pošlje v to¬
lažbo , ki jim ga pridruži kakor skerlmega vodi¬
telja v večno domovino. Ako duhoven zdaj kej
potrebuje, kar je vašega, bodi si za povzdigo
svete službe, za olepšavo hiše božje, za ozalj-
šanje altarja, za otrenje solz terpijočih rev, bodi
si tudi za polajšanje svojega lastnega, vam po¬
svečenega življenja, mu bote li odrekli, ljubi moji
kristjani! spričevanje svoje otročje vdanosti in lju¬
bezni? Upam v Gospodu, da bi se marsikje po¬
novilo, kar beremo od blagega Tobija, ki je iz
hvaležnosti do nebeškega varha rekel: Polovico

od vsega tega, kar smo prinesli, mu ponudimo.
Častiti novi mašnik! častiti duhovni bratje! ker je
temu tako, ne išimo, kar je svetovega, temveč
naj geslo naše bo: Da milii a n imaš, c eter  a

to  11 e ti  bi  — Daj mi duše, drugo vzemi zase.
Ko bi Gospod potlej v sredo med nas stopil in
nas vprašal, kakor kdej aposteljne: Ali vam je

kej manjkalo ? —*• bomo z njimi vred zamogli od¬
govoriti : Nič , Gospod !

Kristjani moji! to je zveličanska višava misli,
na ktero duhovna povzdigne vsakdanje obhajilo,
ker v strimbi z Jezusom svojega duha in nar
žlahtnejši del svojega serca zmiraj globokeje vtopi
v duha in serce milega Zveličarja. Kakor Jezus
ni nič poželel od sveta, in seje  kakor premagavec

129

sveta čez vse svetove povzdignil na desnico Oče¬
tovo, tako tudi duhoven vidi svet globoko pod
svojimi nogami in vzame v posest vso polnost
oblasti, ki jo je Jezus aposteljnom izročil.- Svetlo
se zave, da so tudi njemu govorjene besede:
Pojdite in oznanujte evangelij ozdrav¬
ljajte bolnike, obudujte mertve, izga¬
njajte hudiče; glejte, dam vam oblast sto¬
pati na kače in škorpijone in zoper vso
moč sovražnikovo, in nič vam ne bo ško¬
dovalo.  Prepričan je, da bi mu Gospod cerkve,
ko bi bilo potrebno za razširjanje in rast božjega
kraljestva, vse te velike dela v besednem pomenu
dal doprinašati. V duhovnem pomenu ima pa
zmiraj v roki ključe te širokosežne oblasti. V očeh
angelov božjih je imenitniše delo, grešnika iz stanu
oterpnjenosti in zaverženja prestaviti v Stan gnade
in ljubezni, kakor mertvega obuditi k življenju,
je veče delo, mlačno dušo vneti k gorečnosti, ka¬
kor ozdravljati bolnike, je više delo, brez škode
za lastno čistost in nedolžnost se pečati z razujz-
danim svetom, kakor brez nevarnosti ostrupenjenja
stopati na kače in škorpijone. Zatorej gre duho¬
ven v neskončno visokem čutilu svoje oblasti na
delo svetega poklica. Ce je klican v spovednico,
ga žene vnemavna misel: Zdaj bom mertve obe¬

doval; če je prošen prinesti dober svet maloserč-
nemu, hladilno tolažbo raztertemu, ga povzdiguje
vesela misel: Zdaj bom bolnike ozdravljal, osla¬

bele ovčice okrepčeVal; če ima iti na prižnico , si
pravi s serčnostjo: Zdaj bom rotil hudobnega

duha, dane  bo branil, da sveti ljudem luč evangelija
od veličastva Kristusovega; če mora med ljudi,
prevzete od svetne ljubezni in pregrešnih strast,
reče brez strahu : Zdaj bom na kače in škorpijone

stopal, okužen zrak v se dihal j pa ne bojim se
morivnega strupa, zoper mene nima moči.

Pogačar. Pridige.

9

130

Tako ste tedaj slišali, ljubi moji! s kakšnimi
vnemavnimi žarki Jezusovo rešuje telo vse dušne
in telesne moči duhovnega prešinuje; kako ga
vžiga k ljubezni do keliha zveličanja, kako ga na-
polnuje z vdanostjo, če se pri njegovem delu nič
sadu ne pokaže, s ponižnostjo, če je njegov trud
bogato blagoslovljen, s serčnostjo, če ga sovražno
nasprotovanje ovira, z zaupanjem, če mu silni vi¬
harji pertijo pogubo; kako ga povzdiguje k ognjeni
želji po večni domovini, kako ga uterduje v za-
merzi do svetne nečimernosti, kako obuduje v njem
visoko čutilo svetega poklica. — Zakaj pa sem
vse to k vam govoril? bi znal kdo vprašati. Krist¬
jani moji! duhovni so vam dani, da vas vodijo
po ternjevi poti življenja k Očetu luči v večne pre-
bivališa, kjer nobena solza več ne teče, kjer serce
revno od vsake bolečine vekomaj počije. Vam
mora na tem ležeče biti, da veste, kakšno bo¬
gastvo nadzemeljskih moči je v njih, da poslušate z
veseljem njih glas, da greste z zaupanjem za
njimi, da ne odjenjujete, če tudi meso omaguje
pod težo dušnih tirjav in se jarmu svetih zapoved
odteguje. Zraven tega pa veste, da Gospod tudi
vas vse vabi k svoji mizi; veste, da vam vsem
kliče: Pridite, kteri terpite, jaz vas bom poživil;

veste, da ima nar gorkejše hrepenenje, vas vse s
svojimi darmi napolniti; veste, da kadarkoli pride,
nikoli ne pride prazen: ali ne bo tudi vaše serce
poslalo goreče v vas, ker ste vidili, kakšne čuda
gnade in moči vsakdanje obhajilo v serce duhov¬
nega vlije? ali ne bote hrepeneli iz vse moči svoje
duše, kar je mogoče pogosto pristopati k angelski
mizi in se tudi enakih gnad vdeleževati? ali ne bote
vedno čuli, da vas grešna skušnjava kdej za smert
ne rani ? ali ne bote skerbeli od jutra do večera,
da vaše misli in besede in dela Bogu dopadejo,
in smete zaupljivo iti na njegovo sveto goro Je-

131

zusu naproti ter ga prejeti? Kako srečen bi bil
tek vašega življenja! Zares bi bili vsi posvečeno
ljudstvo, kraljevo duhovstvo.

O blagor tebi, častiti novi mašnik, ki po redu
svojega poklica vsak dan pri mizi Gospodovi stati
smeš, kjer je jed neumerjočnosti tvoj delež. I/.
polnega serca ti srečo vošim k lepi volitvi; z vso
vdanostjo hvaležne ljubezni kušni roko nebeškemu
Očetu, ki te je poklical. Nikdar ne pozabi, da
te je tudi v gostivnika povišal v svojem kraljestvu;
oskerbljuj jih z vso skerbjo, ktere ti bo izročil,
in ohrani v zvestem spominu obljubo, ki jo okliče
v današnjem evangeliju: Nazaj grede  ti bom

vse  p o v e r n i 1.

Srečo pa vošim iz serca posebno tudi vam,
ki ste dozdaj pred vsemi drugimi pravico imeli,
novega mašnika svojega imenovati. Kaj hočete
več na zemlji? Sladkosti zemeljske se pristudijo,
pa tudi hitro minejo. Kogar ljubite, si je izvolil
sladkosti mize Jagnjetove, ki zmiraj sladkejši okus
imajo,  in vekomaj terpe. Iz studenca te misli vse
dni življenja zajemaj tolažil obilno mero, blaga
mati! Gospodu je dopadlo, te postaviti na po-
skušnje mnoge in velike; kelih, ki ti ga je podal,
je bil dosti grenek. Se se od mladostnih let nisi
bila ločila, že ti je odtergal ljubljenega moža,
otrokoma očeta. Težave vidovstva — komu so li
neznane ? — nebeški Oče sam si jih s posebnim
usmiljenjem k sercu jemlje. — Oče vseh, Oče
večni ti je v podporo pustil še skerbnega telesnega
očeta; pa preden je ves strah pred prihodnostjo
razpoden, ugasne tudi luč njegovega življenja.
Ova sinova bi ti v zapušenosti bila tolažba lepa;
pa še se rana od očetove smerti ni zaperla, li
nemila smert vseka drugo bolj kervavo, ker seže
po mlajšem sinu, preden se mu je mladosti cvetje
prav razvilo. Moža, očeta, sina si na altarju

9 *

132

svojega serca Bogii darovala. Dar tvoj je mi¬
lostno sprejel; in glej, v povračilo zveste vdanosti
ti je ostalega, edinega sina povišal v svojem kra¬
ljestvu.

Častiti novi mašnik! materni kelili je vselej
tudi tvoj kelili bil; njegovo grenkost vso si tudi
okusil. Glej, kelili, ki ti ga dans nebeški Oče
podil na altarju, nima grenkosti; je kelih rešnje
kervi Jezusa Kristusa, ki vso grenkost odjemlje.
V zahvalo za ljubezen, ki so ti jo tvoji ljubi radi
skazovali, vzemi zdaj vse skerbi, ki serce tvoje
ljube matere, tvojih častitih stricev in drugih žlahtni—
kov težijo, in vtopi jih globoko v kelih rešnje kervi
Jezusove, da jim bode grenkost odvzeta. Naj pri¬
jetne dišave tega keliha posebno tvoje preljube in
drage, ki so že dosegli domovino večnega mini, v
naročju nebeškega Očeta razveseljujejo; tvoja moli¬
tev jih napolnuje dans s prečudno sladkostjo. Vi¬
soko v nebo derži kelih zveličanja, častiti novi
mašnik! da tudi za nas, tvoje duhovne brate, za
druge svate tvoje vse in za te brezštevilne mno¬
žice iz njega izcvete in dozori sad zveličanja, ki
vekomaj ostane. Amen.

II,

Dve versti.




1. Postna pridiga.

Glej, jaz sam bom poiskal svoje ovce,
obiskal jih bom kakor pastir svojo
čedo; pasel jih bom na gorah, poči¬
vale bodo na visokih planinah in na
mladi zelenjavi.  Eceli. 34.

Mekaj let po smerti pobožnega kralja Jozija je
zadela roka božja ljudstvo judovsko nezvesto, raz-
djani so bili mesta božjega zidovi, sionske gore
častila krona je odpadla, Gospodov tempelj je bil
razvaljen, dežela obljube je prazna in pusta bila
pušena, otroci Izraelovi so bili v ptujih ljudstev
sužnost odpeljani. Poslušajte, ljubi moji! glasove,
ki se iz psalma vjetih in sužnjih žalostno glase.
Pri rekah babilonskih,  pravijo, smo se¬
deli in jokali, ko smo se spomnili na
Sion; na v er b a h bregov smo pustili vi¬
seti svoje harfe. Zakaj oni, ki so nas
v j e t e odpeljali, so nas vprašali tam za
naše pesmi; rekli so nam: kako hvalno
pesem iz pesem sionskih nam zapojte. Mi
pa smo odgovorili: kako z a m o r e m o Go¬
spodovo pesem peti v deželi ptuji?  (jPs.
136.) In zares, kako bi bili mogli peti od svo¬
jega Boga, od Gospoda vojsknih trum, od njego¬
vega veličastva, od njegove očetovske ljubezni?
kako bi bili mogli peti ljudstvom, ktere so od tega
vsegamogočnega Boga zašle v neizmerne daljave,
v kterih so skorej zbrisane bile znamnja podobe

136

božje, in je otemnelo njih nespametno serce? Sej
bi ljudje, pogreznjeni v tako zaslepljenost, govor¬
jenja in petja ljudstva božjega ne bili umeli.

Tako, ljubi moji! so v pretečenih tednih tudi
otroci božji, kterih dragi dom je Jeruzalem ne¬
beški, žalostno sedeli na bregovih rek, iz. kterih so
otroci sveta zajemali in pili kozarce polne počut-
nega veselja. Na tihem so zdihovali, ko so
mislili na Sion, mesto božje, kjer so izvoljeni v
veselje zveličanja nebeškega vtopljeni. Oh, kako
je v gorečih željah kopernelo njih serce, jim go¬
voriti in peti od ljubezni svoje, od svojega upanja
in od svojega hrepenenja! Lepo pesem od tistega
zveličanskega miru, ki na visokem Sionu prebiva,
bi jim bili radi peli; pa kako bi bili mogli peti od
Gospoda svojega Boga v deželi ptuji? Sej so
bile otrokom sveta za take glasove ušesa zader-
žane, in njih duhovne oči od zemeljske bliskote
oslepljene, da bi jih ne bili umeli.

Vendar, hvala bodi Gospodu! divji šum, kteri
je otroke sveta s presilno močjo za seboj vlekel,
je zdaj utihnil; trobente, ktere so vojšake tega
pozemeljskega kraljestva v verste klicale, tudi glo¬
boko zdaj molče. Grog, resnoben čas je nastopil
pred štirimi dnevi, čas, kterega je cerkev posve¬
tila pokorjenju mesa in tihemu premišljevanju. IJ-
pati smem, da ste se tudi vi vsi, ki ste po unih
gladkih in širokih potih pred hodili, v teh dnevih
prebudili iz zmedenih sanj svojega poželjivega živ¬
ljenja. Slišali hote tedaj vsaj glas, s kterim slu¬
žabnik cerkve k vašim sercem govori, in ga mo¬
rebiti že tudi umeli. Povzdignite svoje glave in
poslušajte j Tudi jaz vam mir, veselje in zveliča¬
nje oznanujem, — sej tega le ste tako' hrepeneče
une dni iskali — zveličanje bo zapopadek mojih
nedeljskih postnih pridig. Dans, v svojem začet¬
nem vpeljavnem govoru, vam hočem razkazovati,

137

da je hrepenenje po zveličanju s človeško naturo
tesno sklenjeno in sc le v Bogu po Jezusu Kristusu
more dopolniti.

Ti pa, o Gospod, daj mojim besedam moč,
da deleč tj e skoz množice donijo; rosi nanje bla¬
goslov svoje žgeče gnade, da se hrepenenje po
tvojem zveličanju v vsakih pe-rsih vname, v tistih
pa, ki jih že spoznaš za svoje, svetlejše in više
plameni.

vV

*

/|V 'I'

V globočini vsakterega stvarjenega serca hre¬
penenje po zveličanju prebiva; nič od vsega tega,
kar je na nebu in pod nebom gorečega hrepenenja
po blagosti ugasiti ne premore. Otrok, ki komej
luč sveta ugleda, čuti v svojih udih neko neprijet¬
nost njemu samemu še neznano, in njegovo pervo
vpitje je razodevanje hrepeneče želje po sreči in
blagosti, ktere sam v sebi in iz sebe nima. Mla-
deneč — bogat vert je njegova duša, v kterem
vošila in želje v gostih kupih z vsemi mnogimi
barvami cvetejo in zorijo. Cez hribe in doline, po
planjavah in gošavah, po dišečih tratah in ternje-
vih stezah ga gonijo in podijo brez odloga, da bi
najdel neznani skriti kraj, kjer studenec čiste, ne¬
minljive sreče zvira. In ali je drugače pri možu, kije
mladosti nestanovitne leta že za seboj popustil?
ali ni blagost srečnega, zveličanega življenja cilj
in konec vsega njegovega trudenja? ali je s tem,
kar je že dosegel, kdej zadovoljen? ali je more¬
biti zdaj, ko je zaželeno zakonsko zvezo sklenil in
premoženja toliko si napravil, da se zamore vese¬
liti njegova duša in brez skerbi vživati, ali je zdaj
vsa rast na vertu želja in vošil njegovih zadušena?
O ne. zmiraj naprej je obernjen njegov pogled
proti nekemu koncu, kterega še doseči hrepeni;
nov e kali mnogoverstnih vošil poganjajo in na-

138

kviško silijo in naprej. Bodi si mladeneč ali de¬
klica, mož ali žena, reven ali bogat, nizek ali vi¬
sok, vsakteri iše nekaj zunaj sebe, iše veselja,
miru, zveličanja, kterega v sebi ne najde. Posneti
se sme iz tega, da je iskanje zveličanja, hrepe¬
nenje po blagosti s človeško naturo tako tesno
sklenjeno, tako globoko vanjo vrašeno, da, kdor bi
ga hotel popolnoma zamoriti, bi mogel svojo stvar-
jeno naturo sleči.

Zares nespamet, nevednost veliko razodeva,
kteri to hrepenenje po sreči in zveličanju živ¬
ljenja, ki vse pota človekove zaznamuje, brez
razločka koj hudo obsodi in mu madež samo-
pridnosti vžge, ter prevzetno zastran sebe hvali, da
za svoje pobožne dela, za svojo radodarnost, za
svoje zatajevanje in zderževanje nič ne tirja, no¬
benega povračila ne pričakuje, se čez vse plačilo
svojega trudenja povzdigne. Ali ni človek vstvar-
jen od vsegamogočnega Boga? ali more kaka stvar,
ker ni sama iz sebe, polnost življenja, jedro zve¬
ličanja sama v sebi in iz sebe zadobiti in ohraniti?
Kakor človek nima sam od sebe, da je in živi,
tako tudi polnosti življenja, pravega veselja in
zveličanja ne more vzeti sam iz svoje reve. Po¬
polnoma nesamopridna ljubezen, klera je neskončna
svetost, je mogoča le v Bogu, kteri je sam na
sebi nar popolniše bitje in torej nobene stvarjene
reči zunaj sebe za svoje zveličanje ne potrebuje.
Stvarjeni človek pa ravno zato, ker je od Boga,
brez Boga ne more zadovoljili, zveličan biti; po
njem, ki v svetlobi večne luči in časti prebiva, po
vživanju njegove sladkosti in lepote se človeško
serce skorej nehote steguje in prave sreče v sebi
nima, dokler v sklenitvi z Bogom neizmernosti njego¬
vega bogastva ne posede in ne vživa. Hodi pred
menoj in bodi popolnoma,  pravi Bog Abrahamu;
jaz sam bom obilno plačilo tvoje. Se li sme

139

pri tistem od samopridnosti govoriti, kteri Boga
iše, da bi v njem sam sebe prav v resnici najdel?
Ali morebiti ne bo smel človek po gledanju božjem
hrepeneti, da svoje pobožnosti s samopridnostjo ne
oskruni? Svojega serca nagnjenje,  pravi
psalmist, sem v spol n o vanj e tvojih zapo¬
ved obračal zavoljo povračila.

Želje po zveličanju tedaj se v človeškem sercu
ne dajo zamoriti; pa njih dopolnjenje najde stvar-
jeni človek le v Bogu, svojem stvarniku, in v
zvezi z njim ima vse, kar si dobrega in srečnega,
lepega in sladkega misliti zamore. Bog je ne¬
skončno zveličanje sam v sebi in iz sebe; zatorej
tudi vsi, ki k njemu pridejo, ne morejo drugače
kakor zveličani in srečni biti. Nepokojno pa je in
ostane serce, dokler pokoja v njem ne najde.

V stvarjenih rečeh, o človek! neminljive sreče
zastonj išeš; vir čistega miru pod solncem tele
tvoje zemlje, ljubi moj, ne teče; vse lepote in do¬
brote, ktere svet pred tvojimi očmi razobeša, ti
ponuja in podaja, ne ^morejo ugasiti žeje tvojega
neumerjočega duha. Žile srebra je najdel
človek,  pravi pobožni Job, in zlato ima svoje
mesto, kjer ga tope; iz zemlje izkopljejo
železo, in kamen spreobračajo v bron.
Od dna razrijejo gore in prinesejo glo¬
boko skrito na svetlobo. Ali modrost —
kje se najde? kje je višega spoznanja
domovina? Brezno pravi: v meni ne;

morje odgovori: v meni ne prebiva.  Člo¬
vek ne ve ceniti vse njene veljave; tudi
ne stanuje v deželi mehko in sladnostno
živečih. Bog sam ve njeno pot, kteri
vidi  vse, kar je pod nebom. In on je lju¬
dem rekel: strah Gospodov — to je mo¬
drost, bežati pred hudim — to je umet¬
nost.  Kar velja od modrosti in višega spoznanja,

14 «

velja tudi od pravega zveličanja, veselja in mirti;
ljubezen Gospodova in gnada — to je zveličanje;
njegova prijaznost in tolažba — to je veselje, to
je mir, kterega tudi stisk pozemeljskih nar temnejši
oblaki nikdar ne zatemne, kterega telesnih nesreč
nar silniši valovi nikdar ne vtope. V zlata in
srebra zakladih pa ne prebiva. Pojdi tje in vpra¬
šaj jih: Ali se najde v vas polna zadovoljnost

in veselje , po kteri tako močno hrepeni moj duh ?
Odgovorili ti bodo: Nikar se ne daj slepiti od

bliska našega; kar iše tvoj za Boga vstvarjeni
duh, pri nas ne najdeš. Vprašaj tiste, ki so v
časti pri ljudeh, ki v človeški družbi kej veljajo in
na visoki stopnji imenitnosti stoje, je li v teh rečeh
pravega veselja, čigar studenec se nikdar ne usuši,
iskana domovina? Odgovorili ti bodo: Oh tukaj

ne; to je še vse prenizko, veliko više imaš iskati;
kakor pena je posvetna čast, ki se naglo raztopi.
Pa tudi v deželi mehko in sladko živečih pravo
zveličanje ne prebiva. Vprašajte njih, ki so v pre¬
tečenih tednih hiteli iz keliha počutinskega veselja
piti, ki so kakor sanjavec, kterega podobe zlatih
jabelk v sanjali obsvetujejo, njegove sladnosti se
veselili; vprašajte njih, ki so vam klicali, da od
drevesa življenja, ki se očem v neznani lepoti kaže
in zrelo sadje prijazno vsem obeta in podaja, vži-
vati ne zamudite, vprašajte jih — ali vprašajte
sami sebe, ako ste se dali od zapeljivih glasov pre¬
slepiti : smo li najdli v počutinskih sladnostih pol¬
nost zveličanega življenja, nekaljeno sladkost ve¬
selja , ktere smo iskali? Molče. — Vaši obrazi
mi glasan odgovor dajo — hiša vašega neumer-
jočega duha vam je prazna in pusta bila pušena,
temno je v njej; kar ste pred ljubili, zdaj sovra¬
žite in zaničujete ter spoznate, kako hudo ste bili
za svoje upanje, zveličanje goljfani. Oh, ko bi
bilo pač pri vseh res, da bi bili prišli k takemu

141

grenkemu, žalostnemu spoznanju! Oh, ko bi pač
vsi zdaj z Jobom rekli: Bog sam ve pot modro¬
sti — zveličanja!

Vendar kdo je gori šel v nebesa,  re¬
čem s prerokom Baruhom, in je prejel mo¬
drost  — polnost zveličanega življenja? Kdo
jo je doli prinesel iz oblakov! Eden je
kteri jo ima, kteri pošlje luč in gre
tj e, kteri kliče zvezdam in odgovore:
tii smo. Ta je naš Bog, in v njem je
vsa modrost  — zveličanje. Eden je pa tudi
živel na zemlji, ki spričuje od sebe: Nobeden
ne gre gori proti nebesom, kakor on,
ki je doli prišel z nebes, Sin člove¬
kov, ki je v nebesih. Pravi tudi:  Kdor

mene vidi, vidi Očeta — jaz sem luč
sveta; zakaj polnost bitja božjega in vsi zakladi
modrosti in spoznanja so bili v njem. Zato se je
imenoval pot, resnico in življenje, in je tudi vsakte-
remu smel reči v tihi visokosti: K d o r h o d i za

menoj, ne hodi v temi, temuč  luč  ž i vIj  e-
nja  bo  imel. — Pridite, kteri terpite in ste
obloženi; jaz vas bom poživel in mir hote
najdli svojim dušam.  Kteri tedaj svoje neu¬
gasljivo hrepenenje po neminljivem veselju, po zve¬
ličanem življenju žele zadovoliti, naj grejo k njemu,
in naj poslušajo z verno zvestobo sladke besede
njegovih ust. In glejte, kam jih pelje tiste, ktere
njegova ljubeznjivost s tako nepremagljivo, pre¬
čudno močjo prevzame, da mu ne morejo zo-
perstati ?

Jaz sam bom poiskal svoje ovce,
obiskal jih bom, kakor pastir svojo  čedo;
pasel jih bom na gorah, in počivale bodo
na visokih planinah, na mladi zelenjavi in
na gosto o br a šen ih tratah.  To so besede
obljube božje pri preroku Ecehielu. Dasiravno so

143

te besede pri preroku le v podobnem pomenu raz¬
umeti, in paša na mladi zelenjavi nič druzega ne
pomeni, kakor Mesijev nauk zveličanski, in višava
gore nič druzega, kakor visokost in častitljivost
svetega evangelija: so se vender te besede tudi v
lastnem pomenu spolnile. Od tega nam spriče-
vanje daje tista sveta gora, ki se bliz nekdanjega
mesta Kafarnavma k nebu vzdiguje, in se je kdej
Korun, pa tudi gora blagrov ali zveličanj ime¬
novala.

Na to goro je Jezus peljal množice, ko jim
je hotel postavo nove zaveze oznaniti, on, ki je
prišel dopolnit Mojzesovo postavo in preroke, ali
kteri je bil veliko bolj sam osebno postave cilj in
konec in prerokov dopolnjenje. Zakaj kako bi bila
mogla množica Kristusa viditi v nižavi doline?
pravi sv. Gregor papež. Kakor je bila postava
stare zaveze zbranim Izraelcem dana na sivem
skalovitem verhu Sinaja, ravno tako je bila tudi
postava nove zaveze oznanjena veliki množici na
gori, toda na prijazni, lepi, zeleni višavi Koruna.
Na gori sinajski je Sin božji kakor Jehova, ka¬
kor oblastnik in gospod vsegamogočen v gromeriju
razodeval svojo oblast neomejeno, in v kamnitne
table so bile vsekane zapovedi; na gori kdrunski
pa je Sin božji včlovečen besede življenja, ne
strahu, zapovedi nove zaveze v človeških sere žive
table zapisoval. Tam je temen oblak goro pokri¬
val; tukaj pa je sobice jutranje prijazno v doline
galilejske sijalo, sobice duhovnega sveta je milo
sijalo in žarke duhovne luči vlivalo v serca zbra¬
nih poslušavcev. Tam so v strahu in trepetu
Izraelci pod goro ostali, deleč proč od vsegamo-
gočnega oblastnika; tukaj pa so k nogam Gospo¬
dovim se zbrali , in v svetlobi njegovega milega
obličja besede zveličanskih naukov poslušali.

V Mojzesovi postavi, pravi sveti škof Hro-

143

maci, se je ojstrost sodnikova razodevala, v evan¬
geliju pa oživljajoča gnada; zato so ondi nepo¬
korni in nezvesti s strahom, tukaj verni z blago¬
slovom božjim bili navdani. Odrešenik človeškega
rodu je bil, ki je svoje usta tu odperl, postavo
ljubezni oznaniti. In kaj je hotel izreči pred vsem
drugim, kakor vso obilnost dobrega, ki ga je lju¬
dem prinesel? Jaz sem prišel,  je učil, da
življenje imajo, in sicer v vsi polnosti
i m a j o. Pervo tedaj, kar je izrekel in oznanil
na gori kdrunski, je ravno polnost življenja ; pol¬
nost življenja pa je zveličanje,  ki je po grehu
bilo zgubljeno, in se le s pokoršino do ljubezni
božje more nazaj dobiti. Z obeti zveličanja, po
kakoršnem neumerjoči duh človeški hrepeni, se za¬
čne visoka pridiga nar višega Mojstra. Globoka
in čista, kakor plavo nebo jutranje dežele, ki se
je nad njegovo glavo razprostiralo, je bila tudi
vsa njegova pridiga na gori kdrunski. Že v
osmerib blagrih ali zveličanjih obseže vse pogla-
vitniše dolžnosti keršanskega življenja; mično te¬
daj more biti za kristjana, njih zapopadek globo-
kejše umeti, in ravno zato sem si namenil v
prihodnjih nedeljskih pridigah te osrnere
blagre ali zveličanja, ki jih je Jezus na
prijazni gori kdrunski oklical, z vami na¬
dalje  premišljevati.

Kteri ste tedaj zadosti že zbujeni, da zamo-
rete umeti besedo višega veselja in miru, besedo
polnišega zveličanja, kakor je uno, ki vam ga
goljfivi svet obeta, pojdite dans v duhu k Jezusu
na goro. Gori stoji on, naš Zveličar. Kristjan
moj! širok in velik razgled se ti odpre; dežela
polna zveličanja in- blagosti se pred tvojimi očmi
razgerne. Glej, pravi Jezus, vse veličastvo tega
kraljestva ti hočem dati v last, ako moj učenec
postaneš in hodiš za menoj; glej pota in steze,

144

ki v to srečno, dolgo iskano deželo obljube peljejo 5
jaz sam te hočem po njih voditi, da se ne raniš
in ne zajdeš.

V mnogoterih časih in urah velikega dneva
človeštvenega življenja je Gospod vinograda šel
vun, najemat delavcev v svoj vinograd. Tudi zdaj
še večkrat skoz cerkveno leto gre vun, iskat in
obiskat svoje ovčice, kakor je obljubil: Jaz sam
jih bom obiskal, kakor pastir svojo čedo.
Ravno v tem postnem času spet gre vun;  ugledaš
ga, kristjan moj, na sveti višavi kbrunski, s ktere
te vabi z neskončno ljubeznijo ter kliče: Tako
poln vsakoršnih nadlog in pekočih stisk je revni
svet, vzdigni se, sin moj, in prejmi zveličanje iz
rok Zveličarja, ki je svoje življenje zate dal in
le zato svojo kri prelil, da ti srečen, zveličan
bodeš.

Dans, ljubi moji! ko slišite glas Gospodov,
ne uterdite svojih sere; ne pripustite, da bi se
njegovo serce, goreče v ljubezni, izlilo v besede
žalosti: Oh, ko bi bil ti pač spoznal ta svoj dan,

kar ti je v zveličanje bilo dano! Poslušaj me,
Jakob,  vam govori zdaj Bog po preroku Izaiju,
poslušaj me Izrael, kterega kličem. Jaz
sam sem tukaj, p er vi in zadnji. Moja
roka je, ki je to zemljo uterdila, moja
desnica, ki je nebesa raz pr os ter la. Jaz
sem Gospod tvoj Bog, kteri  te  uči  zveli-
čanske nauke in te vodi po poti, po kteri
hodiš. O ko bi bil ti pač pazil na zapo¬
vedi moje! Tvoja blagost bi bila že
kakor visoko tekoča reka se narasla.  Amen.

145

2 .  Postna pridiga.

Blagor ubogim v duhu ; zakaj njih je
nebeško kraljestvo.  Mat. 5. 3.

H^faše serce se veseli in povzdiguje, ko vidimo
verlie gora obsvetene od večernega solnca 5 spom¬
nijo nas rajske svetlobe, ki nas čaka unstran meje
zemeljskega življenja. Tudi v lepih čutilih hva¬
ležnosti se na unih rumenih višavah mudi marsi-
kterega človeka oko; obude namreč v njegovem
spominu neizmerne dobrote, ki jih vsegamogočnega
stvarnika očetovska ljubezen sinom človeškim ne¬
prenehoma deli, obsevaje s svojim solncem pra¬
vične in krivične. — Pa koliko lepša in Ijubez-
njivša je prečudna svetloba, v kteri se pred našimi
duhovnimi očmi blišf Koruna sveta višava! On,
ki se sam luč sveta imenuje, ki razsvetljuje vsakte-
rega, kteri pride na ta svet, stoji gori; v visokem
plamenu ljubezni gori njegovo veliko serce; mile
žarke te vseobsežne ljubezni široko okrog razpo¬
šilja, da bi oživil v svojem ljudstvu vsako iskro
duhovnega življenja, ktera še tli pod pepelom po¬
svetnih skerbi in želja; prijazno k sebi vabi vse,
ki po pravem neminljivem zveličanju hrepene. O
kako' ga žeja po našem zveličanju! Le glej, o
človek! kako' razprostira na gori svoje svete roke,
da bi obilnost blagoslova, ki ga je prinesel z ne¬
bes, vsipal v serca izvoljenega ljudstva in vseh
narodov notri do zadnjih pokrajin zemlje, zdihujoče

Pogačar. Pridige. 10

146

pod prekletstvom. Nagnite svoje uho,  kliče
Bog po preroku Izaiju, pridite k meni, po¬
slušajte, in vaša duša bo živela. Skle¬
nem z vami večno zavezo -- novo zavezo
v večno življenje  — zveste usmiljenja Da¬
vidove — obljubljene Davidu po Mesiju.  —
Glej, dal ga bom ljudstvom v s prič e-
vavca, v kralja in učenika nevernikom.
In že je dopolnil Bog to imenitno obljubo; že je
prišel, v kterem je Bog sklenil z nami večno za¬
vezo; in postave te zaveze on, ki je postavljen v
spričevavca božje volje, v kralja in učenika ne¬
vernikom, oznanuje na gori, da bi naše duše ži¬
vele. Imenujete me gospoda in učenika,
pravi svojim aposteljnom, in imate prav, zakaj
sem tudi. Vstani tedaj, kteri spiš,  kličem
jaz dans s svetim Pavlom, vstani od mertvih,
in Kristus te bo razsvetlil. — Gospod
moj  Bog  si  ti,  naj reče vsaki zmed vas s pre¬
rokom Izaijem, tebe hočem častiti in hvalo
dajati tvojemu imenu; zakaj prečudne
reči si dopernesel po svojih večnih mi¬
slih in po svoji nespremenljivi zvestobi in
resnici. S takim živim plamenom v persih poj¬
dite vsi v duhu na sveti verh kdrunski in poslu¬
šajte pri nogah Gospodovih, kakšne misli morajo
imeti tisti, kteri se hočejo vdeležiti zveličanja
v njegovem kraljestvu. Blagor ubogim y duhu,
pravi Jezus narprej; njih je nebeško kraljestvo. —
Daj, o Gospod, da seme te tvoje besede, ki jo
hočemo dans nadalje premišljevati, pade na dobro,
rodovitno zemljo, in sad obrodi stoteren.

sl,

. >»v

Večkrat je govoril Jezus od nebeškega kra¬
ljestva, od kraljestva božjega, ki ga je prišel uter-
dit na zemlji in oznanovat ljudem, ki so zdihovali

14?

pod težkim jarmom zadolženja, ter pričakovali re-
šenja od zgorej, od nadzemeljskih moči. Delajte
vreden sad pokore,  jim kliče; zakaj kra¬
ljestvo božje je blizo. Pazite na znain-
nj a časa,  pravi ošabnim farizejem ; a ko jaz z
močjo svetega Duha hudiče izganjam,
je v resnici prišlo k vam božje kralje¬
stvo. Ravno tako tudi, ko svoje svete usta od¬
pre na zeleni trati prijetnega Ko'runa, množicam
precej govori od nebeškega kraljestva in od nje¬
govega zveličanja. Kaj je pač to kraljestvo? v
čem obstoji njegovo zveličanje? Kraljestvo božje
je gospodovanje ljubijočega dobrotnega Boga v
človeških sercih in sploh v stvarjenih neumerjočih
duhovih, je njih sklenitev z Bogom po ljubezni sve¬
tega Duha; zveličanje tega kraljestva pa je mir in
veselje v svetem Duhu, ktero bo ob času Bogu
samemu znanem z nebeško slastjo tudi vse telesne
moči navdalo. Cisti angelski duhovi, kteri so v
skušnji, tudi njim odločeni v raju nedolžnosti, zve¬
sti ostali svojemu Bogu, in so se mu s spoštljivim
spoznanjem njegovega večnega veličastva prosto¬
voljno podvergli, so tudi ohranili častitljivo obla¬
čilo posvečujoče gnade, s kterim jih je bila milost
stvarnika oblekla, so ostali v zvezi ljubezni s sve¬
tim Duhom, v blaženem gospostvu ■ troj edin ega
Boga. Angeli božji so tedej udje nebeškega kra¬
ljestva, in vživajo in bodo vekomaj v njem vživali
Boga in z njim vso obilnost neizrekljivega veselja.

Tudi človek, ko je prišel iz rok svojega
Stvarnika, je bil ogernjen z oblačilom gnade, tudi
v njegovem sercu je bila izlita ljubezen svetega
Duha, njegov duh je bil z otročjo vdanostjo pod-
ložin kralju nebes in zemlje, ali z eno besedo:
človek je bil ud božjega kraljestva ter je vžival slad¬
kosti notranjega in vnanjega mini, ki so ga ne¬
izrečeno zveiičevale. Veste pa, ljubi moji, kaj se je

10 *

148

zgodilo. V skušnji, na ktero ga je Bog v zemelj¬
skem raju postavil, ni obstal, svojega nebeškega
gospoda in kralja je zatajil, svojo pokoršino mu
odrekel, in tako nehal biti ud božjega kraljestva.
S tem žalostnim uporom zoper nebeškega kralja
je pa tudi od sebe vergel znamnje podložnikov
božjih, ognjeni pečat ljubezni svetega Duha, mir,
veselje, zveličanje v svetem Duhu je zgubil in za
ves človeški rod zapravil. In Bog po svoji ne¬
skončni pravici ni mogel zopet dati človeškemu
rodu svetega Duha, dokler nepokoršina pervega
Adama s pokoršino druzega nebeškega Adama ni
bila popravljena, dokler zadolženje v raju z zaslu-
ženjem na križu ni bilo zbrisano. Ko je pa en¬
krat dolžno pismo, ki je pričevalo zoper rod člo¬
veški, bilo pribito na les svetega križa, je zamogel
tudi nebeški Oče odpreti zaklade svojega usmilje¬
nja in dopolniti obljubo, ki jo je storil po preroku
Joelu: Zgodilo se bo poslednje dni, in

zlil bom od svojega Duha na vse meso
— na vse-človeštvo. Zato je tudi Jezus, Sin bo¬
žji, ko je prišel dopolnit delo odrešenja, s temi
besedami klical ljudem: Pripravite svoje

serca; zakaj kraljestvo božje se pribli¬
žuje,  blizo namreč je tisti srečni, dolgo zaželeni
čas, v kterem se bo vaš Oče v nebesih spet z
vami sklenil v ljubezni, vam podelil gnado svo¬
jega Duha in vas kakor veličastni kralj spoznal
in sprejel za svoje sveto ljudstvo. Vse to se je
dopolnilo binkoštno nedeljo; nebo in zemlja sta
se spravila, pravica in mir se objela; kralje¬
stvo božje je bilo uterjeno na zemlji in ženitnina
večnega kralja napravljena; njegovi služabniki —
aposteljni — so bili izposlani povabit vse, kteri
so poklicani v dedšino nebeškega kraljestva. —
To kraljestvo tudi obeta Jezus v pridigi na gori
kdrunski; in vsi, kteri so ohranili svatovsko obla-

149

čilo ali gnado, ki jih je posvetila pri svetem ker-
stu, ali kteri so v zakramentu svete pokore gnado
zgubljeno spet nazaj dobili, so že na tem svetu
udje nebeškega kraljestva, svetega ljudstva božjega,
ter okušajo in vživajo nekoliko že tukaj slad nje¬
govega zveličanja, dopolnjenje pa bodo na unem
svetu dosegli.

Poslušajte naprej. Kakšno pripravo pa tirja
Jezus od njih, ki hočejo sprejeti biti v zveličanje
nebeškega kraljestva? Zveličani so ubogi v
duhu,  pravi;, njih je nebeško kraljestvo.
l)a bomo svetlejše urneli Jezusove besede, se
ozrimo nar poprej na poslušavce, ki so na sveti
planini prijaznega Koruna sedeli pri nogah Go¬
spodovih. Otroci Izraelovi so bili, ki so po ozna-
novanju prerokov ravno v tistem času hrepeneče
pričakovali obljubljenega Mesija. Pa kakšnega
Mesija? Od svojih slepih učenikov oslepljeni so
večidel pričakovali mogočnega veličastnega kralja,
kteri bi vse ljudstva, posebno sovražene Rimljane
podjarmil in svoje gospostvo po vesoljni zemlji
razširil. V tem kraljestvu so upali biti pervi, nad
vse narode povzdignjeni, čez vse gospodovavni.
Nadjali so se, v posestvu take širokosežne oblasti
vsega, kar svet zamoredati, v obilnosti dobiti, in
zemeljske sladnosti brez skerbi v polni meri vži-
vati. Kako globoko vkoreninjene so bile take
misli, zamorete nekoliko posneti iz želja matere
Cebedejevih sinov, ktera je Jezusa prosila, da bi
mu eden na desni, eden na levi sedel v njegovem
kraljestvu. Sej so aposteljni svojega ljubljenega
Gospoda še po njegovem vstajenju od mertvih
vprašali: Gospod, boš li v tem času ustanovil
Izraelovo kraljestvo?  S kakšnim pričako¬
vanjem tedaj, s kakšnim upanjem velikih in viso¬
kih reči so se bile množice na gori okrog Jezusa
zbrale! Dozdevalo se jim je, da je on obljubljeni

130

Mesija, kteri je imel, kakor so sploh verovali, zdaj
priti; ali imeli so ga vsaj za velikega, imenitnega
preroka. Kaj je bilo torej bolj potreba, kakor to,
da je Jezus nasproti nespametnemu upanju svo¬
jega visokostiželjnega, samopridnega, k uporu nag¬
njenega ljudstva prave lastnosti svojega duhovnega
kraljestva in njegovih prebivavcev razodel, in tako
tudi narode vseh prihodnjih časov podučil?

Kar je na koncu svojega odrešujočega ze¬
meljskega življenja pred rimskim poglavarjem spo¬
znal: Moje kraljestvo ni od tega sveta,
to je tudi kmalo v začetku svojega očitnega živ¬
ljenja le z drugimi besedami izrekel in željnim
množicam na gori blagrov ali zveličanj oznanil.
Moje kraljestvo ne obstoji v posvetni časti, ne v
posvetnem bogastvu, ne v poželjivih mesenih slad-
nostih; zatorej tudi nobeden, čigar serce po ta¬
kih zakladih hrepeni, ne more priti v veselje mo¬
jega kraljestva in njegovega zveličavnega miru;
zveličani so ubogi v duhu; le njih je nebeško kra¬
ljestvo. Tako kliče Jezus skoz vse čase in kraje
in ljudstva; uboštvo v duhu tirja od tistih, ki ho¬
čejo imeti častite mesta na njegovi desnici in le¬
vici , in sploh od vseh, ki hočejo delež imeti v
njegovem raju. Ali ni čudna in celo pretežka taka
tirjava? bi znal kdo vprašati. Bo mogel li vsak,
kteri hoče vživati zveličanje, kakoršno se najde v
Bogu in v ljubezni svetega Duha, vse kar ima,
zapustiti, in iti v samoto prazne pušave ali bera¬
čiti od hiše do hiše ? Tega ravno Gospod ne
tirja; je veliko več njegova sveta volja, da se na
mestu, na kterega nas je božja previdnost posta¬
vila, po različnosti svojega poklica trudimo po¬
trebno pridobiti, in da od pridobljenega ali po mi¬
losti božji brez našega truda nam podarjenega kaj
prihranimo, s tem po postavah keršanske modrosti
in zmernosti svoje lastne in stiskanih bližnjih reve

151

polajšamo ter oskerbljujemo svoje telesne in du¬
hovne potrebe. Sej jih je veliko, kteri kakor pred¬
niki, vladarji in učeniki ljudstva božjega svojih od
Boga naloženih dolžnost brez pozemeljskih darov ne
morejo opravljati. To pa je volja vsegamogoč-
nega Gospoda do vsili, kterim na kdrunski gori
postave svojega kraljestva oznanuje in zveličanje
tega kraljestva ponuja, da so ubogi v duhu,  to
je, da svojega serca na nobeno stvarjeno reč ne
navezujejo, ne na bogastvo, ne na posvetno čast,
ne na mesene sladnosti, da po nobeni teh minljivih
in trohijivih reci presilno ne hrepene, da so na¬
sproti pripravljeni se precej vsem odpovedati, ko
bi Bog tak dar prostovoljne odpovedi od njih tir—
jal; spoznajo naj, lirja od njih, da jih vse zemelj¬
sko ni v stanu v resnici zveličati. Iz tega pomena
Jezusove besede pa lahko umete, da tudi taki, ki
imajo obilnost vnanjega bogastva, zamorejo biti
ubogi v duhu,  če pri vsem tem svojo notranjo
praznoto in revšino čutijo, in zatorej po nekaj vi¬
šem, po darovih gnade nebeške in ljubezni božje
hrepene. Nasproti pa tudi tisti, ktere velika vna¬
nja revšina tare, zamorejo biti bogati v duhu, če
le na to mislijo, kako bi si kaj pridobili, bodi si
po pravici ali krivici, kako bi prišli k časti, bodi
si po poštenih ali nepoštenih potih, kako bi, obla-
godarjeni z obilnim posestvom, mehko in slad-
nostno živeli. Leti mehkužni, kterili serce je polno
posvetnih želja, niso pripravni za božje kraljestvo ;
zakaj v njihovem duhu, vstvarjenem za Boga, ni
nič prostora za ljubezen božjo, v ktere gospodo¬
vanju ravno kraljestvo božje obstoji5 se znajdejo
pod jarmom sužnosti, pod gospostvom nekega ma¬
lika, ki se mu pravi poželenje oči, poželenje mesa
in napuh življenja. Dvema gospodoma pa nihče
ne more služiti, nihče ob enem sladkosti in zveli¬
čanja v njunih kraljestvih vživati. O kako veliko

152

jih je, ki so bogati v duhu, polni posvetnih misel
in želja, ki svoje zveličanje le v službi zemelj¬
skega malika, v minljivih, žvenljivjh rečeh išejo!
Njim ostanejo skrite vse sladkosti, ki jih ubogi v
duhu vživajo v Bogu; nič ne umejo od zakladov
zveličanja, ki se ubogim v duhu že na tem svetu
odpirajo.

Poslušajte povest, ki nam jo sv. Janez Darnas-
censki pripoveduje. Pred oči nam postavi nekega
popotnika na visokih gorah zgornje Indije. Bil je
še v letih lepo cveteče mladosti in z dragimi v
zlatu bjiskečimi oblačili oblečen; njegova duša pa
je bila žalostna, in v tihi žalosti je iskal nekaj,
kar bi mu bilo utegnilo donesti kapljico sladke to¬
lažbe. Od dolge poti so mu že utripale noge, in
od pekoče žeje vsi udje medleli. Kar sliši od de¬
leč prav prijetno petje. Mili glasovi mu z novimi
močmi prešinejo utrudene ude. Kmalo stoji pred
samotno hišico, ktero so palmove veje prijazno ob-
senčevale. Pred hišo vidi devico lepe sramožljive
postave, v revni snažni obleki; sedela je pri delu
in si lepo sveto pesem prepevala. Popotnik jo
poprosi za kozarec rnerzle vode; ugasivši svojo
žejo pa ni ravno mislil precej naprej iti. Vidim,
ji pravi, da se v veliki revšini znajdeš; vendar
sem te že od deleč slišal prepevati; kaj te dela
tako veselo in kako poješ hvalo Bogu, kakor da
bi ti bil nar bogatejše zaklade podaril? Devica
nasprot ga ponižno vpraša; Je li to kaj majhnega
vstvarjenemu biti po božji podobi, Boga spoznati
in v njegovi prijaznosti in ljubezni živeti? ali ne
daje Bog teh darov v ravno tako polni meri ubo¬
gim kakor bogatim? Mladeneč Sternu' slišati to
govorjenje, solzele so mu oči in serce v njegovih
persih je bilo presunjeno. Starega častitljivega očeta,
ki je ravno iz hiše prišel, prav milo prosi, da bi
smel na tej samotni visočini v nju drušini prebivati;

153

še bolj je odkril svoje serce, da si namreč želi
njegovo hčer za nevesto zvoliti. Starček ga meri
od nog do glave in pregleduje njegove zlate obla¬
čila. Visoka kraljeva palača je tvoja domija; ne
spodobi se ti z revno deklico nizkega stanu se
zavezati. Vedite, mu odgovori mladeneč, da so
me kotli primorati živeti v sladnostih sveta in so
mi namenili bogato nevesto. Pa v tem posvetnem
veličastvu nisem najdel sreče svojega življenja5
raji sem pobegnil in - sim k vam me je pripeljala
previdnost božja. Ne morem ti je dati moje edine,
da jo pelješ v svoj očetovski dom, pravi starček.

Tu pri vas hočem ostati, zaterdi mladeneč s serč-
nostjo, in po vaši šegi živeti, ter z delavno obleko
svoje svetle oblačila premeniti. Pa starček je
mladenčevo poterpežljivost, ponižnost in zvestobo še
na vsakoršne terde skušnje postavil, dokler ni bil
popolnoma prepričan, da ni kaka strast oslepila
mladenča, ampak so bile vse čiste misli njegovega
serca. Prijel ga je tedaj neki dan skrivnostno za
roko, ter ga peljal v bližnji skriti kraj; ondi mu
pokaže blaga v taki obilnosti, v kakoršni ga mla-
deneč poprej še nikdar ni vidil, rekoč: Vedi, ljubi
moj, da sem sklenil od nekdaj svoje hčere niko¬
mur ne dati, kdor ve za njeno bogastvo. Tebi pa,
ker se je pokazala resničnost in nesamopridnost
tvoje ljubezni, dam z veseljem svojo edino hčer in
z njo vse to bogastvo.

Kdo je ta mladeneč, ki je bežal iz očetovske
hiše — mladeneč, tako ubog v duhu, da je bilo
njegovo serce izpraznjeno vseh želja po svetlih »
kupih zlata in srebra? Človek je sploh, poklican
k imenitnemu visokemu koncu. Človeku pa je v
njegovi zemeljski domačii, v hiši njegovega očeta,
starega grešnega Adama, namenjena nevesta, ki bi
ga popolnama vjela in zapletla v svoje zapeljive
zaderge. Ime ji je nečimurnost in počutnisko po-

154

zelenje. Njena minljiva in spremenljiva lepota je
vnanji bliš bogastva in mesenih sladnost, s kterimi
ga slepi in vabi v svoje nevarne zanke. Veliko
jih je, ki jim je le preljuba ta nevesta; ves trud
svojega življenja obernejo v to, da bi si jo zaro¬
čili in vživali njene sladkosti; hodijo tudi zato po
široki poti, ker prostora za svojo šopirnost veliko
potrebujejo. Kdor je pa toliko luči od zgorej pre¬
jel , da spozna globoko in temno praznoto, ki je
skrita pod blišečim zagrinjalom, tega nikakor ne
veseli, se za zmiraj z uno prazno senco zaročiti,
ki tako hitro mine in zgine; ljubezen večnega
Očeta ga nase vleče, nakviško- hrepeni, na sa¬
motne višave notranjega, duhovnega življenja.
Tam gori najde samotno devico, ktera, dasiravno
je nebeška njena lepota, je vendar le malo znana,
celo tudi zaničevana, ker je ponižna in tiha in se
ne oblači v drage, oblačila, — ime ji "je evangel-
ska modrost. Veliko jih gre, če se jim kdej na
njih potih prikaže, z zaničevavnim pogledom merno
nje; išejo raji uno zapeljivo modrost, ktera se, ker
je iz zemlje rojena, tudi nikdar čez zemljo ih;  po¬
vzdigne in nobene višje moči in gnade ne prinese
za doto. Kdor se je pa evangelsko modrost spo¬
znavati in ljubiti učil, tega vzame večni kralj, kteri
je sam v revšini po zemlji hodil, za svojega sinu,
ga poroči z njo, in mu še le potlej odpre vse ne¬
skončne zaklade učenosti, veselja, mini in zveli¬
čanja. V Gospoda sem klical,  pravi Modri,
in duh modrosti je k meni prišel. Njo
*■ sem ljubil in od mladosti je iskal. Želel
sem si jo zaročiti za nevesto; zakaj drajši
mi je, kakor vse bogastvo in veličastvo,
in proti njej sem vse bogastvo za nič
imel. Dobil sem pa z njo vred polnost
vseh darov; zakaj neizmeren zaklad je

155

ona človeku, in kteri.so ji zvesti, se pri¬
jaznosti božje vdfeležijo.

Zveličani so tedej ubogi  v duhu, ki svojega
serca ne dajo zakovati v železne spone zemeljskih
nečimurhost in ga ohranijo prostega za blaživne
nalive božje ljubezni; zveličani so ubogi v duhu,
kterih vse bogastva in slepotije tega sveta ne mo¬
rejo zadovoliti, kteri tudi v sredi vseh teh reči
svojo revšino čutijo, in zatorej s čistim hrepene¬
njem tiste modrosti in tistih darov išejo, ki v res¬
nici in stanovitno zveličajo. Kdor iše, najde, je
obljuba Gospodova; in kdor ima, mu bo še več dano.
O ko bi bili mi pač vsi tako ubogi v duhu, kmalo
bi spoznali in čutili, kako sladak je Gospod, in
kako ves um presežno je zveličanje kraljestva nje¬
gove ljubezni!

Ljubi moji kristjani! prosimo Boga, naj nam
da spoznati in čutiti s psalmistom, da smo v pu-
šavi, če še tako lepo cvete zemlja pod našimi no¬
gami, in na to recimo z ginjenim sercem: Bog,

moj Bog, z jutranjo zarjo se zbudim k
tebi. Mojo dušo žeja po tebi, po tebi
prav zelo hrepeni moje meso. K tebi pri¬
dem v pusti in suhi deželi, te vidi ti v
tvojem svetišu in gledati tvojo moč in
tvoje- veličastvo. Zakaj boljša, ko to
življenje, je tvoja ljubezen.  Amen.

J

i56

iL

3. Postna pridiga.

Blagor krotkim ; Icer oni bodo ssemljo
posedli.  Mat. 5, 4.

Kdo ne pozna velikega cerkvenega učenika Av¬
guština? Tudi življenje njegovih mladostnih let je
tema krivoverske zmote in grešne poželjivosti po¬
krivala. Ker je opominjevanja svoje skerbne po¬
božne matere zametoval, je luč svetega evangelija
v njegovem sercu otemnela in moč gnade božje,
oslabela. Mesene želje, ki v udih vsakterega člo¬
veka prebivajo, so se zbudile in zbujene zmiraj
veči moč dobivale; ker se je njih gnanju nepre¬
mišljeno prepustil, so ga pripravile kmalo ob lepe
dan' gnade božje in pripeljale na kraj globokega
brezna, iz kterega mu je pertila večna poguba.
Pa tudi v daljavi, v ktero je zašel od svoje prave
domovine, ga ni pozabila milost večnega Očeta; s
skerbljivim očesom je gledal za svojim zgubljenim
sinom, z zvesto roko ga je nazaj vlekel in z mo¬
dro previdnostjo pripravljal zveličanski trenutek, v
kterem se mu je tako globoko v serce vderlo zelo
vabijoče gnade, da ni mogel več zoperstati. Vdal
se je nebeški moči, ktera je njegove stopinje na-
ravnovala v milansko cerkev, kjer je sveti škof
Ambrož besede večnega zveličanja oznanoval. Mar-
siktera je zadela njegovo serce, z ranami obdano,
da se je nazadnje zbudil v njem tudi tisti grizeči

15 ?

nepokoj, ki skrivnostno moč ima pripeljati v zaže¬
leno posestvo pravega dušnega miru.

Preljubi moj kristjan! tudi ti si morebiti za¬
pustil svojega nebeškega Očeta in šel proč od
njega v daljno ptujo deželo, kjer si vse svoje pre¬
moženje , namreč vse neprecenljive darove gnade
božje zapravil z razujzdanim nečimurnim življenjem.
Vendar tudi v ptuji deželi Oče nate ne pozabi,
vidi tvojo revšino in gre mu k sercu; nazaj te
vabi v pravi dom, in pelje te zdaj v to zdaj v
uno cerkev, kjer besede njegovega sladkega vab¬
ljenja slišiš iz ust njegovih služabnikov, pa tudi
njih ojstrost kakor ojstrost pekočih pšic v svojem
sercu čutiš. Tudi dans te je njegova usmiljena
roka simkej pripeljala in ti kaže z mogočnim per-
stom na prijazni lepi gori korunski Zveličarja
tvojega Jezusa. Poglej v duhu njegov mili obraz
in spoznaj, kako serčno želi vse pod svoje perute
zbrati, kako močno hrepeni, s svojim glasom vse
vele in oterpnjene serca prebuditi in jih napolniti
z zveličanjem, ki ga je prinesel na zemljo. O ko
bi pač druga njegova beseda globoko v serce vsa-
kterega mojih poslušavcov padla in vnela v njih
izkreno ljubezen do tistega zveličanja, ki vekomaj
ostane. Blagor krotkim, ali, zveličani so krotki; za¬
kaj oni bodo zemljo posedli, to je druga beseda
Gospodova na gori in njo hočemo dans nadalje
premišljevati.

O Gospod! govori, tebe hočemo poslušati;
sej ti sam imaš besede večnega življenja.

$ , '

Zveličani so krotki.  — Glejte, kako tudi
tukaj Jezus v svojem govorjenju ozir ima na mno¬
žice judovske, ki so se bile na gori okrog njega
zbrale. Spomnite se, s kakšnim upanjem so ga prišle
poslušat. Vse njih glave in serca so bile polne

158

visokih misel na veličastno pozemeljsko kraljestvo,
ki bi ga bil imel Mesija uterditi in razširiti po ve¬
soljni zemlji, Jarem rimske oblasti jih je posebno
silno težil 5 zato so z ognjenimi željami pričako¬
vali časa, v kterem je imel priti mogočni kralj,
od kterega so preroki prerokovali in psalmisti peli.
Pod njegovem vodstvom, so mislili, bodo po¬
vzdignili svoje glave čez vse druge ljudstva in
tudi čez Rimljane ter jim povernili v svoji jezi vse
krivice, ki so jih od slepe njih preširnosti prestali.
Tedaj so upali dobiti priložnost se terdo zmaševati
za vse hudo, ktero so ptuje malikovavske ljudstva
pripravile nanje, na njih deželo, na sveto mesto, na
tempelj božji in svetiše. S takimi mislimi napol¬
njeni so se približali njemu,' ki se je sicer kralja
imenoval in tudi govoril, da jarem njegove oblasti
je sladak in lahko njegovo breme, kteri je pa zra¬
ven očitno slovesno spoznaval, da njegovo kra¬
ljestvo ni od tega sveta in torej ne pride v po¬
svetni blišobi in časti.

Kaj odgovori Jezus množicam, ki so take
velike in visoke posvetne reči od Mesija pričako¬
vale? S kakšnimi besedami sprejme njih, ki so
svoje zveličanje najdli v tem, da bi se bili nad
svojimi sovražniki zmaševali, vso togoto svoje
jeze nanje zlili in krivico za krivico povernili?
Zveličani so krotki,  pravi Jezus, kakor da
bi hotel reči: zveličanje kraljestva, v kterem bom
jaz, vaš gospod in kralj, imel oblast, bodo le tisti
vživali, ki zaničevanje sveta s potrpežljivostjo pre¬
našajo, dobro žele in store njim, ki jih sovražijo,
molijo zanje, ki jih zatirajo in preganjajo; —
pravo blagost bodo le tisti najdli, ki spoznajo svojo
lastno revo in notranjo praznoto in zato v tihi po¬
nižnosti ostanejo, ki nebeških darov in bogastva v
Bogu išejo in se ne vnemajo precej v maševavni
jezi in togoti, ako jim kdo kej čez čast reče ali

159

jih na njih duhovno uboštvo opomni. — Zveli¬
čani so krotki,  pravi Jezus; zakaj oni so tudi
vselej ponižni ter čutijo globoko v svojem sercu,
da nič ne premorejo sami iz sebe in nič nimajo,
česar bi se hvaliti mogli. V njih duši je zmiraj
živa beseda. Kaj imaš, o človek, kar nisi
prejel?  in una psalmistova: Kaj bom po ver¬
ni 1 Gospodu za vse, kar mi je podaril?
Kelih zveličanja bom vzel in klical v
Gospodovo ime; hvalil bom Gospoda ter
klical vanj in bodem rešen od svojih so¬
vražnikov.  Leti vedo in spoznajo, da nimajo
nič v sebi, kar bi zamoglo njih gorečo žejo po
zveličanju ugasiti, da le Gospod sam, njih Bog,
jim zamore iz polnosti svoje podeliti, kar v res¬
nici umiri in zveliča-; zato tudi s hvaležnim ser¬
cem vzamejo in pijejo grenki kelih poniževanja in
krivičnega obsojevanja in prinesejo tako hvalen dar
Gospodu. Ker zaničevani in poniževani še bolj v
živo spoznajo, kako malo je upati od sveta, ober-
nejo svoje oči proti Gospodu in kličejo v njegovo
sveto ime. Gospod, ker vidi, da se razširja po¬
soda njih sere proti nebu, jih navdaja iz svoje
obilnosti s tistim mirom in s tistim zveličanjem, kr
jim ga nobena stvarna svetu ne more vzeti; ke¬
lih grenkosti se tako oblagodarjenim spremeni v
kelih sladkosti in sovražnikov so rešeni; zakaj
če je Bog z njimi, njih škit in njih hramba, kdo
je zoper nje? — „Pravični, pravi neki duhoven
učenik, ne bo obupal in se ne razserdil, naj ga
zadene, karkoli si bodi. Ce se mu godi krivica,
ne bo se dosti zmenil; pa se tudi ne preveč veselil,
če ljudje njegovi nedolžnosti dajejo spričevanje.
Misli si, da je Gospod, kteri serce in obisti pre¬
iskuje, da on ne sodi po licu in po človeškem vi¬
dezu, in da je dostikrat v njegovih očeh krivično,
kar se ljudem zdi hvale vredno. Gospod, moj Bog,

160

pravi on, ki poznaš človeško slabost in hudobijo,
bodi ti moja moč in moje zaupanje; zakaj mojega
serca pričevanje mi ni zadosti. Ti veš, kar jaz
ne vem, zato se hočem jaz pri vsem zasramovanju
ponižati in terpeti s kratkostjo; ako se ravno nič
ne zavem, se vendar v tem ne morem opravičevati;
zakaj kjer ti svoje usmiljenje odtegneš, ne bode
opravičen pred tvojim obličjem noben človek 44 -. —
Tako, ljubi moji, se zaderži krotki in ponižni; nik¬
dar ne misli na maševanje, ampak v Boga zaupa,
opiraje se na terdo skalo, in prejme zato obilno
plačilo od Gospoda. Blagor tedaj krotkim,
kakor kliče Jezus na gori ne samo judovskim
množicam, temuč vsem, kteri hočejo kdej delež
imeti v njegovem kraljestvu.

Vse Jezusovo življenje je tudi za nas velik
izgled kratkosti. Ni rotil, ko so ga kleli,
temuč njemu, ki gaje  po krivici sodil,
se je v roke dal,  Tudi Jezus je šel po tej
poti v veličastvo svojega kraljestva. Ali je more¬
biti učenec več kakor njegov gospod in učenik ?
Bo li učenec zveličanje v kraljestvu svojega ne¬
beškega kralja hotel doseči po drugi poti? O
kako se pač goljfaš, ljubi moj, ki zadovoljenja
svojega serca išeš v maševanju in misliš svojo
dušo umiriti s tem, da svojega keršanskega brata,
ki te je morebiti le malo in nehote razžalil, z ro¬
tenjem in s kletvijo obsuješ. Ali te ne kaznuje
potlej z žgečim notranjim nepokojem tvoja vest,
tako da ravno nasprotno od tega najdeš, kar si
iskal? Zveličani so krotki, ker dopada-
jenje božje je nad zvestobo in krotkostjo,
pravi Modri, in krotke bo Bog k pravemu
življenju vodil,  pravi psalmist, in svoje pota
jim naznanil.

S kakšnim dopadajenjem Bog na krotke in
ponižne gleda, in kako prečudno jim svoje pota

161

dostikrat zaznamuje, vidimo prav očitno in svetlo
iz neke prigodbe v življenju sv. Frančiška Salez-
ja. Ko je, 24 let star, svoj uk v šolah dokon¬
čal, je po povelju svojega žlahtnega očeta še ne¬
kaj časa mogel potovati po laških mestih, da bi
bil tako syoj šolski uk zvišal in uterdil. Šel je
tedaj iz Padove, kjer se je več let za razsvetljenje
svojega uma in za požlahtnjenje svojega serca
s skerbno vestjo trudil, v večni Rim, poglavitno
mesto in središe vsega keršanstva. Lahko si
mislimo, s kakšnimi čutili pobožnosti je svete
kraje, velikanske cerkve in vse drage spominke
obiskoval; lahko si mislimo, s kolikimi solzami
veselja je pervih aposteljnov Petra in Pavla
svete ostanke pozdravljal in kuševal. Nazaj v
svojo domačijo se je hotel verniti po morju; šel
je tedaj iz Rima v Ankono, primorsko mesto.
Najdel je tudi ondi precej veliko barko, ktera je
bila ravno pripravljena odriniti. Pa neka imenitna
visoka gospa, ki je imela s seboj veliko število
strežejev in strežnic, je bila najela zase celo barko.
Zastonj si je blagi mladeneč z vso svojo prečudno
ljubeznivostjo in priljudnostjo prizadjal vse, da bi
bil od nje vsaj nar slabši in nar tesnejši kot zase
in za svoje tovarše sprosti, zastonj je tudi barkini
vlastnik za Salezja prosil; nič ni bilo v stanu ter-
dega serca ošabne gospe ganiti. Jela mu je žu¬
gati in ga rotiti. Obložen z zasramovanjem in
zaničevanjem je krotki Salezi tolažil svoje stogo-
tene tovarše rekoč: To morje je znano zavoljo

strašnih viharjev; morebiti bomo kmalo spoznali,
kakšno zahvalo smo dolžni dobrotljivemu Bogu za
krivico, ki jo terpimo. In glejte, pred ko bi bil
kdo mislil, se je dopolnilo Salezjevo prerokovanje.
Dasiravno je bilo še jasno vse nebo in so pihljali
nar prijetniši vetrovi, ko je odrinila barka, se
vzdigne čez malo časa divji vihar. Salezi in nje-

Pogačar. Pridige. 11

162

govi tovarši, ki so od deleč gledali za barko, so
še z lastnimi očmi vidili, kako so jo požerli serditi
valovi, da le eden njenih prebivavcev ni otel živ¬
ljenja. — Niso li zveličani krotki, ker jih Bog
tako prečudno v svoje očetovsko varstvo jemlje?

Krotki so pa ljudem tudi posebno prijetni, da
se njih drušine vesele in je išejo. Zveličanski mir,
kterega v Bogu imajo in vživajo, se že na njiho¬
vih obrazih upodobljuje, tako da dostikrat njih
mirni pogled vihar jeze in sovraštva v sercu na¬
sprotnika ustavi.

Zato poslušajte, kaj Jezus naprej pravi:
Zveličani so krotki: zakaj oni bodo zemljo
posedli.  Ne vi — hoče reči k poslušajočim
množicam na gori — ne vi, ki se v svoji ošab¬
nosti čez druge ljudstva povzdigujete in se želite
zmaševati nad njimi za vse storjene krivice, bote
pod svojo oblast spravili ljudstva zemlje. Jaz sam,
vaš gospod in kralj, bom še le potlej, ko bom
kelih zaničevanja in zasramovanja izpil do dna, in
nar silniši krivico, ki se je kdej zgodila na zemlji,
v vsi krotkosti in ponižnosti prestal, ves svet od
svojega nebeškega Očeta v last dobi! ; k o b o m
enkrat povišan nad zemljo  — na les križa
— bom vse potegnil nase.

In ko je bila enkrat dopolnjena obljuba, ki jo
je Bog oklical po prerokih: Tisti  dan  — v dan
dopolnjenega odrešenja — bo v hiši Davidovi
odpert studenec v očiševanje grešnikov
(Cah. 13.); vode bom izlil po suhi in žejni
zemlji, svojega Duha bom izlil na tvoje
otroke in svoj blagoslov na tvoj rod:  ko
je bila dopolnjena ta obljuba binkoštno nedeljo,
kdo je šel vun po vsem svetu in k vsem ljudstvom
zemlje? Aposteljni krotki in ponižni so šli vun z
mečem besede in z močjo Kristusove gnade: V  i
vsi, ki ste žejni,  so klicali, pridite k vo-

163

dam, hitite' in kupite, brez 'd nar jev in
brez vsakoršne mene. (Iz. 55.) In ko so ti
vnemavni glasovi med nevernike zadoneli, so tekli
od vseh krajev k studencem Gospodovim, da kej
takega svet se dozdaj nikdar ni vidil; zajemali so
iz teh studencev zveličanje Jezusovega kraljestva,
sladkemu jarmu njegovih postav so se z neznanim
veseljem podvergli in v verni zvestobi sluzili njemu,
kteremu služiti je gospodovati. Aposteljni krotki
tedaj, ktere je Jezus poslal, kakor jagnjeta med
volkove, so v posest prejeli zemljo.

Kakor so pa aposteljni le s krotkostjo in po¬
nižnostjo si podvergli narode zemlje, tako so tudi
v naslednjih stoletjih možje božji s tem priljubnim
orožjem sovražnike Kristusove in sovražnike svete
cerkve premagali. Ravno pri svetem Salezju, či¬
gar nenavadno krotkost smo že dans občudovali,
tudi jasno razvidimo, koliko ta lepa čednost pre¬
more čez serca človeške. Njegova duša je go¬
rela v hrepenenju po zveličanju ljudi, ki so v senci
krivoverskih zmot in v temi pregrešnosti sedeli.
Ta sveti notranji ogenj ga je gnal v neko deželo,
kjer so bili skorej vsi prebivavci v krivoverstvo
zabredli in edini ovčnjak Kristusov in edinega pa¬
stirja zapustili. Koliko zasramovanja, zaničevanja
in preganjanja, koliko nevarnega zalezovanja mu
je bilo prestati od krivoverskih učenikov! Vse je
premagala njegova krotkost in ponižnost; sedemdeset
tavžent zgubljenih ovčic je iz pušave krivoverskih
zmot k čedi enega in edinega pastirja nazaj pri¬
peljal. Ravno krotkost mu je dala tako moč čez
serca, da se kličejoči gnadi niso mogli ustavljati.
Zveličani so tedaj krotki; zakaj oni bodo zemljo
posedli, čez človeške serca gospodovali.

Vendar še v drugem pomenu zamoremo umen
besedo: Oni bodo zemljo posedli.  Posedli
namreč bodo tisto zemljo, ‘ od ktere je pisano v

11*

164

psalmih: Krotki bodo zemljo v dedšino

dobili in v polnosti miru na njej prebi¬
vali (Ps. 36.);  ti, o Gospod, si moje upa¬
nje in moj delež v deželi živih (Ps. 141).
Tisto novo zemljo bodo posedli,  na kteri pra¬
vica prebiva (2 Pet. 3.), tisto poveličano
zemljo,  k ter a bo deležna postala poveli¬
čanja otrok božjih (Rim. 8.),  nebeški Je¬
ruzalem, ki pride na zemljo. (Skr. raz. 21.)
Hudobni na njej ne bodo prostora dobili
(Ps. 36.);  terpijoči pa bodo posedli kra¬
ljestvo, ki jim je od vekomaj pripravljeno
od Očeta.

Ako si, ljubi moji! Jezusove besede:  oni
bodo zemljo posedli v tem poslednjem pomenu
k sercu vzamete, bote lahko spoznali, da Gospod
z njimi tudi krotkim obeta nebeško kraljestvo.
Govori pa bolj tukaj od nebeškega kraljestva, ka-
koršno bo po vstajenju od mertvih, kjer ne bodo
samo naše duše sklenjene z Bogom v ljubezni
svetega Duha,, ampak tudi trupla združene z du¬
hom v večni zavezi, kjer bo oblast smerti popol¬
noma premagana od oblasti življenja, ki ga imamo
v Kristusu Jezusu. Naše trupla, ki so zdaj
trohljive sejane, bodo oblekle nestrohljivost in
bodo poveličane s poveličanim duhom. Pa ne samo
naše trupla, ampak vsa zemlja, ki pravi apostelj,
da zdaj zdihuje in pričakuje častitljivega razodenja
otrok božjih, bo postala deležna veličastva izvo¬
ljenih; njih oblasti bo popolnoma podveržena. Glej,
to je nova zemlja, novo nebo, nebeški Jeruzalem,
od kterega svete pisma toliko slovesno govore; to
bodo v posesti imeli izvoljeni.

Zakaj pa ravno od krotkih pravi, da bodo
zemljo posedli? Morebiti zato ker posebno tisti, ki so
v svoji krotkosti, ponižnosti in pohlevnosti vsi vdani
Bogu kakor sužnji gnade božje, in se brez za-

165

deržka po duhu in telesu prepuste svojemu Zveli¬
čarju, včasih že v tem življenju prejmejo čez na¬
turo nekoliko une gospodovavne oblasti, ki jo v
vsi polnosti ob vstajenju pričakujemo. Le prebi¬
rajmo življenje svetnikov in najdli bomo z veselim
zavzetjem, kako' jim je semtertje morje pokorno,
da hodijo po njem, kakor po suhi zemlji, kako so
jim podveržene divje zveri, da pridejo kakor
jagnjeta in jim poljubujejo svete noge.

Vendar prederzno bi bilo, ko bi hotel kdo
take čudežne skazovanja dopadajenja božjega v
tem revnem življenju, podverženem pregrešnosti,
zase pričakovati. Bodimo ubogi v duhu, krotki in
ponižni po izgledu Kristusovem, napolnjeni bomo
z vsem zveličanjem, in slišali bomo od njega
sladke besede, ki jih je izrekel po preroku: Vem
misli, ki jih za vas ima m; misli m i r u,
ne' kazni. Klicali me bote in prosili, in
jaz vas bom uslišal. Iskali me bote in
najdli, ako me išete iz celega serca.
Amen.

166

4 .

4. Postna pridiga.

Blagor žalostnim, ker oni bodo oveseljeni.
Blagor lačnim in žejnim pravice  ; ker
oni boclo naši teni.  Mat. 5, 5. ti-

' * t

Prečudne in mnogotere so pota, po kterih Bog
vabi in kliče v svoje zveličanje ; prečudne tudi in
slabemu človeškemu očesu nesprevidne so pota,
po kterih vodi njih, ki se vdajo klicanju njegove
usmiljene ljubezni. Slišali ste zadnjič, kako je z
milim očesom gledal za Avguštinom, ki je zašel
deleč proč od njega v ptujo deželo pregreh in zmot';
kako ga je iskal, oče svojega sina, kako ga je
vodil pri roki od ene stopinje do druge, dokler ni
spoznal svoje notranje revšine, svojega duhovnega
uboštva, in pripravljen bil za polno razodenje ne¬
beške gnade. I11 glejte, ker ni od sebe palmi
roke, ki mu jo je Oče podajal v odrešenje, gnada
tudi dopolni na njem začeto rešivno delo. Ko je
enkrat sedel na nekem vertu zatopljen v globoke
misli, in mu je prav v živi podobi pred duhom
stala praznota serca, sliši čudežne besede: Vzemi,
beri; vzemi, beri. In kakor je vnanja svetloba, ki
je telesne oči svetega aposteljna Pavla oslepila,
odperla in razsvetlila njegove duhovne oči, tako
so tudi te besede prederle skoz Avguštinove te¬
lesne ušesa in zadele njegovo dušno uliti. Ko je
sveto pismo v roke vzel, zdaj pervikrat z zbuje¬
nim duhom, govori k njemu veliki apostelj sv.
Pavel: Kakor po dnevu pošteno hodimo,

167

ne v požrešnosti in pijanosti, ne v ne¬
čistosti in nesramnosti, ne v kregu in ne¬
hvaležnosti, ampak oblecite Gospoda Je¬
zusa Kristusa. Vendar Avguštin pri teh besedah
ni ostal, ternuč je naprej bral; in ne le perve be¬
sede, te um č poglavitna misel svetega aposteljna
Pavla:  Kakor po enem človeku smert, tako

je tudi po enem človeku življenje prišlo na
svet, je z neizbrisljivimi znamnji v njegovem sercu
zaznamovana ostala. Spoznal je, kako je dozdaj
živel življenje, ki pelje v večno smert; to spozna¬
nje je obudilo v njem žalost nad storjenimi pre¬
grehami, in ta žalost ga je pripeljala k novemu živ¬
ljenju v Kristusu Jezusu, in po njem k zveličanju,
k veselju. Zakaj ni mu bilo zadosti, le obžalovati
poprejšnje pregrešne pota in sleči starega človeka;
ampak njegova skerb je bila zdaj obleči novega;
lačen in žejin je bil pravice v Kristusu Jezusu,
in bil je obilno nasiten.

