320
Narodne črtice.
*  O sedanjih Magjarih piše v časniku ,,Wan-derer" neki Magjar sam tako-le: „Kdor je poznal nekdanjo Ogersko, in kdor je z nekdanjimi Magjari živel in ž njirni čutil, kar so oni Čutili, ta misli, da je na drugem svetu, ako pride dandanes na Ogersko; on ne pozna Magjara več , in Če ga tudi spoznava, žalovati mora. Od nekdanjih Magjarov ni ostalo druzega nego huda strast in mnogo slabega, — kar pa je dobro in plemenito , zginilo je popolnoma ali vsaj je le malokaj ostalo. Plemenita navdušenost, žrtujoče se domoljubje, pravi ponos združen s skromnostjo, junaštvo združeno z dobrovoljnim srcem — vse kar je bilo našim pradedom kinč — dandanes je skoro da le še pravlica. Res, da tudi sedanji rod ljubi domovino; „viših deset tisuč" pa ljubi domovino kakor kmet svojo kravo, ki mu mleka daje in telet, pa s tem razločkom, da kmet svojo kravo dobro glešta in varuje, da mu dolgo daje mleka in telet".
*  Nemška hvalisavnost. Nedavno je prišel nek šolsk nadzornik v neko novo dekliško šolo v S tras s-burgu (to mesto so namreč Prusi Francozom v poslednji vojski vzeli). Nadzornik zahteva od neke deklice učenke, naj mu nekoliko bere iz berila. Deklica boječe reče, da ne zna. Nadzornik hudo vpraša učitelja, kako to? Učitelj se izgovarja, da je deklica prišla še le pred malo dnevi v šolo, pa se ni mogla še dosti naučiti. Nemški nadzornik začne se hudovati nad francoskim neznanjem ter reče, da na Nemškem ni ne enega dekleta, ki bi v tej starosti ne znalo brati. „Od kodi si ti, mala?" vpraša nazadnje punčiko, ko se je nabahai o nemški kulturi. „Jaz sem iz — Lahra", mu odgovori. „Kako, iz Lahra na Virtemberškem (Nemškem)? — Velik smeh na to nastane v šoli — in nadzornik odlazi z dolgim nosom.