Tako tudi ti, ljubi moj kristjan, ki si slišal
dve pervi Jezusovi besedi na gori, in si spoznal
iz njih, da nič od vsega tega, kar je na svetu,
ne more tvoje želje po zveličanju izpolniti, tako
tudi ti, pravim, kteri si ravno zato nepokojin v
svojem sercu in po nekaj višem hrepeniš, ne o-
stani le pri pervih besedah, ampak poslušaj, kaj
ti dans še Jezus kliče, da boš dosegel življenje
in zveličanje v njem, lllagor žalostnim, pravi on;
oni bodo oveseljeni , in, blagor lačnim in žejnim
pr--' 5 ce; oni bodo nasitcni. Vzemi, beri, ti kliče
dans Gospod, kakor svetemu Avguštinu, pojdi tje
in stori tudi tako.

7 t* -

Blagor žalostnim,  kliče Jezus na gori
Judovskim množicam in vsem, kteri hočejo sedež
dobiti v njegovem kraljestvu, v hiši njegovega

168

Očeta. Le tisti, kteri na tem svetu žalujejo, bodo
prišli v večno neminljivo veselje, v veselje, ki ga
izvoljeni v zvezi z Bogom vživajo. Tudi sveti
apostelj govori od neke žalosti, ki pelje v zveli¬
čanje, in on jo tudi še nadalje popiše, ko pravi:
S strahom in trepetom delajte svoje zveli¬
čanje. Kdor ve in spozna, da je pravo veselje
le v Bogu najti, v zvestobi in pokoršini do nje¬
govih zapoved, in nadalje tudi spozna, kako ve¬
like so nevarnosti, ki so človeku nastavljene po
vseh potih, kako velika je zadnjič človeška slabost,
ki se da lahko in hitro premagati; kako bi se ta
lahkomišljeno mogel prepustiti nespametnemu po¬
svetnemu veselju, ki tako kinalo omami, zmoti in
goljfa človeka, da na Boga in na veselje v njem
pozabi in ga celo več ne iše. Žalost tedaj, ktera
zveliča, izvira iz strahu, od Boga in od spolno-
vanja njegovih zapoved se ločiti.

Koliko vzrokov ima pač slabostni človek za to
žalost! Ali ne nosi vsakteri zmed nas v sebi in s
seboj sovražnika svojega zveličanja? Se li najde
kteri med Adamovimi otroci, kteri ne čuti v svojih
udih vojske neprenehane, od ktere piše sveti apo¬
stelj. Dopadajenje imam nad postavo božjo
po notranjem človeku; vidim pa drugo po¬
stavo v svojih udih, ktera je nasproti po¬
stavi mojega duha, in me sili pod podstavo
greha, ktera je v mojih udih. Meso, pravi v
drugem kraju apostelj, poželi zoper duha. Se
ve, da tudi duh poželi zoper meso; toda le pre¬
lahko se zgodi, da moč mesenega poželenja pre¬
maga neumerjočega duha, če človek pozabi na
Jezusove besede, ktere je svojim utrudenim apo-
steljnom v vertu Getzemani govoril: Cujte in

molite, da v skušnjavo ne padete. Zadosti
je včasih le ena ura, v kteri se človek lahkomiš¬
ljeno posvetnemu veselju prepusti, in raj kerstne

169

nedolžnosti je zgubljen. Poglej nazaj v svoje
življenje, uioj keršauski mladeneč, keršanska deklica!
Kako si bil srečen še pred nekimi leti ali dnevi!
Nebo polno miru in zveličanja je bilo tvoje serce;
nobena megla pregrehe in zmote sobica gnade bo¬
žje ni še v tebi temnila. Veselje si še imel nad
molitvijo; ko si se zjutraj prebudil iz spanja, so
bile že tvoje misli pri Bogu, kteremu si novi dan
svojega življenja daroval; da bi blagoslovil tvoje
dela in opravila, si ga prosil; da naj te varuje
greha, si molil. Z angelom varhom je govorilo tvoje
ljubijoče serce, njegovemu varstvu si izročeval
svojo dušo in tebi. K kraljici nebes in zemlje,
k nar ljubeznjivši materi vseh odrešenih, k Marii
si povzdigoval svoje oko, in prijazno jo pozdravljal
s pozdravom angela Gabriela, in njene materne
skerbi čez dan si bil gotov. Tako poterjen in
posvečen si šel k opravilom novega dneva. Po¬
velje staršev ti je bilo razodevanje volje nebeškega
Očeta; zakaj kakor pred obličjem božjim si hodil,
povsod si Boga najdel, povsod ti je prišel naproti.
Tudi nar skrivniši kraj ti ni bil zadosti skrit pred
njegovim očesom, da bi si bil upal kej storiti, kar
njegovi svetosti ne dopade; zakaj tudi tebi je sve¬
tila luč, ktera gori v lepih psalmistovih besedah:
K am, o Gospod! hočem iti pred tvojim du¬
hom? kam bežati pred tvojim obličjem? Ako
grem gori v nebesa, si ti tamkaj; ako te išem
doli pod zemljo, si tudi tukaj; ko bi se na
perutah zarje mogel povzdigniti in sta¬
novati na nar daljnem bregu morja, tudi
tam bi me tvoja roka vodila, in me pri¬
jela tvoja desnica.  Veselil si se, hoditi v
cerkev; veselil si se viditi kako podobo križanega
Jezusa; ko si šel merno nje, je govorilo tvoje
serce lepe besede: Hvaljen bodi Jezus Kri¬
stus,  ali: Moja ljubezen je križani Je-

170

zus;  veselil si se viditi podobo matere tvoje Marije,
in rnemo grede si zagnal v njeno serce ognjeno
psico ljubezni s serčnim pozdravom: Če šen a si
Marija!  S takimi mislimi, s takimi djanji si
dokončeval dan,  ki  ti ga je milost božja daro¬
vala. Polno je bilo potlej tvoje serce gorečih ču¬
til hvaležnosti, s kterimi si se zahvaljeval svojim
nebeškim dobrotnikom za prejete dobrote. Reši
nas, o Gospod!  si še rekel, reši nas čujoče,
varuj nas spi j oče, da č ujem o s Kristu¬
som in počivamo v miru,  in potem si zaspal
v sladkih besedah: Jezus,  Marija, Jožef.

Glej, ljubi moj kristjan! ni li tako življenje
zveličanje sv. raja? Poglej nazaj v pretečene leta
ali dneve, kako si se zgubil iz zavetja tega zve-
ličanskega raja? Kako je prišlo, da stoji zdaj
angel z gorečim mečem pred njim, in ti brani, se
vanj nazaj verniti? Ena ura le morebiti je bila,
v kteri nisi zadosti čul nad seboj, in sovražnik je
prišel, ter vsejal ljuliko med pšenico na njivi tvo¬
jega serca. Zapeljivec se je približal in te vabil
seboj v kak počutinsk vžitek, kterega je nedolžno
veselje imenoval. Dal si se mu preslepiti, šel si
za njim zoper svarjenje svoje vesti; storjena je
bila perva prederzna stopinja, za njo druga in tre¬
tja in tako dalje, dokler ni ljubezen božja zginila iz
tvojega serca in si se popolnoma združil s prijatli
grešnih navad. Začel si opušati zdaj jutranjo
zdaj večerno molitev, izpušati zdaj popoldanjo, zdaj
dopoldanjo službo božjo; spovednica je posta¬
jala nadležna tvojim očem, že si ji komej en¬
krat v letu se približal; ni namreč spoznovanje
greha šlo od serca, ker je bilo serce zmiraj na
greh natvezeno. Opominov in svaritev, s kterimi
so te starši vlekli pod jarem pokoršine, tvoje u-
šesa niso mogle več prenašati, bežal si pred njimi.
Le enemu glasu še nisi mogel precej ubežati,

171

glasa božjemu, ki se v tvoji vesti glasi, z ne-
zmogljivo oblastjo svari in zapoveduje, glasu mo¬
gočnemu, od kterega je pisano v svetem pismu:
Zapoved, ktero ti dans oznanim, ni vi¬
soko nad teboj, tudi ne v veliki daljavi
ali hranjena v nebesih, da bi ti morebiti
mogel reči: Kdo od nas z a m o r e iti v

nebesa in jo doli prinesti? Tudi ne leži
unstran  morja, da bi ti mogel tožiti: Kdo
od nas se zamore čez-nj prepeljati in jo
sim prinesti? Prav blizo pri tebi je be¬
seda,, v tvojih ustih, v tvojem sercu. £5.
M o z. 30.) 'Vendar z razujzdanim vpitjem po
dnevu in po noči si tudi ta glas k molčanju pri¬
pravil, da hodiš zdaj brez vsega zaderžka po poti,
ki pelje v večno smert; namesti nebes polnih mini
nosiš zdaj seboj pekel poln nepokoja; zveličanje v
Bogu si zgubil.

Glej, ljubi moj, kakšnim nevarnostim je iz¬
postavljeno tvoje zveličanje. Ena sama malo ob¬
varovana ura te zamore pripraviti ob ves sad več¬
letnega trudenja. Zveličani tedaj so tisti, ki s
strahom in trepetom delajo svoje zveličanje, kteri
ne hrepene preveč po posvetnem veselju — zve¬
ličani so žalostni, oni bodo oveseljeni, Zatorej,
kristjan moj, kteri stojiš, glej, da ne padeš; so¬
vražnik ne počiva, temuč kakor rjoveč lev hodi
okoli in iše, koga bi požerl. Boj se vsake rieči-
murne, prevzetne misli, s ktero se čez druge po¬
vzdiguješ ; zakaj nar bližja priložnost je k globo¬
kemu padcu. Boj se hvale drugih in poviševanja;
zakaj z njim je rado sklenjeno ponižanje. — Zve¬
ličani so žalostni; oni bodo oveseljeni.

In kako bi ne žaloval tisti, ki se je enkrat s
smertnmi grehom od Boga ločil, če le nekoliko
premisli, kakšno hudo je greh. Zgubljeni sin v
evangelski povesti je izrekel vso velikost gnju-

172

sobe, ki je z grehom sklenjena, ko je pred svojini
očetom spoznal s skesanim in raztertim sercem:
Oče! grešil sem zoper nebo in pred te¬
boj.  Greh je zadolženje zoper Boga, ker zvezo
ljubezni med stvarnikom in stvarjo razterga. Gre¬
šnik nasprotuje veličastvu in svetosti volje božje,
in se zoperstavlja oblasti svojega vsegamogočnega
Gospoda, ki prebiva v nebesih. Greh je tudi na¬
dalje sovražno nasprotovanje zoper Boga, ker ne¬
zvesti, krivični in hudobni, ki zapovedi božje za¬
ničuje, tako rekoč Boga za svojega gospoda ne
spozna, temuč hoče sam svoj gospod in postavo-
dajavec biti, in se tako pridruži v svojih mislih
tistemu hudobnemu, upornemu duhu,  kteremu se
smejo prilastiti besede v prerokbi Izaijevi: V ne¬
besa se bom povzdignil in čez zvezde
božje povišal svoj prestol; enak bodem
Narvišjemu.  Greli je zadolženje zoper Boga
posebno še zato, ker, kakor pravi sv. Janez- Zla-
toust, ne le Jezusovi božji naturi, ampak tudi nje¬
govi človeški naturi, in zatorej celi skrivnosti od¬
rešenja nasprotuje; ostane namreč v stanu starega
človeka ter noče obleči novega, kteri je Kristus.
— Grešnik se tudi pregreši zoper nebo zato', ker
so njegove misli nasprotne tistim nebesom, ktere
so po spričevanju Jezusovem: V hiši mojega

Očeta je veliko prebivališ,  domovina ne¬
skončno veliko poveličanih duhov, ki vekomaj
časte božjo modrost in ljubezen in pijejo iz stu¬
denca neusahljivega veselja. Zakaj če verjamemo
besedam, da je v nebesih in pri angelih božjih
veče veselje nad grešnikom, ki se spokori, kakor
nad devetindevetdeset pravičnimi, ki pokore ne po¬
trebujejo , ne bomo li iz tega mogli skleniti na
velikost gnjusobe, v kteri se pred očmi nebeških
prebivavcev kaže grešnik, ki ljubezen božjo za¬
metuje. Kakšna globoka žalost mora tedaj pre-

173

pasti človeka, ko spozna, da nebeški duhovi, v
kteri h družbo je vendar poklican, ne z milovanjem,
ampak z gnjusenjem nanj gledajo. Kakšna ža¬
lost mora nadalje napolniti serce grešnega človeka,
ko spozna, kako nespametno je ravnal, ker je min¬
ljive, posvetne darove više cenil, kakor nebeške,
telesni vžitek bolj čislal in skerbnejše iskal, kakor
življenje v Bogu, vživanje njegovega zveličanja.

Blagor človeku, če je ta žalost zadosti velika,
da njegovo serce popolnoma od greha odvečne;
pripelje ga k Kristusu in Kristus ga oveseli, ker
mu da duha miru in veselja v zakramentu svete
pokore. Zveličani so tedaj, kteri s strahom in
trepetom delajo svoje zveličanje, kteri svoje in
ptuje pregrehe obžalujejo, zakaj oni bodo ovese-
ljeni od Odrešenika in Srednika, kterega
je Gospod pomazal, da ozdravi vse,
kteri so raztertega serca in žalostne
tolaži.

Vendar premalo bi bilo, ko bi človek le spo¬
znal svojo notranjo revšino in slabost, ko bi ob¬
žaloval svoje in ptuje pregrehe, in se tako varo¬
val vsega lastnega povzdigovanja, vse prevzetnosti
in nečimurnosti. Premalo bi bilo, ko bi človek le
sovražil iu obžaloval krivico;  treba je, da si
prizadene zadobiti tudi pravico  v Kristusu Je¬
zusu. Zato pravi Jezus še nadalje: Blagor

lačnim in že j n i m pravice; ker oni bodo
n a si  t e ji i. ('lovek, kteri čuti revo svojega gre¬
šnega stanu, in spozna, kako nesrečno je življenje
brez Boga, mora tudi iz vse svoje duše hrepeneti, da
se sklene z njim, svojim stvarnikom, ter živi v njem.
Ker pa človek v svojem zdanjem stanu, kakoršen
nami ec je po grehu pervih staršev, ne more k
Bogu priti in v njem živeti drugače, kakor le po

174

Kristusu, po njegovem zasluženju, mora njegova
naj perva in naj imenitniša skerb biti, zadobiti o-
pravičenje in posvečenje v Kristusu, mora iti tje
k studencem, iz kterili opravičenje in posvečenje
z vira, k svetim zakramentom. Tam se s Kristu¬
som zedini, kteri po svojem namestniku Duha lju¬
bezni v njegovo serce vliva, kakor pravi sveti
apostelj Pavel: Poslal nam je Bog D u h a

svojega Sinu, v k tereni kličemo: Aba!
Oče!  Ravno tistega svetega Duha prejme, kteri
je nad pervimi starši prebival v raju, kteri je stal
nad Jezusovo glavo pri kerstu v Jordanu, kteri je
aposteljne v podobi ognjenih jezikov navdal s svet¬
lobo in močjo nebeško. Sklenjen je z Bogom
zdaj v ljubezni svetega Duha, zato se ne imenuje
več hlapec, v kterem strah pred ojstrostjo pravice
božje, ampak otrok in sin, v kterem ljubezen do
očeta gospoduje; napolnjen je zdaj z gnado božjo
in z danih nebeškimi, ktere deli sveti Duh vsakte-
remu po njegovi meri. Kolikor širja je njegova
mera, ali z drugimi besedami, kolikor više šviga
plame serčnega hrepenenja po pravici in svetosti,
po prenovljenju v Kristusu Jezusu, toliko boga¬
tejše se sveti Duh s svojimi danih v človekovem
sercu, kakor v svojem ljubljenem stanovanju, vseli.
Zveličani so tedej lačni in žejni pravice;
zakaj oni bodo naši teni,  nasiteni z jedjo ne¬
beško nestrohljivo, od ktere govori sveti apostelj
Pavel v listu do Rimljanov rekoč: Kraljestvo

božje ni jed in pijača, temuč pravica,
mir in veselje v svetem Duhu.

Pa na pervi stopnji pravičnosti človek ne sme
ostati. Ko je prerojen v kopeli svetega kersta ali
očisten v solzah pokore, se znajde, se ve da, v
novosti Kristusovega življenja; vendar je še le
korenina novega življenja vsajena, ta korenina mora
rasti, dokler ne zraste v veliko drevo, kterega sad

175

je obilnost dobrih in pravičnih del. Po gnadi
božji sem, kar sem; toda gnada  božja v
in e n i ni prazna ostala, t e m u č prav s k e r-
bno sem z njo delal, pravi sveti apostelj. Tako
tudi v nas, ko smo postali sužnji gnade, žeja po
pravici nikdar ne sme ugasniti; s pomočjo gnade
sv. Duha moramo naprej iti od ene stopnje pra¬
vičnosti do druge višje; kdor je pravičen, naj
bode še pravičniši, kdor je svet, naj bode
še svetejši.  Bog nam ne daje talentov svojih
gnad zato, da bi jih zakopovali, ampak da bi
kupčevali z njimi in še toliko družili si pridobili.
Komur je bilo deset talentov danih, naj jih pridobi
še deset, in pet komur pet; komur je več dano,
od tega bo gospod tudi več tirjal. Gotovo bo pa
tudi zvest ostal v svoji obljubi: Zveličani so

lačni in žejni  pravice; oni bodo nasiteni.
Kolikor zvestejše kristjan spolnuje božje zapovedi,
kolikor više plameni njegova želja povikšati ime
Očeta, ki je v nebesih, kolikor bolj ognjeno dela za
neumerjočih duš zveličanje, toliko obilniši blagoslov
božji nad njim prebiva, toliko vekši je mir in veselje,
ki ga vživa v svetem Duhu:  nasiten bo z nebeškimi
darmi že v tem življenju, polnost življenja pa bo
dosegel v uneni, kakor pravi psalmist (16.}: Jaz
bom nasiten, ko se bo prikazalo tvoje
veličastvo.

Obžalujmo, ljubi moji, s serčno žalostjo svoje
in ptuje pregrehe, da najdemo tolažilo v Jezusu;
nosimo pa tudi z zaupanjem težo in vročino dneva
svojega življenja, da nam, kadar se naš dan
nagne k večeru, Gospod pride naproti z besedami:
Blagor tebi, dobri in zvesti hlapec; ker si bil zvest
v malem, te bom čez veliko postavil; pojdi notri
v veselje svojega Gospoda. Amen.

176

5. Postna pridiga.

Blagor usmiljenjim ; ker oni bodo usmi¬
ljenje dosegli. Blagor njim , ki so
čistega serca; ker oni bodo Boga
gledali.  Mat. 5, 7. 8.

JOylor se z grehom od Boga loči, pade večidel
iz ene globočine v drugo, iz enega brezna v
drugo; zrniraj dalje zajde od svojega pravega
konca, in na svojem duhu bolj in bolj ogluši, da
le malo in malokdej še sliši glas ljubezni, s kte-
rim ga njegov Odrešenik in Gospod kliče nazaj.
In kolikor delj živi v noči grešnih navad, toliko
težje gnada božja predere temne oblake, ki nje¬
govega duha in njegovo serce obdajajo. Koliko
srečnih, koliko nesrečnih prigodeb je dostikrat treba
pri takem človeku, da se prebudi iz svojega greš¬
nega spanja, da odpre svoje oči in vidi, v kak¬
šnem nevarnem stanu se znajde, da odpre svoje
dušno uho in sliši prijazni glas ljubijočega Očeta,
ki ga kliče nazaj v tisto srečno hišo, v kteri
imajo tudi najemniki kruha v obilnosti. Kolikokrat
ga mora peljati y nar silnišo silo, da spozna svojo
revšino in zapušenost in reče v svojem sercu:
Vzdignil se bom ter pojdem k svojemu Očetu
in mu porečem: Grešil sem zoper nebo in
pred teboj.  In če se guadi božji to izide, da
tak terden sklep obudi v grešnem človeku, in če
grešnik terdno in zvesto pri svojem storjenem

sklepu ostane, tako da se v resnici poda, na pot,
ktera ga pelje nazaj v očetovski dom, v božjo
nespremenljivo ljubezen, prederzno poprej zameto-
vano, ga bo li morebiti tje prestavila le ena sama
stopinja? bo li naenkrat prišel k čistosti serca in
misli, v kteri je duša naravnost proti Bogu ober-
njena in nič druzega ne iše, kakor dopadajenja
njegovega obličja? O ne! Večidel je treba sto¬
riti marsiktero stopinjo, marsiktero skušnjavo pre¬
magati in marsiktero ponižanje prestati, preden da
dojde k taki blaženi popolnosti.

Zato tudi Jezus v svoji pridigi na kdrunski
gori ne pravi precej od začetka in na pervern me¬
stu: Blagor njim, ki so čistega serca, ker
oni bodo Boga gledali; nam še pokaže in za¬
znamuje popred nektere stopnice, po kterih imamo
hoditi, da pridemo k dragi čistosti serca, kteri je
obljubljeno gledanje božjega obličja, nam še pred
oči postavi tiste čednosti, ki morajo zrasti v naši
duši, preden se zamore čista imenovati. Ena teh
stopnic, teh pripravnih čednost je izrečena v be¬
sedi: Blagor usmiljenim; ker oni bodo usmiljenje
dosegli. To besedo hočemo dans premišljevati,
od nje se pa tudi precej povzdigniti na blišeči verh
popolnosti, kteri zagotovi polnost zveličanja in nam
je pokazan v besedi: Blagor njim, ki so čistega
serca; zakaj oni bodo Boga gledali. Ti, o Gospod!
poznaš našo slabost; podpiraj nas tedaj z močjo
svoje gnade, da srečno pridemo k gledanju tvo¬
jega obličja.

.... # ...

O' '(f

Usmiljenim Jezus obeta zveličanje v kralje¬
stvu svojega Očeta; sej le njihova volja je volji
božji enaka, kteri je Oče usmiljenja. Ali kaj
imaš, o človek! kar bi ti ne bila njegova usmi¬
ljena roka podarila? Tvoje dušno in telesno pre-

Pogačar. Pridige.

178

moženje — ni li vse dar njegovega usmiljenega
očetovskega serca. Da te kliče in vabi v svoje
zveličanje, da te izvoli za večno življenje v pre-
bivališih svoje časti in svetlobe, da ti pripravlja
častitljivo krono, ktere lepota preseže vse, kar
tvoje oko lepega viditi, in tvoje serce lepega li¬
meti zamore: je li vse to kej druzega, kakor raz-
odevanje njegovega neskončnega usmiljenja? Da
gre za teboj, če si se zgubil od njegove ljubljene
čede, da te iše, kakor pastir zgubljeno ovco, po
gorah in dolinah, po planjavah in gošavah, da te
najdenega sprejme na svojo ramo in nese z vese¬
ljem k ovčicam svoje paše, da te obleče z praz¬
ničnim oblačilom svoje gnade in ljubezni, da ti da
perstan na roko v znamnje zaveze, ki jo je zopet
sklenil s teboj, da te gostuje potem pri svoji in
svojih angelov mizi z mesom in kervjo Jagnjeta,
ki je bilo zaklano od začetka: ni li vse to eno
veliko delo njegovega usmiljenja ? Ali glej okrog
sebe in iši, boš li najdel drugod kak skrit zaklad,
kteri ti polnost vseh teh darov odklene? Njegovo
usmiljenje je bilo, ki se je z nebes nagnilo na
zemljo v enem in edinem, kterega je pomazal s
svojim Duhom, v Kristusu Jezusu; vse vezi, ktere
nas še vežejo z Bogom, so zvezane z njegovimi
ranjenimi rokami; vse, kar dobrega imamo, je sad
drevesa, kteri je cvetel na gori Golgata. Kamor¬
koli se ozremo, nam vse oznanuje usmiljenje
nebeškega Očeta; zato kliče tudi Jezus: Bo¬
dite usmiljeni, kakor je vaš Oče v ne¬
besih usmiljen, in: kteri so usmiljeni,
bodo usmiljenje dosegli  in zveličanje, ki v
sklenitvi z Bogom obstoji. Zakaj kakor dva člo¬
veka le takrat terdna vez pravega, resničnega in
stanovitnega prijatelstva sklepa, če se združijo nju
misli, nju serca, nju želje in nju hrepenenje; ravno
tako tudi mi prijatli božji in deležniki njegovega

179

zveličanja zamoremo postati, če le to hočemo, že¬
limo in storimo, kar on hoče, želi in tirja v večni
svetosti svoje volje. Bodite tedej usmiljeni, kakor
je vaš Oče v nebesih usmiljen.

Če stojiš v kakem gojzdu ali med sivim ska¬
lovjem, in močno zavpiješ, vsi tvoji glasovi, veseli
in žalostni, jezni in mili bodo ravno tako v tvoje
ušesa, kakor od deleč, nazaj pridoneli. Pa tudi
naše zaderžanje, misli našega serca imajo neki
glas, kteri v sercu naših bližnjih enake glasove
obuduje. Ljubezen obudi ljubezen, jeza pa jezo, in
prava resnična prijaznost nam tudi pravo resnično
prijaznost bližnjega pridobi. — In na koncu na¬
šega potovanja na zemlji bo stala pred nami ka¬
kor skalnata stena božja pravičnost, večna postava,
in našemu duhu nasproti bo stal Sveti in Resnični,
Gospod naš Bog, imenovan v svetem pismu skala
in varh, ker je nespremenljiv v svoji resnici. Kaj
pa spričuje od njega psalmist? S svetimi boš
svet, in s krivičnimi krivičen;  in kakšno je
svarjenje Gospodovo? Kdor me bo zatajil
pred ljudmi, tega bom tudi jaz zatajil
pred angeli;  in na dalje: Z ravno tisto
mero, s k ter o bote vi merili, se bo me¬
rilo tudi vam.  Kakor tedaj naše misli in dela
tje kličejo v večnost, ravno tako bo tudi iz več¬
nosti od nepremakljive skale božje pravice naša
sodba odmevala. Iz tvojih lastnih ust te
bom sodil, hudobni hlapec,  pravi Jezus v
neki povesti lenemu služabniku. Sodbo brez
usmiljenja  bo po besedah aposteljna usmiljeni,
pa tudi pravični Bog storil tistemu, kteri ni
usmiljenja s k a z o val.  Ako hočemo tedaj najti
usmiljeno sodbo, morajo dela, misli in besede
usmiljenja nas pred pravičnim sodnikom hvaliti.

Mi prosimo Boga, dahi  nam podelil telesnih
darov; in on odpre svojo milostno roko, in nas na-

12*

180

polni s svojim blagoslovom. Ravno tako moramo
tudi mi s tistimi, kteri v revah in nadlogah ko-
perne in po naši pomoči zdihujejo, usmiljenje imeti
in iz svoje obilnosti jim podariti, ali če tega ne
premoremo, kakšno besedo polajšljive tolažbe vliti
v njih razterto serce po izgledu nebeškega Očeta,
kteri tudi dostikrat po svoji neskončni modrosti
svojim otrokom kakšne prošnje in vošila odreče,
da bi rešil njih dušo, za ktero bi dovoljena proš¬
nja morebiti postala nevarna in pogubna. Namesti
spolnjenja njih neumnih in nespametnih želja, pa
pošlje druge dari, kteri bi jih, ko bi se jih hodi
prav v resnici poslužiti, zamogli pripeljati k zve-
ličanskemu upanju, k polnosti mini in veselja v
Gospodu in k obilnemu bogastvu zasluženja za
večno življenje. O ko bi pač marsikteri, kterega,
Bog po tistih potili vodi v svoje kraljestvo, spo¬
znal modrost in dobrotnost božje naredbe, v go¬
rečih čutilih hvaležnosti bi poljubil roko, ktera ga
tepe in rani telo, da bi duša živela. Mnogoterim
tedaj, ljubi moji, Bog razodeva svoje usmiljenje;
hodimo tudi mi v svetlobi njegovega izgleda.
Kristjani moji! teža sodbe božje, sodba brez usmi¬
ljenja čaka njih, kterih serca so terde in neobčut¬
ljive, in kteri morebiti v svojem napuhu revežem,
nadložnim poslom, postavim, še tega ne dovolijo,
kar se jim po pravici spodobi. Ubogemu,  pravi
Modri, ne del a j kri vice; zato, k er je reven ,
zakaj Gospod bo njegovo reč sodil in
tiste kaznoval, ki žalijo njegovo dušo.

Mi prosimo Boga, da bi nam dajal duhovnih
darov; in on odpre zaklade svojega usmiljenega
serca in nam pošlje z nebeških višav svetega
Duha, kteri z obilostjo svojih gnad v nas prebiva.
Ljubi moji! tudi tukaj velja beseda Gospoda in
Učenika: Bodite usmiljeni, kakor je vaš

181

Oče v nebesih usmiljen. -Pa porečeš morebiti:
kako je mogoče človeku , kteri se ne more in ne
sme druzega hvaliti, kakor svoje slabosti, tudi
takošuo usmiljenje skazovati? Pač mogoče je.
Poslušaj, kako. Mi smo vsi udje enega telesa,
kterega glava je Kristus. Ako je en ud bolan,
'čutijo bolečino vsi udje; ako je en ud v veselju
in zdravju, so veselja in zdravja vsi udje deležni.
Vsak, kteri se znajde v družbi keršanski, postane
deležen ravno tako dobička kakor zgube cele
družbe. Šerčna žalost tedaj, s ktero objokuješ
pregrehe svojega bližnjega, zna tudi v njem obu¬
diti zveličansko žalost; Gospod bo z dopadljivim
očesom pogledal na tvoje hrepeneče prošnje in
njegovo serce presunil z močjo svoje gnade, da
vstane iz svoje pregrehe in živi. Ako tedaj vidiš,
da se tvoj keršanski brat ali sestra znajde v ne¬
varnosti, verzi se tje k nogam križanega Jezusa,
okleni njegove svete kolena in ne jenjaj moliti;
stanovitna molitev bo vrata nebeške prederla. Ako
pa on, za kterega se molitev tvoja proti Bogu
vzdiguje, gnado božjo terdovratno zametuje, ven¬
dar ne misli, da je bila tvoja molitev zastonj.
Blagoslov, kterega si sklical, kterega si sklicala
z nebes, nad družbo keršansko prebiva, in mir,
kterega uni ni hotel sprejeti, se bo vernil k dru¬
gim udom skrivnostnega telesa svete cerkve, in k
tebi nazaj. Ravno zato pa tudi za njega, ki se
tako terdovratno vabljenju gnade božje upira, ni
vse zgubljeno, dokler živi na svetu in ga vsaj
vez telesnega življenja še sklepa z uuini skriv¬
nostnim telesom, čigar glava je Kristus.

Mi prosimo Boga, da bi nam ne prišteval
naših  pregreh. Grehov -moje mladosti in
mojih nevednost se ne spominjaj, o Go¬
spod,  kličemo s kronanim spokornikom Davidom;
in on nas sprejme usmiljeno v svojo ljubezen, in

m

smo zopet pred njegovimi očmi, kakor poprej, ko
nismo še grešili. Z enakim usmiljenjem sodimo
tudi mi pregrehe svojega bližnjega 5 verzimo od
sebe ojster meč obsojevanja, da nas ne zade¬
nejo besede svetega aposteljna, kteri pravi: Kdo
te bo izgovarjal, o človek umerjoči, tebe,
kteri sodiš? Zakaj v čemur kakega dru-
zega sodiš, obsodiš samega sebe, ker
ravno to delaš,  kar  sodiš. Ohrani tedaj v
svojem sercu previdnost, ktero Modri priporoča:
Pred sodbo glej, da sam sebe opravičiš,
in preden govoriš, se uči.  Kaj da naj se
učim? Poglej gori k božji svetosti in uči se,
kako sam potrebuješ luči njegove gnade, da
zamoreš svoje lastno serce spregledati in spo¬
znati. Poglej potem s to lučjo v svojo dušo in
uči se, kako ti za svoje lastne pregrehe usmi¬
ljenja božjega potrebuješ, da boš tudi v svojih
sodbah čez bližnjega zmiraj se spomnil besed:
Bodite usmiljeni, kakor je vaš Oče v ne¬
besih usmiljen.  Pomisli s svetim Frančiškom
borgijskim, kako bi ti sam v brezno vseh krivic
in pregrešnih gnjusob lahko padel, ko bi te
gnada božja ne deržala, in z nekim zveličavnim
strahom se boš zderževal, dela svojega bliž¬
njega ojstro in prederzno soditi.

Kdo ne ve evangelske povesti od nehvalež¬
nega pozabljivega hlapca, kteremu je njegov go¬
spod ves dolg odpustil, ker ga je prosil. Dokler
je teža deset tavžent talentov ležala na njem, ga
ni druzega ko ponižnost, strah in kesanje. Pa
komej se čuti rešenega od silnega dolga, kako se
precej napihuje, kako je precej živa podoba pre¬
vzetnosti in grozovite terdobe! kako hitro je spomin
na težki dolg zginil spred njega, da že nič dru¬
zega ne misli, kakor kako bi tlačil in davil svojega
ubozega sohlapca! — Temu hlapcu enaki so tisti

183

na videz bogaboječi in pobožni, kteri na usmiljenje
božje zaupajo in so (udi že veliko gnad od njega
prejeli, kteri odkrito spoznajo, da teža njih grehov
deset tavžent talentov preseže, in da jo le zaslu-
ženje Kristusovo prevagati zamore, kteri pa zra¬
ven tega vendar te milosti pozabijo in za nar
ljubše opravilo imajo, svojega bližnjega soditi in
otroke sveta pogubljevati. Zgodbe svojih poprejš¬
njih let so pozabili in so enaki otrokom, kteri, če
jih kdo primora k spoznanju, da so kej ubili, od¬
govore, da je že dolgo, kar se je to zgodilo.
l>a kje se najde kak človek na zemlji, kteri bi
bil že popolnoma božji pravici odšel, kterega, de-
siravno je bil že enkrat otet in je prišel k prosto¬
sti otrok božjih, bi ne mogel večni sodnik, kakor
gospod unega neusmiljenega hlapca, še enkrat tir—
jati pred svojo sodbo? če tudi visoko kakor
orel prebivaš, te bom vendar doli  vergel,
pravi Gospod pri preroku (Jer. 49). In kakšno
bo obsojenje? Verzi te ga v ječo, prepu¬
stite ga bričem, dokler ne plača z a d-
nj ega vi n ar j a.

Tako,  pravi Jezus, bo tudi nebeški Oče
storil vsakemu, kteri s voj egi u bratu, ki
ga je razžalil, iz serca ne odpusti.  Ko¬
gar ta grom ne zbudi, pravi sv. Avguštin , ta ne
spi, ampak je rnertev. Zato tedaj si tudi k sercu
vzemimo, kar ta cerkveni učenik še nadalje govori :
Kaj se bojiš, če je treba človeku prizanesti, kteri
ti je sovražim Ta sovražni človek poželi morebiti
po tvojem bogastvu, ki se vidi; imaš pa skritega
sovražnika, gospoda tistih temin, ki obdajajo tvo¬
jega duha, ta poželi po tvojem skritem bogastvu,
hoče tvoje serce obropati in izprazniti. Imej tedaj
zrniraj dva sovražnika pred očmi, enega vidnega
in enega skritega; enemu ohrani svojo ljubezen,
druzega pa se boj. Kakega človeka premagaš

184

morebiti z darmi človeške sreče, hudobnega duha
pa ne premagaš drugače, kakor če sovražnika
ljubiš.

Zveličani tedaj so usmiljeni, oni bodo usmi¬
ljenje dosegli; to je red v božjem kraljestvu, ki
ga je Jezus uterdil na zemlji. Blagor vam, ljubi
moji, ako ste postave tega kraljestva globoko v
žive table svojih sere vpisali! Vaše je gospostvo,
vaše je veselje, vaša je obilnost, vaše vsepresežno
usmiljenje večnega Očeta; prikazalo se vam bo
tudi, kar je popolnega, namreč gledanje božjega
obličja.

Kakor prijeten glas iz nebeškega raja doni
med množice na gori Jezusova beseda: Zveli¬

čani so, kteri so čistega serca; zakaj oni
bodo Boga gledali.  Za to čistost serca prosi
psalmist: <5isto serce vstvari v meni, o

Gospod, in ravnega duha obnovi v mo¬
jem o ser čju;  hvali jo z besedami: Kako do¬
ber je Bog njim, ki so ravnega serca!
Se ve da k tej čistosti serca, ki ji Jezus tukaj
obeta gledanje božjega obličja, je mogoče priti
človeku le po mnogoterih vojskah in zmagah; ona
je svetli verh lepega zidovja, kterega podloge so
uboštvo v duhu, ponižnost in krotkost, in usmiljeno
serce, ki obžaluje lastno in ptujo krivico in iše
lastne in bližnjih pravice; ona je blišeči cvet tiste
nar ljubeznjivše cvetlice, ki se bogaboječnost ime¬
nuje, ktera lepo zelem' in raste nakviško, se mno-
gobarvno razcvete in odpre popolnoma luči nebeški
ter pije v se vse sladkosti večnega sobica pravice.
Zakaj v čem obstoji ta čistost serca, ki jo Jezus
s takim prečudnim veličastvom obdaja? Popisana
je v serčnih besedah svetega psalmista: Kaj

imam v nebesih, kaj imam na zemlji zu¬
naj tebe, o Gospod? Ti si Bog mojega
serca in delež moj vekomaj  — in v besedah

185

sv. a posteljna Pavla: Mene pa Bog varuj,

da bi se z drugim hvalil, kakor s križem
Gospoda našega Jezusa Kristusa, po
kterein je meni svet križan in jaz svetu.
(Gal.  6.)  Kdo nas bo ločil od ljubezni Kri¬
stusove? Ali nadloga, ali stiska, ali la¬
kota, ali nagota, ali nevarnost, ali pre¬
ganjanje, alrrneč? Svest sem si, da ne
sme rt, ne življenje, ne angeli, ne pogla¬
varstva, ne oblasti, ne sedanje ne pri¬
hodnje, ne moč, ne visokost, ne globo¬
čina, ne druga stvar nas ne bo mogla
ločiti od ljubezni božje, ktera je v Kristusu
Jezusu, Gospodu našem. (Rimlj. 8.) To je
čistost, od ktere Jezus na gori govori, namreč
tista misel serca, ki je naravnost proti Bogu ober-
njena, ktera se povzdigne čez vse posvetne vošila
in želje, ktera nič druzega ne iše, kakor le njega,
ki nas je od vekomaj  ljubil, ktera ne pozna no¬
benega druzega hrepenenja, kakor da bi bilo po¬
veličano njegovo sveto ime.

In nje, ki so čistega serca, Jezus zveličane
imenuje, oni bodo Boga gledali; pri njih se bodp
uresničile besede:  Pri tebi, o Gospod, je

studenec življenja, in v tvoji luči bomo
luč gledali. Popolnoma se zamore Jezusova
obljuba o gledanju božjega obličja še le na unem
svetu spolniti in po vstajenju, kadar bo prišel
tisti čas, od kterega govori sv. Janez v skrivnem
razodenju (21. 22.}: Slišal sem velik glas s
sedeža govoriti: Glej prebivališč  Boga, z
ljudmi, in prebival bo z njimi. In oni bodo
njegovo ljudstvo, in Bog sam, njih Bog,
bo z njimi. In Bog bo obrisal vse solze
od njih oči, in smerti ne bo več, ne, žalo¬
vanja, ne vpitja, ne bolečine, ker po¬
prejšnje je minulo. In kteri je sedel na

186

sedežu, je rekel: Glej, novo storim vse! —
Jaz bom žejnemu zastonj dal od studenca
žive vode. In bodo gledali njegovo obličje,
in njegovo ime bo na njih čelih. In noči ne
bo več, in ne bodo potrebovali ne svetlobe
svetila, ne svetlobe solnca, ker jih bo Go¬
spod Bog razsvetljeval, in bodo kraljevali
vse vekomaj. Takrat, ljubi moji, ko pride ta
zveličanski čas, od kterega ljubljenec Jezusov
tako častitljivo govori, se bo čistim po vsem ne¬
izmernem obsegu spolnilo, kar Pervi in Zadnji na
korintski planini obeta, da bodo namreč Boga
gledali od obličja do obličja.

Vendar začne v se pa ta obljuba spolnovati
že na tem svetu. Cisti, kterih serce je le proti
Bogu obernjeno in le odperto stoji za njegove na¬
govore, za njegove navdihe, za njegovo ljubezen
in gnado, so že tudi na tem svetu obdarovani z
višjim spoznanjem njegove večne časti; od sv.
Duha razsvetljeni gledajo globokeje v skrivnosti
njegovih sklepov, kterim se brez vsega zaderžka
uklanjajo; sploh v višji meri deležni postajajo
tistega spoznanja, ktero sv. apostelj z gledanjem
v zerkalu primerja. Zna se pa zgoditi, da Bog
tistim, kterih ljubezen do Kristusa je posebno go¬
reča, včasih že tudi na tem svetu okusiti daje
zveličanje izvoljenih nebeških duhov. Sv. Janez
apostelj, postavim, je v svojem zamaknjenju vži-
val sladkosti zveličanih; sv. Pavel sam od sebe
pripoveduje, da je bil zamaknjen v tretje nebesa,
in je tam vidil in slišal reči, kterih v navadnem
stanu jezik človeški ne more izreči. Ravno tako
beremo od mnogih svetnikov, kterih življenje
se je popolnoma zraslo z življenjem Kristusovim,
da so bili povzdignjeni čez postave pozemeljske
nature, in so gledali tudi in vživali v svojem za¬
maknjenju svetlobo nebeško, ktere potem v navad-

187

nem stanu z nobeno človeško besedo popisati niso
mogli. Vendar prederzno bi bilo, ko hi kdo take
posebne razodevanja ljubezni od Boga pričakoval,
ktere so svetniki sami v ponižnosti skrivali pred ljudmi.

O kristjani moji! z očesom verne zaupljive
ljubezni glejmo, dokler potovamo v solzni dolini
zemeljskega življenja, nakviško k nebeškemu me¬
stu, kterega sveti Janez v skrivnem razodenju
(Sil, 22 — 27) popisuje: Tempelj n a v njem

nisem vidik Gospod namreč, vsegamogočni
Bog, je njegov tempelj, in pa Jagnje. In
mesto ne potrebuje ne solnca, ne lune, da
bi svetila v njem; zakaj veličastvo božje
ga razsvetljuje, in njegovo svetilo je
Jagnje. In narodi bodo v njegovi svet¬
lobi hodili, in kralji zemlje bodo pri¬
našali vanj svoje veličastvo in svojo
čast. Njegove vrata se ne bodo zapirale
po dnevu; noči ne bo tamkej. In prinesli
bodo vanj veličastvo in čast narodov., Nič
omadežanega ne pojde vanj, tudi nič, kar
gnjusobo dela in laž, ampak le tisti, ki
so zapisani v Jagnjetovih bukvah živ¬
ljenja. O blaženo mesto, kdaj nas boš spre¬
jelo v svoje večno svetiše? Obsveteni z žarom
tvojega sijajnega bliska hočemo serčno stopati od
stopnice do stopnice, od uboštva v duhu do
krotkosti in ponižnosti , od lete do žeje in lakote
po božji pravici, odtod do usmiljenja, ki vse pota
božje pravice zaznamnuje, da dospemo na blišeči
verh, na kterem nam izcvete čistost serca. Ondi
bomo gledali od obličja do obličja njega, ki je
večna lepota in vir vse lepote. Zato pa bomo
molili vsakdan z gorečim zdihljejem svetega psal¬
mista: Cisto serce vstvari v meni, o Go¬

spod! in ravnega duha obnovi v mojem
oserčju.  Amen.

188

JL

6. Postna pridiga.

Blagor mirnim? koroni bodo otroci božji
imenovani.

Blagor zavoljo pravice preganjanim-, ker
njih je nebeško kraljestvo.

Mat. 5, 9. 10.

jEgodbe pervih stoletij keršanstva nam pripove¬
dujejo od nekega učenca svetega pušavnika An¬
tona, kterega so Pavla priprostega imenovali, in
kteri je imel ta posebni dar, da je vsakterega
človeka serce iz njegovega obličja spoznal. Sedel
je enkrat prav tiho pri cerkvenih vratih in je pre¬
gledoval ljudi, ki so šli v cerkev. Kar na enkrat
se milo zjoka in začne terkati na svoje persi.
Vprašali so ga, kaj da mu dela tako britko ža¬
lost. Vendar nobenega odgovora ni bilo dobiti
od njega. Prosili so ga, naj bi šel v cerkev; on
pa je le zunaj ostal in neprenehoma jokal. Služba
božja je bila končana, in verni, ki so se bili
zbrali v cerkvi, so zopet šli vun vsak na svoj
dom, in Pavel jih je zopet pregledoval. Kar na
enkrat se začne veseliti, solze žalosti so se mu
spreobernile v solze veselja; kakor otrok je po¬
skakoval in klical proti nebu: O neizrekljiva ve¬

likost božjega usmiljenja! Pridite in glejte njegove
prečudne dela, in kako da je njegova volja, da
pride vsakteri k zveličanju. In prijel je precej
nekega človeka, mu ni pustil iti naprej, temuč ga
je prosil povedati, kaj da se je zgodilo z njim.

489

Vidil sem te, pravi, ko si šel v cerkev, žalost¬
nega in zapušenega, tvojo dušo temno in prazno,
in zdaj si poln nebeške jasnote; razodeni to tukaj
pred vsemi ljudmi, nikar ne zakrivaj. In ptujec se
ni branil, očitno resnice spoznati. Velik grešnik
sem bil, tako pripoveduje, in prišel sem brez ke¬
sanja sim v cerkev ; tu pa sem slišal besede
brati iz preroka; Umite se, bodite čisti, ver-
zite od sebe hudobijo svojih misel in učite
se dobro delati, in ko bi bili vaši grehi,
kakor škerlat, bote beli postali kakor sneg,
te besede so presunile moje serce, in obudile v
meni zaupanje v mojega Odrešenika; spoznal sem
in spoznam zdaj glasno, da se odpovem vsi hu-
dobii, in s to mislijo in s to terdno obljubo sem
stopil iz cerkve.

Kaj je bilo, ljubi moji, kar je tako hitro spre¬
menilo vnanjo podobo tega človeka? Kaj je pri¬
šlo v njegovo zapušeno in temno serce, da je
njegov pogled zdaj jasen, vesel in poln zaupanja?
Njegova duša je bila pred nepokojna, ker jo je
težila sila pregreh, in so jo morile obupnost in
strah pred ojstrostjo božje pravice,, in • ta notranji
nepokoj se je vpodobil tudi na njegovem obrazu
in je zatemnil njegovo obličje. Ali prijazen žark
božje ljubezni zadene v cerkvi njegovo raztergano
serce, gnada božja govori k njemu po besedah
preroka in mu oznanuje usmiljenje v Kristusu. In
glej, že prežerte upanje strah in beži divji nepo¬
koj; mir nebeški ga začne razveseljevati, in ta
notranja radost božjega miru še tudi na njegovem
obrazu vpodobi. Od tega nebeškega miru hočemo
dans na dalje govoriti, premišljevaje Jezusove be¬
sede na gori: „BIagor mirnim; ker oni bodo otroci
božji imenovani^; — in h koncu se oberniti k bla-
grovanim preganjanim zavoljo pravice,

190

kterim tudi Jezus še posebej obeta nebeško
kraljestvo.

Gospod! kteri si začel to delo, dopolni ga
k svoji časti in k rešenju duš, ktere si odkupil
s svojo kervjo.

&

vi, •'

•O'

• . .. v

Lepo, rodovitno, bogato drevo je keršanska
pobožnost in pravičnost; njegove korenine so
uboštvo v duhu in serčna ponižost; njegove veje,
ki se široko okrog razprostirajo, so evangelska
krotkost, žalost nad lastnimi in ptujimi pregre¬
hami, lakota in žeja po opravičenju in posve¬
čenju, in usmiljenje duhovno in telesno, kterega
kristjan skazuje svojim bratom v Kristusu. Cvet
pa tega žlahtnega drevesa je čistost serca. Ka¬
kor se v cvetju odpira drevo svetlobi in rosi
nebeški , da pijejo iz njega čebele sladkosti
medu, in se sad rodi in izzori; ravno tako
je tudi čisto serce, kterega misli in želje so čez
vse pozemeljsko povzdignjene in obernjene na¬
ravnost proti Bogu, odperto razsvetljevanju in moči
griade sv. Duha. In sveti Duh pride, in z vso
obilnostjo svojih darov nad takim človekom pre¬
biva. Človek, kteri je očistil svoje serce, kteri
se je oprostil svojih pregrešnih nagnjenj in
želja, najde Boga, kteri le sam zamore napolniti
človeško hrepeneče serce, in nepokoj, kteri ga je
pred gonil od ene do druge posvetne skerbi, zdaj
zgine. Sad tedaj žlahtnega drevesa keršanske
pobožnosti je mir in veselje v svetem Duhu.
In zveličanje njih, ki so prišli k temu svetemu
miru in veselju, povikšuje naš gospod Zveličar,
ko pravi: Blagor mirnim; ker oni bodo

otroci božji imenovani.

Zakaj, ktere vodi sv. Duh,  pravi sveti
apostelj, oni so otroci božji.  — Dokler je

191

človek na svetu, dokler je ud človeškega rodu,
kterega je Kristus odrešil, je še zmiraj, dasiravno
v grehih živi, nekoliko s svojim stvarnikom skle¬
njen. Ne zapusti ga popolnoma, temuč svari ga,
opominja in kaznuje ga, da bi se spreobernil in živel.
In tako pod strahom božje opominjajoče in kazno-
vajoče postave so bile ljudstva pred Kristusovim
prihodom, ker duha ljubezni niso mogle prejeti,
dokler Kristus svoje daritve ni opravil za od¬
rešenje sveta. Kakor pa je bilo enkrat zadol-
ženje človeškega rodu zatopljeno v globočino Kri¬
stusovega zasluženja, se je Bog v ljubezni zopet
obernil k ljudem, je izlil v njih serca sv. Duha.
In vsi, ki so ga prejeli, niso več hlapci ali
najemniki, ktere večidel vodi le strah pred njih
gospodom; ampak so otroci božji, ker jih z Bo¬
gom sklepa zveza ljubezni v sv. Duhu, kakor
otroke s telesnimi starši sklepa ljubezen. In od
tega govori s svetim Duhom napolnjeni Caharija v
svoji pesmi, ko pravi: Hvaljen bodi Gospod,
Izraelov Bog, ker je obiskal in storil od¬
rešenje svojemu ljudstvu, — in (dopolnil)
prisego, ki jo je prisegel Abrahamu,
našemu očetu, nam dati, da iz rok svo¬
jih sovražnikov rešeni, njemu brez stra¬
hu služimo, v svetosti in pravici pred
njim vse svoje žive dni.  (Luk. 1.)

Kako je prijetna velikost zveličanja, ki ga vživajo
mirni, oni, ki so prejeli mir in veselje v sv. Duhu.
Pomislite nazaj na tisti srečni dan, ob kterem je
Bog dopolnil po vsi polnosti obljube, storjene po
prerokih, na tisti dan,  ob kterem je prišel sveti
Duh nad aposteljne, in je s svojim svetim ognjem
vžgal njih serca, ktere so zbrane v molitvi in
tihem premišljevanju pričakovale razodenja božje
moči in nebeške tolažbe; na tist dan, ob kterem
se je dopolnilo, kar so pri Jezusovem rojstvu pre-

198

pevali angelski kori v visokosti: „Mir ljudem na
zemlji, kteri so svete volje 44 . Tako vesele so
bile serca aposteljnov, z nebeškimi darmi nasitene
in razsvetljevane, da jim ni bilo moč v svoji duši
skrivati svetega veselja, ki so ga vživali v miru
svetega Duha. Kakor močen ogenj ne more dolgo
pod streho goreti, temuč vun šine in nakviško
plameni, tako se je tudi njih notranje veselje hi¬
tro po njih obličju razlilo, da so ljudje, kteri nič
ne umejo, kar je duhovnega, menili, da so z
vinom napolnjeni. Pervi so bili oni, pri kterih se
je dopolnilo, kar pravi prerok Izaija: Neprene¬
homa se bom veselil v Gospodu, in rado-
vala se bo z mojim Bogom moja duša;
zakaj z oblačili zveličanja me je oger-
n i I in z obleko pravice me obdal. Res
mir v sv. Duhu  je obleka zveličavna za dušo, in
hrepenenje po tej obleki je pred nekaj tavžent leti
pobožni Job izrekel, ko pravi: Kdo mi bo dal,
d a z o p e t b o d e m , kakor sem v poprej š n j i h
dnevih kdaj bil, ko me je še varoval
Bog, ko je še njegov a'luč nad m ojo glavo
svetila, ko sem v njegovi svetlobi hodil
po temnijah? Kakor sem bil v svoji mla¬
dosti, ko je še Bog v mojem šotoru pre¬
bival? S svetostjo sem bil še takrat ob¬
lečen, in k a k o r z obleko in krono me je
obdajala moja pravica.

Kakor aposteljni, ravno tako so se tudi v
teh čutilih zveličanskega miru veselili vsi j ki so
se po besedah aposteljnov spreobernili k svetemu
evangeliju, kterega sv. Pavel imenuje evangeli
miru, kteri so bili keršeni ne samo v vodi, ampak
v ognju in sv. Duhu. Kakci serčno hvalijo Boga
za nar imenitniši dar njegove očetovske ljubezni!
Z jutranjo zarjo vstajajo, v psalmih in veselih
pesmih se vzdigujejo njih duše proti nebu; zakaj

ISIS

kako hi bili mogli zakleniti v sebi, od česar je
kipelo serce? In kakor so se kristjani v pervih časih
keršanstva radovali v zveličaaskem miru, s kte-
rim jih je pri sv; kerstu napolnila gnada svetega
Duha, tako' poveličuje v poznejših časih (1640)
neki ubogi divji amerikanec svoje spreobernjenje
in svoje novo duhovno življenje.' Moje serce,
je rekel večkrat misijonarjem, sebi samemu ni
več enako. Pred nisem na nič druzega mislil,
kakor na posvetne dari. Kamor sem šel, kjer
sem stal, nikjer nisem imel pokoja. Letal sem
od kraja do kraja, da bi kako boljšo zver
vstrelil ali bogatejši lov naj d el; nič ni hotlo moji
želji zadostiti. Zdaj pa, kamorkoli grem, je moje
serce pri vas, počiva v vašem nauku in je žejno
hvale velikega Duha. Moji rojaki me zmerjajo,
da sem popustil svoj rod, in hočem prištet biti
vašemu ljudstvu. Jaz pa jim odgovorim, da no¬
čem biti ne eden iz vašega ljudstva, ne tudi otrok
amerikanskih gojzdov, temuč otrok božji; da ne
verujem v vaše ljudstvo, ampak v vašega Boga.

Tako so verni o vsakem času občutili ne¬
izrekljive sladkosti’nebeškega miru, kteri iz gnade
svetega Duha v taki obilnosti izvira. Iz tega bo¬
gatega studenca so tudi zajemali serčnost in terd-
nostr, da so bili pripravljeni vse preterpeti za svo¬
jega Zveličarja, kteri jim je s svojim terpljenjem
tako neizmerno zveličanje zaslužil. Aposteljni so
šli veseli spred judovskega zbora, ker so vred¬
ni postali zavoljo Jezusovega imena zasramova¬
nje terpeti. Če so v temnih ječah sedeli, so
hvalne pesmi svojemu Bogu prepevali, kakor na¬
poveduje psalmist: Veselilo se bo moje serce
v tvojem zveličanju; pel bom Gospodu, ki
mi dobro stori, in prepeval imenu Gospoda
Nar višjega.  Ge so jih obsuli kakor divje zveri
sovražniki, jih ni zapustilo veselje in mir. Gospod

Pogačar. Pridige. j[3

194

kako so se namnožili oni, ki me tarejo! so
rekli z Davidom; veliko jih je vstalo zoper
me. Veliko jih pravi moji duši: nima reše-
nja v svojem Bogu. Ti pa, o Gospod, si
moj odrešenik, moja čast, ki povzdigaš
mojo glavo. In če so bili v smert na germado
peljani, niso zgubili miru in veselja, zakaj njih
notranji ogenj je gorel močnejše, ko vnanji. Go¬
tovo nobeden izmed njih, kterim veljajo zadnje
besede molitve Jezusove pred smertjo: Pravični
Oče, svet me ni spoznal, jaz pa sem te
spoznal, in leti so spoznali, da si me ti
poslal; in oznanil sem jim tvoje ime, in
ga bom oznanil, zato da ljubezen, s ktero
si ti mene ljubil, ostane v njih, in jaz v
njih — nobeden zmed njih ne bo mogel reči, da
ni okusil sladkosti ljubezni Gospodove, in da z
njim tudi na križu, tudi v nar večem terpljenju ni
vžival tistega mini, ki ves um preseže. Zveli¬
čani  so tedaj mirni; oni bodo otroci
božji imenovani.

Kteri so enkrat prišli v ta zveličanski mir, ki
se vživa v Bogu, v sklenitvi z njegovim svetim
Duhom, ti se imenujejo  in  sov  resnici otro¬
ci božji. Zakaj njih življenje se zmiraj bolj
in bolj vpodobi življenju Jezusovemu, kteremu je
Oče z nebes dal pričevanje: Ta- je moj 1 j u—

beznjivi Sin, nad kterim imam dopada-
jenje. V kterih prebiva sv. Duh z zakladi svoje
gpade, ti se prepuste blaženi vodbi njegove do¬
brotljive roke, in ne išejo druzega, kakor do-
pasti njemu, ki ga ljubi njih duša, po izgledu
Kristusovem, ki pravi: Moja jed je, da do¬
polnim voljo mojega nebeškega Očeta.
Ako jih pelje v britkost križev in terpljenja, jim
vendar ne upade serce; zakaj globoko v sercu
zapisano imajo besedo: N j i m, ki Boga ljubijo,

m

vse k dobremu služb — Ko bi me tudi v
senco smer  ti  peljal^ bom vendar tudi
tam vanj zaupal, pravijo s psalmistom. Če
jim poda grenki kelih zapušenosti, je obernjeno
še zmiraj njih Ijubijoče oko proti nebu, proti
Očetu, od kterega pričakujejo oveseljenja. Njih
duh je popolnoma zedinjen z Jezusovim duhom ,
kteri Je pokoren bil do smerti na križu.

Življenje Kristusovo je bilo življenje ljubezni,
življenje pokore in zadostovanja za druge. Tako
tudi oni, ki mir v svetem Duhu imajo, iz serca
žele pokoro delati, ne samo zase, ampak tudi
za svoje brate. Z veseljem prejemljejo zanje spo¬
korne dela ravno zato, ker gori v njih ljubezen;
sej ljubezen ne more ostati brez terpljenja za
njega, ki ga ljubi; v moči Kristusovega zaslu-
ženja Bogu za grehe sveta zadostiti želi. Zato
vidimo, kakd so se nekteri zmed teh zveli¬
čanih obdajali z vsem mnogim terpljenjem, in ka¬
kd so v njem vživali serčno veselje; ker ljubezen
prečudno moč ima vsako grenkost osladiti. Zve¬
ličani tedaj so mirni, zakaj oni se zmiraj bolj in
bolj v vsem svojem djanju vpodobijo Kristusu, Sinu
božjemu, se v oziru nebeškega Očeta bolj in bolj
posinovijo, ter v nar žlahtnejšem pomenu ime otrok
božjih pridobijo.

&

Tako, ljubi moji kristjani, ste slišali iz ust
Gospodovih, kakšne čednosti naj zaljšajo tiste
izvoljene, ki hočejo biti posvečeni udje božjega
kraljestva; občudovali ste naj svetlejšo cvetlico v
vencu teh čednost, namreč blaženo 'čistost serca
ktera ima obljubo gledanja božjega obličja; pri¬
bližalo se je tudi vašemu sercu spoznanje zveli-
čanskega miru, ki je delež ljubljencev ' božjih v

13 «

196

nebeškem kraljestvu in stori, da so in se imenu¬
jejo otroci božji. Ktero pa je vnanje znam nje
otrok božjih? Kristjani moji! ali veste, kaj pravi
sveti apostelj Pavel, da Gospod tepe vsakterega,
ki ga za svojega sina sprejme? Terpljenje tedaj
je uni svetli ognjeni pečat, ki otroke božje zazna¬
muje. Ali bi se ne bilo čuditi, ko bi Jezus na
kdrunski gori, kjer za vse čase postave božjega
kraljestva in lastnosti njegovih udov razlaga, od
tega znamnja kar nič ne bil omenil? In zares ga
neskončno modri Učenik ni zamolčal. Blagor za¬
voljo pravice preganjanim, pravi na osmem mestu;
ker njih je nebeško kraljestvo.

Tedaj pravica, po kteri je žeja in lakot v
nebeškem kraljestvu, tudi preganjanje terpi! Otroci
kraljestva, otroci božji morajo okušati grenki
kelih terpljenja! Pač žalostno je in sramotno za
človeškega duha, kteri v svetišu svoje vesti pri
vsakem grešnem vabljenju čuti svarivni glas pra¬
vičnosti, da pravica ne samo sploh med ljudmi
čislana ni, temuč dostikrat skušati mora, kako od
več strani zoper njo vstajajo sovražne moči, ter jo
zatreti in uničiti želijo. Da je res temu tako, nam
pričajo zgodbe vseh časov; posebno v tek keršan-
skih stoletij je to »pričevanje s kervavimi čerkauii
zapisano. Kavno prihodnji veliki teden bomo imeli
priložnost gledati v brezno nar globokejše spačenosti
človeškega serca, v kterem vse čutilo za pravico
do zadnjega sledu pogine. Zakaj kdo je tisti, ki ga
vidimo z zasramovanjem in zaničevanjem nasitova-
nega, ki ga vidimo obloženega s težkim lesom ker-
vavega križa, ki ga slišimo klicati s križa: Oče!
odpusti jim; ker ne vedo, kaj delajo.
Ali ni on ravno tisti, kterega so preroki vtolaživ-
neui zaupanju imenovali solnce pravice?  Ali
ni tisti, od kterega Daniel, ki mu je bilo dano
že gledati žarečo žarijo njegovega vzhoda, z ra-

197

dostnim sercem piše: Sedemdeset tednov je
odločenih za tvoje ljudstvo in za tvoje
sveto mesto, da bode greha konec in
zaterta krivica, da bo vpeljan,a večna
pravica, dopolnjena prikazen in prerok¬
ba, in maziljen Narsvetejši? Ali ni tisti,
od kterega ves nadušen poje psalmist:  V bukvah
je pisano od mene, da bom spolnoval
tvojo voljo. Moj Bog, to hočem, in po¬
stava tvoja je v sredi mojega serca.
Tvojo pravico bom oz liano val v velikem
z b i ralu; glej, svojih ustnic ne bom za-
derževal; to veš, o Gospod! tvoje pra¬
vice ne skrivam v svojem sercu j tvojo
resnico in tvoje rešenje bom pripovedo¬
val? Vendar se je pri njem uresničilo, kar pravi
ravno tisti psalmist:  Zle go v me je obsulo
brez števila; pomnožili so se bolj kakor
lasje moje glave, in moje serce mi je
upadlo. Pri njem se je spolnilo prav v besednem
pomenu, kar Jeremija v svojih žalostnih pesmih
z nar globokejšo bridkostjo piše od jeruzalem¬
skega mesta, ki je bilo predpodoba njegova:  Vsi,
ki po poti gredo, ploskajo nad teboj z
rokami, žvižgljajo in s svojimi glavami
majajo nad hčerjo jeruzalemsko: Je li to
tisto mesto, pravijo, d o ver šene lepote,
veselje vsega sveta? On je tisti, v čigar
imenu Jeremija na razvalinah svetega mesta milo
toži:  Gnal me je in peljal v temnice in
n e v sv e 11 o b o. O b z i d a I m e je okrog in
okrog; v samoto me je postavil, kakor
večne m er tv e. Okrog me je obzidal, da
ne uidem; v težko železo me je d j a 1. Bil
sem v smeh vsemu svojemu ljudstvu
njih pesmica celi dan. Nasitil me je z
grenkostmi, upijanil me je s pelinom.

198

Njemu po vsi pravici veliki teden cerkev poklada
v usta besede žalostne pritožbe: Izvoljeni moj
vinograd! jaz sem te zasadil; kako si se
spremenil v grenkobo, da si me na križ
pribil in si Baraba oprostil? Ogradil
sem te, kamenje sem pobral iz tebe in stolp
sozidal. On, iz cigar ust so le sladke besede
zveličavne resnice kipele, čigar svete roke sq le
blagoslov trosile, čigar veliko serce je vse člo¬
veštvo obsegalo, čigar nar drajša misel je bila,
vse zveličati, on visi med nebom in zemljo lju¬
dem v zasramovanje, kakor je že David v nje¬
govem imenu v preroškem duhu tožil: Jaz pa
s e m č e r v in ne človek; zasramovanj e
ljudi in i z v e r ž e k izmed 1 j u d s t v a. Vsi,
ki me vidijo, me zasmehujejo, gibljejo
z ustnicami in z glavo majejo. Ko voda
sem razlit in vse moje kosti so se raz¬
klenile. Moje serce je kakor raztopljen
vosek v mojem telesu. Moja moč se je
usu šila kakor cepina, in moj jezik mi
tiči na nebu; in v smertni prali  si me
pripeljal. Vse moje roke in moje noge
so prebodli, vse m oj e kosti so r az š t e 1 i.
(Ps. 21.) Njega tedaj, maziljenca Gospodovega,
pravičnega in svetega, kteri je bil zapo-
padek vse postave in nar veča in nar globokejša
skrivnost stare zaveze, so judovski duhovni in fari¬
zeji preganjali, njega, kteri kakor solnce pra¬
vice  skoz vse čase svoje zveličavne žarke raz¬
liva, so na križ razpeli in umorili.

Nič boljšega deleža, kakor njih Gospod in
Učenik, niso imeli kristjani med spačenim pagan-
stvom. Zmiraj ostane resnično, kar sveti apostelj
Pavel terdi iz lastne skušnje: Kteri hočejo

pobožno živeti v Kristusu Jezusu, pre¬
ganjanje  ter  p e. Gospod je svojim učencem

199

vse to prerokoval: A k o vas svet sovraži,

mislile, da je mene poprej sovražil. Ko
bi bili vi izmed sveta, bi vas svet kakor
svoje ljubil. Ker pa niste izmed sveta,
temu c sem vas jaz izvolil izmed sveta,
zato vas svet sovraži. Kristjani pervih stoletij
so kazali življenje, ki je bilo zvesta posnema njih
nebeškega učenika v pravičnosti in svetosti, v po¬
nižnosti in zatajevanju, v pokorni vdanosti in da-
rovavni ljubezni: vendar so neverniki z ognjenim
sovraštvom zoper nje divjali in v potokih kervi jih
kotli zatopiti. Nobenega stoletja ne najdemo, od¬
kar se je keršanstvo vmeslilo v odrešenem člo¬
veštvu, da bi posvetni ljudje pravice v Kristusu
Jezusu ne zatirali, da bi svete cerkve v njenem
uku in v njenih napravah in v vedenji njenih ver¬
nikov ne napadali in z vsemi sovražnimi močmi
ne preganjali. Zdaj išejo z očitno silo, zdaj z
žuganjem zgube v časnem blagostanju, zdaj s
strahom pred telesnim terpinčenjem terdnost in sta¬
novitnost kristjanov omajati. Tudi predzadnjega in
zdanjega stoletja ne izločim, ker so se ravno
v tem času sred keršanske Evrope nad zvestimi
služabniki Jezusove cerkve take kervave neusmilje¬
nosti godile, ki skorej divjoto nekdanjih rimskih tri¬
nogov presegajo. Zgodovina ne bo prišla nikdar
v zadrego, če bo treba z neoveržljivimi dokazami
poterditi dopolnjenje Jezusove prerokbe: Ako so
Učenika sovražili, kako' bi se moglo učencem
drugače goditi? Prezgodaj bi bilo, ko bi se mi
hotli hvaliti, da bo naš rod takim težkim poskus-
njam odšel. Naj nam pa tudi Bog v svoji ne¬
skončni milosti prizanaša in kervave zatiranja ver¬
nikov od naših časov odverne, bo učence Jezu¬
sove drugačno preganjanje zmiraj oblegalo, ktero
je dostikrat za dušo še veliko bolj nevarno in po¬
gubno. Tako preganjanje proti kristjanom od tistih

200

samopašnih napihnjenih modračev in lahkoživcev,
ki ker,sansko vero in ker,sansko čednost zasmehu¬
jejo in zaničujejo. Psice zasmehovanja in zaniče¬
vanja so po spričevanju zgodovine večidel bolj
strupene in morivne, kakor meč in ogenj, kakor
ječa in verige , ki do kervi ranijo in telesno živ¬
ljenje razdenejo.

Odkod pa prihaja, da pravica v Kristusu Je¬
zusu v vseh časih preganjanje terpi? Kdor stre¬
že svojemu mesenemu poželenju, nič ne ve, kar
je svetega Duha, in tudi od zveličanja nebeš¬
kega miru, ki napolnuje ljubljence božje v kra¬
ljestvu Jezusa Kristusa, nič ne ume. Dežela,
v kleri ta mir stanuje, mu je neznana; zatorej
nobenega hrepenenja po njej nima. Otroci božji,
kterih misli in želje so obernjene proti tistemu zve¬
ličanju, ki je izvoljenim pripravljeno pri Bogu v
večnih prebivališih, se otrokom sveta zde nespa¬
metni; očita se jim, da živeti ne vedo in vred¬
nosti kratkega življenja ne znajo prav ceniti. Oni,
ki so poželenje oči, poželenje mesa in napuh živ¬
ljenja kakor geslo na svojo zastavo zapisali, v
svojem napuhu, v svoji nečimurnosti z zaničevav-
nim pogledom gledajo na terdo zatajevanje, na
ojstre spokorne dela in na pogostne molitve zve¬
stih učencev Jezusovih. Ker pa glasu božjega,
ki jim praznoto njih posvetnega trudenja in min¬
ljivost počutinskega veselja oznanuje, ne morejo
pripraviti popolnoma k molčanju, in ga včasih zo¬
per svojo voljo morajo poslušati, grejo dostikrat
v svoji preširno.sti tako deleč, da tiste, ki se za
višje nebeško bogastvo trudijo, z ojstrim mečem
obrekovavne besede zbadajo , njih blagemu djanju
nečiste namene podtikajo, njih dobre, iz ljubezni
do Boga in bližnjega storjene dela z madežem
samopridnosli ali kako drugače oskruniti išejo. S
takim krivičnim početjem hočejo reveži zaslepljeni

201

svojo lastno vest zadušiti, da bi jim njeno grize¬
nje vživanja zemeljskih sladnost nikakor ne kalilo.
To jim pa še ni zadosti; tudi spred oči bi si radi
spravili otroci sveta otroke božje; že pogled
pobožnih hudobne dostikrat bode v serce. Zakaj
dasiravno so sklenili si zveličanja, miru in ve¬
selja iskati v posvetnem vžitku in v sladkostih
poželjivega življenja, jih vendar pobožni nekako
motijo v tem zveličanju, ker pred njimi stoje
kakor vedni očitovavci njih hudobije. Zato jih
zatirajo in preganjajo v svojih neumnih in spa¬
čenih mislih in delih, tako da zmiraj resnično
ostane, kar pravi sv. apostelj: Kteri hočejo
pobožno živeti v Kristusu Jezusu, prega¬
njanje terpe.

Ravno zato pa tudi Jezus potem, ko je
popisal življenje pravičnega po vseh stopnjah od
začetka notri do nar višje popolnosti, ko je po¬
stavil kristjana na tisto blaženo višavo, kjer dele¬
žen postane vse obilnosti miru in veselja v sv.
Duhu, na zadnje še pravi: Zveličani so zavo¬
ljo pravice preganjani; ker njih je nebeško
kraljestvo. Slovesno hoče izreči množicam, da
ni zmiraj gladka in s cvetjem posuta pot, ktera
pelje v zveličanje njegovega kraljestva; k pazlji¬
vosti in serčnosti hoče obuditi svoje učence, da
ne omagajo precej, če zadenejo na mnogotere za-
deržke, nastavljene od sovražnih moči. Le skoz
gosto versto terdih skušenj in težkih skušnjav za¬
mere človek priti na zveličavni verh tiste gore,
kjer je večnega mini in veselja zaželena domovina,
lie če orožja, s kterirn ga moč Kristusovega za-
služenja oboroži , nikdar ne položi iz rok, se za-
more obderžati na tej srečni višavi. Da stano¬
vitni ostanemo notri do konca, in da mu zvestobo
ohranimo tudi v sredi nar večih skušnjav, k temu
nas Kristus š to zadnjo besedo opominja. In ker

202

je stanovitnost in zvestoba od perve do zadnje
stopnje potrebna, zato tudi Gospod obljubo perve
besede zdaj v zadnji zopet ponovi: Zveličani so
zavoljo pravice preganjani; njih je ne¬
beško kraljestvo. Res, zveličani ste vi, če
vas ljudje preganjajo in lažnjivo vse hudo
zoper vas govore zavolj mene; veselite se
in poskakujte, neskončno veliko je plačilo
vaše v nebesih.

O preljubi moj kristjan! poslušaj vendar-,
kakšno obilnost zveličanja ti tvoj Zveličar obeta.
Ne daj se tedaj goljufati slepotii sveta, oberni
svoje serce proti nebeškemu Sionu; tam le bo
počivala v večnem veselju tvoja duša. O pre¬
srečni moj duh,  ko bi mogel ti pač kmalo po¬
čivati v tem zveličanskem miru! O Gospod!
tvoja milost seže do neba, in tvoja resnica
do oblakov. Tvoja pravica je kakor gore
božje; tvoje sodbe so velike brezna. Ka¬
ko mnogo je tvoje usmiljenje, o Bog! Člo¬
veški otroci pa upajo pod senco tvojih perut.
Napili se bodo od obilnosti tvoje hiše, in
s potokom svoje radosti jih boš napajal.
Zakaj pri tebi je studenec življenja, in
v tvoji svetlobi bomo gledali luč. Raz¬
teguj svojo milost na nje, ki te poznajo,
in svojo pravico na nje., ki so ravnega
serca. (Ps. 36.) Amen.

203

JL

7 .  Postna pridiga.

(Veliki petek.)

On je bil pokoren do smerti, smerti
pa na križu.  Fil. 2, 8.

Sramotno se dviguje na višavi Golgata kervavi
križ proti nebu. Zdaj se je naenkrat vse spol¬
nilo , kar je maziljenec Gospodov od svoje smerti
prerokoval. Zdaj je zmagala laž in hudobija;
brezserčna sirovost se zmage veseli. Hudobneži
so zaterli Njega, ki je večna resnica in svetost.
Oni, ki so že zdavnej vse žlahtnejše čutje v svo¬
jem sercu zamorili — oni se radujejo nad smertjo
tistega, ki je mertve obetal k življenju obuditi,
čigar svaritev so se bali, dasi niso večnega
Sinu božjega v njem spoznali. Oči, kterih
svita prenesti niso mogli, so zdaj zaperte; obraz,
na kterem se je nebeška milost lesketala, je zdaj
oskrunjen in pobit; roke, ki so le blagoslov delile,
noge, ki so se le za blagor človeštva trudile, so
zdaj neusmiljeno prebodene in na križ pribite. On,
ki mu je ljudstvo slavo pelo kakor velikemu pre¬
roku, je zdaj červu enak potaptan v prah, zasra¬
movan od divje množice. — Razkropljeni so zdaj
njegovi dragi, zrašeni z njim v eno življenje;
enaki so ovcam prestrašenim, kterih pastir ubit leži,
— enaki šibkim vejcam, ki jih je černa nevihta z
drevja ulomila in križem svet raznesla. Pobitega
serca stoje pod križem — oni, ki so ga ljubili
ki so vanj verovali, in od njega odrešenja Izra-

204

elovega pričakovali. Ali bo mar z njegovo smertjo
tudi ugasnilo vse njih upanje?

Kdo bi rešenja upal s križa, kdo življenja
iskal v smerti? Zares je križ v pohujšanje Ju¬
dom in nevernikom v zasmehovanje. Pa vendar
le je drevo križa, zasajeno na Golgati, drevo živ¬
ljenja, ki razširja svoje dišave po vesoljni zemlji.
Vsak dobri zemeljski dar je sad tega drevesa, in
človek, ki je od Boga odpadel, je zopet zvezan
z Bogom po ranjenih rokah tistega, ki je na križu
omedlel. Zakaj tisti, ki je z eno besedo bolnike
ozdravljal, ki je s perstom svoje roke krotil morje
in viharje, ki je mertve budil k življenju — tisti
je ravno s križa doli izdihnil veliko besedo, stre¬
sajočo vse daljave zemlje: Dopolnjeno  je!

Dopolnjeno je rešenje človekovo.

Vendar! Je li rešivna moč v kervi? Sama
kri ne izbrisuje grehov, ampak pokoršina, ktera
je segla tako deleč, da se Jezus ni branil svoje
kervi preliti. Sv. apostelj Pavel nam v listu do
Filipljanov pravo korenino Kristusovega rešivnega
dela naznanuje z besedami, ktere te dni cerkev
polna hvaležnosti slovesno prepeva: Bil je po¬
koren do smerti, smerti pa na križu; zato
mu je Oče dal ime, ki je čez vse imena.—
Kdor zadnje tri dni velikega tedna cerkveno pelje
posluša, lahko zapazi, da te besede cerkev h koncu
vsake molitevne ure pred psalmom „Miserere w  poje,
in sicer tako, da se veliki četertek razglašujejo
besede: Postal je pokoren do smerti,  kte-
rim se veliki petek pridene: do smerti na križu,
veliko saboto pa še dostavi: zato ga je Oče
povikšal, in mu dal ime, ki je čez vse ime¬
na. Zakaj to? Ravno te besede, v tri dele raz¬
deljene, nam razgrinjajo skrivnostne globočine na¬
šega rešenja na križu. — Pervi dve besedi: On je
bil pokoren do smerti, smerti pa na križu, ker ste

2or>

današnjemu dneva posebno primerjeni, hočemo zdaj
s češenjem premišljevati. Naj hote hrana našemu
duhu, hrana našemu sercu.

>v

>,c 'e

V svojo čast sem ga vstvaril, sem ga
izobrazil in naredil  — tako naznanja vsega-
mogočni stvarnik človekov cilj in konec. Bog je
človeka vstvaril, de hi njegovo čast poveličeval;
tedaj je naj perva dolžnost človeka, da v poniž¬
nosti svojega serca zakliče: Gospod, ne meni,
ampak svojemu imenu daj čast; tebi,
večnemu kralju n eum erj o če m u, ne vid¬
ljivemu Bogu se spodobi vsa čast in
slava od vekomaj do vekomaj;  — je naj
svetejša dolžnost človeka, da ne sebi, temuč Bogu,
svojemu Gospodu, živi, se s pokornim sercem
vsega v njegovo sveto voljo vda in mu svoje živ¬
ljenje v dar prinese. In ko je tak dar vdane po-
koršine Bog od pervega človeka tirjal v zemelj¬
skem raju, se je leta branil ga mu dati, in se
tako zadolžil proti svojemu Gospodu. Meč ne¬
skončnega zadolženja se je morivno vrinil v nje¬
govo življenje in mu rano dvojne smerti vsekal,
dušne in telesne, ker je najpred prerezal vez lju¬
bezni , ki ga je vezala z Bogom, in potlej tudi
njegovo telo podvergel trohljivosti in razpadu. Pa
nebesa so se nagnile k revni zemlji, pravica in
mir sta se objela, ker je bil obljubljen človeku
Odrešenik, ki je že v raju smertno zelo sterl,
enkrat pa bo smert do zadnjega premagal, ter do¬
polnil besedo: Požerta je smert v zmagi.

Zato se on po pravici imenuje z a č e t e k i n konec
pervi in zadnji, Jagnje, ki je zaklano
bilo od začetka.  In ko je obljubljeni Odre¬
šenik, željno pričakovan od narodov, v odkaza-
nem času zares na svet prišel — kakšno je moglo

306

biti, v čem je zamoglo obstati njegovo rešivno
tlelo? Kakor je nepokoršina pervega človeka
smertno rano vsekala njemu in vsemu človeštvu,
tako je življenje in opravičenje zopet le mogla
prinesti pokoršina, ktere zasluženje je zadolženje
nepokoršine prevagalo in zbrisalo. Le s tem,
da je Jezus v ponižnosti serca svojo voljo brez
zaderžka volji nebeškega Očeta podvergel in vse
svoje življenje, vse dihljeje svojega stvarjenega
duha Narsvetejšemu daroval, je raztergal dolžni
list, ki je zoper nas pričeval. Zatoraj sem rekel,
da sv. apostelj Pavel nar globokejše skrivnosti na¬
šega odrešenja odgerne, ko piše: On se je sam
ponižal in je bil pokoren  — in ravno tako
sveta cerkev, ko prepeva: On je bil pokoren. —
Da je ta pokoršina in ta vdanost v voljo nebeškega
Očeta nar imerritniši del njegovega rešivnega živ¬
ljenja, je Zveličar sam že po preroku Davidu na¬
znanil, rekoč: Vbukvahje p i s a n o o d m e n e,
da bom spolnoval tvojo voljo. Moj Bog,
to hočem, in tvoja postava je v sredi
mojega, serca.  To svojo voljo je od otročjih
let svojemu Očetu daroval j in ko je ravno ti¬
sti zapeljivec, ki je pervega Adama prevaril v
zemeljskem raju, Jezusa skušati se prederznil v
pušavi, je on, drugi boljši Adam, slovesno izre¬
kel vpričo nebes in proti peklenskim močem, da
hoče nepremakljivo ohraniti svojo ljubijočo vdanost
in zvesto pokoršino do večnega Očeta in dopol¬
niti veliko delo odrešenja, kterega mu je naložil.
In ko so po zadnji večerji v vertu Getsemani groze
smertnih težav z vso silo nanj priderle, da je kakor
červ v prahu pod njih težo medlel in že pekoči o-
genj kervavih ran v svoji duši predčutil, je še en¬
krat ponovil svojo pokorno vdanost v voljo Oče¬
tovo, rekoč: Oče! ne moja, ampak tvoja

volja naj se zgodi.  Pa ta beseda je le eno

20?

svetlo delo v dolgi versti darovavnih del našega
Zveličarja. Vsaka misel ponižnega češenj a, vsaka
zahvala za prejete dobrote, vsak zdihljej vdane
ljubezni, ki je iz njegovega serca kipel k nebeš¬
kemu Očetu, je bil rešiven dar, vse njegovo živ¬
ljenje ena veličanska daritev za odrešenje sveta.
Povzdigni se tedaj, revni Adamov sin, in pre¬
mišljuj s hvaležnim občudenjem, kakšno bogato
rešenje ti je bilo pripravljeno, ko že eno samo
spokorno delo čistega in neomadežanega Jagnjeta
dosti moči ima, vesoljni svet rešiti. Kdo zamore
razšteti vse spokorne dela, ki jih je Kristus v naše
odrešenje daroval? Prereven je človeški jezik, z
besedami izreči vso globokost, visokost in širokost,
z eno besedo, vso neizmernost darovavnih del
Jezusovih, ki so se pričeli z revšino v jaslicah,
ktera se je vedno zvekševala, tako deleč, da je
ptica na svoji vejci in lesica v svojem berlogu
bogatejša bila memo njega, ki je neštete svetove
vstvaril.

Toda to, kar.smo zdaj rekli, še ni zadosti
v pojasnjenje Kristusovega dela; še globokejše se
moramo premišljevaje vanj vtopiti, da ga svetlejše
umemo. On, Bog in človek skup, ni samo za-se
hotel dani pokoršine darovati, ampak je prišel na
zemljo, da bi za n a š e grehe zadostil, in nam v
svojem življenju izgled postavil, kterega posnemati
moramo, naj se naša pot v tej dolini solz kakor-
sibodi zasuče. Zatega voljo je vse nasledke greha,
vso revo človeško na svoje ramena naložil, je tako
vse svoje življenje posvetil pokori in zadostovanju za
človeštvo in nazadnje celo smert, grenki sad pre¬
grehe, okusiti volil. Prišel je k Jordanu, kjer je sv.
Janez delil kerst pokore, da bi bil posvečen z nje¬
govim kerstom v velikega spokornika in zadosto-
vavca človeškega rodu; z nalivi, ki so tekli iz jor¬
danske reke na njegovo kraljevo glavo, je slovesno

208

prevzel delo zadostovanja za vse pregrehe človeštva
od Adama do poslednjega njegovih otrok. Revšino
in pomanjkanje si je pa še zato tudi z veseljem v
delež zvolil in breme človeških nadlog radovoljno
nosil, da bi pokazal svojim bratom, kako naj tudi njih
pokoršina do Boga sred zemeljskih grenkost, na¬
sledkov greha, ostane nepremakljiva, kako naj se
eeld v smerti življenja Bogii darovati ne ustrašijo.
Jz takih namenov je bil, kakor sveti apostelj pravi
in sveta cerkev veliki teden hvaležno poje, poko¬
ren  do smerti.

Sv. apostelj pa še dalje govori, in sv. cerkev
dalje poje: On je bil pokoren do smerti,

smerti  pa  na križu. Na ta kervavi izid svojega
darovavnega življenja je v hrepenečem duhu Kri¬
stus gledal, ko je ljubijočega serca rekel: S
k e r s t o m moram k e r š e n biti; i n kako me
žene, da se dopolni!  Velik je bil greh Ada¬
mov; toda pozneji njegovi nasledniki so greh na
greh nakladali in grešno zadolženje silno namno¬
žili v svojem rodu. Kakšna teža grešnega zadol-
ženja leži že na vsakterem posameznem človeku!
J<čakšna povodenj zadolženja pa še le zaliva in
topi vesoljni rod človeški, vse ljudi vseh časov
in vseh krajev! Tega ne more izreči noben
jezik; duh stennenja in groženja omedluje —
misel ta je pregrozovitna zanj. Kdo jih bo naštel
vse pregrehe starega in novega paganstva? Straš¬
no brezno gnjusobne hudobije se tukaj človeškim
očem odpre; spačenost ljudi je dosegla naj višo
stopnjo, in vse žlahtnejše čutje za nebeško čednost
je zamerlo do nar globokejše korenine. Zato se
je povzdignila tudi pokora Gospodova k nar višji
stopnji, pokoršina njegova pa je segla do nar nižje
globočine. Ni se branil prevzeti križa, ko mu ga
je nehvaležnost njegovega zdivjanega ljudstva na
ramo naložila in nebeški Oče mu ukazal ga objeti.

209

On je bil pokoren do s m er ti na križu; kelih
grenkosti je izpil do dna. Po pravici sveta cer¬
kev nanj obrača besede iz žalostne pesmi Jere¬
mijeve: Glejte, ali se najde bolečina, ka¬
kor moja bolečina?  Te besede se Zveličarju
primerijo, naj že njegovo zunanje ali znotranje
terpljenje premišljujemo.

Poglejte ga v duhu, kako je ranjen od nog
do glave5 poglejte ud za udom, vsak ima svojo
bolečino. — Presveta glava, ah! je s ternjem
prebodena in s krono sramote venčana. Sveto
obličje nar lepšega človeka, ki je kdaj potoval po
zemlji, je zdaj oskrunjeno in komej človeku še
podobno. Premile oči so s solzami zalite, in za¬
stonj išejo pomoči, ker jo celo nebesa odrečejo.
Sladke njegove usta so žgane pekoče žeje, ne¬
dolžni život je raztepen z- grozovitimi biči, ko¬
lena so razbite po terdi skaloviti poti; roke, ki so
le blagoslov delile, so neusmiljeno razpete, blažene
noge z ojstrimi žeblji prebodene. — Zares, to
je bolečina čez vse bolečine, terpljenje čez vse
terpljenje, za prečudno deviško telo Jezusovo. Ves
serd, ki si ga je človeški rod zaslužil, je ne¬
beški Oče nanj razlil, ker je sam hotel na-se vzeti
vse naše slabosti in zlege naše, in obilno poplačati
vse dolgove grešnega človeštva.

Nar grozovitniše terpljenje pa zamore skle¬
njeno biti z okusom nar prijelniše sladkosti, če
človek bogat sad od svojega terpljenja upa, ali
če čuti v živo pričujočnost božjo, ktera ga tolaži,
celi in hladi. Pa tudi to je bilo Kristusu odre-
čeno, zato da bi bil občutil vso grenkost terplje¬
nja. Rad je terpel mili Odrešenik, da bi bil le
svet odrešen; da bi se le ne zgubil nihče izmed
tistih , ki mu jih je Oče zročil. On je bil dober
pastir, ki svoje življenje da za svoje ovce. Ko
bi bil tavžentkrat živel, bi bil rad tavžentkrat

Pogačar. Pridige. 14

310

umeri $ ker je svoje ljubil, jih je ljubil do s m er ti,
Zatoraj ga je še bolj bolela nehvaležnost, hudoba
in terdovratnost toliko narodov, kteri njegovega
rešenja niso hotli in ga nočejo sprejeti, kterih
njegovo rešenje ni oprostilo, kterih njegova kri ni
zveličala, kteriin njegov križ ni zastava zmage,
ampak znamnje večnega zaverženja. Kaj po¬
maga moja kri?  zdihuje terpijoč na križu z
besedami psalmista5 zastonj moja moč oma¬
guje.  In kaj bi ne zdihoval vpehan delavec, če
se mu po trudapolnem delu zasluženo plačilo za-
deržuje? Kterega človeka bi v serce ne zbadalo,
če se mu ljubezen in dobrota z nehvaležnostjo in
sovraštvom povračuje? Ravno premišljevanje tolike
nehvaležnosti, tolikega sovraštva je dušo milega
Zveličarja v tako morje žalosti vtopilo, da je iz¬
dihnil : Moja duša je žalostna  do  s m e r t i.

In v tem studu, v tem čutilu neizrekljive bridkosti
Jezusove duše nobeno olje tolažbe ni hladilo, no¬
ben žarlc oveselivne misli njegovega duha ni raz¬
svetljeval. Marterniki in svetniki, če so jim bile
tudi preterpeti nar grozovitniše muke, so z nebes
mnogotere tolažbe dobivali, tako da večkrat terp-
ljenja še čutili niso in so se jim po besedah sv.
Frančiška Salezija meči in kolesa zdele kot cvet¬
lice, žerjavica kot dišeče rože. Oni se niso sami
borili5 Bog je bil ..z njimi, Bog se je bojeval in
je zmagoval v njih. Le Sin božji je mogel sam
terpeti, in nikogar ni bilo, ki bi mu bil pomagal.
Postal sem kakor človek brez pomoči.
Človek brez pomoči — človek zapušen v svoji
slabosti, v nar večjem terpljenju! Tedaj zapu¬
šen  — celo zapušen od Boga, ki mu svoje po¬
moči , svoje tolažbe ne da čutiti, da terpijoči Sin
človekov vso težo terpljenja okusi, kelih terpljenja
do dna izpije! :— Oh! kdo je v stanu premeriti v
svojih mislih tako globokost dušne bridkosti, ktera

211

je celo nedolžno Jagnje božje, ki sicer pri vsem
terpinčenju ne odpre svojih ust, prisilila k mili
pritožbi: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me
zapustil?  Kakšne bolečine so mogle v tistih
strašnih treh urah Zveličarja obhajati, ko je celo
natura,  sicer za terpljenje človeško neobčutljiva,
v temo zavila svoj obraz! Pa ravno to terplje¬
nje je bilo dopolnjenje njegove daritve. V morje
svojih bolečin je vtopil vse pregrehe človeškega
rodu in premagal svet in pekel, ker je bil poko¬
ren do smerti na križu.

Gosta tema je pokrivala zemljo, obmolknil je
divji hrum, potresa grom je stresal in razbijal
terde skale, ko je Odrešenik na križu oblast pe¬
kla raždjal. Ostermeli so stali pod kervavim znam-
njem odrešenja Adamovi sinovi, celo pagani, ki
so skrivnostni boj in prečudno zmago na križu
vidili 5 in rimski stotnik je terkal v imenu vseh
paganov, v imenu vseh spreobernjenih iz paganstva
in toraj tudi v imenu našem  na svoje persi, ter
razbil skalo nejeverstva v obtežanih sercih, rekoč:
Zares, ta je bil božji 8in!  Zagrinjalo tem-
peljna se je pretergalo, in dolžno pismo Ada¬
movo je z njim uničeno.

Kaj se pač nam spodobi, če v duhu gremo
metno Golgate? Nam se spodobi, da se vtopimo
v brezno tiste ljubezni, ki se na križu razodeva.
Ta ljubezen naj nas ,s tako močjo prešine, da se
razpokajo skale naših sere in se zbude v našem
duhu, kakor oživljeni mertvi, misli svete in sklepi
močnodušni, ki razodevajo svojo terdnost v pri¬
zadevanju za dobre dela in v poterpežljivem pre¬
našanju terpljenja. Ta je zares božji sin!
Ljubezen, ki je pred nami v močnem plamenu
na Golgati gorela, naj tudi nas vname k serč-
nim delom ljubezni; naj nas pregreje skozi in
skozi, da se mu v ponižno zahvalo sami sebe pri-

212

nesemo v dar, ter postanemo žgaven dar ljubezni
njemu, ki je na križu za nas umeri. Le potem
smemo z zaupanjem stopiti k nebeškemu Očetu in
mu reči:

Poglej doli, presveti Oče! iz svojega svetiša,
iz visokih nebes, in ozri se na presveto daritev,
ki ti jo daruje naš veliki duhoven, Jezus Kristus,
za grehe svojih bratov; nanjo se ozri, ne na naše
grehe! Glej , kri tvojega Edinorojenega, našega
Zveličarja, kliče k tebi in prosi, ne maševanja,
ampak milosti. Oh Oče, spoznaj obleko svojega
pravega sina Jožefa! „Fera pessima devoravit
eum“ — ljuta zver — gerda pregreha —- ga je
raztergala, in njegovo lepoto z kervjo oskrunila.
Poglej, pet rodečih ran mu je ostalo. — Zdaj pa,
Oče nebeški, vemo, da Sin tvoj živi, da si ga
ti iz ječe smerti rešil in ga posadil na prestol in
ga venčal s krono častno. Zdaj sedi na desnici
tvojega veličastva in prosi za nas svoje brate.
Ozri se tedaj na obličje svojega maziljenca in
bodi milostljiv nam grešnikom, da nam iz njegove
smerti požene drevo življenja. Amen.

218

1. Postna pridiga.

Šlirdeset let sem bil blizo temu rodu,
in rekel sem: zmiraj so spačenega
serca; oni pa niso spoznali mojih
potov, zalo sem jim prisegel v svoji
jezi, da ne pojdejo v moj počitek.
Ps. 94.

< f^genj sem prišel vžgat na zemljo; in
kaj želim druzega, kakor da se vname?
Tako govori k svojim učencem naš Gospod Jezus,
kterega serce je gorelo v svetlem plamenu ljubezni
do Boga in do ljudi. Ljubeznjivi moji, kaj je ta
ogenj, ki ga je naš Zveličar prinesel na zemljo,
in ki tako močno hrepeni, da bi se vnel? Lju¬
bezen do Boga je, ktera, zažgana z milim žar¬
kom gnade nebeške v sercu človekovem, se po¬
tem na altarju tega serca kakor plame visoko
proti nebu vzdiguje; ogenj tiste ljubezni je, ki
požge in požre vse hudobne nagnjenja in strasti,
ki zamori strupene korenine svojoljubnosti, samo-
pridnosti, nevošljivosti, sovraštva, serditosti, ne-
čimurnosti, ošabnosti in nečistosti; ogenj tiste lju¬
bezni je, ki ogreje merzle serca, da lepo dišeče
zeli zatajevanja, zmernosti, treznosti, čistosti, do-
brotnosti, usmiljenja, ponižnosti in prizanesljivosti
kal poganjajo, rastejo in obrode sad stoteren. O
zveličanski ogenj, kteremu je taka prečudna moč
dana čez človeške serca! O ko bi pač padla z
nebeških višav ena iskrica tega ognja v moje

214

serce in v serca mojih poslušavcov! Kako bi se
razširila moja duša, kako bi hvalila in poveliče¬
vala Gospoda! Vendar kaj govorim? Sem li
mogel zgubiti iz spomina veliki čudež Očetove
gnade, kterega je dopolnil pervi binkoštni dan?
Ni li takrat izlil ognja svojega Duha, Duha lju¬
bezni na odrešeni rod? Ni li gorel nad glavami
aposteljnov? Ne obsenči li ta Duh s svojimi pe-
rutarni neveste Kristusove, svete katoliške cer¬
kve? Gotovo, v katoliški cerkvi prebiva, in je
pripravljen, se po njenih služabnikih, ki jih je
sam pomazal in blagoslovil, vsakemu verniku z
vso obilnostjo svojih dani deliti; prijazno ter k a na
persi vsakterega, govori na vsaktero  uho
in razsvetljuje vsaktero oko,  da bi v posest dobil
vse serca in vžgal v njih ogenj božje ljubezni, ki
požge v duši ves nepokoj, ter obudi v nji mir ne¬
beški. Pa kdo zamore slišati glas svetega Duha?
kdo prejeti njegove dari? kdo vnet biti z ognjem
njegove ljubezni? Aposteljni so šli vun iz po¬
svetnega hrupa in šuma, so se zaperli v hiši sa¬
motni, ter pričakovali v tihoti premišljevanja, mo¬
litve in posta njegovega razodenja. Tako nas
pelje tudi naša mati katoliška cerkev posebno en¬
krat v letu iz divjega šuma sveta v tihoto mo¬
litve, premišljevanja in posta, da naše duhov¬
ne ušesa slišijo piš tistega vetra, ki prihod
svetega Duha naznanuje. In ta sveti čas smo
pred tremi dnemi nastopili. Poslušaj tedaj, o
Izrael! poslušajte vi vsi, ki ljubite svojo dušo,
kar vam Bog dans kliče po svojem služabniku.
S t i r d e s e t let sem bil b 1 i z o temu rodu,
in rekel sem: zmiraj so spačenega ser¬
ca; oni pa niso spoznali mojih potov,
zato sem jim prisegel v svoji jezi, da
ne pojdejo v moj počitek.  Oziraje se na
te besede, vam hočem, kristjani moji, dans kazati,

215

kako nam je Bog zmiraj blizo s svojim vabljenjem
v zveličanje.

O Gospod! daj, da nas današnje premišlje¬
vanje tvojih besedi, ki te jih klicati slišim v tvo¬
jem pravičnem serdu, obudi k pravemu spoznanju,
da ne uterdimo več svojih sere, temuč jih ober-
nemo k tebi v resnici razterte in skesane.

# -:!c-

Štirdeset let je vodil Bog izvoljene otroke
Izraelove po pušavi, je razodeval pred njih očmi
čudeže svoje vsegamogočnosti in svetosti; jim je
oznanoval svojo voljo med bliskom in gromom iz
temnega oklaka sinajske gore, je prebival veli¬
častno nad svetinstvom njih šotora, jim je pot ka¬
zal v svetlobi ognjenega oblaka, na njegovo po¬
velje so jim služabniki njegovi, vetrovi, pripra¬
vili mesa v obilnosti, in terde skale jim vodo da¬
jale. Kolikorkrat so za jed in pijačo vpili k nje¬
govemu usmiljenju, jim je bil hlizo zmiraj s svojo
pomočjo, in v resnici je zamogel reči: Sodite
med menoj in mojim vinogradom. Kaj
je, kar bi bil še dolžan storiti mojemu
vinogradu, in nisem storil?  Zakaj, ljubi
moji, je odpiral dobrotljivi Oče vse zaklade svo¬
jega bogastva? zakaj jih je v taki obilnosti izsi-
pal na svoje ljudstvo, na Izraelove otroke? Zato
da bi bil pridobil njih serca, da bi bil vžgal v
njih ogenj ljubezni do sebe in do svoje postave,
da bi jih bil naklonil mu služiti z neminljivo zve¬
stobo in veselo pokoršino, da bi jim bil tako pri¬
pravljenim podariti mogel vso polnost blagoslova,
miru in veselja, ki ga je obljubil. In vendar, dasiravno
je toliko časa s tolikimi dobrotami jih klical k sebi,
sta nazadnje nebo in zemlja slišati mogla dobrot¬
ljivega in pravičnega Očeta serdito pritožbo:
Stirdeset let sem bil blizo temu rodu,

216

in rekel sem: zmiraj so spačenega ser¬
ca; in n i s o spoznali m o j i li potov. Pri¬
čakoval sem od svojega vinograda, da
bo grozdje obrodil; obrodil pa je ternje.
Klical sem, in ste mi odrekli; stegoval
sem svoje roke, pa ni ga bilo, da bi bil
pogledal n a k v iško; zametovali ste vse
moje sklepe.

Kristjani! poglejte v se in okrog sebe, in
mislim, da vam ne bo težko v sercu mi odgovo¬
riti, ako vas vprašam s tega svetega mesta: Bo
li Bog današnji dan, če pogleda s prestola svo¬
jega veličastva na Izrael nove zaveze, na izvo¬
ljeno keršansko ljudstvo, drugače govoril? Ne
bo li v svoji razžaljeni svetosti tožiti mogel z
ravno takimi besedami? Dvajset, trideset, štir-
deset let sem bil blizo temu rodu, in reči moram:
zmiraj so spačenega in terdovratnega serca. Ne
bo li tudi današnji dan z močnim in ojstrim gla¬
som klicati mogel, kakor kdaj po preroku Izaiju
(Iz. 1, 2. 3.): Poslušajte nebesa, in zem¬
lja nastavi ušesa, ker Gospod govori:
Sinove sem zredil in jih povišal; oni pa
so mene zaver gl i. Vol pozna svojega
Gospoda, in osel jasli svojega gospo¬
darja; Izrael pa mene ne pozna in moje
izvoljeno ljudstvo ne razume.  O premislite,
ljubi moji! kolikokrat nam je bil blizo vsem sku-
pej; kolikokrat nas je iskal s svetilom brezšte¬
vilnih dobrot svojih, da bi nam okusiti dal slad¬
kosti zveličanja, ki se v njegovem kraljestvu
vživa; kako je hrepenel naše serca s prijetno silo
potegniti nase. Pomislite, kolikokrat je blago¬
slavljal vaše polje, da so se veselile vaše duše
bogatega pridelka. Ko ste se pred že poman-
kanja bali, ker je bilo nebo zaperto, da ni mogel
dež usušene, žejne zemlje namočiti in napojiti, je

217

na vašo prošnjo nenadoma prišla pomoč z višave.
Pomislite, kolikokrat vam je, ko ste morebiti komaj
z eno besedo ga prosili, posrečil čudno zamotane
dela in opravila; kolikokrat vas je iz zadreg in
težav, v kterih več rešenja niste upali, izpeljal
prav prečudno, da ste spoznati mogli: Le nje¬
gova roka nas je potegnila iz brezna. Gotovo,
ljubi moji! večkrat kakor si mislite, vam je bil
blizo s svojimi dobrotami, da bi vaše serca ober-
nil k sebi in vžgal v njih ogenj ljubezni, ki je že
tukaj na tem svetu bogat studenec neizrekljivega
veselja.

In nadalje — kolikrat, ko njegovega pri¬
jetno in sladko vabijočega glasu nismo hotli po¬
slušati in ubogati, nam je bil v svoji ljubezni blizo
s šibo svojih kazen, kakor spričuje sveto pismo,
da njih, ki jih ljubi, svari in kaznuje. Obiskoval
nas je po taki poti, da bi nas pripeljal k spo¬
znanju naše lastne revšine, k spoznanju nečimur-
nosti, praznote in gnjusobe vsega tistega, kamor
meseno poželenje in počutinske nagnjenja vlečejo
človeka, — da bi obudil v nas goreče hrepenenje
po tistih viših zdatniših darovih, kteri sami le v
resnici zveličajo. — Poglej, moj keršanski prijatel,
kterega serce je vklenjeno v vezi počutinske lju¬
bezni , poglej globokeje v življenje svoje, in vidil
boš s stermenjem, kako ti je Bog dostikrat bil
blizo, da bi te rešil iz sužnosti, v kteri vedno
čutiš kervavečo rano grizečega červa, in nikjer,
ne po dnevu, ne po noči miru ne najdeš in po¬
čitka. Kolikokrat ti je prav naravnost s perstom
svoje dobrotnosti in svojega usmiljenja pokazal, s
kakšno sramoto in nesrečo so tega ali unega, to
ali uno obložile zaveze grešne. Osramotenje in
nesreča takih oseb so bile besede, ktere je perst
tvojega Boga z ognjenimi čerkami zapisoval pred
tvojimi očmi, tebi v svarjenje, da se streseš in

218

raztergaš verige, ki te v nevredni sužnosti derže.
Poglej v svoje življenje ti, ki svoje telo, tempelj
svetega Duha, z gnjusobo mesenih sladnost
oskrunjaš; poglej, kolikokrat ti je bil Bog blizo,
in ti je svojo milostljivo roko podajal, da bi te iz
blata gerdih ostudnost potegnil. Udaril te je s
smertno nevarno boleznijo ali z drugo nadlogo.
Glej, svetlo znamnje je bilo to na nebu tvojega
neumerjočega duha, ki te opominja, da zapusti de¬
želo gnjusobe, deželo ptujo, v ktero si kakor sin
zgubljen zašel, in da se podaj nazaj v očetovski
dom, kjer si kdaj tako veselo prebival, v oblačilo
čistosti oblečen. K tebi, ljubi moj mladeneč! —
o verjemi mi, da prav živo za tvojo večno in
časno srečo dans serce v mojih persih bije — k
tebi tudi se v ljubezni obernem, ki svoje veselje
najdeš v ponočevanju, pijančevanju, divjim rjovenju
in drugih slepotijah, kar vse serce tvojih duhov¬
nih pastirjev in staršev z žalostjo napolnuje. Tudi
tebi je dostikrat Bog blizo, prav vidno, očitno in
prijemno. Glej, tam enega tvojih tovaršev Bog
nagloma pokliče iz števila živih, drugemu pošlje
bolezen, ktera ga v malo dneh ali urah že raz¬
veže, da komaj čas ima, stopnjo, ki mu je sto¬
riti v večnost, si prav k sercu vzeti; spet dru-
gej enemu serdit boj vseka kervave rane, ki dolgo
žgejo, drugemu drugo silo terpljenja na glavo
nakoplje. Ljubeznjivi moj, to so močni glasovi
tvojega Boga, kteri te kliče v svojo službo, v
svoj vinograd, ter pravi: Delajte, dokler je

dan; zakaj pride noč, kjer ne bo mogel
nihče več delati.  Tudi tebi, ki se ne bojiš
svojega premoženja s krivičnim dobičkom množiti,
— tudi tebi, ki z igro ali z nezmernostjo v jedi
in pijači zapravljaš svoje premoženje in v morje
revšine in bridkost pogrezvaš tiste, za ktere ti je
Bog skerbeti zapovedal z ojstrimi besedami apo-

319

steljna: Kdor za svoje, posebno za domače
ne skerbi, je vero zatajil, in je hujši od
nevernika — tudi tebi je dostikrat Bog blizo in ti
svojo pomoč ponuja, da bi te rešil iz ječe tem¬
nih strast. Pride, postavim, kaka nesreča k
hiši, in ti vzame v hipu Velikovec pravičnega
premoženja, kakor pa si ga bil pridobil po krivici;
požar ti tvoje poslopje vpepeli, toča ali druga ne¬
vihta ti polje pokonča, kuga živino pomori. Glej,
Oče nebeški z močno roko na vrata tvoje terka,
da bi napolnil tvoje ude s strahom pred ojstrostjo
svoje sodbe; zakaj pred njegovim obličjem nobena
krivica ne obstoji. Naj tedaj vsakteri, bodi si
mož ali žena, mladeneč ali deklica, kteri v svoji
prederznosti streže kakemu grešnemu nagnjenju,
saj včasih, saj zdaj v svetem postnem času pre¬
gleduje krive pota svojega življenja, in uajdel bo
gotovo, kako mu je dostikrat Bog blizo, in ga
iz nevarnega grešnega spanja budi.

Vendar ne samo njim, ki so po duhovno
mertvi, ker so s smertnim grehom popolnoma lo¬
čeni od Boga in njegove zveličanske ljubezni; ne
samo njim, ki tiče v globočini pogubnega brezna,
v sužnosti hudobnega duha, zdaj to govorim in
priporočam tako skerbno paznost: temuč tudi k
unim srečnišim in boljšim dušam se obernem, ktere
ali belega oblačila nedolžnosti in raja otročje či¬
stosti še niso zgubile, ali so zgubljenega z gnado
božjo spet nazaj dobile, sicer pa še marsiktere
nepopolnosti nad seboj imajo, ki jim branijo priti
v polnost veselja in miru. In kdo, ljubi moji krist¬
jani, ako ga ni prevzela naj žalostriiša dušna
zaslepljenost, bi se zamogel hvaliti, da je s svojim
trudenjem, s svojimi deli pobožnosti in zatajevanja
verh popolnosti dosegel in mu nič več ne ostane
kar bi bilo treba poboljšati in na višjo stopnjo
povzdigniti? Zakaj, kdor se pr e d er z ne mi-

220

šiiti, pravi sv. Leon papež, da je konec, po
kterem hrepeni, že dosegel, ta iskanega
ni najdel, ternuč je iskati nehal. Tudi vam
tedaj, zveste ovčice, ki poslušate glas večnega
Pastirja, tudi vam, pravim, je dostikrat Bog blizo,
da bi vas popolnoma očistil, ter z ognjem svojega
Duha iz vaših sere ne samo greha, ternuč tudi
nagnjenje k grehu izžgal. Pazite posebno z otroč¬
jim strahom na njegovo obiskanje, kadar včasih
neko skrito, vam samim neznano prevzetnost ali
nečimurnost, ki se zdaj zavoljo kakih notranjih,
zdaj zavoljo vnanjih popolnost v vaših sercih vzdiga,
prav očitno kaznuje, ker vas poniža in s poni¬
žanjem uči ponižnost, korenino vseh čednost. Ne
hudujte se tedaj na tistega ali tisto, ki se je
vedoma ali nevedoma bolečeh strani vaše duše
preterdo dotaknil. Varujte se, da ga ne bote v
svoje sovraštvo ali v zamero vzeli; Velikovec ga
s hvaležno ljubeznijo sprejmite. Celo zahvaljujte
se za ponižanje; zakaj od Boga vam je poslano v
mir, veselje in zveličanje.

Vendar ne samo s takimi vnanjimi  znamnji,
s takim modrim in dostikrat čudnim obračanjem
našega življenja nam Bog svojo pričujočnost in
blizoto oznanuje; še veliko bliže nam je zmiraj.
Tudi znotraj  v našem duhu nam govori; v
svoji vesti čutimo navdihe njegovega očetovskega
usmiljenja; vsakteri, ki pod jarmom poželjivosti
in drugih tlačivnih strast ni popolnoma oterpnil,
sliši v svojem sercu glas večnega Gospoda, ki
ga ali prijazno vabi v svoj blaživni mir ali ojstro
svari pred nevarno potjo v pogubo.

Vsak človek, ki se je v zakramentu svetega
kersta ali pokore zasluženja Kristusovega vdeležil,
je oblečen s posvečujočo gnado božjo, je sklenjen
v otročji ljubezni z nebeškim Očetom, je živ tem¬
pelj svetega Duha, kteri daje spričevanje njego-

231

vemu duhu, da je otrok božji; Ravno ta sveti
Duh ga prijazno vodi in s prijetno silo k vsemu
dobremu priganja, v vseh prizadevali ga milo raz¬
svetljuje in tudi moli z njim z zdihljeji neizreklji¬
vimi. Večkrat, ljubi moj kristjan, čutiš v svojem
sercu pihljanje sapice, ki veje od božjega Duha,
pa ne veš, odkod prihaja.

Kdor je pa s smertnim grehom posvečujočo
gnado, ljubezen božjo, svetega Duha zapravil in
v verste sovražnikov božjih stopil, ta, se ve,
ljubijočega navdajanja od božjega Duha več ne
prejema. Vendar njemu po takem globokem pad¬
cu v svojem usmiljenju še Kristus, sodnik živih
in mertvih, s svarivnim glasom govori, ga zavračuje,
opominja in kaznuje z ojstrim očitanjem njegove hu¬
dobije, da bi zgubljenega sina v očetov dom zopet
nazaj pripeljal. Poslušaj angela,  pravi Bog po
Mojzesu od tega znotranjega glasu, kterega
pošljem pred teboj, da te varuje na tvoji
poti, in te pripelje na kraj, ki sem ti ga
pripravil 5  poslušaj ga in bodi pokoren
njegovemu glasu in ne zametvaj gaj zakaj
ako grešiš, ti ne bo zanesel, in moje ime
je v njem. Ako boš pa storil, kar ti pra¬
vim, bom jaz sovražnik tvojim sovražnikom,
in gorje njim, ki ti hudo delajo.  ( 2 .  Mojz.23,
20 — 22). In čuj, nezvesti hlapec, ta svarivni,
očitavni, ojstri glas Kristusa, sodnika tvoje hudobije,
si primoran slišati v svojih persih, in se ga nisi v
stanu ubraniti, čeravno kdaj misliš, da se boš nad¬
ležnega očitovavca znebil s kletvijo, ker se prav
prederzno oblasti hudobnega duha zdajaš ; čeravno
si prizadevaš, bodeči glas vtopiti v nezmernosti
in vsakoršni raztresenosti, ga vendar le zopet sli¬
šiš, kakor hitro se tvoje hudobne nagnjenja in
strasti nekoliko umire. Ko Izraelci tega budivnega
notranjega glasit niso več poslušali, jim ga je

m

Bog med bliskom in gromom oznanil na sinajski
gori in zapisal nepozabljivo v kamnitne table. In
da ga ti, kristjan moj, popolnoma ne zadušiš v
sebi, usmiljeni Bog zapoveduje, da ti iz ust tvo¬
jih duhovnih pastirjev posebno v prazničnih dnevih
močno doni v ušesa.

Evangelski slepec je sedel na poti in klical k
metno gredočemu Jezusu: Jezus, sin Davidov,
usmili se me. Zdaj pa Jezus stoji na poti in
kliče memo tekočemu sinu človekovemu: Sin člo¬
vekov , kteri terpiš strašno dušno slepoto, usmili
se sam sebe; usmili se svoje duše. Tako, o
grešni človek, ti kliče Jezus na vsaki poti, kjer
podobo njegovo vidiš: usmili se svoje duše, ktera
ognju večnega pogubljenja naproti dere; reši jo,
dokler ti še sveti luč mojega usmiljenja, dokler
sem ti blizo s svojo gnado. Kaj pa, ljubi moj
prijatel, ljuba moja prijatlica, če ti glas svarjenja
in vabljenja zametuješ, bodi si eno leto, ali pet,
ali dvajset let, ali štirdeset ali petdeset? Kak¬
šen glas boš potem slišal, če mili žarki oživlja¬
joče gnade niso vžgali v tvojem sercu ognja
ljubezni božje, ki vse hudobne nagnjenja požre, če
bo Gospod tudi od tebe mogel reči: Toliko časa
sem bil blizo temu človeku in reči moram: zmiraj
je spačenega serca in mojih postav ni spoznal ?
Potem, prijatel, boš slišal le glas zaverženja:
Zato sem mu prisegel v svojem serdu, da ne
pojde v moj počitek. Besede strašnega pomena,
pa večne veljave! Cujte,  nam kliče evangelska
svaritev, da Gospod, kadar naenkrat v dru¬
go pride, vas ne najde spijočih; zakaj dan
Gospodov je kakor tat po noči.  Kadar hudo¬
bni od miru in brezskerbnosti bledejo, bo zdajci
priderla nanje poguba. Gorje tedaj tebi, vekomaj
gorje, če se tvoja neumerjoča duša, v sladnosti
poželjivosti in v družili hudobnih nagnjenjih zako-

323

pan a, iz grešnega spanja še le takrat zbudi, ka¬
dar tista noč napoči , ko nobeden več ne more
delati, kadar ti luč telesnega očesa ugasne, in
nenadoma tistega kakor sodnika mertvih pred seboj
vidiš, čigar mili glas si zametoval v tistih dne¬
vih , ko ti je kakor sodnik živih besede življenja
še govoril. Ne odlašaj se k Gospodu spre-
oberniti, in ne odkladaj od dneva do dneva;
zakaj njegova jeza naglo pride, in ob času
maševanja te bo razdjal.  (Sir. 3.)

Oh, kristjan moj! ali slišiš njegovo žuganje?
Žuga ti, da ne pojdeš v njegov počitek. Strašna
misel! Gospod, ti si nas zase vstvaril, in le v
tvojem miru veselje in zveličanje najti zamoremo.
In ta mir vekomaj zgubiti! V nepokoju sovraštva
božjega vekomaj goreti! O groza za mojo dušo!
Zato tedaj, ljubi moji, ne uterdite svojih sere;
dans še, dokler je prijeten čas in dan zveličanja,
storite terden sklep, in prosite Gospoda vse gnade,
da se ta vaš resnični sklep v naših postnih pre¬
mišljevanjih bolj in bolj uterdi in izzori. Se enkrat
rečem: Ne odlašajte; gnada božja, beseda božja
počasnega in lenega pripravljanja ne pozna. Tako
govore psalmi od te besede: Hvali, Jeruza¬

lem, Gospoda, hvali svojega Boga, o
Sion, k t e r i pošlje na z e m 1 j o svojo b e-
sedo, in prav tihotna gr e. tj e. On iz poš¬
lje svojo besedo, in led se taja, nje¬
gov Duh piha, in vode teko.  Amen.

HCK2>=*o-*

224

38 ,

2. Postna pridiga.

Eno je potrebno.  Luk. 10, 42.

poprejšnjem stoletju je živel v poglavitnem fran¬
coskem mestu neki mladeneč blazega rodu. B a je
lepe in čedne telesne postave, oblačil se je v zale
oblačila, v vsi svoji vnanji osnagi se je po nar
novejših šegah ravnal. V vseh umetnijah, ktere
so bile pri mladenčih njegovega stanu v navadi,
je bil dobro izučen 5 je bil jezdic prederzen in uren
plesavec, radi so ga imeli na vsakem veselišu,
veselim, nečimurnim družbam svojih mladih tovar-
šev se je vselej pridružil, in se z njimi znajdel
gotovo vselej na tistih krajih, kamur derejo otroci
tega sveta, da bi si kratki čas življenja še bolj
prikradli. Vendar vse te posvetne raztresenosti
semena keršanskih resnic, kterega so starši in
učeniki vsadili globoko v njegovo mlado serce, po¬
polnoma niso mogli zadušiti; njegovo duhovno
uho za glas gnade božje, ktera je neprenehoma
usmiljeno čula nad njim in ga v službo nekega
višega Gospoda vabila, med raznimi glasovi sveta
ni oglušilo. Skrivaj se je še zmiraj včasih svo¬
jemu spovedniku približal in pristopil k mizi Go¬
spodovi, da je tudi svojo dušo z nebeško tolažbo
poživil. Neki dan pa je vstal v njegovem sercu
velik nepokoj, da se ni mogel umiriti. Vstal je
tedaj in šel je k svojemu spovedniku, pri kterem
je že večkrat zdravilo najdel za svojo dušo.

Odkrije mu potrebo in terpljenje svojega serca,
mu toži svoj notranji nepokoj, in ga prosi po-
lajšanja. Pa njegov duhovni oče je bil ravno
pripravljen iti s svetim obhajilom k nevarnemu
bolniku. Zdaj moram hiteti, mu pravi, in nimam
časa, s teboj od ran tvojega nepokojnega serca
govoriti. Vendar, ako hočeš precej mir najti svoji
duši, glej, zdravilo zate je pripravljeno5 tu¬
kaj je sveča, vzemi jo in spremi me k bolniku.
Mladeneč ostermi in obledi nad tako ti rjavo; zakaj
bilo je ravno opoldne, in duhoven je mogel iti s
svetim obhajilom po nekem prostoru, kjer je bilo
navadno ob tisti uri nastavljenih veliko mladih častni¬
kov in drugih nečimurnih posvetnjakov. Vendar zbere
vse od gnade božje zbujene moči svoje duše, vzame
svečo v roko, in gre za Jezusom memo svojih
zbranih tovaršev. Lahko si mislite, kako so ga
zasmehovali in zasramovali. Toda blagi mladeneč
se za to ne zmeni, ternuč ponižno in serčno
gre svojo pot naprej. Od te ure se je odpovedal
svetu in njegovemu praznemu veselju, in pri tej
priči je najdel svoji duši tisti evangelski mir,
kteri ves um preseže, in v službi Gospodovi,
kteri se je zdaj z gorečo ljubeznijo vdal, je vži-
val obilnost tistega veselja, ktero je tukaj preokus
zveličanja izvoljencev nebeških. — Mladeneč, od
kterega ste slišali, je bil Cezar žl. Bus, ki je
društvo keršanskega poduka na Francoskem
vstanovil.

Glej tedaj, keršanski prijatel, prijatlica,
kteri želiš rešen biti vezi greha in se podati na
pot, ki pelje v večno zveličanje, koliko je le¬
žeče na tem, da spreobernjenja ne odlašaš od
dneva do dneva, ternuč hitro storiš resničen sklep
in serčno raztergaš pregrešne zaveze, kadar ti
je Bog blizo s svojo pomočjo, in te kliče gnada
ki lenega pripravljanja ne terpi. Ako si enkrat

Pogačar. Pridige.

226

premagal, je zmaga dobljena za zmiraj, in duša
tvoja je rešena za vso večnost. In kaj te more
še zaderževati od takega resničnega sklepa? Le
cuo je potrebno, pravi Gospod, Pridite in pri¬
pravite svoje serca za premišljevanje te velike
besede.

Prosil sem, in razumnost mi je bila
dana; klical sem, in prišel je k meni duh
modrosti. Cenil sem jo više, kakor kra¬
ljestva in kraljeve sedeže, in bogastvo sem
štel ko nič v primeri z njo. Tudi nobe¬
nega drazega kamna nisem primerjal z njo;
zakaj vse zlato je memo nje kakor slab
pesek, in srebro zraven nje ima ceno ka¬
kor blato.  Ljubša mi je bila, kakor zdravje
in lepota, in za luč sem si jo zvol.il,  ker
njena svetloba nikdar ne ugasne. Z njo
vred mi je došlo vse dobro, slave brez
mere po njenih rokah. (Modr. 7.) S takimi
častljivimi besedami govori Modri mož v svetem
pismu od modrosti, ktere vrednost in visokost je
čutil še globokeje, kakor jo človeški jezik izreči
in popisati zarnore. Kaj pa je prava in resnična
modrost, od ktere govori Modri kakor od naj
lepšega bogastva in nar imenitnišega zaklada?
Kaj je ta modrost, po kteri naj neprenehoma hre¬
penijo naše serca, na ktero naj se obračajo vsi
pogledi našega duha, ktere naj ne zgubimo spred
oči in nikdar ne pozabimo je iskati iz cele svoje
duše? Ta visoka in globoka modrost ni nič dru-
zega, kakor popolnost keršanskega življenja; po¬
polnost keršanskega življenja pa je ljubezen, ka¬
kor pravi sv. apostelj: Pred vsem imejte lju¬
bezen, kteraje  vez  popolnosti. In ta po-

227

polnost keršanska, ljubi moji, nam mora dražja biti
in ljubša, kakor vse, kar ljudje še cenijo na zem¬
lji, kakor ravno tudi pravi sveti apostelj Pavel
od zveličanja v Kristusu Jezusu; Kar mi je
bilo dobiček, to sem štel zavoljo Kristusa
v zgubo. Res, vse imam za zgubo proti
visokemu spoznanju Jezusa Kristusa, Go¬
spoda mojega, za klerega voljo sem vse
zgubil, in imam za blato, da Kristusa pri¬
dobim. (Fil. 3, 7. 8.)

Kaj išem v nebesih? in kaj želim od tebe, o
Gospod, na zemlji? Vse posvetno trudenje prejde
in telesno življenje zgine; ti sam si skala, na kteri
brez skerbi počivam; Rog mojega serca si ti, in
moj delež vekomaj. Tako zdihuje proti Bogu od
Boga razsvetljeni psalmist. O kako živo in glo¬
boko je bilo v njem prepričanje, da je le eno po¬
trebno, namreč Boga se bati in njega ljubiti ka¬
kor naj boljšega Očeta! Kako svetlo je bilo v
njem spoznanje, da je človek poklican k visokemu
in imenitnemu koncu, da je namreč namenjen Bo¬
ga samega skoz vso neizmerno večnost vživati,
Boga samega za svoje zatajevanje in premago¬
vanje prejeti v plačilo obilno neminljivo. Res, ve¬
lik in imeniten je tvoj poklic, o človek! Tje gori,
kjer kerubi in serafi pred sedežem božjem na
tla pokladajo svoje krone, in v lepoto svojega
stvarnika zamaknjeni padajo na obraze, ter vtop-
ljeni v veselje neizrekljivo pojejo hvalno pesem,
tje gori si tudi ti poklican. Bog sam je tvoj delež
vekomaj, on sam bode zapopadek vsega tvojega
zveličanja. In da to veliko resnico vedno obder-
žiš v hvaležnem spominu, je on v svoji očetovski
ljubezni tudi tako vstvaril serce tvoje, da nikjer
v nobeni stvarjeni reči ne najde resničnega vese¬
lja, da se pred ne umiri in ne ustanovi, dokler
ga Neskončni in Večni ne sprejme v svoje poči-

228

vališe. Povzdigni se tedaj v svojih mislili, pre¬
ljubi moj kristjan, in spoznaj, kako visoka je tvoja
vrednost, ker te Bog gori klice, da se njego¬
vega zveličanja vdeležiš; ako dosežeš ta cilj in
konec svojega življenja, si dosegel vse in uterdil
svojo srečo na terdno skalo, ktere ne zmaja in
ne premakne nobena viharna moč. Ako si pa ta
konec življenja zgrešil, je tvoj delež večna ne¬
sreča, groza večnega nepokoja in ogenj straš¬
nega obupa, v kterem boš vedno gorel, vekomaj
ne zgorel. Eno tedaj je pred vsem potrebno:
iskati ljubezni in prijaznosti božje in jo najti ter
priti v njenem zavetju v tiste srečne prebivališa,
kjer Vsegamogočni zveste duše s sladkostjo svo¬
jega zveličanja nasituje. Eno sem prosil od
Gospoda; tega bom iskal, da prebivam v
hiši Gospodovi vse dni svojega življenja.
Naj, ljubi moji kristjani, ta blagodušna misel
psalmistova napolnuje do kipečega verha vaše serca,
da razširjene objamejo z nevenljivo ljubeznijo Je¬
zusovo besedo: Eno je potrebno. Kakor solnce
razsvetljuje dan, tako naj vam sveti ta beseda na
vseh potih, da vas nikdar ne zakrije noč, ki se
v večno temo vtopi.

Ho čete li vediti, kakšna prečudna moč je
dana tej misli: eno je potrebno? Ni bila li

ona, ki je v toliko tavžent in tavžent kristjanih
vžgala tako plame ljubezni do Boga in Zveličarja,
da so zavoljo njega z veseljem v terpljenje šli in
smert? Ni li ona zbudila serčnosti aposteljnov,
da so zapustili vse in hodili za Jezusom, in se
potovaje za njim niso bali ne ognja ne vode, ne
meča ne križa? Ali jih ni ta misel gnala serčno
iti skoz vse nevarnosti, ter prinesti vsem ljudem
zaželeno sporočilo od dobrote in prijaznosti
božje, ki se je prikazala v Zveličarju, ter vneti
plameče hrepenenje po tem enem, pred vsem po-

229

trebnem? Ni bila Ii ta misel, kakor svetilo visoko
postavljena v sredi medlečega človeštva, ni bila li
ta misel bogato drevo, na kterem je toliko kron
marterstva izrastlo? Res, ta misel je marternikom,
tem vitezom keršanskim, terdnost dajala, da so
vse, celo svoje življenje v dar prinesli svojemu
Bogu, da so z veseljem šli na pripravljene ger-
inade, da so z neprestrašeno serčnostjo sprejemali
divje zveri, poslane raztergat njih posvečene tru¬
pla, Ta misel je zbudila brezštevilne trume spo-
znovavcev, kteri so zapustili vse, ter razdelili
med uboge svoje premoženje in se podali v pu-
šave, da bi sprosteni vseh posvetnih zaderžkov
Bogu služili. Beseda Gospodova: eno je potrebno,
je kakor rodovitna mati rodila toliko zveličanih
korov čistih devic, toliko svetih vdov, ktere so
vergle od sebe vse, kar človeka težati zamore na
poti proti nebeškemu kraljestvu, ktere so posvetile
svoje trupla Bogu in se zaročile z večno zavezo
nebeškemu ženinu in Jagnjetu, ljubeznjivosti in
čistosti podobi, Ta misel je poterdovala device, da
so lilijo nedolžnosti, ki so jo iz rok svojega nebeš¬
kega ženina prejele, po izgledu in prošnji devic
kraljice, Marije, neomadežano ohranile. Ta beseda
je zbudila toliko svetih mož in žen, toliko svetih
očetov in svetih mater, ki so griado svetega za¬
kramenta, s ktero je Bog poterdil njih zavezo,
skerbno varovali v vedni zvestobi in sramežlji¬
vosti, ki so svoje otroke kakor božji dar spreje¬
mali in s svetimi nauki in lepimi zgledi si ne-
utrudeno prizadevali, jih Bogu zopet nazaj dati
v oblačilu perve gnade, zastave neumerjočnosti,
Ta misel je obudila v brezštevilnih grešnikih ču¬
tilo grenkega kesanja; ona je postala bogat stu¬
denec solza vročih, s kterimi so opirali madeže
svojih grehov; ona je vlijala v njih serca obilnost
tiste žalosti, od ktere se pravi, da je v zveličanje,

230

in da se spremeni v veselje, ki ga po besedah
Zveličarjevih nihče ne more od nas vzeli, Ta mi¬
sel je storila, da so z gnusen jem gledali nazaj
na tiste poti, ktere so peljale zmiraj dalje od
lio‘>a; da so sovražili in zaničevali tisto nečimurno
početje, kterega sad nič druzega ni, kakor ne-
pokoj revnega serca in červ vekomaj grizeči; da
so krotili svoje mesene nagnjenja, v kterili službi
so kdaj kratkega življenja zveličanje iskali; da so
križati svoje meso, v kterega sužnosti so dolgo
koperneli. Vse to namreč so storili, da bi enega, kar
je potrebno, ne zgubili, temuč se ravno tega zago¬
tovili za vso večnost. Sej se, kakor nar svetlejša
zvezda na jasnem nebu, svetlo nad našimi glava¬
mi bliska tudi una beseda Gospodova: Kaj po¬
maga človeku, če pridobi ves svet, pa
škodo terpi na svoji duši?

Ako take dela serčnega premagovanja gledaš,
ljubi moj kristjan, kaj boš ti v svojem sercu
zvolil, da enega, kar je pred vsem potrebno, ne
zgrešiš? Ali hočeš še odlašati se k Bogu ober-
niti? Hočeš li tako lahkomišljenp zgubiti imenitni
cilj in konec svojega življenja? C as je kratek,
kliče sveti apostelj. Morebiti le ene leta,  eni
tedni, ali eni dnevi so ti še odločeni v setev;
potem čas žetve pride. Boš li mogel žeti od
duha zveličano neurnerjočnost, če v duhu  nisi
sejal? Ako seješ le v mesu, boš tudi od mesa
žel trohljivost in večno zaverženje. Imaš li v
oblasti število dni ali let svojega življenja, da
bi zamogel z veselo svestjo reci: Veseli se še,

moja duša, in vživaj sladkosti, h kterim te tvoje
hrepenenje vleče; kadar se jih nasitiš in se ti od
sitosti nad njimi gnjusi, se hočemo k Bogu ober-
niti ter pokusiti in vživati veselje, ki ga on deli
svojim služabnikom. O ti nespametni človek! Ali
ne vidiš roke svojega Boga, kteri ti piše na steno

231

v svojem pravičnem serdu sodbo zaverženja? V
svoji dušni slepoti besed sklepa božjega ne vidiš
brati, ne moreš ume ti. Pa čuj! besede zapisane
s perstom ojstrega sodnika so lete: Mane,

tekel, fares, to je, izšteto, pretehtano,
razdeljeno.  In to je njih pomen: Tvoji dnevi
so izšteti, kmalo se bodo iztekli v morje večnosti 5
tvoje dela so pretehtane in prelahke najdene;
zakaj prazne in puste in suhe so kakor smeti
in pleve, ki se v ogenj veržejo in sožgejo; tvoje
življenje bo razdeljeno, tvoje telo bo sprejela
zemlja, da strohni, tvojo dušo pa zaverženi duh,
kteremu si kakor edinemu gospodu služil, da
bo v breznu vetrnega terpljenja vekomaj terpela.
Pa naj ti bo odločenih še dvajset, trideset, štir-
deset, rečem veliko, še petdeset let; boš li hotel
te leta razdeliti med službo božjo in službo sveta?
O človek! poglej svojo visoko vrednost; kako bi
se mogel tako globoko ponižati, tako deleč za¬
vreči , da bi tem minljivim, nečimurnim rečem
služil, ti, ki si k tako imenitni službi, k službi
stvarnika vseh teh reči poklican ? In ko bi ti bilo
tudi še sto, še več sto let odločenih, lahko spoznaš,
da bi bilo preveč, le en dan preživeti v sovraštvu
večnega gospoda in kralja, ki te je ljubil od veko¬
maj in te sam zamore v resnici zveličati, kteri se
ti sam v vsi svoji neskončnosti hoče v plačilo dati.
In ko bi mu ti tavžent in tavžent let mogel z
vsemi svojimi močmi služiti in zadostovati z deli
nar teršega zatajevanja, ali bi ne bilo še zmiraj
premalo za plačilo tako veliko, neizmerno ? Zato
tedaj spreobernjenja ne odlašaj; le eno je potrebno.
Ako zgubiš to eno, je vse zgubljeno. O kako
srečen bi jaz bil, ko bi vas mogel preroditi vse
v otroke nebeškega Očeta! O ko bi mogel dans
goreč ogel vzeti z altarja in očistiti vaše serca,

232

kakor Bog jezik preroka Izaija! Gospod mi je
priča, kako vas želim vse v sercu Jezusa Kristusa.

Poglej dans, o keršanski prijatelj prijatlica,
danSj ko velika resnica: eno je potrebno,

zopet pred očmi tvojega duha stoji, poglej nazaj
v svoje življenje. Naj sramota pregreje tvoje
obličje, in reci svoji duši: O s čim si se pečala,
ko nisi mislila na Boga, ti, ki si vstvarjena za
njegovo ljubezen? Česar si se spominjala, ko si
njega pozabila? Koga si ljubila, ko si se njegovi
ljubezni odpovedala? Oh, resnica bi bila mogla
biti tvoja jed; pa z lažjo si se pasla in z neči-
murnostjo nasitovala!

Ker si bil suženj sveta, kristjan moj, si
služil svetu; svojega Boga pa, kteremu služiti je
gospodovati, nisi spoznal in ne poveličeval njego¬
vega imena. O koliko dni, koliko let ti je pre¬
teklo brez dobička za večno zveličanje! Smeš li
svoje dozdanje življenje zares življenje imenovati ?
Spoznaj pred svojim Bogom: O Gospod! to ni
bilo življenje, ker nisem tebi živel, ker nisem
prebival v svetlobi tvojega obličja. Bežite od mene,
prazne misli in nečimurne! Slovo vam dam, pre¬
grešne tovaršije! O kolikokrat sem jaz pri vas
svoj jezik ognjusil s hudobijo, moj jezik, kteri je
vstvarjen, da bi hvalo nebeškega Očeta oznano-
val, da bi čudeže njegove modrosti razglaševal!
O koliko ur sem zapravil, ktere so mi bile dane,
da bi jih bil zaznamoval z deli, ktere bi me bile
spremile v večnost in mi pripravile krono v hiši
Očeta, ki tudi kozarca vode ne pusti brez po¬
vračila! O koliko ur! — zgubljene so za zmiraj —
za zmiraj!

O ljubeznjivi moj prijate!, prijatlica! stopi dans
z resničnim terdnim sklepom spreobernjenja pred
svojega Boga. Rečem ti, ne odlašaj! Raztergaj
hitro zaveze, ki te še v zmotah tega sveta vje-

233

tega derže. Tudi tukaj velja, kar je Kristus pri
drugi priložnosti rekel: Kar misliš storiti,

stori hitro5 zakaj gnada lenega pripravljanja
ne pozna. Po izgledu unega francoskega mla-
denča zberi vse moči svoje duše, ktere zdaj
gnada božja poterduje. Kakor on, boš tudi ti zdajci
otet iz ognja pregrešnih nagnjen, ki tvojemu sercu
ves mir, ves pokoj, vse pravo stanovitno veselje
odjemljejo. Perva stopnja zna biti težka in grenka;
ako je pa ta storjena, se bo grenkost v sladkost
spremenila, kakoršna tvojega posvetnega serca še
nikoli ni napolnos r ala.

Marija je sedela pri nogah Gospodovih, in
pila žarke njegovega nebeškega obličja. Marta se
trudi, da bi Gospodu postregla; on pa ji prijazno
očita njeno preveliko skerbljivost, ker pravi: Eno
je potrebno.  O ko bi pač tudi mi si k sercu
vzeli to besedo! Ko bi pač tudi mi se vsedli ali
pokleknili k nogam Gospodovim, in jih močili s
solzami resnične pokore, in ogrevali svoje merzle
serca pri ognju njegove ljubezni! Slišali bi go¬
tovo tudi mi zveličansko besedo: Veliko jim

je bilo odpušeno, ker so veliko ljubili.
Amen.

234

3. Postna pridiga.

Slavite Gospoda , ker je dober , ker
vekomaj le epi njegovo usmiljenje.
Ph. 117, 1.

I a g o r človeku, ki je naj del prijatla;
zvest p r i j a t e I je močna podpora, in kdor
g a n a j de, n a j de z a k 1 a d. — Ve c j e vredna
t e r d n o s t njegove zvestobe, kakor teža
zlata in srebra. Zvest p rij a tel je zdra¬
vilo življenja in n e u m e r j o č n o s ti. Tako
govori Modri v svetem pismu od pravega resnič¬
nega prijatelstva. In glej, bila sta dva prijatla v
pravem pomenu te besede. Se preden sta se prav
poznala, sta oba vsak zase terdno sklenila, po
keršanski popolnosti hrepeneti, in svoje življenje
brez zaderžka Bogu posvetiti in darovati v prije¬
ten dar. Uutila sta pa tudi oba globoko v svojih
sercih, s kakšnimi težavami je sklenjeno spolno-
vanje tako velike obljube; kolikim nevarnostim je
podveržen človek, če se sam poda na dolgo in
dostikrat ternjevo pot in težavno. Oba je tudi
lastna skušnja učila, kar pravi Modri: Gorje

samemu; zakaj kadar pade, nima niko¬
gar, da bi ga vzdignil.  Zato je tudi vsa-
kteri s prav serčno molitvijo Boga prosil, da bi
mu po svojem usmiljenju obudil pravega resnič¬
nega prijatla, s kterim bi se sklenil v večno za¬
vezo , in bi tako, operta eden na druzega, oba
srečno dosegla imenitni konec človeškega življenja.

235

Gospod je z dopadajenjem gledal s svoje viso¬
kosti jia ponižne prošnje svojih ljubih otrok, in
hrepeneče želje njunih blagih sere je dobrotljivo
uslišal Okolišine nju življenja je tako vladal in
napeljeval v svoji modri previdnosti, da sta ta
dva človeka, kterih duši ste v enačili vošilih go¬
rele , se počasi spoznala, in se eden druzega
zmiraj bolj ljubiti učila, ker je bilo nju obeh tru-
denje obernjeno na eno, kar je potrebno. Sčasoma
si odkrijeta svoje serca popolnoma, in neki dan,
o kako srečen je bil za nju oba ta zveličanski
dan! — neki dan skleneta med seboj terdno za¬
vezo prijatelstva, obljubita si zvestobo do smerti;
obljubita si pred obličjem vsegavednega Boga, da
hočeta zedinjena v neminljivi ljubezni hoditi po
poti keršanske popolnosti; vzajemno se skleneta
podpirati, da je ne zgrešita, temuč gotovo dosežeta
krono, ki jo Bog tistim obeta, ki do konca zve¬
sti ostanejo. Od zdaj zanaprej sta bila le en duh
in le eno serce. Enega serce je bilo zmiraj od-
perto za druzega; vse dobre in vesele, hude in
žalostne napade, vse skušnjave in razsvetljenja
nebeške, vse dobre in slabe lastnosti, vse dobre
dela in nepopolnosti sta si zmiraj odkritoserčno
razodevala, da bi se eden druzega boljšala in k
dobremu podbudovala. In Bog je iziil na nju
prijatelstvo blagoslov svojega svetega Duha. O
kolikokrat sta hvalila Boga, da ju je tako pre¬
čudno skupaj pripeljal! O kolikokrat sta v duhu
poljubovala roko, ki ju je tako ijubeznjivo vodila!
Dobrota velika, ki jima jo je Bog skazal, je raz¬
svetljevala nju duše, in premišljevanje te velike
dobrote je vžigalo v njunih sercih zmiraj veči
ogenj ljubezni do pokore in družili del keršanske
popolnosti.

Res, dober je Bog in vekomaj terpi nje¬
govo usmiljenje. Kdo more izšteti vse dobrote,

236

ktere je že prejel iz njegove usmiljene roke? O
ko bi si jih pač vsak večkrat prav živo pred oči
postavil, nič več bi ne odlašal, se k Bogu ober-
niti iz  celega serca, in njegove prijaznosti iskati
iz vse moči svoje duše; močno hrepenenje po
keršanski popolnosti bi se moglo v njegovih per-
sih vneti. Razsvetli nas tedaj, o Gospod! da dans
to uro velikost tvojih neizmernih dobrot s hvalež¬
nim sercem premišljujemo, svojim dušam v zveličanje.

* -*■ *

V vseh časih so ljudje nehvaležnost za veliko
in gerdo pregreho imeli; že v očeh navadnih in
posvetnih ljudi je človek zaničljiv in zaveržljiv,
kteri pozabi na prejete dobrote in se svojega do¬
brotnika, edinega uterdnika njegovega zdanjega
srečnega stanu, več ne spomni, »e bolj pa se po¬
štenim ljudem studi nad človekom, kteri dobrote,
ki jih je prijel, da bi jih v svoje in druži h duš
časno in večno zveličanje obračal, oberne v svojo
in družili pogubljenje in večno zaverženje. O ka¬
ko močno pač boli dobrotnika serce, če mora vi-
diti in skusiti, da dela njegove ljubezni ne pri¬
našajo bogatega sadu, ki ga je od njih priča¬
koval; če viditi mora, da se njegova dobrota, ktera
bi, prav obernjena, zamogla postati studenec obil¬
nega veselja za sedanje in prihodnje življenje,
spreoberne v rokah nehvaležnega v pšico bodečo,
s ktero pred ali potlej svoje lastno telo in svojo
lastno dušo umori. Misli si, sin nehvaležni, hči
nehvaležna! če se taka misel že v tvojem sercu zbudit
zamore, misli si pečeče bolečine serca svojih star¬
šev, če zdaj vidijo, da vse terpljenje in trudenje,
kteremu so se večidel zavoljo tvoje telesne in
dušne sreče podvergli, pri tebi ne obrodi zažele¬
nega sadu; če jim ti ljubezen, s ktero so od za¬
četka tvojega življenja zate skerbeli, povračuješ

237

s sovraštvom, z liepokoršino in z razuzdanim živ¬
ljenjem. Misli si, bodi si kar hočeš, kleri si od
koga velike dobrote prejel, kako te vsi dobri lju¬
dje zaničujejo v svojih sercih, če svojemu dobrot¬
niku ne ostaneš vdan ves čas svojega življenja z
zvesto hvaležno ljubeznijo, če se zaderžiš proti nje¬
mu , kakor da bi ne bil nikdar nič prejel.

Poglej pa zdaj, o človek! poglej nakviško
proti nebesom; tam gori imaš Očeta, kteri te
ljubi z večno ljubeznijo, kteri te je že ljubil, pre¬
den si ga ti mogel ljubiti, kteri te je sprejel,
preden si ga poznal, preden je tvoj jezik izreči
mogel njegovo veličastno ime. O Gospod! če se
zmislim brezštevilnih dobrot, ki jih nam revnim in
nevrednim sinom človekovim vedno skazuješ, se
skoraj zgubim v svojih mislih, in v globočino pre¬
mišljevanja vtopljen pri obilnosti in velikosti do¬
brot, klera me obdaja, besed ne najdem, vse
imenovati, in neskončno usmiljenje tvoje vredno
razglaševati. Kaj imaš, o človek, te vprašam
s svetim aposteljnom Pavlom, kar bi ne bil
prejel? Ako si pa prejel, kaj se hvališ?
kaj se povzdiguje tvoj duh v ošabnih nečimurnih
mislih? zakaj ne daješ njemu časti, kteremu sa¬
memu se spodobi? zakaj se ne odprejo tvoje usta
v serčne besede aposteljna: Kralju vseh časov,
neumerjočemu in nevidnemu, samemu Bo¬
gu čast in slava vekomaj. Sej je on, kteri
te je s tolikimi telesnimi darovi obdaril. Glej,
imaš ravno, terdno, zdravo telo, da si zamoreš
pridobiti, kar za ohranjenje in polajšanje svojega
življenja potrebuješ. Glej, koliko priložnost k ne¬
dolžnemu veselju ti je Bog pripravil, da ti dnevi
življenja prijetniše stekajo; dobre zveste prijatle ti
je dal, kteri te spoštujejo in ljubijo, kteri h družba
in prijazni pogovori razveseljujejo tvojo dušo in
tvoje serce poživljajo, kadar si težo in vročino

238

dneva nosil v zvestem spolnovanju svojih dolžnost,
kteri te zopet vzdigajo s sladkimi besedami po-
lajšljive tolažbe, kadar ti kaka žalostna prigodba
serce podere. Glej ti, ki si čez druge postavljen
in si obilniši delež posvetnih darov prejel, kakor
marsikteri tvojih bratov in prijatlov, glej, koliko
rok ti skerbno streže, povikšati tvoje blagostanje.
Misli si nadalje, kako marsikteri, kterega serce
je morebiti veliko boljše od tvojega, mora vseh
teh darov pomankanje terpeti. Je morebiti slabejše
telesne postave, da ga ljudje zaničujejo in od
sebe pahajo; ali koperni v težkih in silnih bolez¬
nih, prečuje dneve in noči v ognju hudih bolečin;
potreba in revšina ga tare, in nobeni prijatli se
ne zbirajo okrog njega, da bi mu ponujali svojo
postrego in pomoč, ali kako tolažbo vlili v nje¬
govo z bridkostjo nasiteno serce; zapušen od ljudi
na terdi postelji zdihuje, in kruh, ki se mu po
revnem podeljuje, moči z grenkimi solzami; pa
vendar zna biti, da v tem truplu stanuje duša,
nad ktere lepoto se angeli razgledujejo in z ne¬
beškim veseljem čakajo, da ji pridejo, ko se loči
od telesa, slovesno naproti, in jo nesejo v zve¬
ličavno Abrahamovo naročje. Prečudne so pota
božje; gospodu vsega zemeljskega blagoslova je
ravno dopadlo, tega človeka obiskati z nadlogami,
ga čistiti v ognju časnega terpljenja in mu pri¬
ložnost dati k obilnišemu zasluženju. O globočina
božje modrosti! Kteri stvarjeni um jo pregleda?
Vedi, ljubi moj kristjan, ki ti je osoda srečniša
odločena, in nikar nikdar ne pozabi, da vse te¬
lesne moči, ki te razveseljujejo, vse sladkosti
časnega blagostanja, ki te napolnujejo, so dar
milostnega Očeta v nebesih, podeljene iz nar
modrejših namenov njegove ljubezni.

Kolikor velika in blaživna naj je pa sreča
telesnega blagostanja, se noben umerjoči človek,

239

dokler potovalno v dolini sok, ne sme prederzniti
in pričakovati, da bi mu njeni vir vseskozi čisto,
neskaljeno tekel. Vendar pa dobrote, ki nam jih
ponuja roka božja, ne nehajo biti brezštevilne, ves
um presežne.

Ako, ljubi moj kristjan, vnanjih minljivih
darov od svojega nebeškega Očeta nisi prejel v pre¬
bogati polnosti; ako tudi tebe stiska marsiktera
težava; ako tudi tebi morebiti večkrat kak sovra¬
žen napad rani serce, in ti dneve tvojega življe¬
nja zagreni; ako se tudi tebi po božjih nepre-
videnih sklepih ne godi zmiraj tako, kakor bi si
poželelo tvoje nepokojno in nepočakljivo serce:
premisli še večje in svetlejše duhovne  darove,
s kterimi te je neskončna dobrotnost stvarnika
obdala. Poglej tje na toliko ljudi, kterirn je bila
odrečena raba uma in pameti po sklepu božje neza-
popadljive modrosti, da se ne morejo ne k spo¬
znanju samega sebe, ne k spoznanju gospoda in
stvarnika svojega povzdigniti, in da v njih serce
nobena kaplja tistega veselja in tistih prijetnost ne
kane, ki iz božjega spoznanja in iz premišljevanja
čudežev njegove vsegamogočnosti izvirajo. Tebi
pa, ljubi moj prijatel, prijatlica, je bil dan dar
spoznanja; tebi je bilo dano okusiti in čutiti slad¬
kosti veselja, ki iz božjega spoznanja in iz pre¬
mišljevanja del božjih tako obilno teko. Tebi je
dano z lučjo tvojega umnega duha vun iti na
piano, in v svetlobi solnčnega sija se razgledovati
nad deli božje ljubezni v prijetnem čutilu češenja
do vsegamogočnega stvarnika, kteri je vse te
lepote vstvaril zavoljo tebe. Tebi je dano, vun
iti pri jasnem čistem nebesu ponočnem, in telesne
in duhovne oči povzdigniti nakviško k lučicam ki
lesketajo na nebu, in čutiti prijetno čutilo sterme-
nja in začudenja; tebi, od te nebeške svetlobe
obsvetenemu, je dano, v sveti zveličanski zamak-

340

njenosti pasti v prali na svoje kolena in klicati z
veselo povzdignjenim sercem: Čast božjo pri¬
povedujejo nebesa, in dela njegovih
rok oznanuje podnebje.  Kaj sem jaz,
reven červ zemlje, da se mene spomniš, in svoje
veličastvo razprostiraš pred mojimi očmi? O kako
sem srečen! Vse to je stvarjeno zavoljo mene,
da spoznam tvojo ljubezen in zveličan bodem v
tem spoznanju! Glej, ljubi moj! taka preobilnost
čistega in svetega veselja še nikdar ni serca tistega
napolnovala, kteremu dar umnosti in spoznanja od
neskončne božje modrosti ni bil podeljen. Poglej
potlej še na toliko Adamovih otrok, kteri so bili ro¬
jeni med divjaki in so zrasli v divjoti in nevednosti;
ti pa si bil že od perve mladosti dobrote podu-
čenja deležen; zakaj tudi ti nisi v številu unih ne¬
srečnih in zapušenih? O spoznaj vendar, da po¬
sebna gnada božja je to, da si s tacimi in toli¬
kimi naturnimi darovi blagoslovljen.

Ako pa tudi od teh ponaturnih duhovnih da¬
rov nisi ravno nar obilniše mere prejel, premisli
še nadalje une višje in imenitniše čeznaturne  do¬
brote, ktere so ti bile že dozdaj z bogato mero
posipane. Misli, koliko jih je v nejeverstvu in
krivoverstvu rojenih; tebe pa je precej, ko si
ugledal luč sveta, sveta mati katoliška cerkev s
svojim ljubijočim maternim sercem objela, gnado
odrešenja ti podelila, te očistila vseh madežev
greha z vodo prerojenja, te posvetila v tempelj
svetega Duha, da je Oče v nebesih z dopada-
jenjem gledal nate kakor na ljubega simi. Vendar
s tem vsem še ni bilo zadosti. Zmiraj te je tudi
pod svojim ljubeznjivitn varstvom ohranila; komaj
si se prav zavedil in nektere besede govoriti za-
mogel, so te že učili tvoji starši izrekati ime ne¬
beškega Očeta in klicati vanj s serčno molitvijo.
Ko si bolj odrasel, so te duhovni pastirji pasli z

241

zveličanskimi nauki in peljali k višemu spoznanju
Boga, tvojega Očeta, in njega, ki ga je poslal,
Jezusa Kristusa. Zmisli nazaj, koliko lepih sva-
ritev si že prejel od njih, ktere ti kakor rešivne
svetila razsvetljujejo pot skoz življenje, da se ne
spodtakneš in ne padeš v brezno globoko, pogu-
bivno za vso večnost. Misli, kolikokrat si svete
zakramente prejemal, in napolnovan bil z nebeško
tolažbo; kolikokrat te je Bog s svojo gnado raz¬
svetljeval in varoval nevarnih zmot v nar imenit-
niših, verskih zadevah. Misli, kako te je iskal,
če si deleč od njega zašel; kako te je dobri
pastir, tvoj Zveličar, odvračal od temnih pre¬
padov, kterili konec je večna smert in poguba;
kako te je zgubljenega in najdenega z veseljem
sprejemal, in kakor svojo ljubo ovco, odkupljeno z
drago ceno lastne kervi, na močnih ramah skerbno
prinašal v zavetje svojega ovčnjaka. Spomni si
posebno, kolikrat ti je v zakramentu svete pokore
grehe odpustil, če si se s skesanim sercem obernil
k njemu ter odkritoserčno spoznal in rekel: Oče!
grešil sem zoper nebo in pred teboj; vzemi me zo¬
pet v število svojih služabnikov; nikdar več ne bežim
iz tvoje hiše, naj je tudi še tako terdd delo moje
službe. : — Misli še nadalje, ljubi moj, koliko časa
ti je Bog že varoval življenje, koliko priložnost
ti dajal v pretečenih letih, da bi delal dela zveli¬
čanja. Odtergaj si le nektere trenutke iz svojega
vsakdanjega trudenja, da se pomudiš nekoliko v
premišljevanju mnogoverstnih zadev in okolišin svoje
pretečenosti, spoznal boš gotovo velikost dobrot-
nosti božje, ktera te zmiraj z neizmernim blago¬
slovom napolnuje. Zares, ko bi jaz vse človeške
in angelske jezike govoril, bi ne bil v stanu
njene skazovanja s slabostno besedo imenovati in
vredno popisati bi ti ne mogel vseh.

Pogačar. Pridige.

16

242

O zato reci in spoznaj vendar dans: Kako’

dober in ljubeznjiv je do mene moj Bog! O moj
Gospod, kako bogat si ti v svojem usmiljenju,
kako velik v svoji dobrotnosti! O moja duša!
veseli se, da zamoreš z močnim glasom oznano-
vati velike gnade, ktere ti je Bog skazal.

Pa kaj sem jaz, o Gospod! da se mene ne¬
vrednega spominjaš? Jaz sem tvoje griade z no¬
gami teptal; nečast sem delal tvoji dobroti, ker
sem jo prederzno zaničeval. Breznu tvojega usmi¬
ljenja sem brezno svoje nehvaležnosti nasproti po¬
stavljal. O kako sem vendar mogel razžaliti tvoje
dobrotljivo očetovsko serce! Kako zaničljiv in za-
veržljiv sem se mogel zdeti svetim angelom tvo¬
jim in vsem izvoljenim! Kako so mogli s pra¬
vičnim gnjusom preč od mene obračati čiste po¬
glede svoje! O ti moje zgubljeno serce! ne bodi
zanaprej več tako nezvesto, tako nehvaležno, tako
sovražno proti svojemu nar večemu dobrotniku.
Zakaj bi se vendar moja duša ne podvergla po¬
polnoma svojemu Bogu, ki je take čudeže gnade
storil nad menoj?

O ljubi moj keršanski prijate! in prijatlica!
kteri se že znajdeš na srečni poti proti večnemu
zveličanju, kteri že prebivaš v svetlobi gnade
božje, pa še nektere nagnjenja rediš v svojem
sercu, ktere te zaderžujejo se popolnoma Bogu v
dar prinesti; začni vendar očitati svoji duši neza-
popadljivo lenobo. Glej na svojega Boga, kako
vse zaklade svoje ljubezni odpira, da bi te pridobil
v svojo last, in obudil v tebi nasprotno gorečo
ljubezen. Ne postajaj na zveličavni poti, na ktero
si se podal; zakaj kdor ne gre naprej, pravi sv.
Bernard, gre nazaj. O nikar se z gerdirn made¬
žem nehvaležnosti ne oskruni!

Ti pa, ljubi moj keršanski brat, kteri še
sediš v senci smerti in tičiš v blatu ostudnih pre-

243

greli, vstani brez odloga iz svojega smertnega
spanja. Povzdigni dans svoje oči nakviško k
usmiljenju in k dobrotnosti svojega Boga; še zmiraj
je pripravljen te sprejeti v svojo ljubezen , če se
oberneš k njemu iz celega serca. O nikar ne
pripusti, da bi te težko zadolženje nehvaležnosti
vekomaj pogubilo! Dans ko se dobrote njegove
v svetlem spoznanju pred teboj razgrinjajo, reci s
skesanim sercem: Zdaj hočem začeti, si ta in

uni vžitek pritergati, in v ponižni molitvi klicati v
tvojo milost; hočem iti tje pred tvojo sodnico, in
spoznati pred teboj in tvojim namestnikom svojo
hudobijo in reči: Grešil sem zoper nebo in pred
teboj; vzemi me zopet v število svojih služabnikov;
nič več se nočem ločiti od tebe; zvestobo večno
ti ohranim; poterdi z nebeških višav moj terdni
sklep, in zlivaje nanj svoj blagoslov reci v sveti
ljubezni: Amen.

16  *

344

4. Postna pridiga.

Spoznal bom svojo krivico Gospodu , in
ti si mi odpustil hudobijo mojega
greha.  Ps. 31, 5.

H^rečudna je lepota, s ktero Jezus, ženin nebeški,
obleče zveličano dušo, ko si jo v zakramentu
svetega kersta posveti in zaroči v nevesto- O
kako se povzdiguje v sladkem veselju serce, ko
se v gledanju take lepote mudi! Noben madež
ne oskrunja lepega oblačila, s kterim je obdana;
svetloba njegove čistosti oči duhovne prijetno bliši,
ker je oprano s kervjo Jagnjetovo, kteri sami
je moč dana, popolnoma očiševati. Ravno tisti
sveti Duh, ki se je pri kerstu v jordanski reki
nad glavo Kristusovo prikazal, prebiva tudi v
sercu prerojenega človeka, in sicer z vso polnostjo
svoje ljubezni in tistega miru, iz kterega sladko
zveličanje otročjih let izvira- Povejte mi, ljubi
moji, nima li neke posebne ljubeznjivosti v sebi
mladostnih let nedolžnost? Nima li v sebi neke
čudne oblasti čez človeške serca? Kolikokrat
ste že srečne imenovali in si nazaj želeli tiste
rajske leta, v kterih tudi vaše duše niso poznale
še nobene grenkosti notrajnega nepokoja? Gotovo,
lepa je lilija nedolžnosti in čistosti, ktero gnada
svetega Duha v sercu človekovem vsadi; s svojo
lepoto oči razveseljuje in prijeten duh razširja
okrog sebe. Blagor njemu, ki jo skerbno varuje,

245

(la um ne zvene v roki, tudi kadar solnce ze¬
meljskega dneva bolj žgeče nad njegovo glavo
vstaja.

In kar Marija, svetla danica, sveti na nebu
in s svojo nebeško čistostjo oči človeške razsvet¬
ljuje, šteje cerkev Kristusa, njenega božjega
Sina, velike trume, z njegovo kervjo odkupljene,
ktere so obleko čistosti in svetosti neomadeža-
no do zadnjega zdihljaja ohranile. S svetim ve¬
seljem gleda mati katoliška cerkev na te zveli¬
čane kore svojih otrok, ki z lilijo kerstne nedolž¬
nosti pred tronom Jagnjeta stoje. Vendar ne
samo to; koliko jih je teh nedolžnih duš, ki so s
svojo nedolžnostjo in čistostjo tudi nar ojstrejšo
pokoro strinjale! O koliko preblagih Jezusovih
služabnikov je brez usmiljenja križalo svoje meso !
Kako so bili znajdljivi v delih terde pokore, da bi
postali svojemu ljubljenemu Zveličarju zmiraj bolj
enaki! Kako je bilo goreče njih hrepenenje, v
zvezi s svojim nebeškim spokornikom tudi za
grehe vsega človeštva zadostovati! Koliko del
zaslužljivih so opravili, ki se stekajo v bogati
zaklad, iz kterega cerkev zajema, kadar odpustke
deli! O ljubeznjivi moji! vzdignimo se, in ker
teh svetih nedolžnih spokornikov nismo posnemali
v nedolžnosti, jih posnemajmo vsaj v spokornosti.
Kdo zmed nas bi z žalostjo ne spoznal, da mu je
prav zelo treba v ognju pokore očistiti svojo dušo?
In kolikor globokeje to čutimo v svojih sercih,
toliko močnejše nas bo gnalo razžaljeni pravici
božji zadostiti. Dovolite tedaj, da se napolnimo dans
z duhom resnične pokore, ter si pred oči postavimo
težo greha in dolgo versto pregreh, s kterimi smo
že omadeževali svoje duše in ncčast delali svojemu
Bogu. Zdi se mi, da mi veh' to uro Bog po pre¬
roku Izaiju: Vpij in ne jen j aj; kakor tr o-

246

beuta povzdigni svoj glas , in o znanuj
mojemu ljudstvu njegovo hudobijo.

vi.

/l\ 'l'

Grenke solze je točil naš Zveličar, ko je z
ginjenim sercem gledal tje na sveto mesto .Jeru¬
zalem in njegove prebivavce. Previdil je namreč
v svojem duhu vso nevihto jeze božje, ki jim je
protila, ker so zavergli njega, vogelni kamen,
podlogo živega tempeljna, zidanega za izvoljeno
ljudstvo nove in večne zaveze. Previdil je, da se
ne bodo poprijeli svojega deleža v kraljestvu bož¬
jem, temuč z znamnjem zaverženja zaznamovani
oznanovali ojstrost pravice božje med narodi , ki
pridejo od izhoda in zahoda na častne mesta pri
mizi Jagnjetovi. Kolikokrat je mili Zveličar hotel
zbrati pod perute svojega varstva Izraelove otroke,
pa niso hotli! Z lastnim težkim zadolženjem so
zamudili dragi čas, ki jim je bil odmerjen v zve¬
ličanje. Terdovratnost, s ktero so v svojih gre¬
hih , v svoji nespokornosti ostali, je nazadnje mero
prizanesljivosti božje spraznila, vso polnost jeze
božje in vso težo ojstrih kazen nanje sklicala,
da so slišati mogli iz ust neskončno pravičnega
sodnika sodbo zaverženja. O kakšno strašno
hudo mora biti greh, ki je s tako bridkostjo sol¬
za napolnil Zveličarjevo usmiljeno serce, in tak
dereč naliv zlegov iz kozarca serda božjega izlil na
ljudstvo izvoljeno!

Pojdite pa, ljubi moji, še v svojih mislih na¬
zaj v čase stare zaveze, in živo si pred oči po¬
stavite tistega svetega kralja, kteri je bil podoba
prihodnjega Mesija; postavite si pred oči ojstrega
spokornika Davida. Tudi on je bil postal nezvest
Bogu, svojemu Gospodu; v neobvarovani uri, ko
je pozabil čuti nad seboj, se mu približa sovraž¬
nik človekove blagosti, vžge ogenj njegove pože-

347

ljivosti, in ga podere v globoko brezno kervavega
zadolženja. Ko je pa po svarjenju in očitanju
prerokovem bil pripeljan k spoznanju globokosti
nesrečnega padca, kakšne strašne bolečine je zbu¬
dilo v njegovem sercu to spoznanje! Kolikor
svetleje mu je stala ostudnost greha pred dušnimi
očmi, toliko bolj se je razbolela skeleča rana
raztertega serca, toliko bolj je čutil težo strašnega
kamna, zavaljenega na uboge persi, zbadane od
tavžent mečev. Vsako veselje, vsak sicer nedol¬
žen vžitek mu je grenil spomin na storjeno hudo¬
bijo. Kruh, ki' ga je jedel, je bil potresen s pe¬
pelom, pijača, ki sicer razveseljuje serce člove¬
kovo, je bila namešana s solzami, postelja, ki
sicer utrudenim udom sladak počitek daje, je bila
zanj mesto žalovanja in zdihovanja: z eno besedo,
misel na grozovito pregreho je ves mir pregnala
iz njegove duše. O kakšno hudo mora biti greh,
ker človeka, ki ga spozna v svojem duhu, v tako
globočino žalosti pogrezne!

Obernite se, kristjani moji, še k brezštevil¬
nim trumam svetih spokornikov nove zaveze. S
kolikimi potoki solza je obžalovala Magdalena po¬
prejšnjo Jahkomišljenost in raztresenost življenja!
Kako bridko je objokoval svojo zatajbo sveti apo-
stelj Peter! O ko bi mogle govoriti egiptovske,
palestinske in sirske in še druge samotne pušave,
klicale bi z močnim glasom spačenim človeškim
narodom, kakšni potoki solza so zavoljo greha
njih suho in pusto zemljo močili! O ve terde
skale, ki ste tolikrat vpitja jokajočih spokorni¬
kov donele, odmevajte še enkrat ta žalostni glas
z veliko močjo, da ga slišijo vsi, ki so zakopani
v smertnem spanju, da se pretresejo in zbudč iz
grešnih navad, da spregledajo in se zavejo, kak¬
šen grenak sad drevo pregrehe rodi. Vi, temnih
gojzdov sveti zidovi, nam tudi povejte, kolikrat

248

so se globoki zdihljeji iz vaše tihote proti nebu
vzdigovali ; pokažite nam pekoče serčne rane,
vsekane po grehu, ki so v zavetju vašega mirti
tolikrat kervovele in zadostovale ojstrosti pravice
božje. Ljubeznjivi moj kristjan, boš li mogel
še motiti svojo dušo s takimi goljufivimi mislimi,
da greh ni nar veče in nar strašnejše hudo, ki
more zadeti človeka, greh, ki je že s tako bridko
žalostjo, s takimi grenkimi solzami zemljo napajal?

V resnici nar veča in nar strašnejša nesreča,
v ktero stvarjeni človek pasti zamore, je greli.
Iz ljubezni je Bog človeka vstvaril, da bi ga de¬
ležnega storil zveličanja, kterega on sam iz sebe
vekomaj vživa; prosto voljo mu je dal, da se za¬
more z njim skleniti v nasprotni ljubezni, in najti
v njem in vživati tisto mero blagosti, ki vse nje¬
gove dušne in telesne moči preobilno napolni. To
čisto ljubezen svojega nebeškega Očeta grešnik
zaničuje in zametuje, ker s tem, da njegovi volji
in njegovim zapovedim, razodetim po prerokih in
po edinorojenem Sinu, prederzno nasprotuje, pred
nebom in zemljo zapriča, da svojega zveličanja
noče v Bogu, temuč sam v sebi, v svojih nag¬
njenjih in mesenih sladnostih, in v drugih nečimur-
nih, minljivih, stvarjenih rečeh iskati. Zato pravi
sveti psalmist: Tebi samemu sem grešil in
hudo pred teboj storil;  zato kliče iz globo¬
čine skesanega serca: V tebe kličem, o Go¬
spod, usmili se me, ozdravi mojo dušo;
zakaj tebi sem grešil.  Kjerkoli in komur¬
koli na zemlji človek krivico stori, je vendar le
zmiraj Oče v nebesih tisti, kterega svetost in lju¬
bezen razžali in zaničuje. Zares, le ta, ki veli¬
kost ljubezni in svetosti božje pozna, zamore vso
težo grešnega zadolženja premeriti, ker človek z
njim ravno to svetost in ljubezen od sebe pahne
in zaverže, se tako v globočino svoje lastne rev-

249

šine in praznote pogrezne, in si v sercu ogenj
večnega nepokoja vžge, kterega ne pogase vsi
zakladi sveta. Kakor ojster meč je pregreha, ki
zvezo ljubezni med Bogom in stvarjehim človekom
razterga, ter vtopi človeka v plame večnega so¬
vraštva. Se bomo tedaj še čudili, da so kristjani,
gledajoči z lučjo svete vere ostudnost božjega
razžaljenja, take potoke solz prelivali zavoljo greha,
kteremu so sami kdaj služili, ali so v njegovi
sužnosti svojega bližnjega vidili koperneti ?

Strašno težo zadolženja zavali človeku na
glavo že en sam greh, ker zoperva nar čistejši
ljubezni večnega Očeta in v globoko brezno več¬
nega zaverženja pogrezne. Zdaj pa pomisli, o
človek! koliko je število grehov, ki tvojo vest
težijo, in so tvojo dušo ranili za smert. Poglej
nazaj v svoje otročje letaj morebiti boš že zdi¬
hovati mogel s svetim Avguštinom: Tako maj¬
hen deček, in že tako velik grešnik  —
in žalostno klicati s psalmistom: Grehov moje
mladosti in mojih nevednost se ne spo¬
minjaj, o Gospod!  Znabiti je bila zgodaj, o
le prezgodaj zate zgubljena gnada nedolžnosti.
Morebiti si krnalo, ko se je zbudil tvoj duh k
prostosti, od sebe vergel sladki jarrn Gospodov,
se odtegnil njegovi postavi, in zgubil znamnje
svetega Duha, s kterirn je ljubezen Zveličarja
tvojo dušo zaznamovala, znamnje otrok božjih, s
kterim morajo vsi biti zaznamovani, ki hočejo kdaj
stati pred sedežem Jagnjetovim v nebesih. More¬
biti so se le prezgodaj zaperle tvoje ušesa svetim
besedam božje modrosti, in se odperle zapeljivemu
vabljenju lažnjivega duha, ki ti je rekel: Sin

verzi se v sladnosti življenja, kamor te žene nag¬
njenj 6  tvojega lastnega serca, — in si tako iz
blaživne sužnosti gnade božje stopil v pogubivno
sužnost požeijivosti in laži. Pomisli še potem

250

koliko let že živiš v grehih in grešnih navadah;
kako so se v tein dolgem času povikšale in po¬
množile tvoje hudobije. Povej mi, če moreš,
kolikokrat si v preteklih letih z mislimi, z besedami
in z djanji grešil; kolikokrat si odvernil svoje
misli od Boga in njegove svete postave, od Boga,
kteri te ljubi in ima zmiraj v svojem očetovskem
sercu zate misli odrešenja in zveličanja; koliko¬
krat so bile napčne, nečiste, krivične tvoje želje,
ker si, božji volji nasproti, hrepenel po krivičnem
blagu, po tistih mesenih sladnostih, ktere človeka,
v čigar duhu neumerjočem sveti luč gnade nebeške,
ponižajo med neumno živino. Misli, kolikrat je
tvoj jezik, kteri bi imel čast božjo in ljubezen
njegovo razglaševati, nečast delal njegovemu pre¬
svetemu imenu; kolikokrat si ga preklinjal, njega,
kterega dobrotnost je zmiraj pripravljena, obilnost
blagoslova ti podedovati; kolikrat so bile tvoje
ostudne besede kakor ognjene psice, ker so mo¬
rile v tvojih keršanskih bratih lepo nedolžnost;
kolikrat si z lažnjivimi govori ranil svojega bliž¬
njega dobro ime, in tako nar strašnejši rop storil
nad njim. Preiši v svojih mislih vse svoje hu¬
dobne nagnjenja in strasti; spomni se, kolikrat si
neustavljivo deri za njimi in jih z ognjeno žejo
nasitoval; kolikrat je gorelo tvoje serce v sovraštvu
in v divjih mislih maš e vanj a; kolikrat si obkladal
svoje roke s krivico, ali si žalil in boleče zbadal
serce svojega bližnjiga s prevzetno visokostjo in
neukroteno serditostjo. Oe vse to in še drugo
premisliš in si živo pred oči postaviš, boš osra-
moten spoznal in dajal sam sebi spričevanje, da
' število tvojih večih in manjših grehov, s kterimi
si ranil božjo ljubezen in jo zametoval, preseže
število las tvojih na glavi; boš zdihoval v svoji
bridkosti s svetim psalmistom: Obdajajo me
zlegi, kterih ni števila; moje pregrehe

251

so me popadle, in nisem mogel gledati;
več jih je, ko las na moji glavi, in moje
serce me je zapustilo.

Posebej pa premisli še velikost nehvaležnosti
svoje do Boga; zakaj ona je poglavitni greh, či¬
gar hudobija se na druge izteka, in jih neskončno
večje in težje stori. Preštej, če ti je mogoče,
vse njegove dobrote, kterih se je spačenost tvo¬
jega serca v njegovo razžaljenje in nečast poslu¬
ževala; vse razsvetljenja, ktere si zametoval, vse
vabljenja gnade, kterim si se odtegoval, vse za¬
kramente , ktere si po nevrednem prejemal. Kje
je ves tisti sad, ki ga je Bog od tvojega serca
pričakoval? Kje vsa tista lepota, s ktero ti je
botla ljubezen božja dušo ogerniti? O vse to je
pregrešnost oskrunila in ognjusila tvoja prederznost !
Premisli, da je tvoja nehvaležnost morebiti že
blizo do take strašne visokosti prirasla, da v svoji
slepoti vedno od Boga bežiš proti breznu večne
pogube, dasiravno usmiljeni Oče nikdar ne neha
te vabiti in klicati pod varstvo svoje ljubezni.

Glej tedaj, kolikrat si zametoval božjo lju¬
bezen , in v kakšno strašno nevarnost te je pri¬
pravil nesrečni greh. Boš li mogel uterditi svoje
serce, da bo terje, ko skale egiptovskih pušav, ktere
so z močnim glasom odmevale vpitje jokajočih
spokornikov? Ne bode Ji tudi tvoje serce vendar
že odgovorilo s solzami pokore glasu kličejočega
Boga? Upanje imam, kristjani moji, da bo spo¬
znanje velike hudobije in ostudnosti greha omečilo
vaše serca, in porečete zdaj v bridkosti svoje
duše : O moj Bog, kako se smem prederzniti in

stopiti pred tvoje obličje! Gnjusoba sem pred
tvojimi očmi, nehvaležnost sama in hudobija! Je
li mogoče , da sem se tako deleč zgubil v terdo-
vratnosti in nehvaležnosti, da ni nobenega počutka
mojega telesa, nobene moči moje duše, ktere bi

252

ne bil z grehi oskrunil? da ni skoraj nobene ure
v mojem življenju, ktere bi ne bil z madežem greha
zaznamoval? Oh, je li to plačilo, ki ga svojemu
Zveličarju prinašam za drago kri, ki jo je zame
prelival?

O blagor tebi, če spoznanje gnjusobe in
obilnosti pregrehe to zveličansko žalost v tebi
obudi! Pokažem ti potem Zveličarja, in rečem
tvojemu sercu, naj se k svetemu upanju povzdigne.
Studenec ljubezni Kristusa tvojega je zate še od-
pert. On ki je odvalil kamen od groba grešnega
človeškega rodu, je še pripravljen tudi kamen od
groba tvojega skesanega serca odvaliti. Stopi tje
k njemu in reci z velikim spokornikom Davidom:
Usmili se me, o Bog, po svoji veliki milo¬
sti, in po obilnosti svojega usmiljenja
izbriši mojo hudobijo. Ope ri me čedalje
bolj od moje krivice, in očisti me od moje
pregrehe, ker spoznam svojo hudobijo, in
moj greh je vedno pred menoj. Pokropi
me z hizopom, in bom očišen; operi me, in
bel bom bolj ko sneg. Iz globočine vpijem
k tebi, usliši  moj  glas. Stopi le k njemu z
verno in zaupljivo ljubeznijo in s terdnim sklepom,
da se hočeš s pomočjo njegove usmiljene gnade
z vsemi močmi ponižane duše neprenehoma truditi,
vse grehe s korenino izruvati iz njive svojega
serca, posebno tiste, kteri nar bolj težijo in nar
bolj opovirajo tvojo dušo, da se ne povzdigne na
perutah ljubezni prosto proti nebu, proti stvarniku
svojemu in odrešeniku. Ako storiš še terdno ob¬
ljubo,  tudi z deli pokore, z molitvijo, s postom
in z milošino, ktera po besedah sv. pisma za¬
krije obilnost grehov, zadostovati razžaljeni božji
svetosti in zaničevani ljubezni, zamoreš potlej z
veselim zaupanjem pred Jezusa stopiti in mu reči:
Zdaj, o Jezus! ko me tvoja ljubezen s svetim

253

upanjem napolnuje, ko me tvoja luč razsvetljuje,
ko tvoja gnada stoji pred vratmi mojega serca,
želeča sama v njem gospodovati, zdaj ti odprem
široko to revno serce, gospoduj v njem s kraljevo
oblastjo; vekomaj bode moja nar veča čast nositi
zlate vezi tvoje milosti in ljubezni. Spominjaj se,
o Gospod! da nisi prišel pogubljevat, temuč zve¬
ličat, da si ti naš odrešenik in srednik pri Očetu.
Kjer so pregrehe obilne, tam daj, da še obilniše
teče tvoja gnada. Od zdaj zanaprej se prepustim
tvojemu neskončnemu usmiljenju. Sprejmi me, posedi
me,, in obnovi me v svoji pravici in resnici; izreci
tolaživno besedo: Tako je, pridem kmalo.

Amen. Pridi, o Gospod Jezus!  Amen.


254

9 .

5. Postna pridiga.

Blagor mertvim , ki nmerjejo v Gospodu;
zakaj njih dela grejo za njimi.  Skrivil,
raz. 13, 15.

JUgjmiraj bolj se približujejo dnevi, v kterib bomo
praznovali sveto skrivnost odrešenja, ki je bilo
dopolnjeno v grenkem terpljenju in v smerti Jezusa
K ristusa. Kmalo ga bomo vidili viseti med nebom
in zemljo in slišali iz njegovih ust zveličanski glas:
Dopolnjeno je. To je bil tisti mogočni glas,
s kterim je bilo doveršeno delo nove stvaritve, in
izpolnjena mera zadostenja, ki ga je nedolžni spo¬
kornik nebeškemu Očetu prinesel v dar za grešni
rod človeški. Kaj je bilo njegovo življenje dru-
zega, kakor pokora? Našo revšino je nase vzel,
naše bolečine je nosil, in je bil stert zavoljo naših
hudobij, da bi jih izbrisal iz dolžnih bukev, in
uterdil pravičnost in svetost na zemlji. Obložen s
križem reve človeške je zato živel v krotkosti in
ponižnosti med svojim ljudstvom, in hodil po ter-
njevi poti sovražnega nasprotovanja, dokler da je,
popolnoma vdan v voljo Očetovo, na altarju sve¬
tega križa svoje drago življenje v svoji kervi izlil
za zveličanje svojih bratov. In glejte, kristjani
moji, na tej težavni poti s kakšnim glasom nam
kliče? Kdor hoče moj učenec biti, pravi —
kdor hoče priti za menoj v mojo čast — naj sam
sebe zatajuje, naj vzame svoj križ nase

255

vsak dan, in naj hodi k  a menoj. Kako dolgo,
ljubeznivi moji, bomo še svoje serca zapirali tem
besedam, tako prijazno vabijočim? Kako dolgo
bomo še odlašali hoditi za Jezusom po poti križa
in poterpežljivosti ? Kdaj bo prišel tisti postni čas,
v kterein se bomo za praznovanje smerti in vsta¬
jenja Zveličarjevega pripravili z vrednimi sadovi
pokore? Morebiti, ljubi moj! so letošnji postni
dnevi zate že zadnji, v kterih te mati katoliška
cerkev opominja s tega svetega kraja, skleniti z
darovavnim življenjem Jezusovim dar tvojega
lastnega življenja, da se ti ne bo bati v smerti
ločenemu biti od njega, ki je pot, resnica in živ¬
ljenje. Se štirnajst dni je; o nikar jih ne pusti
memo iti brez bogatega dobička za večnost, ktera
te bo morebiti kmalo sprejela. To je prijeten čas,
to so dnevi zveličanja. Svet strah naj nas zdaj
vse presune in pretrese, kristjani moji,  da nam
jih naša terdovratnost ne spreoberne v dneve zaver-
ženja in pogube; zakaj kdor pomoč gnade, ki mu
jo dobrotljivi Bog ponuja v njegovo odrešenje,
stanovitno in prederzno zametuje, temu jo odtegne
in ga zinane s težo strašne besede: Kdor ne

veruje v imenu Gospoda našega Jezusa
Kristusa, je že sojen.  l)a nas ojstrost te
sodbe ne zadene, svojih sere gnadi, ktera nas
vabi, kliče, vleče, nikar ne zaklenimo, temuč
umrimo grehu in grešnim navadam. Misli na
poslednje reči,  opominja sveti Duh v svetem
pismu, in vekomaj ne boš grešil.  Premišljujmo
tedaj danš poslednje človeka, namreč smert, ktera
konec stori vsem našim skerbem in prizadevam.
Stara resnica je . to, ki vam. jo dans želim pred
oči postaviti; vendar le premalo si jo jemljemo k
sercu. Pripravite se, ljubi moji, da se vam glo¬
boko v dušo vtisne, in vas varuje greha vekomaj.
* * *

256

Odmenjeno je človeku enkrat umreti;
po tem pa je sodba. To je železna postava,
od ktere nobeden Adamovih otrok ni izvzet. Bodi
si visok ali nizek, bogat ali reven, učen ali ne¬
veden, pod težkim jarmom neogibljive tirjatve smerti
mora obležati. Plačilo je zadolženja, v čigar
brezno je greh nepokoršine naših pervih staršev
pahnil ves človeški rod. Nihče se ne odtegne tej
osodi; ojstra smertna kosa nobenega razločka, ne
stanu ne starosti, ne pozna. Posebno tisti, ki se
je njeni vseobsežni oblasti ustavljal sedemdeset,
osemdeset ali še več let, sme gotov biti, da se
ji ne bo več dolgo branil, ko bi tudi vsa živost
in terdnost mladostne kervi še njegove ude pre¬
grevala. Kakor grozovit meč je smert, ki ga je
greh zasadil v človeško življenje, da ga razdeli
na dvoje, človeka, kterega je ljubezen stvarni¬
kova z neumerjočnostjo oblekla. Truplo, to pre¬
čudno delo vsegamogočnosti, ki je bilo po volji
božji v sklenitvi z neminljivim duhom k neminlji¬
vosti poklicano, usahne kakor trava; kadar se
studenec oživljajočih moči usuši, razpade in se
razspe v prah, in pusti dušo samo, dušo, ktera
ga je ljubila kakor svojega življenja prijaznega
tovarša. In naj se tudi pretrese človekovo serce,
kadar misli na uro te grenke ločitve, to je vendar
žalostna gotovost, da bo enkrat za vsakterega bila.

Ali kdo je gori šel in je bral v bukvah skle¬
pov božjih premodrih število dnov, kar mu jih je
še odločenih? Le eno je gotovo, da se bodo
iztekli; kako deleč pa da nit življenja še seže,
nobeni človeški umetnosti in učenosti vediti in pre-
viditi ni dano. Gosto zagrinjalo je raztegnjeno pred
našimi očmi, ktero nam zalemu uje pogled v prihod¬
nost, in nam zakriva to, kar se znajde unstran
današnjega dneva, tako da je jutrišnji dan poln
skrivnost za nas. Premisli, o človek, večkrat

257

negotovost dneva, kteri se bo zadnji imenoval v
tvojem življenju. Ura bo prišla, ko bo mogla
zapustiti tvoja duša telo. Ali bo pa prišla po
zimi ali po letu, v jeseni ali spomladi, na deželi
ali v mestu, doma ali na ptujem, po dnevi ali po
noči, to vse je skrito človeškim očem. Ali bo
prišla neprevidoma ali s pripravljanjem, ali po
dolgi ali kratki bolezni; ali boš najdel duhovna,
kteri bi te spovedal, ali ne: — vse to je neznano,
in nič druzega ne vemo, kakor da bomo umerli
gotovo in morebiti veliko pred, kakor mislimo.

Misli, ljubi moj, kako bo svet jenjal biti zate
v tisti uri, kako bo zginil pred tvojimi očmi; za¬
kaj zginile bodo kakor senca pred teboj vse vese¬
lice , nečimurnosti, bogastva, čast in imenitnost in
prijatelstva in vse, kar si cenil in po čimur si
hrepenel na zemlji. O kako majhno in malo vre¬
dno se ti bo takrat vse to zdelo! O jaz nesrečni!
boš žalosten zdihoval, zavoljo takih nečimurnost sem
vse zgubil — večnost za minljivost. Nasproti
pa bodo v vsi svoji častitljivosti stale pred tvojim
duhom dobre dela, dela božje ljubezni in ljubezni
do bližnjega, dela, s kterimi se bližnjemu na duši
ali na telesu pomaga. Ljubeznjive se ti bodo
zdele dela pokore, zatajevanja, premagovanja sa¬
mega sebe in krotenja pregrešnih nagnjenj in
strast. Vso svojo prijetnost bodo razgrinjale pred
tvojim duhom lepe čednosti ponižnosti, krotkosti,
poterpežljivosti, zmernosti, treznosti, čistosti in
sramožljivosti. Kako sladke se ti bodo zdele
tiste ure, v kterih je slabemu in grešnemu človeku
pripušeno, se v molitvi povzdigniti proti nebu
svoje vošila in želje, svoje češenje in svojo za¬
hvalo iz polnosti serca izliti pred' tron dobrotlji¬
vega stvarnika,> se skleniti z njim, ljubijočim
Očetom, v otročji ljubezni! Zdihoval boš iz glo¬
bočine svojega že umirajočega serca: O zakaj

Pogačar. Pridige, -j«

258

nisem hodil po tej ljubeznjivi poti in prijetni! O
če je ravno včasih bila s ternjem posuta, zdaj
vidim, kako tudi lepo cveteče rože rastejo na njej,
ki s svojimi dišavami pozive dušo in ji moč dajo,
serčno stopati po tej poti do višave neminljivega
miru in veselja v Bogu! O jaz nespametni! za¬
kaj sem vendar namesti ponižne prizanesljivosti v
svoji ošabnosti majhno razžaljivo besedo svo¬
jemu keršanskemu bratu štel v veliko pregreho,
in sem pasel misli maševanja in sovraštva do njega
v svojem sercu! Kakšna slepota me je vendar
zmotila, da sem svoje roke omadeževal s krivič¬
nim blagom, kterega vživati ne smem, obderžati
ne morem! Zakaj sem poslušal priliznjene besede
zapeljivega duha, kteri se mi z grenkim zasra¬
movanjem zdaj posmehuje, in se veseli strašne,
pogubne nevarnosti, v ktero me je pripravil?

V  tej uri, ljubi moj, ne boš mogel sam
sebe več goljufati. Tvoje žile bodo zastajale, po¬
časi ugasnili tvoji telesni počutki, otemnele tvoje
oči, da bodo zbežale pred teboj vse lepoti je in
sladnosti sveta, s kterimi si mamil svojo dušo.
In duša, tako samotna pušena, bo zdaj vidila svetlo
vse krive pota zemeljskega življenja. Bukve bodo
stale odperle, v kterih so z žarečimi čerkami zapi¬
sane vse gnade, ktere si zametoval, vse prilož¬
nosti k dobremu, kterih se nisi hotel poslužiti, vse
opominjevanja, kterim si svoje serce zapiral, vsi
srečni in nesrečni napadi, ktere ti je pošiljala
usmiljena previdnost božja, iz smertnega spanja
te zbuditi. Razločno bo vidila zaznamovane vse
velike in majhne grehe, in kar se ji je poprej
majhno zdelo, to bo morebiti takrat v strašni ve¬
likosti pred njo stalo, Z eno besedo: bukve

bodo odperte, po kterih bo nar svetejši in nar
pravičniši sodnik storil sodbo za vso večnost.

259

Pomisli žalostno slovo, ki ga bo tvoja duša
takrat mogla dati svetu, vsem njegovim zakladom
in nečimurnostim; slovo, ki ga bo dajala tvojim pri-
jatlom, ha ktere si bil morebiti navezan z nespa¬
metno ljubeznijo ; slovo, ki ga bo dajala tvoji žlahti,
tvojim otrokom, za kterih časno srečo si s pre-
silno skerbljivostjo skerbel, pa pozabil jim deliti
kruha, ki živi za večnost; slovo, ki ga bo mogla
dati tvojemu možu, tvoji ženi, celo svojemu last¬
nemu telesu, kterega bo, za gnjilobo pripravlje¬
nega, zapustila*

Misli, kako bodo hiteli, to truplo iz hiše
nesti in zakopati v zemljo, truplo, kteremu je bil
veči del tvojega trudenja odločen* O kako kmalo
te bodo po pogrebu pozabili, ravno tako, kakor
ti kinalo pozabiš dragih mertvih! Naj v miru po¬
čiva , porečejo, in s tem bo tudi tebi svet slovo
dal za zmiraj. O smert, kako si pač neusmiljena!
Nikomur ne prizaneseš, in v enem trenutku izpih-
neš ves bliš sveta!

Kako kmalo tudi človek na poti življenja
dospe k koncu svojega potovanja! Mojzes v svo¬
jem psalmu že navadnemu človekovemu življenju
ne odloči več, kakor nekaj čez sedemdeset let;
to bi bilo okoli 25.550 dni. (Je pogledamo to
število dni človeškega življenja, se nam mora
zdeti precej veliko, in komaj bi si upali tožiti čez
kratkost življenja. In v resnici ta mera časa na¬
šemu popotovanju odločenega, je velika zadosti,
da se učimo terpeti in delati, kar nam je v zve¬
ličanje potrebno; je pa tudi silno prevelika, če
nam brezštevilne ure tega zemeljskega dneva v
zmotah in v pregrehah, v spačenosti in razujzda-
nosti pretečejo* Njim, kterih ure so le z znam-
njem grehov zaznamovane, bi jaz vošil, da bi
ne imeli vzroka čez dolg čas tožiti. Zakaj, kak¬
šna groza jih bo mogla zadnjo uro spreleteti, kjer

17  *

260

bo cela pretečenost odperta pred njih dušo, če z
enim pogledom to dolgo versto, zdaj popolnoma
odvito, to dolgo versto ur in minut pregledajo, ki
so jih zapravili v hudobii? Ce pa pogledamo sa¬
mo na tek človeških let, ko bi jih bilo ravno se¬
demdeset ali še več, kako hitro se steko v morje
večnosti! Pomisli le, ljubi moj, kako hitro so ti
pretekle ure današnjega dneva, kako hitro dnevi
pretečenega tedna, kako hitro tedni pretečenega
leta, kako hitro leta dozdanjega življenja; zginile
so ti, kakor nočne sanje. Tako se ti bodo hitro
zmaknile tudi prihodnje, preden se boš prav za¬
vedi!; naenkrat se boš v večeru svojega življenja
znajdel, in na meji tiste noči, kjer luč tvojih te¬
lesnih oči ugasne. Pa koliko zmed nas, ljubi
moji, koliko zmed vseh, ki smo tukaj zbrani, bo
doseglo tako starost, od kakoršne Mojzes govori?
Morebiti se je solnce mojega dneva, morebiti tudi
dneva tvojega življenja, ki še le petnajst, ali dvaj¬
set, ali pet in dvajset let šteješ, nagnilo že k
zahodu, morebiti da bo že kmalo šlo za goro; —
kdo ve, ali v božji gnadi?

V Pizi, imenitnem mestu na Toskanskem, je
pokopališno ozidje z raznimi malarijami ozaljšano.
Med njimi slovi posebno ena, po Organjatovi roki
mojstersko izpeljana, ker se tu berhkota in groza
v čudni strimbi vidite. Precej pred seboj na levo
ugledaš prijeten rajsk vert, kjer je med dišečim
drevjem južnega podnebja razpet nježen šotor,
s širokolistnatimi brajdami preprežen in obsenčen.
Pod zeleno streho sede se v lahkih pomladanskih
sapicah hladijo zali gospodje in viteški mladenči,
lepe, dragoceno okinčane gospe in gospodičine,
Zlati kozarci se bliše pred njimi; zmed mladenčev
in lepih gospodičin jih nekaj na gosli in citre igra,
nekaj jih poje; vse je radost in šala, in sladko
razveseljevanje, kakor je bilo kdaj v bogatih

261

laških mestih v navadi. Koj pred teboj na desni
strani se pa kaže ves drugačen uzor. Tam v
širokem žrelu temotne jame vidiš odperte žerdi, v
kterih so rnertve trupla kronanih knezov, visokih
duhovnih in deželskih gospodov in imenitnih gospa
na ogled postavljene. Drugi visoki gospodje in
gospe, sedeči na bogato opravljenih konjih, se ka¬
žejo pred jamo na vhodu. In kakor se vihajo,
penijo in vstavljajo konji, gnani in podeni od ger-
dih pošast, ki letajo v zraku, morajo vendar le
v jamo, iz ktere duh gnjilobe in trohnobe vanje
puhti. Pa tudi na uni strani, nad rajskim zemelj¬
skim verticem, eden teh morivnih angelov že svoje
Černe perute razprostira, in viditi je, kakor da bi
si bil eno nar gorših gospodičin odbral, proteč, jo
še dans vzeti iz radostne družbe. — Kakšna
pridiga je to, ki jo je malar z živimi barvami na
pokopališno ozidje vpisal? Vsem prihajajočim je
hotel v serce klicati ravno to resnico, ki sem vam
jo poprej pred dušne oči postavljal. Nemila smert
preži za vsakoršnim človeškim početjem, za vsa¬
ko družbino raztresenostjo, za vsako počutno ve¬
selico. Nobena visokost stanu, nobena slavnost
imena se ji ne vstavi; ne premaga je ne moška
hrabrost, ne mladostna živost. Morebiti je morivni
angel tudi od nas, ki smo tukaj zbrani, si že za
dans ali za prihodnji teden kterega odbral, da bo
tirjal njegovo dušo in mu telesne moči razdjal. O
kristjan moj ! vzemi si to k sercu, in vprašaj se
resnobno: Oe mene zadene, kakšen bo potem

moj delež?

Duša neumerjoča bo telo mertvo zapustila in
bo pušena sama. Povej mi, o človek, če moreš
po kteri poti se bo obernifa zdaj? Ako je tukaj
le svet in njegove nečimurnosti iskala, v smerti
ne bo le sama, ampak tudi samotna, ker ji je
odtergan svet in vse posvetno; sama sebi in svoji

362

revšini bode prepušena. Ako se je pa uterdila
tukaj v gnadi in ljubezni božji, v smerti, od ce¬
lega sveta ločena, vendar ne bo samotna in za-
pušena, ker je združena s svojim stvarnikom; v
moči njegove gnade se bo povzdignila nakviško
k tisti visokosti, kjer zveličani Zveličarja v več¬
nem miru vživajo.

Bog je poklical Mojzesa pred njegovo smerfjo
na visoko goro Nebo, s ktere se je velik razvid
odperl pred njim. Pod seboj med stermim ska¬
lovjem je vidil strašno jezero, ki se mertvo morje
imenuje. Nobena stvar v njem ne more živeti;
tudi njegovi bregovi so žalostna pustota, v kteri
ni najti nobenega sledu življenja, ker tu nobena
zel ne zeleni, nobena cvetlica ne cvete. Naprej
pa čez to morje se je pokazala njegovim očem
dežela, od ktere je Bog rekel, da po njej med
in mleko teče. Razgrinjala se je pred njim lepa
rodovitna planjava jerihunska, s košatimi palmami
obrašena; tudi bogati vinogradi engadski in vse
lepote trat in gričev palestinskih so se skazovale
pred Mojzesovim pogledom. Dežela obljube je
bila to, v ktero priti modremu vojvodu božjega
ljudstva ni bilo dano. Zakaj gora Nebo je bila
zanj gora smerti. In glej, ljubi moj, ta obljub¬
ljena dežela je podoba une še lepše dežele, od
ktere Kristus pravi: V hiši mojega Očeta je

veliko prebivališ;  tiste dežele, ktere prebi-
vavci le veselje in zveličanje poznajo. Mertvo
morje pa s svojo okrajino je podoba tiste dežele
nesreče in prekletstva, kjer večna smert kraljuje,
kjer nobena cvetlica upanja in ljubezni ne požene.
Na to goro smerti bo gotovo vsakteri zmed nas
poklican, in tudi pred našimi očmi se bo takrat
ta dvojna dežela, dežela zveličanja in prekletstva,
odpirala.

263

Kaj hočemo storiti, da na visokem verhu
te gore ne pademo v omotico, in se ne pogre¬
znemo v černo morje večnega prekletstva? Nava¬
dimo se, kristjani moji, že zdaj na ta pogled. Po¬
vzdignimo se v duhu vsak dan nanjo, na goro
smerti; pomudimo se nekoliko gori, pregledujmo
pota svojega življenja in sami sebe presojujmo, da
ne bomo sojeni. Na tej višavi, moj kristjan, se
bodo vse posvetne nižave pred tvojimi očmi zgu¬
bile, vse praznote sveta bodo pred tvojim pogle¬
dom zginile; nad tvojo glavo pa se bo bolj resnob¬
no večnost in njena skrivnost raztegovala. Tam
gori se bodo tudi druge visočine vzdigovale pred
teboj, kterih ne moreš viditi v dolini pozemeljskega
življenja. Tam gori boš vidil skalo sinajsko s sveto
postavo božjo, ktera mora tvoje svetilo biti na
nevarnih potili skoz življenje; tam boš vidil goro
Morija, ktera je bila priča Abrahamove vdanosti
in pokoršine, in tudi tebe opominja večnemu Go¬
spodu zadnjo uro v prostovoljni ljubezni telesno
življenje prinesti v dar; tam vidiš goro taborsko,
na kteri se v svetlobi Kristusovega obličja in
oblačila tudi tvoja prihodnja lepota sveti; tam boš
ugledal goro Golgato, kjer tvoj Zveličar svoje
prebodene roke proti tebi steguje, da bi te na
svoje ljubezni polno serce stisnil. Spoznaj tedaj,
o kristjan, kako imenitno je zate, da se večkrat
v duhu povzdigneš na goro smerti. Na tej gori
smerti se uči živeti in umreti: umreti grehu in ži¬
veti večni ljubezni in resnici — tam gori se uči,
se za strašni dan smerti prav pripraviti.

Reci dans precej, moj brat v Kristusu, reci
k Očetu usmiljenja: Vzemi me pod tvoje var¬

stvo , o Gospod, tisti strašni čas. Izlij pol¬
nost svoje gnade name tisti dan, da se konča
srečno, ne v večno temo; pusti raji, da vse druge
dni svojega življenja v terpljenju preživim. — In

ker ne vem, ktero uro bom tebe, svet nečimuren,
mogel zapustiti, in ker ti nobene gotovosti ne daš,
nočem več svojega serca nate navezovati; slovo
ti dam za zmiraj. Ljubi moji prijatli, pustite, da
zanaprej le sveto prijaznost in ljubezen do vas
imam. O ko bi pač vekomaj terpela! Kaj bi
nam sklenitev pomagala, ktera bi vendar mogla
biti razderta? — Pripraviti se hočem za tisto uro;
kar je v mojem življenju krivega, hočem porav¬
nati, in svojo vest očistiti v rešnji kervi Kristusovi,
ktera teče v zakramentih. Pokusiti hočem sladko vino
spokornih solz; in ker po besedah večne resnice
nič omadežanega ne pride v nebesa, se hočem
truditi s pomočjo gnade božje, da tudi vse majhne
madeže izperem iz svatovskega oblačila svoje
duše.

O blagor tebi, če se ta tvoj terdni sklep
nikdar ne omaja! V nebeški zamaknjenosti boš
enkrat tudi veselo zaklical s sv. Petrom alkan-
tarskim: „0 srečna pokora, ki mi je tako in toliko
čast zaslužila \ u  Amen.

265

6. Postna pridiga.

Pred človekom je življenje in smeri,
dobro in hudo; kar hoče , mu bo dano.
Sir. 15, 18.

W deželi obljube, ktero je Bog v last dal svo¬
jemu izvoljenemu ljudstvu, se dva griča vzdigujeta,
ktera le prav ozka dolina loči. Eden zmed nji,
z imenom Garizim, je rodoviten; bogati studenci
izvirajo na njem, zelene trate ga pokrivajo, goste
drevesa ga senčijo s svojimi vejami, in lepi verti se
razprostirajo na njegovih nižavah, vse bogastvo
svojega življenja razgrinja tukaj zemlja pred člo¬
vekovimi očmi. Ta prijetni grič je tedaj podoba
tistega blagoslova, ki ga dobrotljivi Bog svojim
zvestim otrokom podeljuje. Njemu nasproti pa,
unstran doline, se dviguje drugi grič, Ebal po
imenu. Ta ni nič druzega, kakor gola siva skala
in nerodovitno pečovje; podoba je tedaj zapuše-
nosti, praznote in prekletstva. Tukaj je poveljnik
Izraelcev, hrabri Jozua, ko je bil sovražnike pre¬
magal, postavil altar in je Gospodu vojsknih trum
daroval hvalne dari za dodeljene zmage. Tukaj
je zbral vse rodove svojega ljudstva z njihovimi
vojvodi, je postavil v sredo doline duhovne s
skrinjo zaveze, po obeh straneh pa zverstil Izra¬
elove trume, polovico po višavah cveteče gore
blagoslova, Garizim, polovico po Ebalu, prazni
in pusti gori prekletstva, in jim je oznanil še

266

enkrat vse zapovedi, vse obljube blagoslova in
žuganja prekletstva, kakor so zapisane v bukvah
postave, da bi jih naklonil k zvesti pokoršini do
Boga, kralja njih izvoljenega. Ravno tako je
rekel tudi Mojzes, preden je zapustil svoje ljud¬
stvo in šel na goro smerti, na Nebo: Glejte,

dans pokličem nebo in zemljo za pričo, da
sem vam pred oči postavil življenje in
smert, blagoslov in prekletstvo; izberi te¬
daj življenje, da živiš ti in tvoj zarod,
in da ljubiš Gospoda, svojega Boga, in da
si pokoren njegovi besedi, in se njega der-
žiš; zakaj on je tvoje življenje. (5. Mojz.
30 , 19 .)

Tako tudi jaz vam dans, preden sklenem le¬
tošnje nedeljske postne pridige, z modrim Si rakom
rečem: Pred vami je življenje in smert,

dobro in hudo — blagoslov in prekletstvo, —
kar si bote zvolili, se vam bo dalo. Kaj si
hočete izvoliti? ljubeznjivi moji. S sercem, ki
gori v hrepenenju po sreči vašega zdanjega in pri¬
hodnjega večnega življenja, vam kličem: Izvo¬
lite življenje! Da bo prava, zveličavna vaša
volitev, vam hočem daus lepoto življenja in grozo
smerti staviti pred oči.

Bog! ki človeške serca obračaš, kakor po¬
toke voda, oberni zdaj na moje poslušavce obličje
svoje gnade, in dodeli v svojem usmiljenju, da
vsi, ktere je v pretečenih postnih nedeljah ganila
beseda tvojega vabljenja k pokori, k življenju in
zveličanju v tebi, dodeli, da store po današnjem
premišljevanju srečno volitev za večnost.

*

Izvolite življenje, pravi Mojzes svojemu ljud¬
stvu, kteremu je celih štirdeset let v sredi neizre¬
čenih težav bil učenik, varh in moder vojvoda.

267

Ta beseda, ktera nam odpre vso velikost njego¬
vega ljubijočega serca, je bila zadnja, s ktero je
od zbranih trum Izraelovih slovo vzel; ta beseda
je zapopadek zapuščine, ki jo je otrokom svojih
skerbi in svojega trudenja izročil, beseda nam¬
reč: Izvolite življenje s tem, da ljubite

Gospoda svojega Boga, da ste pokorni
njegovemu glasu in mu ostanete zvesti,
zakaj on sam je vaše življenje.  O globo¬
kost spoznanja, ki se v teh besedah razodeva!
Bog sam je naše življenje. Le ta, kdor je
sklenjen z njim, le ta, nad kterim prebiva nje¬
gova prijaznost in ljubezen, le ta, v čigar duši
svetloba njegove modrosti sije , in v čigar serce
se sladkost njegove gnade izliva, le ta v resnici
živi. In kdo pride k polnosti tega življenja?
Ravnokar ste slišali, kristjani; le on, ki ljubi
Gospoda svojega Boga z nasprotno ljubeznijo; le
on, ki kličejočemu glasu njegove gnade v svojem
hvaležnem sercu odgovori s prostovoljno pokor-
šino; le on, ki njegovim zapovedani zvest ostane,
in z otročjim strahom pred njegovim obličjem hodi.
Tako polnost življenja vživajo  že zdaj zveličani v
nebesih. Zato pravi v svetem upanju psalmist*
Verujem, da bom vidil dobrote Gospodove
v deželi živili;  zato zdihuje v čutilu serčnega
hrepenenja: Kakor hrepeni jelen po studen¬
cih voda, tako hrepeni moja duša po tebi,
o Bog! Mojo dušo žeja po Bogu, moč¬
nem, živem; kdaj bom prišel in stal pred
obličjem božjim? — Gospod, Bog moči,
spreoberni nas, pokaži nam svoje obličje,
in bomo rešeni; o trni svoje ljudstvo in bia-
goslovi svojo dedšino; vodi jih in povzdi¬
gni jih do tvojih večnih prebivališ.

Ravno polnost tega življenja, ki ga vživajo
zveličani v nebesih v zvezi z Bogom, svojim

stvarnikom, je tudi studenec vse obilnosti blago¬
slova. Nobeno oko ni vidilo, nobeno uho
ni slišalo, v nobeno človeško serce ni pri¬
šlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga lju¬
bijo. Misli si, ljubi moj, vse lepote tega sveta,
vse prijetnosti, s kterimi zemlja zainore razvese¬
ljevati tvojo dušo, vse veličastvo, s kterim so
obdani zemeljski oblastniki, vse imenitnosti, ktere
bliše oči človeške, in reci potem sam sebi: Kaj
je vse to proti lepoti in častitljivosti nebeškega
raja? Kakor zvezde zginejo pred svetlobo vzhaja¬
jočega solnca, tako zginejo tudi vse posvetne
lepote in bliskote pred svetlobo tistega solnca, ki
v deželi zveličanih sveti, ki s svojimi žarki raz¬
svetljuje nebeški Jeruzalem in njegove prebivavce,
od kterih je pisano: ln noči ne bo več, in

ne bodo potrebovali luči  svetila; zakaj
Gospod  Bog  jih  bo  razsvetljeval. Pojdi v
duhu na goro taborsko, in glej lepoto spreme¬
njenega Zveličarja; glej nebeškega ženina tvoje
duše v Ijubeznjivosti tistega veličastva, v kterem
se bo svojim izvoljenim vekomaj gledati dajal od
obličja do obličja. Misli si preobilnost veselja, v
ktero je ta zveličanski pogled vtopil srečne serca
treh pričujočih aposteljnov; glej, kako so zamak¬
njeni v lepoto, umerjočemu jeziku neizrekljivo,
da na vse drugo pozabijo in nimajo nobene druge
želje, nobenega druzega vošila, kakor tukaj ostati
in vživati sladkosti nebeškega raja: postavi si vse
to živo pred oči, in pomudi se nekaj časa s svo¬
jim sercem v premišljevanju te lepote in te zamak¬
njenosti Jezusovih učencev, vsaj nekoliko, kolikor
je mogoče v telesu te smerti, boš mogel limeti
polnost blagoslova in zveličanja, ki iz življenja v
Bogu zvira.

Misli si nadalje, kako bodo enkrat, kadar
glas bučeče trobente obudi k življenju vse, ki po-

269

čivajo v grobu, kako bodo trupla zveličanih tudi
spremenjene, kako bodo poveličane in z ravno
tako svetlobo in častjo obdane, v kakoršni se je
na taborski gori Jezusovo truplo bliskalo. Ne
bodo li tako eden drugemu zmiraj k novemu ne¬
minljivemu veselju priložnosti dajali? Ena vez
miru in ljubezni, ktera iz Boga izhaja in zopet
nazaj vanj izteka, jih bo vse sklepala, in z angel¬
skimi kori vse v eno mirno presrečno družbo stri¬
njala, v kteri se ne sliši nikdar noben zdihljej,
nobena razpertija. Z enim glasom bodo hvalno
pesem prepevali večni ljubezni. Bodi vekomaj
česen,  bodo neprenehoma klicali, naš dobrot¬
ljivi stvarnik in usmiljeni zveličar, ki svojo
neskončno čast tako prečudno in ljubez-
njivo nad nami razodevaš!  In Gospod jim
daje slišati v njih sercih sladke besede zveličan-
ske tolažbe: Bodite blagoslovljeni,  moji ljubčiki,
skoz vso večnost; ker ste mi služili z zvestobo,
bote zdaj svojega Gospoda, v ljubezni sklenjeni z
njim, vekomaj hvalili in častili in iz neizprazni-
Ijivega morja mojega lastnega zveličanja vekomaj
zveličanje neskončno zajemali. O nebeški Jeru¬
zalem, kako si pač lep,  ljubeznjiv in bogat! kako
so srečni tvoji prebivavci! Glej tedaj, moj krist¬
jan, to je obilni blagoslov, ki v čistih potokih
teče iz življenja v Bogu.

Pred teboj je življenje in blagoslov,
smert in prekletstvo, kar si boš zvolil, se
ti bo podelilo.  — Kaj da je življenje in polnost
življenja, si zdaj slišal, ljubi moj; kaj pa je
smert, ki ti je tudi na zbero dana? Ta smert je
ločenost od Boga, kteri je sam pravo in resnično
življenje za stvarjenega duha,  ločenje od njegove
oživljajoče ljubezni, zguba posvečujoče gnade in
prijaznosti božje. In kdo zajde v temno noč te
strašne srnerti? Kdor luč resnice božje terdo-

m

vratno zametuje, kdor Jezusovo neskončno usmi¬
ljenje zaničuje, kdor je nezvest in nepokoren bož¬
jim zapovedani in se tako rekoč upira zoper
oblast in pravico večnega Gospoda in kralja. V
breznu te smerti se znajdejo zaverženi. Kdo
more pogledati v to strašno globočino brez groze
in trepeta? To je domovina večnega prekletstva.
Tukaj ni nobene ljubezni, ktera bi prebivavce te
puste nerodovitne dežele sklepala v eno prijatelsko
družbo; le ogenj divjega sovraštva je, ki gon'
neprenehoma v njihovih sercih, sovraštva, s kte-
rim sovražijo Boga in eden druzega. Kdo se
more misliti le za eno uro v tako tovaršijo? Misli
si pa zdaj zraven neskončno večnost. Kaj more
taka večnost druzega roditi, kakor večni obup,
neumerjočega červa večnega grizenja, večno to¬
goto in škripanje z zobmi, enako neugasljivemu
ognju, kterega nobena kaplja upanja ali polajš-
ljive tolažbe ne ohladi? Ako pride blagoslov
stvarjenemu duhu le od Boga, od same njegove
dobrotnosti, je vendar prekletstvo, ktero s silno
težo na sercu zaverženih leži, prav za prav
delo človeka samega, ker je nasledek zavedne in
prostovoljne ločitve od Boga, sad proste volitve
stvarjenega duha. Sam namreč prostovoljno beži
od Boga, in zaverže življenje v sklenitvi z njim;
on sam, ker prostovoljno prestopi meje pokoršine
in ljubezni, vzdigne meč, s kterim svojo dušo
umori. Kadarkoli zavedno in prostovoljno tisto
deželo blaživnega miru, tisto trato lepega raja
zapusti, v kterem mu. je solnce prijaznosti božje
sijalo, mu postane ravno to solnce pečeč ogenj,
ki ga vekomaj žge; otročje zaupanje se mu spre-
oberne v hlapčevski strah, hvaležna ljubezen in
spoštovanje v serdito nasprotovanje; vera v vse-
pričujočnost božjo se mu spremeni v čudne in
lažnjive skušnje, vsepričujočemu Bogu oditi in


vse misli nanj si izbiti iz spomina. Tako vidimo
na pervem človeku v zemeljskem raju, ki po grehu
ni vedi! za svojo revo druzega sveta najti, kakor
da se skrije pred božjim obličjem pod obrambo
gostega germovja. IVi tedaj kaka strela, poslana
po maševavni roki božji, ki palme grešnika v
globočino strašnega brezna; on sam, ker zaverže
ljubezen svojega stvarnika, se pogrezne v neskonč¬
ne teme, on sam si zbere življenje brez ljubezni,
smert brez pogina, in njeni nasledek, grozo več¬
nega prekletstva. In ravno ta misel, da si je le
sam kriv svoje nesreče, mu neskončnokrat straš-
nejše dela brezno zaverženja.

Pred človekom je življenje in smert kar si
izvoli, se mu bo dalo. Lepoto življenja in stra¬
hoto smerti sem vam zdaj kazal. Kaj si bote li
zvolili, ljubeznjivi moji? O zvolite življenje in z
njim vso polnost dobrega in vso obilnost blago¬
slova! Izvolite pa zdaj precej, dokler vam še
odperte stoje vrata življenja, dokler je še čas pri¬
prave, in posebno ob teh svetih dnevih, ki so vam
dani v zveličanje. Zvolite zdaj precej tisto pot, ki
pelje v srečno domovino, pot pobožnosti, zata¬
jevanja, pokoršine in zvestobe do zapoved božjih.
Odpovejte se gerdi sužnosti lažnjivega in sovraž¬
nega duha, bežite iz kraljestva teme, v kterem
on gospoduje. Le poglejte tje na njegove slu¬
žabnike in na njih žalostni stan; vidite, prepri¬
čajte se z lastnimi očmi, kako silno jih že tukaj
tepe in muči njih grozoviti oblastnik, Tam so eni
ognja jeze, sovraštva in maševanja vžgani, da so
bolj zdraženim divjim zveram, kakor ljudem enaki;
tam zopet drugi, kteri so vsi oterpnjeni lenobe
in se le s praznimi nečimurnostmi pečajo. Glej,
kako eni svojo pamet v blatu nezmernosti vtopijo,
in zatemne v sebi lepoto podobe božje, ter se poni¬
žajo pod neumno živino; kako drugi, ki jih ošabnost

272

napihuje, svoje brate zatirajo in jim krivico de¬
lajo , da se mora vzdigniti stud v vsakterem, v
čigar sercu le ena iskra ljubezni do bližnjega še
tli. Nekteri, ki jih je obsedla nevošljivost, hodijo
vsi zamišljeni, s temnimi očmi in usušenimi telesi;
nekteri so gnjusobne mehkužnosti vsi pohabljeni
in poterti. Zopet druge lakomnost goni od enega
do druzega kraja, in jim ves mir vzame; noč in
dan nimajo pokoja, ker jih zmiraj nadležujejo silne
skerbi, kako bi svoje premoženje ohranili in po¬
množili. Glejte, ljubi moji! kako se prebivavci
kraljestva teme, služabniki lažnjivega oblastnika, ne¬
prenehoma pehajo brez miru in počitka; glejte,
kako se zaničujejo, čertijo, preganjajo, tergajo,
zatirajo in davijo. Povejte, ni li strašno težak
jarm tega oblastnika? ne tepe li svojih služabnikov
s škorpijoni? ni li pot, po kteri jih vodi, grozno
ternjeva in silno bodeča? in nje konec, kaj more
druzega biti, kakor večna smert in groza preklet¬
stva? O kako slep in nespameten bi vendar vsak
zmed nas bil, ko bi to pot hotel zvoliti!

Oberni pa svoje oči na uno prijetniše kra¬
ljestvo, kterega prebivavci služijo Gospodu, ki za
nje že tukaj le misli miru in zveličanja ima. Ta
gospod je križani Jezus, ki s sercem polnim ljubezni
in usmiljenja svojim izvoljencem sad vse svoje mo¬
litve in vse svoje prelite kervi veselo daruje. Tako
prijazno in milo je serce tega gospoda, da tudi
za une nesrečne, ki koperne v sužnosti teme, ne¬
beškemu Očetu skazuje svoje rane, naj bi vkle¬
njene in zaslepljene ranil s svojo močno gnado, da
raztergajo sramotne vezi in pridejo na svetlobo. O
kako lepo je kraljestvo, v kterem oblast nar gor-
kejše ljubezni gospoduje! Le poglejte na brez¬
številne trume vernih podložnikov, ki tu kralja
večne časti s svojimi angeli varhi obdajajo. S
kakšno krasoto nar ljubeznjivših čednost so okin-

27 8

čani! Koliko jih je obojega spola, kterih duše
so čiste in bele kakor lilije! Koliko jih je, kteri,
po smerti moža ali žene zopet zadobivši svojo
prostost, posvetujejo svoje trupla Bogu, ter žive
v zatajevanju in ponižnosti, v delih usmiljenja in
ljubezni! Vidite jih veliko, ki svoje otroke v strahu
božjem redijo, ki z besedo in lepim zgledom
svoje služabnike tudi k službi Gospoda vseh go¬
spodov podbadajo. Vidite jih veliko, ki v obil¬
nosti posvetnega blaga svojemu sercu ohranijo ne¬
precenljivo prostost in ga ne natvezajo nanj, ki s
skerbjo za telesne potrebe vedno sklepajo skerb
za zveličanje svoje duše, ki z ljubeznijo, ktero eden
drugemu skazujejo, strinjajo ognjeno ljubezen do
Boga. Pregledujte to srečno družbo božjih slu¬
žabnikov in služabnic, njih ljubeznjivo krotkost in
ponižnost, in odtod izvirajoči zveličanski mir, kteri jih
kakor nar čistejši zrak prijetno obdaja, in njih
duše poživlja z vedno novo sladkostjo. O kako bo¬
gat studenec nar lepšega veselja jim neprenehoma
teče! Nobena sovražna, zavidljiva roka ga ne
more skaliti. Tudi tisti, ktere nebeški kralj v
svoji neskončni modrosti s težavami obiše, ne
zgube notranjega miru. Čeravno včasih pod kri¬
žem, ki jim ga naloži njegova ljubezen, omagu¬
jejo in padajo, v moči svojega Gospoda se čez
malo spet vzdignejo nakviško in serčno stopajo
naprej po poti križa. Vsi, naj jim je pot gladka ali
ternjeva, imajo svoje oči obernjene na Jezusa
križanega, in žele s hrepenečimi željami ga v svo¬
jih sercih imeti. On, zvest prijatel svojih ljublje¬
nih duš, pa gleda s prestola svoje milosti v njih
serca kakor v svojo zaželeno domovino, ter po-
klada vanje tudi svoje serce in jih razsvetljuje,
poterduje in tolaži. Povejte mi zdaj, ljubi moji,
ni li sladak jarm Gospodov? ni li lahko njegovo

Pogačar. Pridige.

18

274

breme? ni li prijetna pot, ktere konec je življenje
in zveličanje v Bogu?

Kristjani moji! upanje imam, da je gnada,
ki je terkala na vrata vaših sere, v vas blagi
sklep obudila, bežati iz kraljestva teme, se odpo¬
vedati duhu laži in sovraštva. Morebiti pa še
dozdaj niste imeli svete serčnosti, k nogam Jezu¬
sovim poklekniti, in stopiti v svetle verste njego¬
vih zvestih služabnikov. Nikar se ne mudite; čas
je, da si dans izvolite prostor v tej zveličanski
družbi.

V cerkveni zgodovini slovi neko ime, ki v
večnem spominu ohrani moža, znamenitega in ve¬
likega ne samo v oziru cerkvene delavnosti, temuč
tudi v oziru splošne omike severnih evropejskih na¬
rodov. Kterega to ime naznanova, je bil rojen v
začetku devetega stoletja. Ze v četertem letu svoje
starosti je zgubil drago mater, in odtod je prišlo ,
da so ga zgodaj zročili menihom nekega francos¬
kega samostana, od kterili je keršansko izrejo in
poduk v vseh vednostih tedanjega časa dobival.
V pervih mladostnih letih je bil precej neposajen
in samopašen, da niso nič kej posebnega od njega
pričakovali, dokler ni nekih sanj imel, ktere je še
v poznejših letih večkrat z veseljem pripovedoval.
Zdelo se mu je, kakor da bi se bil zuajdel v pu¬
stem , močvirnem kraju, po kterem je mogel le z
veliko težavo gaziti. Poleg močvirja pa je peljala
prijetna pot, ob kteri ste bile dve versti košatih
dreves nasajeni in razgernjeni dve pisani trati, v
mnogobarvnih cvetlicah žareči. Ko sterme obstoji
in radostno zalo cesto pregleduje, vidi po njej se
veličastno pomikati dolgo versto gospa prelepih,
oblečenih s svetlobelimi oblačili. Ki je pred njimi
stopala, je bila med vsemi naj veličastniša, in
njeno obličje v taki miloti, pa tudi v taki visokosti
bliskeče, daje  deček, komaj pogledavši vanjo,

275

precej pobesil oči. Na njeno klicanje spet kviško
pogleda, in v versti svetlobelih gospa, v spremstvu
Prečastne, svojo umerlo mater ugleda. V hipu
hoče tj e steči, pa ne more; tako terdo čuti svoje
noge v močvirje zarite, da se kar ganiti ne more.
Tu reče visoka, ki jo je za kraljico družili spoznal,
k hrepenečemu dečku: Ako hočeš k meni in k
svoji materi priti, moraš ves drugačen postati ka¬
kor zdaj. Bodi ubogljiv, pohleven in priden, čas,
dragi dar božji, vestno obračaj v svoje podučenje
in posvečenje; potlej smeš upati, da prideš v našo
družbo. Deček se zbudi, in spol nuj e zvesto v
sanjah slišano svaritev. Ni bil zanaprej le nar
pridniši in pobožniši med svojimi tovarši, ampak
je tudi velike dela dopernesel v kraljestvu božjem,
in cele ljudstva iz teme neverstva pripeljal v luč
keršanstva. Zakaj ta deček je bil Ansgar, kterega
cerkev ne samo kakor velikega svetnika, temuč
kakor enega naj hrabrejših vitezov darovavne ker-
šanske ljubezni, kakor aposteljna severnih Nem¬
cev, Dancev in Švedov časti.

Preljubi moji poslušavci! poglejte v svoje serca.
Ali se ni marsikteremu zmed vas godilo, kakor
sanjajočemu Ansgariju? Ali nisi, prijatel moj, lah-
komišljeno kdaj zakrenil od prave ravne poti, ki
pelje v zveličanje, in zabredi] v blato pregreh ?
Morebiti bi se ne bil nikdar iz njega izkopal, ko
bi una visoka nadzemeljska Mati ne bila nevidno
čula nad teboj, in ti sprosila iskro hrepenenja po
rešitvi iz globočine. Glej ravno ta nebeška pre¬
mila, kraljica vseh izvoljenih, te dans z materno
priserčnostjo vabi, da se vzdigneš in hitiš v ča¬
stite verste služabnikov njenega božjega Sina.
Ona, ki je pribežališe grešnikov, ti kliče: Pridi,

ne zametuj vabijoče besede in prelite kervi mo¬
jega sina, ne zaničuj mojih želja, s kterimi
hrepenim po tvojem zveličanju, in mojih molitev,

18 *

276

ki jih pred tron svojega Sina pokladam, ti
sprositi potrebno gnado. — Pridi, ti kličejo svet¬
niki, ki nič bolj ne žele, kakor svoje serca s
tvojim sercem skleniti v večno hvalo Gospodovo;
pridi, pot proti nebesom ni tako težavna, kakor
ti jo oslepljeni svet graja; hodi serčno za nami
po tej poti, in z lastno skušnjo se prepričaj, da
je brez primere prijetniša, kakor pot, ki jo svet
priporoča, in edino častno in zveličavno hvali.
Prijatel moj, Kristus Gospod te zdaj kliče po
imenu: Pridi, ljuba duša, pridi, da ti postavim
na glavo krono veličastva.

Vzdignite se tedaj s sveto serčnostjo ter
recite z menoj: O goljufivi svet! zaničujem te z

vsemi tvojimi zakladi. Nič več se ne bom pod
tvoj težak jarm vklanjal. Za zmiraj veržem tvojo
prazno nečimurnost od sebe. K tebi pa, sladki
ljubeznjivi Jezus, se dans obernem. K tvojim
nogam pokleknem in jih oklenem iz cele svoje
duše in te molim iz celega serca. Tebi, o kralj
zveličanja in večne časti! obljubim večno zvestobo
in pokoršino; tebi vse, kar sem, kar imam in
premorem, prinesem v dar; tega daru — nikdar
več ga ne vzamem nazaj. O presveta devica
Marija! tebe zvolim dans za svojo pomočnico in
tovaršico na poti v življenje; sprejmi me v število
svojih ljubih otrok in dovoli, da ti smem biti s
posebno pobožnostjo do zadnjega zdihljeja vdan.
In ti, moj preljubi angel varh, postavi me dans
pred svetlo trumo vseh zbranih svetnikov in ne
zapusti me, dokler ne bodem sprejet v njih zve¬
ličano družbo. Vse dni hočem po njih izgledu
hvaliti Gospoda: Naj živi Jezus! Naj živi Jezus!
Amen.

277

7 . Postna pridiga.

(Veliki petek.)

Moja duša je žalostna do smerti.  Mark. 14, 34.

^Oflejte Jagnje božje, ki grebe sveta od¬
jemi je. S temi besedami nam dans kaže mati
katoliška cerkev kervavi križ, na kterem se kakor
na visokem altarju Jezus daruje nebeškemu Očetu
v rešenje grešnega človeštva. Veste, ljubi moji,
da je Bog po Mojzesu Izraelcem zapovedal, naj
o veliki noči vsaka družina zakolje in povžije
jagnje v spomin milostljive rešitve iz egiptovske
sužnosti. To jagnje velikonočno je bilo predpo-
doba unega pravičnega hlapca,  od kterega
evangelist stare zaveze, nadušeni prerok Izaija
z globokim češenjem govori: Darovan je, ker
je sam hotel, in ne odpre svojih ust; ka¬
kor ovca je peljan v zaklanje, in kakor
jagnje, ki molči pred njim, ki ga striže, in
ne odpre svojih  ust. Gospod je nanj na¬
ložil nas vseh pregreho; pokorjenje je bilo
nad njim zavoljo našega miru,  in  z nje¬
govimi ranami smo ozdravljeni.  (Iz. 58.)
Kolikorkrat tedaj so Izraelci skoz dolgo versto
stoletij klali in vživali velikonočno jagnje, so po¬
navljali s svojim djanjem Izaijevo prerokbo od
pravičnega hlapca,  čigar rane so zdravilo naše,
od nedolžnega Jagnjeta,  ki  grehe sveta noši in
od jemlje.

278

Kako prečudna se nam tu kaže previdnost
božja, ki vse pota raznih ljudstev v svoji modro¬
sti tako vlada, da vekomaj resnična ostane be¬
seda: Nebo in zemlja bota prešla; moje

besede pa ne bodo prešle. O, ena čertica
ali ena pičica se ne bo zgubila, dokler se
ne dopolni vse. Ne ena čertica od skrivnostne
podobe, ki jo je Bog po prerokih in po različnih
vredbah obrisal skoz stoletja od svojega Mazi¬
ljenca, ne sme biti neizpolnjena, da vidi in spo¬
zna vse meso njegovo zveličanje. Posebno
izraelskemu ljudstvu, čigar so bile obljube in
očaki, je hotel očitno in jasno pokazati, da je
ravno Jezus Nazareški živo izpolnjenje postave in
prerokov. In zgodilo se je, da je Jezus pri za¬
dnji večerji rekel dvanajsterim: Iz serca sem

želel, to velikonočno jagnje jesti z vami,
preden terpim. Zakaj povem vam, da od-
zdaj ga ne bom več jedel, dokler ne bo
dopolnjeno v kraljestvu božjem. Zdi se mi,
kakor da bi bil hotel s temi besedami naznaniti
svojim učencem, da, kar velikonočno jagnje vpo-
dobuje, se bo spolnilo ravno v njegovem čudež¬
nem terpljenju. En dan poprej tedaj, kakor je
bila navada po šegi judovski, se je vsedel z dva¬
najsterimi k mizi velikonočnega jagnjeta; prihodnji
dan pa v tistem času, ko so v tempeljnu veliko¬
nočne jagnjeta klali in darovali, je on sam kakor
pravo resnično velikonočno Jagnje, kterega so vse
druge velikonočne jagnjeta skoz petnajst stoletij
predpodobno oznanovale, neskončno pravičnemu
Bogu na altarju križa hotel zaklan in darovan biti.
O kako veličansk, kako skrivnosten je bil ta tre¬
nutek časa! Vsi žarki modrosti nezapopadljive,
s ktero previdnost božja vlada rod človeški, se
v njem stekajo, in spet iz njega skoz vse čase
in po vseh krajih razlivajo.

279

Kristjani moji! na križu je bilo pridobljeno
rešenje vesoljnega človeštva. Vtopimo se pre-
mišljevaje v brezno Zveličarjevega terpljenja, da
nam predragi sad rešuje kervi ne odide. Kristus
je terpel za nas, in nam pustil izgled, da
bodimo po njegovih stopinjah.  Naj bode
tedaj Kristusovo terpljenje za nas visoka šola, v
kteri se bomo učili živeti in terpeti. Neizmerno
globobo in široko pa je morje bridkosti terpijočega
Jezusa; kdo bi ga zauiogel v eni kratki uri s
svojimi mislimi izprazniti. Zato' hočemo le na za¬
četek njegovega rešnjega terpljenja svoje dušne
oči dans oberniti, in spremiti ljubega Zveličarja v
vert Getsemani, ter premišljevati v svoje poduče-
nje in svarjenje, kako neskončno veliko je bilo
njegovo notranje terpljenje, in v čem je polajšanja
iskal in ga najtlel?

O ljubljenec Jezusov, sveti Janez! ki ti da¬
našnji dan ni dano v sladkem čutilu na persih
Ljubljenega počivati, temuč le sloneti v bridkosti
na kervavem križu, prosi za nas, da nam premiš¬
ljevanje Jezusove bridkosti studenec neminljive
sladkosti postane.

* *

Jeruzalemska okolica je bila kdaj čudno pri¬
jetna in rodovitna; žlahtne vinske terte, figove
in oljkine drevesa so obsenčevale gorice in nežne
pristave, ter vabile mestne prebivavce v sladko,
nedolžno odahnjenje in razveseljevanje. Odkar je
pa judovsko ljudstvo zavoljo strašnega umora
Mesijevega spodeno v pregnanstvo, je tudi dežela
obljube zadeta s prekletstvom, njenih gričev in
hribov krasota je zginila, ne varujejo jih več ko¬
šate drevesa solnčnih peklin, le bolj posamezne
semtertje mole v nebo, še zmiraj serdito. Tako'
pripovedujejo potovavci, da še žalostno stoje blizo

280

Jeruzalema večstoletne oljke, ki so bile priča
bridke žalosti Jezusove v vertu Getsemani. Sim-
kaj je prišel Jezus po zadnji večerji; kakor silo¬
vit velikan mu je tu stopil pred dušne oči terdi
nemili križ; v predčutju je mogel okusiti vso nje¬
govo grenkobo* Sveti evangeli nam spričuje,
kako strašno velika je bila grenkoba notranjega
terpljenja, ki ga je to uro občutil. Groza ga
obide, strese se in trepeče, začne grozno oto¬
žen in žalosten biti. (Mark. 14, 33.) Pervi-
krat v njegovem življenju ga vidimo v tako glo¬
boki otožnosti. On, iz čigar ust ni bilo nikoli
slišati pritožbe, zdaj toži. On, ki je terpljenje
tako močno ljubil, da je po njem , kakor po bla-
živnem kerstu hrepenel, on zdaj boleče zdihuje:
Moja duša je žalostna do s me rti. — Ako
mi Bog ne pomaga, bom onemagal. Na no¬
benem mestu ne more stanovitno ostati, in viditi
je, kakor da bi bila moč in terdnost duha zbežala
od njega. Moli; pa tudi molitev mu ne prinese
polajšanja, in njegove misli ga vznemirujejo. Se
verne k svojim učencem; pa jih zopet berž zapusti.
Pri vsaki stopinji njegovo borenje bolj vroče na¬
staja; kervavi pot ga oblije, in sicer v taki obil¬
nosti, da se na zemljo cedi. Njegov pot je bil
kakor kervave kaplje, tekoče na zemljo.
(Luk. 22, 44.)

Kristjani moji! ako te vnanje znamnja na Jezu¬
sovem telesu v duhu pogledate, kako l)ote sodili?
Rekli bote, da čez vse zapopadke grenka je mogla
biti bridkost njegove duše, ki je kervav pot izli-
šala iz njegovega deviškega telesa! Ah, vidil se
je obloženega z grehi vesoljnega človeštva, spre¬
jel jih je na svoje rame, kakor da bi se bil sam
v vseh zodolžil! In vkrivljen pod ostudno težo
takega bremena se mora vstopiti pred obličje svo¬
jega nebeškega Očeta — kakšna bolest mu tu.

281

peče serce! Jasno je tudi vidil pred seboj vse sra¬
motno početje svojih nasprotnikov, kako ga za-
pljuvajo, kako ga skernobno bijejo, neusmiljeno
bičajo, kako ga divje s ternjem venčajo in brez-
serčno na terdi križ pribijajo. Sliši krik zasme-
bovaven, ki verši proti visokemu križu: Aha,
kako tempelj božji razderaš in v treh dneh
spet sozidaš; reši sam sebe! Drugim je
pomagal; sam sebi ne more pomagati?!
Ako je on Maziljenec, kralj Izraelov, naj
stopi doli s križa; potlej mu verjamemo.
V Boga je zaupal; naj ga zdaj reši, če ga
ljubi, zakaj rekel je: Jaz sem Sin božji.
Kako ojstro zelo morajo biti te besede za njegovo
ljubijoče serce! Vidi priti na čelu razbojniške
množice učenca, kterega je bil za svojega prijatla
in tovarša, za deležnika nar globokejših skrivnost,
za pričevavca nar veličastniših čudežev z volil; čuti
na svojih ustih njegov kušljej izdajaven: kako mu
mora misel na tako nehvaležnost vse oserčje pre¬
tresti! Izrekel je to bolečino že po preroškem
psalmistu (Ps. 54.): Ko bi me bil preklinjal

moj sovražnik, bi bil, se ve da, prenašal;
in ko bi bil on, ki me čerti, veliko zoper
me govoril, bi se bil morebiti kje skril pred
njim. Ti pa, o človek z menoj ene misli,
moj vodnik in moj znanec, ki si z menoj
sladke jedi vžival, in sva v božji hiši v
edinosti hodila!  Ah!  to je, kar neusmiljeno
zbada Zveličarja, da sme reči s psalmistom:
Moje serce se trese v meni, in smertna
groza me prepada; strah in trepet je pri¬
šel nad me, in temote so me pokrile.  Vidi
nadalje, kako nar terdnejši omahujejo, kako tudi
nar drajši in nar zvestejši bežijo in nikogar ni,
da bi ga branil. Moji pri jati i in moji bliž¬
nji, in kteri so okoli mene bili, stoje od

282

deleč. (IV 37.) Vse to mu kervavo rani in
tlači serce. — Gleda v svojem duhu pretečenost,
zdajnost, bližnjo in daljno prihodnost, ter vidi,
kako je sad težavnega dela, ki ga je prevzel za
človeštvo, zgubljen pri brezštevilnih ljudeh; kako
jih že gori veliko v večnem ognju božjega pra¬
vičnega serda, dasiravno bi se bili mogli pred
njegovim prihodom v vernem upanju vdeležiti
gnade odrešenja; kako bodo pahnjene vanj neštete
trume, ki po njegovem milostipolnem prihodu po¬
klic k pravi veri terdovratno zametujejo, ali luč
resnice, po svetem kerstu zlite v njih duše, s svojo
puhlo modrostjo spet ugasnejo, ali svojega Zve¬
ličarja, ki jih je poklical v djansko poveličanje
Očeta nebeškega, z deli razujzdaue poželjivosti
zatajujejo. Njegovo deviško mater je meč presunil,
ko je slišala Simeonovo prerokbo, da bo njeni
novo- in edinorojeni v padec njih veliko; kako bi
o gledanju uresničene strahovite prerokbe tudi Je¬
zusovega serca ne bil meč kervavo razdvojil in
razdjal? Vidi Jezus, kako med kristjani prav
pošteni ljudje in zvesti učenci ne bodo imeli tiste
serčnosti, tistega velikodušja, da bi se potegovali
za vspeh keršanstva tudi z darovanjem svoje
zložnosti; vidi, da mu jih bo veliko le mlačno
služilo, dasiravno se jim zmiraj svetijo pred očmi
tolike spričevanja njegove ognjene ljubezni; da mu
bodo le bolj iz svojoljubnosti služili, iz strahu
pred večnim zaverženjem. To, in morebiti to še
nar globokeje, pogrezva Jezusovo dušo v morje
bridkosti in jo topi v žalost do smerti.

Ljubi moji kristjani! vse, karkoli nas kdaj
tlači in teži, ne more nikdar tako težko, nikdar
tako bodeče biti, kakor Jezusova bridkost v vertu
Getsemani; tudi naše telesne nature nobena težava
ne bo tako globoko potlačila, tako močno sterla,
kakor vidimo Jezusovo deviško telo omedlevati.

283

Vsaj še dozdaj nismo kervavega potu potili.
Niste se še do kervi ustavljali. (Hebr. 12,4.)
Vendar mi vsi, duhovni in neduhoviti, imamo terp-
ijerija obilno; nobeden ni brez notranjega bojeva¬
nja. Enega bega in mami maloserčnost; ne more
verjeti, da bi bil Bog z njim zadovoljili; se mu
zdi, kakor da bi pekel zmiraj režal pred nje¬
govimi nogami; dvomi, da bi bil zanj še za¬
klad božjega usmiljenja odpert. Se ve, da mu
le zbeljena domišljija s takimi strašljivimi mislimi
glavo napolnuje; terpljenje pa, ki odtod izhaja, je
vendar resnično; telo medli in upada, obraz do¬
biva persteno barvo. Drugi, kterega Bog z lučjo
svoje gnade razsvetli, da vso velikost in težo
storjenih grehov, vso globokost njih zadolženja
prav spozna, ima nezmagljiv gnjus nad seboj. Zdi
se mu, da ga pretečeno krivično djanje kakor
strašno široko morje obdaja, sam sebi je nepre-
nesljiv in zoperen. Vse, na kar misli, na kar se
spomni, mu le greni serce in pristudi življenje.
Tudi to terpljenje je za telo' tlačivno in morivno.
Veliko jih najdemo, ki jim serce podira pogled v
prihodnost, ker jih tare pomanjkanje. Kakšna bo
z nami, mislijo; imamo mogočne nasprotnike, ni¬
mamo ne posebnih dušnih zmožnost, ne prijatlov
in zavetnikov, ne veljave ne premoženja, ne dru¬
gih pripomočkov. Skerbi strašne in pekoče! Spet
še druge vidimo, ki so vedne bolehnosti popol¬
noma onemogli in padli v globoko tugo; Černe
misli se jim derve po glavi, ktere njih dušne moči
tako' ubijejo, da se bolj boje živeti, ko umreti.
Živeti brez prida, brez dobička za kogarkoli si
hodi, živeti le drugim v napotje in nadležnost!
Hude misli! Kdo prenese njih grenkost? — Kri¬
stjani moji! za vse te in enake pekoče rane rev¬
nega serca imamo zdravilo zdatno, ki jih vselej
zaceli. Jezus Kristus, onemogel silne žalosti,

284

upaden strahu grozovite smerti, oblit s kervavim
potom, on je zdravilo naše. Njega glej, o člo¬
vek! bodi si kakorkoli nesrečen, tlačen in pobit.
In kaj še potlej ? Nič več, kakor to eno. Njega
glej, in nikar ne jenjaj, ga zmiraj spet vnovič
premišljevati. Tavžent drugih je že ta pogled po¬
krepčal, povzdignil, potolažil. Tudi ti ga ne
zgubi spred oči, dokler te ne razsvetli in poživi.
Sej je on tvoj Bog, to veruješ; in vendar ga
vidiš, da je ravno tako, in še težje obložen, ka¬
kor ti. On je ljubljenec božji; tedaj Bog tudi
tebe ne sovraži; zatoraj ni še vse zgubljeno, če
si tudi zdaj vtopljen v globoko otožnost in brid¬
kost. V  njem je moč večnega Očeta; in če se
cedra maja in komej obderži po koncu, se boš li
smel čuditi, da se tudi nizki, šibki teist pretresa?
Glej, Sin božji se je ponižal k tvoji slabosti, da
te s svojo terdnostjo in močjo podpira. Kri, ki
po njegovem životu lije, je zdravilo za tvojo one¬
moglost. Le nanj se opri z zaupanjem, in moč¬
nejši boš ko sionska terdnjava, nikdar ne boš
omagal in omahnil.

Kristjani moji! premišljevaje smo gledali v
globokost notranjega terpljenja Jezusovega v vertu
Getsemani, kjer je bil žalosten do smerti; spo¬
znali smo, da naša notranja bolečina ne bode
nikdar tako huda, kakor njegova bolečina; pre¬
pričali smo se, da pogled na Jezusa, kervove-
čega v bridki žalosti je zdravilo močno za naše
skeleče dušne rane. Pomaknimo se eno stopinjo
naprej in opazujmo, v čem je Jezus za svoje
grenko dušno terpljenje iskal polajšanja,
da tudi mi po tej poti serčno hodimo za njim. Jezus
je iskal polajšanja v Bogu, in drugod nikjer. Cernu
tudi toliko prič naše žalosti, toliko zaupnikov naše
serčne fuge?  S svojim vednim potoževanjem le
druge nadlegujemo in težimo; oni imajo svoje

m

križe kakor mi; ako ne ravno Kdaj, pa drugikrat;
pri njih tedaj resnične tolažbe najti ni. Če si
tudi za kratek čas serce s tem ohladimo, da
svoje misli in čutila prosto razodenemo; kakor
hitro smo sami sebi prepušeni, terpimo zopet kakor
pred, in moramo zraven tega čutiti še grizenje
vesti, ktera nam očita pregreške, s kterimi smo
se v presiljenem razgovarjanju oskrunili. — Jezus
le tri svojih učencev seboj vzame. Ako je tedaj
naša duša v morje bridkosti vtopljena, smemo iskati
kakih izvoljenih prijatlov in jih prositi, da nam s
svojim svetom in z molitvijo stoje na strani. Tako
prav za prav Boga išemo po prijatlih, po ljudeh.
Kmalo se pa Jezus tudi od treh izvoljenih prijatlov
loči, da svojo tužno žalost, svojo serčno bole¬
čino z nebeškim Očetom samim obravnava. — In ko
se znajde čisto sam in samoten pred njegovim
obličjem, Sin pred Očetom, kako moli? Krivi se
pod težo neznane žalosti, iz spoštljivosti do svo¬
jega Očeta se do tal poniža in pade v prah ter
reče: Oče moj, če je mogoče, pusti ta ke¬
lih memo iti; vendar ne moja, ampak tvoja
volja naj se zgodi. Oh lepo, žlahtno čutilo!
vredno Sina božjega in vseh, ki volijo pot za
njim! Zares, nič ni bolj nebeškega, kakor pri
tolikim, tako globokim studu terpljenja neomejena
vdanost v voljo božjo. Ko bi našemu Zveličarju
ne bilo nič truda, nobene boritve stalo, se pod¬
vreči volji Očetovi, bi kdo utegnil reči: Jaz

ga ne morem posnemati. Zdaj pa, ljubi moj
kristjan! le zdihujmo k Bogu, le izlivajmo pred
njim morje žalosti, ki so ga dušne bolečine vko¬
pale v naše serca; tega nam Oče v nebesih ne
zameri. Toda njemu se zročimo, njemu rešitev
prepustimo in dobro pazimo, kaj nam po notra¬
njem navdihovanju govori; kar nam ukaže, to
zvesto storimo, kakor veleva Kanajcem prečista

286

Devica: Karkoli vam poreče, storite. — Mo¬
litev Jezusova je kratka. Naj je naša duša še
tako globoko poterta, naj že tudi naš glas zamira
v zadnji uri, zmiraj to molitvico zamoremo za Je¬
zusom izgovarjati in jo ponavljati, dokler terpi
boleča tuga. Velike so dane stanovitnosti obljube. —
Molitev Jezusova je neizrečeno mila. Moj oče!
pravi. O kristjan moj! Bog je naš oče in ostane
oče, če nam tudi bridkosti pošilja. Naj torej go¬
spoduje nad nami in ravna z nami po svoji ne¬
skončni modrosti in po svetem svojem dopadajenju.
Bojmo šele šibe serditega sodnika, šibe milega
očeta se nikar ne bojmo5 oče ne tepe iz sovraš¬
tva v maševanje, temuč iz ljubezni v ozdravljenje.
Ako molimo k očetu, smemo z zaupljivo vda¬
nostjo uslišanja čakati misleči: Naš oče ve vse,

premore vse, in nas ljubi. Ah, ljubi moji, naj je
Bog v vsaki bridkosti naše pribežališe! le k svo¬
jemu Bogu se vselej zatecimo ali k prijatlom božjim!

Naš Gospod Jezus je v Bogu polajšanja
iskal, in v njem ga tudi n ajd el. Ljudje mu niso
nobenega dajali; sej tudi nanje ni svojega zau¬
panja stavil. Oče nebeški mu pošlje angela. Mu
li ta prinese sporočilo, da ne bo treba okusiti
grenke smerti? O ne, kelih terpljenja mora izpiti
do dna in umreti. Pa terpel in umeri je zdaj
brez pritožbe; nobenega znamnja nepoterpežljivosti
ni oslediti na Jagnjetu, ki gre v zaklanje. I11
tako terpeti — ali se ne pravi to tavženkrat
umreti?! — Vera nas uči, da prava serčna mo¬
litev vselej uslišanje najde in sicer tako, da prej¬
memo, za kar smo prosili, ali še kaj boljšega.
Ko bi ne bilo temu tako, bi Bog svojega Edino-
rojenega ne bil uslišal. Pa ga je uslišal: zakaj
po molitvi je zginil ves strah in stud, vsa bridka
žalost mu je bila odvzeta. Vstanite, pojdimo,
pravi svojim učencem; koga  i š e t e,  serčno vpraša

287

osupnjeno množico, —- Pa njegovi učenci, trije
nar ljubši učenci, kje so bili? Prav blizo njega
so, pa — spijo. Od konca so sicer čuli, toda
kmalo so opešali. Le Bog sam ima toliko lju¬
bezni, da na dolgo prenaša naše zdihovanje,
naše pritožbe in prošnje v nesreči; le Bog se ne
utrudi, če nas mora tudi dolgo tolažiti; le on sam
sterpi zraven nas v nezgodi. Ako nas zadene
neprijaznost mogočnih, ponižanje, revšina, bolezen,
onemoglost — vse beži; prijatli, ki so nam pri—
jatelstvo le zavoljo svojega lastnega dobička ska-
zovali -—• in takih je nar več! — se odtegnejo, se
odtegnejo že ravno zato, ker so le sami sebe, svoj
prid in sladnost svojega razveseljevanja iskali. V
živo tako nesramno obnašanje popisuje psalmist:
Zavoljo vseh svojih sovražnikov  sem  zelo'
v sramoto tudi svojim sosedom, znancem
pa v strah. Kteri me zunaj vidijo, beže
pred menoj. Pozabljen sem, ko inertvi, v
sercu; kakor zaveržena posoda sem, zakaj
slišal sem zasramovanje dosterih, ki krog
in krog prebivajo. Ko so se bili zoper me
sošli, so se posvetovali, mi življenje vzeti,
(Ps. 30.) Res, tako je, ljubi moji! Le kteri
zmed prijatlov v času sile, ko se temni oblaki
zbirajo nad našimi glavami, stanoviten in zvest
pri nas ostane, je zmiraj le Bog tisti, ki nam
ga pošlje, kakor je svojemu Sinu angela poslal.

Ko tedaj dans, kristjani moji, v ponižnosti
svojega duha stojimo pod častitim znamnjem zma¬
govitega križa, verzimo od sebe upanje na člo¬
veško tolažbo; recimo s svetim psalmistom: Jaz
upam v tebe, o Gospod! ti si moj Bog, v
tvojih rokah je moje življenje. Razsvetli
svoje obličje nad svojim hlapcem, otmi me
po svojem usmiljenju.  Glejmo gori k Jezusu;
on sam je tisti, kteri gotovo ljubi do konca. Spri-

288

čalo tega je ravno križ, ki na Golgoti moli proti
nebu.

O križ presveti, ki si vreden bil nositi zve¬
ličanje sveta, tebe dans z vso gorkoto objamem
in na svoje revno serce stisnem, tebe kušnem in
močim s solzami ljubezni! Bodi ti moje bandero
v vročem boju življenja, bodi ti moj škit v vsaki
skušnjavi, moje sidro v protivnem viharju! O moj
Zveličar, ki si na tem lesu križa v svoji kervi
moje odrešenje doprinesel, podeli mi zmagavno
moč gnade, da tebi živim in umerjem, in po
smerti v tebi živim vekomaj. Amen.

lAAAn/u

III.


Pogačar. Pridige.

19

)

'

291

i. Pridiga.

O slovesni tridnevnim sv. Pacifika Senscverinskega in sv. Janeza
Jožefa Kriškega, spoznovaveev iz reda sv. Frančiška, v farni cerkvi
Matere božje pred mostom v Ljubljani, 25. novembra 1840.

Komur ste pa kaj odpustili , — tudi jaz;
zakaj tudi jaz , ce sem kaj odpustil,
sem odpustil zavoljo vas v imenu
Kristusovem.  2. Kor. 2, 10.

§ povzdignjenim sercem vas dans pozdravljam,
kristjani moji! Blagor vam, da vas mika krasota
hiše božje, da vas cerkvene slovesnosti k goreč-
niši pobožnosti vnemajo, da vas s hrepenenjem
po obilniši meri božjih gnad navdajajo, Kaj dru-
zega bi vas bilo pač v taki nenavadni obilnosti
skupaj zbralo, kakor nar blagši nagibi vernega
serca in čutila nar žlahtnejše? O res, neko zve-
iičansko notranjo bolečino, pa tudi polnost živega
upanja in gorkoto tiste ljubezni, ki v nebesih
zvira, vam vidim dans goreti na obrazih. Gotovo
zdaj angeli božji in vsi kori zveličanih z začude-
njern gledajo na vaše zbiralo, in se z neskonč¬
nim veseljem vesele, da se toliko sere steguje
po sladkostih, ktere njih čez vse zemeljske zapo-
padke zveličujejo. Sej ste se dans vsi, to tolažbo
imam v sercu hranjeno, sej ste se dans vsi sošli
v tej cerkvi redovnikov asizijanskega Frančiška,
da bi vam vezi' zadolženja in zasluženih kazen
bile razvezane, da bi najdli popolnoma mir in

19 *

292

spravo z razžaljenim Očetom v nebesih, in da bi
se vnele vaše serca za stanovitno, neugasljivo
ljubezen do njega, ki je prečuden v svojih svetnikih.

Kdaj pa se hočejo vneti naše duše za nebesa,
ako ne v teh dnevih, ob kterih obletnico povzdig-
njenja dveh svetih vitezov keršanske popolnosti
obhajamo, ob kterih v svetlobi nebeške časti pred
našimi duhovnimi očmi stojita sv. Pacifik Šense-
verinski in sv. Janez Jožef Kriški? Leta 1839
v praznik presvete Trojice sta bila ta dva zvesta
božja služabnika s tremi drugimi, namreč s sve¬
tim Alfonzom Ligorijanskim, svetim Frančiškom
Hieronimovim in sv. Veroniko Julijanovo, po našem
svetem očetu papežu v Rimu s prazničnimi ob¬
redi očitno spoznana za svetnika. Da v resnici
vživata krono neminljivega zveličanja pri Bogu, so
spričali čudeži, ki jih je Bog na njih prošnjo do-
pernašal. V mnogih zbiralih kardinalov in škofov
so bile na tanko preiskane vse njune dobre dela
in čudeži. Ker so bile dela vse popolnoma in
Bogu dopadljive najdene in čudeži spoznani resni¬
čni, se ni moglo več dvomiti, da se znajdeta v
zveličanih verstah izvoljenih prijatlov božjih v ne¬
besih.

Moč Kristusova se razodeva naj lepše in
naj prijazniše v njegovih svetnikih, in njegove ne¬
veste, katoliške cerkve, naj večja čast obstoji v tem,
da svojemu nebeškemu ženinu rodi otroke za ne¬
besa. Zato je tudi vesoljne keršanske cerkve
poglavar, pastir in varil, kterega posebna in nar
imenitniša dolžnost je, čast Kristusovo in njegove
cerkve množiti in razglaševati, ta dva božja ljub¬
ljenca očitno postavil med število tistih, ki jih ča¬
stimo na zemlji za svetnike in se njih prošnjam
priporočujemo. Hotel je namreč s tem djanjem
nar višje pastirske oblasti naznaniti, da naj vsi
tudi v njima moč Kristusovo poveličujejo, se njunim

293

prošnjam posebno priporočajo, in svoje serca za
pridobljenje enakih kron vnemajo. Da pa vsem
udom Kristusovega telesa znane postanejo dela
njune viteške kreposti, so sveti oče papež dovo¬
lili , naj se v cerkvah redovnikov sv. Frančiška
obletnica povzdignjenja teh dveh svetnikov obhaja
s slovesnim spominom. In da verni z večini ve¬
seljem vanje pritečejo ter se dajo ogreti z ognjem
ljubezni, ki je gorel v sercih teh svetih učencev
sv. Frančiška, odpre on, ki mu je Jezus po sve¬
tem Petru izročil ključe nebeškega kraljestva, bo¬
gati zaklad, ki se vanj zbirajo preobilne zasluženja
in ojstre spokorne dela ljubljencev božjih, (isti sveti
zaklad, ki se vanj stekajo vse solze, s kterimi so
nedolžni spokorniki hudobije svojih keršanskih bra¬
tov objokovali; zajeti hoče iz njega za vse, kteri
teh darov požele, in jim podeliti popolnoma od¬
pustke. Gotovo mi vsi, ki smo prišli dans ta dva
svetnika počastit, in se priporočevat njunim močnim
prošnjam in oživit s premišljevanjem njih nebeške
časti svoje hrepenenje po nebesih, mi vsi želimo
v ponižnem spoznanju svoje revšine deležni po¬
stati dobrot, ki se nam tukaj ponujajo. O storimo
se vredni takih gnad in nikar ne pustimo teh treh
dni memo iti brez dobička za svojo dušo. Zato
me poslušajte, ljubi moji, ker hočem vam govo¬
riti dans od tega, kaj nam je storiti, da sc vde-
ležiino tc dni popolnoma odpustka.

K vama, ljuba prijatla božja, kterili spomina
se veselimo, se zdaj obernem, in vaji v imenu
vse tukaj zbrane družbe priserčno prosim, stopita
to uro pred sedež usmiljenega Boga, in prosita,
dokler ne izrečem zadnje besede, naj na nas
izliva obilno duha pravega spoznanja in zveličan-
skega hrepenenja.

*  * *

294

Pač malo, ljubi moji, jih je morebiti med
nami, kterih bi grenka »vest ne težila, da so
grešili kdaj pred obličjem svojega Boga; vsakteri
pa bo gotovo iz globočine svoje razterte duše
klicati mogel: Pregrehe, kdo jih spozna?
Moje skrite in p tuj e mi prizanesi, o Go¬
spod!  In blagor njemu, kterega je gnada božja
zbudila k temu ponižnemu spoznanju! Zakaj on
tudi spozna, da je z grehom zaslužil kazen, da
pravica božja tirja od njega zadostenje, da mora
s solzami grenkega kesanja in deli resnične po¬
kore odprati madeže svoje duše, in da poprej ne
more priti v zveličariske prebivališa božjega mini,
dokler ni plačan zadnji vinar. Ali — o misel
polna tolažbe! te dni nam je pokazana ložja in
krajša pot, po kteri hitrejše zamoremo priti k
popolni spravi z Bogom. Bogati zaklad zaslu-
ženja svetnikov božjih v naše polajšanje te dni
odpert stoji; iz tega smemo tudi mi zdaj zajemati,
in z obilnostjo družili, kteri so se podvergli veliko
večini spokornim delom, kakor so jih bili dolžni za
svoje grehe, zamoremo mi svojo lastno revšino
zakriti, odpustek namreč, ali odpušenje časnih, z
grehom zasluženih kazen zadobiti. In kdaj bi bolj
po pravici pričakovali, da bi za nas odpert stal ta
zveličavni zaklad, ako ne te dni, v kterih spomin
dveh velikih služabnikov božjih slovesno praznu¬
jemo, ki sta ga s svojimi ojstrimi deli pokore ne¬
prenehoma polnila in bogatila. Svetlobo kerstne
nedolžnosti in čistosti sta oba do zadnjega zdih-
ljeja neomadežano ohranila; vendar sta oba poko¬
rila svoje meso in ga s težkim terpljenjem obkla¬
dala po izgledu sv. Pavla, kteri pravi Kološanom:
Jaz se veselim v terpljenju za vas; in do-
polnujem to, kar manjka terpljenju Kri¬
stusovemu, v svojem mesu, za njegovo
telo, ktero je cerkev.

295

Povzdignite, ljubi moji! svoje oči na altar in
glejte (ii dva viteza keršanske popolnosti v nebeški
zamaknjenosti pred tronom zemlje in nebes kraljice,
presvete matere device Marije. Sveti Pacifik Šen-
severinski ima belo lilijo nedolžnosti v rokah, in
na strani bukve premišljevanja. Na Laškem od
bogaboječih staršev rojen v mestu, kdaj Septem-
peda imenovanem, je v svoji mladosti skerbno va¬
roval svetlo luč, ki jo je gnada svetega kersta v
njegovi duši vžgala} blizkečo lilijo nodolžnosti in
čistosti je varstvu nebeške matere Marije zročil,
in da bi mu, izpostavljena viharjem zapeljivega
sveta, ne zvenela v roki, jo je nesel v zavetje
samostanskega zidovja, si zvolil življenje zataje¬
vanja v redu sv. Frančiška, in srečno prišel
v veselje svojega Gospoda. — Glejte svetega
Janeza Jožefa Kriškega; križ in bič, znamnje in
orodje ojstrega pokorjenja ima na strani; tudi on
je lilijo kerstne nedolžnosti vse dni svojega živ¬
ljenja ohranil lepo cvetečo. Pa ker je že od
mladosti imel nagnjenje k ojstrejšemu življenju, je
v svojem šestnajstem letu se pridružil tistemu
delu reda frančiškanskega, v kterega je sveti
Peter alkantarski vpeljal posebno terdo življenje,
da bi tudi zamogel z njim klicati v srečni večnosti:
O srečna pokora, ki mi je tako in toliko čast za¬
služila! Ko je dosegel konec serčnega hrepene¬
nja, kloštersko tihoto, je jel še bolj neusmiljeno
krotiti svoje telo. Ena, nepretergana versta ojstrih
spokornih del je bilo njegovo življenje; z bode¬
čimi žeblji si je med pleča in na persi vbodil po¬
dobo križa, da bi bil s Kristusom čutil v svojem
mesu križa skeleče bolečine; po izgledu svojega
nebeškega Odrešenika je hotel s križanjem upor¬
nega mesa, razžaljeni božji pravici zadostovati za
grehe grešnega sveta. Oba tedaj, kakor vidite,
sta dragi in žlahtni roži v bogatem vertu sera-

296

finskega reda svetega Frančiška, ki v svojih ver-
stah toliko svetnikov šteje. Zato je pervo, kar
velevajo sveti oče papež, da naj tisti, kteri se želi
odpustkov vdeležiti, vsaj enkrat v teh dneh
o hiše kako cerkev tega reda. Dasiravno so
njih obilne zasluženja lastne vesoljni cerkvi, so še
vendar posebno lastne teinu redu, vterjeneuiu za
vse čase od sv. Frančiška, da serafska ljubezen,
ki je njega vnemala, razlivaje svoje žarke na vse
kraje, skoz dolge stoletja ogreva človeške serca.

Drugo, kar sveti oče papež, ki imajo kakor
poglavar in vladar vesoljne cerkve posebno oblast
do zaklada, stekajočega se iz spokornih del ve¬
soljne cerkve, tirjajo od nas, da prejmemo svoj
delež iz tega zaklada ali se vredne storimo po¬
polnoma odpustkov, je serčna molitev za mir
in edinost kraljev in cesarjev, za zatiranje
krivoverstva in za povišanje matere kato¬
liške cerkve.  Zakaj, ljubi moji,  cerkev skoraj
vselej, ko odpustke deli, tako molitev od vernih
tirja? Da bote duh cerkve, ki ga v tej svoji
tirjatvi naznanuje, prav razvidih in umeli, pojdite
v svojih mislih z menoj nekoliko nazaj v prete-
čenost, in premišljujte, kako je sčasoma zrastlo iz
majhnega semena drevo svete keršanske cerkve,
da pod njegovimi vejami toliko ljudstev prebiva v
miru. Aposteljni, ki jih je Gospod izvolil, so se
svojemu učeniku z vso gorečnostjo otročje ljubezni
vdali, celo svoje serce, vse svoje dušne in telesne
moči so mu z veselo prostovoljnostjo darovali;
kakor so veje deblu, mladike terti prirašene, tako
so se tudi oni svojemu Zveličarju prirasli. Kristus
je gorušično zerno, polno notranje živosti; polo¬
ženo v zemljo, je to zerno koj veselo kalilo, in
ravno aposteljni so bili njegove perve krepke
mladike, bogat sad obetajoče. Te mladike terdno
zrašene z deblom in s korenino, so vedno nove

297

oživljajoče moči pile, in v moči tega življenja hi¬
tele se razrašati kviško in vsaksebi; in kmalo je
prečudno drevo keršanske cerkve v častitljivi vi¬
sokosti pred očmi stermečega sveta stalo. Apo-
steljni namreč, ki jih je roka Gospodova kakor
ognjene iskre med ljudstva vergla, so z evangel-
sko besedo, s skazovanjem Duha in moči vžigali
po gnadi zbujene in pripravljene serca njih, ki so
sedeli v temi in smertni senci. Kakor so se apo-
steljni svojega nebeškega Zveličarja z vso goreč¬
nostjo močnodušne ljubezni oklenili, so se pozneje
blagi učenci, ki so jih rodili v Kristusu Jezusu,
njim in Jezusu brez zaderžka vdali. Ker so du¬
hovni sinovi aposteljnov spet duhovni očetje brez¬
številnih novih spreobernjencev postali, se je ker-
šanska cerkev skoz stoletja razprostirala in se še
razprostira po širokih pokrajinah sveta, in je iz
majhnega zerna visoko v nebo zrastlo drevo, ki s
svojimi košatimi vejami vse narode zemlje blaživno
senčiti zamore.

Kaj pa, ljubi moji! vprašam, bi bilo po¬
stalo iz dela odrešenja, ki ga je Kristus dopri¬
nesel, ko bi on nobenega naslednika ne bil najdel?
ko bi bili vsi, ki jih je vabil, zopervali njegove¬
mu vabljenju? Sej vemo, da je njih veliko, ki
jih je Zveličar klical z ravno tako ljubeznjivo pri¬
jaznostjo, to klicanje terdovratno zametovalo. Kaj
bi bilo postalo iz dela odrešenja, ko bi aposteljni
ne bili nobenega serca najdb, v kterem bi se se¬
me božje besede bilo prijelo in rastlo in se v cvet¬
lice keršanske ljubezni razcvetelo? Sej vemo, da
je njih veliko zaperlo svoje oči solncu gnade, ki
je pred njimi vzhajalo v pregnanje dušne teme;
verno, da je njih veliko zatisnilo ušesa, da niso
slišali besed življenja. Vsem je ponujal gnade on,
ki je pisano od njega, da razsvetljuje vsakterega,
ki pride na ta svet, on, ki hoče, da vsi ljudje k

298

zveličanju in spoznanju resnice pridejo. Pa niso
prišli vsi, ker niso kotli; in zato jim je bila njih
terdovratnost šteta v zadolženje, ktere nasledek
je večno zaverženje. Unim boljšim pa, ki so
se, zbujeni z žarkom gnade božje, sladki besedi
vabljenja prostovoljno vdali, je bila njih pokoršina
šteta v zasluženje, in je bila tudi v resnici za-
služljiva, ker so v prostoti svoje volje, dasiravno
jih je gnada prijazno nase vlekla, vendar le moč
imeli, ji tudi zoperstati. Ko bi Jezus, vas vpra¬
šam zdaj še enkrat, ko bi aposteljni v prostovoljni
pokoršini ljubijočih sere nobenega naslednika ne
bili najdli, kako bi se bilo keršanstvo v nas, kako
po vesoljnem svetu vkoreninilo?

Katoliška cerkev tedaj, ktera je v naših časih
do pokrajin zemlje razširjena, je sad preobilnega
Kristusovega zasluženja, pa tudi sad zasluženja
vseh pravičnih, kteri so v ponižnosti in poterpež-
Ijivosti hodili za njim od začetka. IVe eden zmed
vseli, ki so v Kristusa verovali skoz osemnajst
stoletij in zveličanje najdli v njegovi ljubezni, ni
brez deleža nad častitljivo rastjo katoliške cerkve;
tudi nar manjši zmed vseh je s svojimi dobrimi
deli ud v verigi, ki sega skoz dolgo versto sto¬
letij, je kamen, kteri, strenjen z drugimi, hišo
božjo lepša in podpira, je ud v skrivnostnem
K ristusovem telesu, kterega zdravje in moč se iz
zdravja in moči posameznih udov zbira, Nekteri
pa zmed teh veliko tavžent služabnikov Kristu¬
sovih se kakor svetle zvezde svetijo med drugimi
s svojimi imenitnimi deli, ki so jih v službi Go¬
spodovi dopernesli. Taki vitezi keršanske popol¬
nosti še posebno povišujejo moč celega telesa, ker
iz polnosti svojega življenja tudi drugim slabejšim
udom podelujejo. Ojstre dela pokore, ki so jih do¬
stikrat prevzeli iz ljubezni do Boga in svojih bra¬
tov, požgejo bolj in bolj časne kazni celega telesa,

299

in druge kolikor toliko vklenjene ude vezi terplje-
nja bolj in bolj oproste. Je skorej, kakor na
človeškem truplu, v k tereni se tudi bolečina iz
enega uda na druzega včasih tako da prestaviti,
da uni rešenje in zdravje najde.

Nasproti pa naj misli tudi vsak, da njegova
pomankljivost v dobrem zaderžuje rast celega telesa;
ako je en ud bolan, terpi celo telo; — odbij le
en kamen od kakega lepega poslopja, omadeževal
si celo poslopje. Hudobije katoliških kristjanov za¬
krivajo svetlobo svete cerkve, da uni, ki še zu¬
naj stoje, ne vidijo njene lepote, in ji tedaj dolž¬
ne časti ne skazujejo; — hudobije kristjanov
store, da njih veliko zaničuje čisto nevesto Go¬
spodovo , da krivoverci njenih resnic ne spoznajo
in zatoraj k luči prave vere ne pridejo. — In
bodi si ta, ki greši, še tako nizek, še tako malo
čislan in poznan, vender le, kar je na njem, čast
cele cerkve zmanjšuje. Zatoraj pa tudi cerkev
vselej, kadar svojim otrokom odpustke deli, kadar
namreč njim v prid oberne bogati zaklad, v kte-
rega se zasluženja njenih imenitniših udov in spo¬
korne dela njenih nedolžnih spokornikov zbirajo,
tirja od njih, da, ker jim že drugo odpusti, saj
molijo za zatiranje krivoverstva in za povišanje
matere katoliške cerkve in za mir in edinost kra¬
ljev in cesarjev, kterih mir in edinost posebno
rasti in povišanju cerkve služi.

Na dalje pa tirja cerkev od njih, ki jim
odpustke deli, da vredno prejmejo zakrament
svete pokore in svetega rešnjega telesa.
Zakaj greh je smert duše; človek zgubi z njim
posvečujočo gnado božjo, zgubi ljubezen svetega
Huba, v kteri sami življenje duše obstoji. K
temu življenju pa človek zopet pride z vredno
prejemo zakramenta sv. pokore, tii je zopet oble¬
čen z oblačilom gnade, ljubezen svetega Duha mu

300

je v serce vlita. Oče nebeški v njem podobo
svojega Sina ugleda, in ga kakor novo doblje¬
nega simi v svoje naročje sprejme. Ako je že
tako človek zbujen k življenju gnade in je vnov-
Ijena v njem zopet Kristusova podoba, se za-
more reči od njega, da je živ ud skrivnostnega
K ristusovega telesa, ktero je katoliška cerkev.

Zdaj mora še v djanju spoznati in pokazati,
da hoče v resnici ves biti Kristusova lastnina, da
hoče sklenjen biti z njim z dušo in telesom; to
pa spozna, ko njegovo rešuje telo zavžije v sve¬
tem obhajilu. Tu se zopet vsadi na oživljajočo
terto, in kakor zelena mladika moč in terdnost od
terte in drugih mladik dobivati zamore. Zato pa
tudi ti rja cerkev za zadobo odpustkov vredno pre-
jemo sv. pokore in sv. obhajila; sej mladika, ktera
ne ostane na terti, nobene moči od nje ne more
dobivati, sej mertvemu udu telesa vsa obilnost
življenja in terdnost drugih udov nič ne tekne.
Pri odpustkih je pa to ravno poglavitna reč, da
so nam časne kazni odpušene, ker so drugi
udje ravno tistega Kristusovega telesa več terpeli,
kakor so bili dolžni za svoje grehe. Njih obil¬
nost in terdnost zamore našo pomankljivost in sla¬
bost zakriti, če smo s Kristusom in z njimi
zopet sklenjeni v ljubezni po svetih zakramentih.

Kdo pa prejme vredno ta sveta zakramenta?
Kteri ima resnično kesanje, kteri ima v svojem
sercu tisto žalost, ki greh požge in obudi v njem
sveto obljubo in terden sklep, široko pot krivice
zapustiti. Le tak se zamore z zaupanjem in lju¬
beznijo proti usmiljenemu Očetu oberniti, in iz ust
njegovega namestnika tolažbe polne besede slišati:
Pojdi v miru, tebi so tvoji grehi odpušeni.
Le tak dušni stan stori človeka vrednega odpustke
zadobiti; in takega so tudi od nekdaj pastirji Kri¬
stusove cerkve tirjali od njih, ki so želeli deležni

301

postati teh darov. Ojstriui spokornim delom je pod-
vergel nečistega Korinčana sv. apostelj Pavel; in
še le potlej, ko je obudila v njem ta kazen svetlo
spoznanje njegovega nesrečnega stanu in mu vžgala
v sercu ogenj tiste zveličanske bolečine, ktera ko¬
renine greha in grešnih navad zamori, še le po¬
tem je rekel sveti apostelj: Komur ste kaj od¬
pustili, tudi jaz; zakaj tudi jaz, če sem
kaj odpustil, sem odpustil zavoljo vas v
imenu Kr istusovem. Odp ustim zavoljo vas,
to je, zavoljo vaših bogatih zasluženj in vašega
obilnega terpljenja mu odpustim po oblasti, ki sem
jo prejel od Kristusa. Ravno tako' so tudi rav¬
nali sveti škofje v naslednjih stoletjih. Le tisti,
ki so se jim s skesanim in raztertim sercem pribli¬
žali, so zamogli odpustke zadobiti, so zamogli
deležni postati častitljivih zasluženj marternikov in
spoznovavcev, kterih prošnjam so se priporoče-
vali. In tako ravna cerkev s svojimi otroci do
današnjega dne. Da se obernemo s sovražtvom
in gnjusenjem proti grehu, in skesane in razterte
serca Bogu v dar prinesemo, tirja tudi od nas,
ako želimo zadobiti popolnoma odpustek in z njim
zaželeni mir v Gospodu. In kdaj, ljubi moji,
se bodo raztopile naše serca v potoke solza?
kdaj se povzdignile k ljubezni nebeškega Očeta,
ako ne te dni,  v kterih se nam ravno te ljubezni
preobilno plačilo, nebeško veličastvo v vsi svoji
neskončni lepoti razkazuje. Studenci gnade nam
obilniši teko; zakaj če njih veliko sklenjenih v
enem hrepenenju svoje roke proti nebu vzdiguje,
njih prošnje oblake prederejo, in skličejo iz nebes
bogatejše dari. Glej, sv. Pacifik in sv. Janez
Jožef stojita zdaj pred sedežem usmiljenega Očeta,
hi prosita za nas, in združeni z njimi vsi po¬
veličani duhovni sinovi sv. Frančiška. Angeli
božji, ki s svetim stermenjem molijo Jezusa tukaj

302

v zakramentu, hrepenenje naših sere pred sedež
njegove milosti pokladajo. Vse trume izvoljenih,
ki so s svojimi dobrimi deli čast Kristusovo na
zemlji povikševali, zdaj sklicujejo na nas gnado
kesanja, in z njimi varhinja vseh po Kristusu
odrešenih, njih mati in kraljica Marija. O kako'
hrepene po naši ljubezni! kako goreče so njih
želje, da bi se mi vdeležili veselja, ki ga oni že
vživajo, da bi v ljubezni sklenjeni z njimi Boga
vekomaj poveličevali! Pridite, nam kličejo, gnada
vam je zdaj blizo.

Vstanimo tedaj, ljubi moji, s skesanim in raz-
tertim sercem pojdimo k ljubijočemu Očetu, da
nas oveseljuje mir, ki ga bomo najdli v njem po
odpustkih, zajemavši iz bogatega zaklada katoliš¬
ke cerkve. Zakaj, ako ravno kdo za nas utegne
terpeti časno kazen, se nihče namesti nas greha
kesati, nihče namesti nas Boga ljubiti in njegovih
zapoved spolnovati ne more; to vse mora vsakteri
sam storiti, in se toraj vseh pripomočkov poslu-
žiti, kteri ga varujejo greha in poterdujejo v do¬
brem. Iz tega se tudi izhaja, da nam tistih del
pobožnosti in zatajevanja, ki so nam potrebne, da
serčno in zvesto po poti poboljšanja hodimo, noben
odpustek ne odpusti.

Pa tudi vi srečni, kolikor vas je med nami,
ki ste dozdaj gnado sv. kersta zvesto ohranili, ali
ki ste se že v resnici spokorili za svoje grehe,
se veselite odpustek zadobiti. Ako že vsako do¬
bro delo pomnoži v človeku gnado božjo, mu bo
gotovo povikšana še bolj, če bodo njegovim last¬
nim dobrim delom še prištete dela krepkejših udov
Kristusovega telesa; zgodilo se bo tudi, da bode
njegova obilnost kolikor toliko bolehajočim udom
teknila v ozdravljenje in poživijenje.

Se eno; glejte, duše v vicah gledajo dans
tudi na nas in pričakujejo kak dar od naše lju-

303

bežni. Kakor sami kakšno dobro delo zamoremo
njim v prid storiti, ravno tako zamoremo zadob-
Ijene odpustke njim v polajšanje Bogu darovati s
serčno priprošnjo. Jim bomo mogli odreči to delo
ljubezni?

Oče nebeški! sprejeti hočemo hvaležno, kar
nam ponuja tvoja milost; razširi le naše serca,
da jih čez in čez s svojimi danni napolniš.

Zato, sv. Pacifik in Janez Jožef! stojita le sta¬
novitno v molitvi pred Bogom in ne jenjajta prositi
za nas. Prosita posebno za svoje duhovne brate
na zemlji, da zapuščina svetega Frančiška, ogenj
ljubezni, v njih zbiralih nikdar ne ugasne, temuč
zmiraj svetlejše plameni; prosita, da tudi vsi,
kteri niso poklicani k samostanskemu življenju,
svoje serca ogrevajo pri tem ognju; prosita, da
mi vsi srečno premagamo vse sovražnike zveli¬
čanja, in sklenjeni z vama vživamo od drevesa
življenja, ki rase v večnem raju. Amen.

304

2 .  Pridiga.

O slovesni tridnevnici 23 japanskih spričevavcev v farni cerkvi
Matere božje pred mostom v Ljubljani, 4. svečana dopoldne
ob 9. 1. 1803.

Zaupajte, jaz sem svet premagal.

Jan. 4 6, 33.

Jffl ve in dvajset let je pred dvema mescama pre¬
teklo , kar smo enako slovesnost kakor zdaj v
tej cerkvi obhajali. Bila sta ravno tisti čas dva
oda iz reda sv. y  Frančiška med svetnike prište¬
ta, sv. Pacifik Šenseverinski in sv. Janez Jožef
Kriški. Živo mi je v spominu, da sem tudi takrat
imel veselje, k brezštevilni množici s tega sve¬
tega kraja govoriti. Bilo je vse praznično kakor
zdaj; visoko so bile povzdignjene vse serca; sladke
čutila, ki so lastne mladosti, so tudi meni vne¬
male dušo. O, ko bi mogel dans z ravno tako
gorkoto k vam govoriti! Sej spet šest služabni¬
kov božjih iz reda sv. Frančiška in 17  družili
pred našimi duhovnimi očmi stoji; sveta cerkev
nam kaže njih krone, nam kaže njih marterske
palme in vžiga naše serca k zaupanju. O zve¬
ličana dežela, ki take častite palme marterstva
rodi! Kako se pravi tej deželi? Ze veste: Ja-
pan. Pa iz ktere korenine so zrastle une palme
zmagavne? Iz čverste korenine keršanske vere.
Ne bom vas dolgo mudil, ljubi moji; precej hočem
napovedati, od česar sem se namenil to uro vam
govoriti. Kazal vam bom, kako je rodovitna ko-

»'enina keršanstva bila vsajena v japansko zemljo,
kako je pognala v močno deblo z verhom košatim,
in kako je bila nazadnje popolnoma zamorjena —
ali z drugimi besedami: Razlagal vam bom zače¬
tek, rast in zatreuje keršanske vere na Japanskem.

Duh Gospodov, čigar pota so nezapopadljive,
naj pride na nas in vlije tolažbo v naše serca.

* * *

Sveti spričevavci, kterih dragi spomin te dni
slovesno obhajamo, so v japanskem cesarstvu
prejeli častite krone marterstva. Kje je to ja¬
pansko cesarstvo? Glejte, ljubi moji! tu na desni
vzhaja solnce. Ako greste v svojih mislih tje
proti izhodu solnca, in premerite vso Evropo in
Azijo po širjavi, prav na kraju Azije v izhodu
najdete japansko cesarstvo, ktero se več ne tiši
celine azijanske zemlje, temuč obstoji iz kakih
3550 otokov, to je, iz 3550 manjših delov sveta,
ki so krog in krog od morja oblivani; njih obsega
je večja ko našega avstrijanskega cesarstva. .Ja-
panci imenujejo svojo domovino cesarstvo jutra¬
njega solnca.  Tu je sveti Frančišk Ksaveri
zasadil zveličavno bandero keršanske vere; on je
postal apostelj japanske cerkve, ktera se pred
vsemi drugimi sme cerkev marternikov imenovati.
Ah, ljubi moji! ako se zmislimo velikega apo-
steljna azijanskih ljudstev, svetega Frančiška Ksa-
verija, kako moramo občudovati previdnost božjo!
Ravno ko so bili Evropejci, posebno Spanci in
Portugalci nove svetove najdli, je obudil Bog može
velikodušne, da so tem daljnim ljudstvom, ki so v
temi malikovavstva in v senci smerti sedele, luč
pravega spoznanja keršanske resnice vžgali. Med
njimi je bil Frančišk Ksaveri eden nar serčnejših.
55e po naturi prirojeni je bil poln živosti in kervi
ognjene, visokega velikoobsežnega duha, obdaro-

Pogačar. Pridige. ^

306

van z nenavadno bistrostjo uma, z iskreno ljubez¬
nijo do vsakoršne vednosti, s prečudno terdnostjo
volje in z nestrahljivo pogumnostjo; bilo je veliko
in blago serce v njegovih persih, in imel je neki
naturni stud do vsega, kar oskruni čistost zader-
žanja; sicer pa je bil veselega značaja in prijetne
priljubne obnaše, da se je lahko berž vsakemu pri¬
kupil. Ko je bil v visoki šoli svetega Ignacija
Lojolskega te naturne darove z vsemi darovi gnade
ozaljšal in okrepil, ga je Gospod poklical, da naj
apostelj indijanskih in japanskih ljudstev bode.

Portugalski kralj Janez III., ki si je v azijan-
ski Indii mnogo sveta prisvojil, je prosil papeža
in svetega Ignacija oznanovavcev vere. Ko
volitev zadene Frančiška Ksaverija, si zamorete
misliti, kako se je radovalo v Bogu njegovo ve¬
liko serce, v kterem je reve, potrebe in blagor
celega sveta nosil, v kterim je imel žejo vso
ognjeno po zveličanju duš, s kervjo Kristusovo
rešenih. Ze več časa sim se mu je le od In-
dov, od morja, od daljnih barbarskih ljudstev sa¬
njalo, in ko jih je premeril z očesom srečnim, je
zaklical: »e več, o Gospod, še več! Petnajstega
sušca 1, 1540 v 34. letu svoje starosti, tedaj v
nar lepšem cvetju moške hrabrosti, je v kraljevem
mestu Portugalskem, v Lizaboni, stopil v barko,
ki je bila pripravljena nesti viteškega aposteljna
čez široko morje na kraj veličastnega poklica. Od¬
povedal se je vsemu, kar življenje oslajšati utegne;
drage okusne jedila, ki so mu bile na barki od
mize namestnega kralja pošiljane, je med uboge
brodnarje razdeloval ter sam od milošine živel;
nevedne in sirove je podučeval in z žlahtnimi čutili
navdajal; žalostne je tolažil, bolnim stregel in njih
serca k nebeškim željam povzdigoval. Med takimi
djanji je barka, po Frančiškovem trudenju tako
rekoč v plavajočo cerkev spremenjena, priveslala v

307

poglavitno mesto portugalske Indije. Lahko si
mislite, kakšen žar svetega navdušenja in viso¬
kega hrepenenja je vnemal Frančiškovo serce, ko
jo 6. maja 1. 1542 pervikrat svojo nogo na zem¬
ljo svoje apostolske delavnosti postavil.

Odslej se prične res velikanska Frančiškova
delavnost med indijanskimi ljudstvi. Žetev, ktera
mu je bila tukaj odločena v vinogradu Gospodovem,
je bila tako bogata, da je pisal enkrat svojemu du¬
hovnemu očetu svetemu Ignaciju: Jaz poznam ne¬
kega delavca v vinogradu Gospodovem, kteri je
v tako preobilnost nebeških darov zatopljen, da mora
/.dihniti večkrat k Bogu: Jenjaj, o Gospod, je-
njaj! Ta delavec ni bil nihče drugi, kakor Ksa-
veri sam. Nebeška veselost in prijaznost, ki se
mu je na obrazu brala, mu je odpirala serca nar
neukretniših narodov; oznanovaje svete resnice in
vesele pesmi prepevaje je skoz šest let v lndii
ukrotil na tavžente in tavžente divjakov in jih
sladkemu jarmu Kristusovemu podvergel.

Zdaj pa je prišel čas, da je na japanske
otoke nesel zastavo svete vere. Ne davno so
jih najdli Portugalci. V te nove kraje je gnalo
Ksaverija, ki je želel v svojem sercu vse ljudstva
zemlje edinopravemu Bogu in Kristusu njegovemu
v podnožje položiti. Spremljan po dveh duhovnih
bratih in nekem keršenem Japancu je 13. avg.
h 1549 v portugalski barki priveslal na japansko
otočje. Prebivavci japanskih otokov, ljudje bistrega
uma in krotkega serca, se ve, da keršanskega mi¬
sijonarja še nikdar niso vidili. Ker so bili znaj¬
dem v marsikterih vednostih (pravijo, da jim je
bila celo tiskarna umetnija pred znana, kakor
Evropejcem), so berž pokazali, da tisto zrelost
duha imajo, ki jih stori zmožne za poduk v ker-
šanstvu, ki jih stori tudi zmožne, da se ga z
vso močjo globokega, ognjenega prepričanja po-

20  *

308

primejo. Precej po svojem prihodu je Ksaveri
apostolsko vero in njeno razlago v japanskem je¬
ziku natisniti dal, kar je že nektere žarke ker-
šanskega spoznanja zasejalo med ljudstvo.

Ko se je bil Ksaveri kmalo japanskega je¬
zika naučil, in Japancem v domači besedi evangeli
oznanovati začel, mu je njih radovednost in uka-
željnost privabila mnogo poslušavcev. Gospod je
odpiral serca in seme evangelija je kmalo veselo
kal poganjalo. Posebno so se serca Japancev
ogrevale v ljubezni do keršanstva, ker so vidili,
da Ksaveri nič druzega ne iše, kakor njih blagor
in zveličanje njih duš. Da ga neka višja moč žene,
so posnemali iz tega, ko je iz takih daljav prišel
k njim s poročilom zveličanja. Ker so bili brihtne
glave, so kmalo čutili, kako tanko se keršanske
resnice s človeškim umom strinjajo. V poltretjem
letu, kar je Ksaveri bival med njimi, jih je ker-
stil več tavžent; ne le obilo priprostih ljudi, temuč
tudi več ljudi iz visokih stanov, več duhovnov in
učenih mož se je vdalo moči svetega Duha, ki je
iz njega govoril; učene je s svojo višjo modrostjo
premagal. Tako je vstanovil podlago japanske
cerkve, veličastne cerkve marternikov, ktere tudi
prihodnje stoletja ne bodo nikdar nehale občudovati.

Po odhodu Ksaverjevem so drugi tovarši
jezuitarskega reda začeto delo evangelskega ozna-
novanja nadaljevali. Seme po Ksaveriju zasejano
se je kmalo zrastlo v drevo, čigar veje so se ši¬
roko po japanskih otokih razširjale. — Veliko ja-
pansko cesarstvo je bilo razdeljeno v več manjših
kraljestev. Posrečilo se je, da so se tudi trije
kraljiči ali knezi dali kerstiti, in njih gorečnost v
veri je bila tako svetla, da je obilne čete nji¬
hovih podložnikov razsvetljevala. Zlasti je Ja-
pance močno vnemal izgled Bungojskega kralja,
ki je pri svetem kerstu dobil ime Frančišk; zakaj

309

med vsemi je ta nar višje slovel široko okrog za¬
voljo velike učenosti in globoke modrosti. Tako
spreobernjenje nar slovitejših glav in nar žlahtnej¬
ših sere iz naroda je veseli rasti in hitremu raz¬
vitju keršanstva med Japanci prečuden vspeh da¬
jalo. V letu 1582, to je, 30 let po odhodu sv.
Frančiška se je štelo kakih 200,000 kristjanov v
Japanu, ki so imeli 250 cerkev, 13 semeniš, več
šol in en noviejat za jezuite.

Kako je bilo zdaj v Japanu vse pripravljeno
za nar lepše razcvitanje keršanstva, bote razvidih
iz slovesnega poslanstva, kterega so Japanci
vravnali do svetega Očeta papeža v Rim. Jezuiti,
duhovni očetje keršanskih Japancev, so hotli sve¬
temu Očetu s tem veselje napraviti, da njih novo
prerojeni kristjani sami pridejo in se nar višemu
poglavarju cerkve v ponižnosti poklonijo, mu svojo
otročjo vdanost in pokoršino razodenejo. Mislili
so tudi gotovo, da bodo Japanci, ako sami obličje
Jezusovega namestnika na zemlji vidijo, njegov
blagoslov prejmejo in svete ostanke pervakov
apostolskih, Petra in Pavla, počastijo, toliko terd-
nejše na skali edinoprave vere stali. V ta namen
so nagovorili keršanske kneze, da naj poslancev
napotijo v Rim. Sami kralji, se ve, se zavoljo
višje starosti na tako dolgo pot niso mogli podati.
Sklenili so pa poslati mladenčev žlahtne kervi, kra¬
ljevega rodu. Izvolili so iz svojih sorodnikov dva
kraljeviča po šestnajst let stara, čedne postave,
bistrega uma, polna junaškega poguma in visoke
serčnosti. Izročili so jima pisma do svetega
Očeta, podpisane z lastno roko, kakor spričevalo
svoje nepremakljive podložnosti. Pridružila sta
se omenjenima kraljičema tudi še dva druga
mladenča žlahtnega stanu pri osemnajstih letih,
kterih je bil eden iz nar imenitniše in nar boga¬
tejše rodovine, drugi pa izurjen v vedah mnogo-

310

terih, zlasti v zgodovini ptujih ljudstev, med kte-
rimi potovaje si je znamenito učenost pridobil. O.
Aleksander Valignano iz jezuitarskega reda je bil
vodja celega slovesnega poslanstva.

Ko je bilo vse za odhod pripravljeno, so se
poslanci podali na pot 20. svečana 1582. Do
morja jih je spremila neznano velika množica ve-
likašev in sploh nar imenitniših oseb iz cesarstva.
Preden so odrinili, jim je O. Aleksander podal sv.
obhajilo. Kakšne težave in nevarnosti so jim bile
prestati na dolgem potovanju po morju, bote lahko
umeli, ako vam povem, da je čez tri leta pre¬
teklo, preden so v sveto rimsko mesto pred pa¬
peža dospeli. Odrinili so od doma, kakor ste
slišali, 20. svečana 1582, in še le mesca novem¬
bra 1584 so v Evropi na Španskem stopili na
suho, kjer so se na kraljevem dvoru nar svet¬
lejše slovesnosti v njih čast obhajale. 1. sušca
1585 so v Livorni Laško zemljo dosegli in bili
tudi tukaj od velikega vojvoda Toskanskega s
skazovanjem vse mogoče časti sprejeti. Vse pa,
kar so v njih čast napravljali na Španskem in
Toskanskem, je presegel blišeči žar slovesnost,
ki so jih v Rimu pričakovale. Kardinali in po¬
slanci visokih vladarjev so po papeževem izgledu
eden druzega iskali prekositi o prihodu japanskih
kraljevičev in plemenitilikov. Papež, takrat Gre¬
gor XIII., jih je hotel očitno vpričo vseh dvornih
služabnikov sprejeti. 23. dan sušca je v to odlo¬
čil. Papež svojega veselja ni mogel skrivati, ko
se je razgledoval nad novim tolaživnim pogledom;
ni se mogel zderžati solza, ko so mu blagi mla-
denči noge kuševali. Ko jih je od tal vzdignil,
vsakterega objel in na svoje serce stisnil, je djal
s starčkom Simeonom: Zdaj, o Gospod, spu¬
stiš svojega hlapca v miru.

311

Papež je o njihovem bivanju v poglavitnem
mestu keršanstva z očetovsko skerbjo zanje sker-
bel, celo’ na svoji smertni postelji po njih popra-
ševal, posebno za enega od njih, ki je bil neko¬
liko obolel. V globoko žalost je papeževa smert
Japance vtopila; kmalo jih pa spet izvolitev no¬
vega papeža, ki se je Siksta V. imenoval, s to¬
lažbo napolni. Vse opravila, ki so jih pri po-
kopovanju umerlega papeža in pri slovesnem vme-
stovanju njegovega nastopnika v Rimu vidili, so jim
visoko misel od naj višega poglavarja keršanske
cerkve vzbudile. Sikst V., v dolgi versti nastop-
nikov svetega Petra eden nar slovitejših, je ja-
panske poslance z vsem mnogim počastenjem prav
posipal. Tisti dan, ko je bil slovesno kronan v
velikanski cerkvi svetega Petra, so Japanci nad
njim nebo nosili, do ktere časti so sicer pravico
imeli poslanci nar vekših vladarjev; pri sveti maši
so svetemu Očetu po darovanju vodo stregli, kar
je bilo tudi o kronanju opravilo poslancev iz nar
mogočniših kraljevih dvorov. Dokler so se mudili
v Rimu, so jih papež, kardinali in rimski ple-
menitniki, kar je bilo le mogoče, častili, kratko¬
časili in jim svojo ljubezen s tem razodevali, da
so jih gostOA’ali s skazovanjem nar bogatejše
imenitnosti; nič niso opustili, karkoli bi bilo utegnilo
Japancem ljubezen do katoliške cerkve in do njene¬
ga poglavarja prav globoko v serca vsaditi.

Vendar ne samo tem mladostnim blagorodnim
poslancem, temuč vsemu japanskemu ljudstvu so
Rimljani izverstne spričevanja svoje ljubezni in
radodarnosti dajali. Že ravno poprej umerli pa¬
pež Gregor XIII. jim je v pospeh svete vere
za duhovne semeniša in druge cerkvene naprave
štiri tavžent zlatov na leto zagotovil, kar je bilo,
posebno po tedašnji dnarski veljavi, zares kra¬
ljevo darilo. Papež Sikst V. je k temu zname-

312

nitemu znesku še 2000 zlatov priložil, da bi se
bogoljubne naprave v novem delu keršanskega
sveta terdnejše vstanovile.

Ko je japanskim poslancem v llimu jelo dnar-
jev primanjkovati, in jih zavoljo silne daljave od doma
niso mogli pričakovati, jim je papež, to zvedši, precej
3000 terdnjakov poslal, in jezuitom, pri kterih so
stanovali, vse stroške za tri mesce povernil. Pre¬
den so zapustili večni Rim, središče keršanstva,
so jih papež, kardinali in rimski plemenitniki z
deli visokega počastovanja in z bogatimi drago¬
cenimi darili prav za prav posipali. Po prazniku
Kristusovega vnebohoda je papež sam na njih
misel sveto mašo bral, da bi jim Bog dal srečno
spet nazaj priti v daljno domovino; v zadnje jim
je z lastno roko sveto obhajilo podal.

Ko so se poslovili od svetega Očeta, jim je
leta podaril mnogo svetih ostankov in svetinj za
njih domačine, in objemaje s solznimi očmi’ svoje
preljube sinove v Kristusu, jih je blagoslovil za
odhodnjo s svojim papeževim blagoslovom ter jih
spustil v imenu Gospodovem. 3. junija so odri¬
nili iz Rima vsred naj častitljivšega spremstva,
in koderkoli so hodili skoz mesta italijanske, so jim
napravljali častivne slovesnosti. Tako veliko je
bilo veselje pri kristjanih v zahodu, da so bile
zdaj blage ljudstva iz nar daljnega izhoda z njimi
sklenjene v ljubezni enega in ravno tistega Go¬
spoda in Zveličarja Jezusa Kristusa.

Toda ne dolgo, so že žalostne poročila to
veselje kalile. Komej so japanski mladenči, v
duhu polni visokosti in častitljivosti papeževega
mesta, dospeli nazaj v svojo domačijo, je 1. 1587
kakor blisk iz jasnega neba nanje udarila strela
preganjanja. Pač so zdaj uni blagi mladenči
mislili nazaj na podzemeljske jame, ktere so jim
v Rimu skazovali pripovedovaje, da so se ondi

313

v pervih stoletjih kristjani skrivali pred silovitostjo
okrutnih preganjavcev, in da so tu pokopovali
trupla svetih marternikov, ki so za Kristusa svojo
kri prelili. Oh kakšne viharje velikih misel je mo¬
glo vse to v njih persih zbudovati, ko je cesar Taj-
kozama, kakor kdaj malikovavski rimski cesarji,
sklenil vso zlobo svoje jeze na kristjane izliti. Bil
jim je poprej precej nagnjen, in razširjanja keršanstva
ni oviral. Pa zdaj mu je nekdo vdihnil černi sum,
kakor da bi bili misijonarji jezuiti ogleduhi, ki so
se vrinili na japanske otoke s tem namenom, da
bi jih oblasti portugalskih kraljev podvergli. Ogenj
sumljivosti so v cesarju više podpihovali mali¬
kovavski duhovni, in obrekovanje nekega »panijola
zoper jezuite ga je še bolj poterdilo v sovražnih
naklepih zoper kristjane. Piame cesarske togote
je tudi to posebno visoko vnelo, da so se ker-
šariske device z nepremagljivo močjo ljubezni do
deviškega cvetja branile, cesarjevim gnjusobnim
strastim zadostiti. Se ve, da se je na oznanovavce
svetega evangelija, na jezuite, naj togotniše izsula
cesarjeva jeza. Leti so bili tedaj primorani se
bolj poskriti; potaknili so se po tistih mestih in
vaseh, v kterih so keršanski kraljici gospodovali.
Ondi so na tihem učili in poterdovali svoje ljub¬
ljene ovčice, ter jih naduševali s serčnostjo, ako
bi kdaj treba bilo kakor klaven dar umreti na
altarju marterstva. Kristjanom je bilo sicer od
malikovavskih duhovnov in nekersanskih knezov
niarsikako nadlegovanje prestati; vendar je ce¬
sarjeva jeza spet mirovala, dokler se ni 1. 1596
strašnejše vnela. K novemu razserdenju zoper
kristjane je priložnost dalo nepremišljeno govor¬
jenje nekega španskega kapitana, in sicer ravno
v tistem času, ko je v Japan prijadrilo več mi¬
sijonarjev iz reda svetega Frančiška, kteri so zo¬
per cesarjevo povelje spet očitno jeli evangeli

314

oznanovati. Zdaj se je nevihta preganjavstva
vzdignila z divjo močjo v zatrenje keršanske vere.
Zadela je posebno kristjane iz visokih stanov,
kterih je bilo veliko iz domače dežele iztiranih v
pregnanstvo. Naj huje pa se je vderla na oznano-
vavce evangelija in pastirje Jezusovih ovčic. Ako
udarim pastirje, je mislil cesar, se bodo ovce
razkropile; v kervi pastirjev je torej sklenil vero
Japancev vtopiti. In ravno tu se je 5. svečana
1. 1597 zgodilo, da je šest duhovnov iz reda
sv. Frančiška in sedemnajst drugih kristjanov s
tremi jezuiti, vseh skup tedaj šest in dvajset spri-
čevavcev svoje blage duše v poterjenje keršanske
resnice na križu Jezusu izročilo. Teh svetih spri-
čevavcev dragi spomin te dni obhajamo. Cerkev
je binkoštni dan pretečenega leta z veliko častit¬
ljivostjo spoznala, da je bila njih daritev, daro¬
vana na lesu križa, Bogu prijetna, in da ti ju¬
naški služabniki Gospodovi z njim kraljujejo v
nebesih, in se tedaj mi v grenkih stiskah zemelj¬
skih z veselim zaupanjem smemo njih priprošnji
priporočevati. Ker ste pa že včeraj zgodbo mar-
terstva teh viteških spričevavcev obširniše pripo¬
vedovati slišali, in se vam bo tudi tiskana podala
v roke, dans nadalje od njih ne bom govoril. Le
to vam hočem še naznaniti, kako je keršanstvo,
ki je na Japanskem tako zal, tako svetlobarven
cvet pognalo, in tako bogat sad obetalo, v kratkem
času bilo popolnoma zaterto.

Leta 1598 15. septembra, tedaj kako pol¬
drugo leto po spričevanju, ki so ga naši sveti
marterniki dajali na križu, je umeri preganjavski
cesar Tajkozama. Po njegovi smerti so kristjani
nekoliko varniše dihali in nekaj časa mir imeli.
Vendar njegov naslednik terdih postav zoper ker¬
šanstvo ni preklical; je velikoveč posebno velika-
šem in sploh imenitnišim stanovom k keršanski

315

veri prestopati ojstro prepovedal. Semtertje so
bili zvesti kristjani, se ve da, nadlegovanj; ni pa
bilo tako hudo, da bi ne mogli prestajati. L. 1611
še le se je prigodila v mislih vladajočega cesarja
tista strašna prememba, ktera je njega in tri nje¬
gove nastopnike storila nar grozovitniše prega-
njavce in zatiravce keršanstva. Karkoli se je dalo
»misliti naj okrutnišega terpinčenja, z vsem
tem so kristjane v zlobni, neznani divjoti napadali.
Večno sramoto, tako strašno preganjanje zoper
kristjane vneti, so si Holandjam na glavo nako¬
pali. Leti kalvinski krivoverci so goreli v ognju
sovraštva do katoliške vere, in so zraven tega
katoliškim »panijolom, ki so tisti čas tudi Portu¬
galsko imeli v svoji oblasti, zavidovali znamenite
kupčijske dobičke, dohajajoče iz Japanskega. Na-
drazili so namreč z gerdim obrekovanjem cesarja,
sicer že vsega sumljivega, zoper katoliške misi¬
jonarje, ker so jim podtikali namere, da hočejo
»Spanjolom japansko cesarstvo podjarmiti. V družbi
z ostudnim mamonom tedaj je holandjansko krivover¬
stvo razdjalo lepo cvetečo japansko cerkev, ter jo
premenilo v cerkev marternikov. Razkačeni cesar
je nar pred svojo togoto izlil na štirnajst nar
imenitniših oseb svojega cesarskega dvora, ktere
je z ženami in otroci vred pahnil v revo terdega
pregnanstva. Kmalo so pa bili tudi drugod kri¬
stjani na sto in sto neusmiljeno pomorjeni. V letih
1614 in 1615 sta bila razglašena dva cesarska
ukaza, da naj se sožgd vse keršanske cerkve in
pomore na germadi vsi Japanci, kteri bi ne hotli
zatajiti keršanske vere; zapovedano je bilo, zatreti
vso keršansko službo božjo in odpraviti iz dežele
vse katoliške misijonarje.

Srnert tega grozovitega trinoga 1616 ni pri¬
nesla kristjanom nobenega polajšanja. Njegova
dva nastopnika sta ga v znajdbi nečloveških

316

moritev visoko presegla. Smert na germadi je
bila zdaj nar milša, skoraj gnada. Kar je pekel
nar hujšega vdihniti zamogel, so si zmišljevali,
da bi s korenino izruvali keršanstvo iz japanske
zemlje. Strahovita je bila tako imenovana muka
z vodo,  obstoječa v tem, da so uboge kristjane
več dni po versti z vodo nalivali, in jo vselej
spet, po raznih neusmiljenostih, z divjotnim tepenjem
po trebuhu pri ustih iz njih izganjali. Ne manj
nečloveška je bila muka v jami;  obešali so nam¬
reč kristjane za noge ter jih spušali z zgornjim
životom v jamo, nalaš v ta namen izkopano, ktera
je bila potem okrog in okrog terdo zadelana, da
niso ne svetlobe ne prostega zraka vživali; pustili
so jih viseti tako dolgo, da so izdihnili v roke Je¬
zusove svoje duše. Dasiravno se je s tako brez-
serčnostjo, ki se le v ognjenem sovraštvu morivca od
začetka roditi zamore, divjalo zoper zveste Jezusove
služabnike, je v tem hudem času vendar zmiraj v
Japanu na tihem še ostalo nekaj misijonarjev, zlast
jezuitov, kterim se je sčasoma pridružilo nekaj
dominikanov in frančiškanov. Dokler krivoverski
Holandjani niso v rokah imeli vse kupčije, so
včasih cesarji zavoljo Spanijolov in Portugalcev
kristjanom toliko prizanašali, da jih niso morili; če
so jih kje zasačili, so jih le iz dežele pregnali.
Kmalo je pa tudi to prizanašanje nehalo. Leta 1622
je bilo veliko kristjanov sožganih na germadi, ve¬
liko ob glavo djanih. Kolikor strašno pa je bilo
terpinčenje kristjanov, so vendar skoz vse leta
zlobnega preganjanja misijonarji vsako leto na
tavžente novih Japancev kerstili. Vidilo se je z
začudenjem, s kakšno serčnostjo kristjani nar gro-
zovitniše muke terpe, in da je sred zatiravnega
divjanja le malo bilo odpadencev; to je vnemalo
ognjene želje po neprecenljivem daru svete vere,
ki ima moč take viteze roditi. Sej res prečudno

317

razgledalo so bili kristjani pred nebom in pred
zemljo. Tu grejo eni vero oznanovaje, eni psalme
prepevaje bridki smerti naproti; drugi iz srede
plamečega ognja, ki njih trupla ovija na ger-
madi, livalivne glasove proti nebu vzdigujejo, in
svoje čiste roke proti nebeškemu ženinu stegujejo,
da bi ga berž objeli v ljubezni. Močnodušne ma¬
tere se srečne štejejo, da zamorejo svoje otroke
na strani ali v naročji časno življenje Kristusu
darovati; celo nježni, nedolžni otroci terpijo nar
strašnejšo srnert, in ne kažejo nobenega znamnja
pekočih bolečin, v kterih njih trupla koperne. Krist¬
jani med seboj sklepajo bratovšine, s kterimi se
zavezujejo, eden druzega podpirati in poterdovati
v zvestobi do Jezusa in oserčevati v grenkosti
smertnega terpljenja, Podvračajo se nar težjim
spokornim delom, da bi se pripravili za častito
krono marterstva. In ko so peljani v smert, da
bi zaželeno krono v posest vzeli iz rok svo¬
jega večnega kralja in gospoda, jih njih keršanski
bratje polni ognjenega nadušenja spremljajo na
moriše v procesii, goreče sveče v rokah, z mo¬
litvami in hvalnimi pesmi njih zmago poveličevaje.

Ker je bilo kristjanov vsako leto na tav-
žente umorjenih, in so bili sčasoma vsi misijonarji,
ktere so koli zapazili, brez usmiljenja usmerteni,
ter zmišljene z peklensko hudobijo take naprave,
da noben nov misijonar ni več mogel stopiti na
japansko zemljo, lahko umete, da je bilo nazadnje
keršanstvo tam popolnoma zadušeno. To se je
zgodilo od leta 1631 do 1658. Tudi tu je ostudni
matnon krivoverskih Holandjanov in njihovih paj¬
dašev , lakomnih Angležev, takratnemu cesarju
zoper kristjane meč v roke dajal. Oni so bili
tako' brezvestni, da so katoliške misijonarje in zve¬
ste kristjane izdajali in ne jenjali, dokler ni bilo
med vsemi evropejskimi ljudstvi njim samim na

318

Japanskem kupčevati pripušeno. Sred sedemnaj¬
stega stoletja je bilo po takem sramotnem početju
keršanstvo v kervi marternikov vtopljeno. Se pre¬
pričati, da ni nobenega kristjana več v deželi, so
vpeljali satanski obred J e z n m i, obstoječi v tem,
da je na cesarjevo povelje vsak Japanec mogel
kušniti bridko martro. Kdor jo je kušnil, je bil
za kristjana spoznan in obsojen. Da bi tudi po
morju noben kristjan iz tujega se ne vrinil v ce¬
sarstvo, so v primorskih mestih vsakemu, kteri je
hotel priti na japansko zemljo, pred noge položili
bridko martro, da se je ni mogel ogniti; mogel je
nanjo stopiti ali zunaj ostati. Holandjani, se ve
da, se niso prestrašili podobo Zveličarjevo z no¬
gami teptati, dasiravno so bili tudi oni keršeni na
Jezusovo ime. Veren kristjan pa, ki je nebeško
kraljestvo više čislal kakor vse zemeljske zaklade,
se je raji nazaj vernil, kakor svojemu odrešeniku
in prihodnjemu sodniku tako nečast delal. Tedaj
je keršanstvo sto let pozneje, ko je bilo pervikrat
zasajeno v japansko zemljo, bilo popolnoma za-
terto. — Ali za zmiraj? Jaz upam, da ne za
zmiraj.

Slišali ste, ljubi moji, da je japanska zemlja
napolnjena s kervjd tavžent in tavžent marternikov.
Kaj mislite, je li japanska zemlja toliko svete
kervi zastonj pila? Ta kri,  tako draga pred
božjimi očmi, ali ne bo vpila v nebo? Gotovo
vpije in bo vpila v nebo, pa ne v maševanje,
ampak za usmiljenje; vpije, da bi se Bog usmilil
japanskih otokov in jim spet luč prave vere pri¬
žgal, Ako je resnično staro spričevanje, da je
kri marternikov seme novih kristjanov, bo li ker-
vavo seme japanskih marternikov vekomaj nero¬
dovitno ostalo? Zemlje, iz ktere je toliko palmo¬
vih vej serčnega marterstva priraslo v nebo, ti,
o večni Bog, ne moreš za zmiraj prezreti. In zdi

819

se mi , kakor da bi zdaj, po dvestoletni zapuše-
nosti, deleč tam v izhodu se jela zarija keršan-
stva za japansko cesarstvo blišeti. O da bi pač
to znamnje ne bilo goljufivo!

Kaj pa, ljubi moji! teh dve sto let, kar je
japanska zemlja kri svojih marternikov do zadnje
kaplje izpila? Ali je bila ta kri za občino keršansko
zgubljena? Nikakor ne. Zasluženje brezštevilnih
kervovečih ran se je proti stekalo v tisti sveti za¬
klad , iz kterega sveti Oče zajemajo, kadar od¬
pustke dele. Kolikokrat, ko ste odpustke preje¬
mali, ste se vdeleževali kervi japanskih marterni¬
kov, ne samo teh šest in dvajset blagih spriče-
vavcev, kterih povišanje te dni slovesno obhajamo,
temuč vseh, kterih imena so le njemu znane, ki
neštete zvezde po imenu kliče. K čemu drugemu
vas tudi te tri dni vabi tale cerkev s ponudbo
odpustkov, kakor k temu, da časne kazni, kolikor
ste jih s svojimi grehi pred Bogom zaslužili, s
kervjd svetih marternikov zbrišete.

O Bog, ki si prečuden v svojih svetnikih,
rosi dragocene kaplje svojih vitezov, ki stoje pred
tvojim obličjem s palmami častite zmage, rosi dra¬
gocene kaplje njih kervi na naše uboge omedlele
duše, da okrepijo za zmago do smerti. Mi še
nismo zoperstali do prelivanja kervi $ bodemo pa
zoperstali s tvojo pomočjo, ako tirjaš od nas dar
kervav. Le ti pridi k nam, ti se vojskuj v nas,
ti zmagaj v nas, Le pridi, o Jezus! pridi. Amen.

-O-

m

3. Pridiga.

O predpepelnični tridnevnici v Teržiču 6. sušca 1853.

Uči me spolnovati tvojo voljo, ker moj Bog si ti.

Ps. 142, 10.

Hjf resnici so to dnevi zveličanja, ki jih zdaj v
pobožnosti svojega serca obhajate. O kako ve¬
liko veselje je v nebesih med svetimi angeli in
med vso zvoljeno družino, ko vidijo, da njih bratje
in sestre na zemlji z vso ponižnostjo molijo, z
vso močjo časte in hvalijo ravno tistega Gospoda
in Boga neskončnega veličastva, kterega lepoto
oni, vtopljeni v globokost stermenja in čudenja,
neprenehoma slave in poveličujejo, in v tem pre-
blaženem opravilu sladkosti večnega življenja naj¬
dejo, kakoršnih še nobeno človeško serce na zemlji
ni čutilo, in jih noben jezik zreči ne more. Zato¬
rej le pridite sim vi vsi, ki se Gospoda Boga
bojite, ga ljubite in išete in želje hrepeneče imate,
se v njem veseliti; pridite sem te dni, popadajte
na svoje kolena pred sv. rešnjim Telesom, pred
Jagnjetom, ki grehe sveta odjemlje; zakaj vredno
je Jagnje, ki je bukve večnega življenja nam od-
perlo, da prejme čast in slavo, hvalo in zahvalo
in molenje in veličastvo. Le pridite sim, oko božje
na vas gleda z dopadenjem, gospod nebes in
zemlje vas pričakuje — kakšna čast! — Tudi
Bog tacih iše, ki ga molijo; molite tu v prahu
svoje nizkosti in revšine človeške Gospoda in Boga,
ki je neskončno velik in bogat, bogat za vse, ki
vanj kličejo.

321

Veste, ljubi moji, da v teh dnevih, ki jih
bomo zdaj kmalo dokončali, in posebno tri posled¬
nje pustne dni večidel ljudje mislijo, da imajo pra¬
vico, se v obilniši meri posvetnemu veselju pre¬
pustiti, Posebno po mestih in tergih pustne dni
napravljajo razne veselice ter mislijo, kakor da
bi se ta čas brez tacih kratkočasnost in veselic
ne smel in ne mogel izteči. Kako to? Ni Ii naša
zemlja dolina solz? Odkar je greh prišel na svet
in po grehu smert, je naša zemlja dolina solz ter
zdihuje po odrešenju in poveličanju otrok božjih;
jok in stok na zemlji, zadeti od prekletstva greha,
nikdar ne utihne. Da se pa zemlja v potokih solz
že zdavnej ni vtopila, to v zahvali ima le nedolž¬
nemu Jagnjetu, ki ojstrost pravice božje v usmi¬
ljenje preoberne, v svoji odrešujoči kervi grehe
izpira, tudi pravičnost in svetost na svetu uterdi;
le njegove svete rane so studenci, iz kterili se
razliva neizmeren blagoslov po vesoljnem svetu in
zatira prekletstvo greha. Le zato', ker je Gospod
naš Zveličar na oljski gori zgovoril besede:
Moja duša je žalostna do smerti,  naša
zemlja ni samo dolina solz, temuč tudi domovina
veselja, da sveti apostelj svojim ljubljenim vernim
in nam vsem sme klicati: Veselite se, še en¬
krat rečem, veselite se v Gospodu; vaša
zmernost naj bo znana vsem ljudem.

Tako je, ljubi moji kristjani. Dišeče rože
rudečih ran našega križanega Jezusa razširjajo
po solzni zemlji tudi prijetne dišave veselja. Ni
tedaj kristjanu vsako veselje prepovedano; mir in
veselje v sv. Duhu mu je veliko več obljubljeno
kakor plačilo in krona pobožnega djanja že tukaj
na zemlji in kakor okus večnega veselja v nebe¬
sih. Tudi ne prepoveduje keršanska vera vsake
družne veselice. Sej vemo iz svetega evangelija,
da je naš Odrešenik Jezus Kristus sam ženitnino

Pogačar, Pridige.

333

v Kani galilejski in marsiktero prijatelsko obedno
s svojo pričujočnostjo počastil. Ljubi moji! kjer
je Jezus svat in gost, kjer Jezus med svati in
gosti sedi za mizo, ondi družna veselica nobene
prepovedi tudi za kristjane ne pozna. Kdaj pa se
sme reči, da imajo gosti in svatje pri svojem
razveseljevanju Jezusa med seboj? Takrat, ljubi
moji, kadar je ta misel živa v njih spominu, da
jih nevidno Gospodovo oko vidi, da on gleda v
globočino njih sere, da sliši njih pogovore, da vidi
vse njih djanje in početje. Kadar tedaj, kristjani
moji, v veseli družbi dobro pazite na svoje serca
in zatirate vsako hudo poželenje, ki bi se utegnilo
v njem vzdigovati, in se varujete vsakega pože¬
ljivega pogleda, ker veste, da pred Jezusom sto¬
jite , pred čigar očesom ni nobena misel serca za¬
krita; kadar pri takih priložnostih svoj jezik v
berzdah imate , ter vam rudečica obraz oblije zavoljo
vsake besede spodtakljive, ker veste, da vas
Gospod sliši, čigar beseda je sveta in kteri od
vsake prazne besede odgovor tirja; kadar je pri
družni veselici vse vaše djanje in početje čisto in
sramožljivo, ker mislite, da vaš Gospod nad vami
čuje, pred kterim je nesramožljivost gnjusoba: takrat
se sme reči, da spolnujete besede aposteljna,
kteri pravi: Veselite se, pa veselite se v
Gospodu;  tu je vaše razveseljevanje v Gospodu.
Toda tudi tako nedolžno veselje mora svojo mero,
svoje meje imeti, kakor opominja ravno sv. apo-
stelj: Vaša zmernost naj bode znana vsem
ljudem.

Prigodi se pa rado v pustnem času, posebno
tri poslednje pustne dni,  da ljudje, nar bolj v
mestih in večih tergih, posnemajoči neverske šege,
menijo, da morajo posvetno veselje v pustnem
času v obilniši meri vživati. Zato si za ta čas
še posebne veselice zmišljujejo; nekteri celo mislijo,

m

da se tu smejo brez zaderžka kakoršriimkoli si bodi
norijam in razujzdanostim prepustiti. Odtod pride,
da se te dni Bog veliko žali, da se veliko greha
stori in marsikteri cvet nedolžnosti ospe, marsi-
ktera jama hudobije izkoplje, in odpre marsiktero
brezno večnega pogubljenja. Pisano pa je v sv.
pismu, da tam, kjer naraša greh, naj n ara,s a tudi
gnada. Zato je po nasvetu pobožnih kristjanov,
kterih serca je le ta ena misel gnala, naj bi se
neskončno dobrotljivi Bog manj žalil, zadnje tri
pustne dni v mestih in tergih prišlo v navado, da
se v cerkvah sv. rešnje Telo izpostavlja, in z
vnetimi molitvami zadolženje posvetnjakov bolj in
bolj v zasluženje Kristusovo zagreba. Tukaj se
vernim priporoča, naj pred sedežem milosti božje
na kolenih prosijo, da bi Bog prizanašal zavoljo
svojega Edinorojeniga, ki je svojo kri za od¬
rešenje sveta prelil in v naše opravičenje pre¬
biva med nami na altarju. Da pa studenci gnad
še obilniše teko in se povodenj grešnega početja
terdnejše jezi, je tudi te dni v navado prišlo, da
se vernim obilniša priložnost daje, v zakramentu sv.
pokore in svetega rešnjega Telesa očiševati svoje
duše. Zakaj molitev pravičnega je dopadljiva
Bogu. In glejte, če dvakrat in trikrat in še
večkrat sto vernih z očišenim sercem proti nebu
vpije in v usmiljenje božje kliče, ne bo li na take
prošnje Bog svojih gnad v obilniši meri izlil na
svoje ljudstvo? Ne bodo li te gnade ustavile tako
ojstrih kazen, po kterih v grehi, te dni storjeni, k
božji pravici vpijejo? »e več. Da bi verni z
večo gorečnostjo molili in svete zakramente pre¬
jemali, sveta cerkev njim, ki te dni svete zakra¬
mente prejemajo, tudi še poseben dar, vesoljne
odpustke podeluje. Zato, ljubi moji, pristopite le
sim; sej Bog spet žuga, njegov svarivni perst je
vzdignjen; vaša gorečnost v molitvi, vaša spo-

21 *

324

kornost pri spovednici bo potolažila jezo božjo in
šibe namenjenih kazen odvernila.

Se več, da bi se ti dnevi, ki so sicer dnevi
razujzdanosti in norije, kolikor je mogoče sveto
obhajali, duh spokornosti v vernih živejše obudo-
val, hudobijam čas in priložnost še bolj odtego¬
vala, je tudi v navado prišlo, v pridigah premiš¬
ljevati večne resnice, ki človeka pretresejo, strah
pred neskončno pravico božjo v njem obudijo in
ga priganjajo pot pogubljenja zapustiti in spet Bo¬
ga iskati, na kterega so pozabiti ali ga zavergli.
Premišljuje se namreč cilj in konec človeškega živ¬
ljenja, ostudnost in hudobnost greha, strašne ka¬
zni greha, časne in večne, groza smerti, ojstrost
sodbe božje in enake druge stresavne resnice vere.

Tudi pri vas, ljubi moji, so bili že zdavnej
ti dnevi dnevi posebne pobožnosti; molili ste pred
izpostavljenim sv. rešnjim Telesom in k Bogu po
usmiljenju klicali za svoje in za grehe vesoljnega
sveta; tudi spovednice so vam stale odperte; sploh
se je storilo, kar je bilo mogoče storiti domačim
gospodom. Od letos zanaprej pa se bodo zadnji
trije pustni dnevi pri vas, kakor po mestih, z
višjo slovesnostjo obhajali; duhovna jed se vam bo
v obilniši meri podajala, ker bo Bog skoz usta
svojih poslancev, pridgarjev, glasnejše govoril na
vaše serca, svoje skrivnosti vam odgrinjal, in vam
še večjo priložnost dajal k sv. zakramentom pri¬
stopati in se odpustkov, tedaj vseh nebeških za¬
kladov, vdeleževati.

Kako vam je došla ta sreča? Glejte, Go¬
spod, kteri serca človeške v svoji roki ima, je
blago serce svoje služabnice iz vaše soseske
ganil in ni se zoperstavila duhu, ki ji je od zgorej
na dušne ušesa govoril. Spominek ljubezni do
Boga in bližnjega je hotla postaviti v tej svoji

Terezija Dev.

325

ljubljeni domovini. Naredila je namreč bogat zavod,
da se more ta pustna pobožnost s takšno častit¬
ljivostjo in slovesnostjo obhajati, kakor zdaj z
lastnimi očmi vidite. Glejte svojo cerkev, od vseh
krajev so simkaj privreli; hiša božja jih ne obseže.
Zahvalim se ti, Gospod, Oče nebeški, za vse, ki
si jih vlekel nase z vezmi ljubezni in jih sim pri¬
peljal. V imenu vseh sere, ki zdaj iz tega sve¬
tega kraja k tebi puhtijo, ti dans dar zahvale pri¬
nesem zato', da si svoji služabnici blago misel
vdihnil, ta zavod v dušni večni prid svoje domo¬
vine vstanoviti. Ko je tvoj apostelj, ki si mu
ključe božjega kraljestva zročil, prišel v mesto
Jope, je ravno dobrotljiva keršanska žena Tabita
ležala na mertvaškem odru. Jokajoči so obsuli
Petra ubogi, ter mu kazali oblačila, ki so jih od
te dobrotnice prejeli. Hvaležni glasovi ubogih so
ginili tvoje očetovsko serce, po svojem aposteljnu
si umerli dobrotljivi ženi časno življenje spet po¬
delil, jo obudil od mertvih. Glej, Oče! glasovi
tavžent in spet tavžent vernih se zdaj strenjeni
vzdigujejo proti nebu, k tvojemu sedežu, in ozna-
nujejo dar, ki jim ga je služabnica tvoja zapustila.
Ne prederznemo se, da bi enak čudež kakor pri
Tabiti od tebe pričakovali; te prošnje pa, Gospod!
nam ne boš odrekel, da podeliš svoji blagi slu¬
žabnici, naši dobrotnici, večno življenje v svojem
raju; celo' tega upanja se veselimo v svojih sercih,
da si našo prošnjo že izpolnil; sej je tvoj Duh
govoril besedo tolaživno: Njih dela jih spremijo.

S tem, kar sem dozdaj govoril, sem vam,
ljubi moji, hotel razložiti namen pobožnosti, ki se
pustne dni po mestih in od zdaj zanaprej tudi pri
vas z vsemi navadnimi slovesnostmi obhaja. Mislil
sem, da bo to govorjenje le kratek vvod v
moje današnje premišljevanje; ker se je pa
bolj zategnilo, bom namenjeno premišljevanje ne-

326

koliko okrajšal. Namenil sem se govoriti od neke
večne resnice, ktero vsak kristjan ve, pa si
je vsak ne vzame k sercu, od resnice namreč,
ktera izreče, kaj je cilj in konec človeškega živ¬
ljenja. To resnico, ljubi moji, si dans globoko v
serce vtisnite, To je pred vsem potrebno, da cilj
in konec dosežem , iz kterega me je stvarnik na
ta svet postavil. Ako tega ne dosežem, je moje
življenje prazno, zastonj, brez vse cene, in bilo
bi boljši, ko bi me nikdar tukaj ne bilo.

Odprite tedaj svoje serca; Gospod sam vam
hoče govoriti; pripravite pot Gospodu.

* * *

To je pred vsem potrebno, da svojega živ¬
ljenja cilj in konec dosežemo. To resnico nam
nebo in zemlja oznanuje, noč noči, brezno breznu,
zvezda zvezdi od nje vpije, naše lastno serce od
nje glasno pričuje, in iz ust večne resnice, iz
ust Jezusa Zveličarja našega se glasi in doni od
veka do veka, do pokrajin sveta. Kaj pa je,
ljubi moji, cilj in konec našega življenja? Nič
druzega kakor to, da tukaj Bogu služimo in tako
svojo dušo za večnost rešimo in zveličamo. Pervo
tedaj je to, da služimo Bogu. Kajne, krist¬
jani moji, da je to naša dolžnost? Od tega ste
vi vsi prepričani, in menim, da ga ni ne enega
tukaj med mojimi poslušavci, kteremu bi ta resnica
ne bila skoz in skoz jasna in razvidna. Saj vsak
ve, da je Gospod naš Bog oblastnik nebes in
zemlje, ker sta nebo in zemlja delo njegovih rok.
V njegovi roki  so,  pravi sv. psalmist, meje
zemlje in višave gora so pod njim.  Tudi ti,
o kristjan! rad spoznaš, da te je Gospodova des¬
nica vstvarila, in si vse, kar imaš, prejel od
njega. On, vsegamogočni neskončni Bog je te¬
daj tvoj Gospod, tvoj oblastnik; kaj more biti

327

bolj pristojnega, kakor da njemu, svojemu go¬
spodu in oblastniku služiš? Glej, on ti je dal
um; kaj si moreš bolj primernega misliti, kakor
da njega, njegovo neizmerno veličastvo, njegovo
neskončno lepoto, svetost in pravičnost spoznati
išeš? On ti je dal spomin; kaj bo zate veča
dolžnost, kakor da se spomniš zmiraj njegovih
brezštevilnih dobrot in jih nikdar ne pozabiš? On
ti je dal serce, v kterem klije in zon’ ljubezen;
ktera dolžnost te pač zamore terdnejše vezati,
kakor ta, da svojega Boga ljubiš čez vse in se
rajši od vsega, kar je prijetno na svetu, kakor
od njegove ljubezni ločiš? O11 ti je dal jezik, da
govoriš; kaj si umreš višega in imenitnišega mi¬
sliti , kakor da s svojim jezikom hvalo božjo pre¬
pevaš in čast svojega stvarnika razglasuješ ? Vse
tvoje ude ti je Bog dal; kaj se bolj spodobi, ka¬
kor da se jih posluži tvoja duša v doprinašanje
del, ki božjim svetim očem dopadejo.

Zdaj kristjan, majhno sam pri sebi premisli.
Ako ti svoj um, ki ti ga je Bog dal, da božje
lastnosti, njegovo lepoto in moč, svetost njegove
ljubezni in pravice premišljuješ in skrivnosti nje¬
gove svete volje spoznavaš, le v to obračaš, da
prevdarjaš, kako bi se odtegnil pravici božji, kako
bi pred svetom svoje napčnosti in razujzdanosti
zagovarjal, kako bi svojega bližnjega prekanil; —
ako svoj spomin le za to imaš, da nikdar ne po¬
zabiš, če te je tvoj bližnji kdaj razžalil, ti kak¬
šno krivico storil, le za to, da ognjeno željo v
sebi živo ohraniš, se nad njim prav po vsi volji
zmaševati; — ako svoje serce, ki gaje Bog zase
vstvaril in le sam v njem kakor na svojem tronu
gospodovati hoče, ako ti to svoje serce na malo¬
vredne nečimurne stvari natvezaš,. zlato ljubezni
božje od sebe mečeš in le zaveržljivi prazni
prah te zemlje ljubiš, ki ga lahak veter vzdigne

328

in razpiha, da ga več znati ni; — ako se svo¬
jega jezika, ki je za hvalo božjo, za spričevanje
resnice vstvarjen, v to poslužuješ, da Boga in svo¬
jega bližnjega preklinjaš, laži in goljufije med ljudi
trosiš; — ako z udi svojega telesa mehkužnosti,
nesramnosti, nečistosti strežeš, z ravno temi udi,
ki morajo po volji stvarnikovi tempelj božji, tem¬
pelj sv. Duha biti: — postoj nekoliko, ljubi krist¬
jan, pogrezni se v svoje serce in umej kar moreš;
ali ni to strašna nečast, ki jo s takim napčnim,
pregrešnim početjem Bogu, svojemu stvarniku,
delaš? Glej, Sternu nebo', Sternu zemlja nad
tvojo prederznostjo, in ti komej čutiš, v kakšnem
breznu napčnosti, hudobije tičiš!

Ako je tedaj Bog tvoj gospod in oblastnik,
služi njemu z vsemi svojimi močmi, to je tvoj
namen, tvoj cilj in konec na zemlji. Glej, steklena
posoda, kak kozarec je v to namenjen, da vodo
ali vino ali, kar se vanj vlije, derži; če ima pa
kakšen poč, da teče, ni več za nobeno rabo: v
svojem serdu ga bo steklar razdrobil in v ogenj
vergel. — Sadno drevo ima ta namen, da zdravo
sadje obrodi; ako tacega sadja ne obrodi, naj bo
še tako lepo zrašeno in košato, naj bo še s tako
gostim senčnim perjem pokrito, je vendar nerabno
drevo, ki drugim drevesom na vertu prostor in
živež odteguje; vertnar ga bo posekal in v
ogenj vergel. — Hlapec, služabnik ima ta poklic,
ta namen, da dela, ki mu jih gospodar odloči,
natanko in voljno opravlja; ako gospodarjeve vo¬
lje ne spolnuje, ako tega ne dela, za kar je v
službo vzet, naj je v drugih rečeh, ki ne tičejo
ravno njegove službe, še tako znajden in izurjen,
in še tako priden, je vendar malovreden hlapec,
zaveržljiv služabnik; gospodar ga bo iz hiše pah¬
nil in mu delež med hinavci dal.

329

Glej, kristjan! ravno tako se bo tudi tebi
godilo, ako tega ne storiš, za kar si namenjen,
ako Bogu ne služiš in njegove volje ne spolnuješ,
za kar si ravno vstvarjen in na ta svet postavljen.
Tudi tebe je Gospod Bog kakor posodo umetno
zdelal, da stojiš pred njegovim obličjem kakor
posoda častna, iz ktere dišave dobrih del puhte
in serca okrog in okrog razveseljujejo; ako pa z
razujzdanostjo, nesramnostjo, nečistostjo narediš
sam iz sebe posodo k nečasti, te bo tvoj stvarnik
in Gospod v svojem pravičnem serdu razdrobil in
pogubil. — Tudi tebe je kakor šibko, pa prav
ljubo drevesce v vert svoje cerkve posadil. Za
to drevesce, o kako ljubeznjivo je skerbel, da
bi sladak prijeten sad obrodilo! H solncem svo¬
jega obličja ga je obsvetljeval, roso svoje oče¬
tovske ljubezni mu je pošiljal, bogate studence
svojih gnad na njegove korenine napeljeval. O
kaj bi bil še več mogel storiti temu drevesu?
Poslal je svojega edinorojenega Sina, kteri mu je
s svojo lastno kervjo prilival. Ti, moj kristjan, si
to drevo. Ako nebeški vertnar pri vsi tej pre¬
čudni skerbljivosti vendar sadu pravičnosti, čistosti,
sramožljivosti, ponižnosti, pohlevnosti ne najde, kaj
poreče? Zapovedal bo in rekel: Zadosti dolgo
sem sadu čakal od tega drevesa, pa nič pričakal;
posekajte ga, verzite ga vun,  da zgori. —
Tudi tebe je, kakor hlapca, kakor deklo v službo
vzel, da mu služiš in spolnuješ njegovo voljo.
To svojo voljo ti po glasu tvoje vesti, po uče¬
nikih, ki jih sam pošilja, da v njegovem imenu
govore, po pridgarjih in spovednikih, po pobožnih
bukvah oznanuje. Prazen bo vsak zgovor, da
njegove volje nisi poznal, njegovih zapoved ne
vedil. Ako ti njegove volje ne spolniš, imej
sicer posvetnega blaga, posvetne modrosti na kupe,
si vendar nepotreben hlapec, malopriden služabnik;

330

gospod (e bo vun vergel in pahnil v vnanjo temo,
kjer je jok in škripanje z zobmi.

Bogu služiti, njegovo voljo spolnovati, to je,
o človek, tvoj namen na zemlji. To pa je volja
božja do nas vseh, da v tem stanu, v kterega
nas je previdnost božja postavila, svoje dolžnosti
zvesto spolnujemo. Bodi si potlej visok ali nizik,
kupec ali rokodelec, kmet ali pastir, gospodar ali
služabnik, dekla ali gospodinja, s stanom, kterega
ti je Bog odločil, je svojo voljo do tebe tudi na¬
znanil; on hoče, da ravno to storiš, kar tvoj stan
od tebe tirja. Bog, naš Gospod, pa ve, da smo
mi prah in pepel, da je otemnjen naš um, in so
naše moči slabe, da tedaj sami iz sebe dolžnost
svojega stanu spolniti ne moremo. Potrebujemo
svetlobe in moči od zgoraj, od Očeta luči in
moči. In naš Gospod Bog je tako neskončno do¬
brotljiv , da nam celo zapoveduje luči in moči za
spolnovanje naših dolžnost pri njem iskati, nje¬
govo besedo, ki um razsvetljuje in nam jo on v
cerkvah oznanovati veli, pridno poslušati, in v sv.
zakramentih, ki nam jih ravno tukaj tudi deli, po¬
trebnih pomoč skerbno iskati.

Bodi si tedaj, ljubi moj kristjan, v kterim
stanu koli hočeš, ako v strahu božjem dolžnosti
svojega stanu spolnuješ, spolniš božjo voljo in
služiš njemu, ki ti je ravno to delo v svojim no-
gradu odločil, Ako si kupec in le pravičnega do¬
bička išeš in zraven v Boga zaupaš in Bogu čast
skazuješ, kteri sam obstojin blagoslov dati za-
more, Bog z dopadenjem nate gleda. Ako si
rokodelec, in v potu svojega obraza svoj vsak¬
danji kruh služiš, zraven pa v ponižnosti serca
svoj trud Bogu zročuješ in pri njem tolažbe išeš,
ti Bog tvoje potne kaplje v bukvah življenja za¬
pisuje, Ako si kmetovavec in v imenu božjem
pridno svoje polje obdeluješ; ako si pastir in z

331

zvesto skerbjo sebi izročeno čedo paseš, in zra¬
ven tega z nedolžnim sercem k Bogu moliš, Bogu
dopadeš. Dasiravno si neznan in malo čislan pri
ljudeh, si vendar znan in visoko čislan pri Bogu,
ker tako njegovo voljo spolnujcš, njemu služiš.
In glej, ne več hlapca, temuč svojega zvestega
prijatla, svojega ljubega sina te imenuje. Si li
moreš, moj kristjan, veči čast misliti, kakor to,
Bogu služiti?

Kaj pa stori grešnik? Poslušajte in stermite.
Bog mu reče: Jaz sem tvoj stvarnik in gospod,
služi meni, svojemu gospodu; glej to je moja volja
do tebe, ubogaj me. Ne goljufaj, ne obrekovaj,
ne prešeštvaj, itd. Grešnik pa pogleda, se pre¬
derzne in odgovori: Jaz ne bom služil, ne ubo¬
gal. Zdaj kristjan, če še kaj zdrave pameti imaš,
se zamisli nekoliko in spoznaj, kako čez vso mero
strašna je ta prederznost. Povzdigni svoje dušne
oči proti nebu in glej: tu sedi Bog na svojem
tronu v neznanem veličastvu, tu sedi on, stvarnik
in gospod vseh nebeških in zemeljskih oblast.
Kerubi in serafi v brezštevilnih trumah pokladajo
predenj svoje krone. Vsi svetniki stare in nove
zaveze, oblečeni v svetlobo, mu neprenehoma
hvalo, slavo, čast pojejo. In ravno tisti čas, ko
se to v nebesih godi in vsi nebeški prebivavci
Boga, kar morejo, časte in hvalijo, se človek, ubogi
červ zemlje, vzdigne, se prederzne in reče: Jaz
ti ne bom služil, ne maram zate, te ne ubogam.
Ni li to strašno? Oh, strašno! bolj ko je člo¬
veški jezik izreči v stanu.

Zdaj, o grešnik, spoznaj kakšno brezno hu¬
dobije je greh. Glej, tudi na svetu Boga vse stvari
časte in označujejo njegovo hvalo, na migljej
so mu pokorne. Le človek se prederzne in mu
reče: Ti nisi moj gospod; jaz se ti ne uklonem.
Se ne boš li sam začudil nad svojo prederznostjo

332

in sam k sebi prestrašen rekel: Kako je mogoče,
da so me stvari, ki me obdajajo, še živeti pu¬
stile, da me niso umorile! Kako je mogoče, da sta
mi vendar še nebo in zemlja stregla, da mi sobice
svoje svetlobe ni zakrilo, da luna in zvezde niso
obledele! Kako je mogoče, da mi je zemlja še
svoj sad prinašala, ki sem ga po nevrednem vži-
val! Kako je mogoče, da se vse oblasti globo¬
čin in visočin niso vzdignile zoper mene, ki sem
se zoper Boga vzdigoval! Kako je mogoče, da
se zemlja ni odperla in me požerla! Res, le
usmiljenje Gospodovo je to, da me ni požerla.
Reči smeš s psalmistom: Ko bi mi Gospod ne
bil prišel na pomoč, skorej da bi moja
duša že prebivala v peklenskem breznu.

V resnici tako je, ljubi moj, ako tu Bogu
ne služiš, na unem svetu pogubiš svojo dušo za
večno. Tu ni nobene druge volitve, ali večno sre¬
čen in zveličan, ali večno nesrečen in pogubljen.
Tako kliče Jezus, večna resnica: Kteri so dobro
delali, bodo iz grobov vstali k vstajenju
življenja, kteri so pa hudo delali, k vsta¬
jenju sodbe,  to je, zaverženja. To že tirja
zdrava pamet. Ali bi se vam ne zdelo nespa¬
metno, ko bi vam kdo rekel, da bo kdaj, če
tudi čez tavžent in tavžent let grozoviti Herodež
z nedolžnimi otročiči v nebesih skupej igral? da bo
izdajavec Judež z drugimi aposteljni v nebesih pri
eni mizi sedel? Ne, to ni mogoče. Kar tukaj
seješ, to boš tamkej žel. Ako dobro pšenico se¬
ješ , boš vekomaj dober pridelek vžival, ki je hra¬
njen v večnih žitnicah; ako pa plevel hudobij se¬
ješ, boš s plevelom vred gorel vekomaj. — Eno
tedej je potrebno, da tu Bogu služiš v zvestem
spolnovanju njegovih zapoved, in tamkej rešiš in
zveličaš svojo dušo.

333

Zato, o človek, le pazi dobro, da se tu kaj ne
goljufaš, da se ti tukaj rajtba kaj ne zmeša; ako
se tu kaj zmotiš, se zmota ne da vekomaj več
popraviti. Ko bi dve duši imel, pravi papež Be¬
nedikt XII. k poslancu nekega kralja, ki ga je
za gnado prosil, ki se brez greha ni mogla
podeliti, ko bi imel dve duši, bi eno zamogel
zgubiti in drugo zase obderžati; ker imam pa le
eno, me nobena reč na svetu ni v stanu prego¬
voriti, da bi jo v nevarnost pogube postavil.
Ravno tako je tudi k svojim sestram govorila sv.
Terezija: Sestre moje, ena duša, ena večnost!

Svoje duše pa, ljubi moji, bote le rešili in
zveličali za večnost, ako Bogu služite na zem¬
lji in spolnujete njegove zapovedi, zapovedi, ki
vam jih on, vaš gospod in oblastnik nar vikši, po
glasu vesti in pridigarjev in drugih učenikov ozna-
nuje. Nihče naj se nikar s to mislijo ne tolaži,
da, če je temu tako, bo veliko pogubljenih; sej
greh, kakor strašna nevihta svet pokriva. Ljubi
moj kristjan! spomni se besed: Veliko je po¬
klicanih, malo izvoljenih. Ako njih veliko v
svoji nepokoršini po široki poti v pogubljenje dere,
in se ti tudi letem pridružiš in po eni poti z njimi
vlečeš, ali meniš, da bo tebe ta pot v zveličanje
pripeljala? O priprostost, o nespamet! Kako
neskončno nespameten bi bil Lot, ko bi bil hotel
ostati med Sodomijam, čez ktere se je ogenj iz
nebes vlil. Toda Lot je šel za angelom, ki ga
je klical: Reši svojo dušo, reši sam sebe,
da tudi ti ne bodeš z unimi pokončan. Kaj
pomaga človeku, če ves svet pridobi,
svojo dušo pa pogubi?

Neki imeniten gospod, ki je vse dni življenja
v službi svojega kralja doprinesel, je za smert
zbolel. Kralj, ki ga je zelo ljubil, ga obiše v
bolezni, obdan od drugih služabnikov. Najde ga

334

v smertnih težavah; že so mu lica obledele, mer-
tvaški pot je nanje stopal, okrog postelje stoječi
so vsak čas zadnjega zdihljeja pričakovali. Kralj
ginjen žalostnega pogleda, se ponudi, mu vsa¬
ko željo spolniti. Kralj moj, v mojem žalost¬
nem stanu te za eno gnado prosim: podaljšaj
mi moje življenje le za eno četertinko ure. Tega
nisem v stanu, odgovori kralj. Prosi za kaj dru-
zega, da te bom mogel uslišati. Oh, petdeset
let sem ti služil, in ti mi ne moreš ne za eno
četertinko ure življenja podaljšati. Ko bi bil pač
jaz Bogu tako dolgo služil in tako zvesto kakor
tebi, ne le ene četerlinke ure življenja polnega
bridkosti, ampak celo večnost neizrekljivega ve¬
selja bi mi podelil. Kmalo po tem je umeri. Bla¬
gor njemu, če je s skesanim sercem v upanju
božjega usmiljenja sam v svoj lasten prid ta nauk
obernil, ki ga je nam zadnjo uro dal, namreč da
je vse nečimurno, zunaj Boga ljubiti in njemu
služiti.

Tudi za nas, ljubi moji, bo ta čas prišel,
da bomo stali na meji večnosti. Oh takrat bo
tudi marsikteri zmed nas rekel in zdihoval: Ko bi
bil pač jaz tako zvesto in skerbno služil Bogu,
kakor sem služil svoji nečimurnosti, prevzetnosti,
svojoglavnosti, svoji poželjivosti, svojemu mesu,
mamonu; pač bi me Bog zdaj poklical, da bi
sedel v večnih prebivališih pri mizi Jagnjetovi,
kjer veselja in zveličanja ni nikdar konec; zdaj
se moram pa bati, da bom od mesa žel večno
pogubljenje.

Kaj je tedaj storiti? Začnimo Bogu služiti;
to je čez vse potrebno. Kdaj pa? Zdaj, zdaj
precej. Sej je Bog že zdaj naš gospod in oblast¬
nik. Kaj, ljubi moji, bi nam pomagal vžitek vseh
poželjivih sladnost, ki v smerti le minejo in se v
večen ogenj spremene. Kaj ti pomaga vsa veljav-

335

nost pred svetom, ako bi bil sodnji dan pred vsem
svetom Strašno osramoten? Kaj ti pomaga pri¬
jaznost tega ali unega človeka, če te sovražnika
božjega stori? Kaj ti pomaga tudi nejevera; sej
boš vendar le enkrat v roke živega Boga padel?

O moj Gospod in moj Bog! zase si me
vstvaril; tebi hočem služiti, tebe pred vsemi rečmi
iskati. Le ti zamoreš moje serce napolniti; le ti
si obilno tolažilo mojega življenja. Nikdar te ne
bom pozabil, če te pozabim, naj bo pozabljena
vekomaj moja desnica; moj jezik naj se prisuši v
gerlu, če se tebe ne spomnim. Kolikorkrat moj
jezik govori’ k tebi, naj tudi moje serce s skritim
hrepenenjem kliče: O Bog, daj mi okusiti ve¬
čerjo svojega Jagnjeta! Kolikorkrat moja žila
bije, tolikrat te odpušenja svojih grehov prosim;
kolikorkrat zasopem, tolikrat te za tvojo gnado
prosim, da vekomaj živim. Amen.


336

4. Pridiga.

O predpepelnični tridnevnici v Terziču 1860.

Dans, ko slišite glas Gospodov, ne uterdite svojih sere.

Ps. 94, 8.

UFelika je moč molitve, ljubi moji; ona je zlati
ključ, ki zaklade božjega usmiljenja odpira. Ako,
ljubi moj kristjan, tam v temni tihoti svoje sobice
roke proti nebu povzdiguješ, Bog tvoje povzdig¬
njene roke vidi in hrepenenje tvojiga serca sliši
in usliši. In akoravno se ti včasih zdi, kakor da
bi te Bog ne slišal, ker se uslišanje ne prikaže
in je vse temno pred teboj in serce božje kakor
z železnim pahom zapahnjeno, je vendar njegovo
uho tvojemu klicanju odperto. Ako te dalj časa
Bog pusti čakati, dalj časa terkati, stori to le
zato, da dalj časa pred njim stojiš v molitvi in
z molitvijo posodo svojega serca razširjaš in tako
tvoj Oče v nebesih obilniše darove v to posodo
tvojega serca vsuti more. Dostikrat pa je tvoja
molitev že uslišana, ko še zato ne veš; Bog ti
je svojo guado že skazal, toda skrito je še pred
tvojimi očmi; podaril ti je morebiti ne ravno tega,
za kar si prosil s solzami, pa kaj boljšega, kar
je neskončno zdatniše za tvojo časno in večno srečo.
In gotovo bo prišel čas, da boš spoznal roko
božjo, ki ti je skazala milost, ter boš poveličeval
ljubezen in dobrotnost nebeškega Očeta. Nikdar,
verjemite ljubi moji, Bog prave molitve ne pusti
brez uslišanja, prazne, brez sadu.

337

Ako je pa molitev posameznega človeka že
tako močna, kakšno prečudno moč bo imela še le
zedinjena molitev! Glejte, zbere se, postavim, v
molitvi pred obličjem božjim cela fara, ali še več,
cela okrajina, kakor ste vi tukaj v Bogu skupej
zbrani. Nadalje še postavim, da se v svojih
mislih sklenete z vsemi svetniki in angeli božjimi
in z vsemi serci, ki od sončnega izhoda iti za¬
hoda po celem svetu pulite in hrepene proti Bogu,
se bodo li duri božjega usmiljenja takemu klica¬
nju mogle zakleniti? Sv. pismo večkrat primerja
molitev dišečemu kadilu, ki se iz alfarjev sere
človeških nakviško vzdiguje. Ako se tedaj iz tav-
žent in tavžent sere molitev kakor velik, močan in
mogočen oblak vali proti nebu, ne bo li iz tega oblaka
kaki blisk gnade božje prederl na zemljo, ki dušo
razsvetli in serce potolaži. Gospod Bog je tako
dober, tako prečuden in velik v svojem usmiljenju,
ali bi mogel svoje obličje preč oberniti od trume
svojih otrok, ki iz globočine duše k njemu vpijejo?
Ko je kralj Salomon novozidani tempelj bil posve¬
til, ga je pokril oblak v znamnje pričujočnosti
božjega veličastva in po noči se mu je Bog pri¬
kazal ter rekel: Moje oči bodo odperte in

moje ušesa obemjene na molitev tistega',
kteri bo v tem kraju molil.

Ljubi moji, tukaj je več ko Salomon, več
ko znamnje božjega veličastva ;■ tu je edinorojeni
Sin nebeškega Očeta, ki je s svojo kervjo enkrat
notri šel v svetinstvo in večno odrešenje doprine¬
sel. Ali ne slišite besede Očetove? S taborske
gore doni skoz vse veke in tudi zdaj na vaše
ušesa bije: To je moj ljub ez njivi Sin;

njega poslušajte. Prav srečne se tedaj štejte,
ljubi moji, prav iz serca dajte Bogu zahvalo, da
vam je te pustne dni priložnost dal, k zedinjeni
molitvi se tukaj zbirati in z upanjem tolažbe in

Pogačar, pridige.

338

rešenja svoje serce polniti. Oh, ljubi moji! ko bi
vedili in ko bi vam jaz dopovedati mogel, kako
potrebna je zdaj molitev! Kakor Noetova barka,
ki je podoba cerkve živega Boga, plava verh
vode čolnič svete cerkve; toda valovi se vzdigu¬
jejo in butajo vanjo z močjo neznano in jo žugajo
požreti v brezno in z njo vse, kar je vesti in
pravice še na zemlji. Gospod pa se kaže, kakor
da bi spal. Tu tedaj je treba klicati: Gospod

reši nas, poginjamo;  vzdigni svoj mogočni
perst, da potihnejo vetrovi; ne pripusti, da se
rod človeški, ki si ga s svojo kervjo odrešil,
spremeni v divje kardelo hudih zveri, ki ena
drugo ropajo in tergajo.

Oh, ljubi moji! v strašnih silah časa le Bog
in upanje na previdnost božjo zamore pomagati.
Straha bi se mi kri sterdila v žilah, ko bi mi¬
sliti mogel, da je peklenskemu duhu dano, upanje
v previdnost božjo v človeških sercih zadušiti. To
pa ni mogoče, taka moč hudobnemu ni nikdar prepu-
šena. Terdno, o Bog! je naše upanje v tvojo milost;
svojih ušes, ako kličemo k tebi, ne boš zatisnil.
Stremmo tedaj, ljubi moji, svoje serca in vpijmo
polni zaupanja k Gospodu. To pa še ni dosti.
Očitno je, da se Bog serdi. Mi moramo njegovo
jezo potolažiti — s pokoro. Kakor kdaj kralju
»Salamonu, tako dans tudi nam pravi: Ako se

spreoberne moje ljudstvo, in me prosi in
iše mojega obličja in dela pokoro za svoje
hudobne pota, ga bom uslišal z nebes,
bom milost skazal njegovim grehom in njih
zemljo  rešil. Naj bo tedaj dans moj glas glas
upijočega v pušavi: Delajte pokoro, zakaj

Gospod je blizo,  blizo s svojimi šibami. De¬
lajte pokoro. Naj doni dans ta glas v vse serca
po celem tergu, naj ga vsi hribi okrog in vse
skale odmevajo tavženkrat in tavženkrat, dokler

339

da se zadnji pretrese in predrami ter sliši klic
Gospodov: Vstani ti, ki spiš, in Gospod te
ho razsvetlil. — Greli je korenina vsega hudega,
tudi nevere; zato je trcha, da s pokoro jezo hožjo
potolažimo, to je, kar dans v vaše duše in v svojo
prav globoko zapisati želim. Pripravite svoje serca
za Gospoda, ki vas vabi v svoje usmiljenje.

Le pokora, ljubi moji, sem rekel, le pokora,
ki resnično spreobernjenje v sebi zapopade, za-
more jezo božjo potolažiti, da se Oče nebeški spet
z usmiljenjem k nam oberne, šibe, s kterimi nam
perti, iz roke dene, nevihte strašnih kazen, ki vise
nad nami, s svojo vsegamogočnostjo razpodi. No¬
bena učenost, nobena umetnost, nobena znajdenost
še tako velika, nobena še tako hvaljena omikanost,
nobeno še tako rodovitno razsvetljenje uma, nas
brez pokore ne zamore spraviti z Bogom. Res je
na svetu veliko nevednosti v božjih rečeh, pravega
spoznanja keršanskih resnic manjka, in nevera je
tavžent in tavžent sere posedla. Zato bi morebiti
kdo mislil, da je treba s podukom skerbeti za
obilniše spoznanje, in vera bo med ljudmi spet
oživela, obličje zemlje se premenilo, in Bog z do-
padenjem na nas gledal. — Pa verjemite mi,
ljubi moji, brez pokore take spremenitve ne smemo
pričakovati. Sej nevednost v božjih rečeh, po¬
manjkanje spoznanja keršanskih resnic, vse zatem¬
njen je uma in torej tudi nevera nar bolj iz greha
m spačenega serca izhaja. Greh je korenina
v sega hudega, tudi zatemnjenja uma in nevere. —
Ali morebiti ni tako? kristjani moji! Primite seme,
jaz vas peljem v mislih nazaj v zveličanski raj,
kjer so bili naši pervi starši tako srečni. Jim je
morebiti tu manjkalo svetlega spoznanja? O ne,
Ali morebiti Boga niso spoznali? O spoznali so

n*

340

ga, dobrotljivega Boga; sej jim je svoje veličastvo
razodel. Njegovo lepoto in velikost — kako bi
je ne bili spoznali? vsak listek na rajskem drevju,
vsaka zvezda na ponočnem nebu jim jo je ozna-
novala. Njegovo vsegamogočnost — kako bi je
ne bili spoznali? sej so jo neprenehoma skušali.
Njegovo dobrotnost in ljubezen — kako bi je ne
bili spoznali? sej so vživali dobrotnost, okuševali
ljubezen. Njih um tedaj je bil zadosti razsvetljen.
Potlej pa je prišel greh in greh je rodil zatem-
njenje uma. Zapomnite si dobro: Najpred greh,
potlej zatemnjenje uma.

In kakor pri pervih starših, tako tudi pri
njih mlajših. Zatemnjenje uma, nevednost v božjih
rečeh, nevera skozi in skozi, skoz vse stoletja do
današnjega dne izvira iz greha. Spričuje to sv.
apostelj Pavel v listu do Rimljanov. Ko govori od
nevernikov, pravi, da božjo resnico s krivico
zaderžujejo. Zakaj kar se odBogavediti
zamore, je znano med njimi; Bog jim
je namreč razodel. Kar je nevidljivega
na njem, se od stvarjenja sveta sim po
tem, kar je st varjen ega, spozna in vidi,
tudi njegova večna moč in bogstvo,
tako da nimajo z g o v o r a. Zakaj ko so
bili spoznali Boga, ga niso kakor Boga
častili ali ga hvalili; ternuč so se zgu¬
bili v svojih mislih in o t e m n e 1 o je njih
nespametno serce,  — Ste slišali svetega apo-
steljna, kaj pravi, kako' de se ob resnico vere
pride, kako luč božjega spoznanja ugasne, kako
se v neverstvo, v malikovavstvo zajde? Kaj pravi
od nekdanjih nevernikov? Ali jim morebiti resnica
ni .svetila? O da! Pa so resnico s krivico za-
derževali; krivica, spačenost serca je v njih duhu
resnico zadušila. Ali morebiti za pravega Boga
niso vedili? O pač! Vedili so zanj, spoznali so

341

ga, sej se jim je razodel; skorej se niso mogli
ogniti spoznanju njegove moči, njegovega večnega
veličastva; nebo jim je pripovedovalo njegovo čast
in obnebje dela njegovih rok. Kakci je bilo mo¬
goče, da so to jasno, to lepo spoznanje zgubili
in zašli v globoko gosto temo nagnjusnih zmot?
Sveti apostelj Pavel nam odgovori. Slišali ste
ravno pred njegove besede; pravi: Spoznali

so Boga, pa ga niso kakor Boga častili
in hvalili, zato je o temnelo njih nespa¬
metno serce.  Od kod tedaj zatemnjenje pra-
viga spoznanja resnic nebeških, odkod nevera? Iz
spačenosti serca; to spričujejo zgodbe človeškega
rodu skoz dolgo versto stoletij.

Kakor je bilo v preteklih časih, tako tudi
zdaj. Jaz bi kteregakoli brezvernega, ki živi v
sredi pravovernega keršanstva, jaz bi ga prijazno
prijel za roko in ga peljal — kam? v pušavo —-
v pušavo njegovega lastnega serca; tu bi mu poka¬
zal, da, dokler se greh vanj ni vgnjezdil, dokler je
bil čist, je bila tudi njegova vera svetla in mu
ljuba. Kolikor bolj pa je moč greha rastla, ko¬
likor bolj ga je poželjivost oklenila, toliko bolj je
tudi luč vere temnela in ga nazadnje žalostna noč
nevere v svojo temo popolnoma zakopala. Ljubi
moji! dajte mi čiste serca, ktere se Boga boje,
ga časte in se derže njegovih zapoved, in svet
bo veren, poln svetlega spoznanja; vsi bodo spo¬
znali in slavili enega pravega Boga in kterega je
poslal Jezusa Kristusa.

Mislite si keršenika, ki je od. keršanskih
staršev rojen, zrejen v sredi med kristjani. Pri
svetem kerstu je bil oblečen z obleko nedolžnosti;
ljubezen sv. Duha je bila v njegovo serce vlita,
tempelj sv. Duha je postal. Mislite si, da ta člo¬
vek gnado sv. kersta skerbno varuje, in belo obla¬
tilo nedolžnosti neomadežano obrani. Kaj menite,

342

bo li tak spoznanje pravega. Boga, spoznanje
prave zveličanske vere zgubil? Kristjani! zagoto¬
vim vas, verjemite mi, nebo in zemljo pokličem
za pričo: Nikdar ne. Sveti Duh, ki v njem pre¬
biva, zmiraj spričevanje daje njegovemu duhu, da
nobeno ime pod nebom ljudem ni dano, v kterem
bi zamogli zveličani biti, kakor ime Jezus. Ako
se pa spodtakne in pade in v greli zabrede, beži
sveti Duh s svojo gnado in ljubeznijo od njega;
in zdaj začne njegov um temneti, spoznanje ne¬
beških reči bolj in bolj slabeti, in če v grehu
ostane, je mogoče, da nar drajši dar človeka,
sveto vero od sebe verze.

Vidite, ljubi moji, da greli je korenina ver¬
skih zmot in popolnoma nevere, iie prav za prav um.
Nikar se tedaj ne motite, ako vidite veliko nevere
na svetu, ako vidite nevero tudi pri takih, ki imajo
bolj prebrisan um in so zurjeni v marsikterih vedno¬
stih, nikar ne mislite, da jim je njih prebri¬
sani um veljavne terdne dokaze zoper resničnost
vere dal. Oh ne! njih serce, njih spačeno serce
jih je zapeljalo, greh jih je oslepil, da jim luč
veličastva Kristusovega evangelija več ne sveti.

Se ve da kadar greh rodi nevero in za¬
temni um, je potlej tudi nevera spet rodovitna
korenina zmiraj večega in globokejšega grešnega
zadolženja; in tako gre pot od enega brezna v
druzega. Zatemnjeni sovražijo luč, da njih hudobne
dela očitne ne postanejo; resnice spoznati ne išejo;
veliko več se je ogibajo, terdovratno ji serce za¬
pirajo. Ponujajo se jim dobre bukve, iz kterih bi
se zamogli podučiti in razsvetliti; — zastonj, jih
ne berejo. Svetujejo se jim časniki pisani v ker-
šanskem duhu, jih od sebe pahajo. Laž ljubijo
in od laži se živijo in komej čutijo, da so slepi
sužnji tistega, kterega Gospod Jezus imenuje
lažnika od začetka.

343

Kako tedaj hočete, ljubi moji, da bo boljše
na svetu? da se spet vera svetlejše razcvete med
ljudstvi in se ohrani pri tistih, ki je še nekaj v
svojem sercu hranijo ? Sekiro je treba nastaviti na
korenino, ktera je greh; serce se mora gerde
sužnosti oprostiti, da spet nakviško proti nebu
dije in z blagim hrepenenjem po pravici in sveti
resnici hrepeni. Zatorej spet povzdignem svoj glas
in zakličem v globočino vsakega serca: Spreober-
nite se od svojih grehov k Bogu živemu, močnemu;
delajte dober sad pokore, da se nas Bog usmili,
in kozarca jeze, ki ga je že nagnil, ne izlije do
dna na nehvaležni rod človeški.

Pa porečeš morebiti, ljubi moj kristjan: Močna
je navada greha, sladke so vezi, s kterimi člo¬
veka vklenjenega derži, je pač težko jih razter-
gati in grehu slovo dati. Ne bom tajil, da je
resnično spreobernjenje z marsikako težavo skle¬
njeno; je treba silo delati poželjivemu mesu in
duhu napuha, ki ga še hudobni duh vedno pod¬
pihuje. Vendar le se pa da premagati, in s po¬
močjo božjo je zmaga gotova. Zaupajte, pravi
Jezus, jaz sem svet premagal, tudi vi bote pre¬
magali z menoj. Sej Bog noče  s m e rti  greš¬
nika, temuč da se spreoberne  in  živi.
Pa on, ki te je vstvaril brez tebe, te ne bo zve¬
ličal brez tebe. On ti podaja roko, da bi te po¬
tegnil iz brezna; toda ti moreš roko božjo po¬
prijeti , sicer ne boš vstal, v blatni jami greha
hoš obležal. Bog ti pošilja tudi svoje gnade, da
bi te razsvetlil; toda ti svojih oči ne smeš za¬
preti, sicer ostaneš v temi; pogledati moraš kviško
k njemu, čegar sveto stran si prehodil z grehom;
resnično voljo moraš imeti, spoznavati resnico vere,
m pripravljen biti se spoznani resnici vdati, ako
je tudi treba kako telesno željo zatreti in zatajiti.

344

Pod teboj bo tvoje poželenje, pravi Bog
v sv. pismu,  in ti boš čezenj gospodoval.

Vedite pa, ljubi moji, da gnada božja po¬
časnega pripravljanja in odlašanja ne pozna; tako
pravi sv, Ambrož, Dan s tedaj,  vam zakličem s
psalmistom, ko slišite glas Gospodov, ne
ut er di te svojih sere. Glej, zdaj je čas
zveličanja, zdaj je prijetni čas.  Glas Go¬
spodov, ki dans k spreobernjenju, k pokori vabi —
morebiti ga ne boš več slišal. Enkrat govori
Gospod,  berem v bukvah Jobovih, in vdrugič
tega več ne ponovi.  Koliko se jih je pogu¬
bilo, ki pervega glasu, pervega klicanja niso po-
rajtali. Zgodi se pač tudi ne redko, spoznam to
rad v povikšanje milosti božje, da usmiljeni Bog
večkrat, prav velikokrat na vrata serca terka, da
bi se mu odperlo. Vendar kolikokrat Bog v svoji
milosti pride, je negotovo. Dans pride, dans
stoji pred teboj v svojem usmiljenju, jutri že
morebiti v svojem pravičnem serdu. Zatorej ne
odlašaj od dne do dne se spreoberniti. Gospod
Bog, kleri ti odpušenje obeta, ako se s skesanim
raztertim sercem k njemu oberneš, ti jutrišnjega
dneva ni obljubil. Ne reci tedaj: Jutri, jutri! Glej,
dnevi beže ko senca, in preden se zaveš, stoji
smeri pred durmi in te objame noč, v kteri za
zveličanje duše ne moreš nič več delati. Zakaj
hočeš še le jutri storiti, ker že dans zamoreš?
Boš Ii jutri več moči imel premagati svojo lenobo?
Nasproti bo pripravnost serca, ki jo dans v sebi ču¬
tiš, jutri že oslabela, hudobno nagnjenje bo
močnejše, stara pregrešna navada terdniša, gnada
božja manjša postala. In tako se ti bo od dne do dne
težje zdelo, starega človeka sleči in obleči no¬
vega, ki je po Bogu vstvarjen v svetosti in resnici.

Nikar ne reci: Zdaj mi pripravnega časa
manjka, sem ravno s tolikimi opravki obložen, na

345

vse kraje s tolikimi skerbmi raztresen. Ali zve¬
ličanje tvoje duše ni tudi opravek, nar imenitniši
opravek ? Za toliko reci skerbiš, ali za večnost
ne boš nobene skerbi imel? Kaj je toliko časa
treba, se k Bogu oberniti? Le ene ure svoje
življenje, svoj dušni stan premisli, potem stori
odkritoserčno spoved, terden sklep obudi v svo¬
jem sercu — in začetek je vstavljen, korenina
bogaboječega življenja zasajena. Tudi ne vem,
kaj bi bilo tu pomišljevati ? Le med dvema rečema
imaš voliti — med minljivim svetom in večnim
velikim Bogom. Tedaj ali zapustiš minljivost in
si vlastiš večnost — ali pridobiš svet, ki te je
tolikrat že goljfal, in zgubiš Boga, kteri te je
ljubil od vekomaj. Pri taki volitvi, menim, ni
nič pomišljevati.

Kristjani moji! ali ste to že kdaj premislili v
svojem sercu, kaj da se pravi Boga zgubiti? Ne
goste teme, ne divje vpitje zaverženih, ne ogenj
stori pekel strašan; kar v peklu nar hujše žge in
peče zaveržene, je boleča misel, da so Boga zgubili.
Sv. Bruno pravi: Muke na muke mi nakladaj,

da mi le Boga ne vzameš. In sv. Janez Zlato-
ust: Ako mi našteješ tavžent peklenskih kazen,
mi vendar ne boš nobene imenoval, ktera bi bila
tej bolečini enaka. In sv. Avguštin pristavi: Ko
bi zaverženi mogli se obličja božjega veseliti, bi
ne čutili nobene bolečine; pekel sam bi se jim v
raj premeni]. — Da bote to muko le nekoliko
zapopadli, pravi sveti Alfonz Ligorijan, si mi¬
slite, da je kdo drag kamen zgubil, ki je sto
zlatov vreden; ta zguba ga boli. Ko bi bil
pa dve sto zlatov vreden, je njegova žalost še
enkrat večja. Ko bi bil štiri sto veljal, bi bila
toliko večja. Z eno besedo: Kolikor drajša je
cena reči zgubljene, toliko bolj pečečo rano vseka
z guba. Kakšen dar pa so zaverženi zgubili?

346

Neskončen dar. Zato je njih kazen tako rekoč
neskončna, ker so neskončne cene dar zapravili.
Kaj se to pravi, Boga zgubiti, na tem svetu pač
čutijo le svetniki, kakor sv. Ignaci Lojolski, kteri
kliče v nebo: Gospod vsako kazen terpini, le te
ne, da bi mi ti bil odvzet. Grešniki tukaj te ne¬
sreče ne zapopadejo, oni, ki cele mesce, cele
dolge leta brez Boga žive. Toda v smertni uri
bodo spoznali dar neskončne cene, ki so ga zgu¬
bili. Duša, ločena od telesa, bo spoznala, da
je bila stvarjena za Boga; nakviško jo bo vleklo;
ali greh jo pahne preč od Boga— v pekel. Vaše
hudobije,  pravi prerok Izaija, so med vami
in med vašim Bogom steno sozidale, ki
vas loči.  Vsa grozovitost peklenskih kazen,
prav za prav ves pekel je zapopaden v besedah
sodnikovih: Bežite od mene.  Ko je kralj

David svojega sina Absalona obsodil, da se ne
sme več pred njegovim obličjem prikazati, je bila
ta kazen za Absalona tako velika, da je odgo¬
voril : Recite mojemu očetu, da naj mi privoli
njegovo obličje zopet gledati, ali pa naj me da
umoriti. Kakšna tedaj bo za zaveržene, ker obličja
božjega ne morejo nič več viditi, ki je vir vsega
veselja, in po kterem duša neprenehoma hrepeni?
Za Boga sem bil vstvarjen, in nikdar ne bom k
njemu prišel! On bi mogel moje zveličanje biti
vekomaj, in nikdar ga ne bom posedel! Iz last¬
nega zadolženja sem ga zgubil, — zavolj praz¬
nili nečimurnih reči sem zgubil — Boga, nio j nar
veči in nar slajši dar, moj edini dar — sem
zgubil!

O strašna misel! Ljubi moj kristjan, ali te ne
pretrese? In če te pretrese, kaj čakaš se k Bogu
oberniti in iskati v pokori njegovega zveličavnega
obličja? Ne zamudite lepega časa z oprezova-
njem tako dolgo, da vas požre neznana večnost.

347

O koliko jih terpi v peklu, ki so odlašali pobolj-
šanje od dne do dne. Enkrat se je treba prijeti
z resnico in s silo verige grešnih navad razter-
gati, da v hipu leže na tleh pred nogami. Kako
dolgo je sv. Avguštin se vojskoval s svojimi
strastmi, pa se niso dale zatreti. Zmiraj so
mu njegove hude nagnjenja in navade šeptale na
uho: Ali nas že hočeš zapustiti? še en malo, še
en malo, potlej ti hočemo slovo dati. Pa to po-
slovljevanje se je dolgo vleklo, dokler si sv. Av¬
guštin, sit dolgega vojskovanja, serčnošti ne vzame,
se s silo svetu in njegovi slasti odterga, in se
poda v naročje božje. Ako tedaj hočeš notri iti
v prostost ljubezni božje, se moraš enkrat res¬
nobno poprijeti in vreči od sebe, kar te obne-
časti pred Bogom in angeli njegovimi. S psal¬
mistom moraš reči: Prisegel sem in sklenil
s pol nov a ti tvoje pravične zapovedi.  Kaj
hočeš zmiraj omahovati med Bogom in med svetom?
Dvema gospodoma ne moreš služiti, Prijatelstvo
tega sveta je sovraštvo božje.

Dans, glej, te kliče Gospod. Stopi tedaj
predenj in reci: Gospod, tvoj glas sem slišal, pa
bojim se, ker sem brez oblačila, brez oblačila
tvoje gnade; kam hočem bežati pred tvojim oblič¬
jem? Vem, kam se bom zatekel; skril se bom v
svete Jezusove rane. — Res, nate zaupam, o

moj Jezus, ki si zame na križu umeri. Vleci me
in premagaj mojo terdovratnost. Sej si to obljubil;
na to tvojo obljubo te zdaj opomnim: Kadar
bom povišan od zemlje, bom vse nase

vlekel.  Ali sem morebiti jaz težje omajati, ka¬
kor skale, ktere si pretresel? ali sem bolj mertev,

kakor trupla, ktere si obudil? ali sem terši, kakor

Judje, ktere spreoberneš?— Ena strašna beseda,
polna trepeta, se je enkrat slišala, ko je razdivjano
ljudstvo tirjalo smert Pravičnega: Njegova kri,

348

so vpili, naj pride nad nas in nad naše
otroke. To besedo, kristjani! obernimo dans
drugače, sebi v zveličanje. Tvoja kri, o Jezus!
naj pride na nas; prav v bogatili potokih, v de-
rečih valovih naj se izlije na nas in na vse, kteri
so nam zročeni in dragi. — Ta kri naj nas opere
grehov bolj in bolj, in obličje zemlje se bo po¬
novilo. Ti, o Gospod Bog, boš ognjeno šibo iz
roke položil, in mi bomo v tvojih šotorih v
miru živeli. Amen.

349

5. Pridiga.

Božični dan popoldne v stolni cerkvi v Ljubljani.

Oznanimo vam veliko veselje, ktero bo
vsemu ljudstvu; ker dans vam je
rojen Zveličar, kteri je Kristus Go¬
spod, v ?nestu Davidovem.  Luk. 2,10.11.

IMagnil se je k zahodu praznični dan, v ktereui
častitljivo rojstvo svojega Gospoda in Zveličarja
obhajamo. Ta dan je imeniten in velik. Rojstni
dan Kristusov je rojstni dan celega človeštva.
Zakaj po Kristusu, po zasluženju njegovega včlo-
večenja imamo življenje, življenje v gnadi in
resnici. Današnji dan je pognala korenina Davi¬
dova, iz ktere je izrasllo in izcvetelo naše du¬
hovno prerojenje; današnji dan je veselo ozelenela
mladika, ktere sad je naše povzdignjenje k viso¬
kosti in vrednosti otrok božjih. Zato je dans ve¬
selje in radovanje v vsakem človeškem sercu.
Skorej tudi ni treba, da se kdo posebno potrudi,
čutila zahvalne ljubezni in ljubijoče zahvale v krist¬
janih obudovati. Vse cerkvene naprave so že
tako vredjene, da veliko prigodbo Kristusovega
rojstva in njeni visoki in globoki pomen vsakemu
kolikaj umetnemu kristjanu razvidno pred oči po¬
stavijo, njegove misli in želje za kake trenutke
časa od vsakdanjih reči odtergajo, duha na peru-
tah svetega hrepenenja v betlehemsko okolico, in
odtod sred angelskih korov čez zvezdne višave
Pred sedež nebeškega Očeta nesejo, kteri je svet
tako močno ljubil, da je svojega Edinorojenega

350

dal, da se nihče ne pogubi, temuč slehern, ki
vanj veruje, večno življenje ima.

Ker že vse, kar se dans v cerkvah opravlja,
samo na sebi tako vtisno in vrezljivo k sercu go¬
vori in duha povzdiguje, da skorej nevedoma
z Marijo zakliče nadušene besede: Moja duša
p o v eličuj e Gospoda, in moj duh se ve sel i
v Bogu mojem Zveličarju;  menim, da bi
nepriležno bilo, ko bi jaz zdaj hotel vas na dolgo
in široko podučevati in prepričevati v oziru tega,
kar današnji praznik kristjanom veli. Jaz čislam
previsoko ogenj zveličavnih čutil, ki dans vaše
keršanske serca navdajajo, da bi njih proti nebu
puhteče plame z merzlo in suho besedo razlago-
vanja in globokega preiskovanja se podstopil dušiti.
Zakaj pa sem prišel sim gori ? kaj stojim tukaj
pred vami? Na lepo ubrane strune vaših sere
bom udaril, da zadone po širokem prostoru tega
božjega svetiša sladki in prijetni glasovi pobožnih
in blagih čutil, ki jih praznovanje Kristusovega
rojstva obuduje v kristjanu, živečem v veri Sina bož¬
jega in ljubijočem njegov prihod. Menim čutila globo¬
kega češenja, serčnega molenja, vroče zahvale, iskrene
ljubezni in terdnega zaupanja — te bom naznanil.

Serce hočemo dans pustiti govoriti; svojim
čutilom se hočemo prepustiti, ter okusiti njih rajsko
sladkost. Torej nakviško serca! Le poslušajte,
izrekel bodem kar sami dans čutite v svojih persih.

v't T

Ako se prestavimo dans v mislih v betle¬
hemsko okolico, nas napolnuje čutilo svetega češe-
lija. Globoko praznična nočna tihota je mesto in
vasi, griče in planjave, rodovitne trate in terdo
pečevje pokrivala; celo milo so zvezde čistega ju-
trovega neba svoje sjajne žarke zlivale na spava-
jočo zemljo. Ali nebeški duhovi, ktere Bog po-

351

šilja v strežbo tistih, ki so k večni dedšini pokli¬
cani, so culi nad zemljo in nad njenim tihim po¬
čitkom , ter so šteli v svetem strahu in češenju
trenutke časa, ob kterem so nebesa mogle rositi in
oblaki dežiti Pravičnega, ob kterem se je mogla
odpreti zemlja in kaliti Zveličarja. In glej, nebesa
se pripognejo k zemlji — Zveličar je rojen.
Neizrečeno radovanje se glasi skoz vse nebesa,
angelski kori pevajo in odpevajo: Čast bodi Bogu
na višavi in mir ljudem na zemlji, kteri so svete
volje; in njih slavilna pesem od enega konca do
druzega skoz vse neizmerne prostorije stvarjenja
odmeva. Kakor so skoz vekov veke neštete po¬
veličevali Boga, ko je on, vsegamogočni, stvaril ta
vidni svet, kakor so v globokem češenju služili
Gospodu vojsknih trum, Svetemu izraelovega ljud¬
stva , ko je med gromom in bliskom na sinajski
gori večne zakone svoje svetosti oznanoval, tako tudi
zdaj ni moglo biti drugače, kakor da so prepevali,
ko je postavodajavec nove zaveze iz naročja Oče¬
tovega, iz nebeških višav prišel v nižavo revne
zemlje, da bi svete zakone nove zaveze ne v
kamnitne table, temuč v mesene table človeških
sere zapisoval.

Tu prevzame kristjana čutilo molenja. Kar
jo kdaj prerok Izaija izrekel: Glejte, ubogim

s e evangeli oznanuje,  in kar je poznejše Zve¬
ličar sam zagotovil: Zahvalim se ti Oče, Go¬
spod nebes in zemlje, ker si to zakril mo¬
lčim in razumnim, ter razodel malim; ker
tako ti je dopadlo—  to se je zdaj dopolnilo. Ne
visokim in imenitnim v Jeruzalemu, kteri so se o
^Tesijevem prihodu nadjali blišobe in bogastva
svetnega kraljestva in so v njem perve častne
mesta in mehkost življenja pričakovali , je najpred
,- az o del svoj blaživni prihod. Ubogi pastirji na
P°lju, ki so v prostosti svojega serca pričakovali

352

Mesija in v njem rešenje od greha, polnost resnice,
zveličavno gnado in dušni mir, so bili pervenci
tistih, kterim je angel prinesel veselo oznanilo,
da so časi dopolnjeni in je rojen Zveličar sveta.
Srečni pastirji! To čudežno oznanilo, kakšno ve¬
selje je pač vlilo v vaše stermeče serca! Hitite,
pastirji, v Betlehem idite; ondi bote najdli
dete v jaslica položeno; to dete je Zveli¬
čar sveta. Brez odloga, kakor se spodobi člo¬
veku, kteri božje povelje, bodi si po vnanji be¬
sedi ali po notranjem giasu, zasliši, brez odloga
se vzdignejo in hite k svetinstvu revnih jaslic.
Eden druzega vnemajo: Kristus nam je rojen;

pojdite, molimo ga! Ta beseda, ki je iz hva¬
ležnih sere v hipu šinila na jezik ginjenim pastir¬
jem, je postala kakor naliv vode, ki iz globočine
privre z močjo, udari na plan ter je reka mo¬
gočna, narašajoča zmiraj bolj, dokler se po dol¬
gem teku v velikanskih valovih ne zgubi v morje.
Zakaj ta beseda pastirjev je izvrela v naslednje
stoletja; in kolikor dalje se je razširjala cerkev božja
po osrečeni zemlji, toliko močnejši je nastajal glas,
s kterim se verni vsako leto o božiču vzajemno
podbudajo, glas namreč: Kristus nam je rojen;
pridite, molimo ga. Ta glas je prava budilnica
keršanska. Kteri ste bili o polnoči v cerkvi, ste
slišali, kako' te besede, vpervič zapete od betle¬
hemskih pastirjev, še zdaj v močnih veličastnih
pevskih glasih v naših cerkvah odmevajo in verne
bude. Kakor pastirjem, tako tudi nam ti glasovi
močno serca presunejo in vse ude prešinejo. Sko-
rej nehote človek pade na kolena in moli Zveli¬
čarja, in veliko sladkost občuti dihajoč v čutilu
molenja.

Ko pademo na kolena in molimo, nam vzdi¬
guje persi čutilo vroče zahvale. Tudi naše serca,
kakor kdaj serca blaženih pastirjev, radostno

353

govorijo: Tako je tedaj tukaj med nami, on, to-
lažnik mogočni, na kterega so se zaupljivo od
deleč ozirali naši pervi starši, ko so s solznimi
očmi zapustili raj; tukaj je on, ki ima ključe, da
njim in vsemu človeškemu rodu vrata zgubljenega
raja spet odpreti zamore. —- Tako je tedaj tukaj,
on, ki je bil obljubljen očakom, on, kterega so
ti možje božji pričakovali kakor blagoslov za vse
narode zemlje. Zdaj Abraham vidi njegov dan
in se veseli. Tu v jaslicah že steguje svoje roke
proti vsem ljudem, da bi jih obdaril s svojim bla¬
goslovom in vse objel v ljubezni kakor otroke
enega in ravno tistega Očeta v nebesih. — On,
kterega so v daljni prihodnosti gledale prerokov
hrepeneče oči, leži zdaj v naročju Mariinem. Tako
je tedaj pregnana tema, in svetel je pomen pre¬
rokbe tvoje, o Izaija: Glej, devica bo spo¬

čela in rodila sina, in imenovalo se bo
njegovo ime Emanuel — Bog z nami. V
resnici je Bog z nami. Zakaj to majhno dete, ki
z milimi žarki svojega očesa Mariino obličje obseva,
je ravno tisti kralj mogočni, od kterega je, na-
dušen od svetega Duha in z žarečim ogljem na
jeziku očišen, prerok Izaija pred več stoletji pre¬
peval: Dete nam je rojeno, Sin nam je dan;
gospodstvo sloni na njegovih ramah, ime¬
nuje se Prečudni, Močni, Bog, Kralj mini,
Oče večnosti. — Tvojih sedemdeset tednov, o
Daniel, ki si jih napovedal za ljudstvo izraelovo in
za sveto mesto, je izteklo. Tvoj Sveti in Pra¬
vični  je maziljen, da zbrisuje in zatira pregreho,
ter pravico in svetost vterduje na zemlji. — To
majhno dete je lev zmagavni iz rodu Judovega,
je korenina Jesetova in Jagnje, kteremu samemu
je dano odpreti bukve zapečatene s sedmerimi
pečati; to dete je klavni dar, ker hoče umorjeno
biti in nas rešiti Bogu s svojo kervjo iz sleher-

»■ojaiar. Pridig«. 23

354

nega rodu in jezika in ljudstva in naroda. —
Blagor, tavžentkrat blagor očeui, kterim je bilo
dano viditi svetlobo obličja nebeškega deteta. O
Marija! le eno kapljico tiste radosti, v ktero je
bilo tačas tvoje serce vtopljeno, v naše serca vlij,
in bogati smo zadosti. O vi blaženi pastirji! se
je pač globoko v vaše duše vtisnila rajska svet¬
loba milega Zveličarjevega obraza; gotovo je no¬
bena zloba časa ni bila v stanu izbrisati vam iz
spomina. Svetloba, ki so jo tu vidile in občudo¬
vale vaše presrečne oči, vam je gotovo kakor
solnce, ki nikdar ne zapade, vašega življenja pot
skozi in skozi obsvetovala. Solnce tega milosti-
vega obličja naj tudi nam prijazno sveti in nikdar
ne zatemni. Kristjani moji! ako vse to premislimo,
kar je zdaj spolnjenega nad nami v naš časni in
večni blagor, ali se ne bomo, kar nar globokejše
moremo, pogreznili v sveto čutilo vroče zahvale
do Boga, kteri nam je svojega Edinorojenega dal
v rešenje in življenje?

Res, ljubi moji! prosimo, da se razvedri naš
um in spoznamo — prosimo, da se faztope naše
serca in čutimo vso velikost sreče, ki nam jo je
prečudno Dete pretečeno noč prineslo na zemljo.
Visoko proti nebu se bo vzdignila naša ljubezen
in naše zaupanje. Zveličar je med nami! Zdaj
ne bo nobeden več nesrečen! Zdaj se ne bo
nobeden več pogubil! Zdaj vsi grešniki odpu-
šenje grehov zadobiti, vsi žalostni in obupni mir
serca sprejeti, vsi otroci Adamovi si večno zve¬
ličanje prilastiti zamorejo! O tako bi moglo biti,
ko bi vsi ljudje po vrednosti cenili neskončno
ljubezen, ki se v včlovečenju Sina božjega razo¬
deva! Napolnjen čez in čez z visoko mislijo na
to neskončno ljubezen pravi sveti apostelj Pavel
(Gal. 2, 19 —-21.}: Postavi sem odmeri,  da
Bogu živim; s Kristusom sem na križ  pri-

335

bit. Živim pa, toda ne jaz, živi pa v meni
Kristus. Da pa zdaj živim v mesu, živim
v  veri Sina božjega, kteri me je ljubil in
sam sebe za me dal. Poslušaj dobro in pazi,
moj kristjan, kako govori sveti apostelj. Ne pravi
od Sina božjega: kteri je ljubil nas, ampak:
kteri je ljubil mene; ne pravi: kteri je sam sebe
dal za nas, ampak: kteri je sam sebe dal za
mene. On je zapopadel velikost ljubezni Sina
božjega; prepričan je bil, da je Sin božji bil
pripravljen se včlovečiti, terpeti in umreti, ko bi
tudi nobenega druzega zunaj njega ne bil imel
rešiti pogubljenja. O vedi tudi ti, kristjan moj,
prav za tebe je prišel Kristus na zemljo, kakor
za vse. Ko je sklenil v prečisti Devici človeško
naturo nase vzeti, je na tebe mislil; ko je potem
šel v terpljenje in smert, je spet posebej na tebe
mislil, posebej za tebe molil, posebej za tebe
na križu svoj dar prinesel. In kakor je, da bi
za vse terpel in umeri, iz nebes prišel na zemljo,
ravno tako bi bil, ko bi bilo potreba, zavoljo
tebe samega prišel. Meri tedaj, ako moreš, vso
globokost in velikost ljubezni, ki se ti tako sjajno
dans iz prijaznega obličja nebeškega Deteta sveti.
In ker se tebi samemu ravno tako vsega da, ka¬
kor vsem, se tudi ti njemu vsega daj, in živi
v ljubezni  Sina božjega.

Živite tudi, kakor sv. Pavel sam od sebe priča,
v  veri ali v vernem zaupanju  Sina božjega. Kdaj
se bo to zgodilo? Ljubi moji! kadar vse svoje
skerbi položite nanj, kteri vas tako močno ljubi;
kadar počivate v njegovem obramju, kakor otrok
počiva v naročju svoje matere; kadar zaupate
vanj in ste gotovi, da se vam bo vse izšlo za
v aš časni in večni blagor, ako se daste brez
strahu voditi njegovi roki; kadar se izročite nje¬
govi volji, naj stori z vami, kar mu dopade, naj

356

podeli vesele ure ali odvzame olje notranje tolažbe,
ter pošlje bolezni, preganjanje, zaničevanje, krivo
obsojenje, pomanjkanje in druge dušne bridkosti,
da je vaše serce kakor na križ razpeto. Je li
nemogoče tako vedenje, kristjani moji? Zakaj bi
nam bilo nemogoče, ker vidimo, da nas Jezus
tako serčno ljubi? Oh od vekomaj nas je ljubil,
pred kakor smo mi mogli njega ljubiti, in v bo¬
gastvu svojega usmiljenja nas je nase vlekel z
močnimi vezmi ljubezni.

Ali pa hočem s tem, kar vam priporočam in
mogoče kažem, morebiti reči, da boleče teže vseh
notranjih in vnanjih križev, ki nam jih Bog na¬
klada, ne smemo čutiti  ? Tega ne j sej dobro
vem, da človek ni les ali kamen, sej nisem po¬
zabil, da je meso in krij torej se ne morem
tako deleč zoper človeško naturo pregrešiti, da bi
brezčutnost od vas tirjal. Ako nebeški Oče
ravno zato, ker je oče in očetovsko ljubi, tebe
svojega sina žge in seka, ti pa bi rekel: ne peče,
ne boli, — bi bilo to tvoje govorjenje resnično
in verjetno? Gotovo ne. Le pripravi se, kristjan,
za take napade, ki jih imenujemo obiskanja božje.
Ko te zadenejo, bo bolelo in peklo, in zamore se
zgoditi, da tvojega sicer jasnega duha za nekaj
časa zatemne, tvoje zaupanje poderejo, in tvoje
serce po viharnih valovih nemira in nepokoja sem-
tertje mečejo. Težki križ te zna skriviti, globoko
k tlam pripogniti in potlačiti, vendar pa še ne
ležiš pod njim na tleh omamljen. Živiš še v veri
Sina božjega, svetli blisk od njegovega obličja ti
šine skoz tužno dušo; spet se zavedaš, moč se
ti povrača, in urno se skloniš s križem spet na-
k viško j nič več ga ne vlečeš  otožno za seboj,
temuč z visokim pogumom ga po koncu nosiš in
v nebo vzdiguješ z jasnim zaupanjem, da se na¬
zadnje v tvoj pravi blagor vse izide. Vresniči se

357

po takem beseda svetega pisma: Pravični pade
sedemkrat, pa vstane. In ravno slabostno
Dete v Mariinem naročju mu je moč k vstajenju.

Tako, ljubi moji! so nam betlehemske jaslice
v pretečeni zveličavni noči nar veče in nar skriv-
nostniše svetinstvo na zemlji in visoka šola zau¬
panja  do Jezusa, kteri se ni odrekel, nase vzeti
zunaj greha vse naše slabosti, da mi postanemo
močni, hrabri in krepostni, da nismo otroci po
duhu, temuč zrastemo v polnost mož,  kterih no¬
ben vihar ne podere, kterim nobena še tako' silna
nevihta tolažbe v sercu ne zaduši. Zato glede na
betlehemske jaslice ponovim še enkrat kar sem
zgorej rekel: Visoko proti nebu naj kipi dans naše
ljobijoče zaupanje!  Zdaj ni nobenega ne¬
srečnega več na zemlji, zdaj se nobeden več ne
pogubi, v moči novorojenega Zveličarja vsakteri
od svojega padca vstati zamore, ter najti mir in
zveličanje.

Res, ljubi moji, tako' bi moglo biti in tako
bi tudi bilo, ko bi ljudje liotli, kterim je Bog na
prosto voljo dal, da izvolijo dobro ali hudo, smert
ali življenje. Sej je Jezus za vse prišel, za vse
v jaslicah solzil, za vse mraz in nepriležnosti
temnega hlevčika terpel. V novorojenem Zveli¬
čarju so angelski kori vsem ljudem, ki so svete
volje, mir zveličanski oznanovali. Pa odkod to
pride, de se vsi ne vdeležijo božjega miru?
Ravno odtod, ker nimajo vsi svete  volje. Misel
na te nesrečne je bila bodeči meč v sercu Matere.
To je bil nevidljiv meč, očem oblaženih pastirjev
j e  bil zakrit. Duh pa, ki je napolnoval Simeona,
je temu starčku meč pokazal, ki je bil že na
serce deviške Matere nastavljen, da bi ga pre¬
sunil. Glej,  pravi Simeon Marii v tempeljnu,
ta  je postavljen v padec in v vstajenje
mnogih v Izraelu, in v znamnje, kteremu

358

se bo zopergovorilo. In tvojo lastno dušo
bo meč presunil, da se misli razodenejo iz
mnogih sere. (Luk. 2, 34. 35.) Ah, ljubi
moji, ako se človek zamisli v zgodovino človeštva,
se pač tudi v njegovo serce boleče in pečeče oj-
ster meč strašno globoko zarine. Vsegamogočni
Gospod nebes in zemlje! prišel si na zemljo, da
bi vse odrešil in zveličal j dasiravno kakor sla-
bostno dete ležiš v naročju Mariinem, si vendar
zadosti bogat, osrečiti in oblagodariti vesoljni
svet. — Pa kaj se zgodi milemu Zveličarju? V
svojo lastnino je prišel, pa njegovi ga
niso sprejeli. (Jan. 1. 11.) Nad njim, ki ga
je Oče v vogelni kamen postavil, so se spodtiko-
vali in padali v pogubljenje. Njegovo ime so
aposteljni oznanovali paganskim ljudstvom. Kako
lepo se je razširjalo in razcvetalo keršanstvo v
pervih stoletjih po vseh takrat znanih delih sveta,
po Azii, Afriki in Evropi! Kje so zdaj cerkve,
kdaj tako svetlo cveteče in sloveče? Kje veliki
cerkveni učeniki, ki so jih povzdigovali in pove¬
ličevali? Oh velik del vinograda Gospodovega v
tistih krajih zdaj medli in sahne pod suhoto raz-
kolništva ali krivoverstva, ali se krivi v prah pod
težkim jarmom neverstva. Med kakih tavžent mili¬
jonov ljudi, ki prebivajo na zemlji, se jih le dvesto
milijonov prišteva pravoverni katoliški cerkvi. Pa
tudi od teh, ki so bili že v svetem kerstu raz¬
svetljeni, ki so že okusili sladkost ljubezni božje,
koliko jih je, da Jezusu ohranijo zvestobo? Sej
vidite z lastnimi očmi, kako malo vere Gospod
ravno pri tistih najde, ki se štejejo med zvedene
in prebrisane; kako ga zametujejo tisti, ki sami
od sebe ošabno terdijo, da več vidijo in spoznajo,
više in globokeje umejo, kakor drugi. Se ve,
da ravno to je njih sodba. Od njih velja, kar
je Jezus rekel: Ko bi jaz ne bil prišel in

339

jim govoril, bi ne imeli greha. Zdaj pa
pravite: vidimo5 vaš greh ostane. Vse to
previditi v duhu, je zbadalo Marii milo materno
serce.

Tako se tedaj v sladke čutila današnjega
dneva primešajo tudi nektere kaplje grenke žalosti.
Neizrečeno je grenka misel, da vpričo take veli¬
kosti gnade božje, ki se nam dans v betlehemskih
jaslicah razodeva, se kdo še večno pogubiti za-
more. Vendar pustimo, ljubi moji, zdaj misli ža¬
lostne; naj dans veselje obilniše nastaja in se nad
žalost zmagavno vzdiguje! Naj se oživi v naših
sercih upanje, da zamore Bog Abrahamu tudi iz
kamnov sinove obuditi. Le mi se deržimo terdno
kraljestva božjega in veličastnega kralja prav
serčno prosimo, da to kraljestvo k vsem pride in
vsako človeško serce tron postane, na kterem kralj
miru oblastno gospoduje. Kristjan! nihče ni tako
majhen, da bi ne zamogel s svojo terdno vero
in s svojo gorečo molitvijo božjega kraljestva
razširjati. Ako si tudi nizkega stanu in neznan
ljudem, si znan Bogu in velik pred njim s svo¬
jimi blagimi mislimi; njegovo očetovsko serce imaš
v rokah, da ga oberneš kamor hočeš. Ako pro¬
siš za duše in njih zveličanje, ti jih on milostljivo
daruje.

Kako pa se zamore to zgoditi, da Gospo¬
dovo serce v oblast dobimo? Ah, ljubi moji,
stopimo k jaslicam nebeškega Deteta; tam se
učimo, tam se navzemimo misel, ki nas store ve¬
like v kraljestvu božjem. Jezus sam je rekel:
Ako ne bodete, kakor otroci, ne morete iti
v  nebeško kraljestvo. Zato pravim, tu se
učimo, kjer vidimo vsegamogočnega Gospoda v
podobi nezmožnega deteta. Kar so otroci po na¬
turi, to bodimo mi s svetlim spoznanjem in po
prostovoljnem zatajevanju in ponižanju: potlej nas

360

bo Bog povzdignil in močne storil, O sej je tako
lahko, se z zaupanjem približati Jezusu, Ijubez-
njivemu detetu. Tu ne najdemo nič, kar bi nas
utegnilo strašiti. Ne slišimo terdega žuganja in
ne vidimo serditega pogleda ojstrega sodnika; le
ljubezen se sveti v milem Jezusovem obličju, ki
nas prijazno vabi in z zveličanjem navdaja.

O Dete nebeško! s svojo ljubeznijo nas na¬
polni čez in čez in nasiti do verlia, da nič dru-
zega ne poželimo zunaj tebe.

O Marija, naša mati, zemlje in nebes kra¬
ljica! svoje ljubeznjivo Dete položi v jaslica naših
sere, da v njih kraljuje brez zaderžka zdaj in
vekomaj. Amen.

361

6. Pridiga.

Belo nedeljo 1862 v Ljubljani v Temo vem.

Pred. vsem pa imejte ljubezen ,ktera je vez popolnosti.

Kol. 3, 14.

lUF osmo je dans Bela nedelja prišla, odkar ste
zadnjikrat v stari farni cerkvi službo božjo oprav¬
ljali. Gotovo so marsikake tužne misli vam serce
prevzele, ko sle svete zakramente v slovesni pro¬
cesij za več mescev v kapelo Matere božje pre¬
nesli, ter slovo vzeli od matere cerkve, v kteri
ste bili v otroke božje prerojeni. Gotovo niste
brez nekega spoštljivega straha s pervini kladvom
na staro zidovje v podiranje vdarili. Le ta misel
je tako djanje prederznosti oprostovala, da se za
velikega Boga častitlj ivše prebivališe spodobi.
Delo razdjanja je bilo končano in prišel je serčno
zaželeni čas, da je bil vložen poglavitni^ vogelni
kamen. Pri tej priložnosti sem vas srečne štel,
^a vas je Bog izvolil, mu nov častitljivši tempelj
sozidati, po kteri gnadi so že hrepeneli vaši očetje,
pa je niso dosegli.

Dokončano že precej časa je to delo pod
milim nebom velikega Boga, v veselje angelom in
vsem nebeščanom in vam, ternovski farmani,
in vsem ki so kaj pripomogli, v čast in hvalo
•zverstno delo, široko okrog ga slavijo. Vidno
je dozdaj blagoslov božji prebival nad njim. Kdo
bi bil verjel o vkladanju vogelnega kamna, da bo
v osmih letih mogoče, dva in šestdeset tavzent in sest
sto goldinarjev skupej spraviti kar seje dozdaj stroškov

362

naraslo in splačalo? Gospod je odperl dobre serca
in radodarne roke; in kar se je vsakemu neverjetno
zdelo, je postalo resnično. In kajne, da nobe¬
den zmed vas, ki ste pokladali svoje darove na
altar, zavoljo tega ni obožal? Veliko več ste dans
neizrečeno bogatejši na pravem čistem veselju
serca. Ako si ti, ljubi moj kristjan, v kakšni
reči te leta posebnega blagoslova se veselil in
zanj Bogu hvalo dajal, morebiti ti je Gospod s
tem ravno dar, ki si ga miloserčno sim na altar
položil, nekoliko hotel poverniti.

Iz lastne skušnje tedaj veste, kako bogate
obresti prinaša glavnica, ki je pri Gospodu nebes
in zemlje naložena, kako dobro je Boga za dolž¬
nika imeti. Zato mi ni treba, vaše gorečnosti
podbudovati, da darujete, kar za notranjo opravo
cerkve še manjka. Vem, da ste razumni kakor
otroci luči, in ne boste dali iz rok dobička, ki
vam ga Bog ponuja.

Od česar pa vendar hočem dans k vam go¬
voriti? Večkrat sem že z neko notranjo zado¬
voljnostjo ogledoval in občudoval to častitljivo zi¬
dovje; duha nakviško k nebu povzdiguje. Naj
vam bo, ljubi moji, podoba živega tempeljna bož¬
jega, kar je sveta katoliška cerkev; naj se glo¬
boko v vaše serca vsadi hrepenenje, da postanete
izvoljeni kamni tega živega tempeijna božjega.

Kako se hoče to zgoditi? Na to vprašanje
bom dans odgovoril in pokazal, da je dvoje po¬
trebno, delovanje svetega Duha in delovanje vaše.
Slišali hote tedaj pcrvič od tega, kar je sveti Duh
storil in še ziniraj stori, da postanete izvoljeni kainni
živega tempeljna božjega, in drugič od tega, kar
morate vi sami v ta namen storiti.

Gnada svetega Duha, naj bode z nami vsemi.
Poterpite.

363

Ljubeznjiva je lepota spomladi. Kamorkoli
se ozre plameče oko, povsod se mu kaže polnost
veselega življenja5 vse se giblje in ziblje ter ozna¬
čuje moč stvarnikovo. Kjerkoli potova človek, v
čigar veselje je Bog razprosterl vse te lepotije,
uu pisane trate in cveteče drevesa polnijo s slad¬
kimi čutili serce. O kako je pač osrečivna in
blaživna cvetov spomladanskih mila krasota! Zato,
ljubi moji, sem gotov, da pojdete radi za menoj,
ako vas peljem v prijetni spomladanski čas zveli¬
čavnega keršanstva. Kteri čas pa se sme tako ime¬
novati? Spomladanski čas keršanstva so tiste
blažene leta, v kterih so sveti aposteljni Gospo¬
dovi potovali po svetu, ter oznanovali grešnim ljud¬
stvom odpušenje grehov v kervi Jezusa Kristusa
in posvečenje v ognju svetega Duha — tiste mla¬
dostne leta, v kterih so izvoljenci božjega Jagnjeta
vstanovljali med narodi družbe ali občine keršan-
ske, začenši od Jeruzalema jih razširjajo po vseh
krajih takrat znanega sveta. Od izhoda do zahoda
je postalo veličastno ime Gospodovo med ljudstvi.
Kako lepo in veselo so cvetele keršanske cerkve
v  Jeruzalemu, v Antiohii, v Korintu, v Rimu in
drugod!

Kje pa se posebno svetlo kaže prelepo di¬
šeče cvetje v spomladi keršanstva, v času apo¬
stolskem? Ljubi moji, razgrinja se pred nami v
bogatih darovih svetega Duha,  s kterimi so
bdi napolnovani pervi kristjani, kristjani mladostne
cerkve. Kdo sem jaz, da se prederznem o teh
darovih svetega Duha govoriti? Ti, o sveti apo-
stelj Pavel, ki si nam v listih do svojih ljubljenih
Korinčanov in Rimljanov razodeval skriti zaklad,
bogastvo darov svetega Duha, vzemi z altarja
goreč ogel in očisti moj jezik, da vredno velike
dela božje oznanujem. Poslušajte, ljubljeni v Kri-
stusu, kako dolgo versto darov svetega Duha nam

864

sveti apostelj Pavel našteva. Imenuje darove mo¬
drosti in vednosti, dar vernega zaupanja, dar
ozdravljevanja in moči, dar preroštva in razloče¬
vanja duhov, dar jezikov in razlaganja jezikov.
Vseh teh darov polnost je bila le v samem Je¬
zusu K ristusu. Od njega naprej se pa ta stu¬
denec duhovnega bogastva razdeluje v več potokov,
tako da posamezni kristjani le en ali drugi dar
zadobijo po meri svoje vere in po skrivnostnem
sklepu svetega Duha, kteri svoje dan' podeluje,
kakor hoče. Kristjani vsi so udje enega telesa,
kterega glava je Kristus. Udje človeškega telesa
pa nimajo vsi enega opravila; drugo opravilo imajo
roke, drugo noge, drugo oči in drugo drugi udje.
Le če so vsi udje zdravi in terdni in svoje opra¬
vila eden drugemu v strežbo in prid opravljajo, je
vse telo zdravo in čversto. Tako so tudi v skriv¬
nostnem telesu Kristusovem, v katoliški cerkvi,
različne opravila, in zatorej tudi sveti Duh udom
tega telesa, namreč vernim kristjanom, različne
darove podeluje. Ako vsak svoj dar po volji
svetega Duha obrača, je skrivnostno Kristusovo
telo, vesoljna cerkev, po vseh žilah pregrevana s
kipečo živostjo, in vse iskre življenja so zbrane
v tisto edinost, od ktere Kristus govori, ko moli
k nebeškemu Očetu: Prosim te, da so vsi
eno, kakor jaz v tebi in ti v meni.  Po¬
tlej se zgodi, da vsi, kakor iz enega gerla po¬
veličujejo čast in slavo tistega, ki jih je iz teme
poklical v svojo prečudno luč. In ker je kato¬
liška cerkev hiša božja, je vsak verni kristjan,
ki ne zakoplje daru svetega Duha, temuč z njim
po volji nebeškega darovavca rast in zdravje
Kristusovega skrivnostnega telesa pospešuje, v
častitljivem zidovju svete cerkve živ izvoljen ka¬
men, ki lepotiči celo zidovje. Ko se en izvoljen
kamen k drugemu vklada, se zvišuje mogočno v

nebo' tempelj božji, in se sveti široko okrog med
nevernike.

Kakor so na nebu zvezde različne po svet¬
lobi in barvi, kakor so različni v blišu in barvi
dragoceni zidni kamni v nebeškem Jeruzalemu,
tako so tudi različni izvoljeni kamni živega tem-
peljna božjega na zemlji, ker so različni darovi
svetega Duha. Sveti apostelj Pavel veleva Ko-
rinčanom: Hrepenite po nar boljših daro¬
vih.  Enemu podeli sveti Duh dar modrosti,
da bolj razvidno in svetlo spozna prečudne pota
previdnosti božje, skrivnostne pota, po kterih Bog
vse ljudstva in narode zemlje in posamezne člo—
veke k zveličanju, k odrešenju in posvečenju vodi.
Ta dar je posebno potreben in podeljevan pastir¬
jem ovčic Kristusove čede, višjim cerkvenim pred¬
nikom, kteri so tako' rekoč rokodelci previdnosti
božje in svojo službo takrat nar boljše dopolnijo,
kadar v vladanju keršanske družbe in posameznih
kristjanov vodbe previdnosti božje posnemajo, do¬
sti umevne za človeka, ki z razsvetljenim duhom
tek življenja v vesoljnem človeštvu, v posameznih
narodih in človekih in sam v sebi pregleduje. —
Drugi ima dar vednosti  ali učenosti, da z bi¬
strostjo svojega uma globokejše spozna večne
resnice svete vere. Kakor so bile kdaj v raz¬
vitju keršanskih narodov potrebe časa, je sveti
Duh obudil može, ki so tudi nevernikom prebri¬
sane glave in izurjenim v marsikakih svetnih ved¬
nostih neoveržljivo dokazovali, kako se keršanske
resnice lepo in prijazno strinjajo s tirjavami člo¬
veškega uma in serca. Tako se je zgodilo, da
so tudi učeni neverniki, ki so si veliko domišlje-
vali na svojo visoko omiko, bili premagani in
prisiljeni, pripognitijččoje glave pred lučjo keršanstva
in  ukloniti v ponižnosti svoje serca pred skrivnostjo
križa. — Spet drugi prejme po svetem Duhu dar

366

vere. Človek, s tem darom napolnjen, tako živo,
tako močno, tako terdno zaupanje ima v moč
Kristusove gnade, da se mu, dihajočemu v za¬
vetju te gnade, nobena reč ne zdi nemogoča. To
je tista vera, od ktere Kristus govori, ko pravi:
Resnično vam povem, a k o imate vero
kakor gorušično zerno  — polno notranje moči
in živosti — in porečete tej gori: Prestavi
se odtod tj e, in se bo presta vi la, in nič
v a m n e bo nemogoče.  Ako taka terdnost ver¬
nega zaupanja v kakem kristjanu gori, je to verno
zaupanje kakor ognjiše, s kterega švigajo iskre
na vse kraje, in kamorkoli padajo, v sercih okoli
stoječih zopet vero in zaupanje vnemajo. — Dru¬
gim je dan dar oz d ra vij e vanj a in pomaga¬
nja,  namreč čeznaturna zmožnost, v kteri so več¬
krat po zgledu Kristusovem in z močjo Kristusovo
zapovedovali boleznim in so bežale, in tista moč,
ki navdušuje izvoljence svetega Duha za dela ker-
šanskega usmiljenja, da z nenavadno vdanostjo
vse svoje življenje posvetijo v strežbo bolnikov, in
kakor vitezi delavne keršanske ljubezni mehkuž¬
nemu svetu oznanujejo, da je močnejša, kakor
meso in kri, Kristusova gnada. Kolikrat se je
že zgodilo, da so neverniki, vidši take zmagovite
dela usmiljenja in zatajevanja pri kristjanih, ravno
iz tega nebeški izvir keršanske vere spoznali in
se jarmu Kristusovemu podvergli! — Še drugim
podeli sveti Duh dar moči,  da posebno v oblasti
čez vnanjo naturo kažejo vseobsežno moč Kri¬
stusovega odrešenja. Čudovite znamnja na nebu
in na zemlji, ki jih doprinašajo, primorajo spoznati
nevernike, da se je res v Kristusu Jezusu ra¬
zodel tisti, ki je nebo in zemljo vstvaril in ima
nebo in zemljo v svoji oblasti. — V kakem dru¬
gem vidimo se razodevati dar preroštva.  Krist¬
jan , kterega sveti Duh s tem darom oblagodari,

36 ?

ne spozna samo marsikakih reči v prihodnosti,
ampak vidi tudi posebno svetlo v globočino duš
svojih poslušavcev, predere do nar bolj skritih
kotov sere človeških, gleda njih nagnjenja in strasti,
njih rane in preteže. Prerok,  razsvetljen po
svetem Duhu, s prečudno jasnoto in svetlostjo
]'azvidi bistvo verskih resnic, tako da jih ne spo¬
zna le po umu in umskih dokazih, ampak tudi
živo čuti  njih resničnost in je ves vnet njih
nadzemeljske moči. In zgodilo se je večkrat v
pervih časih keršanstva, da je kristjan, napolnjen
z duhom preroštva, ves nadušen vstal sredi mno¬
žice keršanske in z ognjeno besedo oznanoval,
kar je vidil z dušnim očesom ; kakor žarki pečeči
so padale njegove besede v serca poslušavcev
ter vnemale serca k zmagovitim delom lju¬
bezni. Ker je govornik s bodečim dušnim pogle¬
dom prederl v naj skrivniše gube obtežanih sere,
je ravno to govoril, kar je bilo poslušavcem pri¬
merno , žalostnim in potertim je oveseljenje in
tolažbo prinesel, grešnike je pretresel in prebudil,
jih k svetlemu spoznanju grehov in k resničnemu
spokorjenju podžgal. Kteri so slišali ognjene pre¬
rokove besede, so se vneli k kesanju grehov in
delavni ljubezni. Dar preroštva je sveti apostelj
Pavel posebno visoko cenil, ker je nar večo moč
imel prestvariti in preroditi mlačne, oterpnjene
serca. — Še kak drugi prejme dar jezikov,
namreč zmožnost v ptujih jezikih sred družbe ker¬
šanske poveličevati velike dela božje in prepe¬
vati hvalo Narvišega. Neverniki to slišati so
bili napolnjeni z začudenjem, in kakor Petrove
poslušavce pervi binkoštni dan, je tudi poznejše
to čudo nevernike prebudovalo, da so poslušali
besede apostoljskega uka in se, prerojeni v
s yetem kerstu, pridružili občini keršanski. Dru¬
gi ima dar razlago vanj  a, namreč zmož-

nost, govore v ptujih jezikih govorečih zbrani
množici z besedo vsem umevno razložiti. — Po¬
sebno potreben in zaželen je bil dar razloče¬
vanja duhov,  ki je obdarovanemu dal zmož¬
nost, resnične preroke od lažnjivih razločili in
razsoditi, ali je to, kar se oznanuje, res od Boga,
ali zgolj slepotija.

Glejte, ljubi moji, taka obilnost darov sve¬
tega Duha je bila posebno v spomladi keršanstva
kakor mnogobarven cvet izsuta na občino novoro¬
jene cerkve. Vedite pa, da ti darovi niso bili le
podeljeni aposteljnom in drugim cerkvenim pred¬
nikom, ternuč vernim kristjanom sploh, enemu ta,
drugemu uni dar sv. Duha, po meri njih vere in
po skrivnostnih namenih nebeškega vladarja svete
cerkve. Tako je obetal Bog že zdavnej po pre¬
roku Joelu: Zgodilo se bo poslednje dni,
reče Gospod: Izlil bom od svojegaDuha
na vse meso, in prerokovali bodo vaši
sinovi in vaše hčere; in vaši m 1 a d e n č i
bodo prikazni v i d i 1 i in vašim starim se
bodo sanje — pomenljive — sanjale. In
tudi na svoje hlapce in svoje dekle bom
tiste dni izlil svojega Duha in bodo pre¬
rokovali.  Vžgite, ljubi moji, nekoliko svojo
domišljijo, in poglejte v Duhu podobo, ktero vam
pred oči postavim od družbe keršanske v času
apostoljskem, skupej zbrane pri službi božji. Mi¬
slite si, postavim, kristjane v Kristusu zbrane,
kakor ste vi zdaj zbrani, se ve da ne v takem
častitljivem tempeljnu, kakor je ta vaša cerkev,
ternuč v prostorni sobi kakega premožnišega krist¬
jana, Ogenj svetega Duha jih je pregreval. Ne
le kteri apostelj ali drugi cerkveni prednik je
stopil na višavo pred zbrane vernike, jim oznano-
vati božjo besedo. Tu n. pr. je sedel kristjan,
ki je imel dar preroštva. Kakor ga je gnal od

869

znotraj sveti Duh, se vzdigne in začne govoriti;
ogenj svetega Duha gon' vidno v njegovem obličju
in z navdušeno besedo govori pričujočim v pod-
učenje, v podbudo, v tolažbo, jih razsvetljuje,
povzdiguje in oživlja. Komaj ta konča, vstane
drugi ter govori, kar mu sveti Duh da izgovoriti;
z močjo besede v svetem Duhu pretresa serca,
jih stare k pokori. Tam se vzdigne zdaj drugi
in v zamaknjenosti duha v ptujem neznanem jeziku
poveličuje svetost in vsegainogočnost božjo; tam
spet drugi, ki v ptujem neznanem jeziku poje na-
dušeno pesem v čast milosti in ljubezni božje.
Ljubi moji! v taki družbi se znajti, ali ni bilo to
okus nebeškega raja?

Kje so zdaj ti darovi svetega Duha? bi
utegnil kdo vprašati. V taki meri in podobi, kri¬
stjani moji,, so le cvetje spomladansko, v taki
obilnosti jih je rodila le spomlad keršanstva. Dru¬
gačen pa od spomladanskega je vžitek poletni in
jesenski. Po letu in v jeseni vživamo sad, ki se
rodi iz pomladanskega cvetja. Tako tudi mi zdaj
vživamo sad darov svetega Duha, ki so bili lepo-
ticje in kine in slava pervih let keršanskega giba¬
nja. Še zdaj vživamo sad svetlega spoznanja,
terdnega zaupanja in ognjene ljubezni, ki so ga
bogati darovi svetega Duha obudovali in zorili; še
done in odmevajo po naših cerkvah svete pesmi
v  čast vsegamogočnosti, milosti in ljubezni božje,
in nas kviško vzdigujejo med nebeške prebivavce.
yendar pa ne smete misliti, da se je v poznejših
naših studenec takih darov sv. Duha popolnoma
usušil. Nikakor ne, ljubi moji! Kakor vodni na¬
liv z veliko močjo, z velikim šumom iz skalovja
pridere, potlej bolj mirno in tihotno po dolini teče,
travnikom in njivam vlago in rodovitnost podeluje,
tako tudi studenec darov svetega Duha. Močno,
s  šumom je priderl v začetku iz skale, ktera je

Pogačar. JPridigo. ^

370

Kristus, potlej pa bolj tihotno teče in bo tekel
skoz stoletja, ter rnečil in ogreval serca, da se
odpirajo v poveličanje božje. Še se vidi marsikje
dar modrosti; kaže se posebno v zvestih duhov¬
nih pastirjih, v  ki z veliko skerbjo pasejo Kristu¬
sovo čedo. Še se sveti dar vednosti; kaže se v
bistroumnih učenikih, ki s svojim globokim spo¬
znanjem verskih resnic razsvetljujejo serca željne
po resnici. Še se vidi dar preroštva; njegov ogenj
se kaže v vnetih pridigarjih, ki z ognjeno besedo
oznanujejo evangelske besede , podbudajo in pod¬
žigajo verne, in njih serca z nebeško tolažbo
razveseljujejo. Še se vidi dar ozdravljevanja in
pomaganja; kaže se očitno v tistih usmiljenih bratih
in sestrah, ki z viteško serčnostjo vse svoje
življenje v to posvete, da kakor deviške dekle in
hlapci Jezusa Kristusa svojemu večnemu Gospodu
strežejo v ubogih in bolnih. Še se najde dar
jezikov; kaže se semtertje v apostoljskih misijonar¬
jih, ki ptujirn neznanim ljudstvom evangeli ozna¬
nujejo.

Naj se pa kjerkoli kažejo ti blaživni darovi
svetega Duha, vi vsi, ljubi moji verni kristjani,
imate svoj delež nad njimi, Šej jih sveti Duh
podeluje le v splošni prid vernih, da raste in se
razširja Kristusovo telo, ktero je cerkev, da se
snidete vsi v edinost vere in spoznanja Sina bož¬
jega, v popolnega moža, v mero polne starosti
Kristusove, da niste več otroci omahljivi in sem¬
tertje majani od vsakega vetra uka po hudobii
ljudi, da ste vsi izvoljeni kamni časti¬
tega tempelj n a Kristusove cerkve.

Dozdaj ste slišali, kristjani moji, kaj je sto¬
ril sveti Duh in kaj še zmiraj stori, da izvoljeni
kamni živega tempeljna božjega postanete. Nikar pa
ne mislite, da vas bo ogenj svetega Duha prevaril,
očistil in posvetil brez vas, brez vašega truda,

371

tako morebiti kakor zlatar zlato v ognju očišuje,
da vas bo v izvoljene kamne prestvaril brez na¬
sprotne ljubezni vaših sere. Neprecenljiva je za
verne velikost in čudovitost darov vednosti, modro¬
sti, preroštva, ozdravljevanja, jezikov. Vendar
ti darovi še tistim, kterim so podeljeni, nič ne
koristijo, ako v njih sercih ne vnemajo ljubezni.
Poslušajte, kaj pravi sveti apostelj Pavel: Ko bi
človeške in angelske jezike govoril,
ljubezni pa bi ne imel, bi bil kakor bu¬
čeč bron in zvoneč zvonec,  to je, bi de¬
lal veliko šuma in hrupa, ljudje bi me občudovali,
znotraj pa bi bila velika votlina in praznota, bi
bil brez vse cene. In ko bi znal preroko¬
vati, in bi vedil vse skrivnosti, in ko bi
i m e 1 vso učenost, in ko bi imel v e r o t a-
ko, da bi gore prestavljal, ljubezni pa
hi ne imel, nič nisem. In ko bi razdal
ubogim v živež vse svoje premoženje,
in ko bi svoje t e 1 d d a 1, tako da bi gorel,
ljubezni pa bi ne imel  (jin to le storil iz svo-
joljubnih samopridnih namenov), mi nič ne po-
m a g a.

Kaj hočete tedaj tudi vi sami storiti, da živi
udje Kristusovega telesa, izvoljeni kamni njego¬
vega tempeljna postanete? Pred vsem,  pravi
sv. apostelj Pavel, imejte ljubezen, kteia
je vez popolnosti.  Be poslušajte svetega
uposteljna, ki v blagi nadušenosti poje visoko
pesem od ljubezni. Ah, to so sladko doneči
glasovi! Ali jih je morebiti slišal, ko je bil za¬
maknjen v tretje nebesa? Persi tako polne, kakoi.
Pavlove, serce tako ognjeno kakor Pavlovo, bi
umgel imeti, da bi zamogel razgerniti in pojasniti
vso globokost in visokost, vso dolgost in šiiokost
ljubezni, ki jo sveti apostelj z živimi barvami po¬
pisuje in nam vsem priporoča, da izvoljen^ kamni

373

postanemo nebeškega Jeruzalema. Kakor jutranja
rosa hladijo dušo revno Pavlovi glasovi.

In glejte ta le je, tako se glasi' visoka pesem,
ki jo sveti apostelj Pavel z ginjenim sercem poje
od prečudne moči ljubezni.

Ljubezen je p o ter p ežl j i va, je do¬
brotljiva, ni nevošljiva,  to je, ima poterp-
1 j e  n j e s pomankljivostmi in pogreški bližnjega, in mu
dobrih dušnih in telesnih darov ne zaviduje, čuti
gorko njegove potrebe, in mu, ako je mogoče,
pomaga. Ljubezen se ne baha, se ne na¬
pihuje.  Kdor Boga in bližnjega v resnici ljubi,
je tudi ponižen 5 on v Bogu in tudi v svojem bliž¬
njem toliko dobrega in hvale vrednega najde, v
sebi pa toliko pomanjkljivega, slabostnega in greš¬
nega, da se v resnici nevrednega pred Bogom čuti
in mu le na misel ne pride se povzdigovati. Lju¬
bezen ni časti lakomna,  raji čast skazuje 5
ljubezen ne iše svojega,  ljubezen je sploh
življenje za druge; le ena misel jo žene, kolikor
je mogoče dobrega storiti za časni in večni bla¬
gor bližnjega; vse kar ima, mir in zložnost živ¬
ljenja, vse posvetne sladkosti z veseljem da in
rada pozabi, ako jo le žlahtna misel oveseljuje,
da bližnjega osreči. Ljubezen se ne da raz¬
dražiti  z nesrečami in z razžaljenjem, tako' da
bi se hotla zmaševati nad bratom; velikoveč go¬
reče oglje na njegovo glavo nanaša, to je, ga z
deli usmiljenja kakor z nekakim gorečim ogljem
ali z žerjavico meči, prevaruje in spreminja; spri-
čevanja ljubezni, ki jih preganjavec sprejme od
preganjanega, pripeljejo preganjavca k spoznanju
krivice, ga napolnijo s pečečim kesanjem, in iz
sovražnika v prijatla spremene. Ljubezen ne
misli hudega.  Kdor v resnici ljubezen ima,
svojega bližnjega usmiljeno sodi, vse njegove
besede in dela rajši na dobro obrača, ne natolcova

373

slabega pri nar manjšem videzu, ne podtika precej
slabih misel in namenov* Verjemite mi, kristjani,
malo ktera reč tako globoko in kervavo rani lju¬
bezen in je Bogu tako zoperna, kakor prederzno
podtikanje napčnih namenov. Ljubezen se ne
veseli krivice, veseli se pa pravice*  Sej
ve, da se s krivico žali Bog, ki je vse ljubezni
vreden ; zato v resnici ljubijočega vsako krivično,
hudobno djanje z žalostjo napolnuje, in ta žalost
mu ne pripusti, krivico svojega bližnjega razgla-
ševati. Kogar veseli, se od pomankljivost in pre¬
greh bližnjega zgovarjati, ta glasno spričuje, da
je njegovo serce pusto, votlo in izpraznjeno lju¬
bezni. Ljubezen se le veseli resnice, to je, do¬
brega, ki ga pri bližnjem nahaja; torej ne popra-
šuje brez posebnega poklica po slabostih kolikor-
toliko skušanih bratov in sester, ampak velikoveč
po njih dobrih lastnostih. Vediti svojih bližnjih
slabosti večidel malo tekne, vediti pa njih dobre
lastnosti, to zamore bogat sad obroditi. Ljube¬
zen vse pokrije;  čez slabosti in pregrehe rada
plajš pozabljivosti verže; vse veruje,  rada vse
dobro od bližnjega misli, in, dokler vidnega spri-
čevanja v rokah nima, hudega ne verjame; vse
upa,  tudi pri velikih zmotah in grešnih zapletali
še poboljšanja čaka in pot spreobernjenja priprav¬
lja. Ljubezen vse prenese,  se ne da z no¬
beno nehvaležnostjo ostrašiti, da bi zveličanja
zgubljene ovčice ne iskala,

O ljubezen, hči nebeška, kako visoka je
tvoja lepota! Hrepenite po boljših daro-
v *h,  kliče sveti apostelj Pavel. Nar boljši, nar
d>'ajši, nar rodovitniši dar je ljubezen. Hrepenite
tedaj, kristjani, po daru ljubezni, in izvoljeni
kamni boste v živem tempeljnu božjem, v nebeš¬
kem Jeruzalemu*

374

O Gospod Bog, kako' deleč preč smo še od
ljubezni, kakor nam jo tvoj viteški apostelj popi¬
suje! Vem, da je tvoje oko zdaj obernjeno na
nas in tvoje uho' odperto našim prošnjam, vem,
da vsaki glas slišiš, ki pride iz naših ust k
tebi, glej, kličemo zdaj iz nar globokeje globo¬
čine svojih sere, pošlji doli na to verno družbo
polno, bogato mero darov svojega svetega Duha
in vžgi nas s tisto ljubeznijo, ki tudi še ostane,
ko minejo prerokovanja, ko jenjajo jeziki in uče¬
nost prejde, ko se vera v gledanje spreoberne in
upanje zveličavno dopolni. Amen.

375

7 .  Pridiga.

O posvečevanju nove cerkve v Laščah 16. sept. 1860.

Dans je tej hiši zveličanje došlo.

Luk. 19, 9.

ftlagor vam, laški farmam! tudi vam je dans
zveličanje došlo. Ni zmed nar večih vaša fara
v škofii, tudi ne zmed nar bogatejših ; pa visoko
kakor kdaj Cahej ste se povzdignili v svojih ser¬
cih, ter sklenili, Gospodu nebes in zemlje, ki je
že davno bandero sveličanja v vašo zemljo zasa¬
dil, častitljivši tempelj sozidati. Velike gnade ste
bili deležni postali, da so vaše hrepeneče oči vi-
dile leta 1856  vložiti vogelni kamen; pač vam
je serce veselja poskakovalo pri častiti sloves¬
nosti; že se je pred vašim duhom odpirala vsa
ta častitljivost, ki jo zdaj vidite pred seboj in
občudujete. Pa približal se je Gospod v obiska¬
nju z ognjem , kakor da bi vas bil hotel skusiti,
ali je ljubezen, ki mu jo skazujete z zidanjem
novega veličastnišega prebivališa, zares čisto
zlato ljubezni. Skušnjo, poslano od Očeta, ki
te pe vsakega, kterega za svojega sina sprejme,
ste verlo prestali. Spoznali ste, da Oče, ki tepe,
tepe iz serda, ampak iz ljubezni. V blagem
sklepu, Gospodu vredno prebivališe postaviti, se
tudi po taki veliki nesreči niste dali omajati. Pod¬
pirani in podžigani po svetli gorečnosti svojega
častitega gospod fajmoštra ste imenitno delo
gnali naprej; v Gospoda ste zaupali in vaše za-

376

upanje ni bilo osramoteno, Dokončano je zdaj
to svetično delo pred vami, trud je pozabljen, in
veselje čisto vam to uro polni serce.

Zakaj Gospod, kterega sveto ime ste hotli
s postavljanjem nove cerkve častiti in slaviti, se
vam dans spet približa; toda ne z obličjem Očeta,
ki kaznuje, ampak z rokami polnimi bogatega
blagoslova, ki ga bo dans po svojem namestniku,
našem milostivem škofu in višjem Pastirju, v
vsi obilnosti na vašo častitljivo cerkev izlil.
Dans je tej hiši, ki ste jo sozidali k božji
časti, v resnici zveličanje došlo. Ves blagoslov
nebeški, ki ga je Jezus prinesel na zemljo v
razveseljevanje sere človeških, ji je dans zago¬
tovljen. Zato se ne čudim, ljubi moji, da vam to
uro kakor kdaj Caheju, serce v persih visoko
veselja plameni.

Kaj pa bote vi obljubili Gospodu, ki vam
tako bogato mero nebeških netrohijivih darov
dans v roke posuje? Cahej, vtopljen v neizrek¬
ljivo veselje, je rekel Jezusu: Glej, Gospod,

polovico svojega premoženja dam ubogim, in ako
sem kterega kaj goljufal, povernem čveterno.
O kristjani moji, laški farmani! ali bote vi za¬
ostali za Cahejem? ali ne bote še več obljubili,
ker ste tako bogatih gnad deležni postali? Po¬
vzdignite se visoko v svojih sercih! Vem, da so
polne gorečih čutil, polne zahvale do večnega
Boga, polne svetih obljub. Glejte, Oče nebeški
zdaj gleda na vas in čaka na besede vaših ob¬
ljub; vsi angeli ga kakor priče obdajajo. Naj
tedaj nikar ne molče vaše serca! Ker sem jaz
dans poklican tu govoriti, bom v vašem imenu be¬
sedo poprijel, in tukaj pred nebom in zemljo,
vpričo milostivega škofa, našega višega Pastirja,
vpričo vašega gospod fajmoštra in vseh duhovnih
gospodov rojakov te fare, vpričo vse tu. zbrane

377

častite duhovšine in vseh zbranih vernih izrekel

vaše obljube, da glede na novo farno cerkev, ho¬
čete zrniraj preti očmi imeti pričnjočnost božjo, v
'seli zadevah zaupati v Boga, pred vsem iskati ne¬
beškega kraljestva in pogosto zajemati iz bogastva
gnati, ki so vam tu pripravljene.

Pripravite svoje serca, da se enoglasno z
mojo besedo strinjajo.

* *

Tu je hiša božja, tu so vrata nebeške, tu je
prebivališe vsegamogočnega, vsegavidnega Boga.
Dasiravno ga nebo in zemlja ne obsežeta, si je
vendar hotel ta kraj med vami izvoliti, da v njem
svojo pričujočnost še posebno razodeva. Kaj bote
zato storili, ljubi moji? Zrniraj bote s svetim
strahom kakor v pričujočnosti božji potovali
skoz življenje. Ko je kralj Salomon dokončal mo¬
litve pri posvečevanju tempeljna, je veličastvo bo¬
žje napolnilo tempelj v skrivnostnem oblaku. Izra-
elci to viditi, so popadali na svoje obraze, ter
molili in hvalili Gospoda rekoč: Dobrotljiv si,

Gospod, in vekomaj terpi tvoje usmiljenje.
Glejte, več kakor Salomon je tukaj, ne le v po¬
dobi, ampak v resnici je tu pričujoč kralj nebes
in zemlje v skrivnosti posvečenega kruha. Vas li
ne napolni in pretrese to s svetim strahom ? Ali
ne bote poveličevali njegovega usmiljenja, ker
noče le med vami prebivati, ampak ceh) svoje ve-
selje v tem najde, da je v sredi med vami. Zato
tudi vi potovajte pred njim, pred njegovim vsega-
'idnim očesom. Tudi vam pravi, kakor kdaj Abra¬
hamu; Hodi pred menoj; jaz sam bom o-
nilno plačilo tvoje. Mislite, da vas njegovo
s yeto oko zrniraj vidi. To oko je neskončno čisto;
nič omadežanega prenesti ue more. Ako se ti,
ljubi moj kristjan, skušnjava približa in te vleče k

378

krivičnemu djanju; ako misliš, da to djanje ostane
zakrito z gosto temo in se ti kazni od ljudi in
človeške pravice nikakor ni bati; takrat se ozri
sim proti temu svetemu kraju in misel rešivna te
bo prešinila: Bog me vidi; on je pravičen povra-
čevavec, in strašno je pasti v roke vsegamogoč-
nega Boga. Noben kot ni tako skrit, noben kraj
tako samoten, nobena noč tako temna, da bi oko
vsepričujočega Boga, ki si je to mesto med vami
za svoje prebivališe zvolil, ne ugledalo vsakterega
napčnega početja in nespodobnega vedenja. Pa¬
zite tedaj dobro mladenči in deklice, da skušnjavca,
ki vašo nedolžnost napada, osramotenega zavernete
od sebe. Pogled na to lepo farno cerkev naj vas
opomni nebeškega ženina vaših duš, ki med vami
prebiva in nad vami čuje. Kakor si je sam de¬
viško mater izvolil, tako tudi pri vas le čistost in
sramožljivost ljubi; le na neomadežani, lepi, beli
lilii nedolžnosti njegovo čisto oko z nebeškim ve¬
seljem počiva. Ne pustite tedaj te cvetlice nikdar
zveniti v svoji roki. O vi vsi, ki pijete od vina
devic, vlivajte v svoje svetilnice olja svetega hre¬
penenja, in visoko jih nosite svetlo goreče pred
ženinom nebeškim, ki se vam tukaj zaročiti hoče.

Ljubi laški farmani! maziljen s svetim oljem
bo dans kamen, na kterem si bodo vaše glave in
serca spočiti zamogle. Zato obljubite tudi dans,
da hočete zaupati  v Boga, svojega Gospoda,
da hočete terdno vanj zaupati v vseh okolišinah
svojega življenja. Ta kamen vas spominja
očaka Jakoba, ki je bežal pred razserdenim bra¬
tom Ezavom. Ko ga je na begu temna noč ob¬
šla in je mogel pod milim nebom prenočiti, je po¬
ložil kamen pod glavo in zaspal. V spanju vidi
lestvico, ki sega od zemlje do nebes. Angeli
božji hodijo po njej gori in doli; na verhu sedi
Bog, kteri mu reče besede polne sladke tolažbe:

379

Jaz sem Gospod, Bog Abrahama tvojega
očeta in Bog Izaka; zemljo, na kteri spiš,
bom dal tebi in tvojemu zarodu in zarod
tvoj bo kakor prah zemlje. Jaz bom tvoj
varh, kamorkoli pojdeš. In ko se je Ja¬
kob prebudil iz spanja, reče: Zares je Go¬

spod v tem kraju in jaz nisem vedil. In
je postavil kamen v spominek ter olja nanj
vlil (1. Moz. 18.). Tudi v vaši cerkvi bo dans
na velikem altarju kamen maziljen v spominek.
Zdaj veste, da (udi tu zdaj angeli božji hodijo
gori in doli; s svetim strahom ga obdajajo in s
stermenjem gledajo, kar je Bog storil v vaše zve¬
ličanje. Nad vsem tem pa čuje Bog; on je vaš
varh med vami. Z veselim sercem naj torej vsa-
kteri zmed vas povzdigne svoj glas, ter reče, ka¬
dar se zmisli tega altarja: Zdaj vem, da je Bog
na tem kraju. Ljubi moji! človeško življenje je
potovanje v večno domovino. To potovanje dosti¬
krat pelje v temno noč, da se človek ne ve ni¬
kamor oberniti, menim temno noč mnogoterih nesreč,
ki človeka obišejo. Zdaj pride nemila zima, ki
žitne korenine ugonobi, zdaj predolga moča, ki
pomladansko cvetje utopi, da ne rodi sadu, zdaj
prevelika suša, ki rast poljskih sadežev zamori,
zdaj huda toča, ki vaše nar lepše upanje naenkrat
uniči, zdaj široka povodenj, ki zasuje vaše trav-
n >ke, zdaj serditi ogenj, ki pokonča vaše poslopje;
zdaj kak drug sovražen napad, ki vam žuga vsak¬
danji kruh odtegniti; zdaj bolezen silna, dolga, ki
vam potrebni zaslužek ukrati, zdaj smert, ki ne¬
zmožnim otrokom starše, staršem ljubljene nade-
Polne otroke odterga, zdaj še kaka druga nadloga
' oh, jih je brez števila, kdo jih je v stanu ime¬
novati in našteti? In ko pridejo nadloge, ljubi moji,
takrat je noč, takrat vas obide gosta tema. Vi
gledate sim in tje, na desno in na levo, navzdol

380

in nakviško, nikjer se v temni noči nobena luč
ne zasveti, od nikoder se ne prikaže pomoč; vi
terpite, omedljujete, serce vam upada, obup vas
obhaja. Ah, ljubi moji, v temni noči teh protiv-
nih nadlog poglejte sim na ta kraj, kjer bo dans
kamen maziljen s svetim oljem, in svesti si
bodite, da angeli božji čujejo nad vami in vaše
zdihljeje pred sedež božji prinašajo. Bog sam vas
varuje; zaupajte vanj, on je bogat v svojem u-
smiljenju, on je bogat neskončno za vse, ki kli¬
čejo vanj. Pa mislite, da on, neskončno dobrot¬
ljivi, včasih našo pot s ternjem ravno zato po¬
sipa, ker ne pelje v zveličanje; z bodečim ter¬
njem nas opominja, da naj se obernemo na drugo,
na kteri najdemo njega in počitek v njem.

Visoko v nebo se vaša cerkev vzdiguje, pre¬
seže vse vaše pohištva. Ljubi moji! kaj vam
kliče cerkev s tem, da sega visoko v nebo? Pravi
vam, da namen vašega življenja ni vživanje ze¬
meljskega veselja; oznanuje vam, da so vaš cilj
in konec visoke nebesa. Gospod nebes in zemlje,
ki vam je dans tako veliko gnado podaril,
tudi od vas pričakuje, da mu zdaj obljubite,
ne iskati, kar je minljivega, temuč tega, kar veko¬
maj ostane, kar v Bogu vekomaj zveliča, da mu
obljubite iskati nar poprej nebeškega kra¬
ljestva.  Sej to veleva z milim glasom sam
Zveličar Jezus, ki je za vas svojo kri prelil,
da bi se nobeden ne pogubil, temuč vsi večno
življenje imeli. In veliki apostelj sveti Pavel, ki
je bil zamaknjen v tretje nebesa, in je ondi vidil
reči, kterih izreči človeškemu jeziku ni mogoče,
vam kliče s sercem, ki vsem ljudem zveličanje v
Kristusu in gledanje njegovega veličastva želi:
Išite, kar je gori, kjer je Kristus, sedeč
na desnici božji; hrepenite po tem, kar
je zgorej, ne po tem, kar je na zemlji.

381

Ljubi moji! svet prejde in njegovo poželenje. Zato
ne ljubite sveta in vsega, kar je v njem. In ako
vas kdaj nadlegova skušnjavec in vas vabi s kačjo
zvijačo, da bi zavoljo kakega časnega dobička
odstopili od pravice in se vdali krivici, o nikar ga
r *e poslušajte; poglejte sim na svojo farno cerkev,
ki kipi visoko v nebo in vam kaže na nebeške,
na večne d ari, kterih ne molj ne sne, ne reja ne
pokonča, in rekli bote s svetim, pravičnim serdom:
Beži od mene, satan, človek ne živi samo od
kruha, ampak tudi od vsake besede, ki pride iz božjih
ust. — Ako pride skusnjavec in podpihuje vaše
meseno poželenje in vas vleče v brezno zemelj¬
skih sladnost, poglejte sim na svojo v nebo ster-
mečo farno cerkev; ona vam poreče, da naj hrepe¬
nenje vašega serca bo obernjeno na sladkosti
tistega veselja, ki vam je hranjeno v svetih nebe¬
sih pri mizi Jagnjetovi. Tega pa zamorete le de¬
ležni postati, če sami sebe zatajujete, kakor pri¬
poroča Zveličar: Kdor hoče moj učenec biti,

naj zatajuje sam sebe, naj vzame svoj
križ nase in naj hodi za menoj.  — Ako
pride skusnjavec in vžiga med vami ogenj jeze,
sovraštva, prepira, zavidnosti, poglejte sim na
svojo visoko v nebo kipečo cerkev; ona vam kaže
visoke nebesa in vas uči prijazno, da ste vsi
odrešenci enega Zveličarja, ki vam je zapustil za¬
poved: Ljubite se med seboj, kakor sem

jaz vas ljubil,  da ste vsi podložni enega kralja,
kteri je s svojo kervjo hotel vsako ločitev razdreti
in vse ljudstva v ljubezni zediniti; vaša cerkev
vaui oznanuje, da ste vsi udje ene družine, vsi
Poklicani v eno domovino nebeškega Siona, vsi
vabljeni razglaševati čast tistega, kteri vam vsem
pripravlja zveličansko stanovanje v deželi živih, in
vas vse vabi k enemu neusahljivemu drevesu
življenja.

383

Tu v vaši novoposvečeni cerkvi so hranjeni
za vas vsi zakladi zveličanja, tu tečejo za vas
vsi studenci gnade in usmiljenja. Bog sam vam
jih je v bogati meri pripravil. Zakaj ležeče mu
je na vašem zveličanju; on hoče, da se vsi ljudje
zveličajo in k spoznanju resnice pridejo. Zato je
dal svojega Edinorojenega v smert, zato ga je
posadil na svojo desnico, zato glede na njegove
rane sinom človekovim darove svetega Duha po¬
del uje. Kolikorkrat tedaj vidite svojo novoposve-
čeno cerkev, se spomnite, da so vam v njej vsi
studenci zveličanja in vsi pripomočki široko od-
perti, ki jih na svojem potovanju proti visokim
nebesom potrebujete. Ravno današnja slovesnost
cerkvenega posvečenja vam neizbrisljivo gotovost
daje, da tukaj vse najdete, kar vaše misli, besede
in dela zamore posvetiti in jim vrednost dati za
večnost; blagoslov, ki ga bo posvečujoča roka
škofova dans na vašo cerkev zlila, bo kakor pečat
božji vtisnjen v to častitljivo zidovje, s kterim
Gospod sam poterdi svojo obljubo, da hoče namreč
svoje oko obernjeno imeti na ta kraj in uslišati
tiste, ki bodo v ponižnosti serca k njemu klicali,
in napojiti iz studencev svetega Duha vse, ki žejo
imajo po Bogu močnem, živem. — Ljubi moji!
ker je Gospod tako dober, tako prečuden v lju¬
bezni do vas, mu bodite vsaj iz serca hvaležni in
iz hvaležnosti storite dans slovesno obljubo, da
hočete prav pogosto in prav globoko  zaje¬
mati iz bogastva neprecenljivih gnad, ki
so vam tu pripravljene.  — Tu slišite oznano-
vati besede večnih resnic. Poslušajte besedo božjo
z željnim sercem, poslušajte jo, da kakor na dve
strani brušen meč seže globoko, in, kakor pravi
sv. apostelj, predere do ločenja duše in duha, po¬
slušajte jo, da vam omeči in ogreje serca, sprej-

383

mite jo tako', da ne bote le poslušavci, temuč
spolnovavei besede. — Tu, ljubi moji, imate stu¬
denec usmiljenja, ki vam je odpert v zakramentu
svete pokore. Išite, kristjani moji, usmiljenja,
dokler se vam ponuja. Pred, kakor mislite, prejde
čas usmiljenja in vas sprejme čas ojstre pravice.
Ah, sodbe božje so kakor globoko brezno, nje¬
gova pravica kakor visoke gore! Bežite pred
jezo božjo in išite pokore, preden vas objame
temna noč, v kteri nihče ne more delati. Ta noč
gotovo pride, in kadar pride, bo tudi zvon te
cerkve vašim sofarmanom od tega dajal naznanje.
O skerbite zdaj z deli pokore, da se takrat, ko
se bodo vaše telesne oči temu svetu zaperle, po
priprošnji Device Marije, patrone vaše, po pri¬
prošnjah vseh svetnikov, kterih sveti ostanki so
tukaj shranjeni, po priprošnjah vaših sofarmanov
dušne oči odprejo za gledanje božjega obličja.

Tukaj v svoji farni cerkvi imate vse svete
zakramente; tu imate začetnika vseh zakramentov
samega v skrivnostni podobi kruha. V taberna-
kelnu prebiva kakor kralj na svojem tronu v sredi
svojega ljudstva in nima gorkejše želje, kakor
vas vse zveličati. Ko bi vi moč hrepenenja vseh
svetnikov in angelov imeli, je vendar njegova
želja vas z nebeškimi darmi obogatiti veliko veča,
kakor vaša želja te dari sprejemati. V gorečnosti
te ga blazega hrepenenja vam bo iz tega mesta
vedno klical: Pridite k meni vsi, ki terpite
in ste obloženi, jaz vas bom poživil.  la
mili glas -—- nikar ga ne preslišite; bi ne bilo
dobro za vas. Na altarju se bo tudi Jezus vsak
dan nebeškemu Očetu za vas daroval. Kakor
oblak dišečega kadila se bo strenjena s to darit¬
vijo molitev vaših častitih duhovnih pastil jev pioti
nebu vzdigovala. Srečne se štejte, piav zelo

384

srečne, da imate to gnado se svete daritve vde-
leževati. Darujte Bogu pri taki priložnosti sami
sebe, sej vas je zase vstvaril. Darujte mu svoje
življenje in svojo smert; sej ste Gospodovi, bodite
si živi ali rnertvi. Sklenite svojo molitev z mo¬
litvami posvečencev božjih, svojih duhovnih pastir¬
jev , da molitve kakor močan oblak pred sedež
božji priderejo in gnad v obilnosti vam rose.
Svoje prošnje tu k Bogu pošiljajte, ne samo za
žive, ampak tudi za mertve; sej pričakujete, da
bodo vaše trupla pod senco lete cerkve, pod varst¬
vom Device Marije v miru Gospodovem počivale
in tudi vaše duše po smerti telesa v priprošnjah
še ostalih hladilo in tolažilo našle.

Preljubi laški farmani! imejte v časti to svojo
farno cerkev, ki tolike zaklade usmiljenja in zve¬
ličanja za vas hranuje. Poglejte večkrat nanjo,
kakor hvaležno vdani otroci na svojo mater, z
ljubijočim sercem, in kolikorkrat jo vidite, se
spomnite tudi svetih obljub, ki ste jih dans storili
Kristusu, nebeškemu ženinu svojih duš. Oh ve¬
dite, ljubi moji, in nikdar ne pozabite, da pre¬
častiti škof in viši Pastir, ki vam dans vašo farno
cerkev posvečujejo z vso polnostjo blagoslova,
tudi celo faro kakor deviško nevesto enemu možu,
Kristusu zaročujejo. V imenu našega višjega Pa¬
stirja te zdaj vprašam, ljuba laška fara: Boš li

deržala kakor deviška nevesta zvestobo Kristusu,
svojemu možu? Iz vaših sere slišim odgovor: Da.
Zaslišite nebesa, zasliši zemlja — obljubijo zve¬
stobo. — Priča in spominek te obljube naj ostane
križ verh zvonika. Zapomnite si pa, ljubi moji,
to znamnje križa se bo prikazalo v oblakih po¬
slednji dan, kadar bo Gospod prišel sodit žive in
mertve. Amen.


385

8. Pridiga.

O posvečevanju farne cerkve v Horjulu 6‘. julija 1862.

Dans je tej hiši zveličanje došlo.  Luk. 19, 9.

Slišali ste, ljubi farmam horjulski, brati sveti
evangeli, ki nam govori od nar srečnišega dneva,
kar jih je kdaj doživel Cahej. Nar globokejše
vošila njegovega serca so bile preobilno izpolnjene.
Ne le od deleč je smel viditi Jezusa; Gospod
pride k njemu v hišo, mu govori z nebeško mi-
loto, mu da okušati svoje bližnje pričujočnosti ne¬
izrekljivo sladkost, ga napaja z žarki svojega mi-
lostipolnega pogleda, in spregovori besedo, ki s
prečudno ginljivostjo vse kote serca, vse kervne
žile prešine. Dans hočem pri tebi ostati,  mu
reče, dans je tvoji hiši zveličanje došlo.

O bodisi kterikoli hočeš, farrnan horjulski,
ali že li prebivaš tukaj v tihi dolini,  ali kje više
tam gori na prijetnem griču, ko bi se Gospod
Jezus tvoji hiši približal z obličjem bliskečim v
ljubezni, z rokami bogatimi vsakoršnega blago¬
slova, in bi stopil v tvojo hišo in rekel: Dans

hočem pri tebi ostati — ali bi ti mogel zapopasti
preobilnost take blagosti? aii bi ti ne zastajala kri
v  žilah od stermenja nad velikostjo gnade? ali bi
“e pozabilo tvoje serce vsega, kar teži na zemlji?
ali bi se ne stopilo naenkrat v morje sladkega
n >iru in nezadušljive tolažbe?

In glejte, ljubi moji, kar vam tako govorim,
ni  le prilika, ni le podoba, ternuč je svetla za-

Vogažar, Pridige. 25

386

resnost. Vi imate hišo, ki je vas vseh zveličavno
domovje. Tale cerkev je, na ktere vrata bodo
viši pastir kmalo poterkali s pastirsko palico, da
se vam odpre, ta vaša farna cerkev je vaše
skupno zveličavno domovje, ta cerkev, ktero ste
častitljivše sozidali, da bode vredno bivališe nar-
višega Gospoda, ki pride vanjo. Povzdignite svoje
dušne oči vi vsi, bodite si mladi ali stari, velike
ali majhne postave, povzdignite jih z gorečim hre¬
penenjem serca, in vidili bote, da se Gospod
bliža. Kmalo bo tukaj, ne pojde memo, notri
pride ter poreče: Dans je tej hiši zveličanje do-
šlo; odslej hočem tukaj ostati, jaz sam vaš Bog
bom z vami prebival. Ali ne bodo tu čutile vaše
duše rajske sladkosti, ali se ne bodo vaše serca
polnile z veseljem, z mirom, s tolažbo? O da!
Ta skupna hiša vaša je za vas vir veselja, miru
in tolažbe. Naj bi vaše doline še tako prijetno
zelenele, naj bi vaše trate še v tako' milem lišpu
cvetele, naj bi njih cvetlice še tako' sladke dišave
duhtele, naj bi vaše žitne polja še tako' bogat
pridelek obetale in dajale, naj bi vam vaše sadne
drevesa še tako težko obložene na glavo visele,
naj bi se vaši logi in bribi še s tako žlahtnim
lesom obrašali, še s tako košatim drevjem pokri¬
vali: •— o mislite si, da v tem celem okrožju vaše
oko ne zapazi nobene cerkvice, mislite si, da
tudi ta farna cerkev razpade in kamen na kamnu
ne ostane, kje bi bil potlej za vas vir pravega
veselja, čistega miru in zdatne tolažbe? Ali bi ne
bila ta cela dolina velika pustota, tužna divjota?

Prav tedaj imate, da ste svojo farno cerkev
častitljivše sozidali. Veselite se dans, ljubi moji,
ne le zato, da ste delo srečno dokončali, ampak
veselite se, da vas je Bog vredne najdel, mu
veličastniše prebivališe postaviti. Naj vam nikdar
žal ne bo, da ste kolikor toliko stroškov v pove-

387

ličanje hiše božje obernili. Čast vam je to velika
pred milostivim višjim Pastirjem, pred vsem tii
zbranim duhovstvom in pred vsemi sosednimi farami.
Kollkoikrat pogledate farno cerkev od zunaj ali
od znotraj v njeni povikšani krasoti, naj vas ove-
seljuje misel, da jo lepšajo tudi potne kapljice
vašega utrudenega života. Ravno zato, ker se
tudi vaše potne kapljice na njej lesketajo, bote
rajši nanjo se ozirali in s sercem polnim globoke
vdanosti v njej kakor v velikih bukvah brali, ktere
vam Bog sam z zlatimi čerkami napiše in z last¬
nim perstom pred vašimi očmi odpre.

Sveti apostelj Janez v skrivnem razodenju
pripoveduje, da mu je Bog v prikazni pokazal
bukve, napisane od znotraj in od zunaj. Ljubi
moji! morebiti ne znate vsi brati v tiskanih bukvah;
kteri znajo, blagor jim! imajo v njih bogat stu¬
denec za razsvetljenje uma in za ogrevanje serca.
Vi vsi pa, mladi in stari, bote znali brati, kar
tele bukve, ki jih Bog dans pred vami odperte
derži, napisane od zunaj, in od znotraj, vas uče,
ali kar vas uči ta farna cerkev, ki se častitljivo
pred vami vzdiguje, z vsem, kar od zunaj in od
znotraj pomenljivega kaže.

Poslušajte me, te zlate bukve, ki jih je Bog
v  farni cerkvi pred vas položil, in z lastnim per-
storn od zunaj in od znotraj, in krog in krog na¬
pisal , te bukve vas bom dans vadil brati, ali z
drugimi besedami, razložil vam bom in pojasnil,
kaj vas farna cerkev z vsem, kar od zunaj kaže in
kar znotraj hrani, neprenehoma uči.

Kolikor pridniše bote potlej sami v teh bu¬
kvah božjih brali, toliko svetlejše bote njih zapo-
Padek umeli; in med tem, ko jih bote z vnetim
sercem prebirali, bo Gospod Bog vaše imena v
bukvah življenja zapisoval, in reklo se bo ne samo,
«a je dans tej hiši zveličanje došlo, ampak tudi,

25 *

388

da je vam vsem, horjulski farmam, po hiši božji
došlo zveličanje.

* * *

Ako, ljubi moji horjulski farmani, svojo
farno cerkev od zunaj pregledujete, vam vsa
njena podoba oznanuje in razglašuje ognjene be¬
sede, ki so jih angeli božji, vtopljeni v veselje,
prepevali o Jezusovem rojstvu in jih še zdaj
mašnik pri veliki maši z ginjenim glasom zapoje:
Čast bodi Bogu na višavah! — kliče na vse
kraje, kakor deleč se vaša fara razprostira, pod-
budni glas, s kterim mašnik sam sebe in verne
k višji gorečnosti vnema, preden se upa pridru¬
žiti angelskim korom in z njimi vred v svojem in
v vernega ljudstva imenu trikrat svet prepevati
in slaviti njega, ki pride na altar v imenu Gospo¬
dovem — kliče, rečem, skoz vse širjave in da¬
ljave farne okolice podžigavne besede: Nakviško
serca! Sej vidite, kako' se farna cerkev zdaj
visoko čez vse drugo pohišje in strehovje vzdi¬
guje. Vse sili v višavo in kipi nakviško proti
nebu, tii visoke vrata, tii visoke okna, visoki
stebri in stene, visoki verh segajoč v čisto v pod¬
nebje. Kaj vam kliče to druzega, kakor: Čast
Bogu na višavah! Nakviško serca!  farmani
horjulski? — Kolikorkrat tedaj vidite svojo farno
cerkev, naj vas presune budivna misel: Ne v

nižavah te revne zemlje, ne v globinah toliko
razdjanega in razterganega sveta naj tiče naše
misli in želje. Gori proti nebu, kjer je naša prava
domovina, kjer se vera v svetlobo gledanja raz¬
širi in vse upanje zveličavno dopolni, kjer nobena
bolečina več ne peče, kjer nobenega stoka in joka
več ni, kjer noben zavid, nobeno sovraštvo več
človeških sere ne dvoji in ne pali — gori proti nebu,
kjer ljubezen vse serca na ljubijoče božje očetov-

389

sko serce priklepa, kjer nobeden več v nečimur-
nosti in napuhu svoje misli sebe samega ne iše,
kjer vsi le njega poveličujejo, ki jih je milostno,
kakor svoje sveto ljudstvo in kraljevo duhovstvo
poklical v prečudno luč: — gori proti nebu naj že
zdaj pulite naše serca in želje, in naj se nikakor
ne pogube in razlijejo po mlakužah zemeljskih
nagnjen in sladnost. Više kakor vse hiše in po¬
slopja tukaj pred vašimi veselimi očmi stoji vaša
farna cerkev. Više tedaj tudi kakor svoj zemeljski
dom cenite nebeško domačijo; više kakor vse svoje
zemeljsko posestvo cenite posestvo prave vere,
keršanskega upanja in nehinavske ljubezni; više
kakor vse druge dobrote cenite tisto gnado, ktera
vam moč daje, da neprestrašeno in neutrudeno
potujete v večno domovino, kjer vam je priprav¬
ljena hiša ne narejena s človeškimi rokami, hiša
nestrohljiva, ktera ne potrebuje solnca, ki vzhaja
*n zapada, hiša, ki jo neugasljiva svetlost obličja
božjega razsvetljuje.

Glejte živali, ki so le za zemljo vstvarjene
in da od zemlje vživajo minljive sadeže, kako
nosijo glave le proti zemlji obešene, kako le po tleh
1,1  po persti rijejo. Človek pa, ki je za nebesa
vstvarjen, hodi po koncu, njegova giava je ober-
njena k zvezdatemu nebu, da svoje obličje na-
kviško k Bogu vzdiguje, pa ne samo obličje te-
*nuč tudi serce, ter kliče k Očetu: Oče naš,

kteri si v ne besih. Da tudi vi nikdar ne po¬
zabite, pogledovati k visokim nebesom in klicati k
Očetu v nebesih, vas bo vedno opominjevala vaša
cerkev. Glejte to visoko zidovje obnovljene farne
cerkve, kamen na kamnu, sklad na skladu se
dviguje; glejte to visoko nastrešje, tram na tramu
bsi nakviško; se zdi človeku, kakor da bi kamni
ln  tramovi dobivali perute in zapustivši zemljo se
hotli preseliti v nebesa, in ondi požlahtnjeni se

390

vverstiti med tiste bliskeče kamne, ktere je sveti
Janez v skrivnostni zamaknjenosti občudoval v ne¬
beškem Jeruzalemu. Če je pa temu tako, pre¬
ljubi Horjulci, bo li vaš neumerjoči duh težji ka¬
kor kamen in tram? ali ne bo velikoveč, kadar¬
koli simkaj pogledate, dobil močnih perut? ali se
ne bo na perutah molitve čez temne nižave zemlje,
čez vse sobica, čez vse zvezdno obnebje in čez
vse stvari k stvarniku brezštevilnih svetov po¬
vzdignil in tam svoje češenje, svojo zahvalo,
svoje ponižne prošnje predenj pokladal, vse ze¬
meljske reve, ki ga tarejo na telesu ali — kar
je brez primere grenkejše — na duši, kakor otrok
svojemu očetu tožil?

Pi •av modro in previdno tedaj ste delali, da
ste farno cerkev višje sozidali. Kakor mesto
na gori  na vas gleda in vašega duha nakviško
k Bogu vabi, s skrivnostno močjo k nebesom vleče
in vas vadi, počitka tani gori iskati, kjer prebivavci
nobene težave več ne terpe, nobenih solz več ne
prelivajo. Nikdar se ne bote mogli svojim časti¬
tim duhovnim gospodom zadosti zahvaliti, da so
vas k veličastnemu pobožnemu delu podbudovali
in v dopolnjenju z očetovsko skerbjo vodili. Se
vaši otroci in vaših otrok otroci se bodo glede na
to povišano hišo božjo v svojih sercih k nebeškim
željam vnemali, in bolj kakor vse pozemeljsko čast
in ljubezen stvarnika iskali in najdb.

Posebno pa je en del na cerkveni stavbi, ki
krepko nakviško kaže, namreč visoki zvonik. Le¬
ta je resnoben pridigar, kteri vas, dasiravno nima
človeškega glasa, neprenehoma opominja in pod¬
žiga z besedami svetega aposteljna: Išite, kar je
zgorej; kar je zgorej, umejte, ne kar je
na zemlji.  On je kazavec velikanski, ki ve¬
dno v nebesa kaže: Tit gori, o kristjan, je tvoj
Bog, til gori tvoja domovina, tu gori tvoj cilj in

391

konec. — Zvonik ima tudi svoje usta in močan
glas za pridigovanje. Usta njegove so ura,  in
glas njegov so zvonovi.  Kaj mislite, da naj
ura vam pomeni? Ali mora morebiti le naznaniti,
kdaj je čas vstati, kdaj čas na delo in k jedilu
iti, ali k počitku se podati? O ne samo to! Ura
naj vas opominja, vse o pravem času storiti, vse
vaše djanje in nehanje po lepem redu obravnati.
Ura naj vas, kolikorkrat bije, spomni minlji¬
vosti časa, kteri se ne da deržati, kteri se nikdar
več nazaj ne verne in kakor na lahkih perutah
brez zastanka proti večnosti hiti; ura naj vas
spomni, kako skerbno gospodarite s časom, kte-
rega vam je Bog odmeril, da z njim v službi
nar višega Gospoda nebesa zaslužite in z mirno
vestjo enkrat reči smete s svetim aposteljnom:
Svoj tek sem dokončal, zvestobo ohranil;
sicer mi je hranjena krona pravice, ktero
tni bo podaril tisti dan pravični sodnik,
kakor vsem, ki ljubijo njegov prihod.  —
Zvonovi pa so kakor neki glas z nebes, ki po¬
veličuje Gospoda in serce človeško, povzdiguje.
Pač je vse nekako mertvo brez zvonenja! Ker-
šansko zvonenje oznanuje nar večje gnade božje;
tako trikratno češenasimariino zvonenje, zvonenje
k službi božji, za sveto obhajilo, za umirajoče,
pri pokopališu. Naj ti budni glasovi ne bučijo
niemo nas brez podbudnega vdarka, naj zbude v
naših sercih vzajemne glasove zahvale za velikost
gnade božje, naj ožive zveličavno misel, da Go¬
spod pride kakor tat po noči, ko ga nar manj
pričakuješ, ko se morebiti v nar veči nevarnosti
znajdeš, slišati iz njegovih ust besedo: Jaz te

"e poznam.  Ali urneš, kristjan, kaj pomeni
beseda: Jaz te ne poznam? Gospod pravi: Jaz
Poznam svoje ovce.  Ako te Gospod ne
pozna, nisi njegova ovca, nisi ovca nar bolj-

šega pastirja, kteri zagotovlja, da svojim ovčicam
večno življenje daje.

Tako tedaj, ljubi moji, ste slišali pomen
zlatih čerk, ktere vam je vsegamogočni božji perst
kakor na velike bukve že na vnanje lice vaše
farne cerkve zapisal. Kteri ste pa kake lepo ve¬
zane bukve v rokah imeli, veste, da od zunaj,
dasiravno so čerke zlate in velike, je le malo
napisanega. Zraven tega le kakšna olepšava še
oči oveseljuje. Tako olepšavo imate tudi na
svoji obnovljeni cerkvi, na njenem nar višjem
mestu, častito znamnje križa, verh zvonika. Tega
križa, znamnja odrešenja, ne zgubite nikdar spred
oči, da, kadar Gospod veličastno pride na obla¬
kih z zmagavnim križem in mu nebeški Oče vse
sovražnike položi v podnožje njegovih nog, vam
pogled na svetlo-bliskeči križ ne bode v strah po¬
gube, temuč v veselo upanje večnega življenja.

v*. '* C

'O

Poglavitni del vsakih bukev je to, kar je
znotraj. Ravno tako je imenitniši del cerkve to,
kar se znotraj znajde. To pa, če so kolikaj
bukve obširne, se kake pol ure ne da prebrati.
Tudi vaša cerkev so take bukve, ki imajo od
znotraj grozno veliko zapisanega v podučenje, v
podbudo, v povzdigo upanja in ljubezni. Prehitro
mi čas beži, da bi vam vse to od perve do zad¬
nje verste razložiti mogel; le tako rekoč napise
posameznih oddelkov vam bom ob kratkem pojasnil.
Le nektere poglavitniše reči vam bom pokazal,
ki se od znotraj cerkve hranijo in človeka vabijo,
da naj notranji človek postane, po duhu živi, ne
po mesu.

Precej ko v cerkev stopite, naletite koprivni
kamen. Kaj pomeni ta? Cerkev vam to pove,
ker pri kropljenju z blagoslovljeno vodo moli s

393

psalmistom: Pokropi me z isoporn, in bom

očišen. Pomeni tedaj čistost serca. Tukaj je
hiša božja; nič nečistega ne gre vanjo! Ali poj¬
dejo tedaj notri le nedolžni, grešniki pa bodo zu¬
naj ostati mogli? O ljubi moji! ko bi bilo temu
tako, bi jih malo smelo stopiti v cerkev; oh,
morebiti bi bila tudi ta vaša cerkev za faro pre¬
velika. Kteri je pač med nami, ki bi z jasno
svest jo smel reči: Jaz sem opravičen?  Kdo
nima na sercu kakega kamna grešnega zadolženja,
ki ga teži? Ravno da to skalo odvalimo od svo¬
jih pers, hočemo  v cerkev; in kropiven kamen
pri vratih nas vselej spomni, da v ponižnem spo¬
znanju svoje pregrešnosti s skesanim in raztertim
sercem stopimo pred obličje božje, kakor uni evan-
gelski čolnar; nas povzdigne k upanju, da bode
kadilo naše ponižne molitve prijeten duh pred Bo¬
gom ter oko njegove neskončne milosti nam na¬
klonilo. Kdor je v grehu in ga vedoma obžalo¬
vati in zapustiti noče, ta naj le ostane zunaj;
zakaj on tukaj le najde ojstrega sodnika.

Rekel sem, da ko pridemo v cerkev, stopimo
pred obličje božje. Zakaj — kaj vidimo znotraj v
cerkvi? Vidimo, kar stoji zapisano v skrivnem
razodertju: Glej šotor božji z ljudmi in on
sam bo z njimi  prebival. Vidimo, kar je očak
Jakob sterme izrekel: V resnici je tu hiša

božja in vrata nebeške.  Tu je mesto pii-
čuječnosti božje in zemeljska podoba nebes, lam
na altarju je Jezus v presvetem zakramentu; tam
trume angelov molijo v globokem češenju; tam na
vseh straneh so podobe svetnikov, ki gledajo na
vas, podobe presvete Device Marije, snetih apo-
steljnov, marternikov, spoznovavcev, čistih devic
in vdov, zaznamnjanih z znamnjem Jagnjetovim.
Kar imate lepega in svetlega, vem, da radi sim
prinesete; vse se sveti in leskeče; plamene v žlaht—

394

nem vozku ali olju svetila, se razlivajo krog in
krog dišave kadila. Vse to lepotičje naj vas
spomni, da ste tukaj kakor pri svojem Bogu v
nebesih: — zakaj kjer je naš Zveličar, tam so
nebesa. Zunaj naj tedaj ostanejo zemeljske skerbi,
opravila in misli, prinesite seboj serce povzdig¬
njeno k nebeškim željam, čisto, mirno, polno za¬
upanja. Naj bode to vaše nar veče veselje, celo
za nar večjo čast si štejte, da se smete tukaj s
Kristusom sniti; naj, kadar sim pridete, v vašem
sercu prava resnična nedelja, to je, pravi dan
počitka bode, ker ste blizo pri svojem Bogu.

Mi v cerkvi ne vidimo Jezusa s telesnimi
očmi — to je sprednost zveličanih, izvoljenih v
nebesih — vidimo ga le z očmi vere. Tukaj je
mesto vere. Neizrečeno veliko reči vas zatorej,
ljubi moji, na tem svetem kraju opominja svete
vere in vam daje serčnost ji zvestobo ohraniti do
smerti. Vogelni in glavni kamen, na kterem ne¬
premakljivo stoji katoliška cerkev, je Jezus Kri¬
stus sam. Kteri kamen je tedaj nar imenitniši v
cerkvi? Altarni kamen. Leta pomeni Jezusa Kri¬
stusa— Maziljenca; zato ga kušne tolikrat mašnik
pri sveti maši. Kolikorkrat, ljubi moji, svoje oči
nanj obernete, mislite na skalo, ktere se morate
vsi z vso močjo' okleniti in deržati. Ta duhovna
skala je Kri stus;  obudite, kar morete, k go¬
reči živosti svojo vero.

Na stenah v cerkvi bote vidili znamnja dva¬
najsterih aposteljnov, to je, tistih dvanajst križev,
ki zakrivajo mesta, na kterih bodo dans vaš viši
Pastir, nastopnik aposteljnov, znotranje strani
cerkve v posvečenje mazilili. Tudi ti križi vam
oznanujejo zveličavno moč svete vere. Kolikor¬
krat jih pogledate, se srečne štejte, da se vam
ravno tista vera, ki sojo  aposteljni pridigovali,
še zmiraj čista, neskaljena oznanuje, in da bote

395

enkrat, kadar ženin pride, v gotovem upanju več¬
nega zveličanja na terdno versko podlago k več¬
nemu življenju svoje glave položiti mogli.

Tudi svetinje svetnikov, ki ste jih včeraj in
dans v zalem šotoru častili, bodo kmalo v altar
kakor v grob vložene j kotikorkrat bote svoje oči
proti temu kraju povzdignili, se tolažite v svojih
revah s svetlo mislijo, da zlate kupice, ktere je
sveti Janez vidil v skrivnem razodenju, tudi zveste
priprošnje hranijo, ki jih ti izvoljenci božji, kterih
svete ostanke na zemlji častite, za vas pred sedež
milosti božje prinašajo.

Pa to še ni vse; kamorkoli se ozrete, vidite,
ljubi moji, s kakšnimi bogatimi, visokimi in tola-
živnimi nauki vam perst božji napisuje od znotraj,
kakor kake velike bukve, vašo cerkev. Poln raj
zveličavnih gnad, ki ste jih že prejeli ali se vam
prijazno ponujajo in naproti nosijo, se razgrinja
pred vašimi srečnimi očmi. Til je kersten kamen,
kjer ste bili prerojeni v otroke božje; tu mesto,
na kterem bo dans sveti Duh svoje dan' zlil na
vaše otroke v poterjenje; tu angelska miza, kjer
vaše duše vživajo kruh angelov v okrepčanje duš¬
nih moči in v zatrenje poželjivih strast; tu spo¬
vednica, kjer pridete sami prostovoljno k sodbi,
da bi ne bili sojeni in obsojeni od Boga; tu mesto,
kjer vaše zakone posvetujejo, da so zveza sveta,
skrivnostna v Kristusu in v cerkvi. Tukaj je vaša
duhovna domovina, vaš očetovski dom, v kterem
spomin na tavžent in tavžent dobrot razvese¬
ljuje duše in jih navezuje na večne prebivališa v
nebesih.

V novoposvečeni cerkvi se bote zbirali k
očitni službi božji vi vsi, mladi in stari, možje in
*ene ?  skerbni starši in otroci, vsi kakor otroci
tega Očeta, ki je v nebesih, kakor ena posve¬
tna družina božja. Tu v Bogu zbrani bote ka-

396

kor iz enega duha, kakor iz enega serca častili
in poveličevali Boga, svojega stvarnika, svojega
odrešenika, svojega prihodnjega sodnika. Tukaj
hote kakor iz enega gerla hvalo prepevali Bogu
in božji angeli z vami, in hote takti sami pri sebi
spolnovali nadušene besede psalmista: Hvalite

Gospoda s trobent n im glasom, hvalite
ga s harfami in citrami, hvalite ga s
strunami in piš ali mi; vsi duhovi hvalite
Gospoda.

Ljubi farmam horjulski! naj posvečevaven bla¬
goslov, ki ga bodo dans viši Pastir naših duš
izlili od Boga na vašo cerkev, vam ostane vedno
v spominu. Glejte, ta blagoslov je zastava, ktero
vam vaš Bog in Gospod sam v cerkveno ozidje
kakor v skrinjo miru in sprave položi, da vam
nobenih gnad ne bo kratil, kterih vam je treba v
časni in večni blagor. Simkaj pridite,  vam
kliče po preroku Izaiju, jemljite, zajemajte
in pite brez denarjev in brez vsakoršne
mene.  Ne vaš Bog, ampak vi sami bote krivi,
ako se ne zveličate. Kaj bi bil mogel še
storiti temu ljudstvu, in mu nisem sto¬
ril?  po pravici zagotovlja Gospod.

Ah, ljubi farmani horjulski! poslušajte Go¬
spoda in pazite s povzdignjenim sercem na besede,
ki jih tukaj iz ust svojih namestnikov, vaših
duhovnih pastirjev, kakor iz skrivnostnega oblaka
k vam govori v zveličanje. Iz vaših duš naj
odmeva od enega konca fare do druzega obljuba
zveste pokoršine; in če jo spolnujete s čistim rav¬
nim sercem, bo ta veličastna cerkev stala v sredi
med vami za vas ne kakor znamnje zaverženja,
temuč kakor svetlo znamnje izvoljenja. Amen.

39?

9. Pridiga.

O poslovljevanju od stare cerkve v Stari Loki 15. junija 1863.

Kaj bom povernil Gospodu  ca vse,
kar mi je podaril?  Ps. 115, 3.

Kleka britka žalost prevzame človekovo serce, ko
je treba slovo jemati od drage domovine, v kteri
je marsiktere leta mnoge dobrote, dušne in te¬
lesne, vžival. Težko se odterga, dasiravno ve,
da se preselava v kraje, kjer mu prijazna zora
srečniših dni vzhaja, v kraje, kjer se teku njego¬
vega življenja pod solncem previdnosti božje glad-
kejši tir obeta, v kraje, kjer se mu sploh prebi-
vališe svetlejše in primernike pripravlja. Tudi vi,
ljubi moji, ste dans tukaj zbrani, da bi slovo je¬
mali, da bi slovo' vzeli od svoje farne cerkve.
Menim, da se vam more inako storiti, da vam ne¬
kako čudno mora biti pri sercu.

Če pogledate te močne zidove, kaj mora vse
pied vaše dušne oči stopiti! Cele stoletja so se
memo njih iztekale s svojimi veselimi in žalostnimi,
s  svojimi osrečivnimi in škodljivimi prigodki. Ko
b j te stene, ti stebri, ti oboki mogli govoriti, kaj
l'| pripovedovali? Ne bom od tega govoril, kaj
b ' zamogli pričati od starodavnih časov 5 — o ko-
1; ko bi le zamogli povedati iz let, v kterih ste vi,
ki pridete dans po slovo, ,'simkaj pred božje oblič¬
ju hodili! Vidili so vas k kerstu prinesene, slišali
So  obljube, ki ste jih tu delali, ki so jih botri
v  vašem imenu izrekovali, slišali so, da ste se

398

odpovedovali hudiču in vsemu njegovemu djanju,
da ste se zaročili Jezusu v večno zvestobo; vidili
so belo oblačilo nedolžnosti, ki vam je bilo dano
prerojenim v kerstni vodi, čuli so svarivne besede,
da to oblačilo prinesite neomadežano pred sodnji stol
Gospoda svojega Jezusa Kristusa, — Vidili so, ko
so vas vaše pobožne matere prinesle v naročju, in
vas pred božjim altarjem v cerkvi darovale v
žgavni dar ljubezni ter v vašem imenu vnovič
obetale, da hočete Gospodovi biti v življenju in
v smerti.

Vejile v  bi pa te molčljive stene še kaj več
povedati. Cule so, da Gospodu niste zmiraj zve¬
stobe obderžali, da mu niste služili, kakor ste bili
obetali, z mislimi, z besedami in z djanji; da ste
večkrat ubežali od bandera svetega križa in se od
nebeškega kralja podali v drugo službo, v službo,
ktera je gerda ostudna sužnost, v službo hudob¬
nega duha in gospoda teme. Blagor vam, ako
so vas vidile, da ste terkali razterti na svoje persi,
in ste se, kakor zgubljeni sin v evangeliju, s skesa¬
nim sercem verniii k Očetu luči, ter zdihovali proti
nebu: Moj Gospod in moj Bog! ne zaslužim več

tvoj sin imenovan biti; vzemi me le za nar manj¬
šega najemnika; blagor vam, ako vam zamorejo
dans dajati spričevanje, da ste zapravljeno gnado
spet nazaj dobili: — potlej bo imela ura slovesa
manj grenkosti, in ločitev bo za vas ložja.

Ti tihi zidovi so poslušali tudi serčne molitve
vaše in globoke zdihljeje; so čuli, kolikrat ste s
solzami prosili za dan' dušne in telesne; so slišali
vas, gospodarji, ko ste molili za božji blagoslov
pri svojem hiševanju in poljskem obdelovanju, vas
starše, ko ste Bogu svoje otroke priporočevali v
očetovsko varstvo in ljubezen, vas otroke, ko ste
za zdravje in ohranjenje staršev klicali k nebu,
vas uboge, ko ste mu v britkosti svoje duše svoje

399

reve potoževali, vas zapušene in žalostne, ki ste
jokali za drage umerle; slišali so sploh vaše tužno
ječanje v nesreči, vašo povzdignjeno zahvalo v
sreči. Bili so priča milosti nebeškega Očeta, ki
je svoje oko imel obernjeno na vas, in svoje uho
odperto za vaše prošnje. Z občudovanjem so gle¬
dali roso gnade božje, ki je z nebes prihajala
na vas.

V tem obzidju ste imeli studenec vseh gnad,
Jezusa samega, njegovo rešnje Telo, v svetem
šotoru. Tukaj je zmiraj na vas čakal, da pridete
in predenj položite vse stiske in težave. Koliko¬
krat ste pred njim mir najdli svojim dušam, in ču¬
tili, da je sladak njegov jarm in lahko njegovo
breme! — Poglejte, Ijubi moji, te težke stebie;
kolikrat so stregli vašim mašnikom, ko so za bla¬
gost vseh živih in za večni pokoj mertvih sveto
daritev opravljali in brezštevilne trupla umerlih bla-
goslovljevali za častitljivo vstajenje; molče še dans
spričujejo, da so se vam, kadar ste se znajdli tu¬
kaj z zbranim duhom, solze pekoče žalosti v upa¬
nju zveličavne neumerjočnosti usušile.

Tožijo pa tudi dans ti zidovi, da niste bili
vselej pričujoči tu pred obličjem božjim z zbranim
duhom; vidili so večkrat vaše vedenje nepristojno,
vidili raztresenost duha zatopljenega v nečimurno
in posvetno, slišali tudi besede nespodobne.

Ljubi moji! ko stojite zdaj tukaj, kakor otroci
pri postelji umirajoče matere, kako vam je pii
sercu? Oh koliko vam je bilo ponujano v zveli¬
čanje! koliko podeljeno! Preden razpade to zi¬
dovje , izrecite za vse to Bogu zahvalo ognjeno,
serčno. Koliko gnad ponujanih ste od sebe pah¬
nili, zavergli! Izrecite zdaj pred Bogom globoko
kesanje. Prosite usmiljenega Očeta, da, karkoli
bi se bili kdaj na tem kraju zadolžili pied njegovo

400

svetostjo, naj vse to vekomaj zakopano bode v
razvaline razpadle cerkve*

Tako tedaj v svojem in vašem imenu od tega
svetega zidovja slovo vzamem. Sprejmite dans,
častiti zidovi, zadnjikrat naš pozdrav. Ko ste bili
tolikrat mutaste priče nezvestobe naše, dans še
glasno govorite od našega kesanja, ko ste bili to¬
likrat molčeče priče nespodobnost naših, dans še
kar morete zgovorno široko okrog razglašujte, da
smo vsi goreči za božjo čast.

Res, o Bog! tebi gre čast in slava vekomaj.
Veliko je tvoje ime od izhoda do zahoda, nebo in
zemlja sta polna tvojega veličastva. Dan dnevu,
noč noči, brezno breznu vpije: Velik je naš Bog

in vekomaj terpi njegovo usmiljenje.

Tudi vi, preljubi starološki farmani! čutite in
spoznate, da je vreden Bog, da ga hvalijo, sla¬
vijo in časte, kar morejo, yse stvari. Tudi vi mu
hočete slavo in čast skazati 5 zato ste sklenili, mu
veličastniše prebivališe na tem mestu sozidati.
Prav tako. Iz serca vam k temu blagemu sklepu
srečo vošimj in ker sem ravno klican, k vam go¬
voriti, preden da se podaste na izpeljavo velikega
dela, vam hočem zdaj povedati, kako smete v res¬
nici veseli biti, da vam Bog lepo priložnost da,
novo cerkev mu postaviti, njegovemu neizmernemu
veličastvu bolj primerno.

* * *

Velika je, ljubi moji, in neprecenljiva gnada,
da ste vredni spoznani Bogu veličastniše prebiva¬
liše sozidati. Le poglejte nazaj v zgodovino
izraelskega ljudstva, in kmalu bole jasno razvidih
resničnost mojih besedi. Po božjem poveljuje dal
Mozes narediti šotor v pušavi, ga ukazal izde¬
lati čez vse krasno in umetno in okinčati z
zlatom, srebrom in bogatimi dragocenostmi,

401

kar je le premogel mladostni narod. Ta sveti šo¬
tor, kteri je zakrival skrinjo zaveze in ljudstvu
znamnje bil pričujočnosti božje, so Izraelci seboj
prinesli v obljubljeno deželo, in kralj David ga
je z veliko slovesnostjo dal prestaviti na častito
sionsko goro, kjer je bil sebi tudi sozidal ve¬
likansko palačo , s kraljevskim kinčem ozaljšano.
Imenitnemu kralju, ki je bil ves napolnjen in pre¬
napolnjen z globokimi čutili češenja do vsegamo-
gočnega Boga in Gospoda vojsknih trum, svetemu
kralju, ki je veličastvo in svetost Boga Izraelovega
v toliko nadušenih pesmih povikševal, se je inako
storilo, ko je jel premišljevati, da on, zemeljski
kralj, prah in pepel, v dragi palači, široko okrog
sloveči, v blišu zlatih in srebernih, slonokostenih
in drugih lepotij stanuje, kralj nebes in zemlje pa
le v nizkem šotoru prebiva. Tega njegovo serce,
plameče v spoštljivosti in ljubezni, dalje ni moglo
prenašati. Sklenil je tedaj kralju nebes in zemlje,
Bogu vsegamogočneinu, na sionski gori tempelj
postaviti tako mogočen, de bi njegova svetloba
deleč okrog vse pokrajine izraelske in tudi še čez
meje svete dežele sosedne ljudstva obsvetljevala.
Ta misel je bila čez vse ljuba in draga njego¬
vemu sercu. Oh v kakšno morje blagosti bi se
mu bila topila duša, ko bi bilo njegovim očem dano
viditi visoko v nebo kipeče tempeljsko poslopje!
Kakšne sladkosti bi bil občutil, ko bi mu bilo dano
prenesti iz šotora skrinjo zaveze, njemu, čigar
serce je bilo tako polno hvale Narvišega, da je
prenapolnjena mera vnetih čutil hvaležnosti in če¬
šenja rada izkipela! Kakšne zamaknjenosti bi ga
kile prevzele, ko bi mu bilo dano spremiti v novo
»vetiše znamnje velikega Boga, njemu, ki je o
slovesni preselitvi svetega šotora vpričo svojega
ljudstva veselja poskakoval.

Pa glejte, ljubi moji! kar je bilo cilj in ko-

Vogačar, 26

402

nec nar blažega Davidovega hrepenenja, kar si
je sveti kralj kakor nar višjo gnado želel in prosil,
tega ni dosegel. Kolikor prijetno je bilo za božje
uho petje Davidovih psalmov, kolikor mili so bili
častivni glasovi njegove harfe, kolikor sladke dišave
njegovih v nebo puhtečih molitev, tempeljna iz nje¬
govih rok Bog ni hotel, ker so, dasiravno v pra¬
vičnih vojskah, veliko kervi prelile. V ponižnosti
vdanega serca se je podvergel sodbi božji; zraven
pa je vse za zidanje tempeljna potrebno z vestno
skerbjd pripravljal, zlata in srebra in drazega le-
sovja v ta namen nabral na kupe, in svojemu sinu
Salamonu kakor nar imenitniši del svoje posled¬
nje volje to izročil, da naj postavi velikemu Bogu
primerno prebivališe, veličasten tempelj. In ko je
Salomon dokončal slavno delo, kako se je veselil
te gnade v žlahtnem sercu! Kakšna polnost do-
padajenja božjega je zato njegovo kraljevo glavo
venčala!

Ljubi starološki farmam! dolgo je že pri vas
spoznano, da nove farne cerkve potrebujete; že iz
svojih mladostnih let si vem spomniti, da se je
govorilo od te potrebe. Vendar želja, ki je v
marsikterem sercu tlela, ni najdla dozdaj spolnitve.
Vam je bilo prihranjeno to delo, da sozidate ve¬
ličastnemu Bogu veličastno cerkev. O to je velika
gnada, da hoče Bog ravno iz vaših rok ta dar spre¬
jeti ! Iz dna svojega serca vas zatorej trikrat in
trikrat srečne štejem, in svoje nar gorkejše vošila
za vredno doveršenje preblazega početja zrečem.
Pa velika čast vam je tudi pred Bogom, pred
vsemi nebeščani in pred vsem vernim ljudstvom,
čast, za ktero bi vam kdo zavidati utegnil, ko bi
bil zavid v taki sveti reči pripušen. Blagor vam,
da tudi čutite velikost te gnade in časti; zakaj
slišim, da ste za sveto delo vsi vneti. Taka
vnema od vaše strani je za nebeščane veselje in

403

radovanje; zato le serčnost — s strenjenimi močmi
se dajo velike dela v kratkem času dopernesti.
Z božjo pomočijo postane mogoče, kar se ljudem
nemogoče zdi. Zavoljo tega, kristjani moji, kar
bote iz ljubezni do Boga in iz goreče želje po
povišanju njegovega imena položili na altar, nihče
ne bo obožal. Gospod je bogat za vse, ki ga
prosijo, pa tudi pravičen — kaj pravim pravi¬
čen?  — bogat in velikoserčen povračevavec.
Ko ga je sveti apostelj Peter vprašal: Glej

vse smo zapustili; kaj tedaj  nam  bo?  mu je
naglo odgovoril: Stoterno bote prejeli  že

na tem svetu — in večno življenje bote po¬
sedli.  Vedite, to so besede tistega, ki ne zna
goljufati, to so besede tistega, ki ne derži v ro¬
kah le kozarca težkih kazen in ga nagne zdaj tje
zdaj sim,  ampak tudi kupico polno vsakoršnega
blagoslova in jo zliva zdaj sim zdaj tje. Nar
manjši dar,  ki ga bo kdo iz dobrega serca djal
v cerkveno skladnico, bode zapisan v dolžnih bu¬
kvah božjih. Bog sam se spozna dolžnika; on je
pa ljuboserden Bog, vnet za svojo čast; torej
dolžnik ostati nikakor noče.

Strenjene moči pa ne le z dnarjem store čuda;
veliko store tudi z rokami in z vsakoršnim teles¬
nim trudom. Ko se dans moje oči z veseljem
'■»zgledujejo nad vami, pripravljenimi za krepko
delo, se [moje misli obračajo kakih  pet ali šest
sto let nazaj v davno pretečenost, v čase srednjega
veka, kjer je bila vera tako živa, terdna, kjer so
bili kristjani tako blagoserčni, mocnodušni in rado¬
darni, če je bilo treba za čast božjo kaj darovati.
Živo so hranili v spominu velike dela milosti božje,
* er  mislili v zvestem sercu, koliko je Bog za¬
nje storil, kako je svojega Edinorojenega dal, da
bi se nobeden ne pogubil, temuč vsak večno

življenje imel. Pogled v globoko brezno ljubezni

26  *

404

božje, ki se jim je razodevala na odrešujočem križu,
je njih serca k nar višji hvaležnosti vnemal do
Dobrotnega in Svetega, ki jim je pripravil tako pre¬
obilno odrešenje. Zareči v ognju hvaležnosti so
sami sebe podbudovali s psalmistom: Kaj bom

povernil Gospodu za vse, kar mi je poda¬
ril?  Glejte, čutili so, da so dolžni Bogu kaj
poverniti. Bog je pa tako neskončno dober, da
to, kar mu človek da v povračilo za prejeto gnado
in ljubezen, sam sebi spet za dolg zapiše in v
svojem očetovskem sercu ni pred zadovoljen, dokler
se s podeljenjem novih dobrot dolga spet ne znebi.
To viditi kristjani niso dolgo pomišljevali, ako je
bilo za čast imena božjega kaj dati ali delati;
hvaležna ljubezen je iz njih vesele dajavce na¬
redila.

Kdo se bo čudil, da so kristjani, takih čutil
vneti, cerkve sozidali v razmerah tako velikanskih,
da jih še zdaj s spoštljivim zavzetjem gledamo in
jih bodo prihodnji narodi še dolgo občudovali.
Veselje je brati v zgodovini, s kakšno gorečnostjo
so se včasih k takemu težavnemu delu vzdignili.
Zgodilo se je, da niso le, kar je bilo treba, v
dnarjih zložili; tudi dela samega so se vsi prek z
lastnimi rokami prijeli brez razločka, ljudje vsa¬
kega stanu, vsake starosti. Tam so žlahtni go¬
spodje, grofi in baroni in drugi plemenitniki sami
s svojimi ljudmi šli v gojzd, in so ročno les se¬
kali, obsekovali, nakladali in na mesto vozili; tam
so žlahtne gospe in gospodične, sicer ne navajene
terdega dela, z lastnimi nježnimi rokami ojstro
kamnje in drugo tvarino vkup nosile, delavcem
jedi pripravljale ali z umetnijskimi deli cerkveno
opravo oskerbovale. Vsi, ki so si zvolili take
dela, so se radovali v tej misli, da kakor hlapci
in dekle svojemu Bogu strežejo. In ktera hči
Evina bi si ne mogla šteti za nar višjo srečo,

405

dekla biti Gospodova. Sej prečudna kraljeva De¬
vica, nar čistejši lilija človeškega rodu, sama zase
ni vedila častitljivšega imena, kakor ime dekle
Gospodove. Dekla Gospodova sem,  reče
angelu Gabrielu, naj se mi zgodi po tvoji be¬
sedi;  in zopet: Na nizkost svoje dekle  je

pogledal.

V takem ognju pobožnega duha, ki je pre¬
greval kristjane poprejšnjih časov, je bilo mogoče
postaviti take veličastne spominke, kakor so mnoge
cerkve po vseh krajih keršanske JEvrope. Kristjani
moji! tudi naši predniki so mogli biti kaj vneti za
čast božjo. Ge poglejte malo okrog sebe, kar
nar dalj derži oko po planjavah, po gričih in go¬
rah. Koliko cerkva! Koliko spominkov keršanske
nadušenosti! Se zdaj se vprašamo: Kaj je ven¬
dar ljudem prišlo na misel, da so v sredi te ali
une gore, na verliu tega ali unega griča, kjer živa
duša ne prebiva, postavili cerkev ? Zgodilo se je,
da je včasih en sam človek v zahvalo za prejeto
dobroto Bogu cerkev zidal. Zdaj pa se primeri,
da je treba dolge leta prigovarjati, brez števila
nasprotja premagati, preden se velika farna so¬
seska vname k zidanju primerne farne cerkve,
edinega kraja, na kterern si vendar saj enkrat v
tednu svoje serce polajša, svojega duha poživi,
trud življenja malo pozabi in se bolj zave nebeške
domačije, edinega kraja, na kterern veia, upanje
in ljubezen nove moči dobivajo, in kiistjanu skoz
nov teden spet vsakdanji križ nositi pomagajo..

Ljubi starološki farmani! vi šte v stopinje
žlahtnejših in serčnejših prednikov stopili, ko ste se
močnodušno za zidanje nove farne cerkve vneli.
V razgledovanje ste postali angelom in ljudem.
Le z veselo pogumnostjo ženite delo napiej. Ako
hi vas strašilo delo, gledajte na konec. Ne dolgo

406

— v pridnem neutrudenem vertenju hitro dnevi
teko — ne dolgo, in nova cerkev bo pod verhom.

Nočem tajiti, delo je težko, vroč bo marsi-
kteri dan. Brez razsvetljenega visokega uma, kteri
z ljubeznijo skerbljivega očeta in resnega gospo¬
darja vodstvo v roke vzame, bi bilo nemogoče
delo dognati k zaželenemu koncu. Zamorem vam
pa srečo vošiti, da vam je Bog v prečastitem go¬
spodu dekanu takega razsvetljenega, umetnega in
vnetega voditelja preskerbel. Le slušajte in po¬
slušajte jih, s polnim zaupanjem in z vso pri—
serčnostjo otročje vdanosti se jim prepustite; do¬
kler vas taka roka vodi, bote varno hodili in sre¬
čno konec dosegli.

Vam, visoko častiti gospod dekan, se zdaj v
imenu vseh staroloških furmanov, pa tudi v imenu
vseh Vaših duhovnih bratov, ki ljubijo snago in
krasoto hiše božjo, očitno zahvalim, da ste si bre¬
me težavnega dela na ramena naložili. Naj Vam
Gospod za to skerb očetovske ljubezni skoz veliko
let še življenje podaljša in bogastvo zasluženja
povikša. Naj Vas ne straši, naj Vam serca ne
podira kakoršno si bodi nasprotje; na svetu se od
kake strani vsaki dobri reči nasprotuje. Posebno
se pri nobenem delu za božjo čast prevzetem zo~
pernij ne manjka. Brez tega bi bilo skorej po¬
četje sumljivo, in bi smel kdo misliti, da Bogu ne
dopade. Tako zopervanje je pervo blagoslovijenje
pričetega dela, je znamnje, da Bogu dopade, je
ognjeni pečat od Boga samega nanj vtisnjen v po-
terjenje. Na verhu stavbe vihra bandero zmage;
o skončanju dela bliši krona.

Preden končam, še enkrat z ginjenim sercem
slovo vzamem od tega cerkvenega ozidja, ki je
toliko globokih zdihljejev, toliko milih prošenj va¬
ših slišalo, ki je bilo priča toliko gnad, ki so z
nebes na vas rosile — kaj pravim rosile? —

407

v polnih potokih lile. Daj, o Gospod, da naša
hvala ti dopade; iz tavžent sere puhti nakviško.
Ah, Gospod! kadar razpadejo ti zidovi, naj po-
kopljejo globoko vso našo nepokoršino in nezve¬
stobo , vso obnašo nespodobno, s ktero smo kdaj
na tem svetem kraju tvoje angele žalili; v nar
spodnje brezno naj zagrebejo vse prestopke pra¬
vičnih zapoved tvojih, da se mi kdaj ne pogrez¬
nemo v brezno večnega pogubljenja, ternuč upanje
večnega življenja imamo.

Ti pračastiti patron te fare, sveti Juri,  čuj
nad delom vseh farmanov, ki bodo od zdaj zana-
prej k Gospodu nebes in zemlje hodili v dnino.
Od tebe ne vzamemo slovesa; sej vemo, da nam
bo tvoje varstvo zmiraj blizo.

K tebi pa se zatečemo, presveta Devica M a-
rija!  Tam v tvoji kapelici hočemo za kratek čas
hraniti, kar imamo nar d rej šega na zemlji. Tam
naj nas čaka in sprejema tvoj Edinorojeni; v tvo¬
jem naročju ga bomo najdli, kakor kdaj pastirci
betlehemski. Ondi mu hočemo prinašati kadilo svo¬
jih molitev, zlato svoje ljubezni in miro svojega
zatajevanja, dokler ga ne spremimo nazaj v novo
cerkev kličejoči z enim glasom svojih hvaležnih
sere: Hvaljen bodi, kteri pride v imenu

Gospodovem.  Amen,

-oOO^OOo-

408

10 . Nar lepši perstan.

J^j er sem j a z, t a m se ti ni nič bati, ker
za vse s k er b im, kar tebe tiče. Dopol¬
nila bom, kar me prosiš; in ker si mi
zvest, bom tudi jaz tebi ostala zvesta.
Tako je govorila presveta Devica Marija k zve¬
ličanemu Alfonzu Rodrigvecu. So pač te besede
polne neskončno sladke tolažbe. Vsak zvest go¬
reč častivec Marije sme zaupati, da mu, kolikor-
krat se z otročjo vdanostjo k njej oberne in jo za
kako spričevanje materne ljubezni ponižno prosi,
ravno te mile besede na serce govori. Kako ko¬
ristno je tedaj z zvesto ljubeznijo Marii služiti!
Kako sladko, ji to skazovati, k čemur že sicer
otročje serce po naturnem nagibu priganja! Kdor
se je večkrat spominja z ljubijočimi zdihljeji, kdor
jo pogosto pozdravlja z angelovim pozdravom in
ta prijetni pozdrav spet in spet ponavlja in kakor
v rožni venec vpleta, kdor ljubi njene praznike in
se z veseljem njenih slovesnost vdeležuje in sploh
rad obiskuje cerkve njenemu svetemu imenu po¬
svečene, kdor njene visoke čednosti pobožno pre¬
mišljuje, jih sam sebi v izgled postavlja in dru¬
gim priporoča, kdor slavi njeno oblast, s ktero
zaklade milosti vsem odrešenim odpira, in Boga
poveličuje za čeznaturne prednosti, s kterimi je
olepšal svojo izvoljeno nevesto: — tak bo brez
prederznosti sam sebi smel spričevanje dati in z
nekoliko strahljivostjo tudi Marijo zagotovljati, da
je zvest častivec nebeške Matere. In če s tako
svestjo v telesnih ali dušnih potrebah pred Marijo

409

stopi, mu ne bo zameriti, ako misli, da mu mila
Mati pravi v serce: Jaz ti bom ostala zve¬
sta. Ako mu bridki prigodki življenja z oblaki
temne žalosti duha zakrivajo, se kmalo razvedri
nad njim; zakaj sliši v duhu na ponižno prošnjo
materno zagotovilo: Dopolnila bom, kar me
prosiš.  Ako ga strah pred kakim neznanim
zlegom topi v morje dušnega nepokoja, strah v
kratkem beži od njega, notranji valovi potihnejo in
spet diha v miru otročjega zaupanja; zakaj čuti
v  sercu, da mu mogočna Devica zaterduje: Kjer
sem jaz, tam se ti ni nič bati, ker za vse
s k e r b i m, kar tebe  tiče.

Kdo je kdaj zvesto častil Marijo in ni skusil
v  lastnem življenju resničnosti besed, ki jih je
devica usmiljena zveličanemu Alfonzu govorila?
Ker jih je skoz stoletja na tavžente in tavžente
med kristjani, kterim je serce spričevalo, da so
po priprošnji Mariini dobivali usmiljenje, vidimo
povsod toliko spominkov postavljenih v čast Po¬
močnice vseh kristjanov. Eni so ji zidali veli¬
častne cerkve, drugi postavljali visoke stebre, spet
drugi ji darovali sreberne ali zlate krone in razne
dragocenosti.

Ali se ji morebiti jaz nič nimam zahvaliti?
O veliko, prav veliko — rad spoznam to v po¬
veličanje in hvalo njenega imena. V veliko ne¬
hvaležnost bi si torej štel, ko bi te bukve hotel
dokončati, preden nebeški dobrotnici dolžno čast
m zahvalo skažem. Ker nobene pridige od Ma¬
riine visokosti pričujoči zbirki nisem vverstil, naj
k koncu svojega dela v povišanje zemlje in ne¬
bes kraljice od neke prav drage svetinje naznanje
dam, in s  tein Materi svetega upanja hvaležen
spominek postavim za neprecenljivo milost, s ktero
m > je Veliki šmaren 1860 težak kamen z raztertih
pers odvalila. ^Predraga svetinja, ktero menim, je

410

zaročitni prstan Marije Device. V bukvah z na¬
slovom: „G las o vi iz Rima 114  pripoveduje od
njega neki redovnik benediktinski, učen dohtar
bogoslovja in modroslovja v samostanu svetega
Pavla v Rimu, ki je sam o svojem potovanju po
Laškem se bil pridružil pobožnim romarjem, ki so
šli to častitljivo zapuščino Matere božje gledat in
počastit. Kakor on to reč naznanja, vam jo
tukaj podam.

■i'4. -±'i-

'♦* vi*

v

V starem mestu Peruzii  na Laškem se
shranuje zaročitni perstan Mariin. Nekdaj po vsem
keršanskem svetu slavno znan, je zdaj zunaj Laš¬
kega celo pozabljen. V stolni cerkvi imenovanega
mesta se vsako leto o Porciunkuli slovesno izpo¬
stavlja.

Dognano je, da zakonski perstani, znamnje
zakonske zvestobe in nerazdeljive zaveze, niso še
le v keršanskih časih vpeljani, ampak da so bili
že v starodavnih časih sploh v navadi. Razloček
je bil le v tem, da si ga zdaj ženin in nevesta
pri poroki eden drugemu dasta; v starih časih pa
ga je le ženin pri zaroki .nevesti podaril. Pri pa-
ganskih ljudstvih je bila žena zaničevana in se je
celo malo od sužnjih ločila; zatoraj pravijo, da je
podaritev perstana pomenila zvestobo, ki jo je
bila žena možu dolžna, moža pa ta zaveza ni
celo nič vezala. Pri Judih in pervih kristjanih pa
je žena imela blagi poklic, kterega je med kri¬
stjani še zdaj ohranila: toraj ima zakonski perstan
tukaj vse kaj več pomeniti. Njim je bil perstan
tudi pečatnik, in ker sta si ga ženin in nevesta
eden drugemu podala, je bil znamnje nerazvezljive
zvestobe. Pri kristjanih pa se je s tem perstanom
podelilo tudi gospodinstvo v hiši irv na polju ka¬
kor se iz besedi Klemena Aleks, fzamore posneti

411

Cpaedag. I. III. 11.): „Mož da ženi zlat perstan, ne
da bi se z njim lišpala, ampVk da bi zapečatila to,
kar je v hiši dragega in kar je vredno da se
shrani; in tudi zato, ker ji je gospodinstvo v hiši
izročeno". — Tudi je znano, da perstani niso
imeli povsod enake podobe, tudi niso bili zmiraj
iz enake tvarine; vse to se je ravnalo po izobra¬
ženosti ljudstva in po premoženju posameznega
človeka. Tedaj, ker je v Evropi dosti rude, so
Evropejci sploh rudo rabili. Azijanci pa vseskozi
žlalnie kamna. Ko je bogatin zamogel si izbirati
tvarino, je siromak po tem segal, kar je bilo nar
boljši kup in se je nar ložeje dobilo. Ta oko-
lišina, ktero nam spričala in ostanki starih časov
poterjujejo, nam dragoceni ostanek, o kterem je
ravno govorjenje, čudovito razjasnuje. Med tem,
ko je Evropejec "železne perstane si omišljal, je
siromaški Orientalec svoji nevesti poklonil perstan
'z ahata ali marmeljna zrezan, kakor so jih kupci
iz Arabije in iz sosednih dežel donašali. Kar bolj
čislan je bil v Sirii in Palestini tako imenovani
„oniks“, ki se je dal nar ložeje obdelovati in je
tudi zavolj mnogoverstne vrednosti in mnogoličnih
barv za zakonske in pečatne perstane nar bolj
pripraven bil. In „oniks“ ravno je kamen, iz
kterega je izrezan perstan Matere božje, ki ji ga
je revni Nazareški tesar kot priprosto darilo po¬
klonil. Da je enakost tvarine tehtno poterdilo za
resničnost imenovanega ostanka kdo bo nad
tem dvomiti hotel? —• Kar pa zgodovino perstana
Mariinega tiče, poslušajmo priprosto dopovedo-
v anje starega kronista, ki se v Peruzii shranuje.

Slehern si mora misliti, da je Marija tudi po
smerti svojega blagega ženina njegov perstan kot
nar drajši spomin varovala in shranjevala. Sej
j° je spominjal deviške zaveze s ponižnim očakom,
pa tudi zvestega in skerbnega varstva, ki sta

m

ga Jezus in Marija od pobožnega uioža v sili in
preganjanju vživala. /Ko je pa tudi Marija veli¬
častno od zemlje se ločila — kdo na svetu je več
pravice imel do dragega zaklada, kakor tisti, ki
je pod križem na Gospodovo povelje sv. Jožefa
nadomestoval — učenec ljubezni, sveti Janez?
Ravno to nam tudi stari zgodovinar pripoveduje.
Ko je sv. Janez 1. 95 v Rim šel, je vzel ime¬
novano drago zapuščino saboj in z njo Rimske
kristjane neizrečeno razveselil. Pa kmalo je apo¬
stolskega starčika zadelo kervavo preganjanje,
ki ga je cesar Domicijan po vseh deželah rim¬
skega cesarstva napovedal. Zgrabili so ga in
oropali in v kotel kipečega olja vtopili. Ko mu
pa vse to ni nobene škode prizadjalo, so ga na
pusti otok Patmos poslali. Med revnim posestvom
aposteljnovim je bil tudi dragoceni zaklad — sveti
perstan —. Kmalo so spoznali preganjavci, kako
ga kristjani v čislu imajo, in ker je bil perstan
brez vse vrednosti, so to spoštovanje pripisovali
nekaki skrivni moči, ki iz perstana izhaja. Tako
je prišla dragocena stvar na rimski cesarjevi
dvor, kjer so jo kot mogočen talizman častno
shranjevali. Zgodilo se je pa, da je ob času
cesarja Marka Avrelija neka ženska iz cesarjeve
hiše — po imenu Mustiola — se h keršanski veri
preobernila; in ko je vidila, v kakih rokah je sveti
perstan, jo je serce zabolelo, in sklenila je, se ga
polastiti, in ko bi njeno početje zasledili, prega-
njavcem se odtegniti in zbežati. Ta verli sklep
je moško speljala. Vesela takega posestva je
zbežala blaga devica iz razujzdanega kervoločnega
Rima in prisopela, večidel v temni noči popoto-
vaje, v Etrurijo, kjer je iz visokega obrežja tra-
zimenskega jezera, vsem neznana, v bližnji Kluzi
se podala. V tem mestu je veselo cvetela mlada
cerkev keršanska. Nevtegoma je hitela deviška

413

kneginja v bratovski zbor, povedala, zakaj je zbe¬
žala, in besede njene in sveti zaklad so z gorečo
ljubeznijo in s pobožnim navdušenjem sprejete.
Toda kmalo kmalo se je roka kervoloenih prega¬
njalcev tudi čez mlado keršansko občino stegnila^
Derli so kakor volkovi v mirne stanovanja kri¬
stjanov , in kar pobegniti ni moglo, so z zaniče¬
vanjem in zasramovanjem v jetnišnice odpeljali.
Sveta Mustiola je bila sicer tako srečna, zasle-
dovavcem se odtegniti J goreča ljubezen pa jo je
gnala, svojim keršanskim bratom in sestram te¬
žave pregnanstva po moči in z nevarnostjo last¬
nega življenja lajšati. Po skrivnih potili se je
vedila v zapore vriniti; pomagala je in tolažila in
podbudovala neprestrašene spoznovavce. Kazala
pa jim je tudi perstan Mariin in jih z njim nav¬
duševala k veselemu upanju bližnjega ženitovanja
v nebesih. Taka pogumnost je tudi nji kmalo
naklonila željno pričakovano palmo marternikov.
Ko je nekega večera zopet po navadi kristjane
obiskovala, so jo čuvaji zasačili, in ker je vero
Kristusovo stanovitno spoznavala, so jo s svinče¬
nimi kroglami do mertvega bili. Njeno razmesar¬
jeno truplo, na kterem se je po čudovitni naklučbi
tudi sveti perstan najdel, je Marka, mašnik tiste
cerkve, po noči na daljno visočioo nesel, in tam
ne deleč od jezera v podzemeljski jami zakopal.
Na truplu svetnice pa je pustil tudi drago zapuš¬
čino — Mariin perstan — nadjajoč se, ^ da bo
tako v času preganjanja nar bolje nečasti in
oskrunjevanja obvarovan. I)a bi pa pozni rodovi
vedili, kakšen zaklad je tukaj shranjen, je kamen
priložil s sledečim napisom: „Tukaj počiva mar-

ternica Mustiola z zaročitnim perstanom Marije“.

Derve tri stoletja, ki se smejo imenovati v
kervi marternikov blišeča zarija velikega keršan-
skega dneva, so minule, in še marsikako leto je

414

preteklo; spomin pa na dragi zaklad še ni ugasnil.
Leta 800 so našli pastirji, ki so na višavah tik
jezera svoje cede pasli, imenovano podzemeljsko
jamo, ki je ali nalaš ob času preganjanja ali po
^naravnih naključbah z zemljo in kamnjem bila za¬
suta. Niso veliko kopali in že so našli truplo svete
marternice in zraven njega kamen s popolnoma
očitnim napisom. Nenavadna novica se je kmalo
razglasila tudi v bližnjem mestu Kluziju, ki se je
tedaj že Chiusi imenovalo. 4 V  celili trumah so ro¬
mali prebivavci tje, kosti svete Mustiole in drago¬
cenega perstana iskat; z neznanim veseljem so
nesli svete zaklade v svoje mesto in jih kapitelnu
stolne cerkve v varstvo izročili. Celih 400 let je
imenovani kapitel to častno službo opravljal. Ko
so pa v 13. stoletju minoriti ali manjši bratje sve¬
tega Frančiška se v tem mestu vstanovili, jim je
mestna gosposka v znamnje svojega spoštovanja
sveti perstan izročil^Že pred je bilo spoštovanje
dragega ostanka pri prebivavcih veliko, zdaj pa
se je pod skerbnim in gorečim varstvom pobožnih
menihov v nenavadni meri zvikšalo. Kadar se je
dragi zaklad vsako leto 30. julija na altarju izpo¬
stavljal, je vrela množica romarjev na prijazno
obrežje trazimenskega jezera, in večkrat se je
zgodilo, da je bilo njihovo zaupanje, posebno pri
boleznih v očeh, čudovito poplačano in venčano.
Dolgo časa so Kluzijanci mirno shranjevali sveti
perstan; pa skrivna hudoba jim ga je vendar
izmaknila.

Živel je namreč v sredi 15. stoletja med mi¬
noriti mož po imenu brat Vinteri, ki je, bolj po
rodu kakor v sercu Nemec, že sploh sovražene
Nemce popolnoma v nečast pripravil. Že popred
imenovani zgodovinar ga celo nič ne hvali; ime¬
nuje ga zvitega in potuhnjenega, in verh tega čez
mero obširnega moža, ki ga prebivavci samostana

4i5

kratko malo niso mogli terpeti. To mu je marsi-
kako neljubo besedo, večkrat tudi grenko razga¬
ljenje naklonilo. Na vse to so ga še njegovi laški
sobratje obdolžili, da je mašin kelih, ki so ga
pogrešili, ukradel. Na tako nedokazljivo obdolženje
so ga mestni sodniki tudi v 40dnevni zapor obso¬
dili. Vendar tako osramotenje je bilo preveč za
brata Vintera. Na vso moč raskačen se je zaklel,
nad samostanom in mestom se maševati in sklenil
je po'dolgem premišljevanju, njih nar drajši zaklad,
perstan Matere božje, jim odnesti. Ker je bil v
marsikterih rečeh znajden, si je po lahki poti pri¬
pravne ključe pridobil ter se podal k nesrečnemu
delu. Vsako noč, ko so drugi bratje v sladkem
spanju počivali, je on tiho stopal iz svoje celice v
samotno cerkev, odpiral z mnogimi klučavnicami za¬
varovano kapelo in neutrudljivo svoje tatvinsko
delo zverševal. Tako je v 4 tednih po mnogih
poskušnjah in težavah s pomočjo ponarejenih klju¬
čev železne predala odklenil, in na zadnje — bilo
je 23. julija leta 1473 — tudi nar zadnji zapor,
močno posodico iz čistega srebra, odperl. S tre¬
petajočo roko seže oskrunjevavec tempeljna božjega
po zaželenem svetišu, ga povije v svilno ruto in
vse zopet varno nazaj dene in zapre. Bil je pa
toliko nesramen, da je še več dni po doprineše-
nem ropu hinavsko prijaznega obraza v sredi svo¬
jih tako neusmiljeno goljufanih bratov ostal. Dalje
pa vendar svoje hinavšine ni mogel gnati. Zakaj
že se je bližal dan slovesnega izpostavljanja, zanj
Pa protivna nevarnost, hudodelstva prepričan in
potem z gotovo smertjo kaznovan biti. Potuhnjena
hinavšina mu je zopet pomagala k begu in še celo
k častivnemu odhodu. Sprosil si je namreč od
gvardiana privoljenje, da je smel za nekaj dni v
Asizi k prazniku tolaživne porciunkule romati.

416

Milo, jasno jutro 27. julija je prijazno zerlo
na samotnega popotnika, ki je iz višave še enkrat
plašno pogledal že oddaljen domač samostan in
po tem z uplenjenim zakladom urno bežal čez hribe
in doline. V nobeni primeri z jasno, v jutranji
krasoti blišečo naravo ni bila duša nesrečnega
beguna; podobna je bila viharni neprijazni noči,
ki s černimi meglami prijazno obličje zemlje za¬
kriva. Pri vsi svoji zmoti Vinter nravnega čutila
še vendar ni popolnoma zgubil; žalost in strah sta
se kakor neusmiljena mora na njegovo ubogo serce
vlegla. Ze se je dan nagnil, ko so ga stolpi Pe-
ruzijanski, od večernega solnca pozlačeni, pozdrav¬
ljali. Dolgega pota utruden se poda popotnik
v gostivnico zunaj mesta, kjer si je upal vsaj za
eno noč duši in telesu počitka najti. Pa to mu
ni bilo podeljeno. Ko noč s svojo skrivnostno,
zvezdojasno odejo zemljo zakrije, se zbudi' v sercu
človeka notranji svit vesti in mu po okolišinah ali
nebesa ali pekel odpira. Tako se je tudi našemu
bratu godilo. Ležišče mu je postalo klop zato-
ženca, s ktere je zagledal strašni sodni stol, na
kterega je človeška in božja pravica se vsedla
sodit oskrunjevavca tempeljna božjega. In ako se
je ravno po ternjevem ležišču sem ter tje valjal,
zbujena vest je le še grozovitniše po njegovi duši
razsajala. Delal je v duhu sklep za sklepom,
premislil vsako le mogočo nevarnost in se vprašal,
ali ne bi kak njegov prijatel v Peruzii stanoval.
Kar na enkrat vstane pred njegovimi dušnimi očmi
podoba starega Peruzijanskega znanca, Luka  po
imenu, in žark veselega upanja je kakor blisk
razsvetlil njegovo temno dušo. Ko tedaj juterna
zora apeninske verhove jame ruditi, vstane in hiti
v mesto, poiše prijatla in ga prosi, naj bi ga v
stolno cerkev spremil. Tukaj ga pelje v skriven
kot, sprejme od njega prisego molčljivosti in mu

417

trepetaje odkrije pekočo skrivnost* Prestrašen hiti
Luka k perveniu mestnemu svetovavcu, mu tudi
po prisegi vedne molčljivosti odkrije skrivnost in
ga prosi sveta v taki nevarni reči. Zviti sveto-
vavec se naredi, kakor bi nič ne verjel, se jezi
nad minoritom kot nesramnim goljufom in zahteva
perstan viditi, da bi nevtegoma pokazal, da per¬
stan ni pravi. Luka zdaj hiti nazaj v stolno cer¬
kev, kjer je med tem brat Vinter strahu in upanja
medlelj mu razloži, kako neprijazno ga je sveto-
vavec sprejel in tirja perstan, da bi se krivično
natolcovanje zaterlo. Ko je brat Vinter — že
viharjev vesti ves omečen — to zvedil, so mu
britke solze v oči stopile. Vsakoršne besede ne¬
zmožen vzame varno zagernjeni dragi zaklad in
ga poda prijatlu. Ko je svetovavec vidil, da je
zaklad zdaj v njegovi oblasti, je brez odloga po¬
slal človeka v Kluzi k bližnjemu prazniku, da
bi se resničnosti zaklada prepričal.

Veseli glasi zvonov so oznanovali onemu mestu
zaželeno jutro 30. julija in neštevilno množico
iz bližnjih in daljnih krajev k frančiškanskemu
samostanu privabili. S pobožnim hrepenenjem so
pričakovali romarji ure, ko se bo v odperti kapeli
mnogospoštovani zaklad izpostavil. Zdaj se je pri¬
bližal zaželeni trenutek. Škof Sienski z mestno
gosposko in predstojniki samostana, ki so imeli od
nekdaj pravico, troje ključev k svetišču shranjevati,
se poda k kapeli, in ko so kapeline vrata odperte,
stopa slovesno k predalu, kamor so pred letom in
dnevom dragi zaklad zopet varno zaperli. Kmalo
je trojna zapora s ključi odklenjena in s svetim
hrepenenjem seže škof po izverstno izdelani sre-
herni posodi. Pokrov se odpre — in začudeno oko
s stermenjem iše zaklada po praznem prostoru.
Osupnjeni so vsi, ki blizo stoje, in ker se strašna
novica ne more zakrivati, gre od ust do ust skozi

^ °8 a o | 'v. Pridige, 27

418

neštevilno množico, ki svojo pravično žalost tudi
v glasnih klicih razodeva. Zdaj dolžijo mino-
riški samostan, da so njegovi prebivavci občno
zaupanje goljufali in sveto varstvo nesramno za¬
nemarjali. Ze se je slišala marsikaka nevarna
beseda, marsikako resnobno protenje: kar na en¬
krat se zasliši med razkačeno množico ime „fra
Vintero", ki se razlega od stene do stene in od¬
meva glasneje in glasneje po veličanski hiši božji.
Hitro se mestna gosposka in svetovavci snidejo,
da bi se posvetovali o tako važni reči. Niso se
dolgo razgovarjali in že so vojaki in beriči na vse
strani hiteli, da bi nemškega brata vjeli, ki gaje
občni glas, kakor po tanki preiskavi, kot hudo¬
delca naznanil. Dva teh možakov jo urno proti
Peruzii zavijeta, stopita v mesto, in z začude¬
njem zaslišita povsod veselo novico od svetega
perstana. Nekaj ur popred je človek, ki je bil v
Kluzi poslan, nazaj prišel, in zviti svetovavec se
ni veliko mudil, marveč kmalo mestno svetovavstvo
skupaj sklical, mu v seji naslednjo novico nazna¬
niti : „Delivec slehernega dobrega daru in oče

vseh luči mi je po noči po čudapolnih potih bla-
živni dragoceni perstan Mariin podelil. Komaj sem
tedaj z nastajajočim jutrom trenutka pričakoval, da
bi neizrečeno dragi zaklad s pismenimi poterdili
vred svojemu ljubemu domačemu mestu v večno,
neodkupljivo posestvo izročil". — Kakor blisk se
je vesela novica po vsem mestu razširila in ve¬
selo življenje se je začelo v ljudstvu zbujati.
Kmalo so se pokazale hiše in palače v svojem nar
lepšem kinču, in mlado in staro je derlo po ulicah
gori in doli vesele pesmi prepevaje zavoljo pri¬
dobitve toliko drazega zaklada.

Tako veselje so Kluzijanski poslanci naleteli;
kakor okamnjeni so stali, ko so čuli vzrok tolike
radosti. Polagoma pa se je povračevalo zaupanje

419

in vesel pogum v njihove pobite serca. Pritože-
vaje se, so stopili pred visoko svetovavstvo, ki
se je pa na videz spoznavalo nezmožno, jim v
tej reči kaj pomagati, in jih je zavernilo na ljud¬
stvo, to je, na zbiralo vseh stanov in rokodelskih
društev. V kratkem je bil terg pokrit z veselo
vihrajočimi banderi. Z visoke leče zdaj ponovijo
poslanci s solzami v očeh v imenu v žalost zako¬
panih Kluzijancev svoje pravične pritožbe. „Več
kot 500  lel“ — so djali — „je shranjevalo mesto
K luži sveto zapuščino Mariino v svoji sredi, zdaj
pa je roka nesramnega oskrunjevavca segla po
dragem zakladu. Neizrečena žalost se je celega
mesta lotila in glasna nejevolja se zbudila pri
naznanilu toliko brezbožnega dela. Nejevolja in
zasramovana pravica in želja, pravico zopet k časti
pripraviti, je tudi naju gnala, dragega zaklada
in brezbožnega hudodelca, kjerkoli že, se pola¬
stiti. Komaj naju je ozidje Peruzijansko v svo¬
je ulice sprejelo, se je že pogumnost in za¬
upanje v najne serca povernilo. Hvalila sva z
solznimi očmi Boga, in sebi in ljubemu domačemu
mestu sva srečo vošila, ko sva vidila, da je pre¬
vidnost božja zgubljeni zaklad ravno blagim Pe-
ruzijancem izročila. Vi — preblagi — ste že od
starodavnih časov zmiraj v prijaznem miru z nami
živeli, in pravico, kjer je bila v nevarnosti, zmi¬
raj moško zagovarjali. Tudi zdaj vas bo gotovo
veselilo, razžaljeno pravico vašega slabejega so¬
sednega mesta velikodušno varovati in braniti.
Kdor nad tem dvomi, ta vašega imena ne časti
•n vašo slavo in čast krati. Zato polna veselega
upanja opominjava vaše slavno zbirališe, da si s
povračilom perstana zamorete svesti biti, da ste
s  tem keršansko dolžnost zvesto dopolnili, in verh
toga žalujejoče in poterte mestnjane zopet potola¬
ži in jih sebi v neumerjočo zahvalo zavezali^.—

27  *

420

Ko je govornik končal, je vse ljudstvo omolklo stalo;
po tem pa je tiho šepetanje in mermranje sledilo.
Čez nekaj časa se je po kratkem posvetovanju
naslednji sklep poslancem naznanil: „Peruzijanski
mestnjani ničesa bolj ne vošijo, kakor v miru in
slogi s svojimi sosedi živeti; kar pa perstan tiče,
s kterim nas je božja previdnost tako čudovitno
oveselila, naj ga Kluzijanci nikar več nazaj ne
tirjajo, če jim je naša prijaznost le kolikaj draga;
še več — mestnjani naši bodo ta božji dar tudi
z orožjem v rokah braniti vedili 44 , — Te besede,
z veseljem sprejete od neštevilnega ljudstva, so
bile grenak odgovor poslancem; žalostnega serca
so se domu vernili. Novi poslanci, nove poskuš-
nje so bile brez vsega uspeha. Ko tudi osebno
prigovarjanje Sienskega škofa ni nič pomagalo,
so se pričele resnobne in žalostne dogodbe. V
žalost vtopljeni zavoljo zgube svetega zaklada in
razžaljeni s tako krivičnim prisojenjein ptujega po¬
sestva, so Kluzijanci s silo si opomoči hotli.
Peruzijance, ki so jih v svojih mejah najdli, so
vjemali in zapirali in še celo po sosednih krajih so
ropali in z ognjem in mečem razsajali. To je bil
začetek serditega boja, s kterim ste razkačene
mesti celih 12 let divjale; in vse to se je godilo
zavoljo perstana tiste visoke in častitljive gospe,
ki se sploh po vesoljnem svetu kot kraljica miru
in sladka mati milosti pozdravlja.

Kmalo pa so spoznali na obeh straneh, da
se po tem potu razdvojenje ne bo poravnalo in
razsodba ne dosegla; — zato so se k sodnjemu
stolu rimskega papeža zatekli. Vsaka stranka
se je na vso moč trudila, pri rimskem sedežu
pravico zadobiti. V tistem času je bilo Laško
polno bojev, razdvojenja in različnih strank. V
Ferari, Genovi, Milaun, Florenci so razsajali
punti in grozovitni upori. K takim in enakim do-

m

godbam se je še pridružil napuh zmagoželjnih
Venecijanov in protivni napadi Turkov, ki so si
mesto Tarent že osvojili. V takih zadregah so
tudi na ladijo sv. Petra grozovitni valovi udarjali
in visokemu vladarju cerkve grenke ure naprav¬
ljali. Pod vladarstvom Siksta IV. (1471 — 1484)
so se tudi v Rimu in njegovem okrožju upori na¬
hajali. Nič bolje se ni godilo oh času Inocenca
VIII. (1484 — 1492). Take in enake dogodbe so
papeža prisilile, večkrat svoj sedež premeniti. To
je tudi Peruzijanske in Kluzijanske poslance zelo
zaderževalo v dosegi zaželenega konca. Nazadnje
se je vendar le zgodilo, da so Peruzijanci ostali
v mirnem posestvu predrage svetinje, ki jim jo
je strašno hudodelstvo bilo doneslo.

Nezvedljive so pota previdnosti božje, pre¬
čudne so sodbe večne pravice. Stokrat in spet
stokrat se vresniči v človeškem življenju pregovor
portugalski: „Bog piše pravico po zaviti čerti —
po ovinkih^*). V letih, od kterih je govorjenje, je
bila pravičnost zelo zanemarjena. Kteri je bil
močnejši in prederzniši, je silovitejše napadal tuje
posestvo in kar je mogel si prisvojil. Zato so bile
vojske in boji vse križem med deželami, med
mesti in med posameznimi družinami. Krivice je
bilo obilno, veliko človeške kervf je zemlja pila.
4’udi Kluzijani so z marsikterim v nebo vpijočim
djanjem maševanje božje nase sklicovali. Kakor
Bog sploh vsako tudi na videz dobro delo, ako
n * prav čisto v svojem namenu, brez usmiljenja
zaverže, posebno pa vsako težko zadolženje vse-
* e j v svojem usmiljenju kaznuje, tako je kazen
htdj zadela Kluzijance, ko je napčnost njih po-
cet ja do nebes prirasla. Ravno s tem jih je Bog
P rav  občutljivo kaznoval, da je pripustil, jim

*) Deos escreve direito sobre una regra estorta.

m

drago svetinjo, ktere so se nevredne storili, iz¬
makniti. Ker Bogu v vladanju človeštva morajo
vse moči streči, ker celo človeška hudobija nje¬
govim svetim in pravičnim namenom služiti mora,
je Vinterovo hudodelstvo v to obernil, da je po¬
stalo v njegovih rokah kaznovavna šiba za KIu-
zijance. Nekaj enakega najdemo v Davidovem
življenju. |Ko je veliki kralj bežal pred svojim
sinom Absolonom, ga je na poti Semej preklinjal
in s kamnjem lučal. Abisaj reče kralju: Kaj

preklinja ta zaverženec mojega gospoda kralja?
Pojdem in mu bom glavo odsekal. Kralj pa
odgovori: Pustite ga preklinjati; zakaj Gospod

mu je ukazal, naj preklinja Davida. V ponižnosti
svojega spokornega duha spoznava David, da je
bila Semejeva prederznost v roki božji šiba v
kaznovanje njegovih grehov. Ali je pa morebiti
zavoljo tega Šemejevo nesramno početje nehalo
biti gnjusoba pred božjim obličjem? O ne. Go¬
tovo hudobni preklinjevavec zasluženi kazni ni
odšel. Tako tudi Vinterovo hudodelstvo, dasi-
ravno je bilo v roki božji za Kluzijance maše-
vaven meč, nikdar ni nehalo biti v nebo vpijoč
božji rop, strašna oskrumba svetinstva, ki pra¬
vični serd vsegamogočnega Boga sklicuje nase.
Pa tudi djanje Peruzijancev, ki so si po Vinte-
rovem hudodelstvu Mariin perstan prisvojili, nihče
ne bo hotel krivičnosti oprostovati ali izgovarjati.
Dasiravno je Bog pripustil, da so v posest in
varstvo dobili drago svetinjo, je vendar to, kar
je bilo krivičnega pri njeni pridobitvi, ostalo za¬
pisano v dolžnih bukvah nepodkupljive pravice
božje. Poglejmo tedaj, kako je večna pravica
ravno tako od Vintera kakor od Peruzijancev tir—
jala zadostenje za hudodelstvo in krivico.

Ko se je brat Vintero s solzami, ki so na-
povedovavke pravega kesanja, dragega zaklada

m

znebil, je zopet segel po romarski palici in šel
porciunkulsko cerkev, nar ljubši kraj svetega očeta
Frančiška, obiskat. Ves spokorjen se je vernil nazaj
v mesto Peruzijansko, poln veselega upanja, da mu
bo zdaj hvaležnost mestjanov mirno pribežališe po¬
delila. Toda zmotil se je. Bratje ininoriškega
reda v tem mestu so se ogibali nezvestega paj¬
daša in ga še pod svojo gostoljubno streho niso
pustili. Ko je tako' brez vse pomoči po ulicah
okrog pohajal, so ga služni Peruzijanskega kar¬
dinala in nadškofa ugrabili in v ječo vergli. Kar
je gnada v njem začela, to je terpljenje, ječa,
protenje in žuganje k spolnitvi dognalo. Ko je bil
pred sodnike poklican, je stal pred njimi bled ko
merlič in poln priserčnega kesanja. Ko so mu tedaj
zapovedali vse naznaniti, je z glasnim jokom in
ihtenjem povedal dogodbo od konca do kraja.
Vendar nezaupnih sodnikov ni omečila njegova
usmiljenja vredna podoba, ne skesano obtoženje
samega sebe. Ker so nad njegovim govorjenjem
dvomili in ga še celo laži in hinavšine dolžili, so
ga v še hujšo ječo vergli. Tako si je s pomočjo
človeške sodbe razžaljena večna pravica k časne¬
mu zadostenju pripomogla. Nesrečnež je v ravno
l em mestu moral terpeti, kjer je vse kaj druzega
kakor terpljenje pričakoval.

Že je 18  dolgih rnescov v ječi prebil, in
zdaj še le se je v sercih mestjanov sočutje in
Usmiljenje zbudilo. Začeli so se glasno pritože-
v ati in v  celih trumah pred svetovavno hišo hoditi,
hi spokornemu, za mesto tako zaslužnemu
Vinteru, milost in prostost sprosili. Ko je bila
Uudstvu prošnja dovoljena, je mestno svetovavstvo
ženilo, ubogemu Vinteru potrebni živež in pri—
Prosto stanovanje blizo neke kapelice dati. Ondi
J e  še dvajset let živel, objokovaje svojo pregreho
U|  zadostovaje pravici božji. O tavžentkrat bi

424

bil rad dragoceno svetinjo na poprejšnje mesto
nazaj nesel in kakor nar manjši in nar zadnji
v kakem samostanu prebival — pa mu ni bilo
dano. — Revno stanovanje Vinterovo je pa zato
znamenito, ker je pod ravno tisto streho vsem
umetnikom znani Carnbio, na čigar stene so ne-
umerljivi malarji Peter Peruzijanski, Ingegno in
mladi Rafael svoje prekrasne podobe vdihovali.
Se preden so bile dodelane, se je brat Vinteri
preselil v večno domovino pred pravičnega sodnika,
kteri skesanega serca in spokornih solz ne za-
verže, Njegovo truplo so častno pokopali v stolni
cerkvi v kapeli „zaročenja Matere božje 44 , in na
grob kamen z napisom v spomin vzidali.

Dolga versta let je pretekla in večna pravica
je tirjala tudi od Peruzijancev kazen in zadoste-
nje za staro krivico. S čemur kdo greši, s tem
ga Bog tudi kaznuje.

H koncu minulega stoletja, ko so francoske
armade na Laško privrele, so nektere ropaželjne
čete tudi v Peruzijo zašle. Oropale so stolno
cerkev in še celo grobom niso prizanašale. Tudi
„fra Vinterovo 44  mirno počivališe so oskrunile in
razrušile, kakor da bi še po tri sto letih Bog hotel
očitno pokazati, da je oskrumba svetinstva gnjusoba.
Dragi perstan so sicer še o pravem času oteli;
neprecenljivo altarno orodje pa, in podobo Rafaelovo,
„poročenje Jožefa in Marije 44 , so odnesli roparji
v svojo domovino. Je blezo še zdaj nar lepši
zaklad med umetnijami francoskega mesta Rouen.

Sveti perstan pa se še zmiraj spoštuje in
časti; in Peruzijansko mesto je še zdaj vsako leto
ob času slovesne izpostave svetega zaklada natla¬
čeno pobožnih romarjev, ki iz nar daljših krajev
laške dežele tje prihajajo.

Založil Dr. Janez Zlatoust Pogačar